ASOPIS

HISTORICAL REVIEW

leto 1988 4 letnik 42

Z, Ljubljana, 42, 1988, tevilka 4, strani 485-630 in XIII XVIII

ZGODOVINSKI ASOPIS
'/UOI'/'ILCKI/./ /KYI

UDK UDC 919.712(05)

YU ISSN 0350-5774

GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUTEV SLOVENIJE

Uredniki odbor:

Bojan Balkovec (tehnini urednik) dr. Bogo Grafenauer dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) dr. Miro Stiplovek Peter Stih

Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis lankov in slik je mogo samo z dovoljenjem urednitva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljuena 20. 12. 1988. Izdajateljski svet: Dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjek, dr. Joe Koropec, Samo Kristen, dr. Vasilij Melik, dr. Darja Miheli, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka Turk Cvetka Vode (angleina), Madita etinc (nemina), Neva Slibar (nemina), Janez Zor (ruina) Neta Zwitter Majda uden

Prevodi : Zunanja oprema: Upravnica revije:

Sede urednitva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, YU-61000 Ljubljana, Akereva 12/1, tel.: (061) 332-611, int. 210 Letna naronina: za nelane in ustanove 40.000 din, za drutvene lane 22.000 din, za drutvene lane-upokojence 16.500 din, za drutvene lanetudente 11.000 din (vse cene za letnik 42/1988, veljavne do 30. 5. 1989) Cena tega zvezka v prosti prodaji je 12.000 din Zveza zgodovinskih drutev Slovenije, 50101-678-49040

Tekoi raun: Sofinancirajo:

Raziskovalna skupnost Slovenije Kulturna skupnost Slovenije Izobraevalna skupnost Slovenije Znanstveni intitut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Tiskarna Slovenija, Ljubljana, marec 1989 1800 izvodov

Tisk: Naklada:

ZGODOVINSKI ASOPIS - LETNIK 42 - LETO 1988, TEVILKA 4

KAZALO - CONTENTS - RAZPRAVE - STUDIES - Rajko B r a t o , Povezave med Trakijo in severnojadranskimi deelami v pozni antiki . . . Connections between Thracia and Northernadriatic Lands in Late Antiquity Vako S i m o n i t i, Slovenska historiografija o turkih vpadih in obrambi pred njimi . . . . Slovene Historiography on Turkish Raids and Defence against them o Franc R o z m a n , Stalie slovenske socialne demokracije do balkanskih vojn The Standpoint of Slovene Social Democrats Towards Balkan Wars Vasilij M e lik, Leto 1918 v slovenski zgodovini The Year 1918 in Slovene History 1918 Bogo G r a f e n au er, Iz starega v novi prostor . . From old to new Space ZAPISI - NOTES - Majda C e r n i e , Procesi spreminjanja druine od 15. do 19. stoletja Processes of Alteration of Family from 15th to 19th Centuries c 15- no 19- France K u z m i, Prispevki k revolucionarnemu vrenju v Prekmurju leta 1918 Countributions to Revolutionary Movement in Prekmurje (Transmuraland) in 1918 K ) 1918 . Bogo G r a f e n a u e r , Vpraanje kulturne avtonomije 1918 The Question of cultural Autonomy 1918 o 1918- Andrej V o v k o , pansko pismo Dragotina Gustinia Etbinu Kristanu The "Spanish Letter" from Dragotin Gustini to Etbin Kristan " 543-554 487-504

505-516

517-524

525-532

533-541

555-560

561-569

571-574

IN MEMORIAM - IN MEMORIAM - B Joe K o r u z a (Boris P a t e r n u ) Joe Koruza Marija K r e m e n e k (tefan T r o j ar) Marija Kremenek Ferdo H a u p t m a n n (Vasilij M e l i k ) Ferdo Hauptmann 575-578

579-580

580-581

DRUTVENO IVLJENJE - SOCIETY EVENTS - Zveza Zgodovinskih drutev Slovenije, Obni zbor na Ptuju 28., 29. september 1988 (Marija O b l a k - a r n i , Boris R o z m a n , Jasna F i s c h e r , Janez K o p a , tefan T r o j a r , Vasilij M e l i k , Vladimir B r a i , Marjan D r n o v e k , Joe J a z b e c , Andreja B r a n c e l j , Metka F u j s , Nataa N e m e c , Ivan L o v r e n i , Nevenka C i g l e r , Janez K o p a , E m a U m e k , France K r e s a l , Darja M i h e l i ) , J a n e z M a r o l t . . . . Historical Associations. Union of Slovenia. Annual Meeting in Ptuj on 28th and 29th of September 1988 , 28 29 1988 .

583-592

Mednarodni simpozij: Historische Edition und Computer, Karl-Franzens - Universitt, Institut fr Germanistik. Graz, 26.-30. oktober 1988 (Darja M i h e l i , Vinko Rajp) International Symposium: "History Edition and Computer" Karl-Franzens - Universitt, Institut for German Studies, Graz 26th-30th October 1988 : ,, ", . -, , , 26-30 1988 .

593-594

OCENE IN POROILA - REVIEWS AND REPORTS - Wolfgang Schuller, Griechische Geschichte (Rajko B r a t o ) Jochen Bleicken, Geschichte der Rmischen Republik (Rajko B r a t o ) Jochen Martin, Sptantike und Volkerwanderung (Rajko B r a t o ) Peter Schreiner, Byzanz (Rajko B r a t o ) Acta historico-economica Iugoslaviae (Ferdo G e s t r i n ) Acta historico-economica Iugoslaviae (Joe M a e k) Missiev simpozij v Rimu (Eva H o l z ) Intellectuals and the future in the Habsburg monarchy 1890-1914 (Irena G a n t a r Godina) James D.Young, Making Trouble (Irena G a n t a r - G o d i n a) Giuseppe Boffa, Fenomen Stalin (Avgust L e n i k ) Maurice Lever, Povijest dvorskih luda (Andrej S t u d e n ) OBVESTILA - INFORMATIONS - Obvestilo o izhajanju Zgodovinskega asopisa (Janez S t e r g a r ) Informations about the Issuing of Zgodovinski asopis (Historical Review) o LETNO KAZALO - ANNUAL CONTENTS - Zgodovinski asopis 42/1988 Historical Review 42/1988 IZVLEKI - ABSTRACTS - PE3IOME Izvleki razprav in lankov v Zgodovinskem asopisu 42, 1988, 3 in 4 Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 42, 1988, 3 and 4 42, 1988, 3 4 XIII-XVIII 625-630 624 595-597 597-601 601-605 606-608 609-610 610-613 613-614 615-617 617-618 618-621 621-623

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4 487504

47

Rajko

Brato

POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKIMI DEELAMI V POZNI ANTIKI

Predavanje v okviru ustanove Lectorium Bulgaricum na Dunaju 18. oktobra 1988. Odnose med Trakijo in severnojadranskimi deelami v pozni antiki moremo prouevati z razlinih vidikov. Prouujemo jih lahko kot povezave med tema dvema obmojema rimskega cesarstva v ojem pomenu besede, obmojema, ki sta bili tedaj upravno razdeljeni v provinco Beneijo in Istro (Venetia et Histria) oziroma kot traka dieceza na province Thracia, Rhodope, Haemimontus, Europa (najmanja, vendar najvaneja provinca z metropolo Konstantinoplom), Moesia Secunda in Scythia (zadnji dve provinci sta bili pred Dioklecijanom sestavni del Spodnje Mezije in nista spadali k Trakiji). 1 Te odnose lahko prouujemo kot povezave med Konstantinoplom, od 324 oziroma 330 ene od prestolnic cesarstva, in Oglejem, glavnim mestom Beneije z Istro, 2 po klasifikaciji pesnika Avzonija iz Galije (2. polovica 4. stoletja) drugega in devetega mesta v cesarstvu. 3 Po propadu zahodnega rimskega cesarstva, Odoakrove drave in vzhodnogotskega kraljestva v Italiji, moremo od sredine 6. stoletja pa vse do zadnje etrtine 8. stoletja te odnose prouevati tudi pod vidikom razmerja Konstantinopla kot sredia bizantinske drave s cesarskim dvorom in centralnim dravnim aparatom do dela dravnega ozemlja na zahodni periferiji. Prav ti odnosi so bili proti koncu 6. stoletja in v prvi tretjini 7. stoletja izredno dinamini. 4 V primeru Trakije in sever noj adranskih deel gre za podroji rimske drave, ki sta imeli zlasti v poznoantini dobi, ko dravno ozemlje ni bilo skoraj nikoli zdrueno pod enim vladarjem, izjemno geopolitino lego. Ne da bi se spuali v obravnavo izredno zapletenih vpraanj upravne razdelitve cesarstva na pretorijanske prefekture od cesarja Konstantina dalje, moremo rei,
D o b e r p r e g l e d u p r a v n e r a z d e l i t v e r i m s k e g a c e s a r s t v a v p o z n i a n t i k i p o s r e d u j e t a od n o vejih a v t o r j e v A. H. M. J O N E S , The 2 Later Roman Empire 284602. A Social Economic and Administrative Survey III, O x f o r d 1973 , 373 ss. In zlasti 14511461 t e r T. D. B A R N E S , The N e w Empire of Diocletian and Constantine, C a m b r i d g e ( M a s s a c h u s e t t s ) L o n d o n 1982, 201225 (oba z a n a l i z o v i r o v i n s t a r e j e l i t e r a t u r e ) . O u p r a v n i u r e d i t v i B e n e i j e z I s t r o gl. n a z a d n j e C. ZACCARIA, Il governo romano nella regio X e nella provincia Venetia et Histria, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 28, 1986, 65103, o t r a k e m o b m o j u gl. V. VELKOV, Thracia und Dacia in der politischen Entwicklung des sptrmischen Imperiums, v p u b l i k a c i j i R. P I L L I N G E R (Hrsg.), Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens z w i s c h e n Orient und Okzident, W i e n 1986, 7 ss. (oba z u p o t e v a n j e m s t a r e j e l i t e r a t u r e ) i n A. H. M. J O N E S , The Cities of the Eastern Roman Provinces, Oxford 1971 (2. izd.), 24 ss. 2 O u s t a n o v i t v i K o n s t a n t i n o p l a ( C a r i g r a d a ) gl. A. P I G A N I O L , L'empire chrtien (325395), 2 P a r i 1972 , 53 ss. ; A. SAITTA, 2000 anni di storia II. Dall'impero di Roma a Bisanzio, B a r i 1979, 4251 In 225238. O Ogleju v p o z n i a n t i k i gl. poleg e v e d n o u p o r a b n e m o n o g r a f i j e A. CALDERINI. Aquileia romana. Ricerche di storia e di epigrafia, Milano 1930, 65 ss. k o l e k t i v n o delo Da Aquileia a Venezia, M i l a n o 1980 in S. TA VANO, Aquileia, R e a l l e x i k o n f r A n t i k e u n d C h r i s t e n t u m , S u p p l e m e n t - B a n d I, S t u t t g a r t 1986, 522553. 3 A U S O N I U S , Opuscula 11 (Ordo urbium nobilium IIIX) (ed. H. G. E. W H I T E , A u s o n i u s I, Loeb Classical L i b r a r y , C a m b r i d g e (Mass.) L o n d o n 1968, 268; 274). D a j e bil Oglej v p o z n i a n tiki veliko in p o m e m b n o m e s t o , p o r o a e cela v r s t a d r u g i h piscev (vsa m e s t a n a v a j a G. C U SCITO v k o l e k t i v n e m d e l u D a Aquileia a Venezia, 590 s.; 604 o p . 6778; p r i m , t u d i A. CALDERINA o . e . , 260s.). Najbolj p o v z d i g u j e p o m e n Ogleja s a m c e s a r J u s t i n i j a n , saj ga i m e n u j e n a j v e j e m e s t o n a Z a h o d u i n c e s a r s k o p r e s t o l n i c o ; Novella 29 pr. (a. 535) : . . . Aquileia civitas in H e perla m a x i m a habitata est et imperialem m 7o r e m (pro dietam) suscepit (edd. R. SCHOELL G. KROLL, C o r p u s i u r i s civilis III, B e r l i n 1959 , 218). 4 Iz o b s e n e l i t e r a t u r e o B i z a n t i n c i h n a s e v e r n e m J a d r a n u n a j n a v e d e m o le n e k a j n o v e j i h s i n t e t i n o z a s n o v a n i h p r i k a z o v : A. CARILE G. F E D A L T O , Le origini di Venezia, B o l o g n a 1978; C. G. MOR, Bizantini e Langobardi sul limite della laguna, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 17. 1980, 231 264; L. MARGETIC, Histrica et Adriatica. Raccolta di saggi storico-giuridici e storici, T r i e s t e 1983, 103166; A. CARILE, La presenza bizantina nell'Alto .Adriatico fra VII e IX secolo, A A A d 27, 1985, 107129 ( p o n a t i s t u d i j e v B y z a n t i n i s c h e F o r s c h u n g e n 12, 1987, 735) ; A. GUILLOU, La presenza bizantina nell'arco Adriatico, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 28, 1986, 407421; J . F E R L U G A , berlegungen zur Geschichte der byzantinischen Provinz Istrien, J a h r b u c h fr G e s c h i c h t e O s t e u r o p a s 35/2, 1987. 164173.
1

488

R. B R A T 0 2 : POVEZAVE MED T R A K I J O I N S E V E R N O J A D R A N S K I M I .

da je Trakija obsegala ozemlje jugovzhodnega dela Balkanskega polotoka na podroju, kjer sta se stikala Ilirik in Orient, Beneija z Istro pa je kot najbolj vzhodna italska provinca z ne povsem jasno vzhodno mejo pomenila stikalie 5 Italije in Ilirika. Obe deeli sta leali vzdol glavne kopenske povezave med vzhodom in zahodom (KonstantinopelSerdikaSirmijOglejMilano oziroma OglejRavenaRim), povezaye, ki je bila od zadnje etrtine 4. stoletja, zlasti pa od konca 4. stoletja zelo ogroena in ni opravljala ve svoje nekdanje 6 vloge, dokler ni bila od zadnje etrtine 6. stoletja popolnoma prekinjena. Obenem sta bili obe podroji zaradi markantne obmorske lege obeh glavnih mest 7 izredno vani obmorski deeli. Sprio take lege obeh pokrajin nas ne sme presenetiti dejstvo, da sta v mnogih dogodkih pozne antike odigrali ti dve pokrajini kljuno vlogo, da so se nekateri dogodki velikega, celo zgodovinskoepohalnega pomena odvijali na relaciji Trakija (posebej Konstantinopel)severno jadranske deele (posebej Oglej).

Od pomembnih dogodkov iz poznoantine dobe, ki kaejo na neposredno ali posredno sooanje teh dveh podroij v kakrnemkoli smislu, bomo samo na kratko skicirali najvaneje med njimi, da bi lahko ve prostora posvetili tistim virom, ki neposredno dokumentirajo navzonost Traanov na severnojadranskem podroju. Na drugi strani nismo nali nobenih zanesljivih virov, ki bi dokazovali navzonost ljudi s severnojadranskega podroja na obmoju Trakije v pozni antiki.

Oris naj prinemo z dogodkom, ki pade v as skoraj pol stoletja pred nastopom cesarja Dioklecijana, ki po veinsko sprejeti periodizaciji rimske zgodovine oznauje zaetek poznoantine dobe. To je pohod prvega cesarja traanskega rodu Maksimina Traana z vojsko spomladi leta 238 v Italijo. Pohod se je priel na podroju Sirmija, potekal je preko Emone, prvega (to je najbolj vzhodnega) mesta Italije, in se je konal po teavnem prehodu ez naraslo Soo pred obzidjem Ogleja. Mesto se je v tako imenovani oglejski vojni juO p r e t o r i j a n s k i h p r e f e k t u r a h s p l o n o gl. J . R. P A L A N Q U E , Essai sur la prfecture du prtoire du Bas-Empire, P a r i s 1933 i n E. STEIN, Histoire du Bas-Empire I, B r u x e l l e s 1959, 117 ss. ; 473 s.; o I l i r i k u k o t v m e s n e m p o d r o j u m e d Italijo i n V z h o d o m gl. R. ROGOSIC, Veliki Ilirik (284395) i njegova konana dioba (396437), Z a g r e b 1962; J . R. P A L A N Q U E , La prfecture du prtoire d'Illyricum au I V sicle, B y z a n t i o n 21. 1951, 514 in J . F I T Z , L'administration d e s prov i n c e s p a n n o n i e n n e s sous le Bas-Empire r o m a i n , Collection L a t o m u s 181, B r u x e l l e s 1983, 34 s s . ; 75 s s . ; p r i m , t u d i D. H O F F M A N N , D a s sptrmische B e w e g u n g s h e e r und die Notitia Dignitatum II, D s s e l d o r f 1970, 207215. 6 O c e s t n i h p o v e z a v a h n a v z h o d n e m B a l k a n u v pozni a n t i k i gl. V. BESEVLIEV, B e m e r kungen ber die antiken Heerstraen im Ostteil der Balkanhalbinsel, Klio. B e i t r g e z u r a l t e n G e s c h i c h t e 51, 1969, 483495 in P . SCHREINER, Stdte und Wegenetz in Moesien, Dakien und Thrakien nach dem Zeugnis d e s T h e o p h y l a k t o s Simokates, v p u b l i k a c i j i R. P I L L I N G E R (Hrsg.), Spatantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens, 2535 ( = M i s c e l l a n e a B u l g a r i c a 2, W i e n 1986, 5969). C e s t n e p o v e z a v e m e d s e v e r n o j a d r a n s k i m in t r a k i m o b m o j e m n a m za p o z n o a n t i k o d o k u m e n t i r a p r e d v s e m Itinerarium Burdigalense 559571 (edd. P . GEYER O. CUNTZ, C o r p u s Christ, ser. L a t i n a 175, 1965, 48). Gl. t u d i J . ZAEL, Rimske ceste v Sloveniji, v> k o l e k t i v n e m u d e l u Arheoloka najdia Slovenije, L j u b l j a n a 1975, 7499. 7 O vlogi Ogleja k o t p o m e m b n e g a p r i s t a n i a p o z n o a n t f n e g a s v e t a gl. S. PANCIERA, Vita e c o n o m i c a di Aquileia in et romana, A q u i l e i a 1957, 87 ss. ; G. USCITO v k o l e k t i v n e m d e l u D a Aquileia a Venezia, M i l a n o 1980, 596 ss. ; G. UGGERI, Vie di terre e vie d'acqua tra Aquileia Ravenna in et romana, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 13, 1978, 4579; G. B R I Z Z I . Il sistema portuale altoadriatico e i commerci di Aquileia e Ravenna, i b i d e m ; 81105; G. UGGERI, Relazioni marittime tra Aquileia, la Dalmazia e Alessandria, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 26, 1985, 159182; A. B I SCARDI, Il porto di Aquileia ed i noli marittimi nel calmiere dioclezianeo, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 29, 1987, 169181 (ki p o s t a v l j a vlogo Ogleja k o t p r i s t a n i k e g a m e s t a v D i o k l e c i j a n o v i dobi alla p a r i di B i s a n z i o , T e s s a l o m k a e S a l o n a ) . O plovbi na s e v e r n e m J a d r a n u v 7. in 8. stoletju gl. n a z a d n j e J . F E R L U G A , Navigation et c o m m e r c e d a n s l'Adriatique a u x VII' et VHP sicle, B y z a n t i n i s c h e F o r s c h u n g e n 12, 1987, 3951. K o n s t a n t i n o p e l j e p o s t a l v p o z n i a n t i k i e n a n a j vejih p r i s t a n i k i h in t r g o v s k i h m e t r o p o l t e d a n j e g a s v e t a . O njegovi t o v r s t n i vlogi in o vlogi d r u g i h o b m o r s k i h m e s t v T r a k i j i gl. V. VELKOV, Cities in Thrace and Dacia in Late Antiquity, A m s t e r d a m 1977, p a s s i m i n A. MINCEV, Die westliche Schwarzmeerkste und der Osten in der S p t a n t i k e : Ethnokulturelle- und Handelsbeziehungen, v p u b l i k a c i j i R. P I L L I N G E R (Hrsg.), Sptantikc und frhbyzantinische Kultur Bulgariens . . :, 105113.
5

ZGODOVINSKI A S O P I S 42 1988 4
8

489

nako branilo pred napadi Maksiminove vojske. Po neuspenem obleganju je cesarja skupaj s sinom doletela smrt, kar so barbarski Traani poleg Pano9 nijcev v njegovi vojski najteje prenesli. Naslednji vojaki spopad, v katerem sta igrali pomembno vlogo obravnavani pokrajini, je dravljanska vojna leta 261. Ko se je po porazu cesarja Val e r i a n a v vojni proti Perzijcem na vzhodu oklical za cesarja Makrijan in zael iriti svojo oblast nad Malo Azijo in prodirati proti Galienu, ki se je v severni Italiji bojeval proti Alamanom, je Galienov poveljnik Avreol iz severne Italije pohitel na Balkan. Uzurpatorja je premagal in Illyrico vel in 11 Thraciarum extimis, * v vojni, ki jo leta 1953 v Sremski Mitrovici odkriti napis oznauje kot serdijsko vojno.11 Izredna strateka lega obeh podroij cesarstva je prila do veljave tudi v dogodkih od jeseni 284 do pomladi 285. Ob smrti cesarja Numerijana in oklicu Dioklecijana za cesarja v Nikomediji (20. novembra 284) se je v Panoniji oklical za cesarja corrector Venetiae et Histriae (?) Sabin Julijan, ki je obvladoval Panonijo ter Beneijo z Istro in je s tem zapiral pot cesarju Karinu iz Italije na Vzhod. 12 S tem je Julijan olajal Dioklecijanu utrditev poloaja v Trakiji in na vsem vzhodnem Balkanu, pred njegovim odloilnim spopadom" s Karinom spomladi 285 apud Margum . .. inter Viminacium atque Aureum montem. 13 Na relaciji severnojadranske deele Trakija je potekala tudi prva vojna med Konstantinom in Licinijem leta 316. Vojno je izzval emonski incident (ruenje Konstantinovih kipov apud Emonam), svoj vrh pa je dosegla z dvema velikima bitkama, pri Cibalah v Panoniji (8. oktobra 316) in med Adrianoplom in Berojo (campus Ardiensis) v Trakiji (novembra 316 ali januarja 317).14 Severnojadranski prostor, posebej Oglej, ki je bil v 4. stoletju ena od zaasnih prestolnic, 15 je postal v 4. stoletju glavno mostie proticesarjev (uzurpatorjev) z Zahoda za prodor proti Vzhodu. Severozahodni Ilirik s soseino je postal prizorie spopadov med armadami, ki so na to obmoje prihajale po
8 H E R O D I A N U S , 8, 15 (ed. C. R. W H I T T A K E R , L o e b c l a s s i c a l L i b r a r y I I , L o n d o n C a m b r i d g e (Mass.) 1970, 250284); Historia Augusta, Maximini duo 2123; 31, 3; M a x i m u s et B a l b i n u s 2, 4; 11, 23 (ed. D . M A G I E , L o e b Classical L i b r a r y / I I , L o n d o n C a m b r i d g e (Mass.) 1967, 354 ss.; 374; 450; 468). G L . M. S A S E L K O S , Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, J a d r a n o m in Sirmljem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, L j u b l j a n a 1986, 413433 (s p r e v o d o m u s t r e z n i h o d l o m k o v iz H e r o d i j a n a i n s p o d r o b n o a n a l i z o v i r o v i n l i t e r a t u r e ) . K o t bellum Aquileiense o z n a u j e t o vojno leta 1928 n a j d e n i n a p i s ( A n n e p i g r a p h i q u e 1929, 158). O oglejski vojni gl. t u d i R. F . ROSSI, Il bellum Aquileiense tra l'Africa e l'Alto Adriatico e la politica di Massimino il Trace, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 5, 1974, 2341 in J. S A S E L . Aquileia fra l'Italia e l'Illirico. Riflessioni nel centenario del Museo nazionale, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 23, 1983, 1729. H E R O D I A N U S , 8, 6, 1 (cit. ed., 286). P r i m . Ch. M. DANOV, Die Thraker auf d e m Ostbalkan v o n der hellenistischen Zeit bis zur Grndung Konstantinopels, Aufstieg u n d N i e d e r g a n g d e r r m i s c h e n Welt II, 7, 1,. BerlinNew Y o r k 1979, 182. IU Historia Augusta, Tyranni triginta 12 (Macrianus), 13 (cit. ed., vol. III, 98). 11 J. SASEL, B e l l u m Serdicense, Situla 4, 1961, 330; A. et J . SASEL, Inscriptiones Latinae quae in Iugoslavia inter a n n o s M CM XL et MCMLX repertae et editae sunt, S i t u l a 5, L j u b l j a n a 1963 t 272 12 S E X T U S A U R E L I U S VICTOR, Liber de Caesaribus 39, 911 (edd. F . P I C H L M A Y R R. GRUENDEL, B i b l i o t h e c a T e u b n e r i a n a , Leipzig 1970, 117) ; Epitome de Caesaribus 38, 48 (ibidem, 163); ZOSIMUS, 1, 73 (ed. F . P A S C H O U D , P a r i s 1971, 6364 in k o m e n t a r n a Str. 178180). Gl. t u d i A. H. M. J O N E S J . R. M A R T I N D A L E J. MORRIS, The Prosopography of the Later Roman Empire I, C a m b r i d g e 19752, 480; R. B R A T O Z , Kranstvo v Ogleju in na v z h o d n e m v p l i v n e m obmoju oglejske cerkve od zaetkov do nastopa verske svobode, L j u b l j a n a 1986, 147 s. 13 E U T R O P I U S , Breviarium ab urbe condita 9, 20, 12 (ed. F . RUEHL, Bibl. T e u b n e r i a n a , Stuttg a r t 1975, 67). 14 Excerpta Valesiana 1, 1518 (edd. J . MOREAU V. VELKOV, Bibl. T e u b n e r i a n a , Leipzig 1968, 4 ss.) ; ZOSIMUS, 2, 1820 (ed. F. P A S C H O U D , P a r i s 1971, 8982 in k o m e n t a r n a Str. 208 ss., z a n a l i z o o s t a l i h v i r o v i n d a t i r a n j e m b i t k e v T r a k i j i v. n o v e m b e r 316). O p o v o d u za v o j n o ( r u e n j u K o n s t a n t i n o v i h k i p o v a p u d E m o n a m ) gl. n a z a d n j e J . SASEL, Senicio auctor insidiarum (Kommentar zu Anon. Vales. I, 1315), L e b e n d i g e A l t e r t u m s w i s s e n s c h a f t ( F e s t g a b e H. V e t t e r s ) , W i e n 1985, 262264 (z d o m n e v o , d a g r e za r u e n j e k i p o v n a T r o j a n a h , na m e j i e m o n s k e g a o z e m l j a in s t e m n a m e j i m e d Italijo in N o r i k o m ) . Vojno so n e k d a j datirali v leto 314 ( t a k o n p r . e V. VELKOV, Thracia und Dacia, 9), p o n o v e j i h r a z i s k a v a h p a v leto 316 (E.STEIN, Histoire du Bas-Empire I, 460 o p . 2; T . D . B A R N E S , The N e w Empire of Diocletian and Constantine, C a m b r i d g e (Mass.) L o n d o n 1982, 73; b i t k o v T r a k i j i d a t i r a v januar 317). ls M. BONFIOLI, Soggiorni imperiali a Milano e ad Aquileia da Diocleziano a Valentiniano , Antichit Altoadriatiche 4, 1973, 125149; p r i m , t u d i N . D U V A L , Les palais impriaux de Milan et d'Aquile. Ralit et m y t h e , i b i d e m . 151158.

490

K. BRATOZ : POVEZAVE MED T R A K I J O I N S E V E R N O J A D R A N S K I M I . .

eni strani iz severne Italije ali iz Galije, po drugi strani pa iz Konstantinopla oziroma trako-makedonskega obmoja. Na tak nain je potekal spopad med Magnencijem in Konstancijem II. v letih 350353 (z manjo bitko na Trojanah spomladi 350, z veliko odloilno bitko pri Mursi 28. septembra 351, s Konstancijevim zavzetjem Emone konec avgusta 352 in utrdbe na Hruici (Ad 1 Pirum) ter Ogleja v zaetku septembra 352). Na podoben nain je potekal spopad med Magnom Maksimom in Teodozijem leta 388 (z bitkama pri Sisciji in Petovioni, ki jima je sledil triumfalni prihod cesarja Teodozija v Emono in zajetje Magna Maksima v Ogleju v drugi polovici avgusta 388, torej pred okrog17 lo tiso eststo leti) ter spopad med Evgenijem in Teodozijem leta 394 z zgodovinsko epohalno bitko pri Frigidu v bliini Ajdovine 5. in 6. septembra 394,18 bitko, v kateri so odigrali tragino vlogo rtvovanih Zahodni Goti iz Trakije. 13 Severnojadransko obmoje je postalo podroje spopadov med vzhodnim in zahodnim delom cesarstva v dravljanski vojni v letih 424425. Potem ko je bil po Honorijevi smrti na Zahodu oklican za cesarja Janez, je vzhodna armada prodrla prek Salone in Julijskih Alp v Oglej. Cesar (uzurpator) Janez je bil v Raveni zajet, odveden v Oglej in tam na ukaz Gale Placidije maja ali junija 425 na posebno ponievalen in strahoten nain usmren. 20 Strateki pomen obeh obravnavanih podroij cesarstva se je odrazil tudi v asu premikov Zahodnih Gotov, ko je trako podroje postalo njihovo prvo oporie na rimskih tleh, severnojadranske deele pa so odigrale vlogo njihovega odskoia za osvajanje Italije. Neznano je, ali in do kakne mere se je utila na severnojadranskem obmoju mobilizacijska aktivnost rimskega generala (comes rei militaris?) Frigerida, ki je z oddelki iz Panonije in transalpinskih provinc po nalogu cesarja Gracijana na pronjo cesarja Valensa leta 377 odel na trako bojie proti Gotom. 21 Gotovo pa je, da so se ez severnojadranske deele premikali gotski in taifalski vojni ujetniki, ki so jih po Frigeridovi zmagi v Trakiji (ali v Iliriku?) naselili na podroju Mutine, Parme in Regija v provinci Emiliji.22 Po
16 G l a v n i viri : S. A U R E L I U S VICTOR, Liber de Caesaribus 41, 2542, 10 ( $ t . ed., 127 s.) ; Epitome de Caesaribus 42 (cit. ed., 169) ; E U T R O P I U S , Breviarium, 10, 10, 210, 12, 2 (cit. ed., 74 s.) ; ZOSIMUS, 2, 4253 (cit. d. 114126 i n k o m e n t a r n a str. 249262, z a n a l i z o v s e h o s t a l i h virov) ; J . S A S E L P . P E T R U (ured.), Claustra Alpium Iuliarum I, K a t a l o g i i n m o n o g r a f i j e 5, L j u b l j a n a 1971, 2426 (z a n a l i z o o m e m b vloge a l p s k i h z a p o r v tej v o j n i ) . N e k a j p o g l a v i t n e liter a t u r e : J . SASEL, The Struggle b e t w e e n M a g n e n t i u s and Constantius II for Italy and Illyricum, iva a n t i k a 21, 1971, 205216; A. J E L O C N I K , Emonska najdba Magnencijevih multiplih zlatnikov, A r h e o l o k i v e s t n i k 19, 1968, 201220 (franc, verzija r a z p r a v e ; Les multiples d'or de Magnence dcouverts Emona, R e v u e N u m i s m a t i q u e , P a r i s 1967, 209235) ; Y. M. DUVAL, Aquile sur la route des i n v a s i o n s (350452), A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 9, 1976, 240252. G e n e r a l n o sliko d o g a j a nja p o s r e d u j e t a t u d i E. STEIN, H i s t o i r e du B a s - E m p i r e I, 138141 in 489 s. t e r A. P I G A N I O L , L'empire chrtien, 9499. 17 P A C A T U S , P a n e g y r i c u s dictus Theodosio 3440 (XII p a n e g y r i c l L a t i n i , ed. R. A. B . MYNORS. Bibl. O x o n i e n s i s , Oxford 19732. 109114) ; ZOSIMUS, 4, 46 (ed. F . P A S C H O U D , P a r i s 1979, 314 s. in k o m e n t a r n a str. 442 ss.) ; J. S A S E L P . P E T R U , Claustra A l p i u m Iuliarum I, 28 s.; 35 s. (z a n a l i z o v i r o v o a l p s k i h z a p o r a h v tej v o j n i ; t a m k a j z b r a n i m a n t i n i m i n s r e d n j e v e k i m vir o m bi veljalo d o d a t i e e n e g a : D A N D U L U S , Chronica per e x t e n s u m deseripta, A. 388; ed. E. PASTORELLO, R e r u m Ital. s c r i p t o r . XII/1, B o l o g n a 1938, 43). Lit. : J . KLEMENC, Teodozijev pohod proti Maximusu iz Siscije do Petovija, Z g o d o v i n s k i a s o p i s 67 (Kosov z b o r n i k ) , ,19521953, 7888: Y. M. DUVAL. Aquile sur la route des invasions, 265 ss. G e n e r a l n o sliko d o g o d k o v p o s r e d u j e j o E . S T E I N , Histoire du Bas-Empire I, 207; 529 s.; A. P I G A N I O L , L'empire chrtien, 279281; A. L I P P O L D , Theodosius der Groe und seine Zeit, M n c h e n 19802. 34 ss. 18 Vire za t a d o g o d e k j e z b r a l in k o m e n t i r a l J . SASEL v p u b l i k a c i j i Claustra Alpium Iuliarum I, 29 ss. ( t a k o r e k o k o m p l e t n e m u s e z n a m u a n t i n i h in s r e d n j e v e k i h v i r o v bi veljalo d o d a t i e s p o r o i l o , ki ga p o s r e d u j e D A N D U L U S . Chronica per e x t e n s u m deseripta,; A. 394, cit. ed., str. 44). Gl. t u d i z b i r k o v i r o v in k o m e n t a r v k n j i g i ZOSIME, Histoire nouvelle H/2, ed. F . P A SCHOUD, P a r i s 1979, 466500. G e n e r a l n o sliko d o g o d k o v dajejo E. STEIN, Histoire du Bas-Empire I, 216 s.; 534 s.; A. P I G A N2 I O L , L ' e m p i r e c h r t i e n , 293 ss. ; A. L I P P O L D , Theodosius der GroBe und seine Zeit, M n c h e n 1980 , 4551. 1S P r i m . Y. M. DUVAL, Aquile sur la route d e s invasions, 271 s. ; H. W O L F R A M , Geschichte der Goten, M n c h e n 1979, 163. 20 A. CALDERINI, Aquileia romana, 83 s.; E . S T E I N . Histoire du Bas-Empire I, 282 s.; 565 (oba s k o m p l e t n i m i n a v e d b a m i virov) ; p r i m , t u d i Y. M. DUVAL, Aquile sur la route des invasions.2 1 289. A M M I A N U S MARCELLINUS. 31, 7, 3 (d. W. S E Y F A R T H . B e r l i n 1978, vol. IV, 264) ; p r i m . A. H. M. J O N E S J . R. M A R T I N D A L E J . MORRIS, The Prosopography of the Later Roman Empire I, 373 ; H. WOLFRAM, Geschichte d e r Goten, 142. 22 A M M I A N U S MARCELLINUS, 31, 9, 34 (cit. ed., 272 ss.) ; p r i m . L. R U G G I N I . Economia e societ nell'Italia annonaria, M i l a n o 1961. 62: H. WOLFRAM, Geschichte der Goten, 144 s.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

491

katastrofi rimske vojske v bitki pri Adrianoplu 9. avgusta 378 so Goti iz Trakije ponovno obiskali severnojadranske deele, tokrat ne kot vojni ujetniki, temve kot zavojevalci. Po pustoenju v Trakiji in po neuspenem obleganju Konstantinopla so prodrli vse do vznoja Julijskih Alp, ki so jih v starih a23 sih imenovali Venetske, in so na severnojadranskem podroju poruili Stri24 don, rojstni kraj sv. Hieronima. Po zelo burnem obdobju v letih 378400, ko so se Zahodni Goti premikali ne le v Trakiji, temve po vsem Balkanu in so 25 sodelovali v obeh dravljanskih vojnah cesarja Teodozija (388 in 394), so zaasno osvojili severnojadranske deele, od koder so se odpravili v Italijo (tako jeseni 401 oziroma v zaetku 402, ko so si z bitko pri Timavu izbojevali pot v Italijo 28 ter v letu 408, ko so verjetno osvojili tudi Emono in Oglej).2,7 Usodna povezanost obeh obravnavanih podroij rimskega cesarstva je prila do izraza v zgodovini Gotov tudi osem desetletij kasneje. Vzhodni Goti, ki so bili deloma e po letu 454 ali 455, zlasti pa po odselitvi iz Panonije leta 473 usodno vezani na traki prostor in njegovo blinje sosedstvo (v letih 173483 so se zadrevali v glavnem v Trakiji, pa tudi v Makedoniji in Epiru, nato v letih 484488 v Obreni Daciji in Drugi Meziji), so se jeseni 488 odpravili na pohod proti Italiji. 28 V dveh bitkah na severnojadranskem podroju, najprej pri prehodu ez Soo (Pons Sontii, najverjetneje Majnica) 28. avgusta 489 in pri Veroni mesec kasneje 29 so premagali Odoakra in so s tem e praktino odloili izid vojne, ki se je vlekla do leta 493, v svojo korist. V Justinijanovi vojni proti vzhodnogotskemu kraljestvu v Italiji v letih 535553 je igralo sever noj adransko obmoje vlogo enega od boji, na katerem se je v osemnajstih letih zvrstila cela vrsta vojakih operacij. Samo omenili bomo bizantinsko zavzetje Dalmacije in Liburnije v letih 535537,30 bizantinski pohod iz Dalmacije proti Raveni leta 539,31 ko so Bizantinci med
23 A M M I A N U S M A R C E L L I N U S , 31, 16, 7 (cit. ed., 302) ; p r i m . Y. M. DUVAL, Aquile sur la route 2 4des invasions, 255 ss. HIERONYMUS, D e viris illustribus 135 ( P a t r o l o g i a L a t i n a 23, 715) ; p r i m . M. SUIC, Hljeronlm Stridonjanin graanin Tarsatike, J u g o s l a v e n s k a a k a d e m i j a z n a n o s t i i u m j e t n o s t i , R a d 426 (Knjiga 24 R a z r e d a za d r u t v e n e z n a n o s t i ) , Z a g r e b 1986, 213278 (z doslej g o t o v o n a j b o l j i m p o s k u s o m l o k a l i z i r a n j a S t r i d o n a n a p o d r o j e O p a t i j s k e g a K r a s a v zaledju K v a r n e r s k e g a zaliva) . 25 H . W O L F R A M , G e s c h i c h t e der Goten, 153178; p r i m . S. T E I L L E T , D e s Goths la nation gothique, P a r i s 1984, 83 s s . ; A. SCHWARCZ, Die Westgoten und d a s Imperium im 4. J a h r h u n dert, Los visigodos. H i s t o r i a y civilizacin. A n t i g e d a d y c r i s t i a n i s m o (Murcia) III, 1986, 1726. CLAUDIANUS, De bello Gothico, 562563 (ed. M. P L A T N A U E R , L o e b Classical L i b r a r y , vol. II, C a m b r i d g e (Mass.) L o n d o n 1972, 166). P r i m . Y . M . D U V A L , Aquile sur la route d e s invasions, 275 s. ; H. WOLFRAM, Geschichte der Goten, 178 s s . 27 ZOSIMUS, 5, 29; 37 (ed. I. BEK K ER, C o r p u s s c r i p t o r u m hist. B y z a n t . , B o n n 1837, 286 ss.). Gl. B. G R A F E N A U E R , Ustolievanje korokih vojvod in drava karantanskih Slovencev, L j u b ljana 1952, 398 s.; Y. M. DU VAL, Aquile sur la route des invasions, 280 ss. ; H . W O L F R A M , G-1 schichte der Goten, 182 ss. 2e Gl. H . WOLFRAM, Geschichte der Goten, 335349 in A. L I P P O L D , Vzhodni Goti in r i m ski cesarji od 455 do 507, Z g o d o v i n s k i a s o p i s 41, 1987, 205215 (s p o d r o b n o a n a l i z o v i r o v i n k r i tino 2 o b ravnavo noveje literature). 9 Excerpta Valesiana 2, 50 (edd. J . MOREAU V. VELKOV, Bibl. T e u b n . , Leipzig 1968, 14 s. ; k r a j b i t k e se o z n a u j e k o t ad fluvium Sontium) ; I O R D A N I S , Getica 57 (293) (ed. T h . MOMMSEN, M o n u m e n t a G e r m a n i a e h i s t o r i c a , A u e t o r e s a n t i q u i s s i m i V/1, B e r l i n 1882, 133 v. 20; k r a j s p o p a d a se o z n a u j e k o t ad P o n t e m Sontii) ; Fasti V i n d o b o n e n s e s priores, a. 490 (Chronica minora saec. IV. v . VI. VII., vol. I., ed. T h . MOMMSEN, M o n u m e n t a G e r m , hist., A u e t o r e s a n t i q u i s s i m i IX, B e r l i n 1892, 316; b i t k a j e p o t e k a l a in fossato pontis Sontis V kl. Septembris) ; A u c t a n u m Havniense, a. 490 (ibidem, str. 317; k r a j d o g o d k a j e fossatus ponte Sontis, k r o n i k a p o r o a , d a d o b i t k e ni prilo, k e r j e O d o a k e r e p r e d s p o p a d o m timore perculsus z b e a l ) . r S'7 . m ^ p O S t a ' ' i " P o n t e Sonti gl. J . SASEL, Via Gemina, A r h e o l o k i v e s t n i k 24, 1973, 901902; om iCCARIA> Insediamenti romani nel territorio di Aquileia, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 15, 1979, " , A. GRILLI, A q u i l e i a : il sistema viario romano, i b i d e m , 253. O p o t e k u v o j n e p o t e h d v e h g1W E N S S L I N 2 P " P a r l s B r u x e- Theoderich der Groe, M n c h e n 1947, 6677; E . S T E I N , Histoire du l r e 349_ ' l l e s A m s t e r d a m 1949, 5458; H. WOLFRAM, Geschichte der Goten, P Lnph V ^ C 9 , I H S ' B e , I u m Gothicum 1, 5, 2; 11; 1, 7, 1-37; 1, 16, 8-18 (ed. H. B. DEWING, r i T 0 ?, 1 L l b r a r y . P r o c o p i u s III, C a m b r i d g e (Mass.) L o n d o n 1968, 42; 5668; 160-162). . u , ' u mDalmatia, L o n d o n 1969, 426; H . W O L F R A M , Geschichte der Goten, 417-420; A. G o zlasti 166 s h i c u m dall'Isonzo a Ravenna, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 13, 1978, 147193,

b e c e r i ? 1 ; J ^ d ! , , P , R C ? K O P J J i z C e z a l " e j e , Pod Justinijanovim ezlom, i z b r a l , p r e v e d e l in s p r e m n e si D 3 1 " 8 3 1 K - GANTAR, L j u b l j a n a 1961. l l l m i a h na C O P I SJ 'a Jd Br e Gothicum 2, 28, 2 (cit. ed., P r o c o p i u s IV, 112). O v o j a k i h o p e r a c i a n u ed U R . n 1 ? . PO z a v z e t j u R a v e n e gl. P R O C O P I U S , Bellum Gothicum 2, 29, 40 (cit. n< z a v z a m e ? J T r e v i s o in d r u g e g o t s k e u t r d b e v B e n e i j i ) ; 2, 30, 2 (cit. ed., 138; p o r a , n t " ^ e p o s l a I m a n i o v o j s k o iz D a l m a c i j e v R a v e n o ) ; 3, 1, 34^36 (cit. ed., 162; B i z a n t i n s k i p u r a z pri T r e v i z u 541); 3, 3, 4-22 (bitka za V e r e n o ) . Gl. A. CARILE, Il bellum Gothicum, 169 s.

492

R- BRATOZ : POVEZAVE MED TRAKIJO IN S E V E R N O J A D R A N S K I M I . ,

drugim osvojili Istro, bizantinsko pomorsko odpravo iz Salone v Pulo in od 32 tam v Raveno leta 544 in kot najvaneje dejanje Narzesov pohod z vojsko, sestavljeno iz prebivalcev prestolnice, Traanov in prebivalcev Ilirika poleg okoli 10.000 barbarskih najemnikov, pohod, ki je potekal iz Salone vzdol vzhodnojadranske in sever no jadranske obale do Ravene (apriljunij 552) in 33 ki je prinesel dokonno zmago v vojni. Dogodke v drugi polovici 6. stoletja in v prvi tretjini 7. stoletja, ki jih bomo omenili nazadnje, moremo prouevati le pod vidikom razmerja med Konstantinoplom kot prestolnico bizantinskega cesarstva s cesarskim dvorom do severnojadranskih deel, ki so bile (v spreminjajoem se obsegu) del bizantinske drave na Zahodu. Neposredna povezanost med trakim in severnojadranskim obmojem tedaj ne pride ve do izraza.

Stopnjo povezanosti med Trakijo in severnojadranskimi deelami v pozni antiki nam odraajo tudi drugi viri, ki dokumentirajo daljo ali trajnejo ter od vojakih in politinih dogodkov neodvisno navzonost Traanov na severnem Jadranu. Pri tem naj poudarimo, da na drugi strani nismo nali nobenih zanesljivih podatkov, ki bi dokazovali pomembnejo navzonost ljudi s severnojadranskega podroja v Trakiji. Navzonost Traanov v severnojadranskih deelah nam dokumentirajo v prvi vrsti epigrafski in v manji meri tudi literarni viri. Severnojadranske deele so bile skupaj z osrednjim centrom Oglejem v ivahnih stikih z vzhodnim svetom, stikih, ki so temeljili predvsem na prometnih in trgovskih povezavah. Zato ni presenetljivo, da naletimo tukaj zlasti od 3. stoletja dalje na veje tevilo ljudi z grkega jezikovnega podroja, predvsem iz gospodarsko najbolj razgibanih deel vzhodnega dela cesarstva. 34 Tu sreamo celo vrsto orientalcev, zlasti Sirijcev, nekoliko manj Judov, precej manj pa Maloazijcev in Egipanov.35 Prileki iz evropskih grko govoreih predelov, iz Grije v ojem smislu, iz Makedonije in Trakije, pa so bili oitno prav redki. 3 8 Naj navedemo nekaj podatkov. Na celotnem obmoju Beneije z Istro je bilo najdenih ve kot 8000 antinih napisov iz cesarske dobe, od tega v Istri ve kot 1600. Od teh napisov pripada najmanj 250 napisov (105 v Konkordiji, okrog 100 v Ogleju, drugod
33 P R O C O P I U S , Bellum Gothicum 3, 10, 3 ; 13; 3, 11, 1 (cit. ed., 228; 232; 236). E k s p e d i c i j s k i k o r p u s j e tel 4000 v o j a k o v , ki so j i h n a n o v a i l i p r e d v s e m v T r a k i j i (3, 10, 1; 3, 12, 4; str. 228; 248). Gl. H . W O L F R A M , Geschichte der Goten, 438; A. CARILE, Il b e l l u m Gothicum, 170. 33 P R O C O P I U S , Bellum Gothicum 4, 26, 525 (cit. ed., P r o c o p i u s V, 326336). P r i m . H. WOLFRAM, G e s c h i c h t e der Goten, 442 s. ; A. CARILE, Il bellum Gothicum, 173 ss.; E. STEIN, Histoire du Bas-Empire II, 600 s. I s t r a , ki j e b i l a k l j u b v s e m p e r i p e t i j a m v v o j n i od l e t a 540 t r d n o v r o k a h B i z a n t i n c e v , je o d i g r a l a n e k o vlogo v v o j n i t u d i leta 550. B i z a n t i n s k i v o j a k i , ki so bili v b i t k i z Goti n e k j e v bliini R a v e n e p r e m a g a n i , so se z a t e k l i v I s t r o ( P R O C O P I U S , Bellum Gothicum 3, 39, 24; cit. ed., 34). T a m so a k a l i n a p r i h o d v e l i k e b i z a n t i n s k e v o j s k e ( p o v e l j n i k G e r m a n u s ) , ki se je z b r a l a n a p o d r o j u S e r d i k e , d a bi ez Ilirik p r o d r l a v I t a l i j o . P o h o d p a j e s p o d l e t e l z a r a d i v e l i k e g a v p a d a S l o v a n o v d o Nia in z a r a d i G e r m a n o v e s m r t i (Bell. Goth. 3, 40; cit. ed., 36 ss.; F . K O S , Gradivo za zgodovino Slovencev I, L j u b l j a n a 1902, t. 4647). B i z a n t i n s k a v o j s k a se je n a t o p r e m a k n i l a v D a l m a c i j o in se v S a l o n i p r i p r a v l j a l a n a v o j n i p o h o d v Italijo, v e n d a r je n j e n o i n i c i a t i v n o s t h r o m i l silovit s l o v a n s k i v p a d v I l i r i k i n T r a k i j o (Bell. Goth. 3, 40, 27 s s . ; cit. ed., 46 ss.; F . K O S , Gradivo I, 47). G. t u d i B . G R A F E N A U E R , Nekaj vpraanj iz dobe naseljevanja junih Slovanov, Z g o d o v i n s k i a s o p i s 4, 1950, 36. 34 P r i m , zlasti F . CASSOLA, Aquileia e l'Oriente mediterraneo, A n t i c h i t a l t o a d r i a t i c h e 12. 1977, 6798; gl. t u d i S. P A N C I E R A , Vita economica di Aquileia in et romana, A q u i l e i a 1957, 87 ss. T u d i v m e s t a n a t r a k e m o b m o j u so se zlasti v 3. in 4. stoletju priseljevali ljudje iz v z h o d n i h p r o v i n c c e s a r s t v a , t a k o iz s i r s k o - p a l e s t i n s k e g a k o t iz m a l o a z i j s k e g a p o d r o j a . P r i m . V. VELKOV, Cities in Thrace and Dacia in Late Antiquity, A m s t e r d a m 1977, 261282, zlasti 281; V. VELKOV (ured.), Istorija na Blgarija I, Sofija 1979, 413 ss.; 461 s.; za m e s t a n a c r n o m o r s k i o b a l i gl. A. M I N C E V , Die westliche Schwarzmeerkste und der Osten in der Sptantike: Etimo kulturelle- und Handelsbeziehungen, v p u b l i k a c i j i R. P I L L I N G E R (Hrsg.), Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens z w i s c h e n Orient und Okzident, 105113. 35 N e k o l i k o d r u g a n o je bilo r a z m e r j e m e d v z h o d n i m i p r i s e l j e n c i v m e s t i h ob c r n o m o r s k i obali, kjer n a m k a r 14 n a p i s o v d o k u m e n t i r a p r i s e l j e n c e iz M a l e Azije, 10 iz Sirije, le 2 iz P a l e stine, 3 8le po 1 iz E g i p t a in N u m i d i j e (gl. A. MINCEV, o. c , 107 ss.). Gl. A. CALDERINI, Aquileia romana, 338 ss. ; G. B R U S I N , Orientali in Aquileia romana, Aquileia n o s t r a 24/25, 1953/1954, 5570; L. R U G G I N I , Ebrei e orientali nell'Italia settentrionale fra il IV e il VI secolo d. Cr., s t u d i a et D o c u m e n t a H i s t o r i a e et I u r i s 26, 1959, 185308. zlasti 192 ss. ; 214 ss.; 256 ss. i n 278284. N a p i s e iz K o n k o r d i j e je n a z a d n j e o b j a v i l i n k o m e n t i r a l G. LETTICH, Le iscrizioni sepolcrali tardoantiche di Concordia, T r i e s t e 1983; p r i m , t u d i D. FEISSEL, Toponym e s orientaux dans les pitaphes grecques de Concordia, A q u i l e i a n o s t r a 51, 1980, 325344.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

493

manj) ali 3,2 % ljudem z Vzhoda. e izvzamemo posebej Oglej, je razmerje podobno: med ve tiso napisi je okrog 100 takih, ki se nanaajo na ljudi 3 vzhodnega izvora. ' Ta dele je dokaj skromen, e ga primerjamo z vzhodnojadransko metropolo Salono, kjer je dele ljudi vzhodnega izvora dosegel v 38 pozni antiki priblino etrtino celotnega prebivalstva, pa tudi manji kot v vejih urbanih srediih zahodnobalkanskega podroja, kjer je ta dele tudi 39 presegal 10 odstotkov. Med temi najmanj 250 napisi jih je le nekaj takih, ki nam dokumentirajo navzonost Traanov, pa e tu gre v veini primerov za ljudi iz tedaj etnino zelo pomeanega Konstantinopla. Ljudi s trakega obmoja moremo zaslediti v Ogleju (na grkem napisu se omenja Eutropie iz Konstantinopla) 4 0 in v Konkordiji (na grkem napisu se omenja neki Leontios, zet Gaj ana iz Konstantinopla). 4 1 Z ozirom na veliko frekventnost imena Estiaos v mestih na traki crnomorski obali,42 bi mogli z zadrki predpostavljati traki izvor tudi za zdravnika Sergija Estiaja iz Ogleja,43 prav tako sta bila morda Traana Zimarcus, primicerius numeri Tarbisiani, ki se omenja na mozainem napisu v Marijini cerkvi v Gradeu, in Flavius Ziper, ki se omenja na napisu iz Konkordije. 44 Priblino enako nizko frekventnost napisov z omembo Traanov zasledimo v sosedstvu, tako v provinci Emiliji (le trije napisi vojakov, na vseh treh oznaka natione Bessus iz Ravene) 45 in v provinci Liguriji (na metrinem napisu iz Ver cel se omenja prezbiter Marcellinus, Bessorum in partibus ortus). 46 S tem se seznam epigrafsko zanesljivo dokumentiranih Traanov v pozni antiki na sever no jadranskem podroju in v njegovem sosedstvu zakljui. Omenjenemu seznamu bi mogli dodati iz vzhodnega sosedstva simbolino upodobitev Konstantinopla (kot enske z vencem v levici in z nadpisom Constantinopolis) obenem s podobnimi upo' Prim. L. RUGGINI, Ebrei e orientali, 256 ss. A. MCSY v delu G. ALFLDY, Bevlkerung und Gesellschaft der rmischen Provinz Dalmatien, Budapest '5, 219 in 223. 3 " Prim. R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmoju oglejske cerkve od zaetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986, 137 s.; 278. 4U Inscriptiones Graecae XIV, 2354; A. CALDERINI, Aquileia romana, 345 n. 52; G. BRUSIN, Orientali in Aquileia romana, 64 s. 41 Inscriptiones Graecae XIV, 2336; G. LETTICH, Le iscrizioni sepolcrali, 155 s. (n. 105) ; D. FEISSEL, Toponymes, 334; 342 op. 42 (poleg tega in poleg oglejskega primera navaja za ves Zahod samo e 5 napisov z omembo prebivalcev Konstantinopla). u G. MIHAILOV, Inscriptiones Graecae in Bulgaria repertae I (Inscriptiones orae Ponti Euxini), Solia 1956, 237. 43 Inscriptiones Graecae XIV, 2343; A. CALDERINI, Aquileia romana, 546; L. RUGGINI, Ebrei e orientali, 283. Pripomniti pa je treba, da po vsej verjetnosti ne gre za poznoantini napis, temve za napis s srede 2. stoletja (!). Prim. H.DESSAU, Inscriptiones Latinae selectae, DublinZrich 19744, n. 1080. 44 Corpus inscriptionum Latinarum V, 1614; E. DIEHL, Inscriptiones Latinae christianae veteres, DublinZrich 19703, 488 A; G. BOVINI, Grado paleocristiana, Bologna 1973, 57 s. ; S. TAVANO, Aquileia e Grado, 409 s. Na podlagi imena ga opredeljuje kot Traana A. FOL, Les Thraces dans l'Empire romain d'occident (I e r ine s.), Godinik na Sofiskija universitet. Filosofskoistorieski fakultet III (Annuaire de l'universit de Sofia. Facult de philosophie et d'histoire III) 53, 1964, 306 op. 18; 62, 1968, 242 n. 978; prim. D. DETSCHEW, Die thrakischen Sprachreste, Osterr. Akad. d. Wiss., Phil. hist. Klasse, Schriften der Balkankommission, Linguistische Abteilung 14, Wien 1957, 188. O vojaki enoti z imenom numerus Tarvisianus gl. D. HOFFMANN, Der numerus equitum Persoiustinianorum auf einer Mosaikinschrift von sant'Eufemia in Grado, Aquileia nostra 32/33, 19611962, 8198, zlasti 81s.; 90s. Fl(avius) Ziper se omenja na sarkofagu, ki je bil odkrit leta 1890 v Konkordiji; gl. G. LETTICH, Le iscrizioni sepolcrali, 75 n. 32; prim. D. DETSCHEW, o. c , 190 ; D. HOFFMANN, Das sptrmische Bewegungsheer (kot v op. 5) I, 82. Traanskega rodu naj bi bila tudi Pista de numero Misacorum, ki se omenja na napisu iz Beligne pri Ogleju; gl. Corpus inscriptionum Latinarum V, 1699; E. DIEHL, Inscriptiones, 557; A.FOL, Les T h r a c e s . . . , 58, 1964, 306 op. 29; 62, 1968, 239 n. 901; prim, tudi D. DETSCHEW, o. C, 370 s. in G. LETTICH, Concordia e Aquileia: note sull'organizzazione difensiva del confine orientale d'Italia nel IV secolo, Antichit Altoadriatiche 22, 1982, 79 s. 45 Corpus inscriptionum Latinarum XI, 58; 82; 103; prim. L. RUGGINI, Ebrei e orientali, 253 op. 193. Za razliko od Rugginijeve, ki oznauje te napise kot pi o meno tarde, pa datira A. FOL, Les Thraces . . . , Godinik 62, 1968, 235 n. 826836 te in druge napise z omembo traanskih vojakov iz Ravene v 1. in 2. stoletje. V Raveni je za kasneji as (leta 710) dokumentiran numerus oziroma bandus Constantinopolitanus (AGNELLUS qui et Andreas, Liber pontificalis ecclesiae Ravennatis 140, d. O. HOLDER-EGGER, Monumenta Germ, hist., Scriptores rerum Langob. et Ital. saec. VIIX, Hannover 370 v. 23). D.HOFFMANN, Der numerus e q u i t u m . . . (kot v op. 44), 91 meni, da gre pri tem imenu za poklon prestolnici in ne za izvor vojake enote. 46 Corpus inscriptionum Latinarum V, 6733; E. DIEHL, Inscriptiones, 3441; L. RUGGINI, Ebrei e orientali, 246 op. 168. A. FOL, Les Thraces, 306 op. 29 priteva k napisom z omembo Traanov tudi Corpus inscr. Lat. V, 7793 (= E. DIEHL, Inscriptiones, 3864) iz Albingauna (Albenge) v Liguriji, na katerem se omenja neki Tzittanus; gl. tudi D. DETSCHEW, o. c , 497.
38 3

494

R- BRAT02 : POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKIMI. . .

dobitvami tirih drugih mest (Carthago, .. ., Roma, Nicomedia, Siscia) na 47 bronasti ploevini, s katero je bil okovan lesen zaboj iz Siscije (?). V celoti gledano je teh napisov za poznoantino dobo relativno in absolutno malo, kar pride do izraza posebno tedaj, ko primerjamo to stanje z onim v visokem cesarstvu, ko je za celotno Italijo brez Rima dokazanih okrog 170 Traanov (od tega priblino dve tretjini vojakov in veteranov), vendar zopet 48 v severni Italiji (Cisalpina) ne posebno dosti (ca. 20 napisov). Padec tevila napisov z omembo Traanov, ki se nanaajo zlasti na prehod iz 1. v 2. stoletje 49 in na sredo 3. stoletja, je zelo izrazit na pragu pozne antike, okrog leta 300. Na posreden nain nam kae na pragu poznoantine dobe na navzonost traanskega duhovnega sveta kult trako-frigijskega boanstva Sabazija. Njegov glavni atribut Sabazijevo roko so odkrili v Ogleju in na junonorikem obmoju pred nedavnim v Celeji (?).50 Te najdbe so zopet redke in sorazmeroma malo pomembne, e jih primerjamo z razirjenostjo drugih boanstev orientalskega ali egiptovskega izvora, kot so bili Mitra, Izida, Jupiter Dolihenski in Velika mati. 5 1

V nasprotju z dokaj skromnim deleem Traanov med grko govoreimi priseljenci na severnojadranskem podroju pa se kae velika vloga ljudi iz Trakije v zgodovini oglejske cerkve na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Po sporoilu enega od dveh seznamov oglejskih patriarhov oba sta ohranjena v virih iz 11. stoletja, vendar sta nedvomno stareja, nastala na skupni predlogi, ki po vsej verjetnosti sega vsaj v as oglejske shizme v drugi polovici 6. stoletja 52 naj bi bila kar dva oglejska kofa po poreklu Traana. Chronicon Venetum (vulgo Altinate), imenovan tudi Origo civitatum Italie seu Venetiarum nam v skladu z gradeko-beneko tradicijo posreduje naslednje podatke o prvih oglejskih kofih: Prva dva oglejska kofa sta bila Hermagora (Mohor) in Hilarij, nato pa so sledili : Grisogonus, fuit natione Ursantinopoli, sedit ann. 9 (10) Grisogonus, fuit natione Dalmatie, sedit ann. 12 Theodorus, fuit natione Tracie Grecie, sedit ann. II. 53
V. HOFFILLER B. SARIA, Antike Inschriften aus Jugoslavien I, Zagreb 1938, 565. A. FOL, Les Thraces (kot v op. 44), 300; 305 s., op. 1618. A. FOL, o. c , 306 op. 29. M. Ch. BUDISCHOVSKY, Les cultes orientaux Aquile et leur diffusion en Istrie et en Vntie, Antichit Altoadriatiche 12, 1977, 100 s. ; V. KOLEK, Varstvo spomenikov 28, 1986, 264 si. 30. O Sabaziju gl. nazadnje SHERMAN E. JOHNSON, The Present State of Sabazios Research, Aufstieg und Niedergang der rmischen Welt II, 17, 3, BerlinNew York 1984, 15831613. Poudarimo naj, da celjska najdba (koen roaj noa v obliki roke, ki dri elvo) ni nujno odraz Sabazijevega kulta, saj naletimo na podobne kultne atribute tudi pri drugih vzhodnih boanstvih. Ta zanimiva najdba bi vsekakor zasluila podrobno obravnavo. 51 M. Ch. BUDISCHOVSKY, Les cultes orientaux, 99123, zlasti karta na str. 122; EADEM, La diffusion des cultes gyptiens d'Aquile travers les pays alpins, Antichit Altoadriatiche 9, 1976, 207227. 52 Imena oglejskih patriarhov nam posredujeta Series patriarcharum Aquilegiensium (ed. O. HOLDER-EGGER, Monum. Germ, hist., Scriptores , Hannoverae 1881, 367; gl. tui B. M. DE RUBEIS, Monumenta ecclesiae Aquileiensis commentario historico-chronologico-critico illustrata, Argentinae 1740, Appendix I, str. 6; seznam sledi oglejski tradiciji) in katalog, ki ga navaja Chronicon Venetum (vulgo Altinate) (ed. H. SIMONSFELD, Monum. Germ, hist., Scriptores XIV, Hannoverae 1883, 37) oz. Origo civitatum Italie seu Venetiarum, editio tertia (ed. R. CESSI, Roma 1933, 162). O vpraanju historine interpretacije katalogov gl. P. PASCHINI, La chiesa aquileiese ed il periodo delle origini, Udine 1909, 14 s. ; G. CUSCITO, Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria, Trieste 1977, 64 s. ; IDEM, La cristianizzazione di Aquileia e dell'Istria. Lineamenti metodologici, Atti e Memorie della Societ Istriana di Archeologia e Storia Patria 31 n. s., 1983, 183 ; V. SAXER, L'hagiographie ancienne d'Aquile propos d'un livre rcent, Mlanges de l'Ecole franaise de Rome. Moyen ge Temps modernes 92, 1980, 383 ss. (z mnenjem, da je prvotni seznam nastal po 450, e ne po 600) ; R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju (kot v op. 39), 55 s. (z mnenjem, da je prvotni seznam nastal v drugi polovici 6. stoletja). 53 Origo civitatum . . . , editio tertia (cit. edicija, 162, v. 1719) ; Za Krisogona I. posredujejo nekateri rokopisi dolino pontifikata 10 let, kot je tudi predlagal H. SIMONSFELD v svoji ediciji kronike (gl. op. 52). S krajevno oznako Ursantinopolis je gotovo miljen Konstantinopel, pri emer ostaja nereeno vpraanje, zakaj je avtor Kronike samo na tem mestu uporabljal za to v spisu dostikrat omenjeno mesto to nenavadno obliko.
48 48 50 47

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . . 4

495

Ta seznam je prevzel z vsemi podatki (imenom, dolino pontifikata in etnino oznako) beneki kronist Dandulus s srede 14. stoletja, ki je dodal e absolutno datiranje pontifikata. Krisogon I., origine tracius, de civitate Bisancio, que nunc Constantinopolis dicta est, vir catholicus et doctrina preclarus, naj bi bil kof v letih 286295, Krisogon II., in Dalmacia natus, et in aquileiensi ecclesia diu conversatus, v letih 295308, Teodor, genere thra54 cius, et fide sincerus, pa v letih 308319. Ti trije kofje naj bi torej vodili oglejsko kransko skupnost v kritinih letih cesarja Dioklecijana, dravljanskih vojn po njegovem odstopu in v asu Konstantinovih zmag, ki so prinesle kranstvu versko svobodo in mu omogoile izredno nagel vsestranski razvoj. Druge srednjeveke kronike, ki poroajo o zaetkih oglejske cerkve (Chronicon patriarcharum Aquileiensium iz 11. (?) stoletja,55 anonimna Vitae patriarcharum Aquileiensium iz asa okrog 135856 in De vitis et gestis patriarcharum Aquileiensium, katere avtor je Antonius Bellonus Utinensis s srede 15. stoletja) 57 sledijo podatkom v prvi verziji seznama (po oglejski tradiciji), ki ne navaja etninega porekla kofov in sporoa nekoliko spremenjeno zaporedje njihovega pontifikata (Grisogonus oziroma Grisogomas Theodor us Grisogonus). 58 Kolikna je zanesljivost teh poroil? Ali sta bila dva oglejska kofa res Traana? Da bi mogli dati vsaj priblino zanesljiv odgovor na zadnje vpraanje, moramo osvetliti ti dve osebnosti v lui vseh razpololjivih virov. Vpraanje obeh kofov Krisogonov je zelo zapleteno. V virih naletimo namre kar na tri Krisogone, ki se nanaajo na kransko skupnost v Ogleju v dobi cesarja Dioklecijana. Poleg obeh omenjenih kofov, ki nastopata samo v navedenih srednjevekih virih, obstaja e oglejski muenec Krisogon, rtev Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. O muencu Krisogonu imamo sorazmeroma dosti virov iz antike. Kot najstareji vir naj omenimo sarkofag s srede 4. stoletja z napisom Beatissimo martyri Chrysogono, odkrit v Skocjanu ob Soi (v antiki se je kraj imenoval Aquae Gradatae), kjer je bil Krisogon usmren in pokopan. 09 Temu viru sledi po asovnem zaporedju nastanka zapis v Hier onimi j anskem martirologiju, okvirno s srede 5. stoletja, kjer se pojavlja Krisogon sam 6 0 ali skupaj s Kanciji, 61 iz estega stoletja pa izhajajo rimska legenda o sv. Anastaziji, 62 po kraju nastanka tudi rimska legenda o oglejskih
A. D A N D U L U S , C h r o n i c a p e r e x t e n s u m e s c r i p t a a a . 461280 . C , a. 286 ss. (ed. E. P A STORELLO, R e r u m I t a l . s c r i p t o r e s X I I / l , B o l o g n a 1938, 26 v. 3132; 27 v. 2829; 30 v. 3637). B. M. D E RUBEIS, M o n u m e n t a . . . (kot v o p . 52), A p p e n d i x H, str. 6 s. Ed. L. A . MURATORIUS, R e r u m I t a l i c a r u m s c r i p t o r e s XVI, M e d l o l a n u m 1730, 57. " E d . L. A. MURATORIUS, R e r u m I t a l i c a r u m s c r i p t o r e s XVI, M e d l o l a n u m 1730, 2526. P r i m . R. B R A T 0 2 , K r a n s t v o v Ogleju (kot v o p . 39), 55 s. Ce b i sodili p o d o l i n i p o n t i fikata, k i jo p o s r e d u j e t a s e z n a m a , bi m o g l i soditi, d a j e p r i l o d o z a m e n j a v e n e le v z a p o r e d j u (Krisogon I. T e o d o r K r i s o g o n I I . ) , t e m v e t u d i m e d K r i s o g o n o m I. i n K r i s o g o n o m I I . P o oglejski tradiciji je n a m r e p o s t a v l j e n od t r e h n a p r v o m e s t o K r i s o g o n I. z d v a n a j s t l e t n i m p o n t i f i k a t o m (tako k o t K r i s o g o n I I . D a l m a t i n e c p o g r a d e k o - b e n e k i t r a d i c i j i ) , n a t r e t j e m e s t o , za K o n s t a n t i n o v i m s o d o b n i k o m T e o d o r j e m , p a K r i s o g o n . z d e v e t l e t n i m p o n t i f l k a t o m ( t a k o k o t K r i s o g o n I. T r a a n p o g r a d e k o - b e n e k i t r a d i c i j i ) . P o u d a r i t i j e t r e b a n e z a n e s l j i v o s t p o d a t k o v o dolini p o n t i f i k a t a v o g l e j s k e m s e z n a m u (Series p a t r i a r c h a r u m . . . , gl. o p . 52) saj r o k o p i s i z h a j a iz 14. stoletja, m e d t e m k o n a m s t a r e j i s e z n a m (B. D. D E R U B E I S , M o n u m e n t a -, A p p e n d i x I, 6) n e p o s r e d u j e p o d a t k o v o d o l i n i p o n t i f i k a t a i n n a m p o s r e d u j e za o b a k o f a 1 wGr so i o n u s (in n e G r i s o g o m a s k o t S e r i e s p a t r i a r c h a r u m A q u i l e i e n s i u m ) . S. TA VANO, T e s t i m o n i a n z e e p i g r a f i c h e d e l culto dei m a r t i r i P r o t o e C r i s o g o n o a S a n l a n c i a n o , s t u d i G o r i z i a n i 28, 1960, 156 s. ; G. CUSCITO, v k o l e k t i v n e m d e l u D a A q u i l e i a a V e n e zia, Milano 1980, 677 si. 622; G. CUSCITO, Il c u l t o d i S. Crisogono fra A q u i l e i a e R o m a , A n t i c h i t A i t o a d n a t i c h e 30, 1987, 255274, si. 3 (vsi s fot. s a r k o f a g a ) . O K r i s o g o n u gl. t u d i S. TA VANO, A p p u n t i p e r il n u o v o P r o p r i u m a q u i l e i e s e g o r i z i a n o , S t u d i G o r i z i a n i 39, 1966, 169 s. ; IDEM, Kicerche e s t u d i sul t e r r i t o r i o d i M o n f a l c o n e n e l l ' a n t i c h i t , S t u d i G o r i z i a n i 46, 1977, 98 s s . ; IDEM, K i n e s s i o n i sulle m e m o r i e d e l m a r t i r i aquileiesi, Il s a n t o . Rivista A n t o n i a n a di s t o r i a d o t t r i n a a r t e 24, 1984, 341354 ; A. NIERO, I m a r t i r i a q u i l e i e s i , A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 22, 1982, 151174, eo162 S S i ' R ' B R A T 0 2 , K r a n s t v o v Ogleju, 214 ss. _ C o m m e n t a r i u s p e r p e t u u s i n M a r t y r o l o g i u m H i e r o n y m i a n u m (ad r e c e n s i o n e m H. QUENTIN ed. H. DELEHAYE, A c t a s a n c t o r u m N o v e m b r i s /2, B r u x e l l e s 1931), F e b . 17 (str. 102 i n 103 n. 13); Nov. 24 (str. 618 s.). c < - ,.. ^ ' B Rm m e n t a r i u s p e r p e t u u s . . . , M a i 31 (str. 283 i n 284 n. 1); l u n . 15 (str. 319, n. 810). Gl. A T ?2" O Z , K r a n s t v o v Ogleju, 205 s. ; G. CUSCITO, Il c u l t o d i S a n C r i s o g o n o , 259 s. P a s s i o s a n c t a e A n a s t a s i a e 19 (H. DELEHAYE, E t u d e s u r le l g e n d i e r r o m a i n . Les s a i n t s r . T T ^ ? m b r e e t d e d c e m b r e , S u b s i d i a h a g l o g r a p h i c a 23, B r u x e l l e s 1936, 221228; p o n a t i s v G. i-UbCITO, Il c u l t o di S a n C r i s o g o n o , 270274). Gl. t u d i R. B R A T 0 2 , K r a n s t v o , 214 ss.
54

496

R- BRATOZ : POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKIMI. . .

63

muencih Kanci j u, Kancijanu in Kancijanili ter mozaini upodobitvi v ravenski cerkvi S. Apollinare nuovo ter v kapeli sv. Andreja v nadkofijski pa64 lai v Raveni. Iz obeh legend, ki sta od dogodkov oddaljeni dve do tri stoletja, je razvidno, da je Krisogon zavzemal v drubi oglejskih kristjanov posebno ugledno mesto. V legendi o Kancijih nastopa Krisogon kot najviji zgled mladih Kancijev, ki romajo na njegov grob in so na poti zajeti in usmr65 eni, v legendi o sv. Anastaziji se pojavi Krisogon kot visok dravni funkcionar, ki mu cesar Dioklecijan ponuja bogate nagrade, e bo opustil kransko 66 vero. Visok drubeni poloaj tega muenca, ki ponekod e v 6. stoletju, ka67 sneje pa obiajno nastopa kot rimski muenec, je skoraj gotovo odraz stvarnosti. Noben vir o muencu Krisogonu nam ne poroa, da bi bil kof. Po drugi strani pa nam zelo skromni viri o kofih Krisogonih ne poroajo, da bi bil kateri od njiju muenec. Visok drubeni poloaj muenca Krisogona opraviuje domnevo, da se za njim skriva eden od kofov, kar je e dalj asa mnenje ve raziskovalcev zgodovine oglejske cerkve. 68 Postavlja se vpraanje, kateri od njiju je za tovrstno povezovanje primerneji, Krisogon I. Traan ali Krisogon II. Dalmatinec. Pri usklajevanju znanih dejstev se pokaejo velike teave zlasti v kronologiji. Dandulus, ki je kot prvi med srednjevekimi pisci dojel to vpraanje, je postavil smrt muenca Krisogona (pa tudi z njim povezanih Kancijev in Prota) v as pontifikata oglejskega kofa Krisogona II. Dalmatinca. 69 To povezovanje se nam zdi upravieno in je odraz dejstva, da se muenec Krisogon ne skriva za Krisogonom I. Traanom, kot menijo nekateri raziskovalci, 70 temve za Krisogonom II. Dalmatincem. 71 Bogato izroilo o muencu naj bi se torej ne nanaalo na loveka, ki ga omenjeni viri oznaujejo kot Traana in o katerem ni sicer ni znanega. Da je ta domneva upraviena, nam kae tudi pomemben podatek o nasledniku Krisogona II. Dalmatinca, o Traanu Teodorju, ki naj bi odraal interes oglejske cerkve za razmere v Dalmaciji, domnevni domovini Krisogona II. Na sinodi v Arlesu leta 314 je Teodor zelo verjetno zastopal dalmatinsko cerkev, 72 kar bi moglo biti odraz kontinuiranega interesa oglejske cerkve za razmere v Dalmaciji oziroma doloene dalmatinske politike oglejske cerkve v tisti dobi, utemeljene z dalmatinskim izvorom Teodorovega predhodnika. 7 3 Tudi oglejsko izroilo takega sklepanja je izpodbija.74 Tako ostaja Krisogon I. Traan ta oblika imena je gotovo pravilneja od oblike Krisogomas in je izpriana tudi na zgodnje83 passio ss. Cantii, cantiani et Cantianillae mm. (Acta sanctorum Mai VII, Paris 1866, 421 422) 6;4 o tej in o drugih verzijah legende gl. R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 206 ss. Reprodukciji obeh mozainih podob posreduje G. CUSCITO, Il culto di San Crisogono, si. 56. 55 Passio ss. Cantii Cantiani et Cantianillae 58 (cit. ed., 422) ; R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 208 s. 68 Passio s. Anastasiae 8 (H. DELEHAYE, Etude, 227; G. CUSCITO, Il culto di San Crisogono,8 7273 s.). Prim. H. QUENTIN, Les martyrologes historiques du moyen age. Etude sur la formation de Martyrologe Romain, Paris 1908, 58; 252s.; 447; 492; J.DUBOIS G.RENAUD, Edition pratique des martyrologes de Bede de l'Anonyme Lyonnais et de Florus, Paris 1976, 213; R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 218 s.; G. CUSCITO, Il culto di San Crisogono, 267 ss. 88 Npr. F. LANZONI, Le diocesi d'Italia dalle origini al principio del secolo VII (an. 604), Faenza 1927, 870; P. PASCHINI, Storia del Friuli I, Udine 1953, 38; H. DELEHAYE, Commentarius p e r p e t u u s . . . , 619; S. TA VANO, Appunti (kot v op. 59), 169; IDEM, Riflessioni, 343; A. NIERO, I martiri aquileiesi, 163 ; G. C. MENIS, La cultura teologica del clero aquileiese all'inizio del IV secolo indagata attraverso i mosaici teodoriani ed altre fonti, Antichit Altoariatiche 22, 1982, 466 ; G. CUSCITO, Questioni agiografiche di Aquileia e dell'Istria. Contributo alla conoscenza del cristianesimo precostantiniano, Atti del IX Congr. intern, di archeol. cristiana (Roma 1975), voi. II, Citt del Vaticano 1978, 174; IDEM, II culto di San Crisogono, 262. 69 Chronica, a. 293304 (cit. ed., str. 28). 70 Npr. P. PASCHINI, Storia (gl. op. 68; muenca z rezervo identificira kot prvega Krisogona v seznamu kofov) ; S. TA VANO, Riflessioni, 343 op. 16 (muenec naj bi bil tretji kof v oglejskem seznamu) ; G. CUSCITO, Questioni, 174 (muenec je verjetno prvi oglejski kof tega imena); IDEM, Il culto di San Crisogono, 262 (tretji kof oglejskega seznama). 7 1 R BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 220 s.; da gre za kofa pred Teodorjem so domnevali H. DELEHAYE, Commentarius perpetuus, 619; F. LANZONI, Le diocesi, 870; A. NIERO, I martiri, 163. S kofom Krisogonom Dalmatincem je povezoval muenca G. C. MENIS, La cultura teologica, 466. 72 Gl. op. 84. 73 Prim. G. C. MENIS, La cultura teologica, 466. 74 Prim. op. 58.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 i988 4

497

kranskem (gnostinem) napisu iz Plovdiva iz 4.'stoletja 75 kot oglejski kof med Panonijcem Hilarijem in Dalmatincem Krisogonom II. e naprej skorajda nepoznana osebnost. Bolj jasna je podoba drugega Traana na oglejskem kofovskem prestolu, Teodorja, ki je bil sodobnik cesarja Konstantina. Ta kof je znan predvsem kot graditelj velikega kranskega sredia, tako imenovane Teodorove bazilike, ki jo sestavljajo severna in juna dvorana, vmesni hodnik in baptisterij kot glavni arhitekturni leni, bazilike, ki zlasti zaradi odlino ohranjenih talnih mozaikov velja za enega biserov zgodnjekranske umetnosti. Ne bomo se spuali v predstavitev tega objekta, o katerem obstaja cela vrsta monografij in zajetna bibliografija delnih obravnav, 76 temve se bomo omejili na tiste vire, ki neposredno poroajo o kofu Teodorju. O graditelju cerkvenega sredia sta se ohranila dva mozaina napisa, sestavljena morda e v asu njegovega ivljenja, morda pa e po njegovi smrti. 77 Posvetilni gradbeni napis v juni dvorani bazilike se glasi: XP Theodore feli[x] [a]diuvante Deo omnipotente et poemnio caelitus tibi [tra]ditum omnia [b]aeate fecisti et gloriose dedicasti.78 Napis sam jasno kae na Teodorjevo funkcijo v oglejski kranski skupnosti (poemnio caelitus tibi trad tum, torej gre za kofa) in na njegovo stvaritev ter odraa izvreno dejanje (izgradnjo monumentalnega objekta z bojo pomojo in s pomojo cerkvene skupnosti omnia baeate f ecisti et gloriose dedicasti). O sami Teodorovi preteklosti oziroma o njegovem osebnem razvoju nam pa napis ne sporoa ni, saj odraa doloen trenutek oziroma izvreno dejstvo. Ve nam more povedati o Teodorju drugi mozaini napis na zahodnem delu severne dvorane bazilike, ki se glasi: [Theod]ore felix hic crevisti hic felix.79 Na tem napisu zopet sreamo apelativ Felix (morda je bil to sestavni del njegovega imena, morda pa je bil Felix zato, ker je zgradil veliko cerkveno sredie), poleg tega naletimo na besedno igro njegovega pridevka s koncem napisa (felix . . . hic felix). Najbolj zanimiv je osrednji del sporoila hic crevisti, ki dopua razline razlage. Po dobesedni razlagi naj bi Teodor na tem mestu prebival in preivljal svojo mladost. Na tem mestu naj bi bila hia njegovega oeta, domnevnega priseljenca iz Trakije, ki je svoj novi dom spremenil v zbiralie oglejskih kristjanov (domus ecclesiae). Po prenesenem tolmaenju napisa naj bi Teodor na tem mestu rastel v. cerkveni organizaciji, tu naj bi napredoval od najnijih do najvijih stopenj v cerkveni hierarhiji vse do kofovskega dostojanstva. Hic bi se v tem primeru ne nanaal na konkreten prostor, temve na celotno obmoje cerkvenega sredia oziroma zbiralia oglejske kranske skupnosti. Mono je tudi, da se sporoilo nanaa na Teodorovo rast v moralnem in duhovnem smislu, ki naj bi jo doivel kot kof.80 e upotevamo dejstvo, da je lahko postal kof ele v zrelih
75 V. BESEVLIEV, Sptgriechische und sptlateinische Inschriften aus Bulgarien, Berliner byzantinische Arbeiten 30, Berlin 1964, Nr. 207, v. 5. Kompletno bibliografijo do leta 1978 navaja S. PIUSSI, Bibliografia aquileiese, Antichit Altoadriatiche 11, 1978, 183194; o del, ki so izla po tem letu, gl. zlasti prispevke v zborniku Aquileia nel IV secolo, Antichit Altoadriatiche 22, 1982, 369569; kolektivno delo Da Aquileia a Venezia, Milano 1980 (zlasti prispevek: L. BERTACCHI, Architettura e mosaico); G.C. MENIS, Il complesso episcopale teodoriano di Aquileia e il suo battistero, Accademia di scienze lettere e arti di Udine 1986; S. TA VANO, Alto Adriatico, Dalmazia e Illirico: architettura e decorazione, Antichit Altoadriatiche 26, 1985, 401436; IDEM, Aquileia e Grado. Storia arte cultura, Trieste 1986, 125172. 77 G. diskusijo o naravi napisov in asu nastanka v razpravi G. C. MENIS, Il complesso episcopale teodoriano, 26 s., op. 27. 78 Napis nazadnje objavljajo (s fot.) in komentirajo G. CUSCITO, Cristianesimo antico (kot v op. 52), 158 ss. ; G.C. MENIS, Il complesso episcopale teodoriano, 24 ss. ; S. TA VANO, Aquileia e Grado. 167 s. " G . nazadnje G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 159 s.; G.C. MENIS, La cultura teologica, 80 464 s. ; IDEM, Il complesso episcopale, 26 s. ; S. TA VANO, Aquileia e Grado, 135. G. BRUSIN P. L. ZOVATTO, Monumenti paleocristiani di Aquileia e di Grado, Udine 1957, 60 s. ; G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 160 (ki dopua dobesedno in preneseno razlago v smislu napredovanja v cerkveni organizaciji) ; G. C. MENIS, La cultura teologica, 464 s. ; IDEM, Il complesso episcopale, 26 (avtor daje prednost preneseni razlagi v pomenu Teodorove rasti v cerkveni hierarhiji) ; S. TA VANO, Aquileia e Grado, 135 (avtor daje prednost preneseni razlagi v pomenu Teodorove -rasti v moralnem in duhovnem smislu, ko je bil kof) ; R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 233 s. (avtor se nagiba k razlagi v prenesenem pomenu).

498

R. BRATOZ : POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKTMI. . .

81

letih (petdeset let star) in da je pred tem dalj asa ivel v matini cerkveni skupnosti, moremo soditi, da je doivel to rast od nijih cerkvenih stopenj v dvanajstletni dobi svojega predhodnika Krisogona II. in deloma celo svojega 82 rojaka Krisogona I. Ostali napisi v baziliki nam predstavijo nekaj lanov oglejske kranske skupnosti, ljudi, ki so bili kofovi oji sodelavci kot npr. Cyriacus in Ianua83 rius, o katerih pa sicer ne vemo ni. Udeleba kofa Teodorja skupaj z diakonom Aga tonom na antidonatistinem koncilu v Arlesu leta 314, ko je oglejski kof zelo verjetno zastopal tudi dalmatinsko cerkev,84 nam razkriva aktivnost tega najbolj vzhodnega med udeleenci koncila. Oglejska cerkev se je pod Teodorjem vkljuila v ivljenje vesoljne cerkve. kofova udeleba na koncilu v Arlesu pade v as stopnjevanja napetosti med cesarjem Konstantinom (na njegovo obmoje je spadal tudi Oglej) in Licinijem (tedaj tudi gospodar Dalmacije) pred njunim prvim spopadom leta 31685 in nam kae na to, da je bil Teodor politino skoraj gotovo Konstantinov privrenec. To domnevo potrjuje tudi dejstvo, da se je cesar Konstantin vekrat zadreval v Ogleju. Tukaj je obhajal zaroko s Fausto leta 293 (?); 86 mesto, ki je v vojni med Konstantinom in Maksencijem leta 312 prestopilo na Konstantinovo stran, 87 je gostilo cesarja v letu 318, slabi dve leti po prvi vojni proti Liciniju in v asu, ko je bilo monumentalno cerkveno sredie e dokonano ali pa v sklepni fazi izgradnje. 88 Konno naj omenimo e eno pomembno osebnost v zgodovini kranstva na severnojadranskem podroju v poznoantini dobi, za katero se je svojas domnevalo, da je trakega izvora. To je poreki kof Evfrazij, graditelj cerkvenega sredia v Poreu (tako imenovane Evfrazij eve bazilike z baptisterijem in kofovskim dvorcem) ter cerkve sv. Agneze v Muntajani. 8 9 O tej osebnosti je ohranjenih sorazmeroma veliko virov. V prvi vrsti naj omenimo mozaini gradbeni napis v sami baziliki poleg dveh ali treh drugih napisov 90 ter portretno podobo na apsidalnem mozaiku centralne apside, na katerem je
i Constitutiones apostolicae 2, 1, 1 (ed. M. METZGER, Sources chrtiennes 320, Paris 1985, 144).
82 O razlinih stopnjah v zgodnji cerkvi gl. W. M. PLCHL, Geschichte des Kirchenrechts 2 I, WienMnchen I960 , 63 ss. ; A. FLICHE V. MARTIN, Storia della Chiesa /1, Torino 19773, 3 383 ss.: II, Torino 1977 . 556 ss. (349 ss.). 83 Prim. R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 234; S. TA VANO, Aquileia e Grao, 136 ss.; G. CUSCITO, Fede e politica ad Aquileia: Dibattito teologico e centri di potere (secoli IVVI), Trieste 1987, 12 s. Obe imeni sta dokaj tipino zgonjekranski; na ime Kyriakos naletimo tudi na trakem podroju, na napisu iz Varne (Odessos) iz 6. stol. Gl. V. BESEVLIEV, Sptgriechische und sntlateinische Inschriften aus Bulgarien, Nr. 140. 84 Concilia Galliae A. 314 A. 506 (ed. C. MUNIER. Corpus Christ. Series Latina 148. 1963. 14 v. 17 s.; 16, v. 10 s.; 17. v. 10 s.; 18 v. 10 s.; 19 v. 6 s.; 21 v. 8 s.); prim. Conciles gaulois du IV sicle, ed. J. GAUDEMENT, Sources chrtiennes 241, Paris 1977, 58; G. C. MENIS, La cultura teologica, 465 ss. ; Ch. PIETRI, Rome et Aquile: deux glises du ive au VIe sicle, Antichit Altoadriatiche 30 1987 227 ss 85 Prim! op. 14; R. BRATOZ, Cerkvenopolitini in kulturnozgodovinski odnosi med Sirmijem in Akvilejo, zgodovinski asopis 37, 1983, 260 s. (vendar z danes opuenim datiranjem vojne v i . 314). 88 XII panegvrici Latini VII (VI) (Incerti panegyricus Maximiano et Constantino dictus),' 6, 2 (ed. R. A. B. MYNORS. Oxford 1973. 207 s.) ; prim. M. BONFIOLI, Soggiorni imperiali a Milano e ad Aquileia da Diocleziano a Valentiniano III. Antichit Altoadriaticne 4. 1973. 130 s. ; T. D.BARNES, The New Empire (kot v op. 14), 69s. (ki poroko med Konstantinom in Fausto postavlja v Trier); IDEM, Constantine and Eusebius, Cambridge (Mass.) London 1981, 9. 87 XII panegyrici Latini XII (IX), Paneg. dictus Constantino 11, 12 (ed. R. A. B. MYNORS, 279); prim. Paneg. IV (X), Nazarii dictus Constantino aug. 27, 1 (cit. ed., 163). Gl. M. BONFIOLI, o. e , 88 133. Codex Theoosianus 9, 16, 3 (23. Mai 318) ; 11, 30. 9 (318 Jun. 22) ; 12, 1, 6 (318 Jul. 1) ; 3, , 1 (318 Oct. 12) (ed. Th. MOMMSEN. DublinZrich 19714. 460; 626; 663 s.): prim, tui Codex Theoosianus 9, 24, 1 (326 Apr. 1); 9, 8, 1 (326 Apr. 4) ; 7. 22. 2 (326 lui. (Mart.?) 30) (cit. ed.. 476 s.; 450; 356) ; Pri letnicah upotevamo popravljeno kronologijo. Gl. M. BONFIOLI. Soggiorni imperiali, 134 s. : T. D. BARNES, The New Empire, 74 ss. Izgradnjo cerkvenega kompleksa veinoma datirajo v drugo desetletje 4. stol.; npr. S. TAVANO. Aquileia. Reallexikon fr Antike und Christentum, Suppl. I, 1986, 545 s. v as 313319, drugi 8 9avtorji tudi okvirno v ta as. Gl. nazadnje M. PRELOG. Die Euphrasius-Basilika von Pore, Monumenta artis Croatiae 1/4. Zagreb 1986 in R. BRATO, Razvol zgodnjekranskih raziskav v Sloveniji in Istri v letih 19761986, Zgodovinski asopis 41, 1987, 688 ss. 80 Inscriptions Italiae X, 2, 80; 81; 90; 92; M. PRELOG, o.e., 21; si. 2 in 24. Prim. G. CUSCITO. Fonti e studi sul vescovo Eufrasio e sulla chiesa parentina del sec. VI, Atti e Memorie della Societ Istriana 23 n. s., 1975, 64 ss. ; IDEM, Cristianesimo antico, 259 ss.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

. 4

499

upodobljen skupaj z arhidiakonom Klavdijem in malim Evfrazi jem, arhidia91 konovim sinom, z modelom cerkve v naroju. Od ostalih virov bomo pustili ob strani izjemno problematien Privilegium Euphrasianum, ki nam v tej 92 zvezi ne sporoa ni zanesljivega, in bomo obrnili pozornost na dve pismi papea Pelagija I. (556561). V papeevem pismu patriciju Johannesu, napisanem marca 559, se omenja neki Evfrazij, oitno poreki kof, ne le kot politini nasprotnik (Evfrazij je bil namre privrenec tako imenovane istrske shizme), temve tudi kot nadvse pokvarjen lovek, ki je zagreil uboj (homi93 cidium) in incestno preutvo (incestuosum adulterium). Ali je bil ta lovek po rodu Traan? Pismo istega papea, napisano aprila istega leta in naslovljeno na vojakega poveljnika (magister militum) Karela, omenja dva shizmatina kofa. To sta bila Ter(en)tius siquidem atque Maximilianus, samo po imenu kofa (nomina tantum episcoporum habentes), ki sta povzroala cerkvi veliko kodo, saj sta ruila njeno enotnost in si prisvajala njeno premoenje (et ecclesiasticam ibi unitatem perturbare dicuntur, et omnes ecclesiasticas res suis usibus applicare .. .).94 V nekaterih rokopisih najdemo za prvega kofa tudi oblike tercius, tertius, tethius, v starejih izdajah Thracius, torej lovek iz Trakije. 95 Zaradi podobne moralne oznake s strani papea kot v prejnjem pismu so tega kofa (Traana) identificirali s porekim kofom in njegovo ime popravili v Euphrasius. 96 Pri tem je treba poudariti, da ta razlaga nikakor ni zanesljiva. Noveje raziskave kaejo, da gre po vsej verjetnosti za kofa Terencija in Maksimilijana iz Toskane. 97 Poleg delovanja teh treh pomembnih Traanov na severnojadranskem podroju naj omenimo e nekaj dogodkov iz cerkvene zgodovine, ki nam osvetljujejo povezave med obema deelama. Leta-343 se je sestal v Serdiki, nekdaj trakem mestu, ki pa je bilo tedaj prestolnica Sredozemske Dacije, pomemben cerkveni zbor, ki so se ga udeleili kofje Fortunati j an iz Ogleja, Lucij iz Verone in Ursacij iz Brescie. 98 V letih po koncilu v Serdiki je prek Naisa pripotoval iz Serdike v Oglej prvak katolike stranke, aleksandrijski kof Atanazij. V Ogleju je skupaj s kofom Fortunatijanom in cesarjem Konstansom slavil Veliko no leta 345." V drugi polovici leta 356, v asu zenita arijanske stranke, je cesar Konstancij II. obsodil papea Liberija na izgnanstvo v trako Berojo. 100 Pot v Trakijo je papea vodila skozi Oglej, kjer je bil tedaj kof njegov prijatelj in zaupnik Fortunatijan. S papeem, ki je preivel v Beroji nekaj tekih let izgnanstva (356358), je oglejski kof vzdreval pisemske stike in je vplival na njeM. PRELOG, o. c , si. 39. 92 P. KANDLER, Codice diplomatico istriano, A. 543; gl. tudi F. CUSIN, Privilegio Eufrasiano C e la Charta libertatis del comune di Parenzo, Archivio Veneto, ser. VI, 30, 1942, 6584; M I T O - F o n * i e studi, 64 ss. ; IDEM, Cristianesimo antico, 260 s. ,o-~ , , P E L A G I U S I Papa, Epistula 53, 79 (edd. P.M. GASSO C M . BATLLE, Montserrat 19J3, 141 s.). "* PELA GIUS I Papa, Epistula 65 (cit. ed., 171173). hn Rokopisne variante navajata P. M. GASSO C. M. BATLLE v Izdaji pisem (str. 171) ; oDiiKo imena so spremenili v Thracius B. M. DE RUBEIS, Monumenta (kot v op. 52), 204205; l i l -m, S I ' A m P l l s s l m a collectio conciliorum 9, ParisLeipzig 19012, 714; Patrologia Latina 69, nhiiv n e t ' Regesta pontificum Romanorum, Lipsiae 1885, n. 1024 navaja kot alternativne M ; n k o, n inu s ' r T epr c i u s in Thraclus, enako P. F. KEHR, Italia pontificia VII, 1, Berlin 1923, 3. ,.,.. , ? V P - 68 - KANDLER, Codice diplomatico istriano, A. 555; F. LANZONI, Le diocesi rt mi P- >> 8 5 3 ; 8 6 1 : P - F - KEHR, Italia pontificia VII/2, Berlin 1925, 231 (prim. op. 95). n i m tari i t e h tU i argumenti izpodbijata tako razlago P. M. GASS C. M. BATLLE v komen(Str S amico 2 6 * 4 ' " o p , 2 ) - G 1 - t u d l G-CUSCITO, Fonti e studi, 68; IDEM, Cristianesimo eff-i 7 HLARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (n. 37) (ed. A. FEDER, Sorpus script. tiPr= r i o - V 5 ' v i n d b n a e Lipsiae 1916, 137) ; gl. A. L. FEDER, Studien zu Hilarius von Poi33- Sitzungsberichte der Kais. Akad. d. Wiss. in Wien, Phil.-nist. Klasse 166, 5, Wien 1911, vp'nfo A T F sE eDv Ee r n e Italije sta bila navzoa tudi milanski kof Protasius in ravenski kof SeRaVvr.) r g a n l z a c l R . o. c , 43 ss.), iz zahodnega Ilirika kofa iz Siscije in Petovione (R. BRATOZ, vinXi x - e zgodnjekranske cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, Zgodog 9 a S o p i s 40 - 1 9 8 6 . 3; 382; 384). J s s- = ATHANASIUS, Apologia ad Constantium imperatorem 3: 15 (Patrologia Graeca 25, 597 cnr( ^ ?ttennes 56, 1958, 91; 104). Gl. tudi G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 171; M. SIioi, L a c r l s l ai "iana nel IV secolo, Roma 1975, 199. N114 .T. H E . O D RETUS, Historia ecclesiastica 2, 1314 (Patrologia Graeca 82, 1040); SOZOME^<J, Historia ecclesiastica 4, 11 (Patrologia Graeca 67, 1137).
81

500

- BRATOZ : POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKIMI . . .

101

gove odloitve v smislu popuanja zahtevam arijanske stranke. Pape, ki se je po sirmijski sinodi leta 358 vraal v Rim (kamor je dospel 2. avg. 358), je na povratku z izgnanstva zelo verjetno ponovno obiskal Oglej. len veroizpovedi o Kristusovem odhodu v podzemlje (descendit in inferna), ki ga med zahodnimi veroizpovedmi sreamo najprej prav v oglejski cerkvi, najdemo tudi v dveh formulah veroizpovedi, ki sta bili sprejeti na trakem ozemlju. Gre za formulo dveh arijanskih sinod, v traki Niki (359) in v Konstantinoplu (360). Opozoriti pa moramo na to, da v tem primeru ne gre za posebnost trake cerkve ali pa za neposreden vpliv oglejske nanjo. Obe traki formuli sta namre prirejeni po formuli 4. sinode v Sirmiju iz leta 359, ki kot prva sinodalna formula sploh vsebuje ta len.102 Za drugo polovico 4. stoletja nam viri dokumentirajo nekaj potovanj znanih osebnosti na relaciji severnojadranske deele (Oglej) trako obmoje (Konstantinopel) v obeh smereh. Podobno kakor pape Liberij sta bila leta 356 izgnana na Vzhod tudi kofa Hilarij iz Poitiersa in Evzebij iz Vercel, prvi v Frigijo, drugi najprej v Palestino, nato v Kapadokijo in Egipt. Oba sta se leta 360 vraala na Zahod in se na poti ustavila v Ogleju. Za prvega je zanesljivo, da je v Oglej pripotoval iz Konstantinopla. 1 0 3 Iz sedemdesetih let 4. stoletja je znanih nekaj popotnikov iz severnojadranskih deel na Vzhod. Cilj teh popotnikov je bil sirsko-palestinski prostor, zato so se na trakem obmoju zadrevali samo prehodno. Tako je v letih 373/4 potoval na Vzhod (deloma po morju, deloma po kopnem) ez trako obmoje Hieronim. 104 Ker so bile kopenske zveze po letu 375 vse bolj ogroene, ob koncu 4. stoletja pa praktino prekinjene, 105 so se popotniki na Vzhod vedno bolj usmerjali na pomorski prevoz. 106 V tem asu je obstajal tudi pisemski promet med vzhodnimi in severnojadranskimi deelami, ki je vsaj deloma potekal ez trako obmoje.107
101 HXLARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B i n 12 (cit. ed., 155 s., zlasti 156 v. 1) ; Collectanea Antiar. Par. B VII, 8 (cit. ed., 16B s.) ; prim, tui HIERONYMUS, De viri illustribus 97 (Patrol. Lat. 23, 697). Od obsene literature o teh vpraanjih naj navedemo nekaj najpomembnejih del: L. DUCHESNE, Libre et Fortunatien, cole franaise de Rome. Mlanges d'archologie et d'Histoire 28, 1908, 3178; A. L. FEDER, Studien zu Hilarius von Poitiers I, Sitzungsberichte der Kais. Akad. d. Wiss., Phil.-hist. Klasse 162, 4, Wien 1910, 157 s.; 161; 165; M. SIMONETTI, La crisi ariana, 220 ss. ; G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 175 ss. ; najbolj podrobno analizo dogodkov posreduje H. Ch. BRENNECKE, Hilarius von Poitiers und die Bischofsopposition gegen102 Konstantius II., Patristische Texte und Studien 26, BerlinNew York 1984, 265301. A. HAHN, Bibliothek der Symbole und Glaubensregeln der alten Kirche, Breslau 18973, n. 164 (str. 206) ; n. 167 (str. 209) ; prim. n. 163 (str. 204) ; gl. o tem nazadnje R. BRATOZ, Kranstvo v Ogleju, 97 ss. (z upotevanjem stareje literature). 103 O Hilarijevem izgnanstvu in povratku na Zahod gl. M. MESLIN, Hilaire et la crise arienne. Hilalre et son temps (Actes du Colloque de Poitiers), Paris 1969. 1942; Y. M. DUVAL, Aouile et la Palestine entre 370 et 420, Antichit Altoadriatiche 12, 1977, 266; H. Ch. BRENNCKE. o. C. 360 ss. 104 HIERONYMUS. Epistula 3, 3 (d. J. LABOURT, vol. I, Paris 1949, 12) ; gl. tudi Y. M. DUVAL, W5 Aquile et la Palestine, 267 ss. (z diskusijo o Hijeronimovem itinerariju). Ogroenost kopenskih zvez ez Balkan je povzroilo vdiranje Gotov ez spodnjo Donavo po letu 375 ki se je nadaljevalo v rimski poraz pri Adrianoplu in gotske plenitve po Balkanu (gl. op. 23 in 24 ter Y. M. DUVAL. Aquile et la Palestine, 373 ss.). Ta ogroenost je dosegla kritino toko ob koncu 4. stol., zlasti po smrti cesarja Teodozija 395. Prim, k temu HIERONYMUS. Enistula 60. 16 (ed. J. LABOURT. vol. 3. Paris 1953, 106), s poroilom o barbarskih plenitvah in DOboiih inter Constantinopolim et Alpes Iulias; Drim. tudi HIERONYMUS. In Ose 1, 4. 3 (ed. M. ADRIAEN. Corpus Christ, ser. Latina 76. 1969. 39) z omembo barbarskih plenitev a Propontide et Bosphoro usque ad Alpes Iulias; M. SUIC, Hijeronim Stridonjanin (kot v op. 24). 235. oa prim. Y. M. DUVAL. Aquile e la Palestine, 284 ss. 107 Hijeronim je z obmoja Antiohije v Siriji v letih 375/6 pisal na severnojadransko obmoje celo vrsto pisem, ki so skoraj gotovo potovala tudi na relaciji Konstantinopel severnojadranske deele. Deloma je od naslovljencev tudi dobival odgovore ali pa so njegova pisma odgovori na predhodna oisma s tega obmoja. Samo omenimo naj tiri pisma, poslana oglejskim klerikom in rjrijateljem (Epistulae 69; ed. J. LABOURT. vol. I, 1927), eno v Konkordijo (Epist. 10; cit. ed. 2729), dve v Emono (Epist. 1112; cit. ed. 2932; v drugem pismu, naslovljenem na emonskega asketa Antonija se pritouje, da mu je poslal e deset pisem, vendar e ni dobil nobenega odgovora): eno na obmoje Stridona (Epist. 13; cit. ed. 3233, naslovnik je teta Castorina) ; Epist. 14 (cit. ed. 3345, naslovnik je asket Heliodor, kasneji kof v Altinu). Hijeronimova korespondenca n relaciji Palestina severnojadranske deele se je obnovila leta 394 (Epist. 52; 60; cit. ed.. vol.11. 172192; vol. , 90110). vendar ne moremo rei ni gotovega, po kateri poti so pisma dosegla severnojadranske deele (verjetneje po morju, saj Hijeronim oznauje Nepotijanova oisma. naslovljena nanj, kot litterae transmarinae ; Epist. 52, 1; vol. , 172). O teh in kasnejih Hijeronimovih pisemskih kontaktih z oglejskim obmojem (ki pa so v zaetku 5. stol. potekali gotovo po morski poti) gl. Y. M. DUVAL, Aquile et la Palestine, 271 ss.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

501

Zlasti prestolnica Konstantinopel je odigrala vlogo posrednika pri prenosu relikvij apostolov in nekaterih muencev z Vzhoda na severnojadransko 108 podroje. Doloena vloga Konstantinopla se je kazala tudi pri velikem duhovnem vplivu kranskega sveta Vzhoda na severnojadransko obmoje, vplivu, ki je nael odraz v prvem velikem razcvetu oglejske kranske knjiev109 nosti okrog leta 400. Konstantinopel je kot kulturno in literarno sredie zgodnjekranskega sveta dosegel svoj prvi vrh s patriarhom Janezom Zlato110 ustom (398404), priblino v isti dobi kot Oglej s kofom Kromacijem 111 (388408) in z Rufinom (ki je do leta 407 prebival v Ogleju, nakar se je od112 selil na jug Italije in umrl 411 v Messini). Oba najbolj izrazita nosilca tega literarnega razcveta sta bila odlina pisca pridig eksegetske vsebine in ugotoviti moremo tudi sorodnost nekaterih njunih idej. 1 1 3 Ko je Janez Zlatoust postal rtev dvornih intrig in je moral v izgnanstvo, se je oglejski kof na njegovo pronjo pri cesarju zavzel zanj, 114 za kar se mu je pregnani patriarh iz pregnanstva leta 406 pismeno zahvalil. 115 Po obdobju sorazmeroma ivahnih stikov med obema obravnavanima obmojema v drugi polovici 4. in v zaetku 5. stoletja nastopi ve kot stoletje dolga doba, ko so bili ti stiki dosti manj intenzivni. Ne bomo se spuali v obravnavanje vpraanja, v kolikni meri se povezave med obravnavanima podrojema odraajo na podroju zgodnjekranske umetnosti in sploh materialne kulture. Ali gre tukaj morda za kakno medsebojno vplivanje, kdaj in v kakni obliki, na to more odgovoriti le primerjalna stilna analiza spomenikov na obeh podrojih. Vsekakor noveji sintetini prikazi zgodnjekranske umetnosti in sploh materialne dediine tako za trako 118 kot za severnojadransko obmoje 117 raziskovanje v to smer brez dvoma opraviujejo. Od morebitnih vplivov enega podroja na drugega moramo izloiti tiste spomenike s trakega obmoja (iz Konstantinopla) iz 6. stoletja, ki so prili na severnojadransko obmoje kasneje, bodisi v 7. stoletju (na primer marmornata posoda z grkim napisom iz Torcella ter ve drobnih predmetov (sponk, peatov), najdenih v grobu patricija Anastazija v Heraklijani) 1 1 8 ali pa
108 K e r so bili o d l e t a 357 p o s m r t n i o s t a n k i a p o s t o l a A n d r e j a s h r a n j e n i v K o n s t a n t i n o p l u (HIERONYMUS, Chronica a. 357 ; ed. R. HELM, E u s e b i u s W e r k e V n , B e r l i n 19843. 240 s.) so r e l i kviie t e g a a p o s t o l a p r i s p e l e n a s e v e r n i J a d r a n (v Oglei. K o n k o r d i j o , p a t u d i o d t o d n a Z a h o d v Milano) gotovo iz t r a k e p r e s t o l n i c e . P r a v t a k o 1e K o n s t a n t i n o o e l zelo v e r j e t n o i g r a l vlogo p o s r e d n i k a o r i p r e n o s u relikvii m u e n k e E v f e m i i e iz b l i n l e g a H a l k e d o n a n a s e v e r n o j a d r a n s k o oodroje. Gl. o t e m R. B R A T O Z . Kranstvo v Ogleju, 73 s. V l e t i h 405406 j e p o t o v a l v K o n s t a n t i n o o e l z n a m e n o m , d a bi p r i d o b i l relikvije za d o m a o c e r k e v , kof G a v d e n c i j iz B r e s c i e (Y. M. DUVAL, Anuile et la Palestine, 315). 109 P r i m . Y. M. DUVAL. Aouile et la Palestine. 289 ss. 110 A. F L I C H E V. M A R T I N , S t o r i a della C h i e s a IV, T o r i n o 19723, 161184 (114149) ; J . QUASTEN. Patrologia, vol. II, C a s a l e 1983, 427485. 111 CHROMATIUS A q u i l e i e n s i s . Opera, edd. R. T A I X J . LEMARIE. C o r p u s C h r i s t i a n o r u m . ser. L a t i n a 9 A, T u r n h o l t i 1974; Sermons III, e d d . J . L E M A R I E H . TARDIF. S o u r c e s C h r t i e n n e s 154: 164, P a r i s 1969: 1971: G. CUSCITO. Cromazlo di Aquileia (388408) e l'et sua, Aquileia 1980; IDEM. Fede e politica a d A n u i l e i a (kot v on. 83). 77 ss. 112 F . X. M U R P H Y . Rufinus of Anuileia (345411). H i s Life and Works. W a s h i n g t o n 1945: "ufino rii Concordia e il suo t e m p o . A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 31. 12, 1987 ( z b o r n i k r a z o r a v ) : o asu R u f i n o v e ortselitve iz O e l e i a gl. C. P . H A M M O N D , The Last Ten Y e a r s of Rufinus'Llfe and the P t e of his M o m South from quileia. T h e J o u r n a l of T h e o l o g i c a l S t u d i e s 28. 1977. 372429. 113 P r i m . CHROMATTTTS. Sermo 8, 3 fed. .T. LEMARIE. S o u r c e s C h r . 154. 1969. 190 in 191 o p . 1) in J O H A N N E S CHRYSOSTOMOS, In ascensionem D. N. Jesu Christi 3 ( P a t r o l o g i a G r a e c a 50, 446 s.i. 114 P A L L A D I U S , D i a l o e u s historicus 2 ( P a t r o l o g i a G r a e c a 47. 12) ; 3 ( P a t r o l . G r a e c a 47, 151 : gl. CROMAZIO D I AQUILEIA, Catechesi al ponolo. Sermoni, t r a d , i n t r o d . e n o t e a c u r a di G. CUSCITO. C o l l a n a di testi p a t r i s t i c i 20, R o m a 1979, 15. 115 J O H A N N E S CHRYSOSTOMOS, E p i s t u l a 155 ( P a t r o l o g i a G r a e c a 52, 701703). 118 G. zlasti R. P I L L I N G E R . Monumenti paleocristiani in Bulgaria, Rivista di a r c h e o l o g i a c r i s t i a n a 61, 1985. 275310: EADEM, Frhchristliche Malerei in der heutigen Volksrepublik B u l g a rien, v p u b l i k a c i j i R. P I L L I N G E R (Hrsg.). Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens (kot v o p . 1), 92104: s k u p i n a p r i s p e v k o v v z b o r n i k u M i s c e l l a n e a B u l g a r i c a 5, W i e n 1987, 247 332. 117 Gl. zlasti k o l e k t i v n o delo Da Aquileia a Venezia. M i l a n o 1980; S. TA VANO, Aauileia cristiana, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 3. 1973: IDEM. Constantinopoli, Ravenna e l'Alto A d r i a t i c o ! La scultura architettonica dall'antichit al Medio Evo, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 13, 1978, 505536; IDEM. Aquileia e Grado. Storia arte cultura, T r i e s t e 1986. 118 A. CARILE G. F E D A L T O . Le origini di Venezia, B o l o g n a 1978, 207; 429443; D. FETSSEL, Vases liturgiques citations bibliques, A q u i l e i a n o s t r a 47, 1976, 167172. V e r j e t n o so p r i l e n a s e v e r n o j a d r a n s k o o b m o j e iz K o n s t a n t i n o p l a t u d i d r u g e l i t u r g i n e p o s o d e z g r k i m i n a p i s i . M so biblijski c i t a t i : p o s o d a iz V e r o n e ( d a n e s i z g u b l j e n a ) , f r a g m e n t iz m e s t a C a o r l e v b e n e k i laguni, p o s o d i iz A l t i n a i n V e r o n e , k i so t u d i v z h o d n e g a i z v o r a (iz P a l e s t i n e ? ) .

502

R.BRAT02: POVEZAVE MED TRAKIJO IN SEVERNOJADRANSKIMI. . .

e veliko pozneje (na primer grki nagrobnik iz Benetk, iz 6. stoletja, najverjetneje po izvoru iz Konstantinopla, ki je priel na Beneko ele v visokem 119 srednjem veku). Kot obliko povezav med deelama, ki spadajo v obmoje gospodarske zgodovine, vendar so nale svoj najvidneji izraz v zgodnjekranskem stavbarstvu, naj omenimo uvoz marmorja z otoka Prokonnesos v Propontidi za gradnjo ve cerkva na severnojadranskem podroju. Posebej naj omenimo arhitekturne elemente iz prokonekega marmorja v Evrazijevi baziliki v Poreu in 120 v baziliki sv. Agneze v Muntajani.

Dogodke v drugi polovici 6. in v zaetku 7. stoletja, ki osvetljujejo povezave med Trakijo (posebno prestolnico Konstantinoplom) in severnojadranskim obmojem moremo obravnavati predvsem v lui odnosa bizantinskih cesarjev do oglejske shizmatine cerkve. Po carigrajskem koncilu leta 553 in odkritem prelomu oglejske cerkve s papeem in Bizancem leta 557 je prilo do ve desetletij trajajoega sistematinega pritiska bizantinskih cesarjev in papeev na shizmatino cerkev, pritiska, ki je dosegel svoj vrh proti koncu 6. stoletja. Intenzivnost v verskih spopadih je naraala prav v asu, ko se je antina civilizacija v vzhodnih predelih severnojadranskih pokrajin ruila ob slovanskih vpadih, 122 v zahodnih predelih pa so s trdo roko gospodarili Langobardi. Pri stopnjevanju pritiska papeev (predvsem Vigilija (do 555) Pelagija I. (556561), Pelagija II. (579590) in zlasti Gregorija (590604)) in bizantinskih cesarjev je lo vekrat za neposredno gronjo vojaega posega, pri emer je bil izvajalec te politike glavni predstavnik bizantinske oblasti v Italiji, eksarh v Raveni. Sam potek dogodkov je precej zapleten in je bil predmet tevilnih obravnav. 124 Od dogodkov, v katerih se odraa neposredno angairanje bizantinskega dvora ali vsaj njegova pasivna vpletenost, naj omenimo samo najvaneje. Leta 591 so prila z oglejskega obmoja na dvor bizantinskega cesarja tri pisma. Enega so pisali beneki in recijski kofje, drugega kofje 125 z bizantinskega ozemlja s patriarhom Severom, tretjega sam patriarh Sever. Ohranilo se je samo prvo pismo, ki odraa obupne razmere, v katerih se je nahajala cerkev na Benekem. Deelo so okupirali Langobardi, papeev pritisk je bil vse huji. Podpisani kofje so v takih razmerah prosili cesarja Mavrikija za pomo, da bi namre posredoval zanje, in papea odvrnil od pritiskov. Pronjo so podkrepili s prikrito gronjo, da bodo v primeru cesarjeve nezainteresiranu D- JEISSEL. Inscriptions grecques en Vntie, Aquileia nostra 47, 1976, 155168.
., T A . SONJ?. Pore. Eufraziieva bazilika. Pore 1977, 9; G. BOVINI, Le antichit cristiane della fascia costiera istriana a Parenzo a Pola, Bologna 1974, 21 (z mnenjem, da so bili I t i teli in stebri e izdelani v delavnicah na Prokonnesu prepeljani v Pore). Gl. tudi M PRELOG D le . , Euphrasius-Basilika von Pore, Zagreb 1986. 10; si. 8, 9. 10, 55. 56: R. BRATOZ, Razvoj zgodnjekrscanskih raziskav v Sloveniji in Istri v letih 19761986, Zgodovinski asopis 41 1987 688 ss (z novejo literaturo o Evfrazilani in o baziliki v Muntajani). 121 Solidne preglede teh dogodkov posreduje v ve prispevkih G. CUSCITO. Aquileia e Bisanzio nella controversia dei tre capitoli, Antichit Altoadriatiche 12, 1977. 231262: La fede calcedonese e i concili di Grado (579) e di Marano (591), Antichit Altoadriatiche 17. 1980 207230Cristianesimo antico ad Aquileia e in Istria, 289312; Fede e politica ad Aquileia, 95133- od slovenskih avtorjev posreduje kratek pregled nazadnje R. BRATOZ, Ogleiska shizma in vpliv cerkvenozgodovinskih dogodkov na zgodovino alpskih Slovanov do zaetka 8. stoletja, 23 seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1987. 105120. Gl. o tem nazadnje B. GRAFENAUER v publikaciji PAVEL DIAKON, Zgodovina Langobardov. Maribor 1988. 321341. ^"S" , 'l 3 C - G - M O R Bizantini e Langobardi sul limite della laguna. Antichit Altoadriatiche 17 2 1980, 231264: M. BROZZI. Il ducato longobardo del Friuli. Udine 1981 : od slov. avtorjev nazadn;|e B F R A F E N A I : H V n u b I k a c i i i PAVEL DIAKON. Zgodovina Langobarov, 313 ss. i Poleg del, navedenih v op. 121 gl. R. BRATOZ, Nastanek, razvoj in zaton organizacije zeodniekrscanske cerkve v Istri (4.-6. stoletje), Antini temelji nae sodobnosti. Ljubljana 1987 18 ss. (z navedbo in ovrednotenjem literature do leta 1985) ; gl. tudi B. GRAFENAUER v delu PAVEL DTAKON. Zcodovina Langobarov, 134 ss. (komentar k 3. knjigi). GREGORIUS I Papa. Registrum epistolarum 1, 16 b (Monumenta Germ. Hist., Epist I edd. P. EWALD L. M. HARTMANN, Berlin 19572, 2223 = R. CESSI, Documenti relativi alla stona di Venezia anteriori al Mille, voi. I, Padova 1942. n. 9 (20 s.)) ; povzetek posreduje F KOS Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, Ljubljana 1902, t. 103 (127 s.). '

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4
126

503

nosti stopili pod okrilje galske, to je frankovske cerkve. Cesar Mavrikij, ki je bil tedaj zapleten v teko vojno proti Perzijcem (zakljueno jeseni 591) in e v pripravah na vojno proti Avarom in Slovanom v Trakiji (sproeno 127 spomladi 592), je poslal papeu ukaz (iussio), naj ne nadleguje shizmatinih 128 kofov, dokler se razmere v Italiji ne uredijo. Po razcepitvi oglejskega patriarhata na patriarhat s sedeem v Gradeu (na bizantinskem ozemlju) in v Ogleju (na langobardskem ozemlju) leta 607 so skuali papei in bizantinske posvetne oblasti na vse naine zlomiti zadnje ostanke shizmatikov v Istri in v priobalni Beneiji, deelah pod bizantinsko 129 oblastjo. To jim je po dve desetletji trajajoem prizadevanju tudi uspelo. Kot zadnje dejanje v stikih Bizanca s tem prostorom, ki simbolizira konec antike, moremo oznaiti dogodke okrog leta 630. Pape Honorij je leta 628 z gradekega prestola odstranil patriarha Fortunata, ki je prestopil na stran shizmatikov, in je ustoliil katolika Primogenija. 130 Gradeka cerkev, stisnjena na majhno bizantinsko posest na severnem Jadranu, ogroena vedno znova od Langobardov, ki so vekrat ogroali sam Grade, v Istri pa tudi od Slovanov, 131 je potrebovala trdne opore in zunanje pomoi, da bi se mogla obdrati in je ne bi doletela usoda dalmatinske Salone. 132 Bizantinski cesar Heraklej, ki se je v osrednjih in vzhodnih predelih drave sooal z neizmernimi problemi (vojne s Perzijci, Avari in Slovani, upravna reorganizacija drave, verski spori), 133 Gradeu ni mogel nuditi pomembneje vojake podpore in se angairati na skrajnem severozahodu cesarstva. Zato pa je poklonil okrog leta 630 patriarhu Primogeniju in s tem mestu zlato in srebro, poleg tega pa e vrsto izredno dragocenih relikvij, ki naj bi varovale mesto pred nesreami in dvignile njegov pomen: tako imenovani prestol sv. Mohorja, umetnino, izdelano iz slonokoenih plo, ki jo je cesar po osvoboditvi Aleksandrije izpod perzijske okupacije prepeljal v prestolnico, dalje tako imenovani prestol sv. Marka, v bistvu relikvijo sv. Kria, ki ga je Heraklej otel Perzijcem leta 628, in ve drugih manjih darov. 134 To dejanje oznauje konec obdobja sorazmeroma pogostih stikov med obema podrojema, stikov, ki so se v zadnjem obdobju skrili na Konstantinopel in majhne bizantinske enklave na severnem Jadranu. Ti stiki so bili na kopnem od konca 6. stoletja dokonno prekinjeni, po morski poti pa so e obstajali, vendar po izpovedi virov niso bili posebno intenzivni. 135 Za priblino
GREGORIUS I P a p a , Kegistrum epistolarum 1, 16 a (cit. ed., 1721 = R. CESSI, D o c u menti, n. 8 (1419) = G. CUSCITO, Aquileia e Bisanzio nella controversia dei tre capitoli, 258 262); p o v z e t e k p o s r e d u j e t u d i F . K O S , G r a d i v o . . . I, t. 102 (122127). Gl. k t e m u E. GALLISTL, Der Brief von 591 an Kaiser Mauricius und die Bistmer Binnen-Noricums, M i t t e i l u n g e n d e r O s t e r r e i c h i s c h e n A r b e i t s g e m e i n s c h a f t f r U r - u n d F r h g e s c h i c h t e 32, 1982, 117124. O. H A G E N E DER, Die kirchliche Organisation im Zentralalpenraum v o m 6. bis 10. Jahrhundert, F r h m i t t e l alterliche E t h n o g e n e s e i m A l p e n r a u m , N a t i o n e s 5, 1985, 216 ss. ; H . BERG, Bischfe und Bischofssitze im Ostalpen- und D o n a u r a u m v o m 4. bis zum 8. Jahrhundert, Die B a y e r n u n d i h r e N a c h b a r n I. h r s g . v. H. WOLFRAM -r- A. SCHWARCZ, W i e n 1985, 82 ss. 127 H kronologiji Mavrikijevih vojn proti Perzijcem in Avarom ter Slovanom okrog tega asa gl. n a z a d n j e P . S C H R E I N E R v d e l u T H E O P H Y L A K T O S S I M O K A T E S , Geschichte, b e r setzt u n d e r l u t e r t v o n P . S c h r e i n e r , S t u t t g a r t 1985, 321 ss. ( k o m e n t a r ) . Gl. k t e m u t u d i r e e . R. BRATOZ. Z g o d o v i n s k i a s o p i s 41. 1987, 354 s. 128 Gl. vir, n a v e d e n v o p . 125; G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 302 s. 129 G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 304 ss. 130 Epistulae Langobardicae collectae 3 (ed. W. GUNDLACH, M o n u m . G e r m , hist., E p i s t . I l i , Berlin 19572, 694696 = R. CESSI. Documenti, n. 13 (2324)) ; v p o v z e t k u F . K O S , Gradivo I, 157 158 (198 ss.). G. G. CUSCITO, Cristianesimo antico, 307 s s . ; L . M A R G E T I C , Histrica et Adriatica, T r i e s t e 1983, 155 s s . ; R. B R A T O Z , O g l e j s k a s h i z m a , 109 s.; 118 o p . 29. 131 Gl. o t e m n a z a d n j e B . G R A F E N A U E R v d e l u P A V E L DIAKON, Zgodovina Langobardov, 334 ss.132 P o n o v e j i h d o g n a n j i h S a l o n a ni bila r a z r u e n a leta 614, t e m v e k a s n e j e , v d v a j s e t i h ali celo t r i d e s e t i h l e t i h 7. stol. L i t e r a t u r o k t e m u v p r a a n j u n a v a j a R. BRATOZ, Razvoj organizacije zgodnjekranske cerkve n a ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, Z g o d o v i n s k i a s o p i s 40, 1986, 380 o p . 86; IDEM, M i s c e l l a n e a B u l g a r i c a 5, W i e n 1987, 188. 133 G. OSTROGORSKI, Zgodovina Bizanca, L j u b l j a n a 1961, 109 ss. 154 Cronica de singulis patriarchis Nove Aquileie (G. MONTICOLO, Cronache Veneziane antichissime I, Roma 1890, 11 v. 311) ; I O H A N N E S D I A C O N U S , Chronicon Venetum (ibidem, 62 v. 1863 v. 4). G. S. TA VANO, Le cattedre di Grado e le culture artistiche del mediterraneo orientale, A n t i c h i t A l t o a d r i a t i c h e 12, 1977, 445489; voi. II, F i g . 117; IDEM, Aquileia e Grado, 278 ss. ; 358 ss. ; 367 ss. 135 P r i m . J. F E R L U G A , Navigation (kot v op. 7), 39 s s . ; gl. tudi dela, navedena v op. 4.
128

504

R- B R A T 0 2 : P O V E Z A V E MED T R A K I J O I N S E V E R N O J A D R A N S K I M I .

pol stoletja, do zakljuka m o n o t e l e t s k i h sporov n a 6. e k u m e n s k e m koncilu v K o n s t a n t i n o p l u v letih 680/681 oziroma do ikonoklastinih bojev okroglo eno 136 stoletje po opisanem dogodku, p r e n e h a j o vsa poroila o p o m e m b n e j i h stikih K o n s t a n t i n o p l a s se ver no j a d r a n s k i m i deelami.

Zusammenfassung VERBINDUNGEN ZWISCHEN THRAKIEN UND DEN NORDADRIATISCHEN LNDERN IN DER SPTANTIKE Rajko Brato Die Verbindungen zwischen Thrakien und den nordadriatischen Lndern weisen in der Antike ein unterschiedliches Bild auf; ihre Entwicklung vom Ende des 3. bis zum 7. Jahrhundert aber zeugt von groer Dynamik. Da es sich um zwei Gebiete von strategisch bedeutender Lage handelt, wurden auf der Relation zwischen Thrakien (insbesondere Konstantinopel) und dem nordadriatischen Gebiet (vor allem Aquileia) mehrere Brgerkriege gefhrt. Zieht man noch die Rolle der beiden Gebiete bei der Gotenwanderung in Betracht, dann mu gleichsam ein Dutzend wichtiger Ereignisse aus der Sptantike angefhrt werden, die ihren Lauf in der Regel von Thrakien aus in Richtung auf die nordadriatischen Lnder nahmen. Die Verbindungen zwischen den beiden Gebieten zeigen sich auch in Form der Thrakerzuwanderung in den Nordadriaraum, whrend fr eine Migrationsbewegung in entgegengesetzter Richtung kein zuverlssiges Quellenmaterial vorliegt. Auf dem Gebiet der nordadriatischen Lnder gibt es verhltnismig wenige epigraphisch nachgewiesene Thraker, als um so bedeutender erweist sich deren Rolle bei der Entwicklung des Frhchristentums. Einer mittelalterlichen berlieferung nach, die jedoch auf Quellen der ausgehenden Antike fut, sollen zwei aquileische Bischfe, Chrysogonus I. und Theodoras, ersterer ein Zeitgenosse Diokletians, letzterer Konstantins, thrakischer Abkunft sein, whrend sich eine solche fr den Bischof Euphrasius von Pore (Parentium), einen Zeitgenossen Kaiser Justinians, nicht nachweisen lt. Von Beziehungen zwischen den beiden Gebieten kann man auch in der Geschichte des Frhchristentums Mitte des 4. Jahrhunderts sprechen, in der Zeit der christologischen Kmpfe, noch ausdrcklicher aber um das Jahr 400, wo sich ihr Einflu auf dem Gebiet der christlichen geistigen und materiellen Kultur bemerkbar macht (Literatur, Einfuhr von Reliquien, bestimmte gemeinsame Zge der Entwicklung der frhchristlichen Kunst u. a. m.). In der zweiten Hlfte des 6. und zu Beginn des 7. Jahrhunderts sind die Beziehungen zwischen den beiden Gebieten vor allem als Druck der byzantinischen Kaiser der jedoch nicht so intensiv war wie der der Ppste auf die schismatische aquileische Kirche wahrzunehmen, und mehrmals als ein hoffnungsloser Kampf fr die Erhaltung der von den Langobarden und Slawen bedrohten Gebiete im Nordadriaraum.

ASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE Revija z najdaljo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severovzhodne Slovenije, saj posegajo tudi v iri okvir slovenske zgodovine. CZN izdaja Zgodovinsko drutvo v Mariboru s sodelovanjem mariborske univerze. Naroiti ga je mo pri Zalobi Obzorja, YU-62001 Maribor. Partizanska 5.

138

R. BRATOZ, O g l e j s k a s h i z m a , 112 ss.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4 . 505516

505

Vako

Simoniti

SLOVENSKA HISTORIOGRAFIJA O TURKIH VPADIH IN OBRAMBI PRED NJIMI

Takoj v zaetku je treba pojasniti besedo slovenska v naslovu. Upotevani so tudi tuji avtorji, ki so pisali v revijah, izdanih na slovenskem ozemlju, in slovenski avtorji, ki so pisali v tuje ali druge jugoslovanske publikacije. Slovenski in drugi zgodovinarji so se zaeli e zelo zgodaj zanimati za probleme, ki se nanaajo na turke vpade in obrambo pred njimi. Lahko trdimo, da se skoraj nobena knjiga ali razprava o slovenski zgodovini, ki obravnava 15. in 16. stoletje, ne izogne tej problematiki. Zato je potreben pri navajanju splonih sintetinih pregledov selektiven pristop; enako tudi pri posameznih sklopih, ki direktno obravnavajo turke vpade ali obrambo pred njimi; obenem pa lahko zapiemo, da je o tej problematiki zelo teko zbrati popolno bibliografijo. . Preden se omejimo samo na slovensko historiografijo, moramo omeniti, da nam preuevanje omogoa tudi obsena tuja in druga jugoslovanska literatura, ki se neposredno in posredno nanaa na navedeno problematiko. Tako pride v potev, e omenimo le nekatera dela, pregled pokrajinskih zgodovinskih revij avstrijske tajerske in Koroke, v Italiji Furlanije in Julijske krajine, objave rezultatov simpozijev v Mogersdorfu (Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1969), v Gradcu (Die wirtschaftlichen Auswirkungen der Trkenkriege. Grazer Forschungen zur Wirtschafts- und Socialgeschichte, Bd. 1, Graz 1971) in drugod. Prav tako moramo upotevati literaturo, ki je zajeta v raznih specialnih tujih bibliografijah: Winfried Schulze, Die sterreichische Militrgrenze (Ein Literatur- und Forschungsbericht), Militargeschichtliche Mitteilungen 9 (1/1971), .str. 187196; Kurt Wessely, Zur Bibliographie der Militrgrenze, sterreichische Osthefte 13 (1971), str. 248259; Kurt Wessely - Georg Zivkovic, Bibliographie zur Geschichte der k. k. Militrgrenze, v knjigi: Die k. k. Militrgrenze, Schriften des heeresgeschichtlichen Museums in Wien (Militrwisenschaftliches Institut), Bd. 6, 1973, str. 291324; Kurt Wessely, Suplementrbibliographie zur sterreichischen Militrgrenze, sterreichische Osthefte 16 (1974), str. 280328; Wolf gang Kessler, Njemaka i austrijska historiografija o Vojnoj krajini, v knjigi: Vojna krajina (povijesni pregled, historiografija, rasprave), Zagreb 1984, str. 101117; Dissertationenverzeichnis v sterreichische National Bibliothek na Dunaju. Od jugoslovanskih in slovenskih specialnih bibliografij oziroma izrpnejih navedb literature pa omenimo: Zgodovina narodov Jugoslavije II, Ljubljana 1959, str. 336345, 402409; Mirko , Pokus bibliografije poviesti pobjede kod Siska 22. lipnja 1593. i obsada tvrdnje sisake po Hasan pai Bosanskom u god. 1591. i 1592., Krievci 1893; Bibliografija rasprava i lanaka (Izdanje i naklada Jugoslovenskog leksikografskog zavoda), knjiga 8, 9, 10, 11, Zagreb 1965, 1968, 1970, 1973; bibliografija Melite Pivec-Steletove na Zgodovinskem intitutu Milka Kosa Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani; Joe Munda, Bibliografija Slovenske matice 18641964, Ljubljana 1964; sem sodi e poglavje Zgodovina vojake krajine v razpravi Vladimir Murko, Pravo, gospodarstvo, statistika, objavljena v knjigi Slovenska matica 18641964 (zbornik razprav in lankov), Ljubljana 1964, str. 255256; pregled literature v neobjavljenem tipkopisu Stanka Juga, Turki napadi na Kranjsko in Primorsko v 15. in 16. stoletju (shranjen na Oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani),

506

V. SIMONITI: HISTORIOGRAFIJA O TURSKIH VPADIH OBRAMBI

ter literatura, navedena v delu Olga Jana-Zorn, Bibliografija slovenske zgodovine VII (Publikacije iz let 19731977), ZC, 12, letnik 38, 1984, str. 101 102 (pod toko 68). Slovenska historiografija je relativno pozno dobila znanstveno delo, ki daje pregled rezultatov dosedanjih raziskav turkih napadov in vdorov na slovensko ozemlje in obenem opozarja na odprta vpraanja, na katera bi moralo dati odgovor. Ob irokem upotevanju literature in virov smo tak pregled dobili v delu Ignacij Voje, Vplivi osmanskega imperija na slovenske deele v 15. in 16. stoletju (problemi, stanje, historiografija), Zgodovinski asopis, 30, 1 1976, str. 321. Ze ob tem najosnovnejem pregledu bibliografij in navedbe slovenskega historiografskega prereza dobimo vtis o razsenosti navedene problematike ter lahko ugotovimo, da se pogosto posameznih problemskih sklopov ne da obravnavati loeno posebej samo v slovenskih deelah, ampak se jih mora obravnavati prav zaradi e omenjene medsebojne odvisnosti skupaj z zgodovino hrvakega ozemlja. Naj celoviteje preglede dogodkov in problemov, ki se veejo na turke vpade in obrambo pred njimi, seveda z vidika preteklosti vseh slovenskih deel, dobimo v splonih pregledih slovenske zgodovine: Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 3. zv., Ljubljana 1913; Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933,2 Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, knjiga 3, Ljubljana 1956; v ta sklop lahko prav tako tejemo delo istega avtorja, ki nam nudi sicer sporadino, pa vendar mnogo podatkov v knjigi Kmeki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962; Zgodovina narodov Jugoslavije, II, Ljubljana 1959, str. 257, 287; Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979. Od pokrajinskih zgodovin omenimo dela iz zbirke Slovenska zemlja, ki je izhajala pri Matici slovenski v Ljubljani v letih 1892 do 1926: S. Rutar, Pokneena grofija Gorika in Gradianska, Ljubljana 1893; isti, Trst in Istra, 1899 ; F. Oroen, Kranjska, 1912; M.Potonik, Koroka, 1909; F. Kovai, Slovenska tajerska in Prekmurje, 1926. Med pokrajinske zgodovine sodijo e F.Erjavec, Koroki Slovenci, 1. in 2. zv., Celovec 1955, 1956; zbornik razprav Prekmurski Slovenci v zgodovinopisju (razprava B. Grafenauerj a), Murska Sobota 1961; e danes zelo uporabna stareja zgodovina A. Dimitz, Geschichte Krains, 14, Laibach 18741876. Obsena je tudi literatura o zgodovini mest in raznih krajev, izdana v obliki posebnih monografij ali zbornikov. Veina teh monografij in zbornikov nam ponuja iz okvira nae problematike, e jo sploh zajema, le prispevke, ki so jih pisali zgodovinarski ljubitelji. Taki prispevki zajemajo seveda ire vsebine in skuajo prikazati cel zgodovinski razvoj enega kraja ali tudi irega podroja, tako da prispevki, ki se dotikajo turkih vpadov ali obrambe pred njimi, predstavljajo le kratke in pogosto povrne kompilacije e znanih dejstev, ki seveda ne prinaajo nikakrnih novosti. Med takimi monografskimi prikazi, ki so plod ljubiteljske dejavnosti, pa izstopajo dela: J.Dular, Metlika skozi stoletja, Metlika 1961; S. Straar, Moravska dolina, Morave 1979; A. Skubic, Zgodovina Ribnice in ribnike pokrajine, Buenos Aires 1976. Od znanstvenih krajevnih monografij sega precej ire kot kae naslov, vendar pa nudi le malo iz nae problematike, delo J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja, Kranj 1939;3 P. Blaznik, Skofja Loka in loko gospostvo (9731803), Skofja Loka 1973. Med vredne monografske obdelave pa velja omeniti e delo I. Vrhovec, Zgodo1 Isti avtor e: Influence of the Ottoman Empire on Slovenian Countries in 15th and 16th Centuries (Problems and State of Historiography), Dissertationes Orientales, vol.40, Prague 1978, str. 108141; Problematika turskih provala u slovenake zemlje i organizacija odbrane u 15. i 16. veku, Istorijski asopis, 25/26, 1979, str. 117131; prav tako se delno dotika te problematike isti avtor e v razpravi Jugoslovanske deele od prevlade Beneanov in Turkov do prevlade Habsburanov (rezultati jugoslovanske historiografije in problemi), ZC, 36/1982, str. 1943. 2 Nova spremenjena izdaja: Zgodovina Slovencev do petnajstega stoletja, Ljubljana' 1955 in e Istorija Slovenaca od doseljenja do petnaestog veka, Beograd 1960. 3 Ponatis leta 1982 v Kranju.

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

507

vina Novega mesta, 1891; in (sicer v zborniku objavljeno) odlino majhno monografijo I. Simoni, Zgodovina koevskega ozemlja, Koevski zbornik, Ljubljana 1939. Poleg tega obstajajo e razni manji lanki, ki nudijo nove podatke, 4 in na znanstvenem nivoju pisani prispevki v posameznih zbornikih 5 in specializiranih revijah, 6 ki obravnavajo razne posamezne probleme, zato jih v tem pregledu ne navajamo. Razprave, ki so celovito posveene samo turkim vpadom in obrambi pred njimi, so precej pisali zlasti v 19. stoletju. To potrjuje tudi Simon Rutar, ki je v oceni dela Franca Levca o turkih vpadih (glej op. 11) leta 1891 zapisal: Turki bji so od nekdaj najljubi predmet slovenskim zgodovinarjem in to po pravici, zakaj za turkih napadov se je v Slovencih najbolj vzbudila narodna samozavest.. .. Narodna zavest in samozavest je imela predvsem trdno podlago v 15. in 16. stoletju, razvila pa se je prav v drugi polovici 19. stoletja. Zato ni udno, da so mnogi dajali pri krepitvi slovenske zavesti poudarek prav preuevanju turkih bojev in s tem kazali na trdovratnost in ilavost slovenskega loveka (glej tudi tekst in opombe 30 in od 36 do 40, 42). Izlo je nekaj obsenejih del, pa tudi cela vrsta razprav in lankov, ki so prav zaradi pomanjkanja znanstvenih revij zelo razprene po razlinih asnikih in asopisih, ali pa so se ohranile zgolj v rokopisu. Obseneji pregledi, ki se omejujejo na sistematizacijo podatkov: Braun (Braun-r), Krain und die Osmanen, oder die Einflle und Raubzge der osmannischen Horden in Krain, und die Leiden, Drangsale und Gegenwehr unserer Altvorderen, historisch geschildert, Illyrisches Blatt, 13, 1831, str. 14, 5_9, 1012, 1213, 1314, 1718, 2123, 2728, 3032, 3436, 4748, 50 51.7 S. Povoden, Geschichte der Trken seit selber Zeit, in welcher sie zuerst in die Erblnder Oesterreichs eingebrochen sind, aus chter Quelle gesammelt. 8 Medtem ko imata ti dve deli le v naslovu opraviti z viri oziroma kritinim vrednotenjem povzetih del, sloni preteno na virih razprava P. Radies,9 Die Einflle der Osmanen in Steiermark, Krnten und Krain im 15. und 16. Jahrhundert mit besonderer Bercksichtigung der von ihnen bentzten Militrstrassen und der Grenzvertheidigung, sterreichische militrische Zeitschrift, 1864, 2, str. 928, 8492, 115161. Ostala dela, ki temu sledijo, poskuajo e kritino uporabljati vire: J. Parapat, Turki boji v 15. in 16. stoletju s posebnim ozirom na Slovence, LMS, 1871, str. 3159 ; 10 F. Leve, Die Einflle der Trken in Krain und Istrien, Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach 1890/91, Laibach 1891, str. 158 ; u W. Leve, Die ersten Trkeneinfile in Krain und Steiermark, MMK, 16, 1903, str. 169200 tu podaja avtor kritien pretres podatkov dotedaj objavljenih tez o prvem vpadu na tajersko in Kranjsko ter na podlagi novih virov in analize pride do zakljuka o soas4 P. Wolsegger, Zur Geschichte von Gottschee, Deutscher Kalender fr Krain, 5/1892, str. 622; I. vrhovec, zgodovina entpetrske fare v Ljubljani, Zbornik znanstvenih in pounih spisov Matice slovenske, Ljubljana 1903, str. 2126; I. Steklasa, O starih pravicah mokronokega trga, Dom in svet, 34/1918, str. 101103; A. Skubic, Zgodovina ribnike upnije, Koevski Slovenec, 4/1941, str. 19. 5 750 let, Zbornik obine Slovenske Bistrice I, Ljubljana 1983. 6 CZN, NV 19, 1983, t. 12; Kronika, 30/1982, t. 2; isto, 31/1983, t. 23. 7 Omenja se tudi avtor H. F. Xaver, ki naj bi pisal v Illyrisches Blatt, 13/1831, str. 59, 12 13, vendar gre za Brauna. * To delo je v rokopisu in se nahaja v graki zbirki rokopisov katalog joanejskih rokopisov, stara sig. 819, nova sig. 2719. S. Povoden je ivel na Ptuju in je vse svoje rokopise poklonil tajerskemu deelnemu arhivu glej K. Samperl-Purg, Ptujski historiograf Simon Povoden (17531841), Kronika, 29/1981, str. 254258. Kljub temu, da je pisal nemko, se je avtor vsaj v letih 18771881, ko je veliko objavljal tudi v Letopisu Matice slovenske, imel za slovenskega pisca, ki kot pravi, raziskuje preteklost svojega naroda, M. Kos, Splona zgodovina (v zborniku razprav in lankov Slovenska matica 18641964, Ljubljana 1964), str. 168. Na ve mestih je zelo kritien zlasti do Megiserja in Valvasorja, za katera pravi, da brez podpore od druge strani ne zasluita po vsem nae vere, str. 94; ocena o njegovem delu D- Trstenjak, Zora 1/1872, 1, str. 13. Ocene o drugih delih: o delu F. Ilwofa, Die Einflle der Osmanen in Steiermark, ki je konano ele veliko kasneje, MHVSt 910, 12, 32, 18591884 je pisal H. Costa v Bltter aus Krain 5/1861, 22, str. 88 in v MHVK, 15/1860, str. 68, 17/1862, str. 76 ; delo K. Haselbacha, Die Trkennoth im 15. Jahrhundert unter besonderer Bercksichtigung der Zustnde Oesterreichs je ocenil F. Ilwof v MHVK, 19/1864, str. 8687. 11 Oceno tega dela je napisal S. Rutar, Ljubljanski Zvon, 9/1891, str. 499501.

508

V. SIMONIH: HISTORIOGRAFIJA O TURSKIH VPADIH OBRAMBI

nem turkem vpadanju v ti dve deeli leta 1415. Odmik od navedenih del predstavlja M. Slekovec, Turki na slovenskem tajerskem, Slovenske veernice, 48. zv., Celovec 1894, str. 354. V to skupino lahko uvrstimo e razpravo H. Svoboda, Die Trkeneinflle in Krain (15201530), rokopisna disertacija, Graz 1899, katere originalna vrednost je zgolj v predstavitvi leta 1528, eprav daje tudi iri pregled celotne problematike. Povzetek te disertacije, to je prav predstavitev leta 1528, je objavljen pod naslovom Ein Beitrag zur krainischen Landesgeschichte v Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach 189899, Laibach 1899, str. 516. Poleg teh vejih pregledov je na eni strani cela vrsta lankov, ki so prilonostne narave in pregledno opisujejo celo obdobje turke nevarnosti, na drugi strani pa vrsta lankov in drobnih vesti, ki se nanaajo le na posamezna leta. Praviloma je vrednost prav teh slednjih veja.12 V dvajsetem stoletju je, v nasprotju z devetnajstim, tako celovito obravnavanje zamrlo. Poleg splone obravnave v pregledih celotne slovenske zgodovine, kot smo jih e omenili, in posameznih krajih prispevkov se zgodovinarji niso ukvarjali s to problematiko. Leta 1943 pa S. Jug prav iz te teme napie doktorsko disertacijo z naslovom Turki napadi na Kranjsko in Primorsko v 15. in 16. stoletju. Objavljena v dveh delih 13 predstavlja najpopolnejo in prvo vejo kritino pisano sintezo. Sele preuevanje v najnovejem asu nas opozarja, da naloga na tem podroju e ni do konca izpolnjena. Z dosedaj e skoraj neuporabljenimi viri se poskua dosei revizija kronologije turkih vpadov v slovenske deele.14 Pozornost v historiografiji je bila posveena tudi posledicam turkih vpadov, kajti viri prinaajo, pogosto sicer pretirane, konkretne podatke o kodi in
12 Glej e opombo 4. Bolje lanke zaznamujemo z + pri imenu avtorja. L. Kapus, Turki pred Kamnikom okoli leta 1525, Slovenska danicica, 3/1851, str. 4, 5; J.Rozman, Turki na Korokem, Drootinice, 7/1852, str. 149159; isti, Turki na Kranjskem, Drobtinice, 9/1854, str. 139155; A. Dimitz+, Skizze der Trkenkmpfe Kralns im 15. Jhr., MHVK, 15/1860, str. 1314; Notiz+ (o vpadu 1559), MHVK, 15/1860, str. 22; L. M. Krainz+, Nachtrgliche Notiz zur Seite 22 der VereinesMittheilungen pro Februar 1860, MHVK, 15/1860, str. 53; P. Radies*, Die Trkenschlacht bei Radkersburg 1418, Bltter aus Krain, 8/1864, 19, str. 7172; J. Parapat, Turki na Slovenskem, Slovenski glasnik, 10/1867, XHI/2, str. 2829; J. Parapat, Turki pervikrat na Korokem, Slovenske veernice, 1870, zv. 23, str. 5864; isti, Prihod Turkov v Evropo in na slovensko zemljo, Besednik, 3/1871, 9 str. 6869; S. Rutar+, Bolka soteska, Ljubljanski Zvon, 4/1884, str. 9397; A. Steinwenter+, Suleiman H vor Marburg 1532, Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasium in Marburg, Marburg 1887, str. 328; J.Sattler, Turki v Podravju leta 1532, Slovenski gospodar, 25/1891, 18, str. 148149, 19, str. 157158; M. Slekovec, Turki na Dravskem polju, Slovenski gospodar, 28/1894, 21, str. 177178, 22, str. 185186, 23, str. 195; Kovaev, Turki na tajerskem, posebno v Celju in okolici, Domovina, 5/1895, str. 35, 78; F. Ahn+, Die neue Trkenhilfordnung fr Krain in Jahre 1557 (gre sicer za objavo vira s kratko opombo), MMK, 18/1905, str. 205206; I. Trot, Turki na Gornjem Igu, Zvonek, 9/1909, str. 255257; F. Komatar+, Der Trkeneinfall in Krain und Kroatien im Jahre 1511, Laibacher Zeitung, 12.17. Februar 1910 (o vpadu samo 12. februarja 1910, str. 293) ; isti+, Die neue Trkenhilfordnung fr Krain vom 1557, Laibacher Zeitung, 2.17. Jnner 1911 (ocena tega vira v Carnioli, 1911, str. 327) ; I. Vrhovec, Turke vojne po slovenskih deelah v 15. stoletju, Zvonek, 14/1913, 9, str. 201207; J. Gruden, Ob zatonu polumeseca, Dom in svet, 26/1913, 1, str. 1723; M. Kos+, Novi doneski k zgodovini turkih bojev na Slovenskem, asopis za slovenski jezik, knjievnost in zgodovino, 2/1920, 12 (gre za oceno dela N. Jorge, Notes et extraits pour servir l'histoire des croisades au 15e sicle, 4. in 5. zv., Bucarest 1915, kjer opozarja Kos na turke vojske in napade na jugoslovanske in posebej slovenske deele v drugi polovici 15. stoletja); F. Olaj, Trszko goszpostvo vu nasoj krajini, Domovina, 3/1922, 3/4, str. 7; B. Saria+, Donesek k zgodovini turkih in ogrskih napadov, CZN, 17/1922, str. 3940; I. Vrhovec+, Bitka pri Hruici blizu Ljubljane leta 1491 in prie o njej, GMDS, 78/192627, Zgodovinski del, str. 1214; F. Gumilar+, Prvi turki vpadi v Prekmurje, Mladi Prekmurec, 2/19371938, 3/4, str. 4547, 9/10, str. 153155; J. Lapajne, Doba turke groze v slovenskem Podravju, Slovenski narod, 71/1938, 192, str. 3 ; V. Travner, Wie Wildenrainer zum Retter Maribors wurde, Mariborer Zeitung, 72/1932, 249, str. 56; F. Sbutega, Hundert-tausend Trken vor Maribor Im Jahre 1532 rettet Cristof Wildenrainer unsere Stadt vor der Verheerung durch die Trken, Mariborer Zeitung, 79/ 1939, 286, str. 5; I.Zelko+, Die Trkenherrschaft in den Komitaten Vas und Zala sdlich der Raab, besonders im bermurgebiet. Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, Heft 68, 1968, str. 167180; isti, Turka oblast v Prekmurju, Stopinje 1983, str. 132137; isti, Madarska in turka oblast v Prekmurju, Stopinje 1985, str. 179182; isti, Turki napadi in ropanja v gornjem Prekmurju, Stopinje 1986, str. 7679; I. Voje, Turki vpadi na Kras in njihove posledice, v zborniku Lokev skozi as, Ljubljana 1987, str. 3448. 13 Turki napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMDS, 24/1943, str. 160; Turki napadi na Kranjsko in Primorsko od prve tretjine 16. stoletja do bitke pri Sisku (1593), ZC, 9/1955, Str. 2862. 14 Sistematino se je s tem zael ukvarjati V. Simoniti, Prispevek k poznavanju turkih vpadov v letih 1570 do 1575, ZC, 31/1977, 4, str. 491505; isti, Prispevek k poznavanju turkih vpadov od leta 1576 do zaetka gradnje Karlovca leta 1579, ZC, 34/1980, 12, str. 87100; na teni\ mestu omenjamo e lanek A. Cremonesi, Zadnji turki vpad v Furlanijo (1499), Goriki letnik, 3, 1976, str. 124129.

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

509

ujetnikih. Prav odpeljevanje ljudi v suenjstvo je pogojevalo razvoj, lahko reemo, specialne oblike trgovine in finannih operacij. Za tako trgovino je postal center Dubrovnik. Na podlagi virov dubrovnikega arhiva o odkupovanju ujetih kranjskih plemiev iz turkega ujetnitva v 15. stoletju je pisal I. Boi, Ludovik Kozjakar v Dubrovniku, ZC, 6/7, 1952/53, str. 522530. O odkupu kranjskih meanov v 16. stoletju je pisal S. Vilfan, Die wirtschaftlichen Auswirkungen der Trkenkriege aus der Sicht der Ranzionirungen, der Steu15 ern und der Preisbewegung, Graz 1971 (referat s simpozija 1970). V glavnem je usoda ujetnikov iz slovenskih deel neznana. Redek primer o tem V. Bokov in J. Sami, Turski dokumenti o slovenakom robiju u Sarajevu, Z, 33/1979, str. 512. Ta prispevek bi bil vreden ire diskusije, saj se pri ujetnikih slovenskega porekla pojavlja vpraanje, e ne gre pri tem morebiti za ujetnike slavonskega porekla? Posebno vpraanje je usoda turkih ujetnikov, ki so bili ujeti v asu vpadov in so postali lastnina posameznih kranjskih plemiev, ki so bili v slubi v Vojni krajini. Doslej edini je o tem pisal I. Voje, Naseljavanje turskih zarobljenika u slovenakim zemljama u 16. i 17. veku, Jugoslovenski istorijski asopis, 4/1969, str. 3843; isti (e nekoliko razirjen) tekst O usodi turkih ujetnikov v slovenskih deelah v 16. in 17. stoletju, CZN, NV 8, 1972, str. 254262. Ena od hudih posledic turkih vpadov v zadnji tretjini 15. in prvi tretjini 16. stoletja pa ni bila le materialna koda, ampak precejnje zmanjanje tevila kmekega prebivalstva. Na nekaterih predelih je to znaalo celo 50 %, prizadete so bile zlasti pokrajine Kras, Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina in delno tajerska (M.Kos, Pivka v srednjem veku, Kronika, 24, 1976, str. 510; isti lanek e v izbranih razpravah v knjigi Srednjeveka kulturna, drubena in politina zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, str. 330337; isti, Srednjeveki urbarji za Slovenijo, tretji zvezek Urbarji slovenskega Primorja, drugi del, SAZU, Ljubljana 1954, str. 6972;16 F. Gestrin, Gospodarstvo in druba na Slovenskem v 16. stoletju, opis razvoja, ZC 16/1982, str. 526; Gospodarska in drubena zgodovina Slovencev, I, Ljubljana 1970, str. 8298; J. Sumrada, Gospodarske posledice turkih vpadov na Kras do tridesetih let 16. stoletja objavljeno v zborniku Drubena in kulturna podoba slovenske reformacije, SAZU, Ljubljana 1986, str. 1725.17 Ob problemih o tevilu kristjanov, ki so jih Turki ujeli ali pobili, ter v zvezi z opustelostjo se pojavi vpraanje, na katero e ni bil dan zadovoljiv strokoven odgovor. To je vpraanje o tevilu prebivalstva v slovenskih deelah nasploh in posebej na Kranjskem, ki je bila v tistem asu najbolj prizadeta (uspeen poskus predstavlja razprava S. Vilfana, navedena pod opombo 24). Opustelost omenjenih predelov je bila vzrok novi kolonizaciji. Veino zemlje, ki je bila vkljuena v dominikalno zemljo, so pridobili fevdalci. Od druge polovice 16. stoletja so naseljevali na te opustele kmetije Uskoke in to celo na najrodovitnejih niinskih predelih (npr. okoli Ptuja). Ce pa so opustelo zemljo oddajali kmetom, so zahtevali veje dajatve. Problemu nove kolonizacije in Uskokov je bilo posveeno v historiografiji pre Vsi referati so izdani v knjigi: Die wirtschaftlichen Auswirkungen der Trkenkriege. Grazer Forschungen zur Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Bd. 1, Graz 1971 ; ocena te knjige v Zeitschrift des Historischen Vereines fr Steiermark, Graz 1972, str. 285298; o odkupovanju turSKih ujetnikov glej e I. vrhovec, Meanski pital, Doneski h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta, Letopis Matice slovenske, 1898, str. 53; na podlagi dubrovnikih arhivov o tej problematiki glej Se I. Voje, Ekonomske veze izmeu Dubrovnika i Dalmacije u 15. stoljeu, Radovi Instituta za hrvatsku povijest, 10, Zagreb 1977, str. 379394 o odkupovanju sunjev str. 388389; i-Voje, Odkupovanje Furlanov iz turkega ujetnitva, ZC, 41, 1987, t. 2, str. 257264; lanki, ki ne omenjajo ujetnikov oziroma odpeljanih ljudi v suenjstvo, ampak govorijo o odpadnikih, ki s se poturili in (ali) s Turki sodelovali, so redki in tudi nekvalitetni: L. M. Krainz. Wesir Mahmud, trkischer Pascha von drei Rossschweifen, ein Krainer, Bltter aus Krain, 1864, str. o; isti lanek e v MHVK, 19, 1864, str. 3233; NN., Zur Geschichte des Renegatenthums, Bltter Krain, 1864, str. 9192. M. Kos v uvodni tudiji v poglavju o gospodarstvu opozarja na pretiranost vsebine vesti raznih sodobnih kronistov in uradnih poroil o posledicah (pustoti) turkih plenilnih poho-

, " Droben prispevek o pustih kmetijah v Beli Krajini e K. Zupani, opek poljskih cvetlic iz Gribelj v Beli Krajini, Etnolog, 10/11, Ljubljana 193739, str. 116.

510

V. SIMONITI: HISTORIOGRAFIJA O TURSKIH VPADIH IN OBRAMBI

cej pozornosti. Na podlagi priimkov v urbarjih opozarja M. Kos v uvodni tudiji o prebivalstvu, v knjigi Srednjeveki urbarji za Slovenijo, tretji zvezek Urbarji slovenskega Primorja, drugi del, SAZU, Ljubljana 1954, str. 9698, na novo kolonizacijo doseljencev iz hrvakih in srbskih krajev, ki so pred Turki in turkimi napadi pribeali ali se preselili na Kras in Goriko. Najbolje je obdelal to problematiko J. Mal, Uskoke seobe i slovenske pokrajine, Srpski etnografski zbornik, 30/1924 Ljubljana." Osnovno delo o razvoju obrambe slovenskih deel v 15. stoletju in poasnem nastajanju Vojne krajine v 16. stoletju, s tem pa tudi o povezanosti hrvakih deel z notranjeavstrijskimi, je napisal S. Rutar, Slovenske deele in ustanovitev Vojake krajine za Ferdinanda I, Spomenik o eststoletnici zaetka habsburke vlade na Slovenskem, Ljubljana 1883, str. 199240.19 Prav o tej povezanosti slovenskih in hrvakih deel pa nam priajo mnoge biografije posameznih kranjskih fevdalcev, ki so zasedali pomembna vojaka mesta v Vojni krajini. Te biografije, ki so veinoma kompilacije in pisane na temelju objavljenih virov, nam v glavnem osvetljujejo samo Vojno krajino. 2 " O posameznih dogodkih na Hrvakem in vlogi slovenskih deel pa je bila napisana cela vrsta lankov in razprav razline vrednosti. 21 Na tem mestu moramo po Oceno glej F. Kovai, CZN, 21/1926, str. 144146; ostala literatura: Verordung des rmischen Knigs Ferdinands I, de dato Regensburg 24 April. 1532 (objava vira z uvodno beleko), MHVK, 6/1851, 4, str. 2829; Novice, 1871, str. 20d; H. I. Bidermann, Zur Ansiedlungs- und Verwaitungs-Geschichte der krainer Uskoken im 16. Jahrhundert, Archiv fr Heimatkunde (F. Schumi), Laioach, 1/1881, str. 129154; isti, z u r Geschichte der Uskoken in Krain, Archiv fr Heimatkunde (F. Schumi), Laibach, 2/18841887, str. 174207; isti, Zur Serbenansiedlungen in Steiermark und Warasdiner Grenz-Generalate, MHVSt, 31/1883, str. 362; J. Leinmller, ber die Uskoken, MHVK, 20/1865, Str. 4849; I. Steklasa, Ivan Lenkovi (? 1569), LMS, 1893, str. 58HO; A. Koblar, Cegav je Zumberk?, IMK, 8/1898, 4, Str. 135140, 5, str. 163172, 6, str. 211219; G. Majcen, Donesek k uskoki naselbini v Skokah na Dravskem polju, CZN, 1905, str. 161174 (dopolnjuje predvsem Bidermanovo razpravo Zur Serbenansiedlungen... glede omembe kraja Skoke pri Mariboru) ; oceno dela A. Ivica, Dolazak uskoka u Zumberak, 1907 je napisal W. Smid v Carnioli, 1/1908, str. 222228; A. Ivi, Seoba Srba u Kranjsku, Srpski knjievni glasnik, 19/1907, str. 184 190; J. Mal, Zumberk in Marindol, Dom in svet, 24/1911, str. 266268, 313315; J. Mal, Uskoke naselbine in umberako vpraanje, predavanje v Leonovi drubi, Slovenec, 39/1911, t. 66, str. 13; V. Konek, Die Uskoken in Sichelburg, Laibacher Wochenblatt, 1881, str. 4445; V. Pirnat, Potomci uskokov v Sloveniji, Jadranska Straa, 17/1939, t. 10, str. 414416; Gospodarska in drubena zgodovina Slovencev, Ljubljana 1970, str. 90. 19 O tem e I. Vrhovec, Turki davek in vojaka granica, Ljubljanski Zvon, 7/1887, 1, str. 1218, 2, str. 102106; oceno o razpravi S. Rutar j a je napisal F.Kos, Tri zgodovinske razprave v Spomeniku o eststoletnici zaetka habsburke vlade na Slovenskem, Kres, 4/1884, t. 3, str. 165 167. 20 Najve biografij je izlo v Letopisu Matice slovenske: I. Steklasa, iga Vinjegorski, prvi avstrijski poslanec na turkem dvoru, 1528, LMS, 1887, str. 168184;'isti, Joef Lamberg, drugi avstrijski poslanec na turkem dvoru (14891554), LMS, 1888, str. 190204; isti, Ivan Lenkovi, LMS, 1893, str. 58110 (to delo, omenjeno e pri opombi 18, je po naem mnenju najbolje Steklasovo delo); P. Radies, Herbart VIH, Freiherr zu Auersperg (15281575), Wien 1862; I. Steklasa, Herbart Turjaki (15281575), LMS, 1889, str. 88121; isti, Ivan Turjaki (Auersperg) krajiki zapovednik (? 1580), LMS, 1898, str. 130158; isti, Jurij Lenkovi (? 1601), LMS, 1895, str. 53 145; isti, Vid Kisel, karlovki general (16021609), Zbornik Slovenske matice, VI, 1904, str. 2357; isti, Herbart X Turjaki (16131669), Ljubljanski Zvon, str. 612616, 673676, 739741; isti, Herbart X Turjaki, karlovki general (16131669), Zbornik Slovenske matice, IH, 1901, str. 90119; Franc Karol Turjaki, karlovki general (16601713), Zbornik Slovenske matice, IV, 1902, str. 86119; P. Radies, Ein Prsent der krainischen Landschaft 1573, Laibacher Zeitung, 121/1902, 35, str. 283 284; K . J . Prenner, Die zwei Heldenkpfe zu Auersperg, Carniolia, II, 18391840, str. 9395, 97 98, 101102; isti, Die Freiherren Rauber, Carniolia, IV, 1841, str. 133134, 137138, 141142, 145146, 149150, 153154; isti, Die Eggenberge, Carniolia, IV, 1841, Str. 274275, 277279, 281282, 286287; A. Rai, Ivan baron Ungnad, Ljubljanski zvon, VH, 1887, str. 1824, 92100; o junatvih kranjskih plemiev v bojih s Turki, posebno lanov rodovin Auersperg in Coronini, je pisal F. X. Richter, Illyrische Grnzhelden, Archiv fr Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst, 10/1819, t. 79, Str. 313315, t. 80, str. 317319, t. 81, str. 323324, t. 82, str. 325327, t. 85, str. 339340, t. 86, str. 343344, t. 87, str. 346348; med drobtinice, ki nam nudijo zanimive biografske podatke o drubenem ozraju tejemo delo J. Barle, Kake darove je dajalo zagrebko mesto Ivanu Lenkoviu, IMK, 6, 1896, str. 126128. 21 Bolji lanki in razprave so oznaene pri imenu z+ : F. Komatar+, Die ersten Dienstjahre Hans Katzianers, Jahresbericht der k. k. Staatsoberrealschule in Laibach 1899/1900, Laibach 1900; R. Rutar+, Die Krainer vor Agram im Jahre 1529, MMK, 1891, str. 4653; I. Steklasa + , Kako so Turki osvojili Biha, Ljubljanski Zvon, 11/1891, str. 404410, 486492; isti+, Padec Krupe leta 1565 Ljubljanski Zvon, 12/1892, str. 169174, 286292; isti+, Khevenhllerjeva vojska na Turke leta 1578, Ljubljanski Zvon, 14/1894, str. 662669, 738745; isti+, Osvojitev Kanie po Turkih leta 1600, Ljubljanski Zvon 15/1895, str. 112116, 177181, 301305, 380382, 626635; L. Kupelwieser, Johann Katzianers Zug gegen die Trken 1537, Die Drau, 32/1899, 54, str. 14, 55, str. 13, 56, str. 12; B. Grafenauer+, Kralj Ivan Zapolja pie Mehmed begu Jahijapaiu, gospodarju srbske zemlje, da je njegovo pismo dobil, rokopisna proseminarska naloga, 1935 gre za analizo pisma in obravnavo Kacijanarjeyega pohoda /rokopis mi je prijazno dal na razpolago avtor, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem/. Precej odmeva je nala med pisci bitka pri Sisku: J. L., Ursprung des Achatiusfestes zu Laibach und Auersperg, Illyrisches Blatt, t. 43, 1839, str. 173174; n. n., Andreas von Auersperg, Illyrisches Blatt, 1843, str. 9091 ; 6., Slovenski spomenik na 22. den Roni-

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 . 4

sebej omeniti e kvalitetno razpravo J. Zontar, Mihael Gaismair in Hrvatje, ZC 19/20, 19651966, str. 205218, ki prikazuje poloaj hrvakega plemstva v odnosu do Beneke republike, Ogrske, Habsburanov in Turije oziroma bosan213 skih begov v asu od konca 15. stoletja do priblino tridesetih let 16. stoletja. Poseben kompleks predstavlja preuevanje zelo razvejene obrambne organizacije v samih slovenskih deelah. Vojaka ureditev in s tem v zvezi finanna zakonodaja (saj je vojaka ureditev odvisna prav od te) sta imeli svoje pravne podlage v deelnih roinih (Landhandfesten). Ti podajajo naelno materialno pravno ureditev razmerja med deelnim knezom in stanovi oziroma deelo. Temeljne norme deelnih roinov o vojakih zadevah so doloale predvsem dolnosti in pravice deelnega kneza in deelanov v primeru obrambe ali napada. Glavno skrb in odgovornost za obrambo deele je nosil deelni knez. Pri izvrevanju te svoje dolnosti je bil deelni knez navezan na materialno pomo deel, zlasti na njihove finanne prispevke. V tej zvezi se je v vojakih zadevah prav tako kot v finannih (kar je deloma eno in isto) izrazito kazal dualistini ustroj stanovsko-monarhinega teritorija, in to v medsebojnih pogajanjih med deelnim knezom in stanovi, pa tudi med stanovi raznih deel o vojni pomoi. 22 Za finanne odobritve in neposredno vojako pomo so si stanovi zagotavljali (ohranjali) doloene svoboine, ki so bile potrjene v teh deelnih roinih. 23 O deelnem razvoju, upravni organizaciji, obrambi, financah in davkih in razmerju med deelnimi stanovi in deelnim knezom je bilo napisano nekaj posameznih razprav, 24 sintetina pregleda pa vsekakor celovito predstavljata deli S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961 in M. Verbi, Deelnozborski spisi kranjskih stanov, I, Ljubljana 1980, uvodna razprava, str. XIXX. S tem deelnim razvojem in dualistinim ustrojem je prilo do vojake organizacije, ki ima podobne paralele v vsem takratnem nemkem cesarstvu, vendar pa tudi isto svojstvene oblike. O vojaki organizaciji nasploh imamo pregleden prispevek F. Tancik, Vojna stroka v obdobju od leta 1500 do 1650, Situla 13, razprave Narodnega muzeja v Ljubljani, Ljubljana 1973, str. 6992, o samem vojakem ustroju fevdalnem, mestnem, kmega cveta, 1593 Dan svetlga Ahacija, Novice, 4/1846, str. 25, 99; P. Radics+, Die Schlacht bei Sissek, 22. Juni 1593, am Festtage des hl. Achatius, Laibach 1861 ; A. Koblar+, Boji na Krajinah in zmaga pri SISKU pred 300 leti, IMK, 3/1893, str. 8190, 121132, 161174; J.Marinko, Iz Novega mesta v Bosno, Dom in svet, 6/1893, 1, str. 3337, 2, str. 7987, 3, str. 131135; M.S., Turki pred Siskom, Dom in svet, 9/1893, str. 103106; J. Gruden, Slavni dan Slovencev pri Sisku 22. ronika leta 1593, Dom in svet, 6, 1893, str. 271283; L. F., Spominki z bojia pri Sisku, Dom in svet, 6, 1893, str. 331335, 373377; J. Barle+, Se jedno poroilo o zmagi pri Sisku leta 1593, IMK, 4/1894, str. 201204; S. Jug, Zmaga pri Sisku, Slovenec, 78/1944, 141, str. 6. 21a O odnosih Hrvatov do Ogrske, Nemije, Celjanov, Turije, Benetk in obratno, vseh teh arzav do Hrvatov v 15. stoletju do leta 1526 glej e pod opombo 12 omenjeno delo F. Komatar, Der Trkeneinfall in Krain und Kroatien im Jahre 1511. Kljub naslovu je turkemu vpadu posveena zgolj ena stran, vse ostale pa dobro obravnavajo omenjene odnose, Laibacher Zeitung, 14.17. Februar 1910, str. 304, 305, 313, 321, 329 (oceno tega dela je napisal M. Pajk, Carniola NV I, 1910, str. 80). 22 S. Vilfan, Deelni roini kot vir nae ustavne zgodovine, GMDS, 2526/194445, str. 65
23 O zaetku in razvoju deelnih privilegijev: V. Levee, Die Krainischen Landhandfesten, Beitrag zur sterreichischen Rechtsgeschichte, 1898 /ponatis iz Mittheilungen des Instituts tur sterreichische Geschichtsforschung, 19. Band, 1898, str. 244301/; notico o izdaji tega dela kot samostojne publikacije in kritine pripombe glej IMK, 8/1898, str. 221; A. Apih, Krntens Landhandfesten (11221518), Graz 1908; A. Luschin, Die steirischen Landhandfesten, Beitrge zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen, Graz 1872, str. 119207; glej e navedeno delo pod opombo 22. 24 F. Krones, Der Ausschusstag der drei Lnder Steiermark, Krnten und Krain zu Cilli vom 1555 Beitrag zur Geschichte des innersterreichischen Stndelebens, MHVK, 22/1867, 1/3, str. 3134; P. Radies, Die krainische Landschaft und das krainische Landtagswesen (bis 1748), i.ine Geschichtsstudie, Wien 1902 ; F. Komatar, Ein Beitrag zur Geschichte der krainischen Stnde, Laibacher Zeitung, 162/1907, 58, Str. 515516, 59, str. 523, 60, str. 531, 61, str. 539, 62, str. 547; e D opombi 12 navedeni deli F. Ahn, Die neue TrkenhilfOrdnung fr Krain vom Jahre 1557, MMK, 18/1905, str. 205206; F. Komatar, Die neue Trkenhilf Ordnung fr Krain vom 1557, Laibacher Zeitung 2.17. Jnner 1911 (ocena v Carnioli, 1911, str. 327) ; o obliki zemljikega obdavenja in s tem pridobitvi finannega kontingenta deele Kranjske razprava J. Polec, Svobodniki na Kranjskem, GMDS, 1936, str. 5142 (predvsem drugo poglavje z naslovom Imenjska knjiga in svobodniki, str. 1633) ; S. Vilfan, Davni privolitvi Kranjske za leti 1523 in 1527 iu popis prebivalstva gospostva Gradac, ZC, 19/20, 1965/66, str. 219233 razprava se nanaa na nao temo le posredno, vendar pa nam daje uporabne, zelo zanimive rezultate; Gospodarska in drubena zgodovina lovencev, II, Ljubljana 1980, passim; V. Simoniti, Doprinos Kranjske financiranju protuturske obrane u 16. stoljeu, v knjigi Vojna krajina (povijesni pregled, historiografija, rasprave), Zagreb 1984, str. 207213. a j t f

512

V. SIMONITI: HISTORIOGRAFIJA O TURSKIH VPADIH IN OBRAMBI

25

kem vojnem pozivu, o najemnikih pa ve krajih prispevkov. V ta sklop sodi e poloaj Uskokov in njihova vojaka vloga (glej opombo 18) ter vloga martolozov ob slovensko-hrvaki meji, ki je, razen omemb v literaturi, e popolnoma odprto vpraanje. Edini lanek, ki naj bi, po naslovu sode, spregovoril o martolozih, je napisal D. Trstenjak (Martolosi, Slovenski gospodar 4/1870, t. 17, str. 67). Toda v lanku je, v nekaj vrstah povzeto po Valvasorju (Die Ehre, XII. Buch, str. 115), govora le o turkih martolozih; sicer pa razpravlja, na Trstenjakov mitoloki nain, o nekem vpadu na tajersko leta 1562. V tej razvejani obrambni organizaciji predstavlja poseben sklop protiturka obveevalna sluba. Centralno obveevalno slubo avstrijskih Habsburanov predstavlja odlino delo J. ontar, Obveevalna sluba in diplomacija avstrijskih Habsburanov v boju proti Turkom v 16. stoletju, SAZU, Ljubljana 1973. V knjigi nam avtor prikae najpomembneja obveevalna centra, Benetke in Dubrovnik, od koder je dunajski dvor dobival vesti o situaciji v osmanskem cesarstvu, in delo enajstih dubrovnikih obveevalcev v 16. stoletju. 26 Relativno malo je obdelana obveevalna sluba ob sami turki meji. Ta se je sicer oblikovala e v 15. stoletju in je imela nalogo obveati o mikro situaciji v Bosni posamezne poveljnike na sami meji in v notranjeavstrijskih deelah, obenem pa seveda tudi dvor na Dunaju in v Gradcu. 27 V glavnem (zajeto literaturo) j e o tem pisal V. Simoniti, Sistem obveanja pred turko nevarnostjo v 16. stoletju, Kronika, asopis za slovensko krajevno zgodovino, 28/1980, str. 9399.28 Obveevalno funkcijo so imeli v 16. stoletju tudi e razni tiski (to so t. i. Novice Newe Zeytungen, ki poroajo o raznih bojih, zmagah, turkih grozovitostih, pa o notranjih turkih razmerah, janiarskih uporih itd.), vendar je bila vloga teh tiskov predvsem propagandnega znaaja.29
25 C. Prenner, Ueber die stndischen Gultpferde und die ehemalige Landesverwahrung in Krain, Carniolia, 1/1838, str. 142143, 146147, 175176, 177178, 181182; H. Costa, Die ehemalige Stadtmiliz der Hauptstadt Laibach, Illyrisches Blatt, 30/1848, 26, str. 101102; P. Radies, Geschichee der Laibacher Schtzengesellschaft, Bltter aus Krain, 6/1862, str. 2028; A. Dimitz, Urkundliches zur Geschichte des Schutzwesens in Krain, MHVK, 18/1863, 8, str. 5152, 12, str. 99 102; J. Parapat, Narodna obramba za asa turskih bojev, Zora, 4/1875, 5, str. 4041, 8, str. 6465; o oprostitvi obveznosti kmekega poziva iz dela Notranjske, da gre ob turkem napadu v Silentabor, je napisal originalen prispevek z objavo vira A. Obreza, Ein kleiner Beitrag zur Geschichte der Trkeneinflle in Krain, Archiv fr Heimatkunde von F. Schumi, 2. Band, 1. Heft, Laibach 1884, str. 4041 ; P. Radies, Die ersten Garnisonen der k. u. k. Armee in Krain, Argo, H/1893, str. 510; I. Vrhovec, Vojskini ogledi ljubljanski (Stadtmusterung), IMK, 4/1894, str. 212214 (droben prispevek govori sicer o vpoklicu meanov leta 1635, vendar daje podatke o obleki, oboroitvi, oroarni in samem sistemu vojske mest in trgov; o organizaciji in nainu kmeke obrambe pred Turki je napisal poljuden lanek M. Jeza, Kmeka obramba pred Turki, Razori, 4/1935 1936, t. 2, str. 6366; S.Vilfan, zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveki Ljubljani, ZC, 6/7, 1952/53, str. 417427 (o vojski na str. 422423) ; isti, Koprski glavar Slovanov v avstrijsko-beneki vojni 15061516, Kronika, 1954, str. 2429; isti, Pes Marko, Slovenski etnograf, 1955; F. Tancik, Topnitvo in njegov razvoj v Sloveniji, Ljubljana 1966 (rokopis v Narodnem muzeju v Ljubljani) ; V. Simoniti, Organizacija obrambe pred Turki na ribnikem obmoju v 16. stoletju, Kronika, 30/1982, str. 101109. 28 Glej e delo J. Zontar, Michael Cernovi, Geheimagent Ferdinands I. und Maximilian II. und seine Berichterstattung, Mittheilungen des sterreichischen Staatsarchivs, Bd. 24, Wien 1972, str. 169222 razprava predstavlja v nemini objavljeno poglavje iz omenjene Zontarjeve knjige. 2 ': Posebej za leto 1566 daje nove podatke o obveanju e v prvi opombi omenjeno delo I. Voje, Problematika turskih provala u slovenake zemlje i organizacija odbrane u 15. i 16. veku, Istorijski asopis, 25/26, Beograd 1979, str. 117131. 28 Omenjamo e H. Noe, Kreidfeuer in Krain, Laibacher Zeitung, 106/1887, 148, str. 12511252, 149, str. 12591260; C. Prenner, Die Kreut -oder Kreuzfeuer und die Tabor in Krain, Carniolia, I/ 18381839, 60, str. 238240, 61, Str. 243244, 83, str. 330331 ; I. Vrhovec, Iz domae zgodovine (o poti), Ljubljanski Zvon, VIII, 1888, str. 652662, 717727; P. Radies, Die k. k. Post in Krain und ihre geschichtliche Entwicklung, Laibach 1896 za 16. stoletje od str. 1625; K. Strekelj, Dvoje glagolikih zapisov na obhodnem listu kranjskem iz leta 1556, CZN, H, 1905, str. 152154 opisana pot sla (listar) deelnih stanov; A. Gaber, Skozi stoletja v naem novinarstvu (v knjigi Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani), Ljubljana 1937, str. 179224; isti, Razstava slovenskega novinarstva, Kronika slovenskih mest, 5/1938, str. 2635 (zlasti str. 30, 31) ; tega podroja se dotika tudi diplomska naloga, ki jo je napisal A. Hozjan, Oblike prenosa vesti in potne komunikacije na slovenskem tajerskem med leti 15001722 (tipkopis na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani), november 1987. 29 F. Ahn, Newe Zeytungen aus Johann Manneis Druckerpresse, Mittheilungen fr Bibliothekwesen, 11/1898; o tem delu glej e F.Ahn, Eine Newe Zeitung ber Hans von Lenkovi und den Rittmeister Lamberger, MMK, 17/1904, str. 147150 ; isti, Eine Newe Zeytung aus Georg Widmanstetters Druckerpresse in Graz, Laibach betreffend, MMK, 1902, str. 7175; isti, Eine fr Krain wichtige Trkenzeitung, MMK, 18/1905, str. 7578; F. Vatovec, Slovenski asnik (1557 1843), Maribor 1951; B. Reisp, Mandelevi ljubljanski tiski v knjinici Narodnega muzeja v Ljubljani, Kronika, 11/1963, str. 5156; P. Simoniti, Lenart Mravlja = Leonardus Formica, slovenski tiskar v 16. stoletju, Kronika 23/1975, str. 45, 46 (prispevek daje literaturo o tiskarstvu od 15. do 17. stoletja); B. Reisp, Prva v Ljubljani tiskana knjiga (v: J.Dalmatin, Jezus Sirah faks. iz-

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

513

V propagandno obliko boja proti dednim sovranikom kranskega imena in sosednjim grozodejcem tejemo tudi dela raznih protestantskih piscev, ki so se zelo razmahnila v 16. stoletju. Sem sodijo zlasti predgovori Primoa Trubarja k njegovim temeljnim delom ter nekatera njegova pisma in posvetila, kar vse je pomembno tudi kasneje v smislu kulturno-politinega in nacio30 nalno-politinega vplivanja. V ukrepe za zaito je sodilo utrjevanje gradov in mest. Zaradi vpadov v 15. stoletju so dobili nekateri kraji mestne pravice in s tem pravico do obzidja. Poleg knjig o gradovih na Slovenskem, ki pa se v zvezi z utrjevanjem pred 31 turkimi napadi lahko le posredno uporabljajo, imamo sistematine]e tudije o fortifikaciji, v glavnem izpod peres umetnostnih zgodovinarjev. 32 Rezultate dosedanjih prouevanj o tej problematiki je v sintetini obliki podal I. Voje v razpravi z naslovom Utrjevanje slovenskih mest za obrambo pred turkimi napadi, ZC, 41, 1987, str. 473492 (glej tudi op. 32). O taborih, to je utrdbah, ki so jih za lastno varnost pred Turki zgradili kmetje, je napisal tudijo arhitekt P. Fister, Arhitektura slovenskih protiturkih taborov, Ljubljana 1975, kljub obravnavi z vidika arhitekture tudi za zgodovinarje najceloviteje delo. 33 V zvezi s povezanostjo slovenskih in hrvakih deel moramo omeniti, da je prilo v 16. stoletju do monejih gospodarskih in trgovskih povezav, saj so slovenske deele preskrbovale Vojno krajino z ivili, suknom in tudi z orojem in smodnikom. To poglavje je v slovenski historiografiji poveini zanemarjeno. Omenjeno je v glavnem prilonostno v splonih pregledih o tej problematiki in delno v preglednih razpravah F. Gestrina o trgovini. 34 ,
daja) LJubljana 1974; isti. Prvi ljubljanski tiskar Janez Mandelc (Mannel. Manlius) 15751581 prispevek tiskan v separatni obliki in v Situli 14/15, Ljubljana 1974; isti, Tiskarna Janeza Mandelca in leta 1578 tiskana pesem o zmagi Ivana Ferenbergerja nad Turki, Kronika, 23/1975. str. 8187 vsi prispevki B. Reispa govorijo tudi o letakih in njihovi vsebini, poleg tega pa dajejo literaturo o tiskih 16. stoletja na splono in posebej za slovensko ozemHe. Med nropagando sodijo e lanki: V. Steska, Turka jama pri Sv. Kritofu v Ljubljani. Kronika. 5/1938, str. 139. 140; H.Costa, Die Apfel-Canonade an der Trkenschanze am Ostermontage, Archiv fr Geographie. Historie, Staats- und Kriegskunst. 9/1818. 68. Str. 268; isti lanek e v Laibacher Wochenblatt, 12/ 1818. 14. str. 34: T.Elze. Historische Miszellen ber Stadt und Land, MHVK. 19/1864. 10/11. str. 8486 ; o tem obiaju pie tudi I. Vrhovec. Zgodovina entoetrke fare v Ljubljani. Zbornik znanstvenih in pounih spisov Matice slovenske. Ljubljana 1903. str. 2126 (navedeno e pod opombo 4), prav tako tudi J. Paraoat v navedeni monografiji o turkih bojih; V. Steska, Pla Hasana pae, 3 Kronika. 4/1937, str. 220222. 0 Slovenski protestantski pisci (druga dooolniena izdajal, Ljubljana 1966; M. Rupel. Primo Trubar, Ljubljana 1962 kliub kasnejim biografijam navajamo le to. ker je v znanstvenem pogledu nenreseena : J. Rajhman. Pisma Primoa Trubarla, SAZU, Ljubljana 1986; Z. mitek, Trubar in Turki, v zborniku Obdobla 6 z naslovom: 16. stoletje v slovenskem jeziku, kniievnosti in kulturi. Ljubljana 19R6. str. 159169; P. Scherber. Primo Trubar, der Protestantismus und die Trken. Zum politischen und theologischen Hintergrund von Trubars letzter Reise in die Heimat, v zgoraj omenjenem zborniku Obdobja 6. str. 171180. 31 I. Stooar. Razvoj srednjeveke grajske arhitekture na slovenskem tajerskem. Ljubliana 1977: isti. Gradovi, graine in dvorci na slovenskem tajerskem, Ljubliana 1982; isti, Pregled grajskih stavb na slovenskem tajerskem. Celjski zbornik 1985, Celje 1985, str. 177217; M. Smole, Graine na nekdanjem Kranlskem. Ljubliana 1985. 32 J. Curk. Dele italijanskih gradbenikov na tajerskem v 16. in 17. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, NV, 7/1965: isti. O utrjevanju slovenjetajerskih mest v 16. stoletju. Kronika, 30/1982, str. 511; isti. Urbano-gradbena in komunalna zgodovina Maribora. Kronika. 31/ 1983. str. 148157: isti. Historini viri za urbano-gradbeno zgodovino Maribora. CZN. NV. 19/1983: isti. Urbano-grabena zgodovina sloveniebistrikega ozemlja (v zborniku 750 let. Zbornik obine Slovenske Bistrice I. Ljubliana 1983): od zgodovinarjev omenimo Braun. Laibach eine Festung wider die Trken, niyrisches Blatt, 1827, str. 9799; F. Komatar. Das stdtische Archiv in Laibach (o utrjevanju v 15. stoletju). Jahresbericht der Oberrealschule in Laibach, 29. 1903/1904. Laibach 1904. str. 28: I. Voje. Analiza nartov Ljubljane iz 16. in 17. stoletja (v zborniku razprav Zgodovina Ljubljane prispevki za monografijo), Ljubljana 1984. str. 140154; isti. Zbirka planova krajikih utvrda iz Karlsruhea. v knjigi Vojna krajina (povijesni pregled. Historiografija, rasprave). Zagreb 1984. str. 259274 (pri avtorju zadnjih dveh razprav gre za primerjalne tudije nartov mesta Ljubljane in utrdb v Vojni kraiini). 33 O odkritju novega tabora glej e A. Pleterski. Gradie pri Goleku protiturka utrdba s konca 15. stoletja. ZC. 34/1980, 3. str. 285297: nakazovanje monosti nadaljnje osvetlitve mesta in vloge taborov s postopki, ki jih razvija prostorska oziroma poselitvena arheologija glej B. SJaoak. Tabori v sistemu protiturke obrambe. Kronika 35. 1987. str. 143146: poleg literature, ki io navaia v svoji studili P. Fister. pa omenjamo od starejih avtorjev e J. Leinmller. Der Tabor zu Koschana. MHVK. 20/1865. str. 6569: A. Dimitz. Archeologisches aus Gottschee. MHVK. 17/1862, 10. str. 8486; Silertabor, IMK. 7/1897. 6. str. 204205: kmetje so v taborih poleg hranjenja svojega premoenja tudi toili vino in trgovali ter prekupevali ; J. Zontar, Nastanek gospodarske in drubene problematike policijskih redov prve polovice 16. stoletja in dolnjeavstrijske deele s3 4 posebnim ozirom na slovenske pokrajine. ZC. 1011/19561957, str. 65. 66. F. Gestrin, Trgovsko prometni poloaj Novega mesta (od ustanovitve do konca 16. stoletja), Novo mesto 13651965, Maribor & Novo mesto 1969, str. 130143; isti. Marginalije k Valenievi razpravi o tovornitvu na Kranjskem. ZC. 36/1982, str. 347354 (v tem poleminem zapisu je govor bolj o preskrbi Vojne krajine omenja tevilnost tovornih in vprenih konj, ki so jih

514

V. SIMONITI: HISTORIOGRAFIJA O TURSKIH VPADIH IN OBRAMBI

Med popolnoma neobdelana podroja, ki bi nudila temeljitejo podobo o obrambni organizaciji v slovenskih deelah, sodijo e vpraanja v zvezi z oro35 arnami, kobilarnami in zdravstveno slubo. Velik odmev so doiveli turki boji tudi v slovenskih ljudskih pesmih in umetni prozi. Za pisanje o tovrstni problematiki je dal pobudo v svojem knji36 evnem programu F. Levstik. V zavzemanju za knjievno zvrst, ki bi bila najbolj primerna za preprosto slovensko ljudstvo, pravi: Dosti lae bi narejali povesti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravljic, zlasti iz turkih bojev. Takrat so se obnaali Slovenci bolj samostojno kakor bodisi kadar koli poprej ali pozneje. Zato so pa tudi nae najlepe narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina teh asov pri nas lei e zdaj v celini. Dela je dosti, a moa ni, da bi se ga lotil. Prisotnost ljudskih in umetnih pesmi 37 med ljudstvom in ta knjievna usmeritev 3 8 sta padli na plodna tla. Razvila se je tako imenovana turka povest. 39 V njej pride do izraza nacionalno domoljubje, preeto s kransko moralo, do izraza pride domovinska ideologija.40 Ta mnoino popularna literatura v 19. in 20. stoletju pa dobi svojo zrelo stilno dognano umetniko pripoved ele prav v zadnjem asu.41 Vendar pa je nael ta motiv odmev tudi v satiri. V zgodbi Turki v Butalah je mladinski pisatelj F. Milinski podal enega originalnih opisov slovenske omejenosti (butalske
morali dajati kmetje) ; slovenske deele so Imele od Vojne krajine ne samo varnost, ampak tudi gospodarske koristi. Na to nas opozarja pregledna razprava F. Gestrina, Gospodarstvo na Slovenskem in Vojna krajina, ZC, 40/1986, str. 413421. 35 Originalne, vendar le orientacijske navedbe za 16. stoletje samo glede oroja in oroarn, sicer pa vsebinsko bogateje za naslednja stoletja, daje prispevek I. Slokar, Izdelovanje orodja, strojev in oroja, oroarne in skladia smodnika v Ljubljani, Kronika 8/1960, str. 174183; glede konjereje in zdravstvene slube pa dajeta z obrambnega vidika za 16. stoletje le splone informacije deli: M.Dolenc, Lipica. Ljubljana 1980; P.Borisov, Od ranocelnitva do zaetkov moderne kirurgije na Slovenskem. SAZU. Ljubljana 1977. 38 F.Levstik, Popotovanje od Litije do atea, LjubHana 1858; kaj je znailno za preteklost slovenskega naroda, je kratko oznail e F. Preeren : Obloile oetov razprtije / s Plpinovim so jarmom suno ramo: / od tod samo krvavi punt poznamo, / boj Vitovca in ropanje Turije. (Osmi sonet sonetnega venca). 37 Gregor Cremonik. Naa vojaka narodna pesem, GMDS, 1939, str. 345354; Slovenske narodne pesmi, zbral Karol Strekelj, zv. 1 (pesmi pripovedne vsebine). Ljubljana 18951898; Slovenske ljudske pesmi (pripovedne pesmi), prva knjiga, (junake in zgodovinske Desmi). LjubHana 1970: .T. Gruden. Zgodovina slovenskega naroda (Zgodovinski dogodki v narodnih Desmin in pripovedkah). 3. zvezek, Celovec 1913. str. 368384; I. Grafenauer. Turki pred Dunajem. Slovenske narodne pesmi iz leta 1529 in 1683. Slavistina revija. 4/1951, str. 3459: isti. Slovenske ljudske pesmi o Kralju Matjau. Slovenski etnograf. 3/4. 1950951. str. 189240: isti. Hrvatske inaice praobrazca balade Krall Matla v turki lei. Slovenski etnograf. 6/7. 1953/1954. str. 241272: delno oride v potev tudi delo P. Strmek. Oroie v iugoslovanski narodni eoiki. Zbornik za narodni ivot i obiaie junih Slavena XX/1.. JAZU. Zagreb 1921. Narodnim pesmim, ki so lavile hlodovino Slovencev in njihove bole s Turki na se ie v obdoblu romantike nridru'iio tudi ve umetnih glej L. Krakar. Prepletanja. Llubljana 1978 (ooglavie Boli balkanskih narodov s Turki in slovenska romantika, str. 1091551 ; na tem mestu natejmo e pesmi, ki jih ne uvramo med ljudske: P. Radies Ein Lobgesang auf die Schlacht von Sissek. Laibacher Zeitung. 102/1883. 272. str. 23082310: P. Wolsegger. Zur Geschichte der Stadt Gottschee bis zum Jahre 1493 (obiava t>esmi von Trkenkrieg v koevskem dialektuV Deutscher Kalender fr Krain. 2/1.889. str. 5364: A. Koblar. Troie slavosoevov na zmago ori Sisku. IMK. 10/1900. 4. str. 128134: sem sodi f^vsimilirana objava oesmi o zmagi Ivana Ferenbergeria nad Turki leta 1578. ki io ie oblavil B. Reiso v Kroniki. 23. 1975. str. 8187 (omenieno e pri ODombi 29). Omenjamo e dve Desmi katerim je osnova zgodovinski dogodek, bitka Dri Sisku. A. Akerc je naDisal oesem Mea Kuloa v kateri si je soosodil zgodovinski dogodek za obravnavo oroblema (kranske! morale: e stori ffreh Podcenjuje vero), bo zani tudi kaznovan. Pesniku J.Menartu na je dognd^k nomenil nesniki izziv . . ., kako nanisati eosko oesnitev v naidosledneiem pomenu te besede, ne d i bi zael v nrozainost in nezanimivost obiava oesmi z naslovom Bitka pri Sisku in avtorieva razlaga Sodobnost. XXXIV, t. 12. 1946. str. 10361094. 38 O tem knjinem koncentu in drugih glej M.Kmecl. Od pridige do kriminalke, Ljubljana Problematiko tovrstne literature (z navedbo del) je obdelal M. Hladnik. Monorianska priDOvedna proza. Slavistina revija. 30/1982, 4. str. 390414: isti, Pot slovenske zgodovinske oripovedne nroze v 20. stoletju, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1983, str. 6377 : sem sodi e mladinska novest (v dveh zvezkih) : J. SlaDak, Turki pred svetim Tilnom. Ljubljana 1910. 1915: (omenimo e kratko literarno zgodbo sicer neslovenskega avtorja, ki jo navajamo glede na tematiko) : F. Fissinger, Der Trkensprung, Carniolia, , 1841. str. 21 23, 25261. Enako vlogo kot leposlovna so imela tudi glasbena dela. tako junaka igra s petjem in melodramo .Turan in Sofija ali Turki pri Sisku J. Kukuljevia (napeve je zloil V. Valenta. instrumentiral J. Schantl), ki je bila v Ljubljani uprizorjena leta 1872. glej D. Cvetko. Zaetki slovenske odrske glasbe. Dokumenti Slovenskega gledalikega muzeja, tretja knjiga. Ljubljana 1967. str. 1": igra sama je bila v slovenski jezik prevedena in tiskana e leta 1850 (oglas za to delo v MHVK. str. 54) : ob tristoletnici zmage pri Sisku je A. Foerster zloil iz narodnih pesmij .Kranjsko slavnostno koranico', Ljubljanski zvon, . 1893. str. 445. 40 To poudarja tudi J. Parapat v uvodu dela o turkih bojih, ko pravi, da domovino bodemo4 1tem gorVeie ljubili, im bolle poznamo njo in zgodovino njenih sinov. LMS. 1871. str. 3. Tu mislimo na delo. ki se le posredno dotika turkih bojev v 15. stoletju: S. Vuga, Erazem Predjamki, 13, Ljubljana 1984 (druga izdaja).

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

515

zgodbe so izhajale od leta 1930 do 1932 v listu Na rod t e r v m e s e n i k i h Zika in Z a d r u g a r , v knjini obliki pa prvi leta 1949). Na k o n c u o m e n i m o e zgodovinsko (politino) publicistiko, ki o b r a v n a v a k o t eno izmed faz slovenske zgodovine t u d i t u r k o obdobje. T o v r s t n a l i t e r a t u r a naj bi imela funkcijo, dajati i n t e r p r e t a c i j o n e k e g a obdobja v zgodovins k e m razvoju n a s t v a r n i podlagi (pozitivnem znanju), oziroma naj bi ugotavljala, k a k e n je bil p o m e n obdobja v zgodovinskem razvoju. V e n d a r pa se p o n a v a d i zrcali v t a k i h i n t e r p r e t a c i j a h doloen politien i n t e r e s (ideologija), zato s t v a r n a podlaga (pozitivno znanje) slui zgolj u t e m e l j e v a n j u t e g a interesa. S t e m p o s t a n e razlaga e n o s t r a n s k a in dobi le navidezno objektivnost, s t v a r n e podlage po postanejo n e s t v a r n e , pozitivno znanje pa neznanje. V n a e m p r i m e r u je t a k o izraen p r e d v s e m odnos m e d Slovenci (podloniki) in Nemci (fevdalci) v asu t u r k e g a p r i t i s k a in n e m k a brezbrinost za zaitenost slovenskega k m e t a . N e glede n a to, da le delno dri t r d i t e v o p r e p u e n o s t i k m e t a s a m e m u sebi, j e z m o t n a t u d i interpretacija, ki postavlja odnos n a n a r o d n o osnovo. Odnos m e d k r a n s k i m p r e b i v a l s t v o m t a k r a t opredeljuje socialni stat u s (podlonik : fevdalec) in n e n a r o d n a p r i p a d n o s t , p a eprav se t a pokriva s socialnim s t a t u s o m . 4 2 Posledice t u r k i h v p a d o v in prisotnost t u r k e p r o b l e m a t i k e v omenjeni r a z n o v r s t n i l i t e r a t u r i so sooblikovale v zavesti slovenskega p r e b i v a l s t v a podobo o Turkih kot o zaostalem p r e b i v a l s t v u n a nizki civilizacijski stopnji, ki je bilo po svojih hotenjih in ustvovanju s l o v e n s k e m u prebivalstvu, teeemu v z a h o d n o e v r o p s k i k u l t u r n i prostor, t u j e in sovrano. O b e n e m so Slovenci v 19. stoletju, s t o r a z v i t o p r o t i t u r k o tradicijo, simpatizirali z v s a k i m p r o t i t u r k i m u p o r o m ali p r o t i t u r k o vojno t e r obsojali zunanjo politiko v s a k e e v r o p ske drave, ki se je postavljala n a t u r k o s t r a n in skuala o h r a n j a t i t u r k o oblast n a j u g o v z h o d u Evrope. 4 3 Beseda Turek se je z razlinimi epitetoni uveljavila kot kletvica ali k o t ime za loveka, do k a t e r e g a ne i z r a a m o n a k l o njenosti; v politinem a r g o n u p a je dobil izraz krvoloni T u r e k t u d i r a z r e d n i prizvok in j e pomenil l a h k o tudi domao izkorievalsko gospodo. 4 4

Zusammenfassung SLOWENISCHE HISTORIOGRAPHIE BER DIE TRKENEINFLLE UND DIE ENTSPRECHENDEN ABWEHRMANAHMEN Vasko Simoniti Sowohl slowenische als auch andere Historiker zeigten bereits sehr frh Interesse fr die Probleme der Trkeneinflle und der entsprechenden Abwehrmanahmen. Wir knnen behaupten, da kaum ein Buch oder eine Abhandlung ber die slowenische Geschichte des 15. und des 16. Jahrhunderts dieser Problematik ausweicht. Neben dem Anfhren jugoslawischer und auslndischer Bibliographien ver42 Tako interpretacijo zasledimo delno pri D. Lonar, Socijalna zgodovina Slovencev objavljeno v knjigi L. Niederle, Slovanski svet, Ljubljana 1911, str. 177244 (o pomenu turkih vpadov, str. 199204) ; prevedeno tudi v angleino The Slovenes : A Social history (From the Earliest Times to 1910). Cleveland. Ohio. American Jugoslav Printing & Publishing Co. 1939 (o pomenu turkih vpadov, str. 2630) : bolj pa je to prisotno v delu E. Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vpraanja, Ljubljana 1970 (tretja izdaja), str. 197198. Na tem mestu omenjamo e delo J. Javorek, Kako je mogoe, Maribor 1978 (tretja izdaja), ki ga na kakno drugo mesto ne moremo uvrstiti, se pa tudi dotika te problematike v zgoraj navedenem smislu, le da v tej esejistino izpovedni prozi romantino pojasnjevanje obdobja turkih bojev ne presega razmiljanja druge polovice 19. stoletja, str. 145147. 43 V. Melik. Zgodovinska tradicija pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1983, str. 211222: P. Lukovi. Slovenci i bugarski aprilski ustanak protiv Turske 1876. godine, ZC. 40. t. 12, 1986, str. 1583; V. Melik, Slovenski tisk o balkanskih problemih 70-tih in 80-tih let 19. stoletja, ZC. 1986, str. 451454. 44 Slovenska kmeka stranka v dvajsetih letih 20. stoletja s tem izrazom oznauje predstavnike velekapitala. M. Pivec. Programi politinih strank in statistika volitev, razprava v knjigi : Slovenci v desetletiu 1918192R. Zbornik razprav in kulturne, gospodarske in politine zgodovine, uredil Josip Mal, Ljubljana 1928, str. 364.

516

V. S I M O N I T I : H I S T O R I O G R A F I J A O T U R S K I H V P A D I H I N OBRAMBI

sucht der Beitrag auch eine mglichst vollkommene Literaturbersicht zu liefern, die dieser Problematik in Slowenien gewidmet ist. Im Beitrag wird die Literatur ber die Organisation der Trkenabwehr nach einzelnen Komplexen, wie sie von den militrischen Organisationen seinerzeit festgelegt wurden, behandelt und ausgewertet. Der Beitrag erfat auch die historische (politische) Publizistik, in der die Trkenzeit als eine Phase der slowenischen Geschichte errtert wird, sowie das Echo, das die Kmpfe mit den Trken in den slowenischen Volksliedern und der Kunstprosa gefunden haben.

ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ASOPISA Na upravi Zgodovinskega asopisa (YU-61000 Ljubljana, Akereva 12, tel. (061)332 611, int. 210) lahko naroite naslednje zvezke knjine zbirke ZC: 1. Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, 44 strani. 4000 din Zbornik objavlja predvsem gradivo z izrednega obnega zbora Zgodovinskega drutva za Slovenijo (2. marca 1979) ob tiridesetletni izida knjige Edvarda Kardelja-Speransa Razvoj slovenskega narodnega vpraanja. Gradivo je izlo* kot separatni odtis iz Zgodovinskega asopisa, t. 4/1979. 2. Franc Sebjani: olnik in domoljub Adam Farka (17301786). Ljubljana 1982, 24 strani. 2800 din Razprava o doslej skoraj nepoznanem zaslunem prekmurskem protestantskem uenjaku in rektorju opronskega liceja je izla kot separatna publikacija ponatis iz Zgodovinskega asopisa, t. 1-2/1981. 3. Zgodovina denarstva in bannitva na Slovenskem. Posvetovanje ob tiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984. Ljubljana 1987, 134 strani. 12.000 din Zbornik objavlja 15 razprav o denarstvu, bannitvu, zaslukih, cenah in ivljenjskih strokih na Slovenskem od antike do obdobja po drugi svetovni vojni. Veina razprav je bila objavljenih v Zgodovinskem asopisu od tevilke 3/1984 do 4/1986; novo je v zborniku med drugim tudi slikovno gradivo. 4. Duan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana 1987, 76 strani. 8000 din Razprava o srednjeveki zgodovini Bele krajine (politine, upravne, cerkvene razmere, plemstvo, gospostva, mesta, agrarna kolonizacija). Separatna publikacija ponatis iz Zgodovinskega asopisa, t. 2 in 3/1987. 5. Janez Cvirn: Boj za Celje. Politina orientacija celjskega nemtva 18611907. Ljubljana 1988, 88 strani. 8000 din Na podlagi nemkih virov je avtor prikazal postopen prehod celjskih Nemcev od liberalne, v nacionalnem oziru manj napadalne politike do narodnostnega radikalizma, vsenemtva, antisemitizma in poudarjanja superiornosti arijske rase, ki so prevladali v desetletju pred 1. svetovno vojno. Za lane slovenskih zgodovinskih in muzejskih drutev ter za tudente veljajo obiajni popusti.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4 . 517524

517

Franc

Rozman

STALIE SLOVENSKE SOCIALNE DEMOKRACIJE DO BALKANSKIH VOJN

Balkanske vojne so imele velik odmev v slovenski publicistiki in tako tudi v socialistini. Uradno glasilo JSDS, dnevnik Zarja, je od izbruha prve balkanske vojne namenjala dogajanjem na Balkanu veliko pozornosti in prostora, pisala pa je bolj umirjeno in z manj nacionalistine evforije kot glasila SLS in liberalne stranke Slovenec, Slovenski Narod in Dan. 1 Stalie do dogajanja na Balkanu je bilo seveda v skladu s politiko socialnodemokratske stranke, politiko, ki se je izoblikovala po eni strani od aneksije Bosne in Hercegovine na ljubljanski konferenci s tivolsko resolucijo novembra 1909 v Ljubljani in na drugi strani s staliem prve balkanske konference januarja 1910 v Beogradu. Tik pred izbruhom sovranosti je Zarja v uvodniku zapisala, da mora avstrijsko ljudstvo zahtevati od vlade, da skua z vsemi silami prepreiti izbruh vojnega poara na Balkanu. Mir je na interes. Nesrena aneksija Bosne je izuila avstrijsko ljudstvo, da nima ni iskati na Balkanu. Ves Balkan ni vreden koic avstrijskega soldata. 2 Ze naslednjega dne je Zarja objavila novico, da so bolgarski socialisti proti vojni in da so vojni navduenci zabodli strankinega tajnika Vlasova.3 V naslednjih dneh je objavila tudi protivojna stalia in izjavo srbske socialne demokracije ter izjavo skupne eksekutive avstrijske socialne demokracije Delavstvu vseh narodov v Avstriji, ki jo je za JSDS podpisal Melhior Cobal,4 s staliem, ki ga je potem vseskozi zastopala in ki ga je najkraje mogoe povzeti v treh parolah: Roke pro od balkanske vojne, Balkan balkanskim narodom, ohranitev miru. Od vsega zaetka je Zarja pisala tudi o teavah, ki so zadele prebivalstvo ob izbruhu vojne in skuala bralcem predoiti strahote vojne: pomanjkanje, lakoto, vojne grozote in trpljenje civilnega prebivalstva, z jasnim namenom, da bralcem pokae tudi drugo plat, ki so jo meanski listi zanemarjali. Ze prve dneve vojne pie Zarja, da poljski sadei gnijejo na polju, ker so vsi moki odli k etam. Kadar bo mobilizacija konana, bo ostal Belgrad brez mokih. Srbski trgovci so zelo prizadeti, ljudje jemljejo denar iz bank, vrednost denarja pada, elektrina in cestna eleznica sta morali omejiti promet. Manjka e uslubencev v gostinstvu. 5 Ze naslednjega dne je objavljeno poroilo nekega Slovenca iz Srbije, ki govori o veliki draginji v bolgarskem glavnem mestu, kjer se je moka podraila od 22 na 50 frankov vrea, kruh od 0,25 na 0,40 franka, opanki pa od 5 celo na 10 do 15 fr.e Cez nekaj mesecev je podoben dopis iz Sofije govoril, da so razmere e vedno strane. Sedaj je skoraj e huje, kakor pa je bilo ob zaetku vojne. Vlada lakota, mraz in pomanjkanje.7 Povsem druganega mnenja so bili vojni poroevalci iz Vranja, ki so pisali, da s e dela tema od samih svinj in kokoi, ki korakajo po cestah in okrog najborneje koe. Jabolka, slive so neverjetno poceni, prav tako zelenjava. Najlepe pa je grozdje, jagode kakor orehi, okus izboren. Ducat jajc velja 24 vinarjev, pie 50 vinarjev, gosi ali prase poldrugo krono. 8
1 Doslej o t e m n a j i z r p n e j e D u a n B i b e r , J u g o s l o v a n s k a Ideja i n s l o v e n s k o n a r o d n o v p r a a n j e v s l o v e n s k i p u b l i c i s t i k i m e d b a l k a n s k i m i v o j n a m i v l e t i h 19121913, v I s t o r i j a X X v e k a I, B e o g r a d 1959, s t r . 285324. 2 Zarja, t. 398, 2. 10. 1912. 3 Z a r j a , t. 399, 3. 10. 1912. 4 Z a r j a , t. 403, 8. 10. 1912 i n t. 408, 14. 10. 1912. 5 Zarja, t. 400, 4. 10. 1912. 6 Z a r j a , t. 401, 5. 10. 1912. 7 Z a r j a , t. 479, 10. 1. 1913. Z a r j a , t. 435, 15. 11. 1912.

518

F. ROZMAN: SLOVENSKI SOCIALDEMOKRATI O BALKANSKIH VOJNAH

e prvi mesec vojne se je pojavilo na straneh Zarje prvo poroilo o gospodarskih posledicah balkanske vojne pri nas. Najprej je izlo poroilo, da je okrog sto srbskih rudarjev, ki so bili zaposleni v rudniku na Dobrni, odpotovalo domov, ker so bili poklicani pod oroje, ez slabe tri tedne pa je poroilo z Jesenic, da dela mnogo delavcev v tvornicah KID e nekaj asa samo po tri 9 ali tiri dni na teden, ker se je prekinil izvoz eleznih izdelkov na Balkan. ez dober mesec pa je v lanku Blagoslov vojne na Balkanu zapisano, da se kae tudi pri nas vojna z vsemi svojimi groznimi posledicami. V Ljubljani npr. vlada v nekaterih strokah taka stagnacija, kakrne e dolgo ni bilo. Posebno 1 huda kriza je v stavbni obrti in tudi brezposelnost je tu najveja. Mizarska podjetja odpuajo delavce v velikem tevilu, doma pa so skrajala delovni as za ve ur na dan. Hudo prizadeta je elezna industrija na Gorenjskem, ki je producirala velik del za balkanski trg. Dolenjski drvarji letos ne morejo v ume na jug. Kaj uda, da vlada tudi v trgovini veliko mrtvilo. 10 O tej problematiki sta izla dva lanka, ki pravita konec februarja 1913, da je na Jesenicah vsled balkanske vojne veliko pomanjkanje in na nekaterih oddelkih delajo delavci le po 3 ali 4 dni v tednu. Zasluek se je skril na tretjino, v mnogih sluajih celo za polovico. Mnogo delavcev je zapustilo Jesenice, nekateri so se obrnili v Ameriko, drugi so se razkropili s trebuhom za kruhom na vse vetrove po svetu. Ve delavcev polje industrijska druba prihodnji teden v Skedenj v novo valjamo. 11 Prav v tistih dneh je izel tudi lanek v Slovenskem Narodu, ki pravi: Zadnje ase se je obilo tovarnikih delavcev napotilo v Ameriko. Vzrok temu je slab zasluek in pomanjkanje dela. Pri tem pa trpi trgovina, obrtniki itd. Tako slabo e ni bilo na Savi, kot je sedaj. Veliko druin se je moralo podati na dom svojih starev, da preive tam sebe in otroke. Preteklo leto je bilo okoli 600 delavcev manj na Savi in letonje leto odide e ve delavcev.12 Kakne so bile dejanske posledice balkanske vojne za slovensko gospodarstvo, bo treba e raziskati. Medtem ko so se glasilo SLS Slovenec kot tudi liberalna Slovenski Narod in Dan zavzemali za razdelitev Albanije med Srbijo in Grijo in vekrat zapisali tudi vulgarne ovinistine psovke na raun Albancev, je Zarja nastopala za avtonomijo Albanije, deloma e pred kongresom druge internacionale v Baslu konec novembra 1912, po njem pa toliko bolj jasno in nedvoumno. Vekrat pa je tudi nastopila proti stereotipu o Albancih kot divjem, krvolonem ljudstvu, ki ni sposobno za narodno samostojnost, kar je bilo stalie Slovenca. Tako je Zarja o Albancih prvi zelo pozitivno pisala 23. oktobra 1912. Velika koda je, da so v teh tekih asih Arnavti razcepljeni, eni bodo s Srbijo in rno goro, drugi s Turijo, a tretji oni, ki stoje pod vplivom Italije in Avstrije ne bodo ne tu ne tam. To jih raztroji in upropasti njihovo stvar. Lahko bi izkoristili te neprilike in splono zadrego, da proklamirajo avtonomijo Albanije in da se nacionalno konstituirajo. Tako sve in jeder narod, ki ni tako divji, kakor se misli o njem, ki zaenja sprejemati vase svetovno kulturo, ki ima vse predpogoje, da se razvije in ki ima svojih 19 listov, je imel pravico do zedinjenja in do samouprave. Razcepljen ne dosee ne zedinjenja, ne samouprave. Namesto, da bi bil zedinjen, bo razkosan in namesto samouprave dobi tuje vlade. A zedinjenje in samouprava Albanije bi bila potrebna tudi zaradi ostalih balkanskih narodov. Prej bi dosegli balkansko federacijo, nego, e se Albanija razcepi in z razcepljenjem Albanije se oteuje poloaj ostalim balkanskim narodom. 13 Pa spet v Pismu iz Srbije: V Belgradu je iz leta v leto ve ArnavZ a r j a , t. 417, 24. 10. 1912. Z a r j a , t. 448, 30. 11. 1912. " Z a r j a , t. 508, 13. 2. 1913 In t. 517, 24. 2. 1913. 12 S l o v e n s k i n a r o d , t. 44, 22. 2. 1913, gl. t u i D u a n K e r m a v n e r , P o l i t i n i boji n a G o r e n j s k e m i n d e l a v s k o g i b a n j e n a J e s e n i c a h od z a e t k o v do l e t a 1918, . str. 192 t e r o p o m b o p r a v t a m , str. 337, d a I v a n M o h o r i v svoji knjigi D v a t i s o let g o r e n j s k e g a e l e z a r s t v a o t e m n e n a vaja podatkov. 15 z a r j a , t. 416, 23. 10. 1912.
10 9

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

519

tov, poten, astivreden svet. V Belgradi! se gode razlini zloini, tatvine, uboji, ali doslej ni niti en Arnavt odgovoren zanje. Da obstoja z Arnavti kombinacija, da jim je priznano zedinjenje in avtonomija, bi mi v balkanski kooperaciji igrali vidno in vano vlogo, a balkanska vojna bi bila kraja in mnogo manj krvava. Tako pa, ne le prezirani in prezrti od zveznih drav, temve tudi razkosani v njih nartih, so se dvignili, kakor lovek v silobranu. Srbska vojska na primer ima opravka sedaj samo z odporom Arnavtov, a ta odpor je ilav in oster. Arnavti so kakor razljueni levi, kakor gnezdo srenov, brezobzirno hite v boj in brez posebnih ceremonij umirajo ali tudi svojemu na14 sprotniku ne prizanaajo z udarci. To je bilo. zapisano ob bojih na Kosovu, ko so se nekateri Albanci dvignili proti Turkom, drugje spet pa proti Srbom in v tistih dneh zaradi razlinih poroil e ni bila jasna situacija. Dober teden pred kongresom v Baslu pa je pisala Zarja v lanku Vojni hujskai e povsem jasno o pravici do avtonomije Albanije: Arnavti, jeder, sve in vrst narod na Balkanu imajo kakor vsak drug narod na svetu nedvomno pravico do dravne samostojnosti. Ne le v interesu Arnavtov, temve tudi na korist balkanskega miru, na korist kulturnega in gospodarskega razvoja v balkanskih predelih je, da doseejo Arnavti ob likvidaciji evropske Turije dravno samostojnost in neodpustljiva hiba balkanskih drav, ki so otvorile krvavi ples z devizo: Balkan balkanskim narodom, ki so zapoele vojno s pretvezo, da hoejo osvoboditi svoje rojake izpod turkega jarma, najhuja napaka balkanskih drav bi bila, da po svojih uspehih poteptajo ivo naelo narodne osvoboditve, da podjarmijo in pri ivem telesu razkosajo in raztrgajo narod, ki je kot drugi sposoben za razvoj in ki bi razteleen bil neusahljiv izvirek stalnega nepokoja na Balkanu, zapreka mirnemu razvoju civilizacije . . . Drugo vpraanje pa je, e je Avstrija poklicana biti varuh albanske avtonomije, kajti ne svobodna Albanija, temve zasunjena Srbija, to je cilj naih vojnih hujskaev. 15 V tem asu je bila za slovenske socialne demokrate Makedonija bolj geografski pojem kot pa deela poseljena z Makedonci. Zavedali so se etnine meanosti makedonskega ozemlja in prav zato so se tudi zavzemali za balkansko federacijo, ker naj bi se le v njej mogli zainteresirani narodi sporazumeti in bi zavladal nacionalni mir. O narodnostni sestavi stare Srbije in Makedonije je Zarja objavljala podatke, ki jih je povzemala po Cvijievih raziskavah. 16 Najbolj temeljito in sistematino se je s tem vpraanjem ukvarjal Henrik Turna, ki je v svojem predavanju, ki ga je imel pod naslovom Slovenska socialna demokracija in balkanska vojna v Ljudskem odru v Trstu in ga je objavila Zarja, znaten del govora posvetil prav geografskemu in narodnoetninemu poloaju na Balkanu ter v Makedoniji in dejal: V Macedoniji se pretikata in prehajata eden v drugega srbski in bolgarski element. Arnavti so raztreseni po celi Macedoniji ter so zasedli in poarnavtili veji del stare Srbije. Segajo tik do meje Crne gore in Skadersko jezero je od treh strani arnavtsko. Po junem Macedonskem ivi zdrema Turek. Narodno ustvo je izven mest po vejem le malo razvito. Pri Arnavtih in velikem delu Srbov in Bolgarov je iva bolj plemenska zavest.. . Glede Macedonije si Srbi in Bolgari tudi danes niso na jasnem. Za balkanski polotok ne more veljati teritorialni, ampak edino le personalni princip narodne avtonomije. To izvriti se da le potom avtonomije obin in to je eminentno politino kulturen in teek problem. Zato je edino pravo stalie in reitev balkanskega problema ono, katero je zavzela balkanska socialno demokratska konferenca, to je, da imajo stremeti vse balkanske narodnosti po federativni republiki. 17 Turna je o tej, za tisti as zelo pomembni tematiki govoril e v Ljubljani v Mestnem domu 14. decembra 1912. Predavanje je organiziralo drutvo Vzajemnost in poroevalec je zapisal, da je bila
14

Z a r j a , t. 418, 25. 10. 1912. Z a r j a , t. 434, 14. 11. 1912. n p r . Z a r j a , t. 421, 29. 10. 1912. " Z a r j a , t. 424, 2. 11. 1912.
15 18

520

- ROZMAN: SLOVENSKI SOCIALDEMOKRATI O BALKANSKIH VOJNAH

18

udeleba prav lepa, koda, da ni bila e veja. Predavanje samo je najbre povsem identino s trakim, pokazal pa je Turna e tudi nekaj etnografskih zemljevidov. Opozoril bi, da ni razkoraka v videnju personalne avtonomije in 19 federaliziranem balkanskem polotoku, kot se to zdi Francetu Klopiu, saj je Kristanov koncept izhajal ravno iz taknih, etnino sila premeanih podroij, zaetek uporabljanja nacionalnega katastra v Galiciji 1913 pa e ni dovolj opaen in prouen. Turna je nekoliko revidiral svoje stalie v anketi o jugoslovanstvu gorike Vede, ko je zapisal, da teje za posebno narodnost tudi macedonske Slovene, ki so pa po zgodovinskih dogodkih in vsled menjajoega se naseljevanja Srbov in Bolgarov preeti po teh vplivih tako, da se pritevajo filologino zdaj Srbom, zdaj spet Bolgarom.20 To pa je bilo tudi najdlje v miljenju slovenskih socialistov, kaj so Makedonci, ali so svoj narod ali ne. Tuma si je s svojim prodornim umom in z vso akribijo skual ustvariti jasne pojme, kar je bilo seveda zelo teko. Spomnimo se samo, kako sta v Der Kampf dokazovala Srb Duan Popovi in Bolgar Janko Sakasov, da so Makedonci bodisi Srbi, bodisi Bolgari, samo Makedonci ne. 2 1 Tuma je Makedonce skoraj imel za poseben narod, mislim pa, da ne tako brezpogojno kot to misli Klopi.22 Vsekakor pa lahko zatrdimo, da so bili bralci, ki so prebirali Zarjo, kar solidno seznanjeni z dogodki v Makedoniji in z etnografskim, politinim in zgodovinskim razvojem tega obmoja tako v zgodovini, kakor tudi soasno. Od konca oktobra 1912 so se v Zarji pojavljali dopisi posebnega poroevalca, 'socialnega demokrata iz Sarajeva Sretena Jakia, ki je pisal tudi za Glas slobode in Slobodno Rije, ki pa je bil e sredi novembra izgnan iz Beograda, ker je pisal premalo srbsko in preve poudarjal potrebo po miru, 23 ki pa je nekajkrat vendarle zastopal zelo prosrbsko stalie na kodo Albancem. Tako je npr. pisal, da so vsi na Kosovem hudi na Arnavte, ker niso izpolnili nad (srbskih namre, da bodo prestopili na stran Srbije, ki jim je dala tudi nekaj oroja: op. F. R.) in da je postopanje napram njim zato brezobzirno. 24 Pisal je tudi o nekontroliranem maevanju v Skopju in se strinjal z besedami nekega oficirja, da je as, da se uvedejo oblasti in da se kaznuje in ubija po predpisih, ne pa kar tako, brez predpisov. 20 e nekaj prej je Zarja pisala o represalijah srbske vojske v Skopju. Najprej je povzela poroilo Slovenca, ki je citiral Lokalanzeiger in njegovo pisanje, da Srbi na tisoe Arnavtov postrelijo ter da ranjeni Arnavti s sklenjenimi rokami prosijo zdravnike, naj jih ne odpuste kot ozdravljene, ker jih potem aka smrt. Temu citatu je dodal Slovenec naslednji evangeljski dostavek, ki bi se Kristus jokal nad njim, kakor pravi Zarja: Tudi e bi to bilo res, zadeva arnavtske roparske bande le zasluena kazen, ne le zavoljo svojih kraj, ropov in umorov, temve i zaradi izdajalskega obnaanja nasproti srbski armadi. Zarja komentira to Slovenevo stalie s stavkom: Hujo sirovost si je teko predstavljati. 28 Ze v naslednji tevilki pa je tudi posebni poroevalec Zarje iz Skopja zapisal, da prebivalstvo Skopja ne hodi mnogo na ulice, ker je oplaeno in nezadovoljno, da so prili Srbi, ker v Skopju je komaj 3000 Srbov (od 65.80.000 preb.), ostali so Bolgari, Turki, Arnavti in Grki. 2 7 Jaki pa oitno ni bil edini informator z balkanskega bojia. Oglaali so se tudi drugi v obliki pisem, vasih pa so prevajali tudi tuje dopisnike, tako npr. urednika Arbeiter Zeitung Huga Schulza, ki se je nekajkrat oglasil iz PiZ a r j a , t. 461, 16. 12. 1912. 19 Gl. F r a n c e Klopi, S l o v e n s k a s o c i a l n a d e m o k r a c i j a In m a k e d o n s k o v p r a a n j e p r e d p r v o svetov n o v o j n o , P r i s p e v k i za z g o d o v i n o d e l a v s k e g a g i b a n j a 1112, L j u b l j a n a 19711972, str. 289. 20 V e d a I I I , 1913, str. 358. K l o p i v svoji r a z p r a v i i z p u a o d v i s n i s t a v e k . 21 Gl. D u a n P o p o v i , U m M a k e d o n i e n , D e r K a m p f , t. 10/11/12, 1917, str. 334343, J a n k o Sakasoff, Die W a h r h e i t b e r M a k e d o n i e n , D e r Kampf, 11, str. 3, 1918, str. 160175. 22 Klopi, p r a v t a m . 23 Z a r j a , t. 433, 13. 11. 1912. 24 Z a r j a , t. 432, 12. 11. 1912. 25 Z a r j a , t. 431, 11. 11. 1912. 28 Z a r j a , t. 429, 8. 11. 1912. 27 Z a r j a , t. 430, 9. 11. 1912.
18

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42
28

. i988 . 4

521

rota. Zarja je prevajala tudi dopise, pisma ali lanke Trie Kaclerovia, Dragie Lapevia, Bolgara Partanova, nepodpisane socialne demokrate ali pa 29 lanke s psevdonimi. Omeniti je vsekakor serijo lankov Otta Bauerja, ki jih 30 je Zarja prevedla pod naslovi Boj za Makedonijo, Narodnoosvobodilni boj in 31 32 33 34 velesile, Balkanska zveza, Avstrija in Rusija, Boj za Albanijo ter Nemko 35 angleko nasprotstvo. lanke sta prevajala R. T. in J. G. . . . c. Nisem mogel ugotoviti, kdo se skriva za tem psevdonimom. Tudi Nai zapiski, ki so bili revija slovenskih socialnih demokratov in masarykovcev, eprav ne ravno uradna revija stranke, je objavila nekaj prispevkov vidnih srbskih in hrvatskih ter bosanskih socialnih demokratov o balkanski problematiki v letih 1912 in 1913. S lanki so sodelovali Juraj Demetrovi, Sreten Jaki, Dragia Lapevi, ivko Topalovi, Dimitrije Tucovi, ponatisnili pa so tudi lanek iz bolgarskega Rabotnieskega vestnika. Med protivojnimi shodi, ki jih je ob balkanskih vojnah prirejala JSDS, je bil glede na obseg, ki mu ga je dodelila Zarja, najveji v Trstu 17. novembra 1912 v trakem delavskem domu, ki mu je predsedoval Ignac Mihevc, glavni govornik pa je bil Ivan Regent. Ostali govorniki so bili Italijan Ferri, Rudolf Golouh, Andrej Bahun, Lipoi in sodruica Gornikova. Po poroilih sode je shod lepo uspel, govorniki pa so v skladu s politiko stranke nastopali proti vojni, sprejeli resolucijo, naj se vojna im hitreje kona in Balkanski polotok preoblikuje v konfederativno republiko. 36 Slovensko meansko asopisje je ob izbruhu sovranosti v prvi balkanski vojni pisalo precej vojno hujskako in povzdigovalo sveto vojno kranstva proti islamu, na kar je Zarja odgovarjala predvsem s prikazovanjem vojne morije in strahotami tako za vojake kot civilno prebivalstvo, kar vojna vedno prinese. Vasih pa je tudi na sarkastien nain opozarjala na razline netonosti v pisanju meanskih listov. Tako je npr. v lanku Klerikalna vojna blaznost Zarja citirala lanek v Hrvatskem dnevniku, glasilu sarajevskega katolikega kofa Stadlerja, kjer je reeno: Katoliki se morejo najmanj veseliti srbskih uspehov na Balkanu, ker je katolikom mnogo bolje na Balkanskem pod turkim gospodstvom kakor pod srbskim. Zarjo je zanimalo, kdo je bolji izvrevalec Kristusove oporoke, dr. Stadler ali dr. Jegli, ki blagoslavlja morijo na Balkanu. 37 Ze dan kasneje je Zarja objavila e ironien lanek k poroilu v kransko socialni Reichspost, ki je javila, da se je v srbsko vojno priglasilo e ve desettiso slovenskih prostovoljcev. Zarja meni, da bi jih vsaj toliko ustrezalo krvavemu vojnemu navduenju slovenskega klerikalnega in liberalnega asopisja. Nadalje pravi, da v Ljubljani vemo samo za nameravani odhod karikaturista Hinka Smrekarja, ki je vsled liberalizma liberalnega glasila izgubil veselje do ivljenja. Boj s Turinom se mu zdi mikavneji in zabavneji nego z ljubljanskimi zeloti, zato se pridrui srbski vojski.38 Razen enega navajanja prostovoljcev pa Zarja o tem ni ve pisala. 39 Po sklenitvi premirja v prvi balkanski vojni 4. decembra 1912 so se e kazali obrisi nove razdelitve interesnih sfer, pa tudi e kali spora, zaradi katerega je nato prilo do druge balkanske vojne. Zarja je spremljala poteze avstrijske diplomacije, ki jih je imela za zgreene. Politika, ki je ubirala pot proti Solunu in gledala v duhu avstrijske garnizije po balkanskih mestih, je
N p r . Z a r j a , t. 646 i n 647, 31. 7. i n 1. 8. 1913. N p r . u m a d i n a c , z a r j a , t. 605, 13. 6. 1913. Z a r j a , t. 439 i n 447, 20. i n 29. 11. 1912. 31 Z a r j a , t. 448, 30. 11. 1912. 32 Zarja, t. 449, 2. 12. 1912. 33 Z a r j a , t. 450, 3. 12. 1912. l a n e k j e v celoti izel v D e r K a m p f , v n o v e m b r s k i tevilki 1912, v slov e n i n i ' j e bil s k o r a j v celoti z a p l e n j e n . 34 Zarja, t. 464 i n 465, 19. i n 20. 12. 1912. 35 Z a r j a , t. 470 i n 471, 28. i n 30. 12. 1912. 38 Z a r j a , t. 438, 19. 11. 1912.. 37 Z a r j a , t. 408, 14. 10. 1912. 33 Z a r j a , t. 409, 15. 10. 1912. 39 Z a r j a , t. 434, 14. 11. 1912.
29 30 28

522

F. ROZMAN: SLOVENSKI SOCIALDEMOKRATI O BALKANSKIH VOJNAH

bila zgreena. Usoda je okrepala nae sosede. Tam so, kjer so. Prepoditi jih ne moremo, poreti jih ne moremo. iveti moramo v soseini. Ako ima naa diplomacija kaj sposobnosti, naj poskrbi, da bo to ivljenje ugodno, da doseemo zdravo, dobro razmerje in da ne bomo v venem strahu zaradi jutri40 njega dne. To je naa balkanska naloga, vse drugo je od muh. Glasilo JSDS je februarja 1913 nastopilo tudi proti velikemu angairanju habsburke monarhije za Albanijo, da bi Srbiji prepreili dostop do morja. V lanku Mars plee kankan je Zarja pisala: Velika, srednja, mala Albanija: kaj nas briga, kakna naj bo katera; Skader, Prizren, Janina, kaj nas skrbe ta mesta, o katerih veina Avstrijcev niti ne ve, da so na svetu. Nai fantje in moje so ve vredni od vseh teh gnezd in od vse te Albanije, ki ni podala doslej niti najmanjega dokaza, da ima sploh kaj sposobnosti za ivljenje. Tudi zmagoviti balkanski narodi ne bodo dosegli vsega, po emer hrepene in zadovoljni bodo morali biti s tesnejimi mejami, nego jih je risala njih domiljija. Kakni bogovi so pooblastili nas, da bi ravno Albancem ustvarjali dravo, kakrne niti sami ne zahtevajo vsi in da bi za albanske meje prelivali kri svojih narodov? Kdo je pooblastil ravno nas, da bi proteirali s svojimi vojnimi zbori Albance, ako niti svojih narodov nismo znali zadovoljiti? 41 Iz drugega lanka pa je razvidno, da se je socialna demokracija zavedala bizarnosti poloaja na Balkanu in skuala dosei vsaj sklic druge konference socialno demokratskih strank balkanskih narodov, do esar pa ni prilo. Zarja je pisala: Z razmerami na avstroogrskem jugu se bodo morali boriti vsi odloujoi faktorji v monarhiji in jugoslovansko vpraanje se pribliuje akutnemu stadiju. Tako, kakor je sedaj, ne more ostati na noben nain . . . Izvrevalni odbor hoe predlagati, da prevzame naa stranka iniciativo za drugo jugoslovansko konferenco, na kateri bi se s hrvakimi in srbskimi sodrugi iz druge polovice monarhije ter iz Bosne in Hercegovine posvetovali o delu, ki bo potrebno in o skupnem nastopu. 42 Se hujo obsodbo avstrijske zunanje politije je Zarja zapisala v zaetku aprila 1913 v lanku Naa balkanska politika, kjer pravi med drugim: V resnici pa ima vsa naa balkanska politika tako lice, kakor da si hoemo tam po sili napraviti same sovranike. Od zaetka vojne smo delali na Balkanu same neumnosti. Delali smo jih seveda tudi prej. Naa trgovinska politika napram Srbiji je bila: s isto avstrijskega stalia vedno trapasta. Kar je uganjala naa diplomacija v zvezi z zagrebko veleizdajniko afero v Belgradu, je bilo ne glede na moralno kvalifikacijo blazno. Ali ko je razvoj balkanske vojne pokazal, da dobivamo na jugu sosede, ki bodo nekaj teli, je bil as, da bi se bili popravili stari grehi in da bi si tam doli pridobili kaj simpatij. Ce ima grof Berchtold balkanke narode rad ali ne: to je brez pomena, saj e doma nihe ne vprauje za njegovo ljubezen. Ali simpatije balkanskih narodov potrebuje avstrijsko gospodarstvo in minister za zunanje zadeve ima prekleto dolnost pospeevati gospodarske interese svoje drave. 43 Na novo delitev interesnih sfer, tako politinih in gospodarskih, pa je Zarja opozorila v lanku Novi Balkan. . . . Diplomatini izraz Balkan balkanskim narodom pomeni v brezfrazastem, navadnim ljudem razumljivem jeziku: neturki Balkan pod varutvom kapitalistinih evropskih velesil. Jedro najvejih nasprotij v Evropi je konkurenca nemke industrije in trgovine z angleko industrijo in trgovino .. . Vse ljubosumnosti med Francijo in Nemijo, med Avstrijo in Rusijo so sekundarnega pomena v primeri s svetovno trgovsko tekmo Anglije in Nemije.44 Tik pred sklenitvijo miru v Bukareti 10. avgusta 1913 je Zarja e enkrat pisala o avstrijski balkanski politiki, kjer je v istoimenskem lanku med drugim zapisala: Okrepan Balkan bi bil imeniten trg za nao industrijo
40 41 42 43 44

Zarja, Zarja, Zarja, Zarja, Zarja,

t. t. t. t. t.

503, 513, 514, 552, 564,

7. 2. 1913. 19. 2. 1913. 20. 2. 1913. 9. 4. 1913. 23. 4. 1913.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

523

in enako imeniten rezervar za nae aprovizacijske potrebe. Tak Balkan bi kot zaveznik dosegel vrednost, ki bi zasluila, da jo poplaamo z odkritim prijateljstvom. In njegovo prijateljstvo bi se lahko dobilo, ker tudi zanj ne bi imel nihe toliko zaveznike vrednosti kolikor soseda Avstrija. Tukaj bi bila za nas velika zgodovinska naloga. Namesto naela divide et impera naelo zdruevanja! Odpovedati bi se morali seveda imperialistinim tenjam in stremljenju po kakni hegemoniji, prevzeti pa vlogo potenega svetovalca in po potrebi posredovalca, kar bi se sijajno izplaalo, ker bi bil tedaj uspeh balkanskih na45 rodov tudi na uspeh in njihova mo tudi naa mo. Ob izbruhu druge balkanske vojne se je Zarja e enkrat zavzela za balkansko zvezno dravo in v lanku Nova vojna na Balkanu zapisala: Za svobodo balkanskih narodov ne bi bilo nikjer toliko prostora, kolikor v tesni balkanski zvezi, v kateri bi meja med Srbijo in Bolgarsko pomenila prav toliko kolikor meja med Hrvatsko in Slavonijo ali med Dolenjskim in Notranjskim. Za neodvisnost balkanskih narodov ne bi bilo nikjer toliko garancije, kolikor v balkanski zvezi, ki bi bila prava velesila. Ali v tej zvezi bi bili Petri in Ferdinandi in Konstantini dekoracije brez posebnega pomena. In zaradi poeljivosti teh imperativnih gospodov se morajo balkanski narodi e enkrat klati in unievati... Jasno mora biti sedaj tudi kratkovidnemu, da se Balkan ni osvobodil z balkansko turko vojno. Tudi e se iz sedanjih bojev izlee prava vojna, ne prinese nikomur svobode. Za osvoboditev naroda je treba druganih pogojev. Balkanski narodi jih bodo e e spoznali, le krvavo drag je ta tudij. Ali grenke izkunje jim bodo pokazale, da je narodna svoboda le v sili ljudstva utemeljena. Sele kadar zmaga to preprianje, bo tudi Balkan svoboden. 46 Ob izbruhu sovranosti druge balkanske vojne so slovenski socialni demokrati e bolj kot prej obsojali prelivanje krvi in bratomorni boj. Tako je Zarja npr. v lanku 50.000 rtev pisala: Lumpi, ki zagovarjajo to trikrat prokleto vojno in dajejo brezvestnim ovinistinim hujskaem potuho, se pa e repenijo, ako jim stopi lovek na kurja oesa! Ta zalega gobezda v imenu nekaknega slovanstva. Tisoe in tisoe pobitih bratov bo pa nadomestila nemara s svojim slovanskim gobcem.47 Zarja je e posebej obsodila nastop Romunije, ki je vstopila v vojno, ko je videla, da lahko kaj iztri od Bolgarije. Prav tako je posvetila precej pozornosti vojnim krvolonostim. 48 V lanku Zblazneli ovinizem pa pie: -Se nikdar ni bila orgija nacionalizma tako blazna, tako odurna. e nikdar ni bilo tako jasno, da so narodnjaki ovinisti najveji sovraniki in kodljivci narodov. Z globokim obalovanjem opazujejo socialisti krvavi ples na Balkanu in kaotino blaznost. Ali ta strana makerada je nov dokaz, da pride reitev narodov le od socializma in od demokracije, ki jih rei pijavk in biriev ter jim omogoi, da si urede ivljenje po svoji volji in po njih potrebah. 49 Nekaj dni prej je Zarja objavila e stalie srbske socialne demokracije ob drugi balkanski vojni, v katerem je reeno, da ne pride v potev ne srbsko ravnoteje, ne bolgarska hegemonija, ne izpolnitev pogodbe, ne njena revizija, ne vojna, ne rusko razsodie, ampak svoboden sporazum za ustvaritev balkanske federacije. 50 Razoaranje ob sklenitvi miru je bilo za slovenske socialne demokrate precejnje in Zarja je objavila lanek Mir, ki ni mir, v katerem je reeno: To je farsa, ne pa mir. To je pogodba, sklenjena pod pritiskom vijih, nepremagljivih sil in to ni mir, ki bi uredil balkanske razmere po potrebah balkanskih narodov, to ni mir, ki bi bil sklenjen z namenom trajnosti. V Bukareti so delili ozemlje. Storili so to, pred emer so svarili balkanski socialisti. Zaradi delitve ozemlja je izbruhnila prva vojna s Turijo. Zaradi delitve so se
45 48 47

Zarja, t. 650, 5. 8. Zarja, t. 622, 3. 7. Zarja, t. 626, 8. 7. 48 , u e e n B o l g a r n i

1913. 1913. 1913. o s t a l iv. S v e t a b l a g o s l o v l j e n a

v o j n a . P o j t e aleluja, Z a r j a , t. 634, 17. 7.

1913.

4S 5U

Zarja, t. 628, 10. 7. 1913. Zarja, t. 625, 7. 7. 1913.

524

- ROZMAN : SLOVENSKI SOCIALDEMOKRATI O BALKANSKIH VOJNAH

poklali bivi zavezniki. Z a r a d i delitve bodo prej ali slej zopet gnali ljudstvo 51 v klavnico. Manj k o t leto dni je bilo p o t r e b n o , da so se t e rnoglede n a p o vedi uresniile. Reemo lahko, da je slovenska socialna demokracija p r e k o svojega dnevn i k a Zarje dosledno i n vseskozi zastopala svoj koncept reevanja problemov na B a l k a n u , ki j e temeljil n a n j e n e m gledanju n a t a m k a j n j o politino i n etnino situacijo. Teave naj bi bile r e e n e po m i r n i , poti in s federalizacijo Balk a n s k e g a polotoka, p r i emer ni bilo p o v s e m jasno, ali naj bo to n a r e p u b l i kanski n a i n ali k a k o drugae, eprav je bil r e p u b l i k a n s k i nain za socialno demokracijo najbolj sprejemljiv, politino p a seveda t a k r a t neostvarljiv. Zdi se mi p o m e m b n o omeniti, da je bilo stalie socialne demokracije s t v a r n o , da se je zavedala teavnosti b a l k a n s k e g a p r o b l e m a , ki je vseboval monosti irega konflikta, kot se je p r a v k m a l u pokazalo. N j e n a politika j e bila t u d i bolj t r e z n a in u m i r j e n a k o t pa politika d r u g i h d v e h slovenskih politinih taborov, ki sta bila bolj ovinistina, bolj pod vplivom avstrijske u r a d n e politike n a eni strani, na drugi pa slovanske evforije.

Zusammenfassung DIE STELLUNGNAHME DER SLOWENISCHEN SOZIALDEMOKRATIE ZUM BALKANKRIEG Franc Rozman Die slowenische Sozialdemokratie vertrat mittels ihrer Tageszeitung Zarja konsekvent und konstant ihr Konzept der Problemlsung auf dem Balkan, das auf ihrer Auffassung von der dortigen politischen und ethnischen Situation fute. Die Schwierigkeiten sollten auf friedlichem Wege und durch eine Fderalisierang des Balkans gelst werden, wobei es nicht ganz klar war, ob dies auf republikanische oder auf eine andere Art zu geschehen habe. Es scheint wichtig hervorzuheben, da der Standpunkt der Sozialdemokratie sachlich war, da sie sich bewut war, wie heikel, verwickelt und schwierig das Balkanproblem und wie gro die Mglichkeit eines weiteren Konfliktes war, was sich ja schon sehr bald zeigen sollte. Ihre Politik war nchterner und besonnener als diejenige der beiden anderen slowenischen Lager. Diese uerten sich chauvinistischer und standen mehr unter dem Einflu einerseits der offiziellen sterreichischen Politik, andererseits der slawischen Euphorie.

Z a r j a , t. 657, 13. 8. 1913.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4 . 525532

525

Vasilij

Melik

LETO 1918 V SLOVENSKI ZGODOVINI

Referat s 24. zborovanja zgodovinarjev v Ptuju od 28. do 30. septembra 1988. Zgodovina kot veda o preteklosti ima dve veliki nalogi: ugotavljanje dejstev in ocenjevanje dogodkov in procesov. O letu 1918 imamo mnogo spominov, monografij in lankov, vendar pa je e precej vpraanj in pogledov, ki akajo raziskovalcev. Pri ugotavljanju dejstev in razmer nas dostikrat moti pisanje, kakor se je pojavilo po letu 1918, pisanje, ki se je prilagajalo novemu stanju, novi dravi, novi gospodujoi ideologiji, gledalo na vse avstrijsko negativno, skualo sebe in svoje predstaviti kot predhodnike jugoslovanstva, nasprotnike pa kot avstrijakante. Glede ocene leta 1918 se najbr vsi strinjamo, da je bilo to leto eno najusodnejih v slovenski zgodovini, po svojem pomenu primerljivo s pokristjanjenjem Karantancev okrog leta 750, s Trubarjevo odloitvijo za samostojen slovenski jezik in narod leta 1550, ali z zaetkom boja oeta Marka Pohlina in drugih preroditeljev za enakopravnost slovenske kulture v evropski skupnosti narodov leta 1768. Razlika med avstrijsko in protiavstrijsko orientacijo je bila pred prvo svetovno vojno drugana, kakor pa si danes, po propadu monarhije, to predstaVljamo. Ce izvzamemo malotevilne ekstremiste, absolutne nasprotnike Avstrije na eni strani in absolutne Avstrijce, tiste, ki jim je bila Avstrija vse, lastni narod pa ni, na drugi strani, je ogromna veina Slovencev (o ogrskih in benekih tu ne govorim) sprejemala Avstrijo kot danost, ob kateri neke blinje uresniljive druge monosti ni bilo, eprav so ob mislih na slovanstvo sanjali o razlinih reitvah. Slovenci so iveli v avstrijskem svetu in njegovem prostoru, ki je predstavljal svojevrstno kulturno celoto. Najbolj so poznali nemko kulturo, toda s srcem so bili povsem navezani na slovanstvo. Prepriani o tisoletnem boju med germanstvom in slovanstvom so verovali v zmago slovanstva, ki bo neko prila. Bili so navezani na dinastijo, vendar je bilo obenem mnogim al, da ni v davni bitki pri Drnkrutu in Jedenspeignu zmagal eki Pfemysl Otokar 1 ali da niso namesto celjskih grofov raji izumrli Habsburani. V Avstriji so videli varstvo pred aspiracijami Nemije in Italije, zahtevali pa so njeno preureditev in enakopravnost narodov; s tako, kakrna je bila, niso bili zadovoljni, zlasti ne z dualizmom. Ob nadaljnji napani politiki se jim je zdel mogo tudi razpad drave. astili so cesarja kot najvijo in nesporno avtoriteto, vzvieno nad narodi in strankami, od njega so mnogi priakovali dravnike reitve iz krize, ki je, kot se jim je zdelo, parlamentarizem ni bil sposoben dati. Ljubljanski upan Hribar je bil tri leta pred vojno preprian, da ni dale as, ko bodo imeli Slovani v Avstriji prvo besedo, in e po vojni je zapisal v spominih, da bi Avstrija ne propadla, e bi se posreil neoslavistini nart za avstrijsko-rusko zvezo.2 Za Hribarja, ki je bil odstavljen od upanstva in med vojno zaprt in konfiniran, prav lahko reemo, da je bil za Avstrijo in proti njej bil je zanjo, kolikor je upal, da bo slovanska, bil je proti njej, kolikor je bila protislovanska.
1 T a k o e v d e l u A n t o n K r e m p l , D o g o d i v i n e t a j e r s k e z e m l e , V G r a d c i 1845, s t r . 120 i n nasled nje. 2 Glej I v a n H r i b a r , Moji s p o m i n i , I I . del, L j u b l j a n a 1984, str. 640, 642.

526

V. MELIK : LETO 1918 V S L O V E N S K I Z G O D O V I N I

Nacionalni spopadi so postajali vedno huji. Vendar so poleg nestrpnosti, mrnje in sovratva iveli v istem asu in v istem prostoru tudi razumevanje, sodelovanje in pripravljenost na kompromise, celo v politiki, kakor kaejo moravski in bukovinski sporazum, volilna reforma 1907 in e kaj. Vrsta najrazlinejih nartov o tem, kako bi bilo treba preurediti Avstrijo, predstavlja pravo bogastvo misli, obenem pa svojevrstno pria na eni strani o krizi drave, na drugi pa tudi o njeni ivljenjski sili, saj za umirajoe navadno ne delamo programov. Teko je rei, ali bi prevladali dezintegracij ski ali nasprotni tokovi, e ne bi prilo do 1. svetovne vojne. Vojna je vse odloila. Najbr je bilo leto 1914 mnogo bolj usodno kot leto 1918, ki je le plaalo raun za to, kr je vojna sproila. Slovenci so v ustavni dobi izredno napredovali in postali pred prvo vojne povsem razvit narod z razvito kulturo, znanostjo in umetnostjo, s povsem izoblikovanim jezikom in jasno politino voljo. Vendar so se upravieno utili zelo ogroene od dale monejega nemtva, zlasti na koroki in tajerski narodnostni meji. Pomo so iskali v slovanstvu, v okviru slovanstva pa vedno bolj v jugoslovanski ideji. Ta je lahko zajemala vse june Slovane, sedanje Jugoslovane brez Bolgarov ali pa samo avstro-ogrske Slovence, Hrvate in Srbe. Slovenci so z veseljem spremljali zblianje med Hrvati in Srbi in se vanj vkljuevali, tudi zato, ker so se bali, da bi jih Srbi in Hrvati izpustili iz svojih programov in nartovali bodonost sami zase, brez njih. Jugoslovansko idejo so sprejele vse tri slovenske stranke, vsaka na svoj nain. Triumf te ideje je bila zmagovita prva balkanska vojna, za slovansko ustvovanje pa precejen udarec bratomorni srbsko-bolgarski spopad. Vendar je bila ta motnja kmalu pozabljena. Ugled zmagovite Srbije je mono porasel. Kakor slovanska tako tudi jugoslovanska ideja ni bila nujno protiavstrijska. Vpraanje okvira ni bilo v ospredju tedanjih razglabljanj, le nam, ki vemo, da je bilo Avstrije kmalu zatem konec, se zdi, da bi moralo biti. Jugoslovanska ideja je bila avstrijska pri trializmu, protiavstrijska pri preporodovcih, lahko je povezovala zamisli federacije avstro-ogrskih narodov in balkanske federacije kot pri socialnih demokratih. Krek je menil, da bo do jugoslovanskega zdruenja gotovo prilo, in je propagiral misel, da bi najprej dosegli svoj namen avstrijski Jugoslovani, balkanski pa bi se potem naslonili nanje. 3 Ni pa se mu zdelo nemogoe tudi to, da bi avstrijski Jugoslovani ne dosegli svojih pravic in bi iskali naslonitve na balkanske rojake. Podobno, s isto druganega stalia je raunal avstrijski zunanji minister Berchtold, da bo prilo do zedinjenja Jugoslovanov v okviru Avstrije in na kodo Srbije, ali pa pod zaito Srbije na kodo Avstrije. Prav zato se mu je zdel obraun, s Srbijo ivljenjska nujnost habsburke monarhije. 4 Ta ideja je tudi sproila prvo svetovno vojno. Ne nujen, pa pa prevladujoe pogost znak jugoslovanske ideje je bilo mnenje, da so vsi Jugoslovani en sam narod ali da bodo to postali. Ta misel se je rodila iz teorije o politinem narodu, iz obutka manjvrednosti, e, e so Nemci ob vsej mnoini nareij en sam narod, moramo biti tudi mi, iz ideje hrvako-srbskega naroda, ki naj bi reila vpraanje medsebojnih odnosov na Hrvakem in ki so se ji prikljuevali tudi Slovenci, da ne bi izpadli iz skupnosti, pa iz naivnega preprianja, da bo poudarjanje enotnosti enotnost tudi ustvarilo. Iz ideje o enem narodu ni nujno sledila tenja po enem jeziku, bila pa je z njim v zvezi. Obutek majhnosti in zaradi tega gospodarske nerentabilnosti slovenine je povzroal razmiljanja o potrebnem ojem ali irem opuanju slovenine. Rojevale so se razline fantastine teorije. Filozof Ale Ueninik si je predstavljal zdruitev Slovencev in Hrvatov: oni bi nam dali svoj bolj razviti in bolj razirjeni jezik, mi bi jim dali premnogo elementov
3 4

Glej I v a n D o l e n e c , K o l e d a r D r u b e sv. M o h o r j a 1919, str. 104. Glej o r e D j . S t a n k o v l , N i k o l a P a i 1 j u g o s l o v e n s k o p i t a n j e , 1, B e o g r a d 1985, s t r . 130,

138.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4
5

527

svoje kulture. Henrik Turna je pisal, da stopa na dan nov lovek z drugano kulturo duha, in izbaciva nareja manjih narodov, zato bo po politini zdru6 itvi in s pomojo socialistinih mas nastal na avstrijskem jugu skupen jezik. Tako je rasla med Slovenci miselnost, ki se je odpovedovala zdaj slovenskemu jeziku, zdaj slovenskim interesom, zdaj lastnemu ponosu. Pojavljale so se predstave o veliini srbske preteklosti in o nivrednosti slovenske zgodovine. Kakor slovanska je bila tudi jugoslovanska ideja pri Slovencih povezana z zelo slabim poznavanjem jugoslovanskih narodov, njihovega ivljenja, problemov, znaajev, tradicije, mentalitete. Veliko je bilo navduenja, malo ali ni stvarnosti. Vse to se je pozneje mono maevalo. Ob zaetku vojne je izbruhnil nemki nacionalizem z vso silo. Aretacije in zasramovanja zavednih Slovencev, tudi povsem lojalnih duhovnikov na tajerskem in Korokem, so napravile na ves narod porazen vtis. Zaradi teh razoaranj, izkuenj ali naravne previdnosti so slovenski politiki e kmalu zaeli hladno in trezno iskati poti, ki bi zavarovale koristi slovenskega naroda, e zmaga ta ali oni bojujoih se taborov. Majska deklaracija, ki je zahtevala na temelju narodnega naela in hrvakega dravnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod ezlom habsburko-lotarinke dinastije v samostojno dravno telo, ki bodi prosto vsakega tujega narodnega gospostva in zgrajeno na demokratini podlagi, se po svojem zahtevku ni dosti razlikovala od resolucije kranjskega deelnega zbora januarja 1909, ki je pozdravljala aneksijo v upanju, da je to prvi korak k zdruenju vseh junih Slovanov nae monarhije v dravnopraven samostojen organizem pod ezlom habsburke dinastije. Toda resoluciji iz leta 1909 ni sledila nobena akcija, majniki izjavi pa vedno moneje deklaracijsko gibanje z zahtevo po popolni pravici do samoodlobe. V izredno zanimivem procesu so se na Slovenskem in drugod v monarhiji zaeli ob stari dravni oblasti pojavljati narodni sveti, ki so bili najprej zastopniki narodnih strank, potem pa vedno bolj organi oblasti, tako da je nastalo dvovladje, ki je trajalo, dokler ni stara oblast odla. Vse do tega konca je le malokje prilo do odprtih konfliktov. Tako je izginjal avstrijski okvir. Protiavstrijski radikalizem se je krepil ob nerazumevanju avstrijske in ogrske vlade za jugoslovansko vpraanje in ob mednarodnem poloaju, ko so nazadnje vsi beali s potapljajoe se ladje, da jih ne bi bilo mogoe teti med premagance. kof Jegli je s svojo osebno avtoriteto bistveno pripomogel k porazu Suterievega tabora in k zmagi Krekove in Koroeve smeri, pa je e 5. novembra, po nastanku drave Slovencev, Hrvatov in Srbov menil, da zveza z dinastijo e ni pretrgana. 7 Vloga Slovencev v gibanju avstrijskih Jugoslovanov je bila mona. Jugoslovanski klub je tel ob majski deklaraciji 20 Slovencev, 11 Hrvatov in 2 Srba, predsednik je bil Koroec. Narodni svet v Ljubljani je bil prvotno zamiljen kot cislajtanski, vendar do vkljuitve Dalmacije ni prilo. 8 Sede vrhovnega narodnega sveta je bil od zaetka namenjen Zagrebu; tudi temu in s tem dravi Slovencev, Hrvatov in Srbov je bil na elu Koroec, vendar te zadnje funkcije v Zagrebu zaradi odsotnosti ni opravljal. Srbski dravi je irjenje v smer, ki se ji je zdela najbolj naravna, proti zahodu v Bosno, zaprla Avstro-Ogrska, irjenje proti jugu pa je pomenilo pot na ozemlja, kjer srbsko prebivalstvo ni bilo v veini. Samo odloitev velesil je prepreila, da si ni Srbija v balkanskih vojnah prisvojila severno Albanijo in s tem dohod do Jadranskega morja. Sporazum z Grijo in poraz Bolgarije sta ji pridobila Vardarsko Makedonijo. Z osvobodilno misijo se je v teh vojnah meala elja po ozemeljskem irjenju brez ozira na prebivalstvo, naslonjena na zgodovinsko tradicijo, ekonomske potrebe in bagateliziranje manj razvitih.
5 6 7 8

C a s 7, 1913, str. 435, 436. Veda 3, 1913, s t r . 372, 374. N o v a r e v i j a 7, 1988, str. 1093. J a n k o P l e t e r s k i , P r v a o d l o i t e v S l o v e n c e v za J u g o s l a v i j o , L j u b l j a n a 1971, str. 244, 246.

528

V. MELIK: LETO 1918 V SLOVENSKI ZGODOVINI

Ena najbolj negativnih posledic velikih selitev prebivalstva v zvezi s Turki je, da ni mogoe potegniti nikakrne narodnostne meje med Srbi in Hrvati. Leta 1910 je bilo v Bosni in Hercegovini 43 % Srbov, v Hrvaki in Slavoniji 25 %, v Dalmaciji 16 %', toda le del Srbov je ivel ob meji s Srbijo in rno goro. Velik del jih je prebival precej na iroko na hrvaki in bosanski strani zahodne bosansko-hrvake meje in na jugu tedanje hrvako-dalmatinsko-bosanske tromeje, torej zelo dale od Srbije, del pa e drugod. Nekateri predeli so imeli mono srbsko veino, v nekaterih pa je bilo prebivalstvo mono meano. Pomanjkanje narodnostne meje je imelo usodne posledice. Zdruitev vsega srbskega ozemlja je bila mogoa le na kodo sosedov in s krenjem njihovih pravic. Tako Hrvati kot Srbi so si lastili vse bosansko-hercegovsko prebivalstvo ali pa vsaj njegov muslimanski del zase. Mnogim hrvakim strankam se je zdelo nedopustno, da bi Srbi mogli biti na Hrvakem nacija, nekatere so zaenjale pravo vojno proti srbskemu imenu. Iz takih razmer so rasla trenja, prepiri, zlasti pa nerazumevanje, sumnienje in nezaupanje, ki ga tudi obdobja sodelovanja niso mogla pregnati. Ideja, da so Srbi in Hrvati en sam narod, ni prinesla konec teav. To nam jasno kaejo trenja med srbsko vlado in Jugoslovanskim odborom med prvo svetovno vojno. Srbska vlada je 7. decembra 1914 izjavila, da je ta veliki boj v trenutkih, ko se je zael, postal obenem boj za osvoboditev in zdruitev vseh naih nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev.9 Srbiji bi najbolj ustrezala raziritev srbskega dravnega sistema (imena, ustave, zakonov) na novo ozemlje, Jugoslovanski odbor pa si je predstavljal zdruitev v novo dravo. Veina politikov in znanstvenikov Srbije si je predstavljala, da mora biti v novi dravi zagotovljeno Srbiji vodstvo, prevlada v vrhovih in upravi. Zato je bila za unitarizem, za enotno, centralistino dravo, morda z lokalnimi samoupravami, nikakor pa ne za federalizem, avtonomijo in druge posebnosti Hrvake in avstrijskih deel, za razline zakonodaje. Take ideje so Srbi radi oznaevali kot nekaj tujega, tipino avstrijskega, torej negativnega. Kot argument proti federalizmu so navajali tudi srbsko prebivalstvo v Avstro-Ogrski in pomanjkanje srbsko-hrvake narodnostne meje.10( Srbija ne bi pristala na to, da ne osvobodi in zdrui vseh Srbov, so rekli, pa tudi Srbi iz Avstro-Ogrske hoejo priti v Srbijo. 11 Konec koncev, je menil Pai, ima Srbija pravico osvoboditi te avstro-ogrske Srbe Hrvati in Slovenci pa naj potem napravijo kar hoejo.12 Srbski strani se je zdelo, da bo v novi dravi veina srbska. Cviji jo je 13 raunal na dobrih 60 %, Pai e ve. Tudi Trumbi je dejal na Krfu, da rauna s srbsko veino in da mora zato poskrbeti za zaito manjine. 14 Vendar je bilo po vojni vsega pravoslavnega prebivalstva brez Romunov, torej Srbov, rnogorcev, Makedoncev, Rusov, le slabih 45 %. 15 Druga stran je v enevi poudarjala, da je avstro-ogrskih Jugoslovanov dvakrat toliko kot prebivalcev Srbije in Crne gore. 16 Po prvem popisu prebivalstva in ureditvi mej je znaal ta dele 62 %. Slovencev je bilo v kraljevini SHS za slabo desetino (9 %). Jugoslovansko gibanje v antantnem taboru je po uspehih in moi zaostalo za ekoslovakim. Glavni vzrok so bila trenja med srbsko vlado in Jugoslovanskim odborom. Podobna nasprotja so se kazala proti koncu leta 1918 v procesu zdruevanja drave Slovencev, Hrvatov in Srbov s Srbijo. Pri vseh teh trenjih ni bila enotna nobena stran. Mnenja so se spreminjala, v vsakem ta9

Stankovi, str. 219. 11 Dragoslav Jankovi, Jugoslovensko pitanje i krfska deklaracija 1917. godine, Beograd 1967, str. 240. 12 Stankovi 1, str. 232; 2, str. 201. 13 Jovan Cviji, Govori i lanci, 2, Beograd 1921, str. 70. Stankovi l, str. 211, 231. 14 Jankovi, str. 246. 15 Prethodni rezultati popisa stanovnitva u kraljevini SHS, Sarajevo 1924, Uvod. 16 Dragoslav Jankovi i Bogdan Krizman, Graa o stvaranju jugoslovenske drave, Beograd 1964, str. 528.

10.

Ferdo Sii, Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb 1920, str.

10

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 i988 4

529

boru so bile razlike. Srbijanska opozicija je vasih nastopila proti Paiu, med avstro-ogrskimi Jugoslovani pa so dostikrat z rojaki iz Srbije potegnili Srbi, pa tudi med Hrvati in Slovenci je del sprejemal centralistine koncepte. Prav tako je na stalia vplival vsakokraten mednaroden poloaj. Vpraanje je, koliken je bil pri italijanski nevarnosti dele resnine nevarnosti, koliken pa dele pritiska za reitev v smislu Srbije. Pri vseh pogajanjih je imela Srbija nedvomno prednost, ki so jo dajale: lastna drava, srbska manjina v hrvakih deelah in Bosni, trdneja stalia, poudarjanje lastne vrednosti, veje zavesti, osvobodilnega poslanstva, demokratine tradicije. Avstro-ogrski Jugoslovani so bili proti vsemu temu v nekakni defenzivi. Pai je bil poraen le pri enevskem sporazumu, ki pa je takoj padel v vodo. Srbija avstrijskih Jugoslovanov ni osvobodila. Njihov boj za svobodno dravo se je intenzivno razvijal, ko je bila Srbija e trdno v sovranikovih rokah. Sredi avgusta 1918 je nemko vrhovno poveljstvo ugotovilo, da je nadaljevanje vojne brezizgledno. Avstro-Ogrska se je obrnila 14. septembra z mirovno noto na vse vojskujoe sile, na solunski fronti, ki je bila v vsem vojnem dogajanju stransko bojie, pa se je prav tega dne s topniko pripravo zaela ofenziva. Drava Slovencev, Hrvatov in Srbov je nastala 29. oktobra, Beograd pa je bil osvobojen tri dni pozneje in z njim skoraj vsa Srbija. Zdruitev drave Slovencev, Hrvatov in Srbov s Srbijo je bila predvidena, ne vemo pa, kdaj bi do nje prilo, e ne bi bila izsiljena. Izsilila jo je Srbija s stalii Srbov, pa tudi nekaterih drugih, v zagrebkem Narodnem svetu, pripravljen pa je bil tudi e drug nain: proglaanje zdruitve s Srbijo v posameznih krajih. Tako je narodni svet v Banjaluki 27. novembra proglasil popolno zdruitev s kraljevino Srbijo. 17 Ob splonem navduenju za zdruitev vsega jugoslovanskega ozemlja pa je bilo tudi nekaj druganih glasov. Naj omenim malo znan lanek socialista ing. Antona Stebija v novembrski tevilki Demokracije. V njem pravi pisec: Narodno-politina stremljenja imajo v svojem bistvu centrifugalne moi; ki povzroijo lahko pri malenkostnih diferencah velike uinke. Danes e noemo pojmiti in uvideti te resnice, ker se bojimo, da bi pri tem spoznanju trpelo nae stremljenje po najirem ujedinjenju. A gotovo je, da pride po kratkem asu skupnega ivljenja med Slovenci, Hrvati in Srbi do narodno-politinih bojev, mogoe do srditejih, kakor so se le kdaj bili npr. med nami in Nemci. Saj je ravno jugoslovanska zgodovina polna takih bojev. Plemenske razlinosti so energetine sile, ki se do danes e niso prav ni izenaile; zato ni upravieno priakovanje, da bo bodonost oiena narodnih bojev. K jugoslovanskemu narodu pritevamo Slovence, Hrvate in Srbe iz monarhije, Srbe iz obeh kraljevin, Bolgare in Makedonce. Ti deli morajo postati eno telo, pravi idealist. Dejansko je pa to zdruenje nemogoe, ker kljub enotnemu jeziku zijajo nepremostljivi prepadi med posameznimi plemeni. To utemeljuje z razliko v narodni psihi. Slovence in Hrvate ima za slabe, nerodne politike, Srbe za zelo spretne, Slovence in Hrvate za solidne trgovce, srbski trgovec je pekulant, brezobziren. Moje mnenje je, pravi potem, da je v interesu mirnega in naravnega razvoja drave, da ostanejo Srbi onkraj Save, Donave in Drine zase v svoji hii, v svojem gospodarstvu, in le Srbi tokraj te naravne meje naj tvorijo del jugoslovanske drave, ker so tako pomeani med Hrvate, da jih ni mogoe izloiti iz tega telesa. 18 To mnenje je bilo takrat neuresniljivo in tako nenavadno, da je urednitvo, ki ga je vodila Stebijeva sestra Alojzija, dodalo, da se z izvajanji avtorja o zdruitvi s Srbijo ne strinja. 19 Reitve po prvi svetovni vojni so uvrstile Slovence deloma med zmagovalce, deloma med poraence. Zmagovalci so bili, ker je bilo konec nemkega
17 18 19

Prav tam, str. 659. Demokracija 1918, str. 256. Prav tam, str. 263.

530

- MELIK : LETO 1918 V S L O V E N S K I ZGODOVINI

vodstva i n n e v a r n o s t i germanizacije, k e r je postala slovenina edini jezik ol in u r a d o v , k e r je n a s t a l a slovenska univerza, k e r se je v celoti uveljavil slov e n s k i u p r a v n i in sodni a p a r a t v e n d a r se je to zgodilo le n a dveh t r e t j i n a h slovenskega n a r o d n o s t n e g a ozemlja. Poraenci so bili v plebiscitu n a K o r o kem, poraenci so bili n a ozemlju, ki ga je dobila Italija, zlasti poraenci so bili v Trstu, ki j e bil sicer v e d n o italijanski, a p r e d vojno o b e n e m t u d i najveje slovensko mesto. Poraenci so bili t u d i v Jugoslaviji z a r a d i novega n a i n a upravljanja in urejanja zadev. Veselju n a d zdruitvijo z najblijimi sorodniki po jeziku se je zelo naglo pridruilo razoaranje, razoaranje n a d m e n t a l i t e t o novega d r a v n e g a sredia, n a d d r u g a n i m i gospodarskimi i n politinimi n a v a d a m i , n a d o r i e n t a l n o miselnostjo, k a k o r je to imenoval veliki srbofil H r i bar, 2 0 n a d centralizmom, ki je bil z a r a d i razlik v m e n t a l i t e t i toliko bolj n e znosen, n a d n a c i o n a l n i m i boji. Srbi, ki so leta 1918 odklanjali oznako Jugoslavija, e da zmanjuje srbsko vlogo in pomen, da dii po avstrijini in da se m e d Srbi n e bo udomaila, 2 1 so se sasoma odloili zanjo i n postali nosilci jugoslovanske misli i n imena. Govorjenje o s r b s k o h r v a t s k o s l o v e n s k e m n a r o d u , e n e m n a r o d u s t r e m i p l e m e n i so bile vasih nekodljive fraze, vasih pa so r e s n o ogroale slovenske interese. Del Slovencev je p o d p i r a l centralizem, n a stopal zoper v s a k r n o slovensko i n d i v i d u a l n o s t i n vse slovenske tenje obsojal kot separatizem. Po d r u g i svetovni vojni smo dobili socializem, federacijo, lastno republiko, ki je po ustavi celo s u v e r e n a . Ob vseh velikih r a z l i k a h v drubi i n dravi p a so ostali m n o g i p r o b l e m i podobni k a k o r p r e j . Ostale so razlike v m e n t a l i t e t i in k u l t u r i , oddaljenost od E v r o p e in p r i m i t i v i z e m sta se najbr poveala, nacionalni p r o b l e m i so se obogatili z novimi narodi, zlasti pa z novimi teavami, odnos m e d c e n t r a l n o oblastjo i n r e p u b l i k a m i se je n e p r e s t a n o spreminjal. Sedanje prevladujoe t e n d e n c e v smeri centralizacije so n a m n e v a r n e . T a k e drave, k a k o r jo i m a m o t a t r e n u t e k , si gotovo nismo eleli. Ne vemo, kaj n a m bo prinesel naslednji dan, v e m o pa, da hoemo kot samostojen n a r o d in e posebej zato, k e r smo m a j h n i , iveti n a svojem ozemlju po svoji volji in n a svoj nain. Od uresnienja t e h z a h t e v bo odvisna t u d i n a a ocena leta 1918.

Zusammenfassung DAS JAHR 1918 IN DER SLOWENISCHEN Vasilij Melik Der Unterschied zwischen der pro-sterreichischen und der gegen sterreich gerichteten Orientierung war vor dem Ersten Weltkrieg anders geartet als wir uns das heute vorstellen knnen. Die Slowenen lebten in einem Raum, der eine besondere kulturelle Einheit bildete. Am besten kannten sie die deutsche Kultur, ihr Herz gehrte aber dem Slawentum. In der Geschichte erblickten sie einen tausendjhrigen Kampf zwischen Germanentum und Slawentum, letztendlich den Sieg der Slawen erwartend. In sterreich sahen sie den Garanten gegen die Aufteilung des slowenischen Territoriums zwischen Deutschland und Italien; mit der bestehenden politischen Situation, vor allem mit dem Dualismus konnten sie aber nicht zufrieden sein. Ivan Hribar war drei Jahre vor dem Ersten Weltkrieg davon berzeugt, da die Zeit nicht weit sei, in der die Slawen in sterreich tonangebend sein wrden. Von ihm, der als Brgermeister von Ljubljana abgesetzt wurde und whrend des Krieges interniert war, knnte man sagen: Er war fr und auch gegen sterreich fr sterreich in seiner Hoffnung, da es slawisch werden wrde, und gegen sterreich, insofern es antislawisch war. Die nationalen Auseinandersetzungen nahmen stndig zu und wurden immer schrfer. Dennoch existierten damals neben Intoleranz, Ha und Feindschaft gleich20 21

GESCHICHTE

H r i b a r , str. 650. J a n k o v i , str. 229231, S t a n k o v l 1, str. 209, 220, 221.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

531

zeitig auch Verstndnis, Zusammenarbeit und Bereitschaft zum Kompromi. Es lt sich schwer sagen, ob nun wenn es nicht zum Ersten Krieg gekommen wre die desintegrierenden oder die diesen entgegengesetzten Faktoren die Oberhand behalten htten. Es war aber der Krieg, der alles entschied. Den Slowenen gelang in den letzten 40 Jahren des vergangenen Jahrhunderts die Entwicklung zu einer voll entfalteten Nation, kulturell und im Hinblick auf den politischen Willen anderen Nationen gleich. Jedoch fhlten sie sich zu Recht von dem weitaus strkeren Deutschtum sehr bedroht, vor allem an der Krntner und der steirischen Nationalittengrenze. Hilfe suchte man im Slawentum, in diesem Rahmen aber immer mehr in der jugoslawischen Idee. Letztere konnte entweder alle Sdslawen, die heutigen Jugoslawen, umfassen, oder aber nur die innerhalb sterreichUngarns lebenden Slowenen, Kroaten und Serben. Die Slowenen verfolgten mit Anteilnahme die sich anbahnende Annherung zwischen Kroaten und Serben und schlossen sich, auch aus der Furcht heraus, jene knnten sie aus ihren Programmen auslassen und die Zukunft ohne sie planen, dieser an. Einen Triumph der jugoslawischen Idee stellte der Erste Balkan-Krieg dar. Die jugoslawische Idee war pro-sterreichisch beim Trialismus, anti-sterreichisch bei den Anhngern von Preporod, wies aber noch viele andere Varianten auf. Ein immer wiederholendes Kennzeichen der jugoslawischen Idee war die Meinung, alle Jugoslawen seien eine einzige Nation oder wrden es doch werden. Das Gefhl der eigenen Kleinheit und wirtschaftlichen Bedeutungslosigkeit des Slowenischen lie Gedanken aufkommen, es als Sprache in engerem und breiterem Sinne aufzugeben. So verbreitete sich unter den Slowenen eine Denkweise, den eigenen Interessen und dem eigenen slowenischen Stolz zu entsagen. Die jugoslawischen Vlker, ihr Charakter, ihre Traditionen, ihre Mentalitt waren den Slowenen nicht ausreichend bekannt. Die Begeisterung war gro, aber ohne jede Beziehung zur Wirklichkeit. Mit Kriegsbeginn brach der Deutschnationalismus mit aller Kraft hervor. Arretierungen, Schmhungen und Verhhnungen bewuter Slowenen, auch durchaus loyaler Pfarrer in der Steiermark und Krnten, hinterlieen bei der slowenischen Nation einen niderschmetternden Eindruck. Wegen dieser enttuschenden Erfahrungen und aus einer natrlichen Vorsicht heraus, begannen die slowenischen Politiker schon bald, sehr khl und nchternd kalkulierend, einen Weg zu suchen, der die Interessen der slowenischen Nation ob nun die eine oder andere Seite im Weltkrieg siegen wrde wahren knnte. Auf die Deklaration der jugoslawischen Abgeordneten im Reichsrat am 30. Mai 1917 folgte eine stark zunehmende Deklarationsbewegung. In Slowenien und anderswo in der Monarchie begannen sich neben der alten Staatsmacht Nationalrte zu organisieren, die zunchst als Vertreter der Parteien in Erscheinung traten, soter aber immer mehr als Organe der Macht. Die Doppelregierung whrte solange, bis die alte Macht gewichen war. Der anti-sterreichische Radikalismus wurde genhrt durch das Unverstndnis der sterreichischen und ungarischen Regierung fr die jugoslawische Frage und angesichts der internationalen Lage, bei der am Ende alle das sinkende Schiff verlieen, um nicht den Besiegten zugerechnet zu werden. Eine der negativsten Folgen der groen Bevlkerungsverschiebungen im Zusammenhang mit den Trken ist, da keinerlei nationale Grenze zwischen den Serben und Kroaten gezogen werden kann. Im J a h r 1910 gab es in Bosnien und der Herzegowina 43 % Serben, in Kroatien und Slawonien 25 % und in Dalmatien 16 %. Eine Vereinigung des serbischen Gebiets war nur auf Kosten der Nachbarn und durch die Verletzung ihrer Rechte mglich. Sowohl die Serben als auch die Kroaten beanspruchten die gesamte bosnisch-herzegowinische Bevlkerung oder wengistens deren moslemischen Teil fr sich. Vielen kroatischen Parteien kam es unzulssig vor, da die Serben in Kroatien eine Nation darstellten. Aus solchen Verhltnissen erwuchsen Auseinandersetzungen und Zwistigkeiten, vor allem aber ein Mitrauen, das nicht einmal die Zeiten der Zusammenarbeit und die Vorstellung, Serben und Kroaten seien eine Nation, beseitigen konntne. Zwischen der serbischen Regierung und dem Jugoslawischen Ausschu gab es stndige Auseinandersetzungen. hnliche Gegenstze machten sich auch Ende 1918 bei dem Proze der Vereinigung der Slowenen, Kroaten und Serben mit Serbien zu einem Staatsgebilde bemerkbar. Bei all diesen Spannungen bestand auf keiner der Seiten Einhelligkeit. Die Meinungen vernderten sich stndig. Es gab Unterschiede in jedem Lager. Serbien hatte allerdings einen Vorteil, der auf folgende Faktoren zurckzufhren war: die Existenz eines eigenen Staates, die serbische Minderheit in den kroatischen Lndern und in Bosnien, gefestigtere Standpunkte, Betonung des eigenen Wertes, eines strkeren Nationalbewutseins, der Mission der Befreiung, der demokratischen Tradition. Die zu sterreich-Ungarn gehrenden Jugoslawen befanden sich in eher in Defensive. Serbien aber hat die sterreichischen Jugoslawen nicht befreit. Deren Kampf fr einen freien Staat nahm bereits intensiv Gestalt an, als Serbien sich noch fest in Feindeshand befand. Mitte August 1918 bezeichnete die OHL die Fortfhrung des

/
532 Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4

Kriges als aussichtslos. Am 14. September folgte eine Friedensnote sterreich-Ungarns, Am selben Tage aber begann mit der Vorbereitung der Artillerie die Offensive an der Salonikifront.- Der "Staat der Slowenen, Kroaten und Serben wurde am 29. Oktober ausgerufen, Belgrad aber wurde erst drei Tage spter befreit. Nur Vereinzelte, wie z. B. in der November-Nummer der Zeitschrift Demokracija der Ingenieur Anton Stebi, traten gegen die Vereinigung der sterreichischen Jugoslawen mit Serbien mit der Begrndung auf, in dem neuen Staat kme: es vielleicht zu noch heftigeren nationalpolitischen Auseinandersetzungen als ehemals zwischen Slowenen und Deutschen. Allgemeine Begeisterung herrschte dagegen fr die Vereinigung des gesamten jugoslawischen Territoriums. Doch wissen wir nicht wann es zu einer solchen gekommen wre, wre sie nicht von Seiten Serbien, der serbischen und einiger anderer Mitglieder im Zagreber Nationalrat erzwungen worden. Fraglich ist, in weiweit es sich bei den Argumenten, die die italienische Gefahr beschworen, wirklich um eine solche handelte, oder nur um eine geschickte Druckausbung. Man hielt jedoch hier noch ein anderes Mittel bereit: die Verkndung der Vereinigung mit Serbien in einzelnen Stdten, wie etwa Banjaluka. Die getroffenen Lsungen nach dem Ersten Weltkrieg reihten die Slowenen teilweise unter die Sieger und teilweise unter die Besiegten ein. Besiegte 'waren sie in Krnten durch das Plebiszit und in jenem Gebiet, das Italien zugesprochen wurde. Sieger waren sie in etwa zwei Dritteln des slowenischen nationalen Territoriums. In diesem Gebiet wurde die Bevormundung der Deutschen abgeschttelt und die Gefahr einer Germanisierung gebannt. Dort wurde das Slowenische alleinige Sprache in Schulen und mtern, die slowenische Universitt entstand und der slowenische Verwaltungs- und Gerichtsapparat setzte sich durch. Doch machte sich bald Enttuschung breit, Enttuschung ber die Mentalitt, ber das Wirtschaften und die Politik des neuen staatlichen Zentrums, ber den Zentralismus, der gerade wegen der Unterschiede noch unertrglicher wurde. Nach dem zweiten Weltkrieg blieben bei allen groen Unterschieden in Staat und Gesellschaft eine Reihe von Problemen in hnlicher Weise wie damals bestehen.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4 533541

533

Bogo

Grafenauer

IZ STAREGA V NOVI PROSTOR

Referat s 24. zborovanja zgodovinarjev v Ptuju od 28. do 30. septembra 1988. Ko snio se ozirali pred pol stoletja, 1938, e zavedajo se nove ivljenjske ogroenosti slovenskega naroda (po anlusu in prvi eki krizi ter prav pred Mnchenskim sporazumom ali celo e po njem) na e mladi dvajsetletni jubilej jugoslovanske drave, sta se kazali ostreje kot danes! dve v pomembnem smislu razlini stalii o njenem nastanku in o pomenu razlinih komponent poti do zgodovinskega rezultata ujedinjenja 1. decembra 1918. To se zelo jasno izraa v asovnem teiu spomina te dvajsetletnice v tedanjih razlinih objavah. Najrazloneje je bilo to pripeto v likvidacijo avstroogrske oblasti nad Slovenci, Hrvati in Srbi v dvojni monarhiji konec oktobra v mojem lanku z istim naslovom, kot ga nosi dananje predavanje, objavljenem v oktobrski tevilki Dejanja (I, 1938) ob dvajsetletnici osvobojenja (str. 269276); lanek se je konal z oceno, ki je implicitno jasno razlikovala za Slovence pomen oktobra in 1. decembra: Svobode, ki smo si jo sami priborili, nismo mogli sami varovati niti toliko asa, da bi se urejeno in enakopravno pogajali o zdruenju v eno dravo. Prav tu je najbolj tragina toka zgodovinskega razvoja slovenskega osvobojenja. V Sodobnosti (VI, 1938) je bilo isto stalie izraeno na dva naina: Najprej v poitniki tevilki (7/8, str. 289 293) z Vodopivevim lankom Slovenski uporniki ob dvajsetletnici upora slovenskih vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni, nato pa v oktobrski tevilki (9/10, str. 400411) z objavo odlomka romana Poganica Preihovega Voranca, ki opisuje zlom monarhije v Meiki dolini v enem izmed prvih dni ob razsulu avstro-ogrske monarhije po 29. oktobru (Meica zrui oblast). Ljubljanski zvon (L VIII, 1938) je nakazal to stalie le simbolino z objavo Brnievega eseja 19181938, ki se spua v zgodovino le z znailnim zaetkom Pred dvajsetimi leti smo Slovenci prenehali biti podloniki cesarstva, esej pa je bil objavljen tudi v jesenski dvojni tevilki asopisa. Drugae je bilo to pri publikacijah, ki so bile povezane tako ali drugae s politinimi skupinami, ki so pred 1935 ali po tem letu bodisi s preprianjem bodisi z notranjo kapitulacijo zaradi prevzema oblasti nad Dravsko banovino sodelovale v beograjskih vladah in s tem vsaj formalno pristale na stalia oktroirane ustave iz leta 1931 o neobstoju slovenskega naroda. Liberalna stran je kot poseben zbornik ob dvajsetletnici Jugoslavije izdala 370 strani obsegajoo decembrsko tevilko revije Misel in delo (IV, 1938, 341711), klerikalna stran je ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije izdala (ele 1939) Spominski zbornik Slovenije, pa tudi Cas (XXXIII, 1938, 5761) se je spomnil jubileja ele v decembrski tevilki, eprav je klerikalni strani pri obeh publikacijah treba priznati veliko veji slovenski vsebinski poudarek v primeri s predvsem jugoslovenskim poudarkom liberalne strani. Preprosta asovna razlika teia jubileja izraa bistveno razlini oceni preteklosti (pri Slovencih in tudi kje drugje gotovo pogojeni tudi z bistveno razlino oceno politine sedanjosti 1938 in seveda tudi z razlinimi tedanjimi politinimi usmerjenostmi in gledanji na narodnostno vpraanje v unitaristini Jugoslaviji): ali je jedro osvoboditve v zruitvi stoletne tuje oblasti ali pa ele v zagotovitvi nove e osvojene svobode z nastankom novega dravnega okvira, zastavljenega delno zaradi tuje nevarnosti, delno zaradi srbske tenje po

534

. GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR

obvladovanju drave v ostrem neskladju z narodnostno strukturo nove kraljevine. Paievo vztrajanje septembra in oktobra 1918, da je treba zavarovati pravico Srbije na osvoboditev in zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepreiti jugoslovanskim narodom v avstroogrski monarhiji, da se uveljavijo ob zlomu monarhije kot samostojen politien initelj, je v tem pogledu izredno pouen za slovenski poloaj vsaj v razmerju do nemkega ostanka dvojne monarhije pa je bil tudi usoden. Ko sem pisal o tem prvi pred petdesetimi leti, sem od dokumentov mogel uporabiti le iievo izdajo (Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 19141919, Zagreb 1920), pa seveda slovenske asopise od 1908 naprej in asnike posebej za 1918, ter vsaj veliko veino literature, ki je dotlej obravnavala slovensko razmerje do tega preloma. Ko sem 1945 pisal razpravo o vpraanju nae meje proti Avstriji (Koroki zbornik, 1946, 383388). moje znanje ni bilo bistveno veje. Ko pa sem trideset let pozneje za petdesetletnico korokega plebiscita pripravljal razpravo o istem vpraanju (Slovenska Koroka v diplomatski igri leta 1919, zbornik Koroki plebiscit, 1970, str. 295378, posebej o tem 299314), sem razpolagal z bistveno obsenejo jugoslovansko dokumentacijo, pa tudi z izdajami francoskih in anglekih virov ter z razpravami o amerikih in italijanskih virih za ta vpraanja. Novi viri so v celoti potrdili presojo, ki se mi je izoblikovala v tudentskih letih, in moram rei da se v bistvenih potezah razlikuje od obrambe Paieve politike v obeh velikih delih prof. ora Stankovia, eprav je ta seveda razumljiva s srbskega stalia gledanja toda ne s stalia Jugoslavije kot skupnosti ve samobitnih narodov. 1 Poudarjam, da se je pokazala ista razlika v oceni resninega razpoloenja narodov za eno dravo v predveerju zloma avstro-ogrske monarhije in imperialistinem znaaju prvega decembra, ki kakren je bil, ni bil nikakren dan zedinjenja, tudi v lanku Prvi decembar v 29. tevilki VII. letnika Borbe, v kateri je bilo tudi sporoilo o prvem zasedanju AVNOJ v Bihau (6. XII. 1942), ki je izrazil svojo sodbo v sklepu: Trebalo je da proe dvadeset i etiri godine, da bi se istoriski smisao prvog decembra, upropaen i izopaen osamnaeste, mogao ostvariti u plamenu Narodnooslobodilake borbe svih naroda Jugoslavije. To seveda za moje miljenje ni obvezna sodba eprav je Janko Pleterski 1974 mislil, da bi bilo koristno uvrstiti ta lanek v obvezno berilo v vseh naih olah. 2 Mesto tega postavljam svoje temeljne teze, slonee na mojem (nepopolnem) poznanju virov, o slovenski poti iz dvojne monarhije v Jugoslavijo in o posledicah njene zakrivljenosti po osvoboditvi 29. oktobra 1918 zaradi interference italijanskega pritiska in Paieve malo/velikosrbske koncepcije reitve jugoslovanskega vpraanja. Ko sem prvi pred petdesetimi leti pisal o teh vpraanjih (v e omenjenem lanku in e dvakrat Koroka pred novimi dogodki februarja 1938 in Slovenska svoboda maja 1939),3 sem se omejeval (ob zelo skromnem upotevanju stali velesil o razbitju avstro-ogrske monarhije v letu 1917/18 posebej glede na Slovence) na domai slovenski politini razvoj s tremi poglavitnimi tezami : a) Do leta 1914 se je postavljalo jugoslovansko vpraanje pred vse tri velike slovenske stranke, vendar so ga reevale le v okviru obstojee Avstroogrske drave; drugane reitve so bile predloene le v Cankarjevem vizionarstvu in v drubeno marginalnem radikalnem jugoslovanskem gibanju Preporodovcev.
1 ore Stankovi, Nikola Pai, saveznici i stvaranje Jugoslavije, Beograd 1984, in isti, Nikola Pai i jugoslovensko pitanje 12, Beograd 1985, delno tudi isti, Iskuenja jugoslovenske istoriografije, Beograd 1988. 2 Istori j ski arhiv KPJ 1/2, Borba 194243, Beograd 1949, str. 263 si.; J. Pleterski, Nekaj nepriakovanega odgovora Duanu Kermavnerju, Z 28, 1974, str. 369 (op.) ; vendar gl. razliko med Pregledom zgodovine ZKJ, BeogradLjubljana 1963, 23 si., in Zgodovina ZKJ, Ljubljana 1986, str. 54. 3 Dejanje 1, 1938, str. 7380, in 2, 1939, str. 217224; gl. ponatis v B. Grafenauer. Slovensko narodno vpraanje in slovenski zgodovinski poloaj, Ljubljana 1987, str. 1826, 5360, 120127.

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

535

b) Do odloilnega preloma je prilo zaradi razlinih vzrokov (od 1914 naprej) v letih 1917/1918, ne s samo majsko deklaracijo, pa pa v okviru deklaracij skega gibanja, ki je imelo svoj bistven dele pri treh prelomih leta 1918 (31. I. v spomenici Jugoslovanskega kluba ob mirovnih pogajanjih v BrestLitovskem, 16./17. VIII. v ustanovitvi Narodnega sveta, dopolnjenim 6. X. z Narodnim vijeem, in 28./29. X. z razkrojem monarhije v narodnostne enote na podlagi Wilsonove zahteve po zadovoljitvi narodnih stremljenj avstrijskih Jugoslovanov kot pogoju za premirje z monarhijo v odgovoru z dne 18. X. 1918). c) Nepripravljenost slovenske politike na ta preobrat, srbska politika (izraena posebej v igri okrog enevskega sporazuma) in italijanski pritisk s irjenjem nove okupacije so z aktom 1. decembra sodelovali ne le pri razdelitvi naega narodnega ozemlja med tiri drave, marve tudi v slovenski neenakopravnosti v novi Kraljevini SHS. V uvodu navedeni znanstveni spori, simbolino izraeni v prvenstvenem izbiranju teia jubileja slovenskega bivanja v Jugoslaviji z oktobrskim ali prvodecembrskim datumom se kaejo v sporih med zgodovinarskimi tezami morda smem trditi celo, da med razlinimi oblikami zgodovinske ideologije do danes. V bistvu gre za spor (med z ene strani slovenskim in z druge prevladujoim? srbskim gledanjem) ali smo bili (poleg Slovencev tudi drugi habsburki monarhiji podloni juni Slovani) osvobojeni (v smislu velikosrbske mitologije),4 ali pa smo se osvobodili, vendar na to premalo pripravljeni, da bi si mogli to svobodo zavarovati vsaj do enakopravnega pogajanja za zdruitev vseh jugoslovanskih narodov (po slovenski tradiciji bi morali biti v tej skupnosti tudi Bolgari) v skupno dravo. Vpraanje pa sega tudi e naprej v vpraanje periodizacije slovenske zgodovine: kje je pomembneje teie razmejitve med podlonostjo dvojni monarhiji in ivljenjem v jugoslovanski dravni skupnosti ali ob osvoboditvi med 29. oktobrom in 1. novembrom (Maister v Mariboru!) ali ob dokonni razdelitvi Slovencev med 10. oktobrom in 12. novembrom 1920, ko je tretjina slovenskega ozemlja ostala zunaj Kraljevine SHS (da ob tem rezultatu ni bil poglavitna meja 1. december, je ob pregledovanju zgodovinskih kontinuitet takoj jasno). Ob tem se postavljata e dve vpraanji: ali ni povezan s prepletanjem nasprotij med koncepcijama, izraenima s proslavljanjem oktobra in prvega decembra, tudi rezultat oktobra in novembra 1920, ki je pomenil razdelitev Slovencev, kakrne do tega asa e nismo doiveli, in drugo vpraanje, ali je bila slovenska odloitev za Jugoslavijo leta 1917/18 pravilna in zgodovinsko opraviljiva (vpraanje opredeljujem, ker se javlja v naem asu e drugi prvi se je zastavljalo e sredi prvega desetletja obstoja Kraljevine SHS, najbre ne le v okviru KP J). O veini vpraanj, ki sem jih formuliral, bodo na naem zborovanju odgovarjali zgodovinarji, ki so po svojem delu bliji tej posebni problematiki in bolje poznajo vire zanjo. Pa vendar si prisvajam glede na svoje delo in zgodovino, ki sem jo sam doivljal, eprav brez arhivskih virov, toda z vsemi obvestili, ki so bila dostopna v tedanjih razmerah (mnogo bolj odprtih, kot so
4 Razlina stalia v tem pogledu so se Jasno pokazala ob 50-letnlci nastanka Jugoslavije e v zborniku Nauni skup u povodu 50-goinjice raspadanja Austro-ugarske monarhije i stvaranja jugoslovenske drave, JAZU, Zagreb 1969; poznejo naraajoo literaturo je mogoe najti v bibliografijah jugoslovanske historiografije do 1975; za konfrontacijo razlinih stali pa je pouna zlasti razprava ob publikaciji Petranovieve Istorije Jugoslavije, Beograd 1980 (str. 15 35), zbornika dokumentov Jugoslavija 1918/1984, ki sta ga priredila B. Petranovi in M. Zeevi, Beograd 1985 (druga izdaja 1918/1988, Beograd 1988) do neke mere spada sem tudi podoben zbornik Jugoslovenski federalizem, Ideje i stvarnost I, 19141943, Beograd 1987, ki sta ga pripravila ista dva avtorja in monografije Janka Pleterskega, Nacije Jugoslavija revolucija, Beograd 1985 (Ljubljana 1986) v ve znanstvenih asopisih: Marksistika misao 1986, str. 206263, Nae teme 1986, str. 19072032, Istorija 20 veka, 1986, str. 173188 in e kje; blie publicistiki so zborniki kot Historija i suvremenost, ZagrebLjubljana 1984, in Istoriografija marksizam i obrazovanje, Beograd 1986, povsem publicistini pa seveda prispevki v razlinih tednikih, med katerimi je do 1986 imel najvijo raven NIN, od zaetka 1987 pa mu je raven pisanja al bistveno padla in je izgubila nekdanjo ceno.

536

- GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR

sedanje!) radovednemu in angairanemu mlademu zgodovinsko olanemu pu5 blicistu pravico povedati tudi svoje lastne odgovore. Zlasti, ker so zvezani s pogledom, ki ga branim vse svoje ivljenje, da se vidi vsak trenutek v zgodovini drugae, e ga gledamo le iz njegove najblije okolice ali pa iz najire mogoe zgodovinske povezave, v naem primeru iz celotne slovenske zgodo6 vine. Omejujem se seveda le na izpoved svojih temeljnih stali. Tudi strokovno imam za to svojo izpoved gotovo trdno podlago v svojih raziskavah pred skoraj dvajsetimi leti, kje so bili vzroki za slovensko nesreo na Koro7 kem (ne za sam rezultat plebiscita, ki ga je razloil Janko Pleterski, marve za celotno pot do izgube ozemlja, ki so nam ga pred zaetkom pogajanj v Parizu vsaj delno prisojali strokovnjaki Zdruenih drav in Velike Britanije, francoski pa e med samimi pogajanji, da sploh ne govorimo o uradni statistiki, ki je kazala 1910 v A coni plebiscitnega ozemlja e nad dvetretinjsko veino ljudi s slovenskim obevalnim jezikom, tevni kriterij pa je bil na Korokem Slovencem gotovo na kodo).8 Seveda pa se moram tudi tu omejiti le na postavitev strnjeno formuliranih temeljnih tez. Pred tem naj podrtam, da so se izraale v nekih oblikah omenjene razlike tudi v znanstvenih razpravah ob polstoletnici propada Avstro-Ogrske,9 v politini mitologiji dananje jugoslovanske krize se pa v nasprotju s podobo tudi srbske historiografije v publicistiki podoba o srbski osvoboditvi Slovencev (in drugih avstroogrskih Junih Slovanov!) vnovi vse bolj poudarjeno ponavlja. 10 Srbski vojni program je formalno zajel e od Nike deklaracije srbske vlade (7. 12. 1914) osvoboditev in zdruitev vseh . .. nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev.11 Realno izhodie in razen v asu velike srbske krize 1915/1916 tudi resnina meja in celo cilj koncepta Paieve vlade je bila le zdruitev vseh Srbov; glede na njihovo geografsko razbitost in premeanost z drugimi narodi in njihovimi kolonizacijskimi drobci in skupinami, je bilo to mogoe le z zajetjem pomembnih delov nesrbskega prebivalstva. 12 Opozoriti moram na rdeo nit velike knjige Janka Pleterskega Nacije Jugoslavija revolucija (1985, v slovenini 1986)13 v tezi, da je glede na nain geografskega stika Hrvatov in Srbov in pomeanost obojih e bolj zamotanih tudi zaradi muslimanskega srbo-hrvako govoreega prebivalstva (ki sta si ga v publicistiki vsaj delno pritevala oba naroda) mogoe zdruiti vse Srbe in enako vse Hrvate le v federalistino urejeni Jugoslaviji. Pai se je v svoji politiki zavedal posledic srbske razprenosti za obseg srbskih zahtev, toda v centralistino in enotno urejeni novi dravi je elel dosei le razirjanje dotedanje Srbije, ker je le tako upal zagotoviti poseben poloaj Srbov v njej. 14 Teko je z gotovostjo razloiti s to politiko zvezano teorijo o enotnem iz treh
5

V zadnjem desetletju sem na to e vekrat opozoril, posebej tudi zaradi poloaja -sodobne zgodovine, tako v uvodu v Zgodovino Slovencev, CZ, Ljubljana 1979, v predavanju Vpraanje sodobnega stanja slovenskega zgodovinopisja kot znanosti in zgodovine v sistemu izobraevanja v Sloveniji, ZC 36, 1982, str. 183196, na okrogli mizi v Tolminu 1986, ZC 41, 1987, str. 147149 in mimogrede e vekrat drugje. 7 B. Grafenauer, Slovenska Koroka v diplomatski igri leta 1919, zbornik Koroki plebiscit, Ljubljana 1970, str. 295378, posebej str. 299324. 8 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Korokem od srede 19. stoletja do danes, Koroki zbornik 1946, str. 118248, posebej 165196; H. Brix, Die Umgangssprache im Altsterreich zwischen9 Agitation und Manipulation, 1982, str. 19115, 166177. Gl. op. 4, Nauni skup . . . 10 Za historiografijo prim, dokumente pri B. Petranovi M. Zeevi, Jugoslavija 1918/1984, str. 38117, ter pri D. Jankovi B. Krizman, Grada o stvaranju jugoslovenske drave 1. I. 20. . 1918, I, Beograd 1964; Lj. Trgovevi. Naunici Srbije i stvaranje Jugoslavije, Beograd 1986, opozarja na kritinost skupine srbskih znanstvenikov okrog Cvijia glede Paieve politike v teh pogledih leta 1918, npr. str. 231245. Za publicistiko prim, zlasti letos v Dugi in NIN razline 1lanke v zvezi z razpravljanjem o prvodecembrskem jubileju. 1 D. Jankovi, Nika deklaracija, Istorija XX veka, zbornik X, Beograd 1969, str. 7lil ; M. Ekmei, Ratni ciljevi Srbije 1914, Beograd 1973. 12 Dokumentirani narti so zajemali poleg Bosne v tem smislu vso Dalmacijo, del Like in veino Slavonije -ne glede na to, kaj bodo storili Hrvati; prim. Paiev razgovor s Steedom 8. oktobra 1918, pri Jankovi Krizman I, Str. 345347. 13 J. Pleterski, n. d. passim, posebej (v slov. izd.) str. 146 do 176. 14 . Stankovi, Nikola P a i . . . i stvaranje Jugoslavije, str. 167251; dokumentacijo za 1918 objavljata v nav. delu D. Jankovi in B. Krizman.

1940). 8

Prim. B. Grafenauer, Slovensko narodno vpraanje, 1987 (ponatis lankov iz let 1938 do

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

537

plemen sestavljenem narodu (vasih se celo zanj uporablja kar ime Srbi), ker je to morda tudi izraz politinih potreb (venacionalno dravo je bilo lae raz15 dirati v imenu nastajajoe enonacionalne kot pa nove venacionalne drave). V tem poloaju ni bila ta teorija brez vpliva na politino miljenje posameznikov ali celo nekaterih politinih skupin pri Slovencih in Hrvatih v letih boja 16 zoper Avstro-Ogrsko. Pogoj za osvoboditev izpod avstroogrskega gospostva je bila seveda zmaga antante v svetovni vojni ter hkrati mesto Srbije v njej med zmagovalci in 1 njeni e 1914 proglaeni vojni cilji. ' Toda monosti Srbije v tem pogledu so 10 Diie omejene in pri velikih zaveznikih nikakor ni mogla ustvariti priznanja svojih pravic do starih sestavin dvojne monarhije, ki nikdar v zgodovini niso Diie sestavni del srbske drave. 19 Seveda pa njen izpostavljeni poloaj v prvi svetovni vojni ni bil brez vpliva na politino miljenje posameznikov ali celo nekaterih politinih krogov pri Slovencih in Hrvatih v letih ruenja Avstroogrske monarhije, eprav je Srbija kot prva rtev vojne ostala brez vnaprej dogovorjenih zagotovil s strani velikih zaveznic (neposredne ponudbe so se omejevale na podroje Bosne in Hercegovine ter na dostop do morja v juni Dalmaciji)/"' Januarja 1918 so ZDA (Wilsonovih 14 tok) in Velika Britanija (Lloyd George) e vedno raunale na ohranitev Avstroogrske le z monostjo za avtonomni razvoj njenih narodov, 21 pa tudi Francija se konec 1917 ni e odloila za drugano reitev. 22 V tem poloaju je bilo mogoe zruiti Avstroogrsko le od znotraj. In v tem smislu sta uinkovala znotraj monarhije radikalizacija deklaracijskega gibanja v letu 1918, vojaki upori in organizacija narodnih svetov kot predstavnikov jugoslovanskih narodov po sredi 1918,23 zunaj monarhije pa Jugoslovanski odbor kot predstavnik dvojni monarhiji podrejenih Junih Slovanov. 24 Vpraanje siovensko-nemke etnine meje je bilo vsekakor obravnavano pred koncem vojne v krogih amerikih in britanskih strokovnih komisij, formulacija zunanjega ministra ZDA Lansinga o nujnosti osvoboditve vseh vej slovanskega plemena . . . izpod nemkega in avstrijskega gospostva 28. junija 191825 je zajemala tudi jugoslovanske narode in do konca septembra je dosegel Trumbi s strani vlad Velike Britanije in Francije pripravljenost, da priznata Jugoslovanski odbor na enak nain za predstavnika avstroogrskih Jugoslovanov, kot je bil e priznan Cehoslovaki odbor; pogoj je bil le sporazum Odbora s Srbijo o tem koraku. 26 Tako se je zael dramatini spopad med naelnim staliem
15 O tem prim, gradivo pri Jankoviu in Krizmanu, analizo na razlinih mestih pri J. Ple1; znailno mesto o Zujovievem presojanju prim, pri Trgovevievi, n. d., str. 260. 16 Prim. D. Biber, Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vpraanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 19121913, Istorija XX veka, zbornik I, 1959, str. 283 326; L. Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 19031914, v Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor 1972, str. 2285 (prva objava 1967) in e nekaj prispevkov v isti knjigi; M. Zeevi, Na istoriskoj prekretnici (Slovenci u politici jugoslovenske drave 191829) I, Beograd 1985, in v sloven. Maribor 1986. 11 Gl. op. 11. 18 Za to vpraanje prim, dokumentacijo od julija do zaetka novembra 1918 pri Jankoviu in Krizmanu, v skopem izboru tudi pri Petranoviu in Zeeviu. 19 Prim, za izhodie vojne literaturo, posebej v op. 11 in za vso vojno delo . Stankovia o Nikoli Paiu (op. 14), za dokumentacijo o monostih leta 1918 pa nav. delo D. Janovia in B. Krizmana (op. 10). 20 D. Jankovi, Jbgoslovensko pitanje i krika deklaracija 1917. godine, Beograd 1967, str. 317369; za poloaj 1918 do konca oktobra prim, dokumente v nav. publikaciji Jankovia in Krizmana. 21 Jankovi Krizman, Graa, I, str. 1214 in 1719, ter do str. 50 razline reakcije Paia, 2 srbske vlade in Jugoslovanskega odbora na te izjave. 2 O staliu Francije konec 1917 prim. . Stankovi, Nikola Pai . . . i stvaranje Jugoslavije, str. 194. 23 Veino tega zajema kolikor zadeva Slovence zlasti J. Pleterski, Prva odloitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971 ; prim, pa v slovenski literaturi tudi L,. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor 1972, str. 86184, kjer se z razpravo zdruuje tudi prievanje. 24 Literatura o njegovem delu je bodisi v memoarih, bodisi v razlinih nainih drugih objav danes izredno obsena; omejujem se na opozorilo na delo poglavitne avtorice Milade Pavlove in na zbornik Jugoslavenski odbor u Londonu u povodu 50-godinjice osnivanja, JAZU 1966; za presojo vpraanja v odloilnem letu 1918 pa so najpomembneji dokumenti v objavi D. Jankovia in B. Krizmana, v I. knjigi njunega dela. 25 Jankovi Krizman, Grada, str. 203 in 220. 28 M. Pavlova, Jugoslovenski odbor, Zagreb 1925, str. 448519 ; za dramatini spopad stali v oktobru (med Trumbiem in Paiem) gl. Jankovi Krizman, Graa, str. 305368.

538

- GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR

odbora (z zahtevo po priznanju za zaveznike na podlagi naela narodnosti in narodnostne samoodlobe) ter Paia, kot predstavnika srbske vlade, naj se prizna Srbiji pravica, da osvobodi in zdrui Srbe, Hrvate in Slovence v eno neodvisno demokratino dravo (naj priznajo zavezniki Srbiji njeno izklju27 no pravico, da osvobodi avstroogrske Jugoslovane). Srbija je bila preslaba, da bi izsilila takno stalie od zaveznikov, toda dovolj mona, da je blokirala tudi uspeh Jugoslovanskega odbora, ki ga je po 29. oktobru (e prepozno!) 28 podprlo tudi vodstvo Jugoslovanskega vea v Zagrebu. Tako je prilo konec oktobra 1918 do zloma Avstroogrske od znotraj, do njenega razpada v narodnostne enote, med katerimi je bila od 29. oktobra 1918 tudi Drava Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenci so se torej osvobodili vendarle (hkrati z drugimi Jugoslovani v monarhiji) sami, odpor srbske vlade zoper ta proces in samouveljavitev je dosegel le to, da jugoslovansko vpraanje ni bilo navzono ob pogajanjih za premirje z Avstroogrsko konec oktobra in v prvih dneh novembra, tako da so Slovencem Italijani v imenu premirja z monarhijo odrezali ozemlje do rte Londonskega pakta, ostali pa so brez demarkacijske rte proti Avstriji in v novi dravi brez mednarodnega priznanja.29 Mejo z Avstrijo so si na tajerskem sami zagotovili tudi z orojem; 30 mednarodnega nepriznanja pa tudi ni mogoe posebej podrtovati, saj ga je tudi 1. decembra nastalo Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev doseglo ele blizu srede leta 1919.31 To je edino tezno dopolnilo mojih stali ob presoji teh vpraanj izpred petdesetih let. V razpravo postavljam le e dve tezi, zvezani s sodobnim stanjem v zgodovinopisju o Jugoslaviji in Slovencih: 1. 1. december je za Slovence v prehajanju iz Avstroogrske v Jugoslavijo najmanj pomemben datum, saj ne pomeni prehoda iz odvisnosti v svobodo, marve samo trdnejo zagotovitev e pridobljene svobode ob rtvovanju znatnega dela te pridobitve. Pomembneji je 29. oktober kot zaetek en mesec trajajoe veje svobode z res lastnim odloanjem in e vejim (eprav nerealnim) upanjem, in morda najpomembneja meja 10. oktober/12, november (plebiscit in Rapallo), ko je bil obseg slovenske osvoboditve tudi zaradi Paieve politike v zadnjih mesecih vojne (eprav ne samo zaradi tega) bistveno okrnjen, danes vemo, da delno tudi e dokonno. 32 2. Slovenci smo se za Jugoslavijo 1918 odloili sami in to gotovo na legitimen nain. Za to pria enako jasno prva odloitev za Jugoslavijo e od zaetka 1918 naprej in dejstvo lastne osvoboditve v oktobru s tem namenom. 3 3 V zgodovinski perspektivi je seveda to e rezultat razvoja od dozoritve politine narodne zavesti od volitev 1867 naprej do izoblikovanja slovenske kulture, ki je dozorela v bistvu e do zaetka naega stoletja (in kjer Momilo Zeevi veliko preve preloma neopravieno prestavlja ele v as po letu 1918
Jankovi Krizman, Graa, str. 230, 271 in 311. 28 Tako e B. Krizman, Austro-Ugarska i antanta 1919. godine, Historijski pregled 1/3, 1954, str. 46; Jankovi Krizman, Graa, str. 438 si., 451 si. ; prim, tudi spomine G. erjava, enevski pakt, 2S Misel in delo 2, 1936, 92100, posebej str. 95. Argumentacijo te sodbe sem dal v zborniku Koroki plebiscit, 1970, str. 309313. 30 L. Ude, Boj za severno slovensko mejo 19181919, Maribor 1977 (veinoma ponatisi razprav, ki so nastajale od 1960 do 1970) ; Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 19181919, Maribor 1979, in Boj za Maribor 19181919, Spominski zbornik ob sedemdesetletnici, Maribor 1988 (z bibliografijo stareje lit. str. 465518, sicer je teie na veinoma e pred 31958 zbranimi spomini udeleencev). 1 B. Krizman, Pitanje priznanja meunarodnog priznanja jugoslovenske drave 1919, v Istorija XX veka, zbornik , 1962, str. 345386. 32 A. Melik je napovedal to e leta 1919 v lanku Moderna politina naela in nai obmejni spori, Ljubljanski zvon 39, 1919, str. 420 si. ; v boju za meje po letu 1945 se je izkazala njegova napoved (o nedokonnosti zahodne i dokonnosti severne slovensko-nemke meje, doloenih v 3 3letu 19191920) kot v celoti pravilna. J. Pleterski, Prva odloitev, in M. Zeevi, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 19171921, Maribor 1977, in Na zgodovinski prelomnici (Slovenci v politiki jugoslovanske drave 19181929), I, Maribor 1986 (na str. 259274 je obsena navedba virov in literature, med drugim tudi o vpraanju preloma leta 1918). Vsaj nekaj dokumentov o tem je tudi pri Jankoviu in Krizmanu, Grada.
27

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

539

v nekaterih stvareh je ta prelom vseboval celo nazadovanje na tem pod34 roju). Gre pa tudi za rezultat posebnega zgodovinskega poloaja, ki ga danes vasih vidna mitologija o napanosti te zgodovinske odloitve gotovo spregleduje. Kljub kulturnemu razvoju je bila med Slovenci pred 1914 vidna poteza nezaupanje v bodonost naroda v obstojeih razmerah. V velikih potezah raz35 voja prebivalstva z ene strani e ni bilo premagano mono izseljevanje, z druge strani je grozee napredovala germanizacija ob nemko-slovenski meji, ki je po uradnih podatkih tetij na Korokem e obutno pritiskala absolutno tevilo Slovencev navzdol, na tajerskem pa se je pravkar ustavila ob prelomnici ustavitve napredovanja. 36 Posledice velikih gospodarskih prelomov od srede 19. stoletja naprej (izguba dohodka od prometa po njegovi revoluciji in od propadajoe stare industrije po uveljavljanju energije parnih strojev ter nove tehnologije elezarstva) 3 ' e niso bile premagane delno se je to zgodilo ele v novem prostoru jugoslovanske drave, 38 seveda ne v poljedelstvu. 39 V tem poloaju je razumljiv obutek narodne katastrofe, ki ga izraa Loj z Kraigher v Kontrolorju krobarju za poloaj v spodnjetajerskih trgih, 40 in izjava o sedanji agoniji naega naroda, s katero je v istem letu 1914 zael Izidor Cankar oceno Masljevega romana Gospodin Franjo. 4 1 V istem smislu govori mnogo nezaupanje v slovensko bodonost, izraeno pri vseh treh strankah (Ileiev ilirizem, tivolski program, Ueninikovo predvidevanje stopitve s Hrvati) in e posebej v mladinskem gibanju Preporod v misli, da vodi slovanska bodonost le v neke vrste zdruitev z drugimi Junimi Slovani (v kulturnem in marsikdaj domnevanem tudi jezikovnem pogledu). 42 Krek je sicer e jeseni 1913 zapisal z vejim zaupanjem: Jugoslovansko vpraanje ni eden izmed problemov, ki zahtevajo reitve od avstro-ogrske monarhije, marve je
34 To stalie o slovenskem kulturnem in narodnem razvoju je e vekrat poudaril Vasilij Melik (tudi v svojem predavanju na Ptuju, ki je bilo neposredno pred tem mojim) ; M. Zeevi je to presojal bistveno drugae, e da so dosegli Slovenci ta rezultat v kulturnem razvoju ele po nastanku Jugoslavije (Na zgodovinski prelomnici, str. 217258) ; ta Zeevieva sodba sloni na dvojni napaki: z ene strani pozna o slovenski literaturi in kulturi le njeno obravnavanje v razlinih razpravah in podobnem, ne pozna pa literarnih del samih in prav tako ne znanstvene publicistike to pa je za presojo bistveno premalo; eprav je res kulturni razvoj po nastanku Jugoslavije pomenil pomemben in velik premik, je bil to le kvantiteten, ne pa kvaliteten prelom, ki je bil izvren e pred letom 1914. Z druge strani Zeevi sploh ne upoteva dejstva, da je Jugoslavija zajela le priblino dve tretjini Slovencev, pri Slovencih zunaj Jugoslavije pa sta sledila po letu 918 izrazit upad in delno celo zatrtje slovenskega kulturnega ivljenja. Za slovenski narod v celoti torej leto 1918 nikakor ne pomeni le enosmernega vzpona, marve obratno eno izmed najvejih kriz, ki jih je v svoji zgodovini doivel; na nek nain se je pri tem izraala tudi jugoslovenska centralistina politika stare Jugoslavije, ki je v presojah M. Zeevia v celoti odsotna. 35 Temeljna analiza je za to vpraanje v delu Fr. Zwittra, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do dananjih dni, Ljubljana 1936, kar je kratko povzeto v analizi v Encikl. Jugosl. 7, 1968, str. 230233, v nekaterih pogledih pa dopolnjeno v Gospodarski in drubeni zgodovini Slovencev, zgodovina agrarnih panog I, 1970, str. 3467 (Zwitter, o virih) in 99127 (Grafenauer, o razvoju populacije od srede 18. stoletja do druge svetovne vojne). 38 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Korokem (op. 8) in Narodnostno stanje in slovensko-nemka etnina meja na tajerskem kot dejavnik osvoboditve severovzhodne Slovenije 1918/1919, ZC 33, 1979, str. 385405; M. Klemeni, Germanizacijski procesi na tajerskem do prve svetovne vojne, CZN 50, 1979, str. 350369; T. Zorn, Slovenci na avstrijskem tajerskem, prav tam, str. 430447. 37 Toussaint Hoevar, The Structure of the Slovenian Economy 18481963, New York 1965, 1549, in B. Grafenauer, Encikl. Jugosl. 7, 1968, str. 353357 ; o regionalnih posledicah prim. D. Kermavner, Politini boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od zaetkov do leta 1918, Ljubljana 1974, 1. str. 31127; J. Sorn, Zaetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984. 33 T. Hoevar, n. d., str. 121173; Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 323695. 39 Gospodarska in drubena zgodovina Slovencev, Agrarne panoge I, 1970, B. Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 619651, zlasti 631651. 40 L. Kraigher, Kontrolor Skrobar I, Ljubljana 1914; predelana izdaja s komentarjem Fr. Zadravca, v zbirki Iz slovenske kulturne zakladnice 14, Maribor 1973, in v Zbranem delu 3, Ljubljana 1978, v izd. D. Moravca (s podatki o razmerju obeh izdaj); za komentar prim, posebej B. Teply, Narodnostno ivljenje pri Lenartu v Slovenskih goricah pred prvo svetovno vojno, v Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, str. 474 do 515. 41 Iz. Cankar, Dom in svet 27, 1914, str. 126 si. (ponatis v Leposlovje eseji kritika, I, Ljubljana 1968, str. 302304. 42 L. Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, 1972, str. 3775 (prvi obj. 1967) ; J. Pleterski, O nekaterih vpraanjih slovenske politine zgodovine v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno (prvi obj. v ZC 1979), v Studije o slovenski zgodovini in narodnem vpraanju, Maribor 1981, str. 102 in e ponekod v isti knjigi. Za isti obup je znailen tudi zapis Ivana Cankarja iz asa med 1908 in 1918 z naslovom Slovenska legenda, Zbrano delo 25, 1976, str. 150 (komentar str. 325, prvi obj. 1923). 43 J. Krek, O jugoslovanskem vpraanju, Zora 20, 1913/14, str. 73; J. Pleterski, Studije, str.

540

. GRAFENAUER: IZ STAREGA V NOVI PROSTOR

p r o b l e m s a m zase, ki je njim najoje zvezana njena usoda, ki je od njegove reitve odvisen to be or n o t t o be; to besedilo dokazuje, da je pri r a z u m e v a nju K r e k o v e g a mihelskega govora 17. m a j a na k o r o k e m slovenskem ljudskem t a b o r u o nujnosti reitve avstrijskega j u g o s l o v a n s k e g a v p r a a n j a ( M i . . . smo p r e p r i a n i , da to m o r a priti, k e r sicer n i v n e v a r n o s t i na n a r o d , a m p a k naa drava) v resnici p r a v i l n a i n t e r p r e t a c i j a P l e t e r s k e g a in ne D u a n a K e r m a v n e r j a . 4 3 Realnega poloaja pa to ne s p r e m e n i , m a r v e se je takoj po zaetku vojne e v m n o g i h pogledih zaostril, zlasti po v s t o p u Italije v vojno p r o t i c e n t r a l n i m silam. 4 4 Ob presoji slovenske odloitve v z a d n j e m l e t u vojne in po njej le e dve ugotovitvi, ki p o d p i r a t a njeno zgodovinsko o p r a v i e n o s t : e l e t a 1925 j e A n t o n Koroec (ki je bil tedaj v opoziciji) ob k r i t i k i tega, k a r se j e zgodilo Slovencem po 1. d e c e m b r u 1918, v e n d a r l e p o v e d a l : Ce bi se bili d r u g a e orientirali, bi n a m bilo Slovencem prineslo e m n o g o ve kode, k a k o r si je sploh m o r e m o misliti. Gotovo je, da bi bila Slovenija razdeljena e bolj n e u g o d n o , k a k o r je danes. Gotovo je, da bi Avstrija, k a t e r e niso hoteli razkosati, dobila m a r i b o r ski o k r a j , da bi P r e k m u r j e p r i p a d l o M a d a r s k i in da nihe n e ve, kje bi se bila zaustavila r o k a slikarjeva, ki bi risala italijansko karto. 4 5 P o t r d i l o t e sodbe je prinesla razdelitev leta 1941 in dejstvo, da smo bili tedaj obsojeni n a n a r o d nostno unienje. P r i m e r j a v a poloaja 1918/1920 z r e z u l t a t o m boja za meje po 1945 p o m e n odloitve po 1918 e potrjuje in e n a k o jo potrjuje t u d i poloaj, ki ga imajo d a n e s t u d i po 1955 Slovenci n a K o r o k e m . Dejstvo je, da je e 1918 slovenska n a r o d n a samozavest za razvito k u l t u r n o ivljenje bistveno zrasla v p r i m e r j a v i s poloajem p r e d zaetkom p r v e svetovne vojne. To dokazujeta tudi zapisnika obeh sej k u l t u r n e g a odseka n o v e m b r a 1918, ki vse do d a n e s nista bila v ustrezni obliki objavljena in n e dovolj analizirana. 4 6

Summary FROM OLD TO NEW SPACE Bogo Grafenauer The report leans on the standpoint in the article which the author published 50 years ago on the occasion of 20 years of Yugoslavia in which he in accordance with the then opposition (1938) considered the breaking event in the downfall of th th st Austria-Hungary (28 /29 Oct. 1918) and not in the unification on the 1 of December 1918. In this respect the author still defends the following major theses on historical dveloppement in hat period : a) The Yugoslav question was up to 1914 put before all three major Slovene parties; yet they solved it only in the frame of the existing Austrian; Hunfarian state; different solutions were suggested only in Cankar's visionarism and in socially marginal Yugoslav Revival Movement (Preporodov). b) A deciding rupture arose on account of various causes (from 1914 on) in the years 1917/1918 not with the May declaration but as well in the frame of the declarational movement, which had an essential part in three ruptures in 1918 (31 s January in the memorandum of the Yugoslav club at peace negotiations in Brest-Litovsk; 16 /17 th August in the foundation of the National council (Narodni svet), completed th on 6 October with Narodno vijee (the Croatian National Council), and in 28 /29 October with the disintegration of the Monarchy into national units on basis of Wilson's demand to satisfy the national aspirations of Yugoslavs in Austria-Hungary, th as a condition for truce with the Monarchy in his answer dated 18 October 1918). c) Unreadiness of Slovene policy for such a turnover; the Serbian policy (expressed above all in the game about the Geneve agreement), and the Italian pres220 (Drva obiava ZC 1968) ; D. Kermavner, Politini boji na Gorenjskem 3, 1975, str. 239. J. Pleterski, Politino preganjanje Slovencev v Avstriji 19141917. Poroili vojake in vladne komisije Viri 12, Ljubljana 19S0 in 1982. 45 Izdaja prepisa stenograma Koroevega predavanja, S. Kranjec, ZC 16, 1962, str. 229. 48 Objavljena bosta v tej tevilki Zgodovinskega asopisa.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4
st

541

sure expanding new occupation have with the Act on 1 December not onlycooperated in the division of our national territory among four countries but as well contributed to Slovene inequality in the new Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. st d) The 1 of December is for Slovenes in traversing from Austria-Hungary to Yugoslavia the least important date, as it does not bring transition from dependence to liberty but merely affirmation of the already gained liberty-against losing th a considerable part of this achievement. More important is the 29 October as the beginning of a month lasting greater liberty with true own-deciding, and even greth ater (though irrealistic) hope, and perhaps the most important boundary, 10 Octoth ber/12 November (Plebisicit and Rapalo) when the extent of Slovene liberation also on account of Pai's policy in the last months of the 'war (although not only because of it) was essentially curtailed, today we know that partly ultimately. e) The Slovenes have in 1918 themselves decided for Yugoslavia in certainly legitimate a manner. For that fact equaly clearly gives evidence the -first decision for Yugoslavia from 1918 on and the fact of own liberation in October with that purpose. In historical aspect this is of course a result of maturity of national political conscience from 1867 elections on, to the formation of Slovene culture at the beginning of the 20 th century.

542

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUTEV SLOVENIJE YU-61000 Ljubljana, Akereva 12/1, tel.: (061)332 611, int. 210 vas vabi, da kot redni lan vstopite v eno izmed slovenskih zgodovinskih in muzejskih drutev Drutveni lani po niji ceni prejemajo osrednje glasilo slovenskih zgodovinarjev Zgodovinski asopis, imajo popust pri nabavi knjig iz zaloge zveze, lahko sodelujejo pri strokovnih in druabnih prireditvah drutev (zborovanja, predavanja, strokovne ekskurzije in podobno), brezplano prejmejo zvezino znako in izkaznico ter uporabljajo zvezino knjinico. Potrjena izkaznica ZZDS omogoa brezplaen ali ceneji vstop v tevilnih domaih in tujih muzejih ter galerijah. lani slovenskih drutev s popustom kupujejo knjige Slovenske matice, obasno pa tudi publikacije drugih slovenskih zalob. lanarino in naronino lahko vplaate vsako dopoldne (od ponedeljka do petka) na zvezinem sedeu ali pa s polonico na iro raun: Zveza zgodovinskih drutev Slovenije, Ljubljana, Akereva 12, 50101-678-49040. Vplailo vseh lanskih obveznosti je mono tudi pri vseh matinih pokrajinskih zgodovinskih in muzejskih drutvih. Tu so njihovi naslovi: Zgodovinsko drutvo Ljubljana, Akereva 12 Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana,

Zgodovinsko drutvo v Mariboru, Muzej narodne osvoboditve, 62000 Maribor, Heroja Tomia 5 Zgodovinsko drutvo v Ptuju, Pokrajinski muzej, 62250 Ptuj, Muzejski trg 1 Zgodovinsko drutvo v Celju, Muzej revolucije, 63000 Celje, Trg V. kongresa 1 (63001 Celje, pp. 87) Zgodovinsko drutvo za Gorenjsko, Gorenjski muzej, 64000 Kranj, Tavarjeva 43 Zgodovinsko drutvo za severno Primorsko, Pokrajinski Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja l/III arhiv, 65000

Zgodovinsko drutvo v Novem mestu, Zavod za olstvo SR Slovenije organizacijska enota, 68000 Novo mesto, Glavni trg 7 Muzejsko drutvo v Skofji Grajska pot Loki, Muzej na gradu, 64220 Skofja Loka,

Belokranjsko muzejsko drutvo, Belokranjski muzej, 68330 Metlika Zgodovinsko drutvo v Slovenskih Konjicah, 63210 Slovenske Konjice Klub slovenskih zgodovinarjev in geografov na Korokem, Postf. 38, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija Zgodovinsko drutvo za Pomurje, Pokrajinski muzej, 69000 Murska Sobota, Trubarjev drevored 4 Zgodovinsko drutvo za Koroko, Koroki pokrajinski muzej revolucije, 62380 Slovenj Gradec, Glavni trg 24 Zahtevajte prijavnico za vpis pri enem izmed pokrajinskih zgodovinskih drutev ali na sedeu osrednje zveze!

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4 . 543554

543

ZAPISI
Majda Cernie

PROCESI SPREMINJANJA DRUINE OD 15. DO 19. STOLETJA Za zgodovinsko obdobje, v okviru katerega bomo govorili o druini, je znailna cela vrsta sprememb: socialnih, ekonomskih, politinih, tehnolokih, kulturnih, moralnih, pravnih, religioznih, edukacijskih,... Z novim vekom so se sproili procesi, ki so mono spremenili takratno drubo in katerih posledice so obutne e danes. Vzroki, spodbujevalci in potek teh sprememb so bolj ali manj znani, odvisno od interesov tistih, ki so zgodovino prouevali. Lahko reemo, da nam je relativno dobro znana zgodovina politinih bojev, tehnolokih odkritij, ekonomske organiziranosti drube, umetnosti in literature. Med manj zgodovinsko obdelana in raziena podroja ivljenja ljudi pa spadajo tista, ki sodijo v intimno sfero lovekovega bivanja. V tem polju se nahaja tudi druina; odnosi in ustvovanja, ki se vzpostavljajo v njej. Pomanjkanje vedenja o zgodovini druine se najizraziteje odraa v celi vrsti mitov, ki obstajajo o druini. Ko se razpravlja o preteklih vsebinah in oblikah druinskega ivljenja, se pogosto izreka naslednje trditve: 1. druina, kot jo poznamo danes, skupnost moa, ene in nedoraslih otrok, t. i. nuklearna druina, je zgodovinska posebnost, neznana tako v preteklosti kot danes izven evropskega prostora; 2. v preteklosti so ljudje najpogosteje iveli v velikih razirjenih druinah med mnoico najrazlinejih sorodnikov in ele industrijska revolucija je ustvarila pogoje za razvoj izolirane, vase obrnjene nuklearne druine; 3. med primitivnimi plemeni je zakonska zveza nekaj povsem neobiajnega in neznanega, ljudje ivijo v klanih in skupinah, v katerih vlada promiskuiteta in kjer ni ljubosumja; 4, v preteklosti so zakon med dvema mladoporoencema pripravili stari in sorodniki, mladi par pri tem ni imel nikakrne besede; 5. ljudje so se vasih poroali zelo zgodaj, v svojih najstnikih letih; 6. romantino ljubezen so odkrili in vpeljali trubadurji, bila je posveena preutnim razmerjem; 7. skrb in nega otrok je izum modernega asa; v preteklih obdobjih je zelo veliko dojenkov in otrok pomrlo zaradi brezbrinosti mater; na otroke so odrasli v preteklosti gledali kot na pomanjane odrasle; 8. loitev je prav tako moderna invencija, je indikator zatona mone druine, kar zastrauje ljudi; 9. drava in cerkev sta vedno zelo visoko cenili druino ter jo podpirali. Veina teh mitov je nastala izpod peres zgodovinarjev 19. stoletja, ki so pod vplivom naraajoega optimizma v vedno veji in vsestranski drubeni napredek, ki.se je takrat obetal, gledali na zgodovinski proces kot na neprekinjeno linearno priblie^ vanje vsebolj popolnim, civiliziranim oblikam drubenega ivljenja. Toda s spoznanji, da napredek na tehnolokem in ekonomskem podroju ne vodi nujno in naravnost k veji drubeni blaginji, so se pojavili dvomi o upravienosti progresivnega ocenjevanja preteklosti in sedanjosti drubenega dogajanja. Pod ponovno, pisanje zgodovine je bilo poleg razlinih obdobij in idejnih tokov postavljeno tudi ocenjevanje pravilnosti prej navedenih' mitov. Noveja raziskovanja preteklih oblik, druinskega ivljenja sovpadajo s krizo drave blaginje, najbolj pa so se razmahnila v sedemdesetih letih. Glavni tematski sklopi, na katere so se osredotoile socilnozgodovinske in socioloke tudije o druini, so predvsem: 1. struktura in velikost.druine v preteklosti, 2. odnosi md partnerji (zakonska in izvenzakonska razmerja) ter 3. odnosi med stari in otroki. ' ' ' . Struktura in velikost druine Socilnozgodovinske in socioloke tudije o strukturi in velikosti druine so si postavile za cilj svojega dela zavrnitev mita o razirjeni druini kot prevladujoi druinski obliki pred nastopom industrijske revolucije. K nastanku tega mita so veliko prispevale socioloke teorije o druini, ki so se pojavile v prejnjem stoletju in izhajale iz predpostavke, da razvoj druinskih skupnosti poteka v smeri od tevilno obsenih in kompleksnih k majhnim in enostavnim druinskim formam. K tej predstavi je mnogo prispeval francoski sociolog Frdric Le Play, ki je svojo teorijo o druini ponazoril z modelom trostopenjskega razvoja druine: od patriarhalnega tipa, ki predstavlja strukturalno trdno skupnost, zvesto tradiciji in rodu, v kateri.ivijo vsi sinovi e naprej po poroki. Drugi razvojni tip predstavlja rodovno druino, prav tako strukturno stabilno in zvesto druinski liniji. Vendar, pri tej druinski formi vsi sinovi po poroki ne ostanejo doma. Stari poroijo in obdrijo samo enega otroka, najpogosteje najstarejega sina dedia, ki mu podelijo posestvo. Drugi

544

M. CERNIC: PROCESI SPREMINJANJA DRUINE . . .

otroci, ki jim ne pripada dediina, lahko, e elijo, ustanovijo svoje lastne druine ali pa ostanejo e naprej po svoji lastni volji neporoeni v izvorni druini. Tretji tip pa predstavlja nestabilno druino, katere lani ne utijo veje pripadnosti k domai skupini in so usmerjeni k spremembam, kar vodi k malotevilnim druinam (matere v druinah prvega in drugega tipa so imele po le playevih ocenah tudi do 25 otrok). Takna druina se izoblikuje s poroko, z rojstvom otrok, kona pa se s smrtjo starev in razdelitvijo dediine. Le Play je menil, da se je tip nestabilne druine pojavil z manufakturo industrializacijo, prevladoval med delavskim razredom ter pomenil izraz njihove pauperizacije. Le Play pa ni bil le znanstvenik, temve tudi drubeni reformator. Reitev nastale krize, v kateri se je po njegovem mnenju znala druina in celo prihodnost naroda in rase, je videl v ponovni vpeljavi tradicionalnih druinskih oblik in njihovih gospodarskih sistemov, v ponovnem konstituiranju oetovske avtoritete in v obnovitvi preteklih druinskih vezi. Ponovna uveljavitev rodovnih odnosov je za Le Playa pomenila prispevek k miru in prepreevanju drubene dezintegracije. Tudi kasneji sociologi so ustvarjali znanstveno podobo druine po podobni analogiji kot Le Play: egoizem in individualizem majhne moderne druine je odgovoren za nastali drubeni poloaj, za vse vejo revino in nemoralnost naraajoe mnoice delavcev. Reitev teh problemov so prav tako videli v restavriranju preteklih oblik-, druinskega bivanja nasproti hladnim, poslovnim in brezosebnim drubenim odnosom. Zavzemali so se za vrnitev k patriarhalni druinski hierarhiji, vzpodbujali ljudi za vstopanje v zakon, rojevanje otrok, negovanje ostarelih,... Povzdigovanje in idealiziranje patriarhalne razirjene druine ter z njo povezanih odnosov odvisnosti si je iskalo oporo v domnevnih zgodovinskih dejstvih in predstavah v interesu uveljavljanja doloenih politinih tendenc. V takni podobi druine, kot se je pojavila v prejnjem stoletju in pred tem e v asu romantike, se skrivajo predpostavke za antidemokratine ideje o neenakopravnosti med spoloma in o podrejenosti, ki izhaja iz principov, kot je primogenitura. Prikazovanje razirjene druine kot naravnega temelja drubene organizacije nosi v sebi precejnje monosti ideolokih implikacij, ki se lahko v vsakem zato ugodnem asu reaktivirajo in aktualizirajo, kot je to bilo v primeru faizma in drugih avtoritarnih gibanj. 1 Razjasnitev vpraanja o dejanskem obstoju razirjene druine je zato precej pomembno poetje. Toda do sredine tega stoletja pri sociologih in socialnih zgodovinarjih to podroje ni vzbujalo vejega zanimanja. Prvi resneji poskusi so se pojavili v 50. letih, ko je skupina antropologov identificirala strukturo druine v 565 razlinih kulturnih okoljih in naletela n a izredno raznolikost nainov bivanja ljudi. Toda prouevanje zgodovine druine zgolj s pomojo opazovanja danes iveih primitivnih skupnosti se je izkazalo za neustrezno, saj npr. ni mogoe odkriti direktne zveze med ivljenjem francoskega ali anglekega kmeta v 14. ali 15. stoletju in avstralskim avtohtonim prebivalcem 20. stoletja. Hkrati s tem spoznanjem se je pojavila potreba po natanni opredelitvi pojmov, ki naj vodijo raziskovanja preteklih oblik skupnega bivanja ljudi. Kot prvo je bilo potrebno doloiti sam pojem opazovanja druino. Opredelitev pojma druine Pomen besede druina se je skozi zgodovino spreminjal. Dananji pojem druine je veliko oji kot pojem, ki so ga uporabljali v preteklosti. Sfera zasebnosti se je opredeljevala veliko ire kot danes. Se v 16. stoletju se je pojem druine umeal med skupno bivanje in sorodstvo. Pomenil je bodisi skupnost sorodnikov, ki ne bivajo skupaj, bodisi skupnost oseb, ki sicer bivajo skupaj, niso pa nujno povezane 2 po krvi ali s poroko. V poznem srednjem veku in v zaetku novega veka npr. nemina ni niti poznala izraza, ki bi lahko opredelil skupino stari otroci, ki jo mi danes poznamo kot druinsko gospodinjstvo, majhno nuklearno druino. Pojem familia, ki ga je sprejela nemina in drugi evropski jeziki, je izel iz latinine ter je prvotno pomenil hio, skupnost skupaj iveih oseb pod isto streho. V dananjem pomenu se je ta izraz pojavil ele v 18. stoletju. Toda, kot pravita Mitterauer in Sieder, to ne pomeni, da majhne druinske skupnosti v preteklosti niso obstojale. Za raziskovanje skupnega bivanja ljudi v preteklosti tako ni mogoe uporabljati golih pojmov kot so druina, hia, rod, ker so med seboj zgodovinsko neprimerljivi. Tega se je zavedal tudi P. Laslett, ki je do danes izdelal najobsenejo tudijo o velikosti in strukturi druine. 3 Poleg zahodne in srednje Evrope je zaobsegla tudi del Balkana, del dananje SZ, ZDA in Japonsko. V svoji tudiji je izhajal iz predpostavke, da so pretekli zapisovalci mej domaih skupnosti pri popisih predvsem upotevali kriterij skupnega bivanja pod isto streho, ne pa toliko kriterij sorodstva, ki
Glei M. Mitterauer in R. Sieder: Vom Patriarchat zur Partnerschaft, Mnchen 1984. J. L. Flandrin: Sorodstvo, druina in spolnost v Franciji od 16. do 18. stoletja, Ljubljana 1986, str. 10. ., _. 3 P. Laslett : Household and Family in Past Time, Cambridge 1974.
2 1

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

545

se danes uporablja pri doloevanju druinskih skupnosti. Da bi se izognil zgodovinski nekonsistentnosti pomenov domaih skupin, je izdelal svojo nomenklaturo pojmov in jo uporabil pri analizi virov (viri njegove tudije so bili zapisi rojstev, krstov, porok in smrti iz starih upnijskih knjig in prvi uradni popisi prebivalstva). Pri oblikovanju svoje tipologije domaih skupin je upoteval tri kriterije: lokacijskega (bivanje pod isto streho), funkcionalnega (skupno opravljanje najrazlinejih aktivnosti) in sorodstvenega (po krvi in poroki pridobljene vezi). V zvezi s tem je razlikoval med pojmom druine in pojmom gospodinjstva. Pojem druine mu pomeni krog sorodnikov, ki ne zajema le posamezne stanovanjske skupnosti, ampak se razteza preko njenih meja in preko^ ene same asovne toke. Pojem gospodinjstva pa zajema skupnost oseb, ki skupaj ivijo, skupaj opravljajo najrazlineje aktivnosti in so si v sorodu. Ta pojem se mu je zdel najustrezneje izhodie za prouevanje domaih skupnosti v preteklosti. V Laslettovi tipologiji se pojem gospodinjstva deli na: preprosto druinsko gospodinjstvo, katerega lani so, bodisi zakonski par brez otrok, bodisi zakonski par z nedoraslimi otroki, lahko tudi ovdovela oseba z nedoraslimi otroki, ne pa samske osebe (vana je konjugalna enota). V ta tip gospodinjstva tudi ni tel bolj oddaljenih sorodnikov, ki jih loi ve konjugalnih enot, t. j . zakonskih vezi, npr. bratov in sester enega od partnerjev. Drugi tip v tej tipologiji predstavlja -razirjeno druinsko gospodinjstvo, ki ga sestavlja konjugalna enota z dodatnimi sorodniki. Ta skupnost je podobna enostavnemu druinskemu gospodinjstvu, vendar ima nekaj dodatnih karakteristik. Sorodniki, ki ivijo skupaj z zakonskim parom in njunimi otroki, lahko spadajo bodisi v prejnjo generacijo (stari stari) bodisi v generacijo, ki sledi konjugalni: to so lahko vnuki, lahko pa tudi bratje ali sestre, bratranci ali sestrine enega od partnerjev. Tretji tip predstavlja mnogokratno druinsko gospodinjstvo, ki vkljuuje ve konjugalnih enot, ki so sorodstveno ali zakonsko povezane med seboj. Te enote so lahko enostavne ali vertikalno ali kolateralno razirjene. Vsi ti tipi gospodinjstev lahko vkljuujejo tudi posle, vendar pa ti s svojo prisotnostjo ne vplivajo na strukturo druinskega gospodinjstva, ampak le na velikost. Vano pri tej tipologiji je, poudarja Laslett, razlikovanje med pojmom razirjene druine in pojmom razirjenega druinskega gospodinjstva. Prvi pojem se nanaa na sorodnike, ki imajo relativno pogoste medsebojne kontakte, a nujno ne ivijo skupaj, drugi pojem pa ima predvsem koresidentni pomen. S pomojo tako razdelanih kriterijev in tipologije gospodinjstev je P. Laslett s sodelavci potrdil domneve, do katerih so se nagibali demografi v 70. letih; da je danes nuklearna druina prevladujoa skupnost bivanja ljudi povsod, tudi v nerazvitih delih sveta in da je bila pravilo tudi v preteklosti. Laslettove analize tradicionalnih skupnosti so pokazale, da se v vsakem popisu prebivalstva lahko pojavi tudi razirjeno druinsko gospodinjstvo, da je potencialno tevilo taknih skupin vedno mono. Toda pri ocenjevanju pogostosti pojavljanja taknih skupin, meni Laslett, je vedno potrebno upotevati ivljenjski, razvojni cikel, asovno toko, v kateri se posameznik v doloeni domai skupini nahaja. Kajti v razlinih asovnih trenutkih je posameznik v razlinih druinskih poloajih, na kar lahko vpliva vrsta dejavnikov; od naina produkcije do dednih obiajev. Nor. v drubah, v katerih je obiaj, da se hia podeduje, se v doloenih ivljenjskih fazah lahko zgodi, da mladoporoenci ivijo s svojimi ali partnerjevimi stari e nekaj asa. V predindustrijski srednji in zahodni Evropi je bila ta faza relativno redka in kratka, esar popisovalci niso upotevali in so zato pogosto registrirali netono, neobjektivno situacijo. Laslett s sodelavci se je temu izognil s pomojo opisane terminologije in klasifikacije domaih skupin (uporabljivi so bili le tisti seznami, ki so vsebovali starost popisanih) ter tako, da je med seboj primerjal ista gospodinjstva iz zanorednih popisov istih drubenih skupnosti (v analize so bili vkljueni le tisti ponisi, v katerih so bile naznaene jasne meje med posameznimi gospodinjstvi). S svojo metodologijo je priel do podobe domaih skupnosti v preteklosti, kot jo npr. ponazarja spodnja tabela. 4 (Glej str. 554.) Vpliv demografskih in drugih dejavnikov na strukturo gospodinjstva Laslettove zgodovinske analize domaih skupin so tako pokazale, da struktura gospodinjstva ni nujno odvisna od velikosti gospodinjstva in da velikih gospodinjstev ni mogoe enaiti z razirjeno druino. Odkrile so, da je struktura gospodinjstva odvisna variabla, na katero vpliva cela vrsta med seboj povezanih initeljev. O veliki, razirjeni druini kot pravilu bivanja v preteklosti ni mogoe govoriti e zaradi demografskih pogojev, ki so vladali v predindustrijski drubi: 1. Visoka smrtnost otrok, mladine in odraslih. ivljenjsko priakovanje ob rojstvu je bilo v Angliji v 16. stoletju le 32 let. 5 V Franciji pa je bila npr. povprena stopnja smrtnosti v prvem letu ivljenja med 15 in 30 %. V naslednjih letih ivljenja
4 5

P . L a s l e t t : F a m i l y Life a n d Illicit Love In E a r l i e r G e n e r a t i o n s , C a m b r i d g e 1978, str. 2023. L. S t o n e : T h e F a m i l y , Sex a n d M a r r i a g e i n E n g l a n d 15001800, M i d d l e s e x 1984, str. 55.

546

- ERNIC: PROCESI SPREMINJANJA DRUINE . . .

se je ta stopnja znievala, toda starost 20. let je dosegla (e v 18. stoletju) le polovica 6 otrok; preivel je tako le vsak dragi do tretji otrok. Ker se je pogosto dogajalo, da je preivel ravno' najmlaji otrok, je bila starostna razlika med oetom in njegovim naslednikom precej velika, s tem pa majhne monosti skupnega bivanja. Te monosti so bile redkost tudi zaradi visoke stopnje smrtnosti, ki je vladala med odraslimi; stari so pogosto umrli, e preden so otroci ustanovili svoje nove druine. 2. Starost ob poroki. V predindustrijskih asih se je velika veina ljudi, razen redkih primerov iz najvijih drubenih slojev, poroala relativno pozno v primerjavi z dananjimi obiaji, kar je v nasprotju s prevladujoimi predstavami o preteklih navadah. V poznem 16. stoletju je bila v Angliji povprena starost ob prvi poroki med majhnimi lastniki zemlje in preprostimi delavci precej visoka ter se je v 17. in 18. stoletju e dvigovala; pri mokih se je povzpela od 27 na 28 let, pri enskah pa od 25 na 27 let. 7 Pogost vzrok odlaganja porok so bili dedni obiaji, ki so doloali, da mora dedi poakati s poroko do smrti svojega oeta, in pravila, ki so dovoljevala poroko le tistim, ki so imeli dovolj materialnih sredstev za ustanovitev lastne druine. Mnogi, predvsem posli, pa nikoli niso mogli zbrati dovolj denarja, da bi se poroili, in so zato ostali, bodisi sami in do konca ivljenja sluili pri tujih ljudeh, bodisi iveli v konkubinatih. 3. Stopnja rodnosti. Pozne poroke so vplivale tudi na rodnost ensk. Njihovo obdobje rojevanja je trajalo okoli 20 let. Pogosto so ga prekinjale razline bolezni in jalovost zaradi slabe prehrane in tekega dela. Poleg tega so stopnjo rodnosti zmanjevali e obiaji dojenja; veljalo je pravilo, da je treba otroka dojiti do njegovega 18. meseca. Vse to je vplivalo na razmak med enim in drugim porodom, ki je v povpreju trajal od 24 do 30 mesecev. 8 Zato so enske veinoma rodile najve 8 otrok, med katerimi jih je v najboljem primeru preivelo le etvero do petero. Med vijimi, bogatejimi drubenimi sloji je bila stopnja rodnosti pri enskah nekoliko* vija, s tem pa tudi nekoliko ve otrok, vendar e vedno ne toliko, kot je trdil Le Play. Poleg demografskih pogojev so skupno bivanje ve generacijam prepreevali tudi obiaji poiljanja otrok v uk in sluenje v tuje hie. Tako med bogatimi kot med revnimi druinami je obstajalo preprianje, da se otroci najbolje nauijo potrebnih znanj za ivljenje pri tujih ljudeh, ne pa v domai hii. Tako so otroci zapustili svoj dom e pri 10. oziroma 12. letih, se vanj zopet vrnili okoli 18. leta, mnogi pa nikoli ve. Poleg tega so premoneji gospodarji za potrebe gospodarske dejavnosti, predvsem v asu sezonskih del in gospodarske konjunkture, najemali tuje ljudi in sorodnike, zato je bila v doloenih obdobjih hia bolj polna ljudi kot v drugih obdobjih. Pri tem pa je vano tudi to, da je moralo imeti druinsko gospodinjstvo, e je hotelo preiveti, stalno zapolnjene vloge, to pomeni, da je moralo imeti gospodinjstvo tako gospodarja kot gospodinjo. e je eden od njiju umrl, se je morala ovdovela oseba imprej ponovno poroiti. Tako so bile ponovne poroke precej pogost pojav in razlike v letih med zakoncema dokaj velike (enske so bile pogosteje stareje od svojih partnerjev kot danes). Otroci, ki so iveli v taknih gospodinjstvih, pa so izhajali iz razlinih zakonov in pripadali razlinim starem. Pretekle domae skupnosti so bile tako izredno mobilne enote, kljub zelo statinim drubenim strukturam. lanstvo druinskega gospodinjstva se je nenehno spreminjalo: njegovi lani so odhajali, na njihova mesta pa so prihajali drugi. Pojavna forma druine se je nenehno spreminjala zaradi funkcij, ki jih je takrat opravljala in zaradi ivljenjskih pogojev, v katerih se je nahajala. V vsej tej raznolikosti, pa je bila izhodie vedno majhna nuklearna druina. Problemi pri prouevanju odnosov med druinskimi lani v preteklosti Noveje socialno zgodovinske tudije (Stone, Mit^eraer, Sieder, Flandrin, Mount) so si za svoje podroje raziskovanja poleg velikosti in strukture druine izbrale tudi podroje intimnih, ustvenih vezi med druinskimi lani v preteklosti, da bi razistile z domnevami o novosti materinske in zakonske ljubezni. Raziskovalci so se tiri iskanju ustreznih virov za prouevanje te tematike sreevali s tejimi problemi kot pri prouevanju velikosti in strukture druine, katerih viri so bili, kot smo e omenili, stari upnijski" registri in najzgodneji popisi prebivalcev. Podatki iz teh seznamov so kljub pomanjkljivi metodologiji popisovanja, ki so jo raziskovalci uspeli popraviti in dopolniti, dokaj zanesljivi in nedvoumni. Viri, iz katerih so rpale raziskave o odnosih v preteklih druinskih formah, pa so precej bolj problematini. Za prouevanje zasebnih, intimnih aspektov ivljenia so najprimerneji osebni viri: dnevniki, ivljenjepisi, spomini, korespondence,... Zgodovinski zaoisi z intimno vsebino, ki so danes na voljo, pa so le fragment tistega, kar je neko obstajalo. Toda
6 7 6

Mitterauer - Sieer, str. 51. Stone, str. 44. Prav tam str. 52.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 . 4

547

to ne jemlje vrednosti zapisom, ki so se ohranili. Veje teave se pojavljajo predvsem pri interpretaciji teh virov; njihova vsebina je subjektivno, idiosinkratino naravnana (avtor sam sebe prikazuje v najlepi lui), iz njih je mogoe razbrati le eno stran resnice. Pogosto izraajo le elje, ne pa dejanskih dogodkov. Zapisani so na stereotipen nain izraajo internalizirane norme in m o r a l o , . . . Teave pri interpretiranju izhajajo tudi iz socialne nediferenciranosti teh virov; tovrstni zapisi so nastajali predvsem med izobraenci, ti pa so bili ponavadi vijega in srednjega stanu, zato poznamo le njihove navade in ustvovanja, ne pa tudi veliko veje mnoice navadnih ljudi. Dokaj teko je interpretirati tudi neosebne vire, ki dopolnjujejo osebne; npr. najpogosteje publicirane in brane prironike z nasveti o skladnem druinskem ivljenju, Ker je imela monopol nad pisano besedo do 16. stoletja cerkev, s tem pa tudi nad pisanjem didaktine literature, lahko le ugibamo, koliko so se napisana pravila in vrednote ujemale z dejanskim obnaanjem in miljenjem povprenih ljudi. Zato je potrebno razlikovati med tem, kaj so ljudje eleli poeti in so tudi poeli, in tem, kaj se je od njih priakovalo, 9zahtevalo. Ni namre neposredne zveze med zgodovino cerkve in zgodovino druine. Prav tako to velja tudi za literarne (pesmi, novele,...) in likovne vire (slike, kipe, karikature,...), ki so jih nekateri raziskovalci uporabili kot dokazni material za svoje trditve. Analize ikonografije nas vodijo, do zakljuka, da je bil koncept druine v srednjem veku neznan, 10 da se je pojavil v 15. in 16. stoletju, in da je svoj polni izraz dosegel v 17. stoletju. Sklepanje iz teh virov na druino ni enostavno, kajti spremembe v umetnosti se zelo redko dogajajo hkrati z drubenimi spremembami (Mount). Poleg tega pa je ton, izraz sporoil v besedi in sliki precej ironien, sarkastien in poudarja prej posebnosti kot znailnosti ivljenja ljudi neke dobe. Viri, na katere se opirajo socialnozgodovinske in socioloke tudije o odnosih v druini, so tudi uradni dokumenti: oporoke, porone pogodbe, zapisi o loitvenih sporih, . . . ter demografske statistike : rojstva, poroke, smrti, predzakonske nosenosti, nezakonska rojstva,... Ti viri se zdijo na prvi pogled najmanj problematini, vendar pa jih, tako kot prejnje vire, ne gre nekritino sprejemati. Kot veino pisanih virov je tudi tovrstne zapise cenzurirala cerkev; npr. Tako v srednjem veku kot v 18. stoletju najdemo revee, ki so iveli v konkubinatu, ker niso bili dovolj bogati, da bi se poroili. Pri teh v arhivih redko najdemo sledi njihovih otrok. 1 1 To nas lahko vodi do sklepa, da se uradni podatki o deleu nezakonskih otrok niso skladali z dejanskim stanjem. Za preverjanje tonosti slike, ki jo ponujajo navedeni viri, morajo raziskave o druini in odnosih v njej prouiti in, kot pravi Mount, upotevati tudi kombinacijo pritiskov drave, cerkve in revine, ki so imele hude posledice za druinsko ivljenje. 12 Z identifikacijo pritiskov, ki sta jih cerkev in posvetna oblast izvajali nad druino, se spremembe v njej, nastale od novega veka do danes, prikazujejo v drugani lui, kot so jih prikazovale razne evolucijske in njim podobne teorije. Pokae se, da so spremembe posledica medsebojnega uinkovanja razlinih ideolokih konceptov, ki sta jih cerkev in drava vsiljevali druini. Mnoge vrednote in ustva, znailna za druino, so postala vidna, priznana in celo zaeljena ele takrat, ko so postala koristna za iro drubeno skupnost in ne le za majhno skupino kot je druina. Trendi v smeri nuklearne druine Trendi v smeri uveljavitve ustev in vrednot, znailnih za nuklearno, izolirano druino niso potekali nemoteno, brez padcev in ponovnih dvigovanj, brez nihanj med individualnim in kolektivnim, med permisivnim in represivnim. Teh nihanj je bilo med 15. in 20. stoletjem mnogo, zaradi boja med kompetitivnimi interesi in idejami na razlinih nivojih drubene organizacije, od individua do drave. 1 3 Naslednje znailnosti veljajo za Anglijo. Prvi trend oznauje srednjeveka, odprta rodovna druina, katere-lani so bili mono orientirani navzven k sorodnikom in skupnosti. Konjugalno druinsko gospodinjstvo je predstavljalo ohlapno1 jedro kompaktne mree rodovnih in sorodstvenih odnosov, katerih stopnja pogostosti in intenzitete je bila odvisna od socialnega ranga skupine, velikosti njene lastnine in dediine. im veji status in im ve lastnine je imela druina, intenzivneji so bili kontakti med njenimi lani in lani ostale rodovine in veja je bila soudeleba sorodstva pri formiranju vsakodnevnega ivljenja nuklearne druine. To velja tudi za poroko, ki je bila kolektivna odloitev druine in sorodnikov, njihovih ekonomskih in politinih interesov. Pomenila je prispevek za blaginjo celotne rodovine. Zato so se morala individualna nagnjenja in elje posameznika pods

Glej F . M o u n t : T h e S u b v e r s i v e F a m i l y , L o n d o n 1985. P . A r i e s : C e n t u r i e s of C h i l d h o o d , M i d d l e s e x 1979, str. 341. F l a n d r i n , str. 165. 12 M o u n t , str. 130. 13 S t o n e , str. 424.
10 11

548

- C E R N I C : PROCESI SPREMINJANJA DRUINE . . .

rediti volji druinskega poglavarja in ostalih rodovnih avtoritet. Pri izbiri partnerja sta* imela odloilno vlogo mo in lastnina izbranega kandidata, ne pa srna in telesna privlanost med mladima. Odnosi med zakoncema so bili zato precej prazni in oddaljeni. V njih ni bilo utiti moneje emocionalne pripadnosti, ampak zgolj lojalnost, ki je izhajala iz medsebojne eksistenne odvisnosti. Romantina ljubezen se je najvekrat razvila izven zakona. Toda ustva naklonjenosti so se lahko razvila tudi po nekajletnem skupnem ivljenju v zakonu ali vsaj partnerstvo. Pripravljeni zakoni pa, kot pravi Stone, niti niso bili tako slabi; po eni strani ljudje od njih niso veliko 14 priakovali, po drugi strani pa je ustva lahko prilagoditi drubenim zahtevam. ustvena oddaljenost v srednjeveki odprti druini pa ni bila znailna le za odnose med partnerji, ampak tudi za odnose med stari in otroki. Vzroke ibkih ustvenih vezi med njimi je mo iskati v takrat zelo visoki stopnji umrljivosti otrok in dojenkov med vsemi drubenimi sloji, o emer smo e govorili. Poleg tega je med bogatimi druinami obstajala tudi navada, da so dojenke hranili pri dojiljah od 12. do 15. meseca. Ena od monih razlag vpeljave tega obiaja je bila tenja starev po lajem prenaanju izgube otrok (Flandrin). Toda umrljivost dojenkov, za katere so skrbele dojilje, je bila celo dvakrat veja kot pri tistih, ki so se hranili pri materah. Vzrok nenavezanosti med stari in otroki je bila tudi e omenjena navada izmenjavanja otrok med druinami, ki je bila neke vrste socialna dolnost. ustveno ibke vezi ali celo negativna ustva med stari in otroki ter tudi med samimi brati in sestrami pa so izhajali tudi iz principa primogeniture. Ohranjanje enovitosti druinske lastnine s prenosom dediine na enega dedia, najpogosteje najstarejega sina, je vodilo k razlinim socializacijskim vzorcem, z monimi diskriminacijskimi potezami. Poloaj dedia se je bistveno razlikoval od poloaja drugih otrok. Deleen je bil veje skrbi in pozornosti s strani starev in ostalih lanov gospodinjstva. Kljub doloenim pritiskom (pripravljeni poroki) je bilo otrotvo in celotno ivljenje dediev neprimerno laje kot ivljenje njegovih bratov in sester, ki so bremenili druinska sredstva in bili zato nezaeljeni ter zanemarjeni. e so si ti eleli ustanoviti lastno druino, so si morali sredstva zanjo ustvariti sami, s sluenjem pri tujih ljudeh. Poleg lojalnosti do druine, sorodstva in rodu je bil v 15. in 16. stoletju visoko cenjen tudi dobri gospod (good lordship): reciprona izmenjava patronae, podpore in gostoljubja v zameno za pozornost, ustreljivost, spotovanje, svetovanje in lojalnost. 15 Ta recipronost ni bila omejena le na sorodstvo, ampak je vkljuevala vse lane gospodinjstva: posle, vajence, pomonike, najemnike, prehodne goste,... kar se je fizino manifestiralo v polni hii, polni gostoljubja, a z malo- privatnosti. Tretja visoko cenjena vrednota tistega asa je bila ast, ki pa se ni pripisovala kolektivu, ampak posamezniku. Izvirala je iz lordstva, e posebej pa iz ostankov srednjevekih idej o vitetvu: iz predanosti veri, bojevitosti, izpostavljanju ivljenja nevarnostim, . . . Pomembna opora pri doseganju asti pa so bile tudi dobre rodovne in svake povezave. Vrednote rodovne in sorodstvene lojalnosti, dobrega gospoda in asti se vedno pojavljajo tam, kjer sta sistem drave in prava ibka, in e posebej dolgo vztrajajo v razmerah politine in ekonomske krize. Veja ali manja vztrajnost teh vrednot je bila znailna za celotno podroje dananje zahodne in srednje Evrope skozi ves srednji vek od okoli leta 1000 do zaetka renesanse. Ob tem je pomembno tudi to, da je bil ta trend druinske organizacije znailen le za vije drubene sloje. V druini s psiholoko distanco je ivela vsa visoka aristokracija^ zelo razirjena je bila med graaki, prav tako pa tudi med znatnim delom nijega plemstva. Nijih slojev se ta kulturni vzorec ni dotaknil. Ker niso imeli zemlje, jim je bilo marsikaj prizaneeno. Pri izbiri partnerja so bili svobodneji, zato je bil njihov zakon bolj partnerski. Stari med otroki niso delali razlik, ker za to niso imeli razlogov. Naslednji trend oznauje tip restriktivne patriarhalne druine, katerega asovna mejnika sta pozno 16. in zgodnje 17. stoletje, ter predstavlja modifikacijo srednjevekega tipa druine. Poveal se je pomen konjugalne enote in njenih ustvenih vezi, kar je bila posledica nekaterih splonih drubenih sprememb. Z revolucionarnimi dogodki v Angliji pred in po letu 1640 se je mono poveala mo drave in obseg njenih pravic. Temu pa so se pridruile e protestantske reforme in literatura, pisana beseda, ki je propagirala gospodinjstvo, kot simbol celotnega drubenega sistema, temeljeega na od Boga postavljenih principih hierarhije, spotovanja in ubogljivosti. V 16. stoletju je zaela drava izvajati monopol nad vojakimi, pravnimi in lastnikimi zadevami svojih dravljanov. Sorodstvo in dobri gospod pa sta za porajajoo senacionalno dravo predstavljala oviro in gronjo njeni suverenosti. Zato je dala drava teoretino in praktino podporo ojemu druinskemu jedru ter intenzivi14 15

Prav tam str. 82. Prav tam str. 73.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

549

rala mo druinskega gospodarja. V podrejenosti ene in otrok mou, oetu je videla analogon podrejenosti ljudstva svoji avtoriteti. Nuklearno druino in njene ustvene vezi je podprla tudi cerkev. V 16. stoletju je poveala svoj interes za druino, kr je bila verjetno posledica sprijaznjenja cerkve z realnostjo ivljenja ljudi, z obstojem druine in spoznanj o njeni vlogi pri oblikovanju lovekove osebnosti. Cerkev je e vedno menila, kot skozi celotni srednji vek, da je potrebno ustva krotiti, jih nadzorovati, vendar v tistem asu ni ve z odpovedovanjem zakonskemu ivljenju, temve ravno nasprotno, z vstopom v -sveti zakon. Srednjeveki ideal nedolnosti se je umaknil idealu konjugalnih ustev; zakonski stan je postal etina norma za pravega kristjana. Srednjevekima vzrokoma zakona: odvrniti od neistovanja in prokreaciji zakonskih otrok je bila dodana e duhovna intimnost. Posebej mono se je ta miselnost udomaila med puritanci, ki pa so dopuali razvoj ustev po poroki; ustvene vezi so pomenile moralno dolnost zakoncev. Toda te dolnosti niso bile enakomerno porazdeljene med moem in eno. Vse avtoritativne reformatorske cerkve so namre razglaale podrejenost ena moem v smislu: On le za Boga, ona za Boga v njem, formulacije dolnosti med spoloma J. Miltona. 16 Protestantski duhovniki in moralni teologi so podrejenost enske opravievali z njeno krivdo pri izvirnem grehu; enska je prva zapadla v greh in se more zato spokoriti s podrejenostjo. Tako je bila v 16. stoletju idealna enska: ubogljiva, krepostna, skromna, radodarna, k r h k a , . . . Njena drubena vloga je bila omejena na gospodinjenje in vzgajanje otrok. H krepitvi oblasti, avtoritete moa, oeta pa je znatno prispevala tudi vpeljava prakse hinega, druinskega bogosluja, pri emer je imel druinski gospodar glavno besedo. Postal je druinski duhovnik, ki je vsak dan bral ostalim druinskim lanom iz biblije; s tem je po eni strani utrjeval svojo oblast, po drugi strani pa ustvarjal pogoje novi vrednoti domanosti. Poleg protestantske ideologije so patriarhalne odnose v druini pomagala okrepiti tudi nova pravna pravila. V srednjem veku je enska lahko imela posestvo. V 16. stoletju pa za to ni imela niti praktinih niti teoretinih monosti. Mo je imel popolno kontrolo nad enino osebno lastnino, z njo je lahko upravljal kot se mu je zdelo, a hkrati je bil odgovoren za njene dolgove. Neomejena oblast gospodarja nad lastnino konjugalne druine se je odraala tudi v novem nainu dedovanja. V srednjem veku je bil dedi le doivljenjski najemnik posestva, z omejeno svobodo, zaradi nadzora s strani sorodstva. Od poznega 15. stoletja dalje pa je dedi lahko napravil s posestvom kar je hotel; prodal, razpolovil, kaznoval ali s tem nagradil otroke. V tem se je izraala e veja podrejenost otrok oetu in bratov ali sestra najstarejemu bratu. Tako postavljena razmerja moi so dobila svoj odraz tudi v ravnanju starev do otrok. Za vzgojo otrok v zgodnjem novem veku je bilo znailno predvsem dvoje. Po eni strani so bili otroci deleni premalo strogosti; ni bilo ustrezne represije nad njihovo infantilno seksualnostjo: pozno so jih odstavili od prsi, niso jih nauili osnovne higiene. Po drugi strani pa so bili stari do otrok prestrogi. Telesno kaznovanje z zatiranjem otrokove volje je bila standardna praksa vzgoje otrok tako doma kot v oli, ki je postopoma vkljuevala vedno veje tevilo otrok. Zaradi strahu pred religioznim, intelektualnim in politinim kaosom, ki je grozil ob koncu 16. in v zaetku 17. stoletja, pa so moralni teologi in humanistini reformatorji uili, da je edina reitev za ohranjanje drubenega reda v strogi disciplini, ki lahko vkljuuje telesno kaznovanje le v primeru moralnih prekrkov, in pri izobraevanju otrok. Pri tem so se oprli na ideologijo Izvirnega greha; na vzbujanje strahu pred smrtjo in veno pogubo kot metodo socializacije otrok. Hkrati s tovrstnimi metodami, ki izraajo strogo podreditev otrok starem in vzgojiteljem, pa se je razvijal tudi vse veii interes za otroke. Pri puritancih je bilo to najizraziteje: svoje otroke so podrejali moralnim pritiskom, jih straili pred grehom, hkrati pa jih ljubili, jim izkazovali pozitivna ustva. Menili so, da so otroci nosilci takne prihodnosti, kot si jo elijo, in da je knjiga njihova edina prava avtoriteta: napisali so najve vzgojnih knjig pred letom 1700. Praktini doseek fizine strogosti in psiholokih pritiskov starev nad otroki pa je bilo pasivno, resignirano sprejemanje odloitev drugih. Npr. glede izbire partnerja so se otroci podrejali volji svojih starev, kljub svetemu zakonu, ki ga je propagirala protestantska moralna ideologija. Drubene spremembe in z njimi povezane vrednote: patriotska dolnost, pokornost do suverena, aenje svetega zakona, propagiranje druine kot centralne drubene institucije, niso nastale ez no, ampak postopoma do zaetka 18. stoletja. Nosilec novega modela druinskega ivljenja je bilo meanstvo v mestih in nije plemstvo. Ta trend se je deloma dotaknil tudi nijih slojev, vendar zgolj v smislu okrenljenega javnega vmeavanja v druinsko ivljenje, njeno moralo. Pri tem je bila zopet e posebno vztrajna cerkev, ki se je trudila odpraviti tradicionalne navade in obiaje pri imveji mnoici ljudi. Cerkev je pritiskala na preprosto ljudstvo s poroko, ki je morala biti blagoslovljen zakrament, in s prepovedjo imeti nezakonske otroke. Cerkev je silila v zakon tudi tiste, ki niso imeli materialnih pogojev za osnois prav tam str. 111.

550

- CERNIC : PROCESI SPREMINJANJA DRUINE . . .

vanje druine, samo zato, da bi bili njihovi otroci zakonski. To je bilo predvsem v primeru t. i. predzakonskih nosenosti. Posledica taknih prizadevanj je bila ogromna mnoica reveev. Za doloene socialne sloje: plemstvo in aristokracijo pa je sorodstvo e vedno pomenilo pomembno vez za socialne, ekonomske in politine namene. Po eni strani so sorodstvene vezi celo pomagale utrditi oblast cerkvi in dravi. Tako sta se v tem obdobju prekrivala vsaj dva tipa druine, katerih vrednote so bile v skladu s hierarhinim in avtoritarnim karakterjem drube. Okoli leta 1700 se je med meanstvom in zemljikim plemstvom pojavil nov druinski tip: vase zaprta nuklearna druina, ki je predstavljal e veji odmik od sorodstvenih in drugih podobnih vezi. Inspirirale so ga nove vrednote: senzualnost, avtonomija posameznika, individualizem, ki so se povezale v koncept ustvenega individualizma. Razvoj individualne introspekcije in toleriranje individualnosti drugih je izlo iz med seboj nasprotnih psiholokih impulzov. T. i. puritanski osebnostni tip, za katerega je bilo znailno mono obutje greha in neprestano ukvarjanje z lastnim zvelian jem, je predstavljal en pol nasprotij. Pri tem osebnostnem tipu se je interes zase pojavil iz potrebe po obvladovanju samega sebe, vzpodbudila pa ga je naraajoa pismenost. Toda lastnosti kot so: introspekcija, puritanstvo, pismenost, privatnost, niso nujno prispevale k vejemu upotevanju privatnosti in svobode drugih, ampak so lahko vodile k sumniljivi in inkvizicijski drubi (Anglija). Puritanski osebnosti nasprotni tip je predstavljala ekstrovertirana, lahkoiva in do drugih tolerantna osebnost. Boj med tema dvema osebnostnima konceptoma sega v pozno 16. in zgodnje 17. stoletje. Med leti 1640 in 1670 je zmagal in vladal prvi; s silo je poskual vsiliti svoje vrednote, kar pa mu ni povsem uspelo. Po propadu puritanske askeze je kot reakcija nanjo nastopilo obdobje monega hedonizma (vse do konca 18. stoletja), puritanci pa so ostali v manjini. Oba osebnostna tipa sta vsak na svoj nain prispevala k razmahnitvi individualizma; prvi k introspekciji in drugi k spotovanju avtonomije drugih. Puritanizem je kljub svojim avtoritarnim nagnjenjem poudarjal pomen individualne zavesti; z molitvijo vzpostavljen osebni stik z Bogom. Po letu 1660 je celo zael propagirati tolerantnost med razlinimi religioznimi skupinami. Anti-puritanski osebnostni tip pa je spremenil stalie do avtoritete, ustev in spolnosti, kar je predvsem vplivalo na miselnost srednjih in vijih drubenih slojev. Na razvoj vase obrnjene osebnosti je vplival tudi spopad med dvema sistemoma vrednot; na eni strani zahteve po totalni konformnosti v potrebah, besedah in miljenju do kolektivne volje, ki sta jo izraali, vsaka po svoje, porajajoa nacionalna drava in cerkev, na drugi strani pa zahteve po pravicah posameznika do doloene svobode delovanja in notranjega preprianja. Ta trend je zajel celotno srednjo in zahodno Evropo konec 16. stoletja, Anglija in Holandija pa sta bili prvi. kjer se je pojavila opozicija do zahtev po konformnosti in kjer so se ideje liberalizma javno manifestirale s pojavom parlamenta, kot sredstva nadziranja suverenega vladarja. K tem procesom so pripomogle tudi ekonomske spremembe. Progresivno ograj evanje skupnih polj je uniilo kooperativno vako kmetijstvo; v mestih je prilo do zoevanja in slabenja cehovske kontrole nad produkcijo in distribucijo blaga. Razvoj trne ekonomije je ustvaril nove ekonomske drubene sloje, nove oblike ekonomske organiziranosti: druinska trgovska in obrtnika podjetja in svobodno delovno1 silo. Pritisk populacije in gigantska rast Londona sta povzroili geografsko mobilnost in dali naraajoemu delu drube nekatere izkunje o kvaliteti ivljenja v velikem mestu, kjer je zasluen dohodek veljal ve kot status, produkcija ve kot konsumpcija in kjer so se primarne vezi ustvarjale v delavnici med delovnimi tovarii; razvila so se nova stalia do lastnine, s katerimi so sedaj lovekove ekonomske pravice loene od drubenih dolnosti; loveki odnosi so se vse bolj prikazovali v ekonomskih terminih, ki jih vodijo pravila prostega t r g a . . . Vsi ti trendi so vplivali na razvoj pose^ sivnega individualizma, prilagojenega ekonomskemu obnaanju. 1 7 Hkrati s politinimi in ekonomskimi procesi se je pojavila tudi cela vrsta kulturnih sprememb. Prilo je do progresivne reorientacije od religiozne dogme, zvelianja k vejemu doseganju uitka na tem svetu. Eden od aspektov tega preobrata je bilo veje zaupanje ljudi v lastne sposobnosti obvladati svoje okolje in si ga prilagajati. K temu preobratu je precej prispeval tudi vzpon naravoslovnih znanosti, ki je omajal tradicionalne ideje o hierarhino organiziranem univerzumu in pokazal loveka kot izoliranega, atomiziranega individuuma, ki lahko deluje tako kot sam hoe. Poleg tega je znanost ustvarila v ljudeh tudi upanje, da jim bo tehnologija olajala ivljenje in jih zaitila pred razlinimi tegobami; npr. z odkritjem cepiva proti rnim kozam. Pasivno sprejemanje usode tako ni bilo ve ustrezen odgovor na ivljenjske probleme. Nove ideje so povzroile sploen zaton religioznega entuziazma, s tem pa tudi religioznega poslanstva oeta in moa ter druinskih molitev. Prav tam str. 173.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

551

Ideje o avtonomnem individuumu so se manifestirale tudi v odnosih med druinskimi lani. Sorodstvene vezi so oslabele, tiste, ki so ostale, pa so bile omejene na najblije sorodnike. Izbira partnerja je postala vse bolj individualna odloitev posameznika, ne pa njegovih starev. Zakonska zveza je temeljila na trajnejih medsebojnih ustvenih vezeh, na osebni srei; mo, status in denar so postali vse manj pomembni motivi za zakon, razen za aristokracijo. Avtoriteto moa nad eno in oeta nad otroki je nadomestila veja avtonomija v medsebojnih odnosih. Prilo je do veje pravne in edukacijske izravnave med spoloma, otroci so bili bolj dedno zaiteni, kljub obstojei primogenituri. Druine profesionalcev in druine visokega meanstva so postajale vse bolj orientirane k otroku in nekatere so prevzele precej permisivno stalie do vzgoje otrok. Vedno veje tevilo ensk iz vijih slojev je bilo izobraenih v pravilnem vedenju in drugih druabnih privlanostih, pa tudi odstranjenih iz aktivne udelebe v druinskem ekonomskem procesu. Ostalo jim je upravljanje s posli in sluinadjo, varstvo in vzgoja otrok ter organiziranje prostoasovnih aktivnosti. Kljub poveani ekonomski odvisnosti od mo, je bil tem enskam dodeljen viji status in veja mo pri odloanju o druinskih zadevah. Na to so vplivale ideje ustvenega individualizma. Kot so se po eni strani intenzivirale ustvene vezi med druinskimi lani, je po drugi strani porasel tudi obseg predzakonskih in izvenzakonskih spolnih odnosov. Pri tem je imelo precejen vpliv povelievanja seksualnih aspektov ljubezni v umetnosti, literaturi in v ivljenju na sploh. Med vijimi sloji, predvsem med aristokracijo, je naraslo preutvo pri obeh spolih. Med malimi lastniki in nelastniki pa so bili predzakonski spolni odnosi nekaj obiajnega. Zaradi zmanjane kontrole starev, duhovine in skupnosti se je povealo tevilo nezakonskih otrok. V 18. stoletju se je med meanstvom in plemstvom pojavil e en tip druine, za katerega je bila znailna e veja konjugalna orientacija kot pri prejnjih. Prio je do ostre loitve med bivalnim in delovnim okoljem. Nuklearna druina je prenehala izpolnjevati znaten del ekonomskih funkcij ter se omejila na emocionalne in seksualne vsebine, reene avtoritarnih in patriarhalnih tendenc. Njene kohezivne sile niso bili ve ekonomski in politini interesi, temve ustvena navezanost ter moralna in religiozna odgovornost. Se bolj kot prej je druina postala izkljuno prostor privatnosti; postala je odgovorna le za blaginjo svojih lanov, za druge pomoi potrebne posameznike pa so zaele skrbeti javne avtoritete. Najveje pozornosti v druini so bili deleni otroci; njihova vzgoja in nega. V zvezi s tem prokreacija ni bila ni ve stvar, domena boje volje, temve vse bolj zavestne odloitve samih ljudi, njihove kontrole. Ta kraji pregled razvoja k -moderni druini seveda ni nekaj, kar se je v celoti in popolnoma realiziralo, v kar so verjeli nekateri pisci zgodovine, npr. zgodovinarji viktorijanske dobe. Je le predstavitev glavnih trendov, ki so se v zadnjih 500 letih poskuali uveljaviti znotraj druine na Anglekem. Kot pravi Stone, konni rezultat teh trendov in sprememb ni bila zamenjava enega druinskega tipa z drugim tipom, temve raziritev razlinosti, prekrivanje, koeksistiranje razlinih druinskih vzorcev. Stare navade in obiaji, znailni za tradicionalne drube, so se e dolgo obdrali in se reproducirali e takrat, ko so se e uveljavili doloeni vidiki novih druinskih tipov. Razlike med drubenimi sloji Stopnja prilagoditve novim druinskim vzorcem je variirala od enega do drugega drubenega sloja. To dokazuje vrsta dejstev. Visoka aristokracija je najdlje vztrajala pri pripravljenih zakonih (zaradi lastnine), toda bila je prva, ki je sprejela in realizirala nova stalia do spolnosti, kot tiste dimenzije lovekovega bivanja, na kateri je mono dosei najviji izraz ugodja. Meanstvo in profesionalni sloji so bili prvi, ki so sprejeli ideje o zakonu iz ljubezni, toda zadnji, ki so v zakonske odnose vpeljali sproeno seksualnost. Pionirji v kreiranju druine, usmerjene k otroku, in permisivni vzgoji so bili lani visokega plemstva, toda po drugi strani so prav oni tolerirali grobe metode discipliniranja, ki so jih prakticirali uitelji v javnih olah. Delavstvo je bilo najdlje vezano na tip druine, katerega znailnost je bila delitev ekonomskih odgovornosti in obveznosti med moem in eno, a bilo zadnje, ki je sprejelo ideje o monih ustvenih vezeh znotraj druine, o obutju enakega statusa med moem in eno ter o investiranju ljubezni in denarja v otroke. Z upotevanjem navedenih ugotovitev se razblinjajo trditve o povezanosti industrijske revolucije z mnoinim zaposlovanjem ensk, z izgubo ekonomske funkcije druine, z odkritjem starevske ljubezni v delavski druini,... skratka z razvojem novega druinskega tipa. enske iz nijih drubenih slojev so bile mono zaposlene e v 17. in 18. stoletju, njihova zaposlenost pa se e 40 let po industrijski revoluciji ni bistveno spremenila. Poleg tega je druina e v 19. stoletju ostala glavno podroje drubene ekonomije. V zvezi s tem Stone pravi, da so razlini druinski tipi kompatibilni z industrializacijo in da obstaja visoka korelacija med tradicionalno druin-

552

- ERNIC : PROCESI SPREMINJANJA DRUINE . . .

18

sko strukturo in potrebami modernih tovarn. Zato je verjetneja tudi naslednja Stonova trditev, da je nov druinski tip, bolj kot z industrializacijo, delavskim raz19 redom, povezan z duhom kapitalizma, novimi idejnimi, ideolokimi tokovi, katerih nosilec je bilo meanstvo, s svojim specifinim drubenim poloajem: izobraenostjo, obiljem prostega asa, monostmi privatnega ivljenja in kulturno homogenostjo. Razlike med deelami Razlike v uveljavljanju novih druinskih vzorcev se niso pojavljale le med razlinimi drubenimi sloji in skupinami, temve tudi med posameznimi deelami. Podobni trendi kot v Angliji so med 16. in 18. stoletjem nastopili tudi v Franciji, predvsem v njenem severnem delu. Skupina oe mati otrok se je tudi tam polagoma oddaljevala od sorodstva, rodovine in domaih sluabnikov, prav tako so se zaele uveljavljati nove ideje o druinski morali. V samem procesu uveljavljanja novih druinskih vzorcev in idej se kronoloko gledano Anglija in Francija med seboj nista dosti razlikovali. Precejnje razlike pa so obstajale glede represije, ki jo je cerkev izvajala nad druino, predvsem nad njenimi seksualnimi aspekti. Francoski katoliki moralisti niso' zahtevali utne ljubezni med moem in eno. Raje so imeli brezbrinost in hladnost. V najboljem primeru so dovoljevali prijateljstvo. Podobno stalie so zagovarjali tudi glede odnosov med stari in otroki. Ljubezen jim je pomenila greh proti Bogu, ostanek poganstva, ki ga je potrebno obvladati. Zveza med zakoncema je imela za katoliko cerkev zgolj reproduktivni znaaj, spolni akt je bil zanjo le izpolnitev zakonskih dolnosti. Toda izpolnjevanje teh dolnosti je bilo za katolike moraliste tako pomembno (po njihovem mnenju je prepreevalo preutvo), da so materam raje dovoljevali poiljanje otrok v rejo, kot pa da bi zaradi dojenja ne mogle izpolnjevati svojih zakonskih dolnosti. Angleki puritanci pa so, kot smo e omenili, poudarjali ljubezen kot bistvo vseh dolnosti, poleg tega pa astili tudi utne, telesne razsenosti ljubezni. Niso verjeli v zakonsko zvezo kot zakrament, ampak kot predestinacijo. Grajali so stare, e so silili svoje otroke v zakon iz koristi, v nasprotju s francoskimi katoliki, za katere je bil le tak zakon pameten, po volji Boga. Protislovja med gospodarskimi strukturami in drubenimi razmerami, za katere pravi Flandrin, da so same po sebi ovirale razvoj ljubezni v zakonu in prepreevale izraanje materinske ljubezni, na eni strani, ter med izredno represivno moralo, ki je zahtevala redno zakonsko spolno ivljenje, nadzorovanje spolnosti v zakonu in njeno omejevanje izven zakona, na drugi strani, so z demografskim razmakom ob koncu 17. stoletja v Franciji privedla do vse veje uporabe kontracepcije. Moralisti so v tem videli razkroj morale, navadni ljudje pa edini izhod, edino sredstvo' za zmanjanje umrljivosti dojenkov (Flandrin). V Angliji je prilo do mnoinega uporabljanja kontracepcijskih metod celo stoletje kasneje, kot pravi Flandrin, verjetno zaradi manj represivnega odnosa puritancev do spolnosti. Po drugi strani pa so sami katoliki duhovniki vplivali na razvoj obutja krivde pri materah, zaradi smrti njihovih otrok. Smrt otrok se je po eni strani pripisovala volji Boga, po drugi strani pa so moralisti katolike reforme uili, da so tudi stari odgovorni za ivljenje svojih otrok in da morajo posluati glas svoje vesti. Pojav mnoine uporabe kontracepcije in drugi cerkvi neveni rezultati nelegitimnega spolnega vedenja ljudi, kot npr. velik odstotek nezakonskih otrok, pogosto bivanje ljudi v konkubinatu, velik dele porok po zanositvi,... dokazujejo, da se kranska ideologija na podroju druine in njene reprodukcije nikoli ni v celoti uveljavila. Sami materialni pogoji ivljenja velike veine ljudi so bili krivi, da se druinsko ivljenje, ki ga je propagirala cerkev, ni v celoti realiziralo, ali kot pravi Flandrin, se na dnu drube zgodovina druinskega ivljenja staplja z zgodovino ivljenjske ravni. 2 0 Npr. cerkev je zahtevala, da otroci spijo v loenih posteljah, stran od svojih starev, toda pogoji bivanja povprenim ljudem tega niso dopuali. Ovire na poti novih idej o druini Uveljavljanje novih idej o druinskem ivljenju so, kot pravita M. Mitterauer in R. Sieder, ovirale tudi norme dela, ki se pogosto niso ujemale z moralnimi normami elite. Predindustrijska druba, katere temelj je bilo druinsko gospodarstvo, ni postavljala v ospredje emocionalnih, ustvenih odnosov, jih ni ideoloko propagirala, ker niso bili nujna kohezivna sila druine. Motivi, ki so konstituirali skuoino, kot je druina, so bili mono koeksistenno naravnani; reprodukcija ivljenja v najirem pomenu besede, ki se je lahko realizirala le skozi skupno delo vseh lanov gospodinji Prav tam str. 419, 420. 19
Zgodnji finanni kapital je bil tisti, ki je vplival na blaginjo plemstva, podjetnikov m trgovcev, najprej v Firencah, v 15. stoletju, za tem najverjetneje v Amsterdamu v zgodnjem 17. stoletju, kar je bil nujen, eprav ne zadosten vzrok za pojav novega druinskega tipa (Stone, str. 420). 20 Flandrin, str. 93.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 8 . 4

553

stva. Glede na to je bila druina v srednjem veku, pa tudi precejen del novega veka, prostor ustvarjanja kolektivnih, skupinskih norm, nain, metoda discipliniranja ljudi pa je bilo zanievanje. Posledica taknega druinskega vzorca so bile npr. zelo pogoste poroke, o emer smo tudi e govorili. Ker druina ni mogla uspeno funkcionirati brez gospodarja ali gospodinje, z nepopolno strukturo, sta bila vdova ali vdovec, zaradi ohranitve druine in njenih funkcij, predvsem produkcijske, prisiljena na imprejnji ponovni zakon, kar pa je seveda s seboj prinaalo doloene teave. Ker se je struktura druine ohranjala s ponovnimi porokami, zaradi visoke smrtnosti, ki ni bila pogosta le med otroki, marve tudi med odraslo populacijo, se je lanstvo druine stalno spreminjalo. Novi zakonec je lahko s seboj pripeljal e svoje otroke, tako da so skupaj ivele osebe z zelo razlinimi krvnimi povezavami. K pestrosti druinske situacije so prispevali tudi posli, ki so se praviloma menjavali vsako jesen. V tako mobilni druini je bilo malo monosti za medsebojno navezanost, tesneje, intimne vezi so se s teavo razvijale. Povezanost novih idej o druini s socialno ekonomskimi pogoji ivljenja Poveana diferenciacija vlog v vse bolj kompleksni drubi pa je zahtevala nove oblike discipliniranja ljudi. Kontrola je potekala s pomojo pretanjenih ideolokih sredstev, z odkrivanjem in stimuliranjem psiholoke odvisnosti ljudi drug od drugega in z zahtevami po veji samoobvladljivosti. Obvladljiv lovek je postal obvezujo model in cilj vzgoje. Nagoni, spontanosti so se morale umakniti iz javnega ivljenja v sfero druine in se v njej intenzivirati v obliki utne zakonske ljubezni in materinske ljubezni. Tako kot e Stone tudi Mitterauer in Sieder ugotavljata, da so te ideje dosegle svoj vrh e v 18. stoletju med meanstvom, delavstvo pa se je v svojem obnaanju e do poznega 19. stoletja dralo tradicionalnih izroil. Toda cerkev in drava sta se mono zanimali tudi za njihovo spolno^ ivljenje in moralnost ter e represivneje posegali v njihovo intimno polje kot v privatno ivljenje vijih slojev. Toda ve uspeha kot moralne zapovedi in pravne omejitve je imelo na internaliziranje novih vsebin druinskega ivljenja (malomeanskega stila ivljenja) materialno izboljanje ivljenja delavskih mnoic, za kar je poskrbelo samo meanstvo. Z namenom, da bi prepreilo socialne nemire, je odpravilo najostreje oblike izkorianja. V zvezi s tem Mitterauer in Sieder postavljata tezo o socialno ekonomski pogojenosti vsakokratnih monosti medlovekih in spolnih razmerij. 2 1 Povezanost socialno ekonomskih pogojev ivljenja ljudi z njihovim ustvovanjem in obnaanjem je izhodie razmiljanja o pretekli podobi druine tudi pri F. Mountu. Vendar njegova analiza ni usmerjena v raziskovanje sprememb, ki jih je od novega veka naprej doivljala druina, kot je to znailno za prej omenjene avtorje, temve odkrivanje stalnic druinskega ivljenja in lovekovega ustvovanja. Po njegovem mnenju so se vedenjski vzorci in oblike izraanja ustev pojavile e veliko prej, preden so se o tem pojavile ideje, le polneje se niso mogle uveljaviti. Tako npr. ideje o poroki iz ljubezni in spotovanja, sklenjeni s prostovoljno odloitvijo obeh partnerjev, niso inovacija razsvetljencev 18. stoletja, temve so takna nagnjenja in elje obstajale e dolgo pred tem asom. Pri' tem se Mount sklicuje na vrsto zapisov; od literarnih del do korespondence. Shakespeare, S. Bran t, W. Langland, J. Paston, A. Lisle, so visoko astili zakon iz ljubezni in obsojali prisiljene zakone e cela stoletja pred sentimentalno revolucijo. Prav tako po Mountovem mnenju tudi ni mogoe sprejeti trditve, da je materinstvo, pozorna nega in skrb do otrok invencija modernizacije. Slab, indiferenten odnos starev do otrok se poskua dokazovati z njihovim ravnanjem: prepuanjem otrok v oskrbo dojiljam, povijanjem v trakove, slabim hranjenjem in oblaenjem, pomanjkljivimi higienskimi navadami, kratkim in zelo ibkim alovanjem za umrlimi otroki,... Toda, kot pravi Mount, iz tega ni mogoe deducirati, da so se matere v tradicionalni drubi malo menile za svoje otroke, ampak le to, na kaknem nivoju so bila spoznanja o zdravem nainu ivljenja in monosti, po katerih so se ravnale matere pri negi otrok. Matere so delale mnogo napak, kar pa ni izjema niti za dananji as, vendar, kot pravi Mount, je teko verjeti, da do svojih otrok ne bi niesar utile, in da je teko stalno govoriti v jeziku monih ustev, 22 kjer je smrt stalno prisotna. Zakljuek Na kratko bi lahko rekli, da so zgodovinske raziskave o druini v preteklosti, ustvih in odnosih v njej pokazale: da so se poteze, ki se nam zdijo znailne za dananjo druino, zaele razvijati e davno pred pojavi modernizacije in industrializacije; da je lo pri spremembah, ki so nastajale v druini, najprej za zunanjo, drubeno afirmacijo (represijo) doloenih vrednot, idej, konceptov in ele na to za notranjo sprejemanje in prilagajanje, bolj ali manj uspeno realiziranje novosti v druini.
21 22

Mitterauer - Sieder, str. 161. Mount, str. 109.

554

M. CERNIC : P R O C E S I S P R E M I N J A N J A D R U I N E . . .

Posledica tega je pluralnost koeksistennih druinskih tipov; da je razvoj k moderni druini potekal nelinearno in slojevsko, socialno diferencirano; da razvoj druine ni potekal od velikih skupin k malim, ampak da je bila in je nuklearna druina vedno temelj vsem ostalim druinskim skupnostim.

Italija (Parm (1782)

(v%)

T3

Nem (Lofi (1687

' -l

Tip gospodinjstva: Samsko gospodinjstvo Neopredeljene skupnosti Nuklearna druina Razirjena druina Vejedrna druina tevilo gospodinjstev Povpreno tevilo lanov na gospodinjstvo

6,4 10,1 54,5 14,1 17,6 273 4,95

8 0 73 9 11 66 4,16

0,8 7,2 82,4 4,8 4,8 121 5,77

Angl (Pud (1734

7 4 79 8 1 154

3,97

Zusammenfassung VERNDERUNGSPROZESSE IN DER FAMILIENSTRUKTUR VOM 15. BIS ZUM 19. JAHRHUNDERT Majda Cernie Die Verfasserin stellt einige neuere sozialgeschichtliche Studien zum Thema Familie dar. Progressive Voraussagen ber gesellschaftliche Vernderungen, darunter auch Ankndigungen vom Absterben familirer Funktionen und sogar vom Niedergang der Familie als Institution, haben auch bei den Historikern Interesse fr die Erforschung von Form und Inhalt des Familienlebens geweckt. Die wichtigsten Feststellungen, welche die neueren geschichtlichen Analysen der Familie bringen, unterscheiden sich betrchtlich von jenen Behauptungen, die unter dem Einflu der Anschauung entstanden sind, die Entwicklung der Gesellschaft vollziehe sich in linearer Annherung an die mehr oder weniger vollkommenen Formen des gesellschaftlichen Lebens. Als unannehmbar erweist sich so die Behauptung, die Kleinfamilie sei in der Folge der industriellen Revolution entstanden und zwar zunchst in Arbeiterfamilien, die eheliche und mtterliche Liebe sei von den Aufklrern des 18. Jahrhunderts entdeckt worden, die Berufsttigkeit der Frauen sei erst durch Fabriken ermglicht w o r d e n , . . . die Familie htte sich ferner unaufhrlich der neu entstandenen gesellschaftlichen Bedingungen angepat. Neuere Forschungsergebnisse der Historiker im Zusammenhang mit der Familie weisen nach, da diese Institution zu keiner nderung bereit war und ist, ohne diese auch ihrerseits anderen aufzudrngen.

Fran (Lon (1778 1 6 76 14 3 75

as M

1?

"a S o
::?-^

S C -

Ss

5,05

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 . 4 . 555560

555

Franc

Kuzmi
PREKMURJU

PRISPEVKI K REVOLUCIONARNEMU VRENJU V LETA 1918

O revolucionarnem vrenju v Prekmurju v letih po prvi svetovni vojni imamo 1 sicer e nekaj napisanega, vseeno pa e vedno niso znani in obdelani vsi viri, kaj e, da bi opravili nekakno sintezo. Potrebno bo gotovo e precej asa, da iz arhivov poberemo vse primarne vire. Kot nadomestilo so sicer e uporabljeni tudi sekundarni viri (iz asnikov in spominov), a bo potrebno to prav tako preveriti. Za okvirno osvet2 litev tega revolucionarnega vrenja v Prekmurju imamo' sicer dvoje obsenejih del, a s tem podoba vseeno ni dokonna. Zgodovinski roman s to tematiko je napisal v 3 treh zajetnih knjigah prekmurski pisatelj Miko Kranjec. eprav je delal tudi na 4 podlagi virov, vseeno veliko> zgodovinskih podatkov in trditev ne deluje zanesljivo in prepriljivo. Tudi napani so nekateri. Za dodatno osvetlitev revolucionarnega vrenja v Prekmurju so zanimiva tri ohranjena madarska pisma iz novembra 1918, shranjena v Pokrajinski in tudijski knjinici v Murski Soboti, namenjena grofu Avgustu Zichyju in grofici Mariji Zichy. 5 Prvo pismo je pisal upravnik Balz grofu dne 5. 11. 1918 iz Egerszega. Drugo pismo je iz Beltinec 7. 11. 1918 pisala grofici potarjeva vdova Kelecsnyijeva, tretje pismo, ki ni datirano, pa grofu viji gozdar Robert Bayer. Vsa tri pisma je iz madarine prevedla Nikica Brumen. 6 Prvo pismo Pismo je ohranjeno^ v rokopisu na formatu tedanje pole na prvih dveh straneh. Podpisal ga je Alfred Balz, upravnik 7 veleposestva beltinske grofice Marije Zichy. Veleposestvo je vodil 36 let. Letno je prejemal 1526 kron, razen tega pa v naturalijah: 1200 kg penice, 1800 kg ri, 640 kg jemena, 500 kg ovsa, 1520 kg koruze, 90 kg soli, 900 1 starega vina, 54 pr. m. trdih drv, 5600 kg sena, 2800 kg slame in 2800 kg jemenove slame za steljo; razen tega je imel 1 oral vrta in 2 orala njiv. Kot nadupravitelj je imel zastonj stanovanje s kuhinjo in tirimi sobami ter razsvetljavo. Vzdreval je 4 krave, 2 junici, 8 starih svinj, 8 enoletnih svinj in tevilno perutnino. Za krmljenje ivine je imel uslubenca Miho Dragovia. 8 Balz je bil znan pozneje kot rovar proti agrarni reformi in Jugoslaviji. Anton Strekelj, glavni poverjenik za agrarno reformo v Murski Soboti, ga je odstavil in nastavil Simona Falea iz Beltinec. 9 V asu novembrskih nemirov leta 1918 je Balz zbeal na Madarsko in iz Egerszega 5. 11. 1918 pisal grofu 10 naslednje pismo: Veledostojanstveni gospod grof! Milosti j ivi gospod! Zelo alostno, slabo novico Vam moram sporoiti in tudi to tako pozno, vendar Vam zaradi svojega velikega razburjenja in opravienega trenutnega stanja nisem mogel dati takojnjega sporoila. ' R u d i Kyovski, Slovenska krajina (Prekmurje) 19181919, Delo, Ljubljana, 1953, t. 56; Miroslav Kokolj, Prekmurje v prevratni dobi 19181919, Svet ob Muri, Murska Sobota, 1957, str. 177211, 241280; L. Kvago, A Magyarorszagi dlszlavok 191819-ben. Budapest 1964; F. Horvatn, A Munkstancsok szervezete- es mtikdse Vas megyben 1918 november 10 1919 augusztus 5, Szombathely 1959. 2 Dr. Julij Titi, Murska republika 1919. M. Sobota (Pomurska zaloba) 1970; Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 19181920. Zbornik razprav s simpozija v Radencih od 27. do 29. maja 1979. M. Sobota (Pomurska zaloba) 1981. 3 Miko Kranjec, Rdei gardist. Roman v treh knjigah. M. Sobota (Pomurska zaloba) 1964, 1965, 1967. Zanimivo je, da je Kranjec pri prvi knjigi zapisal, da je to roman v dveh knjigah, izel pa je v treh in tretja je najobseneja! 4 Prim. F. Zadravec, Prekmurska revolucija in Kranjeva proza. V: Revolucionarno vren j e . . .5 , str. 301316. Egerszeg, tudi zalaegerszeg sredie upanije Zala, kamor je pripadal del Prekmurja (Beltinci, Lendava itd.). 6 Podatki p o : M. Kokolj, Prekmurski Slovenci 19191941. M. Sobota (Pomurska zaloba) 1984, str. 529. 7 V izvirniku je stari madarski izraz szmtarto. 8 Podatki p o : M. Kokolj, Prekmurski Slovenci 19191941. M. Sobota (Pomurska zaloba) 1984, str! 529. s Prav tam. 10 Grof Avgust Zichy bi naj v tem asu bival v Peti. Prim. M. Kokolj, Prekmurje v prevratnih letih 19181919. Revolucionarno vrenje . . . str. 74.

556

- KUZMIC: PRISPEVKI K REVOLUCIJI V PREKMURJU 1918

11

V nedeljo ponoi po enajsti uri je izredno razburjeni notar Besnyk potrkal s sporoilom, da so Slovenci, okrog 400, preli Muro, graniarje razoroili in da so e 12 v .tsratoncih. 13 Ker so nai vendski ljudje bili tega dne v Vereju na ljudskem shodu in z navduenjem akali slovenske brate, je bilo> nae ivljenje v nevarnosti, zato sem bil v najvejem razburjenju prisiljen s 1svojo druino takoj pobegniti, pustivi vse nae 1 4 tam. Prav takrat so zbeali blagajnik Hajdu z druino, Besnyk in Fejsz sm, Szcs 15 pa v Srvr. Blagajnik Hajdu je prinesel s seboj 142.000 kron gotovine iz veleposestne blagajne; danes so krenili v Kanizso, kjer bo to vsoto v banki zanesljivo vloil. Ob odhodu sem sklical sluinad, jih naprosil, naj ne zapustijo svojih mest, ker njim, ker so vendskega porekla, ne grozi nobena nevarnost. Preprial 16 sem jih, naj pred gradom uvajo in naj po potrebi priskoijo na pomo tudi Wieserju. Danes me je poiskal beltinski uvaj in podal poroilo o tem, da so, ne Slovenci, temve vojaki, vraajo se domov, in mestna drhal tega dne ponoi razbili okna mojega stanovanja; zdi se da z bajoneti, ker so' jih nali vrene v moji sobi. Ob zori so' hoteli izropati moje stanovanje, toda naa sluinad jih je zadrala. 11 Potem so vdrli v Kaufmannovi trgovini in stanovanja in tam vse izropali. Iz Deutscheve gostilne in kleti so vse izvlekli. Ropanje se je vrilo ves dan, ker se jim nihe ni zoperstavil. Popoldne je en Renkovan, pokvarjen mean z vozom priel na pristavo, kjer je najvejo pitano svinjo zaklal18in odpeljal. 19 Doma so ostali Kolrsevi, Szepessijevi in Kelecsnyijevi. Njih vlomilci in roparji tudi elijo [dobiti]. -Telegrafske ice so1 prerezali. andarmerija je tudi zapustila Beltince, financarje so razoroili. ----' Danes je bilo konno poslanih iz Lendave v Beltince 30 mo narodne strae; dal bog, da bi bilo ropanja imprej konec. ' Tudi Dolnja Lendava.je polna besneev in od tam so tudi e skoraj vsi pobegnili! Zelo prosim svojega milostnega gospoda, naj ne izvoli zaradi nezanesljivosti kaj odrediti, ker serri v tako kritinem asu zapustil svoje mesto, toda moje ivljenje se je vrtelo-na kocki in mojo druino bi na vsak nain napadli. im mi bo poloaj dovolil,'se bom takoj vrnil na svoje mesto. Z globokim klanjanjem ostanem svojemu visokemu gospostvu Va najponineji sluga A. Balz upravnik. Drugo pismo Pismo je pisala potarjeva vdova Kelecsnyijeva iz Beltinec 7. 11. 1918 grofici Mariji Zichy v Peto. Miroslavu Kokolju je to pismo znano in ga kot vir omenja v zapuini Franca Gumilarja. 2 0 V Pokrajinski in tudijski knjinici v Murski Soboti je
To je bilo 3. 11. 1918. Bratonci so sosednja vas Beltinec. Ljudski shod ni bil v Vereju, kot to navaja Balz, ampak v Ljutomeru. Gre namre za ljudsko proslavo ob razglasitvi nastanka SHS, ko je slovenski glavar prevzel oblast v ljutomerskem okraju. Sveanosti so se udeleili tevilni Medimurci in Prekmurci iz Iakovec, Dokleovja, Melinec, Bistric in sosednjih vasi. -Na dan Vseh svetnikov se je bliskoma raznesla ta novica po celi rensovski fari. e istega dne popoldne so se zbrali nekateri zavedneji moje in fantje pri Kleklu ter se posvetovali, kako bi spravili im ve ogrskih Slovencev 3. nov. v Ljutomer. Po sestanku so nekateri takoj odli agitirat na sever in zapad. Uspeh je bil, da se je udeleilo manifestacije v Ljutomeru kakih 400 Prekmurcev. (Horvat Maistru) Revolucionarno vrenje . . ., str. 75. Na shodu je za Viktorjem Kukovcem in drugimi govorniki nastopil tudi Joef Cigan iz ikov, ki je v imenu Prekmurcev prebral izjavo, da se eli Slovenska-krajina zdruiti z brati onstran Mure v narodno dravo. Izjavo je sestavil Klekl. Revolucionarno vrenje . . . , str. 75. 14 v izvirniku ispn. Za funkcijo, ki jo je imel Hajdu, ljudje, ki so delali na grofiji, vedo povedati, da je bil blagajnik posestva. To bi tudi dralo. 15 Besnyk je bil notar. Fejsz (Fajs) je bil notar v Bratoncih, stanoval v Beltincih. Scs je bil grajski vrtnar. 16 Franz Wieser (18521935) je bil 45 let grofovski strenik (Durch 45 Jahre als Kammerdiener in treuer Dienste der Familie Zichy kot je zapisano na nagrobniku na pokopaliu v Beltincih). Po poizvedbah Duana Reeka je priel v Beltince z Dunaja. 17 Henrik Kaufmann je bil rabin v Beltincih, imel pa je e trgovino z usnjem in pecerijo. Ignac 1 8Kaufmann je imel trgovino z meanim blagom. Deutsch je bil prav tako Zid. Dr. Franc Kolar je bil grajski, pozneje banovinski zdravnik (2. 10. 1875 25. 3. 1933). S soprogo Mici, ki je umrla v 50. letu starosti (1933), je pokopan v Beltincih. Podatki D. Reeka. 19 Szepessijevi so bili ve generacij lekarnarji. iveli so v Beltincih ob gradu. 20 Prim. Revolucionarno vrenje . .., str. 196, op. 6.
12 13 11

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

557

izvod, pisan s pisalnim strojem. e je pri Gumilarju rokopisni izvod z lastnoronim podpisom odpoiljateljice, potem je pismo, ki ga ima soboka knjinica, prepis izvirnika. Verjetno gre res za prepis, saj izvod, ki ga ima knjinica, nima na koncu lastnoronega podpisa Kelecsnyijeve, ampak je podpis narejen s pisalnim strojem. Prevod pisma: Globoko spotovana presvetla gospa grofica! Vedo, da Vae blagorodje po kratkih brzojavkah kakor brez diha aka vesti iz Beltinec, hitim, da Vam dogodke preteklih stranih dni na kratko zbrane na razumljiv nain predoim. Da si 21to dovolim, naj slui kot opraviilo, da ni tukaj nikogar, razen doktorja in Szepessyja , ki bi vse preivel. (Komaj lahko piem.) 22 e prvega in drugega je bil zrak poln smodnika, uljalo se je o ropanju idov in govorili so o hrvatskem, to je slovenskem vdoru. V soboto popoldne sem la malo k Balzevim, da se pogovorimo o novicah, a sem jih prav tako nala zaskrbljene. Pravijo, da so se sprva smejali novicam, toda sedaj tudi oni e bolj resno razmiljajo. Predlagala sem, da bi bilo dobro, e bi gospod Balz takoj telegrafiral milostnemu gospodu po vojako pomo, (pa) je Balz rekel, da tega ne more storiti, ker bi bilo videti kot strahopetnost. Ne strahopetnost, sem rekla tukaj so grad, pristave, itnica, klet, mnogo ivine, brezpogojno je treba nekaj ukreniti v interesu varnosti. V nedeljo je potem gospod Balz vendarle oddal telegram, toda telegrafska linija je bila e presekana, <kar so verjetno hote povzroili. V nedeljo popoldne je bilo v Vereju veliko slovensko zborovanje, kamor so odli prek tudi ljudje iz Dokleovja, Iakovcev in melinske Bistrice. Zveer so se zelo glasni vrnili in se s kentercejskim andarmerijskim odredom sprli, stepli. Te so spodili, andarji so pred polnojo raportirali notarju, da so ljudje rekli, da prihajajo Hrvati. Notar je zbeal k Balzovim ter jih zelo prestrail. Balz je dal novico dalje in tako so na vozu sede vsi odpotovali. Ko so tudi tu v Beltincih zveer razgrajali, peli niti jaz nisem mogla spati, okrog enih ponoi zasliim velik ropot vozov. Zelo sem se prestraila. Joj, sem rekla, otroci, kaj bi lahko to bilo. Nato zane na pes lajati in sliimo, da nekdo klie Bodri, Bodri! Prestraeni skoimo s postelje, toda sluinad e teka. Prosim, tukaj je bil gospod Hajdu in sporoa, da oni vsi odpotujejo. Zamislite si nae preseneenje. Beimo za Hajdujem, toda odpotoval je. Res nam je bilo al, ker bi ga morali brezpogojno nagovoriti, da bi ostal. Nato smo dvoje mladih slukinj napotili na pristavo. Pa kaj se zgodi, ez nekaj sekund je priel Jnos in povedal, da so gospoda vsa odla, ker prihajajo Hrvati, in gospod upravnik je rekel, naj se tudi za nas zapree. Srce nam je strahovito bilo, skoraj bi umrli, toda ez nekaj sekund smo izjavili, da mi ne gremo. Ne morem zapustiti svoje slube, otroci in gospodina niso hoteli mene pustiti tukaj in ponoi sami zbeati. Rekli smo, kar bo, pa bo. Takoj smo se oblekli in sedeli z mono utripajoimi srci do* jutra in buljili v urin kazalec, ki je z grozno poasnostjo lezel naprej. Konno je nastopilo jutro in Hrvatov e vedno ni bilo. Ponoi se je slialo krianje in streljanje. Balzu in idom so razbili okna in Kaufmannovi gospe odnesli gosi. Ker je bil telegraf zani, smo Ilonko Aliszt poslali z brzojavko v Soboto. Telegrafirala sem upravnitvu in Narodnemu svetu, 23 naj na to obmejno eksponirano mesto poljejo pomo, ker je nevolja. Razen tega sem rekla Alisztovi, naj tam tudi agitira, da bi telefonirali po pomoi podupanu. 2 4 Komaj so ti odli, so idje krenili na vozeh, obupani. Dopoldne je minilo v miru, drhal pa, ki jo je zaradi odhajanj zajela drznost, je popoldne ob dveh zaela ropati najprej trgovino Ignaca Kaufmanna, potem pa Henrika Kaufmanna. Toda ne samo teh, temve tudi stanovanja. Potem so li v Deutschevo gostilno in tudi tam iz 16 sob odnesli pohitvo' in vse zlomili na drobne kose. Nazadnje so stopili v klet in tam razsajali do rjolnoi. Lahko si misli Vae blagorodje, kako strano je bilo vse to gledati, toda povsod ste lahko sliali: no, z idi so konali. Weiszove trgovine se niso dotikali, ker je gospodina prodajalka stala pri odprtih vratih in rekla tole: Ne dotikajte se, saj je to e kristjanovo! Nato so tiho odli in se malo umirili. Naslednjega dne, petega zjutraj, je bil na nesreo sejem kneza Imreja 2 5 in iz desetih okolikih vasi se je steklo ljudstvo in prestraeno smo se pogovarjali: Moj bog, grad, itnico in gosposke hie bodo ropali. Takoj smo sporoili Alisztovi, naj nemudoma ukrene vse in goree prosi za pomo. Tudi na pristavi smo vse hrabrili, naj gre jezdec, naj gre po nje voz. Konno so opoldne prili vojaki, na enem avtu z avtomatskim orojem in na tirih vozeh motvo. Avto je zavil proti gradu in z avtomatskim orojem oddal veliko salvo, al takrat e pozno, ker so bile lepe dragocene sobe opustoene. Kajti komaj je minila maa, so ljudje obkolili grad in hoteli vdreti, gospod upnik 2 6 pa jih je s sklenjenimi rokami rotil: Ne dotikajte se! Misli na zdravnika dr. Franca Kolara in lekarnarja Szepessyja. Misli na petek 1. in soboto 2. 11. 1918. Prim. Balzovo pismo grofu z dne 5. 11. 1918. Madarski narodni svet je bil v Soboti. alispn, alaispn = podupan (upanija Zala). 25 imrehercegovo, semanji dan 5. 11. vsako leto v Beltincih. 26 V tem asu je bil upnik v Beltincih Stefan Khar (19141922). Prim. I. kafar, Nekaj iz zgodovine beltinske upnije. Stopinje 1973, str. 3940.
22 23 24 21

558

- K U Z M I C : P R I S P E V K I K R E V O L U C I J I V P R E K M U R J U 1918

Toda njega so z bajonetom odrinili in teh par hlapcev, ki so tam z Janoem stali v obrambi, prav tako, in potem je vsa divja banda preplavila lepi, isti grad. Mi smo doma z Mici trepetaje posluali divje rjovenje, hrup. Bilo je kakih tiso ljudi, pravijo tudi ve. Nato se je beltinsko ljudstvo prerivalo, da bi jih pregnalo. Ni jih zmoglo, toda kasneje, ko je mnogo zverinskih ena z vreami odlo, so jih vseeno obvladali skupaj z beltinskimi in jih s palicami, ibami nagnali v park. Pripominjam, da je gospa Kralovac z Mondajevo z veliko skrbnostjo skrila zelo veliko blaga. In kar je veliko ena odneslo, so jim po poti stojea dekleta beltinske kongregacije, slukinje in ene hlapcev, odvzele in donesle k nunam. Vobe so Kraloveva druina in pristavci delali z veliko predanostjo, toda brez hrabrega mokega vodstva niso mogli veliko narediti. Zatem so ostali razbojniki dirjali ez park k itnici, beltinski pa ogibaje se pred njimi tule dirjali, in hvala dobremu Bogu, so jih odbili. Ce bi tudi v itnico vlomili, bi prila vrsta e na vino in opiti bi opustoili naa stanovanja. Toda nato so prili vojaki, razbojniki so odli in obljubili, da se vrnejo ponoi v itnico in zagejo na tirih mestih v Beltincih. Ponoi so resnino tudi poskuali. Toda hvala Bogu, tu so bili vojaki, takoj so streljali z avtomatskim orojem. Stalno2 7 so oddajali salve in tako je besnenje prenehalo. Veraj estega in danes sedmega so vojaki stalno hodili po vaseh in veliko krivcev polovili in odpeljali v Soboto. Resnino, e teh ne bi bilo, tedaj v Beltincih danes ne bi stal kamen na kamnu in ene kaplje vina ne, niti ene vree ita ne bi bilo. Strahovito energini in agilni so bili vojaki na elu s Fonyom, andarmerijskim stotnikom. No, resnino alska upanija bi se lahko skrila. Sliimo: Prihajajo, prihajajo vojaki in od nikoder nikogar. Grozno, e bi bila tem zaupana naa usoda. Verovali smo, ko so gospodje odli, da bodo vsaj hitro poskrbeli za pomo, toda to se ni zgodilo. Konno je popoldne, hvala Bogu, s Kalecke gore 2 8 priel tudi Vogler, kjer je bil na trgatvi, eprav mu je Balz zapovedal priti dol v nedeljo ponoi. Voglerju so pisali pismo, naj, e mu je ivljenje drago, zapusti Kale. In tako je po jarkih, grmovju se skrivajo priel pe v Melince. 2 Toda predvsem, ker je slial, da so Beltinci v nevarnosti, je el ponj voz. Strigova 9 je bila v plamenih, financarje so ubili. V noi od ponedeljka na torek so ubogega Grasanovitsa 3 0 isto izropali, vse so mu razbili, polomili, klavir, vse, vse. Uboga Olga je v malem robcu, v spodnji obleki pobegnila, stari prav tako. Danes so bili tu pri nas, spotoma, ko so li k sinovom v Soboto. Uboga stara gospa, popolnoma je uniena. Olga je zelo junako branila svoje stare, udeno mo ji je dal dobri Bog. Zastonj, mlado je pa mlado1, tudi mojih dveh deklet je sama volja, energija. e jih ni, tedaj tudi mene ubije moje bolno srce. V pomiritev lahko piem Vaemu blagorodju, da so v velikem salonu slike nepokodovane, prav tako tudi oba klavirja, okrasne omare, prav tako vstavljena ebenovinasta miza; rdea garnitura prav tako. Jaz nisem ni gledala, ker sem strano nervozna, toda Mitzi je vse pregledala. Ubogi stari Wieser je samo jokal in stokal, a kar je mogel, je reil; isto pre je. Zelo mnogo stvari je prilo nazaj, ker se je ljudstvo zbalo vojakov in zjutraj so veliko prinesli. Toda, moj Bog, kaj je vse to. Krajieve 3 1 so na Bistrici prav tako izropali. Niti ena posoda jim ni ostala, ni, prav ni. Ubogi Mariki so odnesli tudi balo, ker e ni bilo odposlano. Holzerjeve, Benkovieve, uiteljico Vido, Feketejeve, vse so pregnali. Tedaj niso mogli na vasi storiti drugega, kot da so odli. Verjemite mi, presvetla gospa grofica, kakorkoli me je potrlo, trideset let sem e v Beltincih, tako tudi sedaj trepetaje elim ostati tu, etudi ne bi bilo prikljueno Hrvatski; po vojni pa za vse dragocenosti sveta ne ostanem tu, raje grem za kuharico, toda tega sedaj ne morem storiti, da bi odli. Novega ivljenja s prihranjenim denarjem ne morem zaeti, ker to malo blaga, ivine, kolikor je nabavljenega ita, to je vse, kar imamo. Zaradi tega smo torej morali trpeti tukaj do konca ta strani prizor, se boriti za druinico in slubo. Toda to e ni konec. To je komaj zaetek in zato prosim Vae dostojanstvo in milostnega gospoda, izvolite energino ukrepati, da pride sem brezpogojno potrebno tevilo vojatva z mitraljezi in astniki, ker samo ti so zanesljivi. Murske vasi je treba v ahu drati, vasih zagrmeti prek na tajersko, krotiti Slovence, braniti imetje. Ker e se tukaj ne bo stalno kriarilo, bi nam lahko rede odgnali in 3pristave zagali. Danes smo sliali, da so tudi v bistrikem gozdu podrli nekaj dreves 2 (Grasanovitsevi so povedali) in tako je vojatvo brezpogojno potrebno tako dolgo, dokler se stanje ne izoblikuje in razisti. > Misli na sredo 6. in etrtek 7. november 1918. Kalecka gora, tudi Tkalecka gora je vinorodno podroje v Medimurju, kjer je imela grofija vinograd in gozd. 28 Kraj v Medimurju. 30 A. Grasanovits (Graanovi) je bil notar v Crensovcih. Toda z najvejim maevanjem so se vrgli na notarjevo stanovanje. To so zagali. (Klekl, Vaneji dogodki, 19; glej e: Klekl, Punt 3na Dolinskem. Novine 17. il. 1918, 46/2). 1 Kraji je bil grofovski gozdar. 32 Glej tretje pismo.
23 z

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

559

Kot vidimo iz asnikov, gospoduje ta poloaj povsod po dravi, vojaki prihajajo z boljevikimi idejami domov, vsi z orojem in naboji, s protiidovsko mrnjo. Toda, ker je sedaj naa narodna krajina vsa pomeana s slovanskimi idejami in s slovanskim oblikovanjem drave, hoejo za idi uniiti madarsko gospodo. To smo videli na letakih, prinesenih z ljutomersko-verejskega shoda. Trenutno je tukaj mir in tiina, ker murskosoboki oficirski zbor dnevno z mitraljezom pride na lice mesta. V ostalem pa se je treba bati tega, o emer e tudi uljajo, da bi iz maevalnosti odli v Verej in se od tam vrnili s slovenskimi vojaki. Danes, v etrtek, popoldne ob petih: in iz alske upanije niti enega vojaka e nismo dobili. Vsem nam je nerazumljivo, da na nae mnoge pronje podupan niesar ne ukrene. Vogler z veliko gore33 34 nostjo ukazuje, organizira narodno strao. Biczo v Melincih vzdruje red. Toda sedaj konam svoje vrstice, vsaj dobri Bog naj pomaga, da lahko uijemo vsaj malo miru in tiine in malo v red pridemo, ker teh tirih dni ne bomo nikoli pozabili. e Vae dostojanstvo ukae kakno odredbo, izvolite samo razpolagati z nami. Od mojih otrok poljub roke; sporoam in sem z globokim spotovanjem vdova Kelecsnyi Pravkar sem izvedela, da je preko Lendave prila stotnija vojske z lahkim mitraljezom. Ti, kot sliimo, ne ostanejo stalno tukaj, temve krenejo samo ez vso krajino, kjer je drhal besnela, da bi jo kaznovali in ustvarili red. Vogler je Alisztovi dejal, da je presvetli gospe grofici poslal take informacije, da so bili zraven pri pustoenju gradu tudi beltinski. Voglerja takrat ni bilo tu, tako njegove informacije ne morejo biti najtoneje. Do sedaj smo e vedno sliali, da beltinski ne samo, da niso plenili, ampak so celo reili, kar se je dalo in so drhal konno tudi oni nagnali iz gradu in vsi beltinski kmetje se zelo sramujejo in obalujejo, kar se je zgodilo. Vse to sem sedaj zvedela in menim za pravino, da Vae blagorodje obvestim v upanju, da Vam moje dolgo pismo ni (prizadelo) alosti, da ga vsaj ne bi Vaemu blagorodju z najglobljim spotovanjem. Tretje pismo Viji gozdar Robert Bayer je pisal grofu kratko, vendar nedatirano pismo. Na podlagi zadnjega odstavka lahko sklepamo, da je bilo napisano po prejnjih dveh pismih, saj poroa, da se je Balz vrnil in da mokih ni. Bayer seveda poroa o svojem resorju. Poznojesenski as (november in zaetek decembra) je bil ugoden za senjo lesa. Ljudje so priliko izkoristili tudi za to. Pismo se v prevodu glasi : Veledostojanstveni gospod grof! Milostljivi moj gospod! Z globoko poninostjo si drznem poroati naslednje: Dananji dan smo z neznatno po tevilu, vendar mono andarmerijo preiskali gornjo in srednjo bistriko obino. Mnogo posekanega lesa smo nali. 3 5 Storilce smo pozvali, da pokradena drevesa nemudoma spravijo na pristavo v Melince. Nael sem veliko predmetov, ki so jih ukradli iz gradu. Te sem oddal pri nunah. Dva glavna upornika sokrivca smo pripeljali iz Bistrice s seboj in ju odpoljemo v Zalaegerszeg. S poninostjo sporoam, da je poloaj nevaren. Sam ostanem danes, jutri z osmimi oroniki, ker drugega zanesljivega loveka ni. V kolikor nam ne pride kmalu na pomo odgovarjajoe, toda isto madarsko vojatvo, bo nastala velika nevolja. Oitno je, da so okoliki prebivalci, posebno moki, izginili, vasi so prazne, mokega ni mogoe videti. Tudi na polju ne delajo. Mono sumim, da je ljudstvo zbealo preko Mure, kjer se organizirajo za nova ropanja in ne moremo vedeti, kdaj udarijo po nas zapuenih Madarih, kar nas je na alost v zelo majhnem tevilu. Ker sem izvedel, da je gospod Balz doma, upam, da je vodstvo notranjih poslov vzel v svoje roke in glede na to ne morem sporoiti, kaj se godi v Beltincih v tem asu. Dokler ne dobim vijega navodila, se bom trudil po svoji lastni uvidevnosti delati v tej smeri, da bo v vsakem pogledu v korist gospodstvu (veleposestvu). Z globokim klanjanjem Va ponini sluabnik Robert Bayer, viji gozdar. Vogler je bil prav tako oskrbnik v Beltincih. Biczo je bil delovodja posestva (pristave) v Melincih. O tem poroa v Novinah tudi J. Klekl: zdaj zvedlmo tudi, ka je gospodski log na Bistrici dolposekan... (Punt na Dolinskem, Novine 17. 11. 1918).
34 35 33

ggg

F . KUZMIC : P R I S P E V K I K R E V O L U C I J I V P R E K M U R J U 1918

Tako so doivljali burne prevratne dni revolucije, ki je pljusnila tudi v Prekmurje, gospoda v Beltincih. Opombe ob besedilih pisem sluijo kot potrditev ali zavrnitev napisanega glede na druge vire. Iz vsega pa sledi, da so dokaj zvesto poroali grofici in grofu o dogodkih, eprav ustveno prizadeti in v strahu, kaken bo odgovor in e jim ne bo morda tudi naprtil del krivde in odgovornosti.

Zusammenfassung BEITRGE ZUM REVOLUTIONREN GREN IN PREKMURJE IM JAHR 1918 Franc Kuzmi Obwohl ber die revolutionre Grung in Prekmurje (bermurgebiet) Ende des Jahres 1918 bereits einige Abhandlungen verffentlicht worden sind, ist jedoch noch immer nicht das ganze, vor allem das im Ausland befindliche Archivmaterial erforscht worden. Deshalb ist jeder originale Beitrag zu diesem Thema um so wertvoller. Hier werden in slowenischer bersetzung drei Briefe verffentlicht, die in der Landes- und Studienbibliothek Murska Sobota aufbewahrt werden. Sie sind in ungarischer Sprache verfat und an den Grafen August Zichy und die Grfin Marija Zichy gerichtet. Der erste wurde vom Verwalter Balz am 5. november 1918, der zweite von der Frau des verstorbenen Postmeisters Kelecsny am 7. November, der dritte etwas spter von dem hheren Frstbeamten Robert Bayer geschrieben. Alle drei beziehen sich auf die Unruhen und Plnderungen in Beltinci und Umgebung.

GORIKI LETNIK ZBORNIK GORIKEGA MUZEJA Goriki muzej (Nova Gorica) je zael leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom Goriki letnik. Doslej je izlo trinajst tevilk. Zbornik prinaa znanstvene in poljudno-znanstvene prispevke predvsem s podroja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih podroij. Goriki letnik eli biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob nai zahodni meji. K temu naj poleg objav znanstvenih lankov pripomorejo tudi ocene in poroila o razlinih periodinih publikacijah, ki izhajajo v deeli Furlaniji-Julijski krajini. Goriki letnik lahko naroite pri Gorikem muzeju, Grajska 1, YU-65001 Nova Gorica.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4 . 561569

561

Bogo

Grafenauer

VPRAANJE KULTURNE AVTONOMIJE 1918 Vpraanje kulturne avtonomije v razpravah Kulturnega odseka pri Narodnem svetu v Ljubljani je bilo doslej obseneje (z vidno uporabo ohranjenih zapisnikov) obravnavano trikrat: najprej v razpravi Franceta Koblarja Slovenska knjievnost v zadnjih desetih letih v zborniku Slovenci v desetletju 19181928, Ljubljana 1928, str. 644646 (gradivo je uporabljal e v registraturi tedanjega velikega upanstva!), nato ko je bilo gradivo e v Arhivu SR Slovenije 1 v knjigi Metoda Mikua Slovenci v stari Jugoslaviji, 1965, str. 6668 (kratek povzetek tudi v Zgodovini Slovencev, CZ, Ljubljana 1979, str. 607), in konno v lanku Duana Kermavnerja Pobuda za slovensko kulturno avtonomijo novembra 1918 v Sobotni prilogi Dela 21. decembra 1968, str. 20. Fr. Koblar je v svojem dve strani obsegajoem pregledu poloil teie na obe obliki resolucije (osnutek in konno obliko), ki zavzemata ve kot polovico besedila, razpravo je pa povzel zelo kratko (Groelj, Cankar in Jakopi) z najbistvenejo oznabo, pri emer pa je Cankarjeva izvajanja bistveno okrnil (na gotovo pristranski nain: presenetljiva stalia z zaetka razprave v smislu stopitve s Hrvati in Srbi v poroilu niso navzoa). Mikuev povzetek je tako fragmentaren in povren, da je e v bistvenih potezah napaen; omejuje se le na razpravo, le zelo kratko povzema tudi osnutek resolucije, njene konne oblike se pa sploh ne dotika. Duan Kermavner je, v napanem preprianju da prvi uporablja te arhivalije, poloil teie na konno obliko resolucije, sicer pa je kratko oznail iz diskusije stalia Pavla Grolja, Antona Melika in Izidorja Cankarja (tega iz druge seje, ko so popravljali osnutek!). Hkrati je po pravici ovrgel spominsko zanesljivost sporoila Alojza Kraigherja v tudijah Ivan Cankar, II, 1958, str. 753, ki sprevraa krivdo za neobjavo resolucije na Izidorja Cankarja in Antona Koroca! Kot je e Koblar ugotovil, je zaradi konne oblike resolucije v ozadju moral nastopiti hud boj proti resoluciji in Oton upani je kot predsednik poslal tajniku Narodnega sveta sporoilo: Ve lanov kult. odseka je premenjenemu tekstu izjave odpovedalo podpise, zato prosim, da je ne daste v liste, predno ne sklicem nove seje. Seje s tem dnevnim redom kulturni odsek ni ve imel, pa pa je bila 23. novembra v Slovenskem narodu objavljena izjava liberalnih kulturnih delavcev, tudi vejega tevila lanov kulturnega odseka N. S., s popolnoma drugano usmeritvijo. Kermavner jo je ponatisnil po asniku: Izjava duevnih delavcev Podpisani duevni delavci slovenski, svesti si resnosti sedanjega poloaja v domovini, se izrekamo navdueno za takojnje popolno politino ujedinjenje drave SHS z dravo srbsko, odklanjajo vsakrno separatistino politino stremljenje kot kvarno Jugoslaviji, slovenskemu plemenu pa naravnost pogubno. Nasilje, ki ga mora trpeti na obmejni rod od tujcev na zahodu, severu in vzhodu, neovirano samolastno prestavljanje mejnikov nam v kodo kae alostno nazorno sliko samoslovenske onemoglosti. Govori ne premaknejo naih meja niti za seenj naprej, izjave nam ne pridobe niti pedi naih tal, besedni protesti nam ne reijo niti ene slovenske due tujega jarma. Do ina se ne moremo povzpeti, kakor da v nai krvi ni one najsveteje kapljice; kapljice, ki jo vsak zaveden in zrel narod svojevoljno prelije za svojo svobodo. Edini rod, ki ima danes na slovanskem jugu voljo in mo, organizirati nae sile za uspeen odpor, vzpostaviti nao oblast na vsem naem narodnem ozemlju in priboriti naim zahtevam veljavo pred svetom, je srbski rod. Kako dolgo? Ako ne izvedemo brez odloga najtesnejega ujedinjenja s Srbi, preti Slovencem notranji razkroj, slovenskemu teritoriju razkosanje, ki ga sami ne bomo mogli zabraniti. Upotevamo in spotujemo vsako odkrito svetovno naziranje, vsakemu potenemu preprianju priznavamo pravico, da se prosto uveljavlja, zavraamo pa najodloneje nepremiljeno izigravanje politinih gesel, ki bi utegnila v tej usodni uri narod begati in ga odvraati in odvrniti od glavnega cilja, ki je: mona, na zunaj in navznoter enovita, svobodna ter bogato razvita drava vsega jugoslovanskega naroda. To je danes prva, vitalna potreba, suprema lex, kateri se morajo brezpogojno uklanjati vsi pomisleki. Tudi vladna oblika je za interim teh izjemnih asov postranskega pomena, ker bo imela v konnoveljavnem ustroju nove drave svojo besedo konstituanta. Ali more narod sploh omahovati, ko se mu je odloiti: ali za samostojno nemo, ali za skupno jakost? V fondu Narodnega sveta, spisi odsekov, fase. 3.

562

. GRAFENAUER: VPRAANJE KULTURNE AVTONOMIJE 1918

To resolucijo, s katero je bila izpodbita in onemogoena objava pet dni popreje med predstavniki vseh politinih (kulturnih) skupin in strank med kulturniki dogovorjena resolucija za slovensko kulturno avtonomijo, so izmed razpravljavcev na kulturnem odseku in podpisnikov skupne resolucije podpisali dr. Pavel Groelj, Rihard Jakopi, Ju Kozak, dr. Alojz Kraigher, Vladimir Levstik, Anton Melik, dr. Franc Ramov in Oton Zupani (izmed podpisnikov, ki se razprave niso udeleevali pa e trije strokovni nisei in est likovnih umetnikov). Kermavnerjev dokaz popolne sprevrenosti Kraigherjevega spomina na te dogodke je s temi navedbami nesooren. Pozneje se je dotaknil dvakrat teh dogodkov e Momilo Zeevi, v disertaciji Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 19171921. branjena 1972. v slov. prevodu Maribor 1977, str. 163 (z ne povsem tono in po strankah napano razdeljeno oznabo stali razpravljavcev), s kratkim povzetkom v knjigi Na zgodovinski prelomnici I, Maribor 1986, str. 179 (op. 46) in 241, za njim pa e Janko Prunk, Slovenski narodni program, Ljubljana 1986, str. 41 si. in 191 si. Zeevi in Prunk ne navajata niesar, kar ne bi bilo znano e iz prejnje literature. Doslej v literaturi znana podoba o teh sejah in nastajanju prve resolucije za slovensko kulturno avtonomijo je po vsem tem ne le bistveno pomanjkljiva, marve tudi napana. S tem utemeljujem celotno objavo besedila zapisnikov o dovolj pomembnem vpraanju ob nastajanju Jugoslavije med 29. oktobrom in 1. decembrom 1918. Zdi se, da so na nastop slovenskih liberalnih duevnih delavcev 23. 11. 1918 vplivali poleg resnine tedanje nevarnosti italijanskega pritiska (dodajanje nevarnosti s severa je v tem asu gotovo e neutemeljeno!) tudi dogodki v Narodnem viieu v Zagrebu, kjer so prav tedaj tekli odloilni dnevi za takojnjo zdruitev s Srbijo, in prejkone kake sugestije s tem povezanih slovenskih liberalnih politikov. V objavi popravljam brez opozorila le oitne tipkarske napake, ki nimajo vsebinskega pomena; na vse drugo opozarjam v opombah. Zapisnik 1. seje Kulturnega odseka Narodnega sveta v Ljubljani Navzoi: Oton Zupani, Ant. Lajovic, Ant. Funtek, dr. Franc Kimovec, Stanko Premrl, Ivan Ravnik, Matej Hubad, Marij Kogoj, dr. Izidor Cankar, Franc Fingar, dr. Josip Debevec, dr. Alojzij Kraigher, Vladimir Levstik, Anton Debeljak, dr. Fran Ramov, dr. Pavel Groelj, dr. Ivan Grafenauer, dr. Ant. Breznik, dr. Mirko erni, dr. Josip Mal, Ivan Zorman. Rihard Jakopi, Ivan Vavpoti, Hinko Smrekar, Matej Sternen, Ju Kozak, dr. Ant. Melik, dr. Josip Jeri. Zapisnikarica Dragica Hribar. Fran Tratnik, (dr. Leme), Ivan Vurnik. 2 Dr. Jeri pozdravi navzoe in pojasni namen seje. Dr. Cankar predlaga g. Jakopia kot zaasnega voditelja dananje seje. /Sprejeto./ Sestali smo se na poziv N. S., kateri je imel osnutek kulturnega odseka e preje v nartu. Kakor smo se zedinili zadnji na popolnoma zasebnem sestanku, naj se pritegne k odseku vsak, ki ima smisla in voljo za sodelovanje. Doloimo dnevni red: 1./ Konstitucija (Volitev predsednika in tajnika). 2./ Pododseki. 3./ Razgovor o glavnih smereh delovanja (Razvoj v oododsekih). Jakopi : Vnraa kakno razmerje je med N. S. in N. VI. Dr. Jeri: Namen N. S. je dajati smeri skupni narodni politiki. Glavna naloga N. S. je zbirati strokovne delavce, da pripravijo temelj za prihodnjo kulturo svobode. N. . je posvetovalni organ N. VI. zbira dobro gradivo in stavi N. VI. predloge. _ Dr. Groelj : Kulturni delavci smo stopili v kulturni odsek, da se posvetujemo in doloimo, kdo izmed nas poda kratek pregled, kaj so nai cilji. Oton Zupani: V preinji dravi nai so se odloevala kulturno politina voraanja brez slovenskega kulturnega delavca. Vse se je vrilo brez nae vednosti, brez naega soglasja, mnogokrat proti nai volji. Mi smo vasih orotestirali, kar ni zaleglo, mnogokrat smo dobili odgovor, ki je bil posmehljiv. Zdaj pa, ko nastopa nova drava, naa drava, je zautil slovenski kulturni delavec, da nima samo pravice, ampak dolnost posegati v kulturno politiko te drave. Drava naa in vsaka njena vlada bo stala pred nebrojem pereih vpraanj, katerih ne bode mogoe reiti preko nas. Potreba bo povsodi strokovnjaka z narti in predlogi. Tako bo ririel kulturni delavec do besede in sicer ravno tako znanstvenik kakor umetnik in beletrist. To besedo bo moral imeti in nikakor se ne bo razvijal kot do sedai brez negovanja in pospeevanja. Zlasti dve ministerstvi bosta, s katerima bo treba stopiti v ozek stik. In to sta ministerstvi za prosveto in za javna dela. V podroje prvega spadajo ole, v drugo soomeniki, regulacija mest itd. Treba bo sliati svet strokovnjaa. olnikov, arhitektov, kiDarjev. ki bodo dajali inicijative in naravnost predloge in narte. Nastane voraanje, kako stopiti z vlado v stik. Mislim, da je kulturni odsek, ki se sestoji iz znanstvenikov, olnikov in umetnikov vseh strok enakopraven z drugimi odseki N. S. Sklepi, ideje, narti, predlogi in vsi njegovi ukrepi bodo prili v plenum N. S., katerega
2

zadnja tri Imena (po navedbi zaplsnlkarice) so pripisana z roko brez pojasnila vzroka.

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

563

vsake seje se udelei zastopnik vlade, da se informira, ta bo informiral vlado tudi o naih nartih. Dr. Jeri : Odsek lahko stopi v stik z vlado naravnost s posredovanjem predsedstva N. S. Zupani: To bi bilo formalno. Zane se? Kaken bo ta vpliv kulturnega delavca pozneje, ko se razmere urede, in kaj je storiti kulturnemu delavcu, da bo dosegel ta vpliv. Dr. Jeri: K notranji organizaciji bi pripomnili: V pravilniku nista zamiljena druga, nego predsednik in tajnik. Predsednikova naloga je organizatorino delo, kar je v odseku manipulacije, jo odpravi pisarna N. S. Naloga strokovnih referentov je izdelati za vsako sejo referat, in doloiti dnevni red, o em se bo razpravljalo. Danes naj se izvoli predsednika in referente, da bo delo uspeno. N. S. je sklenil, da bode, ako bodo referati obirni, zvezani z veliko zamudo asa ali sicer s trudom referenta, razpisal primerne nagrade. Toliko v pojasnilo. Dr. Cankar: Glede referentov mislim, da bi poslovali v pododseku. Jakopi: Stopimo k prvi toki dnevnega reda in izvolimo predsednika. Za predsednika predlagam g. Otona Zupania in dam predlog na glasovanje. Glasujejo, soglasno sprejeto. Zupani se zahvali za zaupanje in prevzame predsedstvo. Dr. Cankar: Zupani je bil soglasno [izvoljen] 3 za predsednika in to je prav. Za manipulacijo pa naj se mu prideli tajnika, zato predlagam dr. Mala. 4 Glasujejo, soglasno sprejeto. Dr. Cankar: Mislim, da bi zamudili pravo prilonost, e bi pri prvi seji kulturnega 5 odseka ne reili naelnega vpraanja, kakno obliko dobi v prihodnjosti razdelje tega plemena, ki [se] imenuje slovensko. Kakor vsi dobro veste, so ne samo pri nas, temve na vsem jugu mnenja ve ali manj deljena. Nekateri mislijo, da se bo, nae pleme stopilo z ostalima v eno samo telo, ne samo dravno pravno, temve tudi kulturno. Zdaj nastane vpraanje, ali se hoemo postaviti na stalie kontinuitetnega plemenskega razvoja in e se postavimo na to stalie ali bomo rabili vsa sredstva in pomoke, ali si hoemo zagotoviti, da nemoteno, brez nasilstva in brez uradnega vpliva preidemo v ostalo jugoslovansko pleme. V prvi vrsti sega kulturno tudi v politino vpraanje. Glede tega so pri nas mnenja deljena. O tem pa smo vsi edini : Sili se bomo branili s silo. e se zjedi[ni]mo, 3 da [se] 3 stopimo impreje, moramo skrbeti tudi za to, da se naravni razvoj tudi pospei. Ne bi bilo prav, e bi to vpraanje kot reeno sprejeli. Moramo si biti na jasnem tudi glede posledic, moramo jih upotevati in se jih ne smemo ustraiti. 6 Zupani: Cankar je postavil vpraanje ali se naa narodna individualiteta varje za zdaj naprej kot posebna kulturna individualiteta ali pa se sprijaznimo z mislijo in pustimo toliko asa, da se prelijemo v skupno jugoslovansko. Dr. Cankar: Praktine posledice naega sklepa bi bile, da se drava uredi tako, da stopitev pospeuje ali nasprotno, da nam da najobsenejih garancij v varstvo nae'individualitete. 6 Dr. Groelj : Vpraanje, ki smo ga naeli, je vano in si glede njega moramo biti na jasnem. Od nae odloitve je odvisno vse nae detailno delo z ozirom na to, kam bomo mogli speljati slovensko olo. Do zdaj so v tem doloevali politiki, ki smatrajo narod ve ali manj kot kupijsko sredstvo vsake stranke, ki skrbijo v svoj lastni dobrobit in za dobrobit naih idej. Priklopiti se moramo nazoru, da se impreje asimiv rokopisu zapisnika manjka, tu je dodano po smislu. 4 Predlog gotovo izraa tenjo po politinem ravnoteju med liberalno in klerikalno stranko v 5vodstvu odseka. Pomen izraza ni jasen ali gre za razdaljo? Zaradi pozneje diskusije je treba poudariti Cankarjevo dilemo med kontinuiteto z ene in im prejnjim zedinjenjem z druge strani. Pri tej postavitvi dileme in zlasti pri hitro sledeem opozorilu na gospodarske in politine pomisleke se postavlja vpraanje Cankarjeve namere pri zaetku diskusije. Vpraanje jezikovne stopitve Slovencev s Hrvati aii tudi s Srbi sicer v tem asu tudi pri SLS gotovo ni bilo neznano ali od vseh zavraano : A. Uenlnik je to predvideval in zagovarjal e 1.1913 (Slovenci in Hrvati. Cas 7, 1913. 431 do 441, posebej od str. 435 naprej) ; tako bi bilo mogoe razlagati tudi kako izjavo J. Kreka, eprav se njegova stalia razhajajo tudi tu v zelo iroko paleto sodb, ki jih je teko zdruiti na isti imenovalec; tudi po koncu 1918 so se kazala razlina mnenja o jezikovnem -edinstvu v Jugoslaviji (npr. Joe Debevec v Domu in svetu 22, 1919, str. 180, Fr. Kovai, Narodnostno naelo in mirovna konferenca, as 14, 1920, str. 153 si.; Fran Grivec, Bogoslovni vestnik I, 1920, str. 112; E. Rakovec, Usoda slovenskega jezika. Cas 15. 1921, 97107), emur se je uprl A.Breznik v svojih jezikovnih kritikah (Nae jezikovno edinstvo, Dom in svet 25, 1922, str. 138 si. z napovedjo nadaljevanja, ki pa ni izlo, sklenjeno pa v razpravi O asnikarski slovenini, Dom in svet 46, 1933, ponatis v ivljenje besed, Maribor 1967. str. 132186, z opombami Jakoba olarja str. 287303). Glede na pozneje Cankarjeve nastope v razpravi, kjer je branil pomen ohranitve slovenske -individualitete in zlasti na drusi seji pomen federalizaeile nove drave, ki mu je bila pomembneja od dileme republika ali monarhija, ni mogoe izkljuiti pri teh njegovih prvih opredelitvah vpraanj celo monosti, da je lo ob tem za namerno provokacijo, s katero je resnino izzval veino liberalnih kulturnih delavcev na zagovarjanje slovenstva. To je e od nekdaj ob teh besedilih presenealo, zlasti zaradi Dozneiega hitrega prepreevanja objave doeovorlene resolucije po istih zagovornikih slovenske kulturne avtonome na prvi seji kulturnega odseka. Oitno so se stalia med 16. in 23. novembrom povsem spremenila, ne da bi imeli o vzrokih kakrnokoli dokumentarno sporoilo.
3

5 6 4

B. GRAFENAUER: VPRAANJE KULTURNE AVTONOMIJE 1918

liramo jugoslovanskemu plemenu ali pa moramo svoj individualizem uvati s vsemi sredstvi kulture in politike. Mi smo kulturni svet in nam je na srcu vse, kar je z ^ njim 7 v zvezi. Skupnost besedia ni pria skupnosti dveh rodov. Naa sintaksa in nae ustvovanje, nain naega izraanja je tako individualno, da izkljuuje vsako stopitev. Temu nasproti odgovarjajo, da se ta asimilacija naredi sama po sebi, ker se bo zdelo, kakor je zadnji nekdo rekel, slovenskemu umetniku primerneje pisati za 7 milijo8 nov Jugoslovanov, nego za 70 tiso Slovencev. Meni pa se zdi taka pospeena asimilacija nemogoa. Izkunja nas ui, da kultura ne asimilira, temve diferentira. Asimilacija je mogoa le v prvem stadiju, ne kasneje. Mi bi se bili asimilirali Hrvatom, ce bi bil Trubar, kakor je rekel Preern, zael pisati hrvako in ne slovensko. Tako pa smo si vsi edini v tem, da ta svoj individualizem ohraniti moramo. Zastaviti moramo vse svoje sile, poudarjam kulturne, da se naa kultura ohrani, svobodno razvija m procvita. Vpraanju ali bi mogli gotovi politini faktorji nastopati drugae, moramo izrei zahtevo, da se da naemu jeziku popolnoma svobodni razvoj; ve ne spada v na delokrog. - , , < . j i Zupani: Groljeva izvajanja kulminirajo v tem, da se izree kulturni odsek za samostojnost slovenskega jezika. . . Dr. Cankar: Na izvajanje dr. Grolja moram izrei nekatere pomisleke, ki bi jih rodil sklep, kakrnega on zahteva. To so pomisleki gospodarsko politinega znaaja. Ce se postavimo na stalie, da ohranimo, kar imenujemo danes slovensko kulturo, stojimo na staliu, da ustanovimo vse svoje une zavode, veliko knjinico, svojo tehniko in mnogo drugega, gledalie, konservatorij, dramatino olo, posebno galerijo, akademijo in vse netete potrebe, ki jih ima kulturen narod. Ni samo proti najavi, bilo bi proti dobremu narodnemu gospodarstvu, kajti ti zavodi so silno dragi, ce so dobri. Posledica bi bila ta, da bi bili zavodi slabi ali pa bi mi gospodarsko krvaveli. Pomisleki so politinega znaaja. Da bo v enotni dravi (kajti Srbo-Hrvaska je enotna ' tudi jezikovno) [bo!] 1 0 slovenski otok stal kot separatist. Slovenec bo nezadovoljen dravljan, da ne bode radi jezikovne avtonomije na 1 1 politien sporazum. Vsi ti razlogi se meni ne zde tako neopraviljivi. Ce se postavi kulturni odsek na svoje stalie, naj bo pripravljen, da bo zadel na velik odpor. 6 Dr Melik- Naeto vpraanje, je tako obirno, da ga je teko na podlagi debate konno odloiti. Zadnji temelj tega vpraanja ni toliko principijelen, kolikor znanstven Zdruenje je stvar principa, ne procesa in Groelj negira asimilacijo. Tu mu sociologija ugovarja, kar velja za naravoslovje, ne velja tudi zanjo. Tu je diferencijacija prvotna, asimilacija sekundarna. Mi smo se diferencirali od junih plemen, ker smo se asimilirali Nemcem. (Isto vidimo pri drugih narodih.) Vpraanje je principijelno, ker moremo na podlagi tega delati perspektivo. Sociologija kae, da se bomo zdruevali Zakljuka ni mogoe postaviti, kam vodi smer razgovora o tem vpraanju. Po mojem mnenju je naa odloitev manja, kakor misli Cankar. Ce so premise za asimilacijo, se bo izvedla, e nismo ovirani od Avstro-Ogrske metode. Zelo vazm se mi zde gospodarski pomisleki. Nae zedinjenje bo doseeno ez as. Kulturna decentralizacija Slovencev ohrani dve bratski plemeni, ako si v Ljubljani zgradimo lastne zavode. Meni se zdi univerza ne samo zavod, kjer se zbira velika mnoina dijakov, temve studijski zavod za profesorje, ki naj vzgoje svoje uence. Iz tega^ stalia je Dunajska univerza monstrozna, velja pravilo, im ve zavodov, tem ve prospeha. Dalje se mi zdi potrebno v geografiji, etnografiji itd. da bo treba formacij, ki bi ta na tudij forsirale, ne z ozirom na dananje stanje. Knjinico imamo in mogli bi jo raziriti in ustanoviti novo. Zdi se mi, da moramo zaupati v naravni razvoj, ki bo pokazal nujno potrebo naih kulturnih zavodov. 12 Prof. Grafenauer : Diferencijacija med Hrvati in Slovenci se ni izvrila, ker smo se asimilirali Bavarcem, ampak nje razlog je ta: V hribovitih krajih je promet iz doline v dolino veliko teji, nego v ravnini. Jasno je, da se diferencira nareje v dolinah hitreje, nego se izvri isto v ravnini. To je razlog, da so naa slovenska nareja tako diferencirana, da Ziljan Horjulca ne razume. Ravno iste razmere pa so tudi med V zapisniku stoji skupno z, kar je oitna napaka zaplsnlkarice. Gre za napako ali je bila navedena tevilka 700 tiso (tako brez opozorila Mikuz!), eprav je tudi ta za Slovence le polovina? 9 osebno je gotovo napaka zapisnikarice. 10 Napaka: dvakrat je v stavku isti glagol. _ 11 Oitno napaen zapis. Manjka glagol: ali misliti ali mogoe misliti ali podobno. 2 i Melikovo izvajanje ie posebej zanimivo, ker z ene strani predvideva (med vrstami celo eli bi mogli rei) hitro zblievanje in asimilacijo vseh jugoslovanskih narodov med seboj, z druge pa proti Cankarju - eprav na besedah prizna pomen njegovih pomislekov - brani razvoj slovenskih kulturnih institucij. Oboje pri njem ni le hipno nakljuno zdruevanje teh misli. O stapljanju Slovencev s Srbi in Hrvati v Jugoslovane je govoril ze 1917 v Slovanu ID Za kulturno zedinienje Jugoslovanov, str. 179-183, s tezo o reitvi Preeren-Vrazove^a problema v Vrazovi smeri ali po Preernovi metodi, str. 250-253 s polemiko zooer viadimirja Knaflia. ki
8 7

Uvl^bloemVonu 37 7. Str. 309-313, 434-438, 492-495, 559-560 in 671-672 sodil drugae in branil slovensko individualnost v jeziku in kulturi) ter 1918 v Ljubljanskem zvonu 38 (Narod, ki nast a str. 476-484), obenem pa e v lanku Slovenska matica v istem Ljubljanskem zvonu (str 113-116) podrtovai poleg nalog same Matice tudi potrebo, da dobimo druge najvije kulturne zavode, predvsem seveda univerzo in akademijo.

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

565

N e m c i , kjer o p a a m o p o m a n j k a n j e p r o m e t n i h s r e d s t e v . N a K r a n j s k e m j e diferencijacija m a n j a , nego n a K o r o k e m . K p r i n c i p i j e l n e m u v p r a a n j u : A s i m i l a c i j a m e d Slovenci in H r v a t i se b o izvrila t u d i e se b r a n i m o . N e p r e g l e d n a k o d a p a bi n a s t a l a , e bi spoj forsirali, d a bi n a s t a l p r e l o m , k a k o r n a m k a e zgodovina. ( S e v e r n a N e m ija j e bila v e stoletij n e p l o d o v i t a v l i t e r a t u r i , k e r se je bil izvril p r e l o m po l u t e r a h c i h . ) 1 3 Slovenci n a j se razvijajo n a p r e j , t r e b a j e v a r o v a t i k o n t i n u i t e t o , d a n e p o s t a n e slovenski n a r o d n e p l o d o v i t . 1 4 Z u p a n i : Zdi se mi, d a se d e b a t a v l e e v z n a n s t v o . Vidim, d a p r i n c i p i j e l n o stalie g l e d e n a e g a s e d a n j e g a r a v n a n j a n e u g o v a r j a n a i dobi. Vidim, d a g. dr. Groelj, ki j e p r i n c i p i j e l n o za s a m o s t o j n o s l o v e n s k o k u l t u r o v n e t z a v s e b o d o e u n e zavode, r a v n o t a k o k a k o r Melik i n G r a f e n a u e r , ki sicer m i s l i t a d r u g a e . M e l i k eli a s i m i l a cije, G r a f e n a u e r j e p r e p u a asu. Misli, d a n a s t a n e k u l t u r n a p r a z n o t a m e d n a m i , e bi p r e l o m i l i t a k o j , zato govori o tej z a h t e v i . Dr. Groelj : P o d p r e t i h o e m p o t r e b o , d a s e m u d a k u l t u r n e c e n t r e , k a t e r e k u l t u r n i n a r o d i m e t i m o r a . N a r a v n i z a k o n je, d a j e asimilacija n e n a r a v n a . Zgodi se v a sih, d a se ibkeji u d a , v t e m sluaju j e a s i m i l a c i j a m o n a , k e r j e n u j n a . J a s n e p r i e tega d o k a z a so n a m kajkavci, ki so se zdaj a s i m i l i r a l i H r v a t o m , in Gorjanci, o k a t e r i h mislijo nai k m e t j e , d a g o v o r e h r v a t s k i . 1 5 Diferencijacija j e n a t u r n a p r o t i asimilaciji, ki j e u m e t n a . P r o m e t n a s r e d s t v a so u m e t n e ovire n a t u r n e diferencijacije. K e r s m o svoj n a r o d , m o r a m o i m e t i svoj jezik i n s v o j o l i t e r a t u r o . Dr. K r a i g h e r : To v p r a a n j e n a j se p r i n c i p i j e l n o rei v z n a n s t v e n e m odseku, socijoloka, filoloka in e t n o l o k a s t r a n n a j s e d o e n e in rei v odseku, ki n a j se zato izvoli. Dr. C a n k a r : M e n i j e bilo 1 n a tem, d a sliim m n e n j a onih, ki so t u navzoi. Vsi se soglaajo v t e m , d a je t r e b a n a e z a v o d e v a r o v a t i i n n o v e osnovati. U p o t e v a m , d a j e ta k u l t u r n a e d i n s t v e n o s t , ki jo s k u a m o u s t v a r i t i , z a e t e k v e l i k e g a k u l t u r n e g a j e d i n stva, ki p r i d e . P o t r e b n o se m i zdi, p r i z n a v a m to k o t spokorjenec, d a si z a g o t o v i m o v s a s r e d s t v a , d a si za n e d o g l e d e n as o h r a n i m o svojo i n d i v i d u a l i t e t a . Dr. J e r i : N. S. vidi svoj i n t e r e s v t e m , d a je p o p o l n . N. S. p r e p u a o d s e k u p o polno a v t o n o m i j o . Z a t o n a j se odloi p o s v o j e m p r e u d a r k u . J a k o p i : Mi s m o n a r o d in n a a d o l n o s t je, d a b r a n i m o n a z n a a j . T u ni t r e b a , d a z n a n s t v e n o t o r a z i s k u j e m o , m i se u p i r a m o asimilaciji i n se p o s t a v i m o n a to s t a lie, d a se u s t a n o v i t a k a f o r m a d r a v e , ki vpliva, d a se n a s u m e t n o a s i m i l i r a t i n e m o r e . M o r a m o i m e t i t a k o o b l i k o d r a v e , k j e r je m o g o a p o p o l n a k u l t u r a . Dr. K r a i g h e r : V p o d p o r o n a i h teenj je p o t r e b n o p r e p r i a n j e in u t e m e l j e n a zavest, d a s m o n a p r a v i poti. Za p r e d l o g e n a j i z m e d s e b e izvoli pododsek, ki b o to v p r a anje razmotrival.16 V l a d i m i r L e v s t i k : Zdi se m i p o t r e b n o , d a z a v z a m e m o p r i n c i p i j e l n o stalie. N o e m se izraziti p r e i r o k o . P o l i t i n o s t r a n te z a d e v e b o m o videli z a s t o p a n o v k o n s t i t u a n t i , zato n e s m e m o staviti p r e j u d i c e v . Mi se n e s m e m o p o s t a v i t i n a stalie, ki bi o d p i r a l o p o t t e n j a m , ki s l o n e n a politinih razlogih, kajti n e s m e m o p o d p i r a t i n a s i l n e g a u n i j o n i z m a . Mi m o r a m o gledati iz k u l t u r n e g a stalia. Mi s m o v o b r a m b i slovens k e g a n a r o d a loveki, kajti m i s m o asni v asnosti. K a k o r n a s je n a r a v a diferencirala, n a s m o r d a zooet a s i m i l i r a . Z a t o zavzemimo 1 t a k o stalie, d a n e k r a t i m o n a r a v i niti ene, niti d r u g e p r a v i c e . K u l t u r n i odsek u g o v a r j a j u p r a v i in u s t a v i t a k e g a z n a aja, ki bi o d o i r a l a m o n o s t u m e t n e asimilacije. P r i z n a t i m o r a v s e p r a v i c e slovens k e m u jeziku in slovenski k u l t u r i do s a m o s t o j n e g a r a z v o j a z v s e m i p o s l e d i c a m i , kajti e n i m a m o u p r a v i e n j a do n a e poti, p o t e m k r a t i m o m o n o s t asimilacije. I z r e c i m o se zoper v s a k o n a s i l s t v o . 1 7 M e l i k : N a a i z j a v a n a j b o p o z i t i v n a in n e n e g a t i v n a . Mi g r a d i m o d r a v o . V Krfs k e m p a k t u i m a m o Slovenci z a s i g u r a n o svojo k u l t u r n o a v t o n o m i j o . 1 8 N a ta n a i n p o stane naa borba brezpredmetna.
13 Trditev je bila sicer polemino morda uinkovita, vendar pa stvari mono pretirava (saj verski prelom tudi ne pomeni tega kot jezikovna zamenjava v kulturnem ivljenju!). 14 Glede na Cankarjevo dilemo je pa prav poudarek na kontinuiteti in njenem pomenu bistven za razumevanje Grafenauerjevega stalia, kar je npr. Miku povsem spregledal. Prav to izvajanje je nalo v resoluciji zelo moan in bistven izraz pri obrambi kulturne avtonomije. 15 O kajkavcih je dananje hrvako jezikoslovje druganega mnenja (prim. D. Brozovi, Standardni jezik. Zagreb 1970, in M. Mogu, Fonoloki razvoj hrvatskog jezika. Zagreb 1971), eprav v filologiji to ni brez osporavanj (npr. J. Rigler). Omemba Gorjancev ni jasna. 15 Tu so izraene rezerve, kljub temu pa je v Umetnikovi trilogiji (1921) poloil Kraigher v usta Janeza Mogonika (= Ivan Tavar) v usta znailno izjavo : Kljub ljubezni do bratskega jezika17 mi je slovenska govorica sladkost (Zbrano delo 1, 1975. str. 287K Kljub rezerviranosti pri presoji dileme in kljub svoii pozneji politini noti v dvajsetih letih naega stoletja je pri sodbi VI. Levstika o teh vpraanjih vselej treba imeti pred omi tudi njegov pozneji esej Poslanstvo besede (Ljubljanski zvon 54. 1934. str. 6575) s klasinimi formulacijami o pomenu materinine in posebej slovenskega iezika tudi v jugoslovanski dravi in odbijanju vsakega izrivanja slovenskega jezika oo zdruitvi s Srbi in Hrvati (str. 75). 18 Krfski pakt (deklaracija!) nikjer neposredno ne govori o kulturni avtonomiji; v tem smislu bi bilo mogoe kvejemu le posredno in z dvomljivim uspehom interpretirati sklepno dolobo (t. 13). Prim. D. Jankovi, Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1917. godine, Beograd 1967, str. 481485 (besedilo deklaracije)..

56

B. GRAFENAUER : VPRAANJE KULTURNE AVTONOMIJE 1918

Dr. Cankar: Pripomnim nekaj formalnega: Naj se izvoli redakcijski komite, ki bo to izroil plenumu v predsedstvo (sic! presojo?). Predlagam dr. Melika, Vladimir Levstika, dr. Ramova in dr. Mala. Hubad: Vsa tri plemena morajo svojo kulturo naprej vriti. Bogastvo vseh treh plemen bo skupna last. Kultura Slovencev naj se vri naprej. Preidejo na volitev pododsekov: Dr. Cankar predlaga: Predsednike za knjievni odsek: Vladimirja Levstika, za znanstvo: dr. Breznika, za slikarstvo: Riharda Jakopia, za glasbo: Antona Lajovica. Prihodnja seja se vri 18. 11. 1918. V Ljubljani, dne 16. 11. 1918. Zapisnik druge seje kulturnega odseka N. S. v Ljubljani Navzoi: Oton upani, Izidor Cankar, Franc Fingar, dr. Josip Debevec, dr. Alojzij Kraigher, Vladimir Levstik, Ant. Debeljak, Ant. Funtek, dr. Fran Ramov, dr. Pavel Groelj, dr. Ivan Grafenauer, dr. Ant. Breznik, dr. Josip Mai, dr. Josip Puntar, dr. Ant. Melik, Ivan Zorman, Rihard Jakopi, Ivan Vavpoti, Hinko Smrekar, Matej Strnen, Ju Kozak, Ant. Lajovic, dr. Franc Kimovec, Stanko Premrl, Ivan Ravnik, Matej Hubad, Marij Kogoj, Fran Tratnik, dr. Ambroi. (Zapisnikarica Dragica Hribar.) Predsednik Oton Zupani otvori sejo: Prva toka dnevnega reda je redakcija osnutka resolucije kulturnega odseka. Odbor se je bil veraj sestal in je koncipiral to, kar je mislil, da je skupna misel vseh gg., ki so se udeleili seje (bere osnutek). Osnutek resolucije kulturnega odseka N. S. Kulturni odsek N. S. enoduno pozdravlja mlado svobodno Jugoslavijo, priakujo, da izvede nova drava naj dobi kakrnokoli vladno obliko popolnoma politino edinstvo vseh treh plemen in da bo po svoji moi pospeevala z vsemi razpololjivimi sredstvi razvoj prosvetnega ivljenja vseh treh rodov na podlagi kulturne avtonomije v smislu krfskega pakta. Neoviran razmah individualnih sil vseh treh plemen je najzdraveji pogoj za polno duevno* bogastvo Jugoslavije. Kulturna politika bo morala vsekakor upotevati 1 9 dejstvo, da je dala zgodovina Slovencem v teku stoletij lastno smer in posebno duevno vsebino, da se je slovenski del jugoslovanskega naroda razvil jezikovno samostojno, tako da je slovenina, nositeljica te duevne3 vsebine, dasi najblija sorodnica srbo-hrvaini, danes organizem zase in da je [v] obmoju slovenskega knjievnega jezika za sedaj mono uspeno kulturno delo edinole v tem jeziku. Hipen jezikoven prelom v olah in uradih je e tehnino neizvedljiv, a tudi da je izvedljiv, bi imel brez dvoma usodne posledice za ves jugoslovanski narod, zakaj to bi bilo mehanino priklopljenje, nikar pa organina asimilacija. Sledil bi neizogibno silen upad kulturnega ivljenja v slovenskem plemenu, ki bi s tem prenehalo biti tvorno ; vsaka etnina skupina pa se uti svobodno samo v toliko, v kolikor more uveljavljati svojo tvornost. Vsak narod je pomemben lovetvu v toliko, v kolikor je tvorec novih vrednot. Tak prelom bi bil tudi netmografien (sic! nedemokratien)^ 20 prilagoditi bi se mu mogla samo tenka plast slovenske inteligence, doim bi ostale iroke mase, jedro naega plemena, izobene od dobrin kulturnih pridobitev in bi bile pahnjene vsaj za desetletja v kulturni polumrak. Kulturna avtonomija pa nikakor ne odvezuje duevnih delavcev vseh treh plemen dolnosti, iskati vedno tesnejih stikov, vedno globjega medsebojnega umevanja in sporazuma v vseh vpraanjih ter skrbeti za medsebojno spopolnjevanje skupnega prosvetnega dela, ki bo na svojem viku zadnja najlepa utemeljitev svobodne Jugoslavije pred svetovnim formom. Dr. Cankar: V prvem odstavku imam pripomniti sledee: Mislim, da prvi oddelek po svojem bistvu popolnoma odgovarja temu, kar smo zadnji tu sklenili, imam pa neko opombo k prvemu delu prvega stavka. Naj se opusti pozdrav Jugoslaviji, ker se mi zdi, da kulturni odsek kot odsek N. S. nima dolnosti ponavljati pozdravov, ki smo iih e netetokrat izrazili. 21 Dr. Groelj : Zagovarja pozdrav. Zupani: Vzame debato na znanje in vpraa, kako naj se glasi prvi stavek. Anton Lajovic: Antiteza, da stoji kulturni odsek na staliu politinega edinstva in kulturne avtonomije se mora ohraniti in poudarjati. V rokopisu je napaka zahtevati. Prim, spoai Cankarjevo diskusijo o tem izrazu! Tu in v naslednji Cankarjevi intervenciji (o dilemi federalistine ali centralistine vlade) se ie pokazalo pravo nasprotje med Cankarjevimi pogledi na obravnavana vpraanja in med tistimi ani odseka, ki so sicer na prvi seji dosledno zagovarjali slovensko kulturno avtonomijo, a zaradi zagovarjanja politinega popolnega einstva brez praktinega zagotovila o trdnosti te avtonomiie v dravni ureditvi. To se je potrdilo takoj po sprejemu sporazumne deklaracije (prim, uvod v objavo!).
20 21 19

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

567

Dr. Cankar : Konkretni predlog : Naj se zaetek glasi : Ob postanku drave Slovencev, Hrvatov in Srbov priakuje kulturni odsek N. S. itd. Predlog se da v glasovanje in je sprejet. Dr. Cankar: Nadalje predlagam, da se rta Da izvede nova drava naj dobi kakrnokoli vladno obliko popolno politino edinjstvo itd. Tu naroamo dravi naj stori nekaj, o emur ni dvoma, da bo itak storila. Razen tega segamo na polje, za katero kulturni odsek ni kompetenten. Potem dravna oblika kaj se to pravi gg.? Mi poudarjamo samo kulturno avtonomijo, katero hoemo Slovencem varovati. Dravna oblika pa je forma, vpraa se republika ali monarhija. Mislim, da je za nas vseeno, 21 kakno obliko dobimo, interesira nas le ali bo vlada federalistina ali centralistina. Pogajanja v tem smislu spadajo v pravno ustavni politini odsek. Naa naloga je reevati le isto kulturna vpraanja. Prof. Melik: Se upira Cankarjevemu predlogu. Ker se ta stavek faktino tega vpraanja ne dotika ter poudarja samo desinteresment kulturnega odseka na dravni obliki. Dr. Cankar: Jaz bi se ne skliceval na krfski pakt kakor sploh na nobeno listino. Ce pa e moramo omeniti listino, je vse veliko jasneje povedano v zgodovinski saborski seji z dne 29. oktobra 1918. Melik: Krfskega pakta ne omenjamo, ker ga smatramo za ustanovno listino, ampak ker so v njem prvikrat Srbi in Hrvati naelno priznali avtonomijo kulture Slovencev. In ker smo hoteli apelirati na njih soglasje. Dr. Groelj : Stavek je potreben iz dveh vzrokov. Stavek ima pozitivno in negativno1 stran. Mi zahtevamo popolno kulturno avtonomijo pod vsako obliko bodoe Jugoslavije. Mi ne odnehamo, naj pride k a r koli. Pozitivna stran pa je, da hoemo v tem velikem meteu, politinem, gospodarskem in socijalnem drati svoje oko na neizpremenljive vzviene cilje kulture. Krfski pakt je manj vaen, kulturno edinstvo mi preve ne poudarjamo. Stavek o vladni obliki je nujno potreben. Dr. Ramov : Pripomniti imam nekaj sintaktinega, najbolj poudarjen v slovenskem stavku je objekt, na tem mestu stoji v naem sluaju dravna oblika. Hotel sem samo povdariti, da bi se naa zahteva po zgolj formalnem nainu bolj povdariti ne mogla. Anton Lajovic: Predlagam naj se antiteza politinega edinstva in kulturne avtonomije ob asu tiska debelo, da bi je kdo ne prezrl. Ju Kozak: Jaz se popolnoma strinjam s tem, da ta stavek ostane. Nekaj moramo izraziti glede dravne oblike in politinega edinstva. isto politino desinteresirati Tse]3 ne moremo. Zupani: Tu se pojavljajo razlina mnenja. Nekateri hoejo nekaj zbrisati, drugi ele, da se ohrani neizpremenjeno... Grafenauer: Predlaga, naj se stavi kompromisen predlog. Levstik: Zagovarja originalen tekst. Jakopi: Predlaga, da naj se glasi: priakuje, da bo nova, politino popolnoma edinstvena drava, naj bo organizirana kakor koli, po svoji moi pospeevala z vsemi razpololjivimi sredstvi itd. Cankar predlaga, naj se rta v besedilu krfski pakt. Glasovanje : Oba predloga se sprejmeta z veino. Cankar: K drugemu odstavku predlagam, da se rta lastno smer. (Sprejeto.) Nadalje predlagam, da se izpremeni duevno vsebino v duevnost. Vavpoti: Ta izraz bi vsi ne utegnili razumeti. Predlagam, da se rabi duhovnost. Cankar: To bi se dalo e napaneje razumeti. Duevna vsebina me moti estetino, ker budi predstave, da so Slovenci posebno primerna posoda za duevno vsebino. Prepeluh : Predlagam, da se glasi slovenstvo... posebno duevno vsebino. (Snrejeto.) Cankar : Drugi del stavka se ozira samo na jezikoslovje. Grafenauer: Smatram, da je ta del stavka nekako komentar k prvemu delu. Naj se formulira kot samostojen stavek: Slovenski del jugoslovanskega naroda se je razvil tudi jezikovno itd. (Sprejeto.) Cankar: Hipen jezikoven prelom v olah in uradih je e tehnino neizvedljiv. Naj se rta, ker tu se borimo proti neemu, kar ne eksistira, ker e nihe ni izrazil namena, kaj takega storiti. Predlagam, naj se stavek zane: Ce bi se Slovencem onemogoil lasten kulturni razvoj itd. (Sprejeto.) Bi bil tudi nedemokratien se mi zdi banalno. Spustimo to. Grafenauer: Predlagam, naj se glasi ta stavek tudi bi se mogla prilagoditi kulturnemu prelomu samo tenka plast itd. Cankar: K zadnjemu stavku opomnim, da mi ne ugaja pred svetovnim forom, 22 ker izgleda, kakor bi morali Slovenci dajati odgovor pred svetovnim sodiem za
V b e s e d i l u p r e d l o g a Je z a p i s a n o -formom; K o b l a r je p o p r a v i l p o C a n k a r j e v i d i s k u s i j i f o r o m ; n a j b r e g r e za o k r a j a n o b e s e d o Iz f o r u m .
22

568

- GRAFENAUER: VPRAANJE KULTURNE AVTONOMIJE 1918

svoje d e l o v a n j e . N a m e n k u l t u r n e g a n a r o d a p a je, d a i z p o l n u j e svojo nalogo v d r u i n i n a r o d o v , z a t o p r e d l a g a m , n a j se glasi s t a v e k . . . s v o b o d n e J u g o s l a v i j e v d r u i n i n a rodov. K o n n o s p r e j e t a resolucija se g l a s i : O b p o s t a n k u d r a v e Slovencev, H r v a t o v in Srbov p r i a k u j e k u l t u r n i odsek N. S., d a bo n o v a politino p o p o l n o m a e d i n s t v e n a d r a v a , n a j b o o r g a n i z i r a n a k a k o r k o l i , p o svoji moi p o s p e e v a l a z v s e m i razpololjivimi s r e d s t v i razvoj p r o s v e t n e g a ivljenja vseh t r e h r o d o v n a podlagi k u l t u r n e a v t o n o m i j e . N e o v i r a n r a z m a h i n d i v i d u a l n i h sil vseh t r e h p l e m e n je n a j z d r a v e j i pogoj za polno duevno- bogastvo- Jugoslavije. K u l t u r n a p o l i t i k a bo m o r a l a v s e k a k o r u p o t e v a t i dejstvo, d a je d a l a zgodovina s l o v e n s t v u v t e k u stoletij p o s e b n o d u e v n o v s e b i n o . S l o v e n s k i del j u g o s l o v a n s k e g a n a r o d a se j e razvil t u d i j e z i k o v n o s a m o s t o j n o , t a k o d a je slovenina, nositeljica te d u e v n e v s e b i n e , dasi najblija s o r o d n i c a s r b o - h r v a i n i , d a n e s o r g a n i z e m zase i n d a j e v o b m o j u s l o v e n s k e g a k n j i e v n e g a jezika za sedaj m o n o u s p e n o k u l t u r n o delo edinole v t e m jeziku. e bi se S l o v e n c e m onemogoil l a s t e n k u l t u r n i r a z v o j , bi sledil neizogibno silen u p a d k u l t u r n e g a ivljenja v s l o v e n s k e m p l e m e n u , ki bi p r e n e h a l o biti t v o r n o : V s a k a e t n i n a s k u p i n a p a se uti s v o b o d n o s a m o v toliko, v k o l i k o r m o r e u v e l j a v l j a t i svojo t v o r n o s t . V s a k n a r o d j e p o m e m b e n lovetvu v toliko, v k o l i k o r je t v o r e c n o v i h v r e d not. T u d i bi se m o g l a p r i l a g o d i t i k u l t u r n e m u p r e l o m u s a m o t e n k a p l a s t s l o v e n s k e i n teligence, d o i m bi b i l e i r o k e m a s e , j e d r o n a e g a p l e m e n a , i z o b e n e od d o b r i n k u l turnih pridobitev in pahnjene v kulturni polumrak. K u l t u r n a avtonomija pa nikakor n e odvezuje duevnih delavcev vseh treh plem e n dolnosti, i s k a t i v e d n o tesnejih stikov, v e d n o globjega m e d s e b o j n e g a u m e v a n j a in s p o r a z u m a v v s e h v p r a a n j i h t e r s k r b e t i za medsebojno- s p o p o l n j e v a n j e s k u p n e g a p r o s v e t n e g a dela, ki b o n a svojem viku z a d n j a n a j l e p a u t e m e l j i t e v s v o b o d n e J u g o slavije v d r u i n i n a r o d o v . [Na p r e p i s u v prilogi k z a p i s n i k u je v a b e c e d n e m z a p o r e d j u 46 p o d p i s n i k o v s p r i p o m b o Vsi gg. 1. T.]23 V l a d i m i r L e v s t i k : P r e d l a g a , n a j se sestavi r e d a k c i j s k i odsek, ki b o sestavil resolucijo k o t p r o t e s t za p o s t o p a n j a I t a l i j a n o v v n a i h k r a j i h . R a z v i j e se d e b a t a , ali se p o d a i z j a v a v o k v i r u k u l t u r n e g a odseka, ali se jo p o d pie v i m e n u k u l t u r n i h delavcev. K o n n o se s k l e n e s p r e j e t i p r e d l o g dr. C a n k a r j a , ki p r e d l a g a , d a se p o d a i z j a v a v i m e n u k u l t u r n i h delavcev. Dr. B r e z n i k prosi, d a se i m e n u j e e n e g a gospodov za n j e g o v e g a n a m e s t n i k a v z n a n s t v e n e m p o d o d s e k u . P r e d l a g a dr. G r a f e n a u e r j a . Dr. C a n k a r p r e d l a g a , n a j se p o v a b i e ve gospodov v k u l t u r n i odsek. O b e n e m se s p r e j m e p r i n c i p , d a j e v s a k l a n p o d o d s e k a l a n k u l t u r n e g a odseka. O d s e k i so s e s t a v ljeni s l e d e e : 1. z n a n s t v e n i , dr. A n t o n B r e z n i k (preds.), dr. G r a f e n a u e r ( p r e d s e d n i k a n a m e s t nik). l a n i : dr. F r a n R a m o v , dr. P a v e l Groelj, dr. J o s i p Mai, dr. J o s i p P u n t a r , dr. Avgust igon, dr. J o s i p M a n t u a n i , dr. Ueninik, dr. K r i v e c , dr. Z a l o k a r , dr. A m b r o i , dr. M i r k o Cernie, prof. Melik, dr. Leme, dr. P r e g e l j , Albin P r e p e l u h in V i k t o r S t e ska. 2. K n j i e v n i p o d o d s e k : V l a d i m i r L e v s t i k (predsednik), l a n i : dr. Izidor C a n k a r , I v a n C a n k a r , F r a n c F i n g a r , dr. J o s i p Debevec, dr. Alojz K r a i g h e r , dr. A n t o n D e b e ljak, A n t o n F u n t e k , M i l a n P u g e l j , J u Kozak. 3. U m e t n i k i p o d o d s e k : R i h a r d J a k o p i ( p r e d s e d n i k ) , l a n i : V a v p o t i I v a n , H i n k o S m r e k a r , M a t e j S t r n e n , F r a n T r a t n i k , a r h i t e k t F r a n c (sic! p r a v I v a n ) V u r n i k , kip a r Lojze D o l i n a r , I. Z o r m a n a r h . 4. P o d o d s e k za g l a s b o : A n t o n Lajovic ( p r e d s e d n i k ) , l a n i : dr. F r a n c K i m o v e c , S t a n k o P r e m e r i , I v a n R a v n i k , M a t e j H u b a d i n M a r i j Kogoj. Dr. C a n k a r p r e d l a g a , n a j se u s t a n o v i p o d o d s e k za p r o p a g a n d o , ki bo publicistino deloval v smislu d a n a n j e resolucije. V ta odsek se izvolijo dr. P u n t a r i n gg. Albin P r e p e l u h in J u Kozak. V Ljubljani, d n e 18. 11. 1918.
23 Imena podpisnikov, razporejena v abecednem redu: Dr. Ambroi, Dr. Anton Breznik, Ivan Cankar, Dr. Izidor Cankar, Dr. Mirko Cernie, Anton Debeljak, Dr. Josip Debevec, Lojze Dolinar, Franc Fingar, Anton Funtek, Dr. Ivan Grafenauer, Dr. Pavel Groelj. Matej Hubad, Rihard Jakopi, Dr. Franc Kimovec, F. Klemeni, Marij Kogoj, Ju Kozak, Dr. Alojzij Kraigher, Dr. Krivic, Anton Lajovic, Dr. Leme, Vladimir Levstik, Dr. Josip Mal, Dr. Jos. Mantuani, Anton Melik, Stanko Premrl, Albin Prepeluh, Milan Pugelj, Dr. Josip Puntar, Dr. Fran Ramov, Ivan Ravnik, Hinko Smrekar, Matej Sternen, Alojzij Steska, Fran Tratnik, Dr. A. Ueninik, Ivan Vavpoti, I. Vurnik, Dr. Zalokar, Ivan Zorman, Dr. Aug. Zigon, zmitek, Oton Zupani. (Vsi gg. 1. r.)

ZGODOVINSKI ASOPIS 42

569

Summary THE QUESTION OF CULTURAL AUTONOMY 1918 Bogo Grafenauer In november 1918 (between 29 October and 1 december) the Slovene cultural workers were faced with the question of the relation of Slovenes towards other Yugoslav nations in cultural life. The matter was discussed onth two meetings of the.Culth tural Department at the National Council in Ljubljana (16 and 18 november 1918) where a special statement was composed and signed by all participants. The chairman of the Cultural Department Oton Zupani then under pressure of few liberals who withdrew their signatures obstructed the announcement of the adopted statement. Under pressure of the Italian occupation of parts of Slovene and Croatian territory and certainly of liberal political circles, only the New statement of mindworkers was announced, which judged the circumstances only by political and not by original Slovene cultural status. The contribution notifies-beside the minutes of both meetings of the Cultural Department a comment and other documentation on mentioned events.
th st

V zbirki Iz antinega sveta je izla dolgo priakovana knjiga Diakon: ZGODOVINA LANGOBARDOV

Pavel

Opombe h knjigi sta napisala dr. Bogo Grafenauer in dr. Kajetan Gantar, spremna besedila pa so delo dr. B. Grafenauerja. Knjiga je dragocen in zanesljiv dokument tudi za najstareja stoletja slovenske zgodovine. Izdana je v latinskem izvirniku in slovenskem prevodu, je bogato ilustrirana in opremljena z zemljevidi in drugim gradivom. Obseg knjige 422 strani, cena din 63.000. lani zgodovinskega drutva imajo 20 % popust, naroila oddajte drutvu. Iz bogatega knjinega programa Zalobe Obzorja vam ponujamo e: Janko Pleterski: Studije o slovenski zgodovini in narodnem vpraanju din 29.800 Joe S o m : Zaetki industrije na Slovenskem din 16.800 Momilo Zeevi: Na zgodovinski prelomnici I din 17.600 Tone Ferenc: Faisti brez krinke din 44.300 Joe Koropec: Mi smo tu din 14.800 Pavle Blaznik: Historina topografija slovenske tajerske in jugoslovanskega dela Koroke do leta 1500 od A do M din 34.000 Pavle Blaznik: Historina topografija od N do din 68.700 Luka Siennik: Koroki plebiscit 1920 din 21.000 Ve avtorjev: tudentski in dijaki narodnoobrambni tabori na Slovenskem 19361940 din 39.800 Milan evart: Lackov odred 1/2 din 53.600 Ured. J. J. vajncer: Boj za Maribor 19181919 din 65.400 Janez Kopa: Zgodovinski arhiv Ljubljana (18981988), kulturni in naravni spomeniki din 5.600 Miroslav Stiplovek: Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem din 69.800 Pred izidom pa je knjiga Darje Miheli in Pavla Blaznika: Seznam oblik krajevnih imen v srednjevekih virih. Posamezne naslove lahko dobite v vseh knjigarnah oziroma jih lahko naroite pri Zalobi Obzorja Maribor, Gosposka 3. Cene veljajo do 1 4 1989.

570

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 4

O CEM S M O P I S A L I . . .

. . . pred tirimi desetletji? Pri vsem tem bi pa hotel poudariti in podrtati e enkrat: iz tudija podrobnosti in raznolikosti moramo skuati dosei splone izsledke in konno sintezo, od vsega sekundarnega in poznejega si moramo prizadevati, da izluimo prvotno jedro; ne smemo napano generalizirati ali klasificirati ali zgolj opisovati; tudi ne prevzemati od drugih znanstvenih disciplin slepo njihovih izsledkov, e ne najdemo zanje potrdila tudi od drugih strani. Ob upotevanju teh smernic se bodo s pritegnitvijo vrste pomonih disciplin in ved dali nedvoumno dosei pomembni izsledki za obogatitev znanja in za poznavanje nae gospodarske in socialne preteklosti. (Milko Kos, O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja, ZC 194849, str. 138) . . . pred tremi desetletji? Po prevratu je leta 1920 odkupila vse obrate te drube Ljubljanska kreditna banka in ustanovila v- ta namen delniko drubo z naslovom Zdruene papirnice Veve, Goriane in Medvode d.d. v Ljubljani. Obrati so se odplaali poveini v gotovini, 39 % odkupnine so plaali z delnicami nove drube. Zaradi tega in zato, ker je bilo veledelniarjev ve (LKB, zagrebka podrunica WBV, Jadranska banka v Ljubljani, Jela d. d. Zagreb, Kreditni zavod v Ljubljani, Vladimir Arko iz Zagreba), se je ustanovil dne 10. avgusta 1922 sindikat veledelniarjev, ki se je imenoval tudi veinski sindikat ali bloksindikat, ker so ti lani shranili delnice Zdruenih papirnic, ki so jim bili lastniki, v Ljubljanski kreditni banki in jih s tem blokirali za pogodbeno dobo, za as do 31. decembra 1930. Pogodba je predpisovala Zdruenim papirnicam viino investicij, zvianje ali znianje delnikega kapitala, sklenitev kartelnih pogodb z domaimi ali tujimi drubami, nakup drugih tovarn itd. (Joe orn, Jugoslovanska industrija papirja do osvoboditve, ZC 195859, str. 163) . . . pred dvema desetletjema? Nekaj vpogleda v vpraanje enitne svobode daje praksa, ki jo je imel v 16. in 17. stoletju ljubljanski mestni svet pri sprejemanju novih meanov. Meani so bili osebno svobodni, zato njihovega poloaja ne smemo primerjati z osebnim poloajem podlonikov. Kolikor je zemljiki gospod soodloal pri enitvi podlonikov in njihovih otrok, je bilo to v zvezi z njihovo omejeno osebno svobodo. Mesto pa je posegalo v vpraanje sklepanja zakonov pri sicer svobodnih meanih z namenom, da bi na tem podroju kot na drugih vsaj posredno uveljavilo takratna meanska drubena in gospodarska naela. Ljubljanski mestni svet je podeljeval meansko pravico tudi samskim prosilcem, toda pod pogojem, da so se oenili v doloenem roku, navadno v enem letu. (Vlado Valeni, O enitni svobodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma, ZC 1968, str. 233) . . . pred desetletjem? Januarja 1872. leta se je eden od lanov odbora Slovanske besede Andrej Senekovi obrnil na Rajevskega s seznamom knjig, ki bi jih drutvo rado imelo v svoji knjinici. V seznamu so bila dela zgodovinarjev Solovjeva, Pogodina, Sevyreva, Kalaova, dela Venelina, dela Pukina, Lermontova, Zukovskega. Senekovi je omenil tudi vrsto ruskih periodinih izdaj, ki bi jih Slovanska beseda rada dobila: Vestnik Evropy, Zarja, Literaturnaja biblioteka, Moskovskie vedomosti, S.-Peterburgskie vedomosti, Golos, izdaje moskovske, peterburke, odeske in harkovske univerze ter Izvestija Akademije znanosti v Peterburgu. Kakor je videti iz navedenega seznama, je bil krog zanimanja lanov Slovanske besede dovolj irok, vendar ni segel preko humanitarnih ved. (Iskra Vasiljeva Curkina, Rusko-slovenske drubene zveze na koncu estdesetih in v zaetku sedemdesetih let 19. stoletja, Z 1978, str. 435) ' * * * To in e mnogo drugega zanimivega poiite v starejih letnikih ZC, ki jih dobite na upravi ZC.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 8 . 4 . 571574

571

Andrej

Vovko

PANSKO PISMO DRAGOTINA GUSTINClCA ETBINU KRISTANU Delavci Intituta za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani smo med svoje delovne naloge uvrstili tudi objavljanje manj znanih ter za zgodovino naega izseljenstva pomembnih arhivskih dokumentov, ki jih bodisi hranimo sami v svojem arhivu, jih imajo v drugih sorodnih ustanovah ali pa so v zasebni lasti. V naem Intitutu hranimo med drugim del arhivskodokumentarne zapuine, predvsem korespondence znanega slovenskega politika Etbina Kristana, ki je precejen del svojega ivljenja preivel v ZDA. Gradivo je v letih 1968 in 1969 izroila Kristanova vdova Frances. Kot je znano, je odel Etbin Kristan jeseni 1912 na poziv Jugoslovanske socialistine zveze iz Chicaga na vemeseno agitacijsko turnejo, ki jo je sklenil ponoviti tudi leta 1914, pri emer ga je na plovbi v ZDA zalotil izbruh 1. svetovne vojne. Po koncu 1. svetovne vojne se je Kristan sicer najprej vrnil domov, potem pa se je leta 1922 vrnil v ZDA, kjer je najprej deloval kot izseljenski komisar Kraljevine SHS, leta 1927 pa je to slubo opustil. Se naprej je ostal v ZDA, se naselil v Grand Havenu, Michigan in med drugim urejal mesenik Cankarjev glasnik vse do konca njegovega izhajanja februarja 1943.1 Med drugo svetovno vojno je bil med vodilnimi organizatorji pomoi Jugoslaviji in skupaj z Louisom Adamiem predsednik Slovenskega amerikega narodnega sveta. Leta 1951 je priel nazaj v Jugoslavijo, narte za ponovno vrnitev v ZDA pa mu je prepreila smrt 21. novembra 1953.2 V korespondenci, ki je del zgoraj omenjene Kristanove zapuine v Intitutu za slovensko izseljenstvo, je tudi pismo, ki mu ga je iz panije pisal Dragotin Gustini, njegov nekdanji sodelavec v socialnodemokratski stranki in eden prvih slovenskih komunistov. Tudi ivljenje Dragotina Gustinia je bilo zelo razgibano, saj je med drugim leta 1915 emigriral preko Rima v Srbijo, se umaknil preko Albanije in Italije v enevo in tam urejal neodvisen asopis La Yougoslavie, v katerem je propagiral federalistino ureditev bodoe jugoslovanske drave. Po vojni je bil eden ustanoviteljev slovenske komunistine partije, lan politbiroja jugoslovanske komunistine partije, emigrant v Avstriji in Sovjetski zvezi, udeleenec panske dravljanske vojne, po koncu druge svetovne vojne prvi dekan ljubljanske ekonomske fakultete, nato zaradi Informbiroja izkljuen iz KPJ, zaprt na Golem otoku in upokojen. Do svoje smrti leta 1974 je ivel odmaknjen od javnosti v Ljubljani. 3 Ni na namen, da bi podrobneje predstavili ivljenje enega in drugega, ponovimo le, da je bil Gustini v asu, ko je pisal pismo, lan internacionalnih brigad v paniji, namestnik zastopnika CK KPJ in vodja cenzurnega urada, Kristan pa -zasebnik v ZDA. Oglejmo si torej pismo, ki ga je Gustini naslovil na -cenjenega sodruga Kristana na naslov 6411 St. Clair Avenue Cleveland Ohio, datiral pa ga je s panijo 7. maja 1938. Pismo, ki je natipkano na pisalni stroj, objavljamo z vsemi njegovimi slovninimi napakami, ob upotevanju Gustinievih dodatnih rokopisnih korektur v e natipkanem tekstu in dopisanih streic. Popravljene so le oitne tipkarske napake in dodane nekatere streice, ki jih je pozabil. Pismo se glasi: Dolga leta najine loitve bodo mogoe kriva, da te bo to pismo nekoliko iznenadilo. Toda med nama ni bilo nikoli nobenih osebnih nasprotstev in zato mi lahko veruje, da ti piem te vrstice s tistim ustvom sodrunosti, s katerim sva se loila koncem julija 1914. na trakem junem kolodvora. Brezdvomno sta se na trakem
1 Dr. Matja Klemeni na str. 135 svoje knjige, navedene pod opombo t. 2, navaja, da je Kristan po letu 1927 postal gostilniar v New Havnu, Connecticut, iz Kristanove korespondence pa lahko razberemo, da je vsaj od leta 1931 dalje bival v Grand Havenu, Michigan. Podobno pie Klemeni na isti strani o Kristanu kot uredniku Cankarjevega Glasila, ki naj bi izhajal do leta 1942, Joe Bajec pa pravi v svoji knjigi Slovensko izseljensko asopisje 18911945, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana 1980 (dalje Bajec, Slovensko izseljensko asopisje) na strani 106 o Cankarjevem glasniku, da je nehal izhajati februarja 1943. 2 O ivljenju in delu Etbina Kristana v ZDA glej med drugim: A. Cvetko, Etbin Kristan borec za boljo bodonost delovnega ljudstva. Slovenski izseljenski koledar 1955, Ljubljana 1955 str. 3033 Marjan Drnovek, O staliih slovenskih socialistov v ZDA do vojne in jugoslovanskega vpraanja med prvo svetovno vojno. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja XV XVI, Ljubljana 1975/78, t. 12, str. 7678. Matja Klemeni, Ameriki Slovenci in NOB v Jugoslaviji. Maribor, 1987, 326 str. 3 O ivljenju in delu Dragotina Gustinia glej med drugim: Marjan Brecelj, Dragotin Gustini. Primorski slovenski biografski leksikon, 6. snopi, Gorica 1979, str. 514515. Andrej vovko, Politini profil La Yougoslavie, revije jugoslovanske federalistine emigracije v Svici 19171918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, x n i , Ljubljana 1973, t. 12, str. 117131 (Dalje Vovko, politini profil.)

572

A. V O V K O : P A N S K O P I S M O D. GUSTINCICA E. K R I S T A N U

junem kolodvoru loili tudi nai politini poti, toda ljudje, ki so posvetili vse svoje ivljenje proletarskemu gibanju, se ne bi smeli nikoli toliko osebno oddaljiti, da nebi zopet mogli najti osebnih stikov v momentih, ko se odlouje usoda delovnih mnoic, katere idejno oni vodijo in naroda, iz katerega so izli. Jaz utim, da je tak moment nastopil sedaj tudi za naju in da bova nosila popolno odgovornost za napake, ki jih delajo danes v nai proletarski politiki vodilni sodrugi, ako ne vloiva vse svoje osebne avtoritete v to, da se te napake tudi odpravijo. Ta misel mi je potisnila v roke pero, da ti napiem to pismo. V delu slovenskega delavskega asopisa, pri katerem ima ti vsekakor zelo vplivno besedo, se vodi politini boj proti drugemu delu slovenskega delavskega asopisja in daje slovenskemu delavstvu v Ameriki smernice, ki nimajo absolutno niesar vec opraviti z marksistinimi teorijami in s koristmi slovenskega delovnega ljudstva. Po obliki boja, po svojem nepristojnem izrazoslovju, nas n. pr. pisanje Prosvetmega- urednitva mono spominja na tiste mizerne ase slovenske politine zgodovine, ki leijo nekako med 1894 in 1904. Toda tam je bil ogabni boj vsaj razumljiv: nsproti sta si stali dve antagonistini buroazni politini skupini: slovenski oderuki m trgovski kapital pod vodstvom mladih slovenskih advokatov in slovenska cerkvena, veleposestnika in kulaka gospoda, ki se je bojevala za iskorievalsko nadoblast nad irokimi kmekimi mnoicami. V vrstah slovenskega proletarijata pa m antagomsticnih sil. Posebno v nai ameriki emigraciji imamo skoro samo delavstvo in zato Malovrh-Stefetovo politikantstvo ni na mestu. Z druge strani pa si moramo biti svesti, da se nahajamo v posebni fazi svetovne politike, ki nas, kakor 1. 1914, ez no lahko potisne v splono svetovno klanje. Pozabiti ne smemo, da se e danes nahaja dobra etrtina vsega lovetva v vojnem stanju. Mi vemo, da je faizem gotova vojna, ki bi se ji mogli izogniti samo, e bi zdruili vse delovne sile in vse demokratine deele, ki nimajo interesa na novi razdelitvi svetovnega zemljevida, proti faizmu. Kdor danes tega ne vidi, ta je slep. Kdor pa to vidi, pa nasprotuje taki zdruitvi demokratinih sil, ta je na drugi strani barikade, na strani faizma, na sovranik in v kolikor je na delavskih vrstah, izdajalec razrednih interesov proletariata. Smeno bi tudi bilo misliti, da bo v taki novi svetovni vojni ostala Amerika izven tega stranega konflikta. Amerika se ni mogla vzdrati izven vojnega plesa niti v prvi svetovni vojni. Amerika se bo v novi, neprimerno obseneji, neprimerno straneji, e teje vzdrala. Iluzije tu torej niso na mestu. Poleg tega mora biti danes jasno tudi zadnjemu olarku, ki samo malo zna citati gospodarski zemljevid, da je zmaga nad faizmom brez Sovjetske Zveze prazna utopija. Kako torej more delavsko asopisje, ki mora biti iz ivljenjskega interesa vsega delovnega ljudstva proti faizmu, agitirati tako ogabno proti Sovjetski Zvezi, kakor agitirata n. pr. Prosveta in Proletarec ? Urednitvi teh dveh listov ne najdeta na Sovjetski Zvezi niti dlake dobre, doim hvalita vasih celo kapitalistine drave. Kako to, da morajo biti delavstvu blije kapitalistine drave, kakor pa socialistina delavsko-kmeka Sovjetska Zveza? Toda stvari postajajo, n a p r . v Prosveti e bolj resne. Danes n. pr. itam v tem listu z dne 22 aprila, tev. 80, poroilo o Frankovih zmagah, ki je napisano tako, da bi ga lahko prinesel vsak faistom prijazen ali celo faistien list. Masten naslov: Faisti prodirajo proti Valenciji, podnaslov: Frankova zastava zavihrala ob francosko-panski meji. In potem sledi lanjivo faistino poroilo brez ene same besedice urednikega komentarja. Kako to? Objektivnost, nepristranost in demokracija? Objektivnost, nepristranost in demokracija tudi za Franka, za faizem? Jaz mislim da je to ne samo absurd, temve prosto zavajanje delavstva na napana pota. Podobna poroila se pojavljajo v listu prav pogostoma. Danes je faizem na vrhu Karavank, sodr. Kristan. Danes imamo v Sloveniji na krmilu zloinsko izdajalsko Koroevo kliko, ki si stokrat eli pod Hitlerja ah Mussolinija kakor pa v kak demokratien reim slovenskega in drugega jugoslovanskega delovnega ljudstva. Stojimo pred razvojem svetovnih dogodkov, ki bodo vso Slovenijo huje kot Euzkadijo, z vsem slovenskim delovnim ljudstvom, spremenili v prah in pepel In ne voditi v tem usodepolnem trenutku na nai strani mirovne m odlone protifaistine politike in politike za zdruitev vsega slovenskega delovnega ljudstva je toliko kakor pasivno pomagati faizmu. (Tudi s pasivnostjo se lahko izdatno pomaga sovraniku). alostni vzgledi take politike v nekaterih evropskih dravah v blinji preteklosti bi nam morali biti dobra ola. Jaz mislim cenjeni sodr. Kristan, da morajo listi slovenskega delavstva, pri katerih ima tudi 'ti veliko besedo, dol s te poti. Mislim, da e bi Prosveta in Proletarec porabila polovico tega rnila in papirja, ki ga danes porabljata za boj proti komunizmu Sovjetski Zvezi in ljudski fronti, za spravo med delovnim ljudstvom in za resnien'boj proti faizmu, da bi se mi na veliko sreo vsega slovenskega delovnega ljudstva in vsega slovenskega naroda prav lahko razumeli.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

573

Nemogoe je, sodr. Kristan, pobijati dobre stvari samo zato, ker jih je izrekla ali predlagamo ne vem kako pravilno in dobro stvar, pa je zanje vseeno, vse slabo in to predlagala druga, nam neljuba stranka. Iz vaih asopisov vidim, da komunisti lahko samo zato, ker predlagamo to komunisti. Vse pojasnjujejo z linijo, vse z nekimi tajnimi parikimi centralami in podobno ali pa neotesano zmerjajo. Ali to ni smeno, sodr. Kristan? Kako je to zdruljivo z absolutno demokracijo, z demokracijo samo zase? Kje so tu objektivnost, nepristranost in demokracija? Ali komunisti mar nismo delavci? Jaz mislim, da imamo tu drugi kriterij, zanesljiv kriterij za to kaj je dobro ali slabo. Ta kriterij je naa razrednost, so koristi proletariata. Za nas je dobro edino to, kar je dobro za delavski razred in edino slabo, kar je slabo za delavski razred. (Seveda je tudi demokracija razredni pojav, toda o tem vpraanju danes ne bomo razpravljali.) Ce smo odli od zgorajnjega kriterija, e smo abstrahirali razrednost, potem molimo o marksizmu in sploh o tem, da smo e kaki delavski glasniki! Potem smo navadni meani. Casi so torej taki, cenjeni sodr. Kristan, da je absolutna potreba, da se napravi tu red in mir in, da se usmeri vse delavsko gibanje in ivljenje v eno samo smer: v smer boja proti faizmu. Prevelika odgovornost bi bila za nas pred zgodovino naega proletariata, ako bi v teh usodepolnih asih drugae mislili in delali. Mi ostajamo tudi v bodoe vsak pri svojih politinih programih, toda skupna toka naih programov je in mora biti: boj proti faizmu in tu se moramo najti, ker vse drugo je danes zad za to toko. Ce nas faizem stare, nas bo vse bolelo in bo pometeno za dolgo z vsemi naimi programi. Mi se moramo najti, ker stojimo danes na kriiu poti v socializem in v faizem. Po eni ali drugi, tretje izbire ni. Iimo torej danes, cenjeni sodr. Kristan, to, kar nas zdruuje in krepi za boj in ne narobe: kar nas loi, kar dela med nami razkol in kar nas slabi v tem gigantinem boju, ki je e v teku in ki preti, da bo zavzel lovetvu do sedaj nepoznane dimenziie strahot. Prosim te torej, da vpliva na zastarele zagrizence, ki drve po izglajeni poti starega plitkega liberalno-klerikalnega politikantstva in v veri, da bo tvoj vpliv zalegel in dosti doprinesel k spremembi oblike in vsebine Prosvete in Proletarca in da bo to prvi znak za enoten nastop vsega naega delovnega ljudstva v Ameriki ostajam s sodrunimi in antifaistinimi pozdravi Tvoj Gustini. Pisec navaja tudi svoj naslov: Soccoro Rojo Plaza Altezano 20 E, Barcelona Espana. Iz Kristanove zapuine, ki nam je zaenkrat znana, ne moremo ugotoviti, ali je Gustiniu odgovoril. Podobno iz tega gradiva ni mogoe ugotoviti, e je posredoval tako, kot bi elel Gustini. Pismo samo dovolj zgovorno ilustrira znana trenja med socialdemokrati in komunisti, ki, kot vemo, niso bila samo slovenska oziroma jugoslovanska posebnost. Zanimivo je sklicevanje Gustinia na nekdanje sodrunitvo s Kristanom, kljub dejstvu, da mu recimo v asu 1. svetovne vojne zaradi njegovega avstromarksizma ni zaupal tudi potem, ko je Kristan to usmeritev opustil in ni imel z njim stikov, eprav jih je med svojo emigracijo v Svici imel z nekaterimi drugimi amerikimi Slovenci. 4 Ob Gustinievem znanem sovratvu do dr. Koroca in njegove stranke pa velja omeniti, da je v asu svojega bivanja v Svici le-tega zelo cenil in to v svojem glasilu tudi objavljal. 5 Celovita analiza pisanja Prosvete in Prolarca o panski dravljanski vojni in drugih vpraanjih, ki bi lahko odgovorila tudi na vpraanje, e je Kristan res posredoval na nain, kot mu ga priporoa Gustini, oziroma ce se je pisanje obeh asopisov kaj spremenilo, vsekakor e ostaja ena od nalog raziskovanja, pri emer pa pomeni precejnjo teavo nepopolna ohranjenost obeh asopisov. Vsekakor pomeni Gustinievo pansko pismo zanimivo ilustracijo tako slovenske matine kot tudi izseljenske zgodovine.

4 5 6

Vovko, P o l i t i n i profil, str. 131. Vovko, P o l i t i n i profil, str. 129130. Bajec, S l o v e n s k o izseljensko asopisje, str. 2729, 3436.

5 7 4

A. VOVKO : -PANSKO P I S M O D. GUSTINCICA E. K R I S T A N U

Summary
THE SPANISH LETTER FROM DRAGOTIN GUSTINlC TO ETBIN KRISTAN Andrej Vovko The Institute for Slovene emigration of the Centre of Scientific Research of the Slovene Academy of Sciences and Arts keeps a part of the documentary heritage of a significant Slovene politician Etbin Kristan, who after 1912 spent the majority of his life in the USA. Among those materials is a letter of his former socialdemocratic party colleague and one of the first Slovene communists Dragotin Gustini from 1938 when Gustini was a follower of the international brigades in Spain. In the letter wholy published Gustini attacks the attitude of the American emigrants in their magazines Proletarec and Prosveta towards the Soviet Union and communism in general, and asks Kristan to intervene in order to alter such writing; he also dissaproves the manner of reporting of the mentioned magazines on the civil war in Spain. He stresses the urge for a mutual stand of communists and socialists in the spirit of solidarity and unity of the Slovene working people in America against the growing fascist danger which threatens Slovenia as well as the whole world. The published document gives an interesting illustration to the history of Slovenes as well in homeland as in emigration.

KRONIKA
asopis za slovensko krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih drutev Slovenije e vse od leta 1953 izdaja svoje glasilo Kroniko. Revija je ilustrirana in poleg poljudno-znanstvenih prispevkov iz slovenske krajevne zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in lanke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. Kronika ima namen popularizirati zgodovino in zato poroa o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. Kroniko lahko naroite na sedeu Zveze zgodovinskih drutev Slovenije, 61000 Ljubljana, Akereva 12/1. Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi veinoma vsi stareji letniki revije. V seriji Knjinica Kronike so doslej izle naslednje publikacije: Milko Kos, SREDNJEVEKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice (1955), 96 strani. Igor Vrier, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOJU L J U B L J A NE (1956), 72 strani. Vlado Valencia, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. Sergij Vilfan Josip ernivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIE (1958), 128 strani. .. . Peter Vodopivec. LUKA KNAFELJ IN TIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE (1971), 104 strani.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

575

IN MEMORIAM
JOE KORUZA (19351988)
Dne 8. avgusta 1988 je umrl dr. Joe Koruza, redni profesor za zgodovino slovenske knjievnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rodil se je 13. avgusta 1935. leta v Ljubljani, kjer je tudi dokonal gimnazijo (1953) in diplomiral na Filozofski fakulteti (1960) iz slovenskega jezika in knjievnosti ter leto pozneje (1961) iz svetovne knjievnosti in literarne teorije. V tudijskem letu 1961/62 je bil asistent na Oddelku za svetovno knjievnost in literarno teorijo, nakar je po odsluenju vojakega roka preel na Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti, najprej kot honorarni bibliotekar in leta 1964 kot asistent za starejo slovensko knjievnost. Ta je nato postala temeljno, eprav ne edino podroje njegovega znanstvenega in pedagokega dela. Joe Koruza je e takoj na zaetku prevzel nase delo, ki je mono presegalo mero in zahtevnost obiajnih asistentskih obveznosti. Samostojno je vodil vaje in pozneje seminarje pa tudi predavanja iz stareje knjievnosti in tako reko na novo gradil ta predmet, ki je po smrti profesorja Franceta Kidria 1950 na univerzi doivel oiten upad in po smrti gostujoega predavatelja Mirka Rupla leta 1963 resno krizo. Stisko je postopoma premostil prav Joe Koruza ne le s pedagokim, temve tudi z osebnim znanstvenim delom, ki ga je smotrno usmeril v staro knjievnost, kamor je vkljuil e ljudsko oziroma ustno slovstvo. To je od leta 1979 predaval tudi etnologom in tako bistveno kompletiral tudi njihovo stroko. Hkrati pa ni opustil noveje in sodobne knjievnosti, posebno e dramatike ne, ki jo je vse od leta 1964 vzporedno s staro knjievnostjo interpretiral pri svojih vajah in seminarjih. Doktorsko disertacijo je zagovarjal leta 1978, postal nato leta 1979 izredni in 1984 redni profesor za zgodovino slovenske knjievnosti. V letih 1980 do 1982 je bil predstojnik Oddelka za slovanske jezike in knjievnosti in od januarja 1987 predstojnik katedre za slovensko knjievnost. Kot gost je predaval na univerzah v Celovcu, Trstu, Regensburgu in Tbingenu ter v podiplomski oli zagrebkega vseuilia v Dubrovniku. Z referati je sodeloval na mnogih slovenskih in drugih jugoslovanskih strokovnih sreanjih. Od leta 1979 je redno predaval na mednarodnih simpozijih Obdobja v slovenskem jeziku, knjievnosti in kulturi in leta 1987 sam vodil simpozij o baroku. Vodil je tudi veliki sklepni mednarodni simpozij o slovenskem protestantizmu v Ljubljani 1987. V letih 1977/78 in 1983/84 je bil predstojnik poletne slovenistine ole za tuje slaviste Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, na katerem je pogostoma predaval. Od leta 1976 do 1979 je bil glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva in od 1980 lan urednikega odbora Slavistine revije. Na fakulteti in zunaj nje je opravljal celo vrsto funkcij v razlinih odborih in komisijah. Med drugim je bil tudi predsednik programskega odbora pri Znanstvenem institutu filozofske fakultete. V njegovih programskih okvirih je 1981. leta prevzel dolgorono raziskovalno nalogo Drubena razslojenost starejega slovenskega slovstva. Od leta 1982 do 1984 je bil lan Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraevanje, zatem pa lan Komisije za ubenike in uila za slovenski jezik in knjievnost v osnovnem m srednjem usmerjenem izobraevanju. Od 1973 je bil lan komisije za historine slovarje, ki od 1975 deluje v sestavu Intituta za slovenski jezik Frana Ramova pri SAZU. Bibliografija Koruzovih razprav, tudij in lankov je obsena, dokaj raznovrstna in tematsko zajema vsa obdobja slovenske knjievnosti, od srednjega veka do neposredne sodobnosti.* Vendar ima ta predmetna raznovrstnost tudi svoje teie osredinjeno v dveh glavnih tematskih krogih. Prvega predstavlja stareja slovenska knjievnost, e posebej 17. in 18. stoletje, drugega pa slovenska knjievnost 20. stoletja s posebnim poudarkom na dramatiki in na nekaterih izsekih proze. Prvi vidneji doseek Koruzovih raziskav stareje knjievnosti predstavlja disertacija Znaaj pesnikega zbornika Pisanice od Iepeh umetnosti (1978), ki je prva monografija oziroma vsestranska razprava o pesnikem zborniku iz let 1779 do 1781 in pomeni prvo poglavje v zgodovini slovenske posvetne poezije. Koruzovo delo je dotlej najbolj pripravljen in najmanj improviziran poseg v to osrednjo problematiko nae stareje knjievnosti. Stvari se je lotil z izredno razlenjevalno temeljitostjo tako da je na novo preuil celotno pesniko gradivo z besedilnega, ivljenjepisnegal * Bibliografija Koruzovih del bo objavljena v Jeziku in slovstvu.

576

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42

kulturnozgodovinskega in primerjalnega zornega kota, v domaih in tujih arhivih ter knjinicah (Dunaj, Praga, Gttingen) pa poiskal dodatne pojasnjevalne vire in naposled priel do mnogih novih ugotovitev. Za preddelo lahko tejemo njegovo faksimihrano izdajo Pisanic v zbirki Monumenta litterarum slovenicarum leta 1977, kjer je y spremni razpravi obdelal predvsem tekstoloka vpraanja. Z vsebinske strani so v disertaciji morda najbolj opazne nove razlage Devovih alegorinih pesnitev, pri emer mu je s pridom sluila tudi filoloka analiza. Pri oblikovnih raziskavah, mestoma podrobno numerinih oziroma tevnih, mu je uspelo prikazati osamosvajanje silabotoninega verznega sestava od arhaine Pohlinove ole. V obmoju primerjalnih raziskav je priel do novih spoznanj in je popravil nekatera e uveljavljena mnenja (npr. o Metastasi j evem vplivu ali vplivu tujih pesnikih almanahov). Tudi pri slogovnem opredeljevanju je pojav razvidneje postavil na razvojno rto, ki vodi od baronega klasicizma do stikov s predromantiko v brez prave vmesne stopnje klasicizma. Pri tem je prevrednotil pesnitvo Antona Feliksa Deva, ki ga je stareja literarna zgodovina postavila predale v senco Valentina Vodnika. Pisanice je tudi globlje, kot smo vajeni, povezal s starejo domao pesniko tradicijo in s takratno drubeno vlogo slovenskega jezika. To dvoje pa je posledica Koruzovih irih prouevanj in izhaja iz nekega naelnega miljenja in preprianja o starejem slovenskem pismenstvu in slovstvu. Gre za dvoje stvari oziroma tez, ki pri njem bistveno doloata razlago predrazsvetljenskega slovstva. Prva se kae v Koruzovi odloitvi za tisto smer naega literarnega in jezikoslovnega zgodovinopisja, ki ie in poudarja obstajanje trdne kontinuitete slovenske pisne in slovstvene tradicije vse od prvih ohranjenih srednjevekih zapisov naprej zoper mnenja, ki so na podlagi skromnega tevila zelo oddaljenih zapisov bolj ali manj dvomila v zanesljivost take kontinuitete. V ta problemski okvir spada vrsta Koruzovih objav, v katerih razirja vpraanje kontinuitete e na nova in posebna podroja. Sem sodijo na primer prispevki: Starogorski rokopis in oivitev vpraanja) pismenske tradicije v srednjem veku (JiS 1973/74, 1974/75) ; Nova verzifikacija iz leta 1712 (JiS 1973/74); Vpraanje kontinuitete v starejem slovenskem slovstvu na Korokem (zbornik predavanj IX. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture 1973) ; Preihov Voranc in tradicija korokega bukovnitva (Koroki fuinar 1974) idr. Drugo, prav tako mono doloujoo preprianje in opredelitev pri raziskovanju stareje knjievnosti pa lahko odkrijemo v Koruzovem uveljavljanju teze, da je treba spremeniti ustaljeno mnenje o manjvrednem drubenem poloaju slovenine pred nastopom razsvetljenstva, posebno e v 17. in v zaetku 18. stoletja. Noveje gradivo jezikovne zgodovine, arhivistike in umetnostne zgodovine je s pridom uporabljal za to, da je dokazoval dvojezinost vijih slojev na Slovenskem oziroma Kranjskem pa tudi veljavnost slovenine v uradnem poslovanju. Sem lahko uvrstimo n a primer tele objave: O zapisanih primerih uradne slovenine v 16., 17. in 18. stoletju (JiS 1972/73) ; Iz zgodovine uradne slovenine (JiS 1973/74) ; K problematiki nastanka slovenskega preroda (Zbornik predavanj na XI. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, 1975) ; najbolj daljnoseen in sintetien prispevek k tej problematiki pa je referat na VII. Kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev leta 1977 Jezikovna praksa privilegiranih slojev na Slovenskem (15001848). Gre za novo in izostreno periodizacijsko shemo v razvoju drubenega poloaja slovenine v navedenem obdobju in za tezo, ki iz omenjenega zornega kota nekako rehabilitira obdobje med reformacijo in razsvetljenstvom. Seveda bo treba za obe izhodini preprianji in njuno polno zanesljivost e mnogo dela, vendar je v tej smeri Joe Koruza izdelal ali dodelal e tehtno podstavo. Iz starejih obdobij bi lahko navedli e mnogo njegovih objav. Med njimi ni mogoe prezreti Izbrano delo Valentina Vodnika (v zbirki Kondor, Ljubljana 1970) z obseno spremno tudijo, ki je monografija v malem in najbolj temeljita tudija o Vodniku kjer med izraziteje novosti sodi nova oznaitev in klasifikacija njegove proze. Med' vidneje publikacije sodi tudi faksimilirana izdaja najpomembneje slovenske protestantske pesmarice, ki jo je priredil J. Dalmatin in izdal 1584 v Wittenberg!! pod naslovom Ta celi katehismus, eni psalmi inu teh vekih godov stare inu nove keranske pejsni, od P. Truberja, S. Krelja inu od drugih zloena inu z dostemi lepimi duhovnimi pejsmi pobulane v zbirki Monumenta litterarum slovenicarum 1983. V spremni tudiji najdemo novo, podrobno analizo nastajanja Dalmatinove antologije, pri emer Koruza na ve mestih dopolnjuje ali popravlja doslej veljavne Kidrieve ugotovitve. Mestoma posega tudi v ustroj besedil. Omeniti je treba tudi sestavek Funkcija humorja v pridigah Janeza Svetokrikega (v zborniku XVIII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1982), kjer ugotavlja razline vrste humorja m komike pri Svetokrikem in njihovo oddaljevanje od moralizma v literarnost. V predavanju Oe Janez Svetokriki in njegov Sveti prironik (v Glasniku Slovenske matice, 1981) najdemo nato zgoen prikaz te osrednje osebnosti stare slovenske pridigarske kulture. Med sintetine prispevke sodi tudi tudija Stareje slovensko pesnitvo (zbornik XVI. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1980), v katerem je pre-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

577

gledno predstavil vse tri glavne slogovne variante slovenskega razsvetljenskega pesnitva (Deva, Vodnika, Jarnika). V nekem smislu gre za podaljek ire tudije Konstituiranje slovenske posvetne knjievnosti in njenih anrov (Obdobja I, 1980), kjer je med drugimi anri dobilo posebno mesto tudi bukovniko slovstvo, ki ne sodi niti v literarni standard niti v ljudsko ustno slovstvo, temve ga je Koruza po ekem zgledu uvrstil v protirazsvetljensko polljudsko slovstvo, ki pa v sebi ohranja nekatere sestavine barone knjievnosti. K teoretskim vpraanjem sta usmerjeni dve tudiji: Reformacija ter protireformacija in barok v zgodovini slovenskega slovstva, (Glasnik SM, 1981), kjer najdemo nov razmislek o periodizaciji slovenske knjievnosti od srede 16. do srede 18. stoletja, pri emer gre med drugim za novo obrambo veljavnosti termina barok, oprto na kulturnozgodovinske poglede profesorja Franceta Steleta; druga tudija O stiiih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine (Glasnik SED, 1980) pa sodi na medstrokovno mejo med literarno zgodovino in folkloristiko. Sem spada tudi prispevek Pojmovanja, zapisovanje in preuevanje ljudskega slovstva v obdobju romantike (Obdobja 2, 1981). Seveda bi lahko nateli e vrsto objav, e bi mogli biti izrpni. Koruzove raziskave stareje slovenske knjievnosti so od posameznih analitinih posegov postopoma napredovale k celovitejim zarisom vejih problemskih sklopov in poglavij. Zanje je znailna gradivska temeljitost, skrbna dokumentacija, korektno upotevanje tujega dela in natanen ter preprost strokovni jezik. Koruza se je zmeraj izogibal velikih zamahov in pekulacij, ki so tako mono prodrle prav v obravnavanje stareje knjievnosti. Od celotne povojne generacije je bil najbolj navezan na starejo tradicijo stroke, vse do Ivana Grafenauerja. in najbolj skeptien do njene modernizacije, seveda oboje v dobrem pomenu besede. Njegova dolgorona raziskovalna naloga, ki jo je prijavil leta 1981 pod naslovom Drubena razslojenost starejega slovenskega slovstva, je napovedala ne le smer sinteze, ampak tudi prenovitev metode. Celotno stareje slovstvo je namre zael raziskovati glede na tri medije, v katerih se je uveljavljalo, sprejemalo in ohranjalo, kar je znatno odloalo o njegovi strukturi, in glede na drubene sloje, v katerih je funkcioniral posamezni tip slovenskega slovstva. al je ta prodor recepcijske sociologije v nao stroko ostal fragment in torzo, vendar z rodovitno idejo v svojem srediu. Hitreje spremenljivo in bolj gibljivo metodo dela lahko ugotovimo pri Koruzovi obravnavi novejih obdobij slovenske knjievnosti in njene sodobnosti. Tu je zavzela najvidneje mesto dramatika, stalna tema njegovih razprav, s katerimi je posegal tudi nazaj v stareja obdobja, tako da predstavlja najbolj povezovalno temo njegovih pogledov na celotno slovensko knjievnost. Najbolj opazen doseek je njegova obsena razprava o povojni dramatiki, objavljena kot samostojno poglavje v skupinski knjigi Slovenska knjievnost 19451965 (2. knjiga, SM, Ljubljana 1967), ki ji je nato sledila e antologija Slovenska dramatika 19451965 (prav tam, 1969). To je prva celovita in hkrati podrobno analitina tudija o dvajsetletnem razvoju povojne slovenske dramatike. Gre za sistematien pretres vseh dramskih del, ki so bila v tem obdobju objavljena ali uprizorjena v poklicnih gledaliih. Obseno gradivo je prvi razporejeno v stilne, tematske in idejne tokove, glavna vrednost pa je v podrobnem interpretiranju dramskih del. Njegove interpretacije so oprte na oprijemljiva dejstva, na trdno teoretsko podlago, na iroko razgledanost po' dramaturgiji in na poznavanje odrske prakse. Koruza je pazljivo sledil tudi razvoju slovenske dramatike po letu 1965 in se pripravljal za naslednjo knjino obravnavo. Najbolji vpogled v to njegovo delo omogoa tudija Slovenska dramatika po letu 1965 (JiS 1979/80), ki jo lahko tejemo za doslej najbolj soliden sintetien zaris najnoveje dramatike v njenih dokaj zapletenih idejnih, strukturnih (ustroj oseb, dejanja) in jezikovnih novostih. To je nekaken uvodni tloris za drugo knjigo o sodobni slovenski dramatiki, ki je ostala nenapisana. Toda, kot reeno, je ob tej najbolj njegovi literarni zvrsti segel tudi dale nazaj in tudiral celotni njen razvoj. e v mnoici objav preletimo samo najvidneje postaje njegovih naporov, je tu najprej Slavko Grum, igar Gogo je v srbski izdaji izbranih pisateljevih del Proza i drame (Novi Sad, 1979) uvrstil v obmoje avtentinega nadrealizma. Predstavil pa ga je tudi na simpoziju v Benetkah 1982 pod naslovom Il Cosmopolitismo del Teatro di Slavko Grum. Med opazneje prispevke sodi tudi sintetina tudija Slovenska dramatika v prvi polovici XX. stoletja (Predavanje na XXIX. jugoslavistinem seminarju, 1978), v katero je zajel razvoj te zvrsti od Cankarja do Potrevih Kreflov 1952. Posebno pozornost bi zasluila vrsta razprav iz Cankarjeve dramatike, npr. Menjava perspektive v dramatiki Ivana Cankarja (Simpozij o Ivanu Cankarju, Ljubljana 1977) ali Ivan Cankar in sedanja slovenska dramatika (zbornik predavanj XII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1976) idr. Pri obravnavanju 19. stoletja so med opaznejimi naslednje objave: Problem realizma v slovenski dramatiki (Obdobja 3, 1982); Levstikov Juntez kot gledaliki in jezikovni eksperiment (JiS 1981/82) ; Od Trdine do Preiha po sledeh slovenskega igrca XIX. stoletja, kjer sledi zanimivemu pojavu potujoega pevca citrarja od Trdine do Vo-

578

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 . 4

ranca (zbornik Trdina etnolog, 1980). Od razprav o starejih obdobjih so vidneje: Stareja slovenska koroka dramatika (zbornik predavanj VIII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1972); Slovenska dramatika in gledalie v obdobju baroka (zbornik predavanj X. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, 1973); in pa Zaetki slovenske posvetne dramatike in gledalia (JiS 1978/79), ki dajejo nazoren pregled gledalike kulture na Slovenskem od njene predzgodovine v starem slovanskem obredju mimo srednjeveke verske in latinske olske igre, e posebej jezuitske, in gostovanj tujih gledalinikov v 18. stoletju do Linhartove igralske skupine, ki predstavlja rojstvo novodobnega slovenskega gledalia. V razpravo so tu pritegnjeni nekateri Bahtinovi teoretski pogledi. Prezreti tudi ne moremo kratkih sintetinih pregledov celotne slovenske dramatike, npr. Pregled slovenske dramatike (zbornik Slovenski jezik, literatura in kultura, 1974) in v francoini L'art dramatique Slovne (Le livre slovne, 1972). Skratka, izpod Koruzovega peresa nam ostajajo ne le fragmenti, temve cela poglavja za novo zgodovino slovenske dramatike in gledalia, saj je na tem podroju priel do svojih najbolj sintetinih zarisov. Drugo glavno obmoje razprav iz noveje slovenske knjievnosti predstavlja proza, in sicer predvsem dva pomembna, vendar kar se da razlina in oddaljena pisatelja, kot sta Preihov Voranc in Slavko Grum. Ta razdalja da misliti in nam odkriva pravzaprav vse notranje razsenosti Koruzove znanstvene radovednosti. K Preihu se je usmeril e v tudentskih letih, ko je v seminarju prof. Marje Bornikove napisal temeljito razpravo ivljenjska pot Lovra Kuharja Preihovega Voranca in jo nato* objavil v njenem Preihovem zborniku leta 1957. Po diplomi je prevzel sourednitvo Preihovega Zbranega dela, ki sta se ga lotila z Dragom Drukoviem. Sodeloval je pri pripravi in izdaji 1., 2., 3. in 7. knjige, pri prvi knjigi z obsenimi in bogatimi opombami (19621971). O pisatelju je napisal e vrsto razprav, kot so npr. Preihov nart za izseljensko povest (JiS 1965), O nastanku Preihovih Solzic (JiS 1968), Preihov Voranc in ljudska tradicija (Slavistina revija 1976) idr. V knjini izdaji je izla razprava Preihov Voranc in boji za Koroko v letih 1918 do 1920 (Celovec 1981). Ob delu za Preiha je doivel veliko teav in zastojev, vendar je opravil tehten dele za bodoo, e nenapisano monografijo o njem. Precej posebno poglavje predstavlja v Koruzovem delu Slavko Grum. Njegove moderne proze se je lotil e zgodaj in o njej objavil obseno tudijo Razmiljanje o Grumovi prozi v Nai sodobnosti leta 1960. To je ena prvih in teoretino poglobljenih analiz moderne slovenske proze. Profesor Anton Ocvirk je takrat dal temu delu lepo priznanje. Do sklepne razprave pa je Koruza priel v omenjeni novosadski izdaji pisateljevega izbranega dela leta 1979. Tu je Grumovo prozo razloil s pomojo smotrnega spoja ivljenjepisne, psiholoke, primerjalne in strukturalne metode in s tem dal ne le primer zanimivega prodora v pisateljevo delo, temve tudi primer tvornega povezovanja pogostoma odtujenih si metod znotraj sodobne literarne vede. Mimogrede se je tudi sam ustavil ob tej problematiki, ko je za Jugoslovanski seminar za slaviste v Beogradu 1980 pripravil predavanje Sodobna slovenska literarna znanost med pozitivizmom in strukturalizmom. Joe Koruza je bil tudi zelo marljiv in vesten sodelavec slovenskih in drugih jugoslovanskih leksikonov. Za Slovenski biografski leksikon, za Leksikon Cankarjeve zalobe, za Enciklopedijo Slovenije, za Enciklopedijo Jugoslavije in za Leksikon pisaca Jugoslavije je napisal ve kot sto prispevkov. In tu niti ni prostora, da bi se pazljiveje ustavili ob e celi vrsti njegovih objav: strokovnih ocen, poroil, pazljivih jubilejnih zapisov ali nartov raziskovalnega dela za slovensko literarno zgodovino, pa e esa zraven. Na kratko, bil je delavec, ki si je naloil delo brez konca in kraja, toda na nao alost je priel konec mnogo pred krajem. Poleg vsega navedenega pa nam Joe Koruza zapua spomin na tri svoje pomembne navade: kot delavec na veliko vestnost do svojega in tujega dela; kot predstojnik na zmonost gledati ezse na stvari same in na druge ljudi ; kot lovek pa na obzirnost in pieteto tudi do ivih, ne le do umrlih. Boris Paternu

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

579

MARIJA KREMENSEK (23. 1. 1931 17. 10. 1988) Ob zaetku olskega leta 1988/89 je nameravala zavzeta profesorica zgodovine Marija Kremenek nadaljevati z delom. Spet je prila na uvodno konferenco v zbornico Srednje druboslovne ole Vide Janei-Poljane, se sreala z delovnimi kolegicami in kolegi, toda hkrati je premagovala boleino in upala na bolje. Zahrbtna in teka bolezen jo je napadla tako silovito, da je bilo vse prizadevanje zdravnikov zaman. iroki krog zgodovinarjev in drugih njenih prijateljev je v utesnjeni zaskrbljenosti upal v postopno ozdravitev. Navajeni smo bili na njen delovni polet, ivljenj-' ski optimizem, zdravje in srno, pristno predanost delu z mladimi. Poznali smo njeno vsestransko dejavnost in pripravljenost prispevati k napredku olske zgodovine. Na osnovi bogatih pedagokih izkuenj in stalnega strokovnega izpopolnjevanja je zavzeto razpravljala na mnogih zborovanjih zgodovinarjev, sestankih pedagokih delavcev o unih nartih in raznih metodinih vpraanjih pouka zgodovine. Sredi dela in nartov za bodoe delo ji je neizprosna bolezen e 17. 10. 1988 pretrgala ivljenje. Zlasti zgodovinarji pedagogi utijo veliko- praznino ob odhodu portvovalne profesorice in mentorice Marije. Spomnili so se nanjo tudi na sestanku ljubljanskega zgodovinskega drutva, ko je spregovorila v njen spomin pedagoka svetovalka prof. Prvenka Turk. Marija Glava je bila rojena 23. 1. 1931 v kmeki druini v Beltincih v Prekmurju. V domaem kraju je obiskovala osnovno olo, olanje pa je nadaljevala na gimnaziji v blinji Murski Soboti. V letih 195056 je tudirala zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S pedagokim delom je priela v Lendavi, toda njeno kontinuirano pedagoko delo je prielo leta 1958, ko si je ustvarila druino in se preselila v Ljubljano. V letih 195863 je pouevala zgodovino na osnovni oli in nato na gimnaziji v Kamniku, nato pa ve kot dve desetletji (19641988) na gimnaziji Poljane v Ljubljani, kasneji Srednji oli za druboslovje in splono kulturo. Zlasti uiteljem zgodovine bo ostala Marija Kremenek vzor silno- zavzetega, portvovalnega pedagokega delavca. Posebej je treba poudariti irino in raznovrstnost njene dejavnosti. Poleg dela v razredu se je vkljuevala v vse tiste olske, strokovne in drubenopolitine organe, ki so snovali, razpravljali in odloali o strukturi in o pogojih pouka zgodovine v SR Sloveniji. Kot mentor nadarjenih in zavzetih dijakov je mnogo prispevala k irjenju sodobnega raziskovalnega pouka zgodovine. Bila je tudi mentor tudentom zgodovine na Filozofski fakulteti. V razredu je z dinamino in problemsko razlago, popestreno z odlomki iz dokumentov, vzpodbujala uence k samostojni drubenokritini diskusiji. S sugestivno besedo je ivljenjsko aktualno osmislila zgodovinsko tematiko. Terjala je od uencev aktivno uenje in znala je pohvaliti in nagraditi uno prizadevanje in une rezultate. Razvijala je sistematino zlasti sodobne oblike in metode samostojnega in raziskovalnega pouka. Uenci so na osnovi dodatnih gradiv in literature pripravljali referate, poroali o obiskih muzejev in v okviru zgodovinskega kroka izdelovali kvalitetne raziskovalne naloge. Njene raziskovalne ekipe so na republikih tekmovanjih Znanost mladini dosegale vodilna mesta. Na te uspehe je bila Marija e posebej ponosna. Kot pristen in zavzet pedagog je dijake vekrat anketirala o njihovem odnosu dO' raznih metod pouka, o delu z ubenikom, o vtisih pri obisku muzeja, o zgodovinskem filmu in podobno. Stalno in celo nestrpno je kupovala zgodovinsko literaturo, spremljala strokovne novosti in polemike, poglabljala pa se je tudi v metodino problematiko pouka zgodovine. Zato je tudi na osnovi bogatih pedagokih izkuenj suvereno in zanimivo izraala svoje poglede na zborovanjih slovenskih zgodovinarjev pa tudi na jugoslovanskih simpozijih o pouku zgodovine. Njenemu metodino zanimivemu pouku zgodovine so vekrat prisostvovali tudi tudenti zgodovine. Stalno je spremljala tudi aktualne probleme pouka zgodovine in sodelovala aktivno v raznih komisijah Zavoda za olstvo SR Slovenije. Portvovalno in kvalitetno je delala zlasti pri oblikovanju in pri prenovah unih nartov zgodovine na srednjih olah. Kot aktiven lan olske sekcije pri Zvezi zgodovinskih drutev Slovenije je spremljala izdajanje novih ubenikov, dajala kot recenzent konstruktivne in utemeljene pripombe in drugo. Mnogo ur je rtvovala tudi za drubenopolitino aktivnost na pomembnih funkcijah v samoupravnih organih matine ole in kot njen delegat v raznih svetih mesta Ljubljane. Ob vsej tej pedagoki, strokovni in drubenopolitini aktivnosti je nala celo as za pisanje zgodovinskih ubenikov. V letu 1984 je napisala polovico tem ubenika zgodovine za etrti razred druboslovno-jezikovne smeri. Ob skrbnem in kritinem prouevanju raznovrstne zgodovinske literature in literature o sodobnem delovnem ubeniku je napisala poglavja o razvoju in drubenopolitinih razmerah v stari Jugoslaviji in o razvoju nove Jugoslavije do srede 50. let. Nekaj tednov pred izbruhom bolezni je pripravila rokopis za 1. razred zgodovine v druboslovnih in pedagokih

580

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . m e 4

usmeritvah. Samostojno je obdelala obdobja praskupnosti in starega veka. Vekrat pa je dejala, da bi se e lotila pisanja kaknega ubenika. Do svojih didaktinih tekstov je bila zelo samokritina in izredno strpna do pripomb recenzentov. elela je, da bi bili ubeniki strokovno neoporeni, uencem pregledni, zanimivi in da bi jih vzpodbujali k samostojnemu razmiljanju in problematiziranju zgodovine. Kot redko kdo danes je bila indiferentna do finannega dohodka ob vloenem delu. V zadovolj1 stvo ji je bilo le, da bo prispevala h kvaliteti pouka zgodovine na naih olah. Marija Kremenek je mladost preivela v izrazito kmekem okolju. V svoji ustveni naravnanosti je ohranila pristen in neposreden demokratien odnos do ivljenjskih problemov kmekega loveka in delavskega trpljenja. Pri pouku zgodovine in v svojem ubeniku je konkretno in dokumentirano predstavljala gospodarske, socialne in kulturne razmere delovnih slojev, izpostavljala didaktino njihove kljune probleme pa tudi njihove demokratine tenje in revolucionarna gibanja. Zlasti je didaktino uinkovito in organsko vkljuila v ire zgodovinsko dogajanje konkretne prikaze ivljenjskih razmer v vakih druinah, poloaj kmeke ene, ivljenje naih narodnih manjin, oblike odpora proti potujevanju. Ob bogatih in zanimivih aktualizacijskih primerjavah zgodovinskih situacij s sodobnimi drubenimi problemi in alternativami je ob pouku zgodovine drubeno osveala mladi rod, ga vzgajala in mu z elementarno silo predoala nacionalne in socialne korenine. Njeno predano in bogato pedagoko delovanje bo pustilo sledove v zavesti mnogih uencev in v njihovi ivljenjski usmeritvi. S t e f a n Troj ar

PROF. FERDO HAUPTMANN (19191987) 26. oktobra 1987 je v Gradcu v svojem 69. letu, mnogo prezgodaj, umrl zasluni graki profesor Ferdo Hauptmann. Njegov praded Matija je bil kmet na Zgornjem Slemenu (dananja hina tevilka 24) v upniji Sv. Kri nad Mariborom (zdaj se kraj uradno imenuje Gaj), v hribih nad Dravo, na Kobanskem. Na njegovi domaiji, kjer e vedno ive Hauptmanni, so pred sto leti vzidali nenavadno spominsko ploo, datirano s 24. avgustom 1890, s temle besedilom: Svojemu sposobnemu oetu Matiji Hauptmannu p. d. Smolniku v spomin petdesetletnega kmetovanja hvaleni sinovi Franc, Andrej, Janez, Vekoslav, Filip, Svitoslav, Tone. Prvi teh sinov, Franc Hauptmann' je na univerzi v Gradcu tudiral matematiko in fiziko, uil nato na srednjih olah, veinoma v Gradcu, pisal v nemini in slovenini o fiziki in metodiki fizike in izdal posebno ukoslovje prirodoslovnega pouka. Umrl je v Ljubljani januarja 1925 v 78. letu. Njegov sin Ljudmil, Ferdov oe, je bil rojen v Gradcu 1884 in je tu tudiral zgodovino in geografijo, uil na gimnazijah v Gradcu, Fiirstenfeldu, na Dunaju in v Ljubljani ter bil 27. januarja 1920 imenovan za prvega profesorja zgodovine na novi ljubljanski univerzi. Njegova katedra je bila oba zgodovina srednjega veka s starejo slovensko zgodovino. Ljudmil Hauptmann je ostal v Ljubljani le est let, nato pa se je preselil na zagrebko univerzo. Prosti as je zael preivljati v Bohinju, kjer si je postavil poitniki dom med jezerom in Staro Fuino. Tu je po upokojitvi dolgo preivljal veino leta, umrl pa je v Zagrebu 20. aprila 1968. Ferdo Hauptmann je bil rojen 11. maja 1919 v Fiirstenfeldu. Po oetu je bil doma v Sloveniji, na avstrijskem tajerskem in v Zagrebu, sam se je udomail e v Sarajevu. Zgodovino je tudiral v Zagrebu, doktoriral pa v Gradcu pri profesorici Matildi Uhlirzevi. Delal je v tajerskem deelnem arhivu v Gradcu (194245), v konzervatorskem zavodu v Zagrebu, v rekem arhivu, v zagrebkem Dravnem arhivu, 1953 pa je odel kot docent za obo zgodovino novega veka na univerzo v Sarajevo. Tu je ostal 17 let, prav tako dolgo dobo pa je delal potem kot redni profesor za zgodovino jugovzhodne Evrope na univerzi v Gradcu. Hauptmannovo znanstveno delo je bogato, raztreseno po tevilnih lankih v razlinih historinih, arhivskih in drugih revijah in zbornikih iz Gradca, Zagreba, Sarajeva, z Dunaja, iz Mnchna in od drugod, pa zbrano v lepem tevilu samostojnih publikacij. Veina njegovih del se ukvarja s hrvako>, bosansko in srbsko zgodovino 19. stoletja, z gospodarskimi, zunanjepolitinimi in drugimi problemi in z izdajo virov. Je pa segal tudi na druga obdobja in ozemlja. Nekaj asa je sodeloval pri pripravi historine topografije slovenske tajerske. Napisal je nekaj pripomb k srednjeveki zgodovini Zagreba. V posebni knjiici je opisal zgodovino' Reke od rimske Tarsatike do hrvako-ogrske nagodbe; knjiica naj bi pokazala zapletenost nasprotujoih si sil, ki je napravila iz tega mesta enega najvejih hrvakih problemov. Obseno

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 8 i

531

je opisal jugoslovansko-madarska arhivska pogajanja in njihove rezultate; pri teh pogajanjih je igral sam pomembno vlogo. Veliko je pisal o letu 1848. Objavil je izbor iz pisem, lahko bi rekli dnevnikih zapiskov, ki jih je od februarja do novembra tega revolucionarnega leta pisal s svoje graine v Lipici pri Velikovcu, pa tudi iz Celovca, Salzburga, z Dunaja prijatelju Juru Jelaiu, banovemu bratu, grof Ferdinand Egger, bogat koroki elezar, lastnik podjetij v Lipici, v Bistrici v Rou in drugod o evropskih in domaih dogodkih, o revoluciji na Dunaju, o frankfurtskih in dravnih volitvah na Korokem (Gedanken ber Staat und Revolution, Graz 1976). O Jelaievem pohodu na Ogrsko je izdal z izredno obseno uvodno tudijo majhen dnevnik iz velikega asa barona Dahlena, dnevnik grofa Hompescha ter kratek, verjetno Filipoviev opis (Jelai's Kriegszug nach Ungarn 1848, I + II, Graz 1975). Omenim naj e knjiico o (neuspenem) posredovanju nadvojvode Janeza med Hrvako in Ogrsko (Erzherzog Johann als Vermittler zwischen Kroatien und Ungarn im Jahre 1848, Graz 1972) in razpravo o odnosih med banom Jelaiem in dvorom (Banus Jellai und Feldmarschall Frst WindischGrtz. Sdostforschungen 1956). Od del, ki govorijo o Srbiji, naj navedem dve razpravi o avstrijsko-srbskih odnosih: sterreich-Ungarns Werben um Serbien 18781881, nastalo iz disertacije (Mitteilungen des sterreichischen Staatsarchivs 5, 1952) in Politika Austro-Ugarske, Trojecarski savez i Tajna Konvencija sa Srbijom godine 1881. (Godinjak drutva istoriara BiH 9, 1958.) O Bosni in Hercegovini je izdal Hauptmann med drugim gradivo o Borbi muslimana BiH za vjersku i vakufsko-mearifsku autonomiju (Sarajevo 1967), Plenkeriev memorandum o finanni problematiki BiH (Glasnik arhiva i drutva arh. radnika BiH 8/9, 1968/9), poroilo o potovanju dr. Ludvika Thalloczyja (Mittheilungen des sterr. Staatsarchivs 1960). Mnogo je razprav. Naj navedem le ono o bosanski politiki Avstro-Ogrske po okupaciji (Radovi fil. fakulteta u Sarajevu 1970/71), namesto tistih o gospodarski problematiki pa naj povem, da je napisal o gospodarski politiki in gospodarskem razvoju posebno knjigo (Die sterreichisch-ungarische Herrschaft in Bosnien und der Hercegovina, Graz 1983), napisano za 4. knjigo Istorije Bosne i Hercegovine, ki jo izdaja sarajevska akademija. Graka katedra za zgodovino jugovzhodne Evrope je bila nova in jo je profesor Hauotmann takoreko iz ni uspeno razvil. Navezal je obsene stike z razlinimi ustanovami, osnoval v okviru zgodovinskega intituta poseben oddelek (Abteilung Sdosteuropische Geschichte) in zasnoval serijo publikacij Zur Kunde Sdosteuropas, v kateri je izlo do zdaj kakih 15 del, med njimi tudi nekai soisov jugoslovanskih avtorjev (Ekmei, urev, Kapidi). Velike zasluge je imel za to, da se je deela tajerska vkljuila v mednarodni kulturno-zgoovinski siirroozij Mogersdorf OVlodinci). Vodil je organizacijo dveh modinkih simpozijev v Gradcu, orvega leta 1982 o predmarni dobi, drugega 1987 o srednjevekih mestih. Kdo bi si bil tedaj, v Gradcu in e posebej ob prijetnem razpoloenju v njegovem rojstnem Frstenfeldu mislil, da se ne bomo ve videli ! Vasilij Meli k

582

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

SLOVENSKA MATICA, Ljubljana, Trg osvoboditve 7, (061) 214 190 in Zveza zgodovinskih drutev Slovenije imata sklenjen dogovor o sodelovanju, po katerem lahko lani slovenskih zgodovinskih in muzejskih drutev ob predloitvi potrjene lanske izkaznice v prostorih Slovenske matice nabavljajo vse Matine publikacije po ugodneji ceni, ki sicer velja le za redne Matine lane. Iz bogatega izbora leposlovnih in razlinih strokovnih del opozarjamo zlasti na nekaj knjig z zgodovinsko tematiko (zaloga nekaterih med njimi bo v kratkem asu pola) : Slovenska matica 18641964 (zbornik razprav in lankov) Joe Munda: Bibliografija Slovenske matice 18641964 Joe Munda: Bibliografija Slovenske matice 19641983 Koroki plebiscit (zbornik razprav in lankov) Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem Vojeslav Mole: Iz knjige spominov Lavo ermelj : Spomini na moja traka leta Lavo ermelj: Med prvim in drugim trakim procesom France Koblar: Moj obraun Franc Peter - Janko Pleterski : Spomini korokega politika Edvard Kocbek: Peena ura. Pisma Borisu Pahorju 19401980 Primo Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja Alojz Kebula: Zeleno izgnanstvo (roman o trakih letih Ene j a Sil vi j a Piccolominija) Andrej Capuder: Rapsodija 20 (roman o obdobju med obema vojnama) Anton Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih deel junih Slovanov Avstrije (komentiran prevod knjig iz let 1788 in 1791) Karel Cianci : Knjiga moje mladosti (spominski opis grajskega in meanskega ivljenja na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja) Josip Vonjak: Spomini (uredil in opombe napisal Vasilij Melik) Franc Kos: Izbrano delo (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafenauer) Ivan Hribar: Moji spomini II. (izbral in uredil Vasilij Melik) Marjan Roanc: Roman o knjigah (avtobiografsko delo) Boris Pahor: V labirintu (avtobiografski roman iz asa 19461949) Milko Kos: Srednjeveka kulturna, drubena in politina zgodovina Slovencev (izbral, uredil in opombe napisal Bogo Grafenauer) Anton Novaan: JeruzalemKairo. Spomini 19421945 Peter Mohar: Med nebom in peklom. Prievanje iz plebiscitnega leta Bogo Grafenauer: Slovensko narodno vpraanje in slovenski zgodovinski poloaj Irena Gantar Godina: Masaryk in masarykovstvo pri Slovencih Fran uklje: Iz mojih spominov Boo Otorepec : Srednjeveki peati in grbi mest in trgov na Slovenskem 22.400 19.200 19.200 40.300 20.600 19.000 19.400 17.900 24.600 24.600 din din din din din din din din din din

20.100 din 46.000 din 34.000 din 18.500 din 37.100 din 20.100 din 35.000 din 37.800 din 35.800 din 19.400 din 29.000 din 37.800 din 34.700 din 22.800 din 43.400 din 30.400 din 28.000 din 50.000 din

Slovenska matica pripravlja za prihodnja leta med drugim vrsto izdaj temeljnih del slovenske historiografije in nekaterih najzanimivejih starejih slovenskih memoarnih del.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988

583

DRUTVENO IVLJENJE
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUTEV SLOVENIJE OBNI ZBOR N A PTUJU 28., 29. SEPTEMBER 1988 DELO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUTEV SLOVENIJE 19861988 Poroilo predsednice Zveza zgodovinskih drutev Slovenije je tudi v preteklem poslovnem obdobju, od obnega zbora v Tolminu zdruevala v svoji dejavnosti sekcijo za sodobno zgodovino, sekcijo za gospodarsko zgodovino, sekcijo za krajevno zgodovino in olsko sekcijo ter trinajst drutev. Eno od drutev, tj. Zgodovinsko drutvo za Koroko, je bilo ustanovljeno 15. junija letos v Slovenj Gradcu. Poleg tega smo priakovali ustanovitev zgodovinskega drutva za junoprimorske obine v Kopru: do tega pa kljub resnim pripravam al ni prilo. Delo Zveze je potekalo po programu, doloenem v statutu Zveze. O konkretnih dejavnostih pa smo se dogovarjali na sejah organov Zveze. Predvsem smo opravili naloge v zvezi s povezovanjem zgodovinskih drutev v Sloveniji, s povezavo z Zvezo zgodovinarjev Jugoslavije in njenimi telesi ter sorodnimi drutvi v Jugoslaviji in inozemstvu. Skrbeli smo za redno izhajanje glasil Zgodovinskega asopisa in Kronike. Izvrni odbor Zveze se je sestal na sedmih sejah, tekoe naloge pa smo obravnavali na sejah Predsedstva, ki smo jih sklicevali pogosteje. V prvi vrsti smo eleli izpolniti povezovalno vlogo med zgodovinarji, saj je po ustanovitvi lokalnih drutev utiti med njimi precejnjo nepovezanost. Sklicevali smo seje Izvrnega odbora, katerega lani so tudi predsedniki drutev, poiljali smo drutvom zapisnike sej in obvestila, da bi bilo njihovo lanstvo tekoe obveeno o delu Zveze in dogajanjih na strokovnem zgodovinskem polju v Jugoslaviji. eprav ne moremo biti povsem zadovoljni,' je nekaj uspehov vendarle bilo. Nekaj drutev je pokazalo pripravljenost za sodelovanje tudi pri akcijah Zveze in plod takega sodelovanja je bilo npr. delovno sreanje zgodovinarjev na proslavi 120. obletnice Ljutomerskega tabora, ki smo ga 17. septembra 1988 pripravili z Zgodovinskim drutvom za Pomurje. Z Zgodovinskim drutvom v Ptuju smo pripravili 24. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, v sodelovanju z Zgodovinskim drutvom v Mariboru so tekle priprave za zasedanje Jugoslovansko-ekoslovake komisije (oktobra 1988 v Mariboru); dobro je bilo' sodelovanje z ljubljanskim zgodovinskim drutvom in Muzejskim drutvom v Skorji Loki in e nekaterimi. Zveza je po proslavljanju 70-letnice profesorja dr. Ferda Gestrina, ki je bilo neposredno po obnem zboru v Tolminu oktobra 1986, pripravila v pretekli poslovni dobi e proslavo 60-letnice prof. dr. Toneta Ferenca. Organizirali smo jo skupaj z Intitutom za zgodovino delavskega gibanja in Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete 3. decembra 1987 v Ljubljani. Ponovno smo predlagali dva naa lana za lanstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Delali smo v Zvezi zgodovinarjev Jugoslavije. Dajali smo mnenja, ki jih je Zveza potrebovala in delali v njenih telesih, komisijah in urednitvih; na lan predseduje npr. izdajateljskemu svetu Jugoslovanskega zgodovinskega asopisa, prav tako komisiji za pripravo programov financiranja zasedanj mednarodnih komisij. V pismenem kontaktu smo bili z Nacionalnim komitejem ker je vabilo na sejo Nacionalnega komiteja dospelo prepozno zaradi udelebe na svetovnem kongresu zgodovinarjev, ki bo leta 1990 v Madridu. Dalje smo delali v Komiteju za balkanologijo in bizantologijo. Udeleili smo se zveznega kongresa zgodovinarjev v Pritini 29. septembra 1. oktobra 1987. Tema kongresa je bila Procesi zgodovinskega priblievanja in zedinjenja narodov in narodnosti Jugoslavije, kjer je imel Janko Pleterski vodilni referat, trije nai lani pa referate v sekcijah. Udeleili smo se zasedanj mednarodnih komisij, tako jugoslovansko-avstrijske aprila 1988 na Dunaju, ki ji na lan Franc Rozman tudi predseduje, in organizacijsko pripravili zasedanje jugoslovansko-ekoslovake komisije 10. 13. oktobra 1988 v Mariboru in na temo, ki jo bo komisija obravnavala (Kulturno-politina gibanja Cehov, Slovakov in jugoslovanskih narodov in narodnosti in njihovi vzajemni odnosi v 19. stoletju in do 1. svetovne vojne) je nekaj naih lanov pripravilo referate oziroma koreferate. Pripravljali smo se e tudi na zasedanje jugoslovansko-sovjetske zgodovinske komisije, ki bo leta 1990 zasedala pri nas. Obravnavala bo temo jugoslovanski narodi in Rusija 18821907. Dogovorili

584

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

smo se z monimi referenti iz Slovenije za udelebo in za delovne naslove njihovih referatov. Nai predstavniki so se udeleili drugih mednarodnih sreanj. Sodelovali smo pri pripravi programa in se udeleili kulturno zgodovinskih simpozijev Modinci 1987 in Modinci 1988 v Gradcu in v Osijeku. S stalno komisijo za pouk zgodovine pri Zvezi zgodovinarjev Jugoslavije in Pedagoko fakulteto v Mariboru smo v dneh 26. 28. avgusta 1988 v Mariboru, organizirali XIII. jugoslovanski simpozij o pouku zgodovine. Obravnaval je ubenike za pouk zgodovine. Uvodni referat o letu 1918 ob 70-letnici nastanka Jugoslavije je na tem simpoziju imel Janko Prunk. Poleg tega sta imela referate e dva naa lana. V okviru slovenskih zgodovinskih drutev smo organizirali razpravo o gradivu za predmet Onstran samoupravljanja s temelji marksizma in mnenje Zveze zgodovinskih drutev o tem predmetu ter o pouku zgodovine v olah sporoili Zavodu za olstvo. Udeleili smo se Blaznikovega veera v spomin pok. dr. Pavleta Blaznika, ki ga je 14. januarja 1988 organiziralo Muzejsko drutvo v Skofji Loki, ustanovnega obnega zbora Zgodovinskega drutva v Slovenj Gradcu in obnih zborov drugih drutev. Imenovali smo svoje predstavnike v svete nekaterih kulturnih in drugih institucij (Muzej ljudske revolucije, Narodni muzej, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Slovenska matica). Najve asa so terjale priprave 24. zborovanja slovenskih zgodovinarjev na Ptuju. Tema zborovanja je bila dogovorjena z ozirom na jubilejno leto 1988: Leto 1918 in nastanek skupne jugoslovanske drave. Zborovanje smo organizirali v sodelovanju s Sekcijo za krajevno zgodovino in olsko sekcijo. Nartovali smo ga kot delovno sreanje, kjer naj bi razgrnili nova spoznanja, ki bi dopolnila dosedanje vedenje o tem pomembnem datumu v nai zgodovini. Poleg osrednjega referata, ki ga je imel Vasilij Melik, je o osrednji temi referiralo e 14 referentov. Krajevna sekcija je prispevala svoj del programa z dvema referatoma, namenjenima Ptuju mestu muzeju. olska sekcija pa je pripravila tri referate na temo Sola muzej arhiv, s emer smo eleli spodbuditi sodelovanje teh institucij pri pouku zgodovine in s tem prispevati k boljemu in temeljitejemu znanju zgodovine na naih olah. Veliko asa smo v pretekli poslovni dobi posvetili reevanju finannega vpraanja. Redno smo poiljali vloge za financiranje zborovanj, simpozijev, sestankov in izdajanja glasil. Denar smo dobili predvsem od Raziskovalne skupnosti Slovenije, Izobraevalna skupnost je prispevala nekaj finannih sredstev za delo olske sekcije in Kulturna skupnost Slovenije za 24. zborovanje. 24. zborovanje, simpozij o pouku zgodovine in proslavo ljutomerskega tabora je finanno podprla tudi Republika konferenca SZDL. V tej poslovni dobi pa smo uspeli zagotoviti tudi denar za redno dejavnost, tj. predvsem za kritje strokov potovanj na seje organov Zveze zgodovinarjev Jugoslavije, za delo sekcij in podobno, kar nikakor ni mogoe kriti samo iz lanarine. V naih prizadevanjih, da bi zagotovili financiranje tekoega dela Zveze nas je nodprla RK SZDL. Vkljuili smo se v razoravo o drutvih, ki se je v letu 1986 odvijala na republiki in zvezni ravni. Na seji predsedstva RK SZDL in na seii Zvezne konference SZDL smo razloili problematiko financiranja dela zgodovinskih drutev. Republika kulturna skupnost ie nao vlogo za financiranje za leto 1987 uootevala in Zvezo zgodovinskih drutev uvrstila v seznam strokovnih drutev, za katerih delo prispeva nekaj finannih sredstev na temelju predloenega programa. Delo urednitev sekcij je bilo dokaj ivo. O tem bodo podana posebna poroila. Prav tako bodo dala svoja poroila tudi posamezna drutva. Delo Zveze je slonelo v glavnem na lanih IO, predvsem pa lanih predsedstva. Njim, kakor tudi vsem ostalim lanom drutev, financerjem in vsem ostalim, ki so pripomogli da smo svoje delo uspeno opravili, velja naa zahvala. Marija Oblak-arni

Poroilo blagajnika Obseg denarnega poslovanja med XXIII. zborovanjem ZZDS v Tolminu in XXIV. zborovanjem v Ptuju nam pokae naslednje tevilke: Stanje na dan 26. 9. 1986 Prihodki Odhodki Stanje na dan 23. 9. 1988 2,327.252 4-218,022.944 191,683.688 28,666.508 din din din din

Na iro raunu je bilo na dan 23. 9. 1988 28,475.260 din, v roni blagajni ZZDS pa 191.248 din. Skupni promet v obeh letih je znaal 409,706.632 din. Stanje po posameznih postavkah: postavka za XXIII. zborovanje v Tolminu je zakljuena na saldo 0 din, medtem ko je stanje postavke za XXIV. zborovanje v Ptu-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

585

ju 4,063.889 din. Postavka asopisa za slovensko krajevno zgodovino Kronike znaa + 15,616.597 din. Stanje posameznih postavk za Zgodovinski asopis pa je naslednje: postavka za leto 1985 znaa 73.778 din, za leto 1986 96.082 din, za leto 1987 50.913 din, za leto 1988 13,867.079 din, za leto 1989 15.000 din, zbirka Z 5,465.558 din in od stare zaloge Z 185.480 din. Stanje postavke za pedagoko sekcijo znaa +122.391 din, postavka Jugoslovansko-eke komisije pa ima saldo 0 din. Kulturna skupnost Slovenije nam je z lanskim letom za redno dejavnost (delo sekcij, akcije zveze, potovanja v Beograd) zaela nakazovati doloena sredstva, in tako je postavka za redno dejavnost po dolgem asu pozitivna. Njeno stanje znaa +188.413 din. Raziskovalna skupnost Slovenije zaradi ZC in Kronike e vedno prispeva najve, manje prispevke za Z, zborovanja, posvetovanja in razne druge dejavnosti pa dajejo tudi Izobraevalna skupnost za druboslovno usmeritev, RK SZDL kot tudi nekatere druge institucije, za tisk predvsem e Znanstveni intitut FF in ZRC SAZU. Boris Rozman

Poroilo sekcije za gospodarsko in drubeno zgodovino Sekcija za gospodarsko in drubeno zgodovino je bila to moramo samokritino priznati v obdobju med XXIII. in XXIV. zborovanjem e bolj pasivna kot v letih po zborovanjih v Celju in Breicah. V zadnjem dveletnem obdobju smo imeli le en sam sestanek marca letos, ko smo se dogovarjali o programu zborovanja na Ptuju in se odloili za referat mag. Perovka iz gospodarske problematike. Urednitvo Acta Historico economica Iugoslaviae se v zadnjih dveh letih ni sestalo. Prav t a t o nismo imeli nobenega sestanka Komisije za ekonomsko zgodovino Zveze zgodovinarjev Jugoslavije, ki jo vodi dr. Danica Milic. Osebno se vedno bolj spraujem o smiselnosti organiziranja zgodovinarjev tudi po sekcijah, glede na to, da je ustanovljenih 13 zgodovinskih drutev v Sloveniji, ki so vsa dokaj aktivna. V Ljubljani so zgodovinarji angairani v delu ljubljanskega zgodovinskega drutva in e v Zvezi zgodovinskih drutev Slovenije. Delo sekcij, pri tem mislim predvsem na nao in sekcijo za sodobno zgodovino, pa je po dosedanjih izkunjah tudi omejeno predvsem na zgodovinarje, ki delajo v Ljubljani. Tako se zadolitve podvajajo, energije pa esto neproduktivno trosijo. Leta e ugotavljamo, da,,nam raziskave iz gospodarske zgodovine epajo, vendar sem prepriana, da jih tudi s takno organiziranostjo naega stanovskega dela ne bomo uspeli pospeiti. Paralelno delo sekcije bi bilo lahko uspeno, e bi zdruevalo res vse slovenske zgodovinarje, ki se ukvarjajo z raziskavami gospodarske zgodovine. To pa bi bilo zvezano z ne tako zanemarljivo majhnimi finannimi sredstvi za redna sreanja. Kako pa je s to platjo naega dela, nam je vsem dobro znano. Zato ponovno predlagam, da bi bilo delo sekcij veliko bolj racionalno prenesti na regijska zgodovinska drutva. Jasna Fischer

Poroilo sekcije za krajevno zgodovino Sekcija za krajevno zgodovino je v tem obdobju uspela pripraviti za objavo in v Kroniki, asopisu za slovensko krajevno zgodovino objaviti prispevke in diskusijo z okrogle mize o krajevnem zgodovinopisju, ki je bila spomladi leta 1985 v Kranju. 4. junija 1987 je na gradu Snenik ob organizaciji Obine in Kulturne skupnosti Cerknica, urednitva Notranjskih listov in Kronike ter sekcije za krajevno zgodovino potekalo III. posvetovanje o zgodovini v krajevnih zbornikih. Udeleilo' se ga je 25 predstavnikov urednikih odborov krajevnih zbornikov ter nekateri avtorji prispevkov za zbornike. Uvodni predavanji sta imela dr. Vasilij Melik in Marjan Drnovek. Dr. Vasilij Melik je razgrnil prerez slovenskega krajevnega zgodovinopisja od Valvazorjevih asov do danes. Ugotovil je, da so zborniki vsebinsko zelo iroko koncipirani, saj lanki posegajo vse od geologije, arheologije, preko naravoslovja, etnologije, umetnostne zgodovine, zgodovine pa vse do opisov najnovejih dogajanj na obmojih, kjer izhajajo zborniki. Po njegovem mnenju prav ta vsebinska pestrost zagotavlja iroko odmevnost zbornikov med prebivalstvom. Nakazal je tudi nekaj tematskih sklopov, ki bi jih veljalo obdelati v zbornikih. Marjan Drnovek je pripravil teze o pomenu arhivskega gradiva za pripravo krajevnozgodovinskih prispevkov za zbornike. Ugotovil je, da zgodovinarji pri pisanju za krajevne zbornike e dokaj pogosto uporabljajo arhivsko gradivo, mnogo manj pa ga v splonem uporabljajo pisci, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s krajevnozgodovinskimi raziskavami. Menil je, da zlasti raziskovalce novejega obdobja od uporabe arhivskega gradiva odvraa dejstvo, da je pogosto tega

586

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

gradiva preve in tudi pogosto ni urejeno. Dotaknil se je tudi razmerja med krajevnimi zborniki in Kroniko, zlasti glede obveanja o izidih posameznih zbornikov ter izmenjave izkuenj urednitev. Po obeh referatih se je razvila ivahna razprava, v kateri je sodelovalo 10 razpravljalcev. 10. junija 1987 so Obina, Kulturna skupnost in Obinska raziskovalna skupnost Domale ter sekcija za krajevno zgodovino organizirali v Domalah posvet o zgodovini domalske obine in o pereih problemih slovenskega krajevnega zgodovinopisja. Organizacijsko delo za oba dela posvetovanja je opravil dr. Miroslav Stiplovek. V prvem delu je 13 avtorjev predstavilo glavne vsebinske rte svojih prispevkov za bodoi Domalski zbornik. Drugi del posveta je bil namenjen osvetlitvi pereih problemov slovenskega krajevnega zgodovinopisja. Teie razgovora je bilo na problematiki krajevnega zgodovinopisja pri prouevanju obdobja po drugi svetovni vojni. Uvodne prispevke so pripravili dr. Duan Neak, France Benedik in Marjan Drnovek. Dr. Duan Neak je analiziral krajevno in tematsko pokritost krajevnozgodovinskih raziskav za obdobje po osvoboditvi. Podal je tudi osnovni bibliografski pregled slovenskega krajevnega zgodovinopisja za obdobje po letu 1945. France Benedik je glede na dejstvo, da je veliko prispevkov s podroja krajevnega zgodovinopisja objavljenih v tevilnih krajevnih zbornikih, podal natanen prerez skozi zbornike, ki je pokazal veliko pestrost lankov in razprav v njih. Marjan Drnovek pa je kot glavni urednik Kronike ob njeni 35-letnici povojnega izhajanja osvetlil nekaj njenih temeljnih problemov in teav ter nakazal ta as izredno teko finanno stanje revije. Dva od treh prispevkov sta bila e objavljena v reviji Kronika. Sekcija za krajevno zgodovino drugih akcij ni izvajala, razen da je skupaj z urednitvom Kronike poskuala reevati finanno stanje revije z iskanjem nekaterih finannih virov. Janez Kopa

Poroilo olske sekcije V zadnjih dveh letih 198688 je imel pouk zgodovine na osnovnih olah v SR Sloveniji dokaj urejene pogoje delovanja. Potekal je na osnovi prenovljenega unega narta, uitelji zgodovine pa so imeli na razpolago od 6. do 8. razreda didaktinometodino predelane ubenike. Na razpolago so imeli tudi ostala konvergentna uila zgodovinske itanke, delovne zvezke in zgodovinske atlase. Lansko leto je Dravna zaloba Slovenije zakljuila z izdelavo serije zgodovinskih diapozitivov in prosojnic od 6. do 8. razreda. Ta komplet razrednih uil bo delno ustrezal tudi pouku zgodovine na srednjih olah. Pouk zgodovine na srednjih olah nima tako urejenih didaktinih pogojev. Posebej je potrebno poudariti, da je bila leta 1987 izvedena prenova unih nartov za pouk zgodovine v skupnih izobraevalnih osnovah. Na osnovi evalvacijskih raziskav je bil uni nart SVIO nekoliko diferenciran in sicer za IV. in V. stopnjo pouka. Dosedanji uni nart zgodovine SVIO je ostal osnovni model za veino programov v srednjih olah, toda med prenovo je bil nekoliko popravljen. Nekatere teme so sedaj bolj kompleksno zasnovane, bolj dolono je bila vgrajena tematika iz nacionalne zgodovine naih narodov, do neke mere je bil tudi tematsko razreden. V turistini, vzgojiteljski in naravoslovni usmeritvi je pridobila zgodovina 70 ur (skupno 210). Pouk se bo nadalje odvijal na osnovi unega narta SVIO, toda dodane ure bodo omogoale irjenje tistih zgodovinskih tem, ki so strokovno specifine za doloeno usmeritev ole. Pri prenovi drubeno-jezikovnih unih nartov zgodovine je bil prejnji dvofazni model pouka v tirih letnikih (2 leti SVIO, nato v 3. in 4. letniku nacionalna zgodovina) zamenjan z linearno razporejenim drugim ciklusom. Uenci bodo po novem od 1. do 4. razreda srednje ole prouevali vzporedno obo in nacionalno zgodovino naih narodov. Ubeniki za pouk zgodovine v prvem in drugem letniku tehnikih ol so v predelavi in na razpolago, toda ubeniki za 4-letnl pouk zgodovine v druboslovno-jezikovnih in pedagokih smereh so ele v prvih fazah priprave. olska sekcija je stalno sodelovala z Zavodom za olstvo SRS in spremljala prenovo unih nartov za pouk zgodovine. lani sekcije so sodelovali v ustreznih komisijah, dajali didaktine sugestije in pobude in izraali svoja stalia do posameznih problemov prenove. Zaradi nekaterih odprtih vpraanj in dilem ob diferenciranju unih nartov za pouk zgodovine in glede tematizacije une snovi je olska sekcija 3. 6. 1987 sklicala tudi iri posvet srednjeolskih profesorjev, pedagokih svetovalcev in drugih. Na posvetu je prof. Prvenka Turk obrazloila bistvene didaktine spremembe ob prenovi. Ob 17-lanski udelebi posveta se je razvila aktivna in konstruktivna diskusija. Stefan Trojar je predstavil udeleencem osnutek unega narta zgodovine, ki ga je pripravila Zveza zgodovinarjev Jugoslavije za IX. kongres v Pritini. lani organizacijskega jedra olske sekcije so sodelovali tudi pri predelavi ubenikov

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

587

zgodovine, kot recenzenti pa tudi pri pripravi vizuelnih demonstracijskih uil za osnovno olo. lani organizacijskega jedra olske sekcije so se aktivno vkljuili v programiranje in organizacijske priprave XIII. jugoslovanskega simpozija o pouku zgodovine v Mariboru na Pedagoki fakulteti konec avgusta 1988. Sodelovali smo na ve sestankih organizacijskega odbora XIII. simpozija, ki ga je izvrstno organizirala in izpeljala Pedagoka fakulteta v Mariboru. Zlasti lani zgodovinskega oddelka, dr. Matja Klemeni, prof. Janez Marolt, tudenti, pa tudi nekateri muzealci so poskrbeli za prostore simpozija, vzporedne kulturne manifestacije, za tekoo' organizacijo, bivalne pogoje udeleencev, ekskurzijo in drugo. Organizatorjem simpozija smo dolni vso zahvalo, saj so ob skromnih materialnih sredstvih storili vse, da so odli udeleenci iz drugih jugoslovanskih republik z dobrimi vtisi. Na simpoziju smo nastopili z didaktinimi referati tudi Ljubica Suligoj, Prvenka Turk in Stefan Trojar. Aktivni pa smo bili tudi pri diskusijah. Osrednja tematika 13. simpozija je bila: didaktino-metodina zasnova ubenikov zgodovine. Ve lanov olske sekcije se je v septembru 1987 udeleilo IX. kongresa zgodovinarjev Jugoslavije v Pritini. Na kongresu je bila osrednja tema: poloaj pouka zgodovine v SFR Jugoslaviji v primerjavi z drugimi olskimi sistemi. Na tem kongresu je bil predstavljen iri uni nart pouka zgodovine, postavljena pa je bila tudi zahteva, da se raziri pouk zgodovine na vse razrede usmerjenega izobraevanja. Okrepi naj se tudi vloga metodike pouka zgodovine. Mi smo dali pripombe k osnutku unega narta, hkrati pa tudi poudarili, da to ne morejo biti jugoslovanska jedra. Sodelovali smo tudi v plenarni diskusiji. Priznati pa moramo, da kljub skrbno- pripravljenim referatom zahteve kongresa niso bile dovolj realistino zasnovane in tudi diskusija ni v dovoljni meri problematizirala aktualnih metodinih vpraanj pouka zgodovine po naih republikah. Ve lanov olske sekcije je tudi v preteklem obdobju aktivno sodelovalo z Zvezo prijateljev mladine, ki organizira vsako leto tekmovanja zgodovinskih krokov na osnovnih olah v SR Sloveniji. Sodelovali smo v odboru, ki programira teme za razpis tekmovanja, daje strokovne usmeritve uiteljem mentorjem in ocenjuje izdelane naloge. Kroki so prouevali ivljenje znamenitih osebnosti domaega kraja kot tudi gospodarske, socialne, kulturne razmere v domaem kraju med obema vojnama. Z odzivom kot tudi raziskovalnimi doseki raziskovalnih nalog smo lahko zadovoljni. olska sekcija je spremljala tudi pripravo in izdajanje unih sredstev za pouk zgodovine pri Dravni zalobi Slovenije. Nismo pa bili pritegnjeni v nartovanje izobraevalnih oddaj na RTV Ljubljana. V maju 1988 je olska sekcija Zveze zgodovinskih drutev Slovenije dala tudi mnenje in pripombe k osnutku prenove predmeta STM pod naslovom: Onstran samoupravljanja s temelji marksizma. Predmet STM je v precejnji korelaciji s poukom zgodovine. Zato ne moremo biti indiferentni glede njegove didaktine strukture. Do novega osnutka tega druboslovnega predmeta smo se predvsem iz didaktino-metodinih razlogov opredelili negativno. Zasnova tega projekta je izrazito znanstveno abstraktna in ne upoteva osnovnih zahtev didaktinih zakonitosti, e manj pa psiholoke bliine mladim. Stefan Trojar

Poroilo urednitva Zgodovinskega asopisa Med obnim zborom v Tolminu in dananjim obnim zborom je izlo sedem zvezkov Zgodovinskega asopisa: eden za leto 1986, tirje za leto 1987 in prva dva za leto 1988, vsega skupaj 1284 strani. Letnik 1986 je imel 548 strani, letnik 1987 pa 784 strani. V Zbirki Zgodovinskega asopisa so izli v tem asu 3., 4. in 5. zvezek. Aprila 1987 je izla Zgodovina denarstva in bannitva na Slovenskem, ponatis referatov s posvetovanja, ki smo ga imeli decembra 1984 v prostorih Narodne banke Slovenije, objavljenih v razlinih tevilkah Z, septembra 1987 Duana Kosa razprava Bela Krajina v poznem srednjem veku, objavljena v 2. in 3. tevilki Z istega leta, pred nekaj dnevi pa Janeza Cvirna delo Boj za Celje (politina orientacija celjskega nemtva 18611907), ki izhaja v letonjem letniku ZC. Izdali smo tudi sedem ponatisov starejih zvezkov Z. Naklada Z je znaala v tem asu 17001840 izvodov, naronikov imamo zdaj nekaj nad 1300. Za vse uspehe se moram zahvaliti zlasti svojemu namestniku Janezu Stergarju, tehninim urednikom, Petru Stihu v letu 1986, Duanu Kosu v letu 1987 in zaetku letonjega leta ter Bojanu Balkovcu od druge letonje tevilke naprej, upravnici Majdi udnovi, piscem in bralcem, pa seveda vsem, ki Z blagohotno finanno podpirajo. Vasilij Melik

ggg

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42

Poroilo urednitva asopisa za zgodovino in narodopisje Ustanovitelja revije sta Univerza Maribor in Zgodovinsko drutvo Maribor, ki pa nimata do revije nobenih materialnih obveznosti. Osnovna ustanoviteljska skrb lei na Univerzi, ki skrbi za zadeve v zvezi z zakonskimi obveznostmi (izdajateljski svet, uredniki odbor). Delovna skupnost rektorata opravlja osnovne administrativne posle. Sedanji uredniki odbor je bil imenovan leta 1984. Za glavnega in odgovornega urednika je bil doloen dr. Vladimir Brai. Pri urejanju revije so bila upotevana splona programska naela, ki jih je sprejel izdajateljski svet. Tako je CZN ostal zvest dolgoletni tradiciji resne znanstvene revije (edine, ki izhaja v Mariboru), ki si je pridobila ustrezen ugled doma in v tujini. Uredniki odbor je deloval kot kolektivno telo na sejah, kjer je potrjeval od glavnega in odgovornega urednika predlagane vsebine posameznega zvezka. V tirih letih je imel uredniki odbor est rednih sej. Vsa dokumentacija o delovanju urednikega odbora je spravljena v arhivu Univerze Maribor. Urednikemu odboru je uspelo, da izhaja revija redno. Letno izideta dva zvezka prvi praviloma junija in drugi novembra. Vse razprave so opremljene s slovenskim in anglekim izvlekom (sinopsisom), decimalno klasifikacijo in tujejezinim povzetkom (praviloma v angleini ali nemini). Poleg znanstvenih razprav objavlja CZN tudi ocene knjig (predvsem domaih) in razprav, povezanih z osnovno programsko usmeritvijo revije, ter poroila znanstvenih, kulturnih in visokoolskih organizacij v Mariboru in severovzhodni Sloveniji. V tirih letnikih (osmih zvezkih) je bilo objavljenih 64 razprav, 39 ocen in 6 poroil; k temu e dve osmrtnici, posveeni sodelavcem revije ter dva kraja polemina sestavka. V tirih letih je izlo 1271 strani besedila. Razprave je prispevalo 41 razlinih avtorjev. Med avtorji prevladujejo raziskovalci iz Maribora, objavljajo pa tudi avtorji iz Ljubljane, Celja, Murske Sobote in drugod. Mariborske in slovenske znanstvene in kulturne institucije zamenjujejo CZN z okoli 60 drugimi znanstvenimi ustanovami v Jugoslaviji in inozemstvu. Izvleke^ iz CZN objavljata Historical-Abstracts i n America: History and Life iz Zdruenih drav Amerike. Zadnji dve leti poiljamo eljene podatke tudi instituciji R. R. Bowker iz New Yorka. Redno izhajanje revije omogoajo s finannimi dotacijami Raziskovalna skupnost Slovenije, Kulturna skupnost Slovenije, Raziskovalna skupnost Maribor in Kulturna skupnost Maribor. Revijo zalaga Zaloba Obzorja Maribor, ki je vsa tiri leta pokrila manje razlike med prihodki in odhodki. V letih 198384 je bilo zaznati rahlo padanje stalnih naronikov, e bolj pa nazadovanje individualnega odkupa. Skupaj z zalonikom je urednitvu uspelo ustaviti padanje tevila stalnih naronikov, med katerimi prevladujejo znanstvene in kulturne ustanove ter ole, in pridobiti nekaj novih. Takno negativno gibanje je posledica splono zaostrenih gospodarskih razmer in pa dejstva, da izhaja v Ljubljani vrsta specializiranih revij, ki pokrivajo programsko vsebino CZN (zgodovina, umetnostna zgodovina, etnologija, geografija, arheologija). V Sloveniji izhaja tudi precej redno ve lokalnih zbornikov (Celje, kof ja Loka, Nova Gorica). Tako je CZN po veini svojih sodelavcev vsebinsko usmerjen predvsem na severovzhodno Slovenijo in ima tod tudi veino naronikov. Glavni in odgovorni urednik je za vsak letnik pripravil pismeno vsebinsko, organizacijsko in finanno poroilo, ki ga je obravnaval uredniki odbor in posredoval izdajateljskemu svetu. Splona gospodarska kriza je e posebej zaostrila razmere v zalonitvu, saj so tiskarske cene vsako leto bistveno presegale stopnjo inflacije. V zvezi s tem je bila na predlog Zalobe v zadnjih dveh letih zniana naklada za sto izvodov, tako da^ jih ostaja na zalogi minimalno tevilo. Sporazumno z urednikim odborom je zalonik dvigal letno ceno revije, vendar pri tem ni prehiteval splone stopnje inflacije. Pri doloanju viine honorarjev se je zalonik dral splonega dogovora zalonikov pri Gospodarski zbornici Slovenije. Kritina ocena strokovne javnosti o asopisu za zgodovino in narodopisje je pozitivna, zato je revija tudi delena stalne finanne pomoi. Z ustrezno vsebino, znanstveno ravnijo in rednim izhajanjem prispeva ZN tudi k afirmaciji Univerze v Mariboru. Vladimir Brai

Poroilo urednitva Kronike V minulih dveh letih sta bila izdana dva letnika glasila (letnik 34/1986, t. 12, 3 in letnik 35/1987, t. 12, 3), julija letos pa tudi prva dvojna tevilka letonjega letnika (36/1988, t. 12). V tiskarni je tudi tretja tevilka letonjega letnika, ki bo izla do konca leta. Te suhoparne tevilke nam kaejo, da je Kronika kljub neugodni

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 i988 4

589

finanni situaciji zaela s tekoim izhajanjem in kljub dvojnim tevilkam ni zmanjala svojega obsega ah bistveno poslabala kvalitete tiska. Od obveznih 38 avtorskih pol na letnik, je imel letnik 34/1986 eno polo ve, letnik 35/1987 pa kar 4 avtorske pole vec (tj. 42 avtorskih pol). e K r o n i k a . ., ^ J V lahko redno izhajala, gre zasluga tako zamenjavi tiskarne (saj je bila Tiskarna Toneta Tomia predraga v primerjavi s sedanjo razmnoevalnico Plesko), samovoljnostim glavnega in odgovornega urednika, nizkim avtorskim honorarjem in manjemu popravku v viini sredstev s strani RSS, predvsem ukinitvi kazni zaradi zamud v izhajanju. Z letnikom 35 smo praznovali okroglo obletnico povojnega izhajanja glasila. Kratek historiat in problematika je objavljena v prvi tevilki tega letnika (Marjan Drnovek: Ob 35-letnici izhajanja povojne Kronike). Vsebinska zasnova glasila se v zadnjih dveh letih ni bistveno spremenila z izjemo nartnega poudarjanja in objavljanja bodisi lankov, bodisi gradiva o prvi svetovni vojni, katere okrogla obletnica je bila premalo poudarjena v nai javnosti K sodelovanju pri zadnjih dveh letnikih in tudi tekoem letniku smo pritegnili mnoge mlade raziskovalce, med njimi tevilne tudente, ter jim s tem omogoili prve znanstvene korake, kar je tudi ena od nalog glasila. Urednika politika je bila naklonjena vsem in ni bila zaprta oziroma omejena samo na lastne strokovne prispevke V tem smislu je bila izvedena tudi raziritev urednikega odbora tako po strokovnih usmeritvah (npr. etnolog), kot tudi po teritorialnih principih (tj. veja zastopanost izvenljubljanskih regij). Izvedli smo tudi akcijo poveanja tevila naronikov med slovenskimi osnovnimi v solarni, kar bomo nadaljevali tudi pri drugih olah in kulturnih ter drugih institucijah Prodaja Kronike v razlinih slovenskih mestih je bila manj uspena (z izjemo J Ljubljane). Dosedanje delo in nae narte za bodoe lahko strnemo v nekaj tok: 1. redno izhajanje, 2. opustitev dvojnih tevilk (razen tematskih), 3. poveanje tevila naronikov, 4. nadaljnja skrb za kvaliteto prispevkov, 5. ustrezneje nagrajevanje prispevkov. Kronike povedal in zapisal: glasilo bo ivelo ob pov Kot sem e ob 35. jubileju moi vseh, tako avtorjev (resnici na ljubo: problemov s prispevki nimamo, marsikateri mora poakati kako tevilko) kot tudi naronikov, predvsem zgodovinarjev, saj je kljub interdisciplinarnosti njegovih programskih usmeritev le konec koncev zgodovinarsko glasilo, ki bo ivelo le toliko asa, dokler bo pri stroki interes za njegovo izhajanje. Na koncu tega kratkega poroila se zahvaljujem vsem lanom urednikega odbora, ki so s svojimi pripombami in konkretno angairanostjo pripomogli k izhajanju Marjan Drnovek

Poroilo Zgodovinskega drutva Ljubljana Glej Zgodovinski asopis 1988, str. 465466. Poroilo Zgodovinskega drutva za Dolenjsko in Posavje Organizacijska dejavnost drutva je bila v tem obdobju zajeta predvsem v obasnih dogovorih lanov odbora o raznih oblikah dela. Glede na to, da so lani drutva predvsem uitelji zgodovine v OS in SS, se to odraa tudi v prikazanem delu. Drutvo je skupaj s tudijskimi sredii v Novem mestu in Krkem (finanni razlogi) organiziralo nekaj predavanj iz zgodovinske in aktualne drubenopolitine tematike. Udeleba lanov na teh predavanjih je bila zadovoljiva. Nekateri lani drutva so se udeleili zborovanja zgodovinarjev v Tolminu in jugoslovanskega simpozija o pouku zgodovine v Mariboru. V povezavi z Zavodom za olstvo je bila v razlinih oblikah obravnavana zgodovinska stroka z didaktino-metodinega vidika oziroma posodabljanja pouka zgodovine. lani drutva so vkljueni v delo komisij pri Dolenjskem muzeju m v drubenopolitinih organizacijah, ki vkljuujejo zgodovinsko tematiko. Na podroju zbiranja zgodovinskega gradiva za povojni razvoj nalogo je prevzel Dolenjski muzej so zgodovinski kroki na olah to nalogo uspeno opravili. Predstavniki zgodovinskih krokov osnovnih ol obine Novo mesto smo v letonjem letu predstavljali SR Slovenijo na zveznem tekmovanju mladih zgodovinarjev v Boki Kotorski. Povezava z Zvezo zgodovinskih drutev Slovenije je bila redna. Joe Jazbec

590

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42

Poroilo Belokranjskega muzejskega drutva V letih 1986 in 1987 je Belokranjsko muzejsko drutvo opravilo naslednje akcije: obnovilo je spominsko ploo bratoma Antonu in Ivanu Navratilu v Metliki, reilo propada dragoceni nagrobni kamen na pokopaliu pri Treh farah pri Metliki ter s pomojo krajevne skupnosti Griblje reilo propada nagrobnik prvega gribeljskega uitelja Petra Kambia. Razen tega je dalo drutvo izdelati dve veji obcestni opozorilni tabli za Mitrej nad vasjo Roanec in ve manjih smerokazov do tega pomembnega kulturnega spomenika Bele krajine. V kulturnem domu v Adleiih je postavilo tri vitrine, v katerih so predstavljeni kulturni delavci, ki so delali v Adleiih in okolici (material je zbral in gradivo pripravil prof. Joe Dular). V decembru 1987 je drutvo organiziralo predstavitev knjige Duana Kosa iz Ljubljane Bela krajina v poznem srednjem veku. Zalonika dejavnost Belokranjskega muzejskega drutva obsega v letu 1986 tretjo pregledano in dopolnjeno izdajo knjige Joeta Dularja Metlika skozi stoletja, ki jo je natisnila Tiskarna Novo mesto v 1200 izvodih. V letu 1987 pa je drutvo sofinanciralo zbornik 5. zgodovinske vzporednice slovenske in hrvake etnologije, v katerem ve referatov obravnava podroje Bele krajine. Andreja Brancelj Poroilo Zgodovinskega drutva za Pomurje Zgodovinsko drutvo za Pomurje zdruuje osemdeset lanov iz vseh tirih pomurskih obin, predvsem uiteljev zgodovine. Drutvena dejavnost je v obdobju med obema skupinama potekala po zastavljenem nartu, kakor smo si ga izdelali na sestankih izvrnega odbora in sprejeli na obnem zboru. Pripravljena so bila tri strokovna predavanja, in sicer: Irena Savel: Bronasta doba, Ivan Krinar: O nekaterih tabu temah v slovenskem zgodovinopisju, in Duan Neak: Ob obletnici informbirojevskega spora 1948. V sodelovanju z odborom aktivistov OF za Prekmurje in OKSZDL Lendava smo pripravili okroglo mizo z aktivisti OF iz leta 1941 in udeleenci zbora na Kamenicah pri Trnju. V okviru prouevanja nemtva v Pornurju se je obdelovalo gradivo, zbrano na razpravi v Apaah leta 1986 o apakih Nemcih, pripravljena pa je bila tudi razprava o preteklosti obmejnega obmoja od Cankove do Sotine v Rogaevcih. V sodelovanju s Pokrajinskim muzejem v Murski Soboti smo poastili estdesetletnico pomurskega rojaka, zgodovinarja dr. Toneta Ferenca z razstavo njegovih del. Za zgodovinske kroke na osnovnih olah je bil izdelan vpraalnik o nekdanjih in sedanjih mlinih, oljarnah in majhnih pretonih elektrarnah v Pornurju. Akcija zbiranja podatkov e tee, rezultati pa bodo objavljeni. V nartu je tudi razstava gradiva, ki ga bodo zbrali uenci. Ob obletnici ustanovitve Jugoslavije in bojev za severno mejo je bil na Janevem vrhu pri Radencih pripravljen strokovni razgovor na to temo z naslednjimi referati: Lojze Peni: Boj za Maribor, Ivan Rihtari: Spomini Benedikta Zeilhoferja in Tone Rovnik: Apaka dolina 19181920. Pridruili smo se tudi praznovanju 120-letnice prvega slovenskega tabora v Ljutomeru ter skupaj z Zvezo zgodovinskih drutev Slovenije pripravili enodnevno delovno sreanje zgodovinarjev. Program je sestavljalo osem referatov: Cilka Savi: Zgodovina trga Ljutomer, Anton Trstenjak: Antropoloka podoba prlekih ljudi, Vasilij Melik: Narodna gibanja v 19. stoletju, Maks Rojs: Vloga ljutomerske italnice pri irjenju in utrjevanju narodne zavesti, Anton Ratiznojnik: Narodni buditelj Ivan Kukovec, Ivan Rihtari: Okrajno sodie Ljutomer in raba jezikov v letih 1900 1914, Janko Prunk: Afirmacija slovenske narodne zavesti in izoblikovanje ideje o slovenski dravnosti v obdobju stare Jugoslavije, Tone Ferenc: Poloaj slovenskega naroda v letih 19411945. Udeleenci sreanja smo si ogledali tudi muzej taborskega gibanja v Ljutomeru in zakljuili dan z druabnim sreanjem v Jeruzalemu. eprav s skromnimi finannimi sredstvi, vendar s pridnostjo in zavzetostjo lanov je izdalo nae drutvo tudi prvo tevilko drutvenega glasila: Kronika Pomurja. V jeseni pripravljamo drugo tevilko, ki bo tematska, posveena letu 1918. Skrbeti skuamo tudi za razvedrilo in prav lepo smo se imeli na ekskurziji po Pornurju, zraven pa ugotovili, da tudi domai zgodovinarji ne poznamo vseh kulturnih in zgodovinskih spomenikov Pomurja. Prizadevamo si, da bi bil na delovni program imbolj pester in zanimiv, tako da bi vedno ve naih lanov v drutvu tudi aktivno in z veseljem sodelovalo. , . Metka Fujs Poroilo Zgodovinskega drutva za Severno Primorsko V obdobju med XXIII. in XXIV. obnim zborom slovenskih zgodovinarjev je Zgodovinsko drutvo za Severno Primorsko imelo dva obna zbora. Junija 1987 smo pripravili zbor v Tolminu, kjer smo predstavili tevilko Zgodovinskega asopisa, po-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

591

sveeno zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu leta 1986. Obni zbor v zaetku letonjega leta pa sta obogatili dve strokovni predavanji lanov drutva (Peter Stres: Kranski socializem na Primorskem, Nataa Nemec: Primerjava unih nartov pouka zgodovine v SR Sloveniji in na slovenskih olah v Italiji). Ob pregledu dela smo na obeh zborih ugotovili, da so lani drutva marljivo sodelovali v mnogih strokovnih akcijah doma in na tujem. Udeleili so se kongresa jugoslovanskih zgodovinarjev v Pritini oktobra 1987 in predavali, predvsem dr. Branko Marui, na mednarodnih simpozijih v Gorici in Rimu. . Bogato delo so lani drutva opravili tudi kot strokovni pisci v domaem in tujem tisku, predvsem italijanskem, ter sodelovali pri delu komisij za gojenje tradicij NOB, ki delujejo pri DPO obin, ki jih drutvo obsega. V sodelovanju z Drutvom piscev zgodovine NOB smo 15. januarja 1988 pripravili seminar o pisanju zgodovine NOB, kjer sta dr. Branko Marui in Slavica Plahuta sodelovala z referatom. Organizirali smo nekaj strokovnih predavanj, ki jih vseh.nismo uspeno realizirali. lani drutva se ivo zanimajo za aktualna drubenopolitina dogajanja, zato je drutvo podprlo predlog Drutva pisateljev Slovenije o ustavnih spremembah. Drutvo prevzema delo Kluba starih gorikih tudentov. Na zadnjem obnem zboru smo sklenili postaviti spominski ploi Stanku Vuku iz Mirna in - dr. Avgustu Zigonu iz Ajdovine ter s tem nadaljevati tradicije kluba. Med lani drutva prevladuje ugotovitev, da saldo drutva na iro raunu ni pomemben, pa pa aktivnost njegovih lanov, kljub vsemu pa postajajo finanna sredstva, ki jih'.imamo oziroma nimamo, zavora pri pestrosti delovanja samega drutva. Nataa Nemec

Poroilo Zgodovinskega, drutva Ptuj Zgodovinsko drutvo v Ptuju zdruuje 210 lanov, predvsem ljubiteljev zgodovine. V obdobju dveh let smo pripravili tri ekskurzije. Na Madarskem smo si ogledali predvsem rimske ostanke Savarie v Szombathelyu, Monoter in se ob tem seznanili z ivljenjem Porabskih Slovencev. Na Korokem smo si ogledali Celovec, Gospo Sveto in Labotsko dolino. Tretja ekskurzija nas je vodila v Hrvatsko Zagorje. - Drugi sklop dela drutva so predavanja. Ljubica uligoj nas je seznanila z delovanjem nemtva na Ptuju med obema vojnama, Ralf eplak nas je popeljal v daljno Kitajsko, Ivan Tuek pa je prikazal nova arheoloka odkritja. Po nekajletnih prizadevanjih je uspelo do kraja izpeljati akcijo izdaje turistinega vodia za Ptuj in okolico, saj je bil najveji problem zagotoviti sredstva za tisk. V letu 1988 je bilo ;,na Ptuju organizirano XXIV. posvetovanje slovenskih zgodovinarjev, ki smo ga po mnenju veine prisotnih uspeno izpeljali. Vkljuujemo e tudi v vse ostale aktivnosti v kraju, ki jih po svojih pravilih moramo opravljati. Sodelujemo s komisijami pri DPO, kolektivno pa smo tudi vlanjeni v Obinsko turistino zvezo. Ivan Lovreni

Poroilo Zgodovinskega drutva za Gorenjsko ? - Zgodovinsko drutvo za Gorenjsko se praktino e ves as svojega obstoja otepa z velikimi kadrovskimi in finannimi teavami. Kadrovske teave so posledica dejstva, da je na Gorenjskem sorazmerno malo zgodovinarjev, ki so zaposleni v institucijah, ki se ukvarjajo z zgodovinskim raziskovanjem. Precejnje je sicer tevilo profesorjev in uiteljev zgodovine po gorenjskih olah, ki pa so vsi polno zaposleni in jih delo v drutvu dodatno mono obremenjuje. Razumljivo je, da je zato teko dobiti prizadevnega- predsednika in tajnika drutva, ki dajeta peat drutveni dejavnosti. Druga prav tako pomembna teava pa je neurejeno financiranje gorenjskega zgodovinskega drutva. Drutvo nima stalnega vira financiranja. Za kakrnokoli dejavnost, ki jo eli opraviti, si mora vsakokrat posebej zagotoviti vsaj minimalna namenska sredstva, najpogosteje pri obinskih organih, drubenopolitinih organizacijah ali pri delovnih organizacijah. Tako pridobivanje sredstev pa ni ravno prijetno opravilo, e zlasti zadnje ase ne, ko je skoraj popolnoma zamrlo sponzorstvo, e zlasti na kulturnem podroju in podroju drubenih znanosti. Temu primerna je tudi dejavnost gorenjskega zgodovinskega drutva, ki ni velika in je drutvo obiajno le soorganizator okroglih miz in predavanj, katerih pobudniki so druge institucije. Skupaj z obinskim svetom Zveze .sindikatov Slovenije Kranj je drutvo sredi leta 1988 organiziralo v Kranju okroglo mizo o ivljenju in delu revolucionarja Toma Brejca-Pavleta (19041963). Predstavilo ga je pet avtorjev. Dva sta govorila o Brejevem delu pred drugo svetovno vojno. Prvi avtor je prikazal Brejca kot gradbenega

eno

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 . 4

delavca in organizatorja stavk gradbincev v tridesetih letih, drugi avtor pa je preuil njegovo delovanje med slovenskimi izseljenci v Franciji. Dva prispevka sta govorila o Tomu Brejcu med drugo svetovno vojno. Pomembno je bilo Brejevo delo pri organiziranju vstaje na kamnikem in domalskem obmoju, velik pa je bil njegov prispevek tudi na Primorskem. Prav tako sta dva prispevka pokazala Brejevo mesto v povojnem slovenskem politinem prostoru ter njegovo delo na podroju urednitva in publicistike. ,. Ob koncu referatov se je med udeleenci okrogle mize razvila ivahna razprava, ki je osvetlila ivljenje in delo Toma Brejca e z nekaterih drugih zornih kotov. Nekatere dejavnosti je gorenjsko zgodovinsko drutvo organiziralo tudi v sodelovanju z Zavodom za olstvo SR Slovenije, enota v Kranju. Tako je bilo pripravljeno predavanje dr. Janka Prunka ob 70-letnici ustanovitve jugoslovanske drave. Predavanja se je poleg uiteljev in profesorjev zgodovine udeleilo tudi precej uiteljev in profesorjev geografije, samoupravljanja s temelji marksizma in drubenomoralne vzgoje. Prav tako je drutvo v okviru kranjske enote Zavoda za olstvo SR Slovenije v Skofji Loki organiziralo muzejske ure z ogledom muzeja za uence estih razredov osnovnih ol, uenci estih in sedmih razredov nekaterih gorenjskih osnovnih ol pa so se seznanili z nekaterimi vrstami arhivskega gradiva. Skupaj sta zavod in drutvo organizirala tudi zgodovinsko geografske ekskurzije, in sicer v Maribor, Bohinj in v Krko. Ema Umek Nevenka Ciglar Janez Kopa Poroilo Nadzornega odbora Nadzorni odbor je dne 27. 9. 1988 pregledal blagajnike knjige o finannem poslovanju Zveze za as 19861988. Ugotovil je, da so bile blagajnike knjige in priloge pravilno vodene, letni bilanci za leti 1986 in 1987 pa v redu opravljeni. Zato odbor predlaga razrenico dosedanjemu odboru Zveze s estitkami in pohvalo k uspenemu delovanju v obdobju 19861988. Eva Holz France Kresal Darja Miheli

Novo vodstvo Zveze zgodovinskih drutev Slovenije Na obnem zboru Zveze zgodovinskih drutev Slovenije na Ptuju 28. in 29. septembra 1988 je bilo izvoljeno novo vodstvo ZZD Slovenije, ki se je konstituiralo na svoji prvi seji 24. oktobra 1988. predsednica: podpredsednika: tajnik: blagajnik: Darja MIHELIC Ignacij VOJE, Janko PRUNK Janez MARO LT Boris ROZMAN

Na seji upravnega odbora 9. 1. 1989 je bila kot blagajnik kooptirana Daniela JURlClC, ki bo po primopredaji zamenjala dosedanjega blagajnika Borisa ROZMANA. pomonik blagajnika: nadzorni odbor: samoupravno razsodie: Majda UDEN France KRESAL, France M. DOLINAR, Marija OBLAK-ARNI Tone FERENC, Erna UMEK, Stefan TROJAR Janez Marolt

Zgodovinsko drutvo za Juno Primorsko 2. marca 1989 je bilo v Kopru formirano Zgodovinsko drutvo za Juno Primorsko. Predsednik je Salvator ZlTKO. Zgodovinsko drutvo ima svoj sede v Pokrajinskem muzeju v Kopru, Kidrieva 19. Ustanovitve drutva se je udeleila tudi predsednica ZZD Slovenije Darja MIHELIC. Novemu drutvu elimo uspeno delo. Janez Marolt

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

593

MEDNARODNI SIMPOZIJ HISTORISCHE EDITION UND COMPUTER, KARL-FRANZENS-UNIVERSITT, INSTITUT FR GERMANISTIK (Graz, 26.30. oktober 1988) V dneh od 27.30. 10. je bilo na univerzi v Gradcu mednarodno posvetovanje z naslovom -Historina objava in raunalnik. Organizator posvetovanja je bil tamkajnji intitut za germanistiko. Kot je razvidno e iz naslova, je bilo posvetovanje namenjeno uporabi raunalnikov v humanistinih znanostih, posebej v objavah starih zapisov za potrebe lingvistike in zgodovine. Prvi dan je bil posveen zahtevam humanistinih ved pri zgodovinsko-kritinih objavah virov. Walter Koch z univerze v Mnchnu je govoril o ediciji listin v Monumenta Germaniae Historica in o naelih objave, profesorica univerze v Minnesoti Evelyn S. Firchow pa je,predstavila objavo srednjevekega teksta na konkretnem primeru staroislandskega vira Elucidarius. V nadaljevanju je Jrgen Krause z regensburke univerze predoil probleme tovrstnega dela z raunalnikom s stalia tehnika in pospremil svojo razlago s prosojnicami. Za zgodovinarja je bil izjemno zanimiv prispevek direktorja grakega Intituta za pomone zgodovinske vede Reinharda Hrtla, ki je govoril o pomenu in oblikah raunalnikih seznamov k publikacijam. Naslednji del razprav je predstavil pogled tehnikov na uporabo raunalnikov v humanistinih vedah. e je Wolf Rauch z grake univerze govoril o e znanih dejstvih, pa je Volkmar Haase s tehnike univerze v Gradcu nakazal nove monosti uporabe raunalnika v informativne namene (za naslove, slovarje, bibliografijo, zbirke dokumentov in literature, knjinice). Claus Leonhardt iz raunalnikega centra grake univerze je ob prosojnicah predoil raunalniko mreo, ki povezuje grake znanstvene ustanove. Podobno sta bila zasnovana tudi prispevka Gernota Kocherja in Anneliese Legat (univerza v Gradcu), Ulrich Mller (salzburka univerza) pa je predlagal reitev za sestavo zbirke podatkov iz srednjevisokonemke literature. Prispevki drugega dne so obravnavali raunalniko postavitev, obdelavo in izgled besedila. Wilhelm Ott z univerze v Tbingenu je podrobneje obravnaval program SATZ v odnosu do programa TUSTEP, Elisabeth Schlegl iz raunalnikega centra grake univerze program TEX, Ulrich W. Eisenecker iz raziskovalnega intituta v Ulmu pa program WORD 4.0 in njegovo uporabnost za historine objave. Rainer Metz iz Centra za drubeno zgodovino v Klnu je konkretno predoil pristop k objavam podatkov s podroja gospodarske zgodovine. Zastopnik zalobe Leykam (Gradec) Klaus Brunner je prispeval informacijo o prodajnih uspehih znanstvenih publikacij. Vpraanju shranjevanja in korienja podatkov sta bili namenjeni dve predavanji: Manfred Thaller iz zgodovinskega intituta Max-Planck v Gttingenu je ^govoril o modelu raunalnika za potrebe humanistinega raziskovalca, Ingo Kropa iz Intituta za pomone zgodovinske vede v Gradcu pa je opisal pomen zbirk podatkov o virih tako za objave kot za sprotno raziskovalno delo. Nadaljevanje posvetovanja je bilo namenjeno predstavitvi konkretnih pristopov k historinim objavam. Max Silier z innsburke univerze je opisal uporabo raunalnika pri jezikovni analizi zgodnjih dramskih besedil. Karin Hofbauer in Diethard Suntinger z grake univerze sta opisala pristop k obdelavi spominov Oswalda von Wolkensteina. Gerhard Koller (z univerze Erlangen-Nrnberg) je govoril o raunalnikem razlenjevanju besedil glede na pisavo in besedie. Wolfgang Spiewok (univerza Greifswald) je opisal projekt raunalnike obdelave teksta Ulricha von Trheima. Peter Langmann in Heinz Sprk z grake univerze sta se v prispevku posvetila zbirki podatkov za nacionalsocialistino literaturo v Avstriji, Peter Teibenbacher z iste univerze je prikazal uporabo raunalnika pri obdelavi ustnih virov na Intitutu za gospodarsko in drubeno zgodovino grake univerze. Predvsem filologom germanistom so bili namenjeni prispevki Rudolfa Muhra z grake univerze: Obevalni jezik v Avstriji, Hermanna Reicherta z dunajske univerze: Slovar starogermanskih imen, raunalnike izkunje 19741988 in Wernerja Wegsteina z univerze v Wrzburgu: Novovisokonemki slovar k srednjevisokonemkemu besednemu zakladu. O filolokih pogledih na avtomatino obdelavo jezika in besedila je govoril Rolf Bruer z univerze v Greifswaldu, Norbert Richard Wolf z univerze v Wrzburgu pa je ob razmnoenih besedilih predoil raunalnike raziskave jezika na zgodnjevisokonemkih tekstih. Norbert Richard Wolf je imel tudi zakljuno besedo. V njej je poudaril, da si v lingvistinih raziskavah ne moremo ve predstavljati dela brez raunalnika IBM in brez trenutno najbolj izpopolnjenega pro-

594

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 . 4

grama TUSTEP, vendar bo potrebnega e veliko truda za prenos elja humanistike v praktino tehnino izvedbo. Prizadevati si moramo za centralizacijo zbirk podatkov in za raziritev njihove uporabnosti v raziskovalno znanstvene namene. Zelja udeleencev je bila, da bi s skupnimi momi dosegli inaico najpopolnejega in najuinkovitejega programa za obdelavo historinih besedil. Podatki in raunalnike obdelave posameznih raziskovalcev naj bi se pretakali med razlinimi zainteresiranimi ustanovami in posamezniki. V ta namen je bila ustanovljena posebna komisija, ki bo usklajevala tovrstno dejavnost. Toliko k opisu branih prispevkov posvetovanja. Med odmori je organizator poskrbel tudi za demonstracije raznih raunalnikov IBM in za predstavitev uporabe in delovanja razlinih programov za urejanje in oblikovanje besedil. ivahen je bil tudi druabni del posvetovanja, saj so se gostitelji izkazali za zelo gostoljubne; zadnje popoldne so udeleence popeljali tudi v Radgono in jim pokazali vinsko cesto. Upajmo, da bo odprlo vzpostavljanje strokovnih in druabnih stikov na takih simpozijih monosti za vkljuitev v raziskovalno in znanstveno delo te vrste tudi za nas. Darja Miheli Vinko Rajp

Na sedeu Zveze zgodovinskih drutev Slovenije (oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, YU-61000 Ljubljana, Akereva 12/1, telefon (061) 332 611, int. 210) lahko naroite e nekaj letnikov predhodnika Zgodovinskega asopisa revije Glasnik Muzejskega drutva za Slovenijo. V Glasniku je objavljena vrsta razprav, ki so e danes ohranile svojo znanstveno vrednost. Vsem ljubiteljem zgodovinskega, branja, posebej pa e raziskovalcem nae zgodovine zato priporoamo, da si omislijo komplet dostopnih tevilk Glasnika Muzejskega drutva za Slovenijo (GMDS). Cene so razprodajne in so za posamezne tevilke naslednje: GMDS 1/1919-20 1000 din GMDS 16/1935, t. 3-4 razprodan GMDS 2-3/1921-22 razprodan GMDS 17/1936 razprodan GMDS 4-6/1923-25 1000 din GMDS 18/1937, t. 1.-2 razprodan GMDS 7-8/1926-27 1600 din GMDS 18/1937, t. 3-4 razprodan GMDS 9/1928 razprodan GMDS 19/1938, t. 1-2 razprodan GMDS 10/1929 razprodan GMDS 19/1938, t. 3-4 razprodan GMDS 11/1930 razprodan GMDS 20/1939 10.000 din GMDS 12/1931 razprodan GMDS 21/1940 razprodan GMDS 13/1932 razprodan GMDS 22/1941, t. 1-2 razprodan GMDS 14/1933 razprodan GMDS 22/1941, t. 3-4 1600 din GMDS 15/1934 razprodan GMDS 23/1942 3200 din GMDS 16/1935, GMDS 24/1943 8000 din t .1-2 GMDS 25-26/1944-45 1600 din razprodan Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega drutva za Slovenijo velja 4000 dinarjev. lani slovenskih zgodovinskih in muzejskih drutev imajo na navedene cene 25-odstotni popust, tudentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kompleta GMDS odobravamo poseben popust. Za naroila iz tujine zaraunamo 60-odstotni pribitek in dejanske potne stroke.

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

595

OCENE IN POROILA
Wolfgang S c h u l l e r , Griechische Geschichte. Oldenbourg Grundri der Geschichte, herausgegeben von Jochen Bleicken, Lothar Gall, Hermann Jakobs, Johannes Kunisch, Band 1 2. Auflage. MnchenWien : R. Oldenbourg Verlag, 1982. 232 strani in 5 historinih kart. Nova nemka svetovna zgodovina, ki jo prinaa napovedanih 22 zvezkov Oldenbourg Grundri der Geschichte (nekaj zvezkov je e v pripravi, tako zvezek za obdobje 8401046, za as 12151378, za obdobje absolutizma in za evropsko zgodovino medvojne dobe), predstavlja precejnjo novost v primerjavi z drugimi tovrstnimi podvigi z nemkega podroja (npr. Propylen Weltgeschichte v 11 delih oziroma 22 zvezkih, ki je izhajala v estdesetih letih in je bila ponatisnjena v sedemdesetih, ali Fischer Weltgeschichte v 35 zvezkih, ki je izhajala od druge polovice estdesetih let dalje). Novost v konceptu je narekoval namen zbirke, ki naj bi sluila v prvi vrsti tudentom za poglabljanje znanja in za seminarsko delo, uiteljem zgodovine pa kot pomoni prironik. Tematsko urejeni zvezki se zaradi tega specifinega namena delijo okvirno v tri dele: prvo tretjino (ca. 70100 strani) obsega historini opis dobe, ki je zaradi majhnega obsega izredno zgoen, drugi, nosilni del knjige je posveen temeljnim vpraanjem in smerem razvoja raziskav, tretji del pa obsega tematsko urejeno bibliografijo, ki je praviloma izredno izrpna,, saj vsebuje 700 do 1000 bibliografskih enot. Teie je na drugem in tretjem, zadnjem delu vsakega zvezka, delu, ki je vsebinsko tesno povezan s historinim pregledom in predstavitvijo temeljnih, vpraan j in novejih raziskav. Tisto, kar smo v prejnjih zbirkah nali v opombah in v krajih seznamih literature na koncu, je sedaj postalo osrednji del knjige. Zaradi tega ta Grundri der Geschichte, dasi se zdi skromen po obsegu (v povpreju imajo zvezki po 250 strani), posreduje najnoveje stanje raziskav in je zlasti za tudente zgodovine in poklicne zgodovinarje neizrpen vir informacij. Izdajatelji zbirke so profesorji na raznih nemkih univerzah (Jochen Bleicken je profesor za zgodovino starega veka v Gttingenu, Hermann Jakobs je profesor za zgodovino srednjega veka na univerzi v Heidelbergu, Lothar Gall profesor za novejo zgodovino na univerzi v Frankfurtu). Specifien namen zbirke, ki naj bi sluila kot tudijski prironik na nemkih univerzah, je narekoval tudi razdelitev snovi. Zajeta so (doslej) tista obmoja, ki se praviloma pouujejo na nemkih univerzah, izpuena pa (zaenkrat) tista podroja, ki v univerzitetnem tudiju nastopajo izjemoma in so omejena na specializirane ustanove. Po konceptu je zato ta pregled .svetovne zgodovine oji od prej imenovanih pregledov (zlasti od Fischer Weltgeschichte), saj zajema v prvi vrsti evropsko zgodovino, pa e tu je prikaz vzhodnoevropske zgodovine skromneji kot prikaz zlasti srednje in zahodne Evrope. V dosedanjih zvezkih so izpueni pregledi zgodovine Starega Vzhoda, Indije, Kitajske in sosednjih deel, islamskega sveta, Afrike in obeh Amerik ter Avstralije z Oceanijo. Nasprotno pa je posebej dobro zastopana noveja nemka zgodovina, ki je predstavljena kar v tirih zvezkih, dveh za predvojni as (Weimarska republika, Tretji Reich) in dveh za povojni as (posebej zgodovina Zvezne republike Nemije in Nemke demokratine republike). Ob sploni oznaki vsebine in koncepta zbirke naj posebej pohvalimo njeno prironost (zvezke odlikuje lina oblika in dobra vezava) in s tem prikladnost za seminarsko delo. Prvi zvezek zbirke je posveen grki zgodovini v celoti, od kretsko-mikenske dobe do propada zadnje helenistine drave, ptolemajskega Egipta. Avtor uvodoma pojasnjuje asovni in prostorski okvir grke zgodovine, ki zajema okroglo as dveh tisoletij (od ca. 2000 do padca Egipta pod rimsko oblast leta 30 pred Kristusom,^ bolj podrobno je znana zgodovina zadnjih sedmih stoletij), in prostor, ki je bil spoetka omejen na matino Grijo z otoki, pozneje pa se je z veliko grko kolonizacijo v arhaini dobi raziril na veji del Sredozemlja, v helenistini dobi pa je za nekaj asa zajel tudi praktino ves svet Starega Vzhoda do Indije. Narativni del, oris grke zgodovine (str. 370), obsega v skladu z uveljavljeno periodizacijo grke zgodovine oris minojsko-mikenske Grije (37), temnih stoletij (810), arhaine dobe (1125), klasine Grije v 5. stoletju (2637), pozne klasine dobe 4. stoletja (3850) ter Aleksandrove dobe in helenizma (5170). Prikaz je zelo zgoen, napisan z izvrstnim znanjem in bi mu teko kaj oitali. Veliko pozornost posvea avtor vpraanju drubene ureditve in drubenega razvoja v grkem svetu. Pri vsakem obdobju kratko predstavi tudi kulturno zgodovino tistega asa (knjievnost, filozofijo, umetnost, religijo, duhovno ivljenje itd.), kar omogoa uporabniku knjige hitro orientacijo in pravilno uvrstitev velikih fenomenov grke kulture v ustrezno zgodovinsko dobo in ustrezno drubeno okolje. Zelo tehtno so oznaeni stiki

596

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

grke civilizacije z vzhodnim svetom, od koder so Grki veliko sprejeli, morda pa nasprotno v nekoliko preskromnem obsegu vplivi Grkov na blinje sosede, Traane, Ilire, in Kelte. Ustrezno mesto ima tudi v pregledih grke zgodovine sicer pogostokrat premalo upotevana zgodovina zahodnih Grkov, pri emer je avtorjeva pripoved osredotoena na Sicilijo in juno Italijo. Morda bi tudi v tej zvezi veljalo posvetiti nekoliko ve pozornosti Grkom v juni Franciji, v paniji in na Jadranu. Drugi del, ki obravnava temeljna vpraanja in smeri razvoja znanstvenega raziskovanja grke zgodovine (str. 71167), obsega ve tematskih podroij. Najprej je kratka, vendar precizna oznaka virov za grko zgodovino. Ti se delijo na literarne vire (historiografijo, spise s podroja dravne filozofije in del s podroja poezije in retorike), na napise, papire in novce ter konno na arheoloke vire v ojem pomenu besede, to je, na materialne ostanke z vpraanjem njihove historine interpretacije. Medtem ko se prva skupina virov po obsegu praktino ne poveuje, naslednje pa so v rahlem porastu, pa se zadnja skupina sprio novejih izkopavanj v Griji in drugod hitro poveuje. Prav ob primeru zadnje skupine virov avtor poudarja pomembno novost v dognanjih s podroja gospodarske zgodovine kasne arhaine in klasine dobe. Pomen oroizvodnje keramike v Korintu in v Atenah se kljub izredno velikemu tevilu najdenih atikih vaz (e ez 40.000) kae kot precej manji kot so nekdaj domnevali in ne odraa nujno oremoi Aten v meddravni trgovini (str. 80 s.). Predstavitev virov je precizna in kljub skromnemu obsegu izrpna, seveda pa zaradi zgoenega obsega ne more nadomestiti nrironikov. ki so posebej posveeni tem vpraanjem in so tako za tudenta kot za strokovnjaka temeljnega Domena (nor. H. Bengtson, Einfhrung in die Alte Geschichte. Mnchen 19757; I. Weiler, Griechische Geschichte. Einfhrung. Quellenkunde, Bibliographie, Darmstadt 1976; uvodi v posamezna poglavja v delu H. Bengtson, Griechische Geschichte. Von den Anfngen bis in die rmische Kaiserzeit, Mnchen 19694, v zbirki Handbuch der Altertumswissenschaft III, 41. Sledi najvaneji del knjige, predstavitev historinih vpraanj grke zgodovine. V okviru splonih voraanj (8298) je avtor predstavil noveje smeri v zgodovinopisju in noveja teia raziskav. V grki zgodovini je bilo nekdaj in je do neke mere tudi danes v ospredju zanimanje za politino zgodovino, za katero imamo najve virov. Velik skok je napravilo raziskovanje gospodarske in drubene zgodovine, kateremu so se poleg razlinih smeri zahodnih zgodovinskih ol posvetili tudi vzhodnoevropski marksistino usmerjeni zgodovinarji. Naj poudarimo pomen nekaj danes prevladujoih ugotovitev (str. 87 ss.). Nekdaj v marksistini historiografiji uveljavljeno poenostavljeno oznaevanje grke drubene ureditve kot sunielastnike je preseeno in ga v nekdanji obliki opua tudi vzhodnoevropsko zgodovinopisje. tevilo sunjev v stari Griji se je spreminjalo z ozirom na kraj in as. Malo je bilo sunjev v arhaini dobi, v srednji Griji se pojavljajo v vejem tevilu ele od 4. stoletja dalje (!), malo je bilo sunjev na primer v grkih mestih ob rnem morju, sorazmeroma dosti pa v Atenah. Poloaj sunjev ni bil enoten, diferenciran je bil v razline stopnje nodreiehosti. -Razredni boj v smislu elje DO odstranitvi suenjstva ni znan (!). Poloaj sunja ni bil odvisen le od formalnooravnega stanja, temve tudi od konkretnega dela, ki ga je opravljal. Tudi na najbolj tipino suenjskih Dodrojih dela (v rudnikih, pri kmetijskih delih, v obrtni proizvodnji) so sunji delali skuDaj s svobodnimi za enako plailo (!), od katerega so morali del oddajati lastniku. e vedno premalo vemo, koliko (ali sploh?) je bilo suenjsko delo ceneje od dela svobodnega loveka in v kolikni meri je materialni poloaj grke drube temeljil na suenjskem delu. nrav tako* ne moremo doloiti relativnega in absolutnega tevila sunjev. Po novejih raziskavah je tudi precej bolje znan poloaj enske v grki drubi, ki se je prav tako spreminjal s krajem in asom (str. 89) in je bil oonekod v odnosu do mokih oodrejen oziroma konflikten (tako zlasti v klasini dobil. Dobro je proueno podroje zgodovine religije (avtor opozarja na raznovrstnost oblik verskega ivljenja, str. 91 s.) in podroja pravne zgodovine. Za obe podroji imamo na razoolago ve temeljitih predstavitev. Od posebnih vpraanj (str. 99167) je avtor posebej poudaril problem mikenske Grije z razvo^lanjem linearne B pisave, pomenom tega odkritja in njegovih meja (99107). Dejstvo je. da je ele to odkritje omogoilo zgodovinarjem tudij grke drube v mikenski dobi. Prav tako je e vedno odprto vpraanje historine interpretacije homerskih epov. Iz arhaine dobe sta vsekakor najbolj v ospredju vpraanji: nastanek grke polis in grka kolonizacija. Od dosti opaenih vpraanj naj opozorimo na VDraanje razvoja drubene in dravne ureditve Aten. na vojne s Perzijci, na peloponeko vojno ter na zapletene pojavne oblike krize grkega sveta v 4. stoletju. Iz helenistine dobe je avtor poudaril vpraanje vloge in pomena helenizma vkljuno z vpraanjem periodizacije. Tu naj opozorimo na slovensko delo, ki obravnava helenizem kot kulturnozgodovinski fenomen, posebej na podroju knjievnosti: K. Gantar, Helenizem, Literarni leksikon. tudije, tretji zvezek, Ljubljana 1978, 52 strani. Od velikih dravnih tvorb obravnava Schuller posebej Aleksandrovo dravo

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988
( 14 9 -152

597

. . . ) , ' Ptolemajsko dravo (157161), selevkidsko dravo (161 s), razvoj v Mali Aziji grsko-indijske stike, razvoj v Griji, Makedoniji in v grkem svetu na Zahodu _ Bibliografija v tretjem delu knjige (169207) obsega ve kot 800 naslovov knjig in lankov. Urejena je tematsko. Splonemu delu (sploni orisi grke zgodovine, koncept zgodovine, pomone vede, zbirke virov, socialna zgodovina, gospodarska zgodovina, suenjstvo, pravo, vojaka zgodovina, grko zgodovinopisje, Atene, Sparta) slede kronoloki prikazi po temah (stari grki svet, Kreta, Mikene, homerski as, arhaina doba, kolonizacija, zgodovina 5. stoletja, perzijske vojne, peloponeka vojna 4 stoletje Makedonija, Aleksander Veliki), nato helenistina doba (sploni prikazi, ptolemajski Egipt, Selevkidi, posebej Judje in druga ljudstva v okviru selevkidske drave Mala Azija, Makedonija, Grki na Zahodu v helenistini dobi). Sledijo dodatki (kronoloka tabela, seznam okrajav, imensko, geografsko in stvarno kazalo, historine karte). Iz seznama literature je razvidno, kako hitro napreduje znanje o grki zgodovini Tem raziskavam lahko v celoti sledijo le veliki raziskovalni centri z vejim tevilom strokovnjakov m z bogatimi knjinicami. Manjim in skromnejim srediem je rezervirano mesto le pri prouevanju doloenih vidikov grke zgodovine, najpogosteje pri prouevanju regionalne zgodovine, kakrno gojijo tudi nekatera tudijska sredia pri nas. Ker je bibliografija sestavljena po meri interesov in potreb nemkega jezikovnega podroja, so navedeni naslovi le v tirih v stroki prevladujoih jezikih (v nemini, angleini, francoini in italijanini), ostala dela (tudi npr. novogrka) pa se skoraj v celoti izpuajo. Zaradi tega skorajda ne naletimo na dela jugoslovanskih avtorjev, kar nas v takem kontekstu ne sme presenetiti. Kritine pripombe h knjigi bi mogli dati skorajda samo z vidika regionalne zgodovine. Od jugoslovanskih deel sta bih zajeti v krog grke zgodovine dve ozemlji: srednja in juna Dalmacija (kot grko kolonizacijsko obmoje, zlasti v dobi ekspanzije Sirakuz v asu tirana Dionizija velikega po letu 400) in pa makedonsko podroje, ki je bilo od Filipa II. do prihoda Rimljanov del makedonskega kraljestva (vendar brez severne Makedonije) O obeh teh dveh podrojih obstaja sorazmeroma obsena strokovna literatura, ki v knjigi ni upotevana. S celotnega predstavljenega obmoja najdemo v bistvu samo dve italijanski deh o Grkih na Jadranu (v bibliografiji pod t. 370 in 372) ; izpuena so dela predvsem hrvakih arheologov in zgodovinarjev, ki so o tem napisali nekaj monografij in vrsto razprav. Novo aurno bibliografijo najdemo v publikaciji: Issa. Otok Vis v helemzmu, Narodni Muzej, Ljubljana 1986, 43 strani, s 35 naslovi; glej tudi L Margeti : Fserizma o osnivanju grke kolonije na otoku Koruli, 2iva antika 21 1971 189204 za umetnost grke in helenistine dobe pri nas glej tudi ustrezna Doglavja v publikaciji: Antiki portret u Jugoslaviji. BeogradSkopjeZagrebSplitLjubljana 1987za ozemlje SR Makedonije v helenistini dobi glej bibliografijo v publikaciji: Keltoi. elti m njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, Ljubljana 1983, str. 101. Prav tako bi seznam literature mogli dopolniti z deli o vplivih grkega sveta na blinje sosede na Balkanu ria Tracane, Ilire in Kelte fza Traane glej Chr. M. Danov. The Thraker aut dem Ostbalkan von der hellenistischen Zeit bis zur Grndung Konstantinopels, Autstieg und Niedergang der rmischen Welt II, 7, 1, BerlinNew York 1979 21 ss za ozemlje Jugoslavije izbrana bibliografija v publikaciji Keltoi: Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, 98 ss.). Te pripombe le malo zmanjujejo pomen te sicer odlino napisane knjige. R aj k o Brato

J o c h e n B l e i c k e n , Geschichte der Rmischen Republik. Oldenbourg Grundriss der Geschichte. Herausgegeben von Jochen Bleicken, Lothar Gall, Hermann Ja . \ B a n d } 3 - berarbeitete Auflage. Mnchen : R. Oldenbourg, 1988. 293 strani in 2 historini karti. Drugi zvezek v zbirki, posveen zgodovini rimske republike, zajema deloma isto asovno razdobje kakor zvezek o grki zgodovini (ca. 1000 do 27. prvi zvezek ca. 2000 do 30 pred Kristusom), le s to razliko, da je v prvem zvezku teie prikaza na 5 in 4 stoletju, v drugem pa se intenzivnost v obravnavanju stopnjuje od dogodkov in procesov v 3. stoletju proti onim v 1. stoletju. Zakljuna meja je skorajda enaka. Leta 30 je propadla zadnja helenistina drava, otolemajski Egipt, nekaj let zatem, januarja . je Oktavijan postal Avgust in je dobil ne le monarhina pooblastila (ta je imel e pred tem, tako kakor ored njim Cezar in deloma tudi Pompei), temve tudi legalni m splono priznani poloaj monarha, s imer je nastopila v rimski zgodovini doba principals. Narativni del knjige (str. 193) obsega v smiselnem zaporedju naslednja podroja: predstavitev stare Italije in njenih ljudstev, posebej Etruanov in Grkov (str 1 11) zaetke Rima m razvoj zgodnje republike do leta 338, ko je Rim dobil previado v Laciju (str. 1221), stanovske boje in drubeno ureditev v zgodnji republiki (str

598

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 . 4

2232), boj za prevlado v srednji in juni Italiji v letih 338 ca. 270 (str. 3342), vojne s Kartagino za prevlado na zahodnem Sredozemlju v letih 264201 (str. 4350), ki so se nadaljevale v rimsko ekspanzijo v helenistini svet po letu 200 (str. 5055). Sledilo je krizno obdobje sredi 2. stoletja (str. 5562), ki je doseglo svoj vrh v grakhanskem krizno-reformnem asu (str. 6367) in se je nadaljevalo prek pograkhanske krizne dobe v dravljansko vojno med Marijem in Sulo (str. 6875). Zadnji dve poglavji sta posveeni razkroju republike in nastanku monarhine oblike vladavine v Rimu; to je as politine moi Pompeja, nato v e bolj izraziti obliki Cezarja, ki mu sledi kot zadnje obdobje republikanskega Rima as od Cezarjevega umora do zmage Oktavijana v tretji veliki dravljanski vojni in do njegove razglasitve za Avgusta (str. 8793). Naj nanizamo nekatere najbolj znailne avtorjeve poudarke ah trditve. Pri predstavitvi antine Italije poudarja Bleicken izvor imena deele od junoitalskega ljudstva (Itali so Jungstierleute) in ne od imena deele goveda (Rinderland), kot meni npr. H. Bengtson, Grundriss der rmischen Geschichte mit Quellenkunde I. Republik und Kaiserzeit bis 284 n. Chr., Handbuch der Altertumswissenschaft III, 5/1, Mnchen 1970, 11. O tem glej tudi Der kleine Pauly 2, Mnchen 1979, 1483: avtor gesla sploh zanika zvezo med besedama vitulus in Italia in izvajanje imena deele od goveda, ki je bilo znano e v antiki, oznauje kot zmotno ljudsko etimologijo. Bleicken poudarja, da je imela Italija v antiki drugano vegetacijsko podobo kot danes, da je bila porasla z gozdovi in da je imela mestoma drugaen potek obale, bodisi zaradi naplavljanja rek, bodisi zaradi ugrezanja obale (str. 12; za severnojadransko obmoje glej v tej zvezi P. Fabbri, Il centro di Aquileia e le variazioni del litorale altoadriatico, Antichit Altoadriatiche 13, 1978, 1528). Posebej poudarja pomen Hruice kot najnijega alpskega prelaza v Italijo (str. 4), ga pa napano locira v Istro in zanj posreduje napano nadmorsko viino 520 m; dejansko je prelaz na Hruici, ki je ezenj potekala v cesarski dobi rimska cesta, precej viji (858 m) ; pa tudi precej nija postojnska vrata so skoraj sto metrov vija od navedene tevilke (612 m). Ob vpraanju izvora Etruanov (str. 5 s.) se Bleicken ne opredeljuje med tezo o vzhodnem (maloazijskem) izvoru in tezo o njihovi avtohtonosti oziroma daje slednji vejo teo kot npr. H. Bengtson, Grundriss der rmischen Geschichte, 23 ss. Opisu vika moi Etruanov, ki asovno pade med zmago nad Grki pri Alaliji (Bleicken jo datira v as ca. 535) in porazom proti Grkom pri Kumah v Kampaniji (474), sledi prikaz grke kolonizacije italskega obmoja (str. 10 s.), ki je bila za kasneji razvoj Rima izjemnega pomena. Po obravnavi izredno zapletenega vpraanja nastanka Rima (str. 12 ss.: neujemanje mitolokega izroila z arheolokimi dognanji, tako glede asa kot poteka nastanka mesta, vloga Etruanov pri oblikovanju zgodnje rimske skupnosti) preide na dobo kraljev. Ta je v celoti zelo malo znana, vendar pa je temeljnega pomena, saj se tedaj izoblikujejo glavne poteze drubenega reda Rimljanov. Tudi pri datiranju izgona etruanske kraljevske druine oziroma zaetka republike poudari Bleicken razkorak med tradicionalnim datiranjem (510/9) in novejimi dognanji, ki kaejo na nekoliko kasneji as, na prvo polovico 5. stoletja, najverjetneje na as po 474, ko so Etruani pri Kumah doiveli poraz proti Grkom. Zgodovina rimske republike je potekala prvih 150 let v znamenju postopnega uveljavljanja premoi v Laciju. Ta proces je bil samo zaasno zaustavljen zaradi keltskega vpada leta 387, ki asovno sovpada z najvejo ekspanzijo Sirakuz pod tiranom Dionizijem I. Notranji razvoj Rima (str. 22 ss.) oznaujejo v tej dobi stanovski boji, nastanek plebejskih politinih institucij in vrsta zakonskih aktov, ki so te konflikte v stoletju in pol (do leta 300) reili na miren nain. Obenem pa so ti zakoni omogoili nastanek novega plemstva, nobilitete, ki se je izoblikovala z zlitjem starih patricijskih druin z novouveljavljenimi plebejskimi. Boju za prevlado v Laciju je sledil boj za prevlado v Italiji, ki ie Dotekal v naslednjih fazah (str. 33 ss.l : vojne s Samniti v srednji Italiji (okvirno v letih 343291), vojne s Kelti in Etruani na severnem delu polotoka (285280). vojne z grkim svetom june Italije, ko je tamkajnjim Grkom priskoil na pomo epirski kralj Pir (280275). V tem asu se je izoblikovala rimsko-zaveznika zveza (po Bleickenu Bundesgenossensystem, po Bengtsonu Wehrgemeinschaft), svojevrstna dravna tvorba, ki je bila v tedanjem svetu unicum: sestavljena je bila namre iz treh kategorij prebivalstva oziroma dravnega ozemlja (Rimljani, Latini, italski zavezniki). Ta dravna tvorba je bila kljub izredni heterogenosti tako v nravnem pogledu kot tudi v geografskem smislu (glej karto I v prilogi) izjemno uinkovita in je dobro prestala vse preizkunje (o naravi te zveze glej tudi E. Mever. Einfhrung in die antike Staatskunde, Darmstadt 1976. 205 ss.) ; Ta drava je bila po cenzusu iz leta 225 soosobna poklicati ood oroje 770 000 mo (!) in je tela ca. 6 milijonov prebivalcev. To je bila sila, kakrne tedaj ni bilo v Sredozemlju (str. 42). Sledi opis bojev Rima s Kartagino v letih 264201 (str. 4350) ter rimskega Dosega v helenistini svet neposredno zatem (200168: str. 5055). Pri obeh velikih procesih irjenja rimske drave na zahod in na vzhod pride do prvih rimskih posegov

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 i

599

v bliino naega ozemlja, tako med rimskim zavzemanjem severne Italije v vojnah proti Keltom in v dveh ilirskih vojnah, ko so Rimljani posegli na vzhodno jadransko obalo, na podroje od srednje Dalmacije do Albanije. Oba omenjena sklopa dogodkov sta v virih sorazmeroma slabo zastopana, saj sta bila oitno v senci velikih rimskih vojn proti Kartagmi in proti helenistinemu Vzhodu. Stoletnemu obdobju rimske ekspanzije na zahodu in vzhodu Sredozemlja je sledila notranja kriza drave, ki se je kazala v zunanjih neuspehih oziroma uspehih po zaetnih hudih porazih (na primer vojne v paniji v letih 154133), v naraanju sovratva do rimske oblasti, ki je vodilo do odkritega odpora (na primer v Makedoniji in v Griji v letih 151146) oziroma v moralno in politino zelo koljivo unievalno vojno proti Kartagini v letih 149146. Za notranji razvoj so najbolj znailni pojavi afirmacija nobilitete, naraanje pomena posameznikov v politinem ivljenju in nastanek tako imenovanega -vitekega stanu, ob istoasnem padanju vloge svobodnega kmekega stanu, ki je bil dejanski tvorec rimskih uspehov. V tem asu so se izoblikovale tipine poteze rimske provincialne uprave, za katero je bilo znailno, da je nastopal provincialni upravnik dejansko v vlogi podkralja, saj je imel skorajda neomejeno oblast in je bil izvzet od vsakrnega nadzora. To se je odraalo v raznovrst?' zlorabah v kodo domaega (nerimskega) prebivalstva in v hudem ekonomskem izkorianju. Stoletno obdobje velikih zunanjih vojn in silovite ekspanzije rimske drave je prineslo nekatere kodljive posledice, ki so z vso silovitostjo izbruhnile v dobi Grakhov (str. 63 ss.). Kot posebej akutno naj omenimo agrarno vpraanje, ki ga m rimska drava nikdar reila. Republika je doivljala neuspehe; zdrsnila je na rob dravljanske vojne (133; 122/121), morala je bojevati vojne z upornimi sunji, zapletla se je v kandalozno vojno z numidijskim kraljem Jugurto v Afriki (112105) in doivela strahotne vojake poraze ob prvem udaru Germanov v njeno vplivno obmoje oziroma na njeno ozemlje (v letih 113 in 105; rimske zmage v letih 102 in 101 so bile rezultat Marijeve reforme vojske). Ko je republika nato za silo urejevala notranje teave, se je sprio neurejenih odnosov v italski skupnosti zapletla v vojno z italskimi zavezniki (v letih 9189), ki so ji sledili zaetni porazi v vojni proti Mitndatu v Mah Aziji in dravljanska vojna med Marijem in Sulo v Italiji. Sulova politika restavracije v letih 8279 je bila le zaasna reitev krize; sledila je nova vojna s sunji (tako imenovani Spartakov upor), vojna v paniji in nadaljevanje vojne v Mah Aziji. V takih razmerah sta se leta 70 uveljavili dve vodilni osebnosti, Pompej m Kras, ki sta modificirala Sulovo konservativno ureditev. Zlasti Pomoej je na osnovi izrednih pooblastil, ki so dala njegovi osebi med leti 6762 skorajda monarhien poloaj, izbojeval pomembne zmage proti morskim razbojnikom, proti Mitridatu, Armeniji in ostankom selevkidske drave. Velikim zmagam na helenistinem Vzhodu so sledile notranje teave, Katilinova zarota, vzpon Cicerona in Cezarja, ki sta se za razliko od Pompeja uveljavila na notranjepolitinem podroju. Leta 60 je prilo do neformalne zveze treh najvplivnejih politikov (to je tako imenovani prvi triumvirat, ki je bil v resnici le privatni dogovor, coitio), sledil je Cezarjev prvi konzulat (59), nato obdobje triumfalnih Cezarjevih osvajanj Galije (5852), na Vzhodu pa prvi poraz v vojni s Parti (poraz pri Karah leta 53 s smrtjo triumvira Krasa). Krasovi smrti in prelomu med Cezarjem in Pompejem je sledila druga dravljanska vojna (4946), ki je za razliko od prve Dotekala po vsem sredozemskem prostoru (Italija, Grija, Egipt, Mala Azija, Afrika, panija, kot stransko bojie nastopa tudi Ilirik). Cezarjevi zmagi je sledila temeljita reforma drave, dotlej najbolj korenita v vsej rimski zgodovini. Reformno obdobje diktatorja Cezarja se je zakljuilo z njegovim umorom 15. 3. 44. Sledilo je zadnje obdobje republike: sklenitvi drugega triumvirata (ki je bil tokrat sankcioniran z zakonom kot dravnopraven akt) in izloitvi Cezarjevih morilcev v bitki pri Filipih (42) je sledila polarizacija oziroma razkol med Oktavijanom (ki je imel na svoji strani senat in je bil gospodar zahodnih provinc, oblast pa si je utrjeval z zmago nad ostanki pompejancev in z uspeno vojno v Iliriku) in Antonijem, gospodarjem vzhodnih provinc, ki se je zapletel v koljivo zvezo v Egiptu in je doivel poraz proti Partom. Bitka pri Akciju 31 in zavzetje Egipta v naslednjem letu oznaujeta konec tretje dravljanske vojne, kar je postalo podlaga za prehod v monarhino dravno ureditev, izvedeno v odloilnem delu v zaetku leta 27. Zelo tehtno in zahtevno napisano poglavje o temeljnih vpraanjih in tendencah raziskav (str. 95219) dopolnjuje sliko rimske zgodovine, predstavljeno v prvem delu. Prikaz temeljnih vpraanj je posveen zlasti notranjemu razvoju Rima, vpraanjem, ki se tiejo drubene, ekonomske in dravne ureditve in razvoja rimskega sveta. Pred vsakim tematsko zaokroenim poglavjem je predstavitev virov in poglavitne literature. Pri starejih obdobjih izstopajo vpraanja kronologije in usklajevanja historinega izroila z novejimi arheolokimi raziskavami, vpraanja poselitve, etnine in jezikovne pripadnosti posameznih italskih ljudstev. Omenili bomo nekaj za na vidik zanimanja posebej znailnih opaanj, obenem bomo nanizali nekaj naslovov s podroja najnoveje bibliografije, naslovov, ki jih Bleicken ne navaja, so pa za poznavanje naega prostora v antiki pomembni. Jezik Venetov opredeljuje avtor v skladu

600

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

z veinskim mnenjem kot italski (str. 98). Za dananje slovensko ozemlje in njegovo sosedstvo glej v tej zvezi zlasti : A. L. Prosdocimi, Contatti di lingue nella Decima Regio, parte nordorientale, Antichit Altoadriatiche 28, 1986, 1542; od slovenskih avtorjev' glej J. Isteni, Zapisi v venetski pisavi na Korokem in v Sloveniji, Zgodovinski asopis 39, 1985, 313334 (oba navedena avtorja navajata obseno literaturo na koncu razprav) ; kritini zapis ob novejih teorijah o izvoru in jeziku Venetov pri nas je priobil B. Grafenauer v publikaciji Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov,_ Maribor 1988, 376422; od domaih avtorjev je kratko predstavil to vpraanje tudi J. Sael, I primordi di Aquileia nella politica di Roma, Antichit Altoadriatiche 30, 1987, 27 37, zlasti 3637 (Appendice : Sopra l'estensione nord-orientale dei Veneti della p r e i stria). Pri raziskovanju Etruanov sta e vedno v ospredju dve osnovni vpraanji. Najprej je to njihov izvor (str. 100102). Bleicken zastopa mnenje, da gre za ljudstvo, nastalo iz razlinih etninih skupin od 8. stoletja dalje in da gre pri njihovem spoznavanju bolj za voraanie njihove etnogeneze kakor njihovega izvora. Drugo vpraanje, etruanski iezik, e ni razreeno kljub ca. 10.000 posameznim napisom, med katerimi je celo nekaj dvojezinih. Poznanih je ca. 100 besed, ni pa znana struktura jezika, v katerem naj bi se meali stari mediteranski elementi z indoevropskimi. O Etruanih obstaja dobro delo v slovenini (Bleicken ga navaja seveda v originalni francoski izdaji): J. Heurgon, ivljenje in navade Etruanov, Ljubljana 1982. Pri predstavitvi Grkov je Bleicken nael tudi vpraanje grkega geografskega in pomorskega znanja o zahodnem Sredozemlju in navaja v bibliografiji (str. 239 s.) vrsto del o tem; za obmoje Jadranskega morja bi vsekakor bila na mestu omemba tudije: M. Sui, Istona jadranska obala u Pseudo Skilakovu Periplu, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 306, 1955, 121181. Zelo izrpno so oredstavljeni viri za posamezna obdobja rimske zgodovine. Bleickenova knjiga doDolniuje v tem oziru sliko, ki nam jo posredujejo K. Christ. Rmische Geschichte. Einfhrung, Quellenkunde. Bibliographie, Darmstadt 1976; 4 . Bengtson, Einfhrung in die Alte Geschichte. Mnchen 19757; Idem, Grundriss der romischen Geschichte, uvodi v posamezna poglavja. Bleicken poudarja problematinost najstarejih epierafskih virov, o avtentinosti oziroma vsebini katerih so mnenja se vedno deljena (fibula Praenestina. lapis nigerl. Zelo izrpno se posvea problematiki nastanka mesta Rima (str. 113 ss.; gre za komplicirana in kontroverzna vpraanja datiranja, nejasen proces nastanka nrve skupnosti itd.). Pri obravnavanju notranje zgodovine Rima posvea posebno pozornost stanovskim boiem. nastanku tako imenovane centurijske ureditve in Zakoniku dvanajstih plo (str. 121 ss.; opozorimo nai na hrvatski prevod tega teksta s kratkimi pojasnili: A. Romac. Izvori rimskog prava, Zagreb 1973 1831 ; o stanovskih boiih elei noleg del. ki iih navaja avtor v bibliografiji na str. 245 ss., tudi A.Guarino, La rivoluzione della plebe. Napoli 1975; noseben aspekt teh obravnava tudi D.Daube, Civil disobedience in Antiquity, Edinburgh 1972. 130 ss.). Pri obravnavanju boia za oblast v Italiji se Bleicken posebej posveti vpraanju narave rimsko-zaveznikega sistema v Italiji (133137). Ob obravnavanju rimskih voin proti Kartaanom (str. 138150) v lui novejih raziskav in rimskega posega v helenistini svet (str. 152 ss.) seveda ne posvea posebne pozornosti ilirskim vojnam, prav tako ne v bibliografiji (le nekai naslovov na str. 2531 : o tem obstaia sorazmeroma bogata bibliografija, ki jo do leta 1986 navaja M. Sael-Kos. Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo. Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu. Ljubljana 1986. 6567: o prvem rimskem posegu v Istro alej M. ael-Kos. o.e.. 85 ss. m boli podrobno G. Bandelli. La guerra istrica del 221 a. C. e la spedizione alpina del 220 a. C . Athenaeum n. s. 59. 1981. 328: o postopnem utrjevanju Rimljanov na obmoju kasneje severovzhodne Italiie glej G. Bandelli. Momenti e forme della politica romana nella Transpadana orientale (IIIII secolo a. . Atti e Memorie della Societ Istriana di Archeologia e Storia Patria n. s. 33. 1985, 529. Sledi analitien prikaz tudij o krizi rimske republike, ki se prine v sredini 2. stoletja, ki dosee prvi vrh v dobi Grakhov in se izraa v pojavu izrednih ukrepov v dravi, v reformi vojske, ki je postajala vse bolj profesionalna in vse bolj politina. Pri poglavjih o nropadu republike so posveene obirne tudije predvsem velikim osebnostim (str. 199 ss.). Pomneju, Ciceronu. Sertoriju in zlasti Cezarju (207215). Zgodovino rimske republike je napisal nedvomno izjemen poznavalec tega obdobja v antini zgodovini. Ce pustimo ob strani dobre strani dela. ki izrazito prevladujejo bi mosli izraziti doloene oitke le z vidika regionalne zgodovine. V izredno obseni bibliografiii na str. 221275 (ca. 950 bibliografskih enot. od katerih se jih prvih sto nanaa na edicije in zbirke virov) ne nai demo del. ki bi nas posebej zanimala z vidika regionalne zgodovine, literature o nrodoru Rimljanov v slovenski prostor in njegovo sosedstvo, ki se ie izvril v noni republiki. Nai navedemo nekai novejih okvirnih tudij s tega podroja: o rimskem prodoru v Istro je pisal G. Bandelli. Il governo romano nella Transnadana orientale (9042 a. C), Antichit Altoadriatiche 28. 1986, 4364 o Cezarjevi aktivnosti v Iliriku A. F. Rossi. Cesare tra la Gallia ed Aauileta, Antichit Altoadriatiche 19, 1981, 7187 in M. Sael-Kos, o.e., 113123, o Oktavija-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . i988 4

601

novi ilirski vojni nazadnje M. ael-Kos, o. c, 135145, o rimskem prodoru v slovenski prostor J. Sael, Lineamenti dell'espanzione romana nelle Alpi orientali e dei Balcani occidentali, Antichit Altoadriatiche 9, 1976, 7190. Seveda so to zelo obrobne pripombe k delu, ki je opravljeno izvrstno in na zavidljivo visokem nivoju. Bibliografija rimske zgodovine presega horizont vsakega posameznika, pa tudi institucij, in tudi v vejih izborih, tako npr. K. Christ (s sodelavci), Rmische Geschichte. Eine Bibliographie, Darmstadt 1976, z ve kot 8000 naslovi, ne naletimo na dela iz naega geografskega, publicistinega in kulturnega obmoja, dela, za katera smo vezani e vedno na specialne bibliografije. Kritino pripombo bi v tej zvezi mogli izraziti tudi k drugemu zemljevidu v dodatku (Rimska drava leta 50 pred Kristusom). Obseg rimske oblasti na zahodnem Balkanu (Illyricum) na historini karti je obutno prevelik. Tako obseen, kot je na karti, ni bil Illyricum niti po zadnji vojaki operaciji na tem obmoju v republikanski dobi, po Oktavijanovi pokoritvi Japodov, Panonijcev, Delmatov in cele vrste drugih ljudstev od dananjega ozemlja Slovenije do Albanije. Rajko Brato

J o c h e n M a r t i n , Sptantike und Vlkerwanderung. Oldenbourg Grundri der Geschichte, herausgegeben von Jochen Bleicken, Lothar Gall, Hermann Jakobs, Band 4. Mnchen : R. Oldenbourg, 1987. 287 strani. etrti zvezek zbirke obravnava okvirno1 as od konca 3. do zadnje tretjine 6. stoletja, obdobje, ki je bilo izjemno razgibano in v katerem se je korenito spremenila podoba antinega sveta. Po e predstavljenih naelih se tudi ta zvezek deli v tri dele: v prvi narativni del (str. 1141), ki v tem primeru obsega kar polovico knjige, analitini del s predstavitvijo temeljnih vpraanj in tendenc v zgodovinskih raziskavah (str. 143215) ter bibliografijo virov in literature (str. 217267) z dodatki (kronoloka tabela, indeksi, do str. 287). Narativni del in z njim vsebinsko usklajeni analitini del obsegata pet osrednjih sektorjev poznoantine zgodovine: Reakcijo na krizo 3. stoletja-, to je Dioklecijanovo in Konstantinovo obdobje s teiem ria prikazu notranjega razvoja (str. 128, 143158), razvoj rimskega cesarstva od Konstantina do konca Justinijanove vlade oziroma do langobardskega pohoda v Italijo (str. 2958, pri temeljnih vpraanjih str. 158172), prikaz gospodarstva in drube v pozni antiki (str. 5984 ter 173185), drave z njenimi institucijami oblasti in uprave (str. 84108 in 185199) ter nazadnje versko zgodovino tega asa (str. 108141 ter 199215). Predstavili bomo knjigo po navedenih sektorjih, ki so izbrani v smiselnem zaporedju in medsebojni povezavi. Delo bi samo pridobilo v vsebinskem oziru, e bi avtor dodal poglavje o kulturni zgodovini tega asa, ki je izredno razgibana in ki je bistveno oblikovala kulturno podobo kasnejih obdobij. Prav tako bi knjigo obogatile dobre historine karte, s pomojo katerih bi bila politina in upravna zgodovina te dobe laje razumljiva. Pri predstavitvi knjige bomo kot pri prejnjih dveh dodali nekaj misli z naega vidika zanimanja za pozno antiko, mestoma bomo opozorili na tista dela, ki jih v prikazu temeljnih vpraanj in v seznamu ne najdemo, pa bi jih priakovali. Prav tako bomo opozorili na nekatera najnoveja dela ter na nekaj domaih prispevkov k zgodovini tega asa. Tako naj slui predstavitev knjige tudi kot dopolnilna informacija k sicer zelo bogati vsebini. Prvo poglavje, Reakcija na krizo 3. stoletja, obravnava polstoletno dobo reform cesarjev Dioklecijana in Konstantina (284337). Izgradnji tetrarhinega sistema vladanja na osnovi bistvenih nael adoptivnega cesarstva 2. stoletja in njegovi ideoloki utemeljitvi na podlagi stare rimske religije so sledili notranja konsolidacija drave (po zaduitvi upora bagavdov v Galiji, po ureditvi razmer v Britaniji do leta 296 in po zaduitvi upora v Egiptu v letih 296/7), zavrnitev zunanjih sovranikov (zmage nad Sarmati in Goti v Podonavju, zlasti pa zmaga nad Perzijo v vojni 297/8), reorganizacija in okrepitev armade, reorganizacija provinc in centralne uprave, davna reforma, denarna reforma, reforma cen, novosti v zakonodaji (priblino 1200 novih konstituciji), verska restavracija in proti koncu Dioklecijanove vlade e preganjanje kristjanov. Sledi predstavitev nemirnega obdobja dravljanskih vojn od Konstantinovega nastopa poleti 306 dalje. Pri analizi teh dogodkov Martin ni upoteval rezultatov analize enturske zakladne najdbe, ki dokazuje iz literarnih virov sicer neznani pohod cesarja Licinija iz Panonije v Italijo proti Maksenciju leta 310 (glej A. Jelonik, enturska zakladna najdba folisov Maksencija in tetrarhije The Centur Hoard: Folles of Maxentius and of the Tetrarchy, Situla 12, Ljubljana 1973; glej tudi A. Jelonik P. Kos, Zakladna najdba entur-C. Folisi Maksencija in tetrarhije The Centur-C Hoard. Folles of Maxentius and of the Tetrarchy, Situla 23, Ljubljana 1983; P.Kos, The Monetary Circulation in the Southeastern Alpine Region ca. 300 B. C. A. D. 1000,

602

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

Situla 24, Ljubljana 1986, 154 ss.)- Bolj problemsko bi.se dalo oznaiti nekatera dejstva iz zgodovine kranstva v tej dobi. Galerijev edikt 30. 4. 311 ne pomeni konca preganjanj kristjanov v rimskem cesarstvu (str. 12), saj je imel neposredno praktino veljavo samo na Balkanu (na Zahodu je bilo preganjanj e prej konec, na Vzhodu pa je Maksimin Daja po kratkotrajnem premoru preganjanje obnovil). Za cesarja Licinija se postavlja vpraanje, ali je preganjal kristjane v asu od nastopa (11. 11. 308) do Galerijevega edikta, ko je obvladoval panonsko diecezo. S podroja njegove vlade v tem asu ni znano nobeno' muenitvo, pa pa ve na podroju mezijske in trake dieceze. Analiza virov o muencih z mezijskega in trakega podroja bo morala pokazati, ali Liini j a lahko oznaimo kot preganjalca kristjanov v dobi november 308 april 311 (glej o tem kratko R. Brato, Razvoj organizacije zgodnjekranske cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, Zgodovinski asopis 40, 1986, 368 s.; Idem, Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987, 168 s. op. 25; R. Harreither, ibidem, 197210). Posebno, e nereeno vpraanje je Maksencijev odnos do kranstva, zlasti zopet v lui numizmatinih virov (prim, o tem kratko R. Brato, Kranstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmoju oglejske cerkve od zaetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8, Ljubljana 1986, 201 s.). V jedro historinih vpraanj tega asa gredo Martinove analize razmerja principat domint, Konstantinove konverzije, zakonov o verski toleranci za kranstvo. Martin oznauje vpraanje Milanskega edikta kot reeno; edikta v taki obliki, kot je nekdaj trdilo zgodovinopisje, ni bilo, e naprej pa ostaja vpraanje, ali se za Milanskim ediktom le skriva neki za celotno dravo obvezujoi zakon o verski toleranci, ki naj bi ga Konstantin izdal po zmagi nad Maksencijem (str. 152). Precizne so avtorjeve oznake in analize Dioklecijanovih in Konstantinovih reform. Od velikih dogodkov iz zgodovine cesarstva v tej dobi, ki se dotikajo naih krajev in ki so bili v nai sicer skromni historiografiji o pozni antiki navzoi, naj omenimo novo analizo zaetkov prve dravljanske vojne med Konstantinom in Licinijem leta 316 (J. ael, Senicio auctor insidiarum (Kommentar zu Anon. Vales. I 1315), Lebendige Altertumswissenschaft, Festgabe... H.Vetters, Wien 1985, 262264; o navzonosti cesarja Konstantina na severno jadranskem podroju prim, tudi M. Bonfioli, Soggiorni imperiali a Milano e ad Aquileia da Diocleziano a Valentiniano III, Antichit Altoadriatiche 4, 1973, 125150). Pri predstavitvi zaetkov arijanstva (pa tudi pozneje pri obravnavi njegovega kasnejega razvoja) ne najdemo omemb nekaterih pomembnih del: M. Simonetti, Studi sull'arianesimo, Verba seniorum n. s. 5, Roma 1965; Idem, La crisi ariana nel IV secolo, Studia Ephemeridis Augustinianum 11, Roma 1975; H. Ch. Brennecke, Hilarius von Poitiers und die Bischofsopposition gegen Konstantius II'. Untersuchungen zur dritten Phase des arianischen Streites (337361), Patristische Texte und Studien 26, BerlinNew York 1984. Sledi poglavje o zunanji zgodovini cesarstva do druge polovice 6. stoletja (str. 2950, v analitinem delu 158172), v katerega je avtor v ustreznem sorazmerju vkljuil zgodovino germanskih ljudstev. Predstavil je najprej zunanje uspehe drave v dobi tetrarhije, ki so se nadaljevali v Konstantinovi dobi in katerih vrh predstavlja pogodba (foedus) z Goti leta 332. Ta pogodba je okrepila rimsko cesarstvo, zlasti njegovo vojako mo, po drugi strani pa omogoila, da so Goti lahko sprejemali rimsko kulturo. Po vrsti uspehov je sledilo obdobje udarcev, ki jih je drava doivela po Konstantinovi smrti, zlasti zaradi neurejenih odnosov med potencialnimi in dejanskimi nasledniki. Samo omenimo naj pokol v Konstantinoplu po Konstantinovi smrti, spopad med Konstantinom II. in Konstansom leta 340 (vojna, v kateri je prvi cesar padel, se je odvijala v zaledju Ogleja). Desetletje kasneje je sledila uzurpacija Magnencija v Galiji, ki je dravo za nekaj let povlekla v hudo dravljansko vojno, ki se je z odloilnim delom odvijala v severozahodnem Iliriku (glej o tem J. Sael, The Struggle between Magnentius una Constantius II for Italy and Illyricum, 2iva antika 21, 1971, 205216; prim, tudi A. Jelonik, Emonska najdba Magnencijevih multiplih zlatnikov, Arheoloki vestnik 19, 1968, 201220; P. Kos, The Monetary Circulation, 157 s.). Slabo desetletje kasneje je sledila uzurpacija Julijana v Gliji (360), ki zaradi spleta okoliin ni privedla do prave dravljanske vojne; zaetek te moremo videti v dogodkih v Ogleju leta 361 (glej o tem kratko M. Pavan, Aquileia citt di frontiera, Antichit Altoadriatiche 29, 1987, 44 s.). Invazije Germanov (Alamanov, Sasov, Frankov) ez Ren so bile sicer zaustavljene, vendar je polom Julijanovega perzijskega pohoda 363 skoraj v celoti izniil uspehe Dioklecijanove (Galerijeve) zmage nad Perzijo leta 298. Naslednje obravnavano obdobje je as od bitke pri Adrianoplu (378) do zahodnogotskega zavzetja Rima v letu 410 (str. 3439 in 161163). To je as zaetka selitve ljudstev, ki jo je sproil vdor Hunov v Evropo. Poseben pomen pripada novi pogodbi z Goti (foedus) leta 382, s katero so dobili Goti ozemlje za naselitev v rimski dravi. Ta pogodba je postala vzorec za pravno ureditev kasnejih naselitev Germanov na rimskih tleh. To je doba velikega vpliva germanskih vojskovodij (Merobaudes, Bauto, Arbogast, Stiliho). Sledila je protigermanska reakcija, zelo uspena na Vzhodu (leta

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

603

400) in precej manj uspena leta 408 na Zahodu. To je obenem as zahodnogotskih premikov po Balkanu, na junem obrobju vzhodnih Alp in v Italiji (395410), as, v katerem so Germani preplavili Galijo. K predstavitvi historinih problemov in k literaturi, ki jo navaja Martin, naj navedemo nekaj opaanj. Razmerje rimske drave do Gotov ob spodnji Donavi je na sintetien nain prikazal G. Dobesch, Zur Dialektik zwischen Germanentum und sptantikem Imperium an der unteren Donau, v zborniku R. Pillinger (Hrsg.), Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens zwischen Orient und Okzident, Wien 1986, 3744. Martin ne omenja prve dravljanske vojne cesarja Teodozija proti Magnu Maksimu leta 388 (niti ne v kronoloki tabeli na koncu), vojne, ki je pustila prav za nae ozemlje dosti sledi v virih (najdalji odlomek o Emoni, kar jih imamo v antini knjievnosti), bitko pri Frigidu samo beno omeni (str. 37). Ta bitka je potekala dva dni (5. in 6. septembra 394). Frigidus je verjetneje Hubelj kot Vipava (prim. Arheoloka najdia Slovenije, Ljubljana 1975, 121). Martin ne omenja zbirke virov s kratkim komentarjem o vlogi alpskih zapor v kasni antiki, ki se z vejim delom poroil nanaa prav na to bitko: J. ael P. Petru (ured.), Claustra Alpium Iuliarum I. Fontes, Katalogi in monografije 5, Ljubljana 1971, prav tako> ne Paschoudove analize te bitke v dodatku knjige: Zosime, Histoire nouvelle, H/2, Paris 1979, 474500. K zgodovini Gotov glej tudi raziskovalno poroilo: A. Schwarcz, Bemerkungen zum historischen Forschungsstand in der Geschichte der Goten vom 4. bis zum 8. Jh. n. Chr., Peregrinatio Gothica. Archaeologia Baltica 7 (1984/85), ed. J. Kmiecinski, Lodz 1986, 105124; Idem, Die Westgoten und das Imperium im 4. Jahrhundert, Los visigodos. Historia y civilizacin. Antiguedad y cristianismo' (Murcia) III, 1986, 1726; S. Teillet, Des Goths la nation gothique. Les origines de l'ide de nation en Occident du V e au VI e sicle, Paris 1984. O zahodnogotskem zadrevanju na severnojadranskem podroju glej tudi Y. M. Duval, Aquile sur la route des invasions (350452), Antichit Altoadriatiche 9, 1976, 237298. Splono sliko razvoja od bitke pri Adrianoplu dalje posreduje nazadnje tudi H. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte sterreichs vor seiner Entstehung 378907, Wien 1987. Sledi poglavje o propadu rimskega cesarstva (3948 in 163169), ki zajema razdobje od leta 410 do leta 476. Kot osrednje dogodke in procese te dobe naj omenimo konfuzne razmere v zahodnem cesarstvu, ki so kulminirale v dravljanski vojni 423/5 (cesar Janez), dalje pritisk Hunov proti vzhodnemu cesarstvu, moan zlasti v Atilovi dobi, nastanek tolosanskega zahodnogotskega kraljestva, nastanek vandalske drave v Afriki, pohode Hunov in Vandalov, irjenje Frankov in Burgundov v Galiji, propad hunske drave in naselitev Vzhodnih Gotov v Panoniji ter dogodke v Italiji leta 476. Glavne novosti, na katere opozarja Martin: po starejem gledanju naj bi bili Huni do konca tiridesetih let 5. stoletja prijateljsko razpoloeni do zahodnega cesarstva (prijateljstvo med Atilo in Aecijem), po novejih raziskavah pa to ne dri (str. 40; 163). Huni so v tem asu ogroali tudi zahodno cesarstvo. Nekdaj so ozemlje hunske drave irili od Kaspijskega jezera do Rena. Ker pa je bilo podroje hunske poselitve politino zelo nehemogena tvorba, je bila dejanska oblast hunskih kraljev (tudi Atile kot najmonejega med njimi) dosti bolj omejena, ne dosti veja od ozemlja, kakrnemu je sredi 1. tisoletja pred Kristusom vladal daanski kralj Burebista (str. 164), to je od ustja Donave do Slovake vkljuno z velikim delom Balkana. Razmere v vzhodnih Alpah, Podonavju in na Balkanu v desetletjih po propadu hunske drave (str. 47 s. ; 167 s.), znane zlasti iz Evgipija, Jordanesa in Malhovih fragmentov, so bile dosti opaene tudi v naem zgodovinopisju in historini publicistiki (v dveh tudijah, ki jih navaja Martin, se je teh vpraanj lotil J. ael (str. 167 s.) ; prim, tudi Evgipij, ivljenje sv. Severina, Uvod, prev. in kom. napisal R. Brato, Ljubljana 1982; Idem, Severinus von Noricum und seine Zeit, Wien 1983; vrsta prispevkov (J. ael, R. Brato, M. Slabe, D. Vuga) v Arheolokem vestniku 33, 1982 (1983), 151 ss.; o balkanski fazi v zgodovini Vzhodnih Gotov glej A. Lippold, Vzhodni Goti in rimski cesarji od 455 do 507, Zgodovinski asopis 41, 1987, 205215). K dogodkom leta 476 glej poleg del, ki jih navaja Martin (str. 168 s.) e Evgipij, ivljenje sv. Severina, 368 ss. in M. Nikolanci, Die dalmatinische Dynastie und der Untergang des westrmischen Reiches, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 77, 1984, 273292; Idem, Radovi Instituta za hrvatsku povijest 18, Zagreb 1985, 522. Za obdobje Odoakra in vzhodnogotskega kralja Teoderika se postavlja kot bistveno vpraanje dravnopravni status obeh vladarjev ter njun odnos do bizantinskega cesarja. To je obenem as prvih vpadov Slovanov (skupaj z Bolgari) ez spodnjo Donavo na rimsko ozemlje. Glej o tem B. Grafenauer, Nekaj vpraanj iz dobe naseljevanja junih Slovanov, Zgodovinski asopis 4, 1950, 23126; novo stanje raziskav zgodovine Balkana v 6. stoletju prinaajo prispevki v zborniku Villes et peuplement dans rillyricum protobyzantin, Collection de l'cole franaise de Rome 77, Rome 1984; k bizantinsko-vzhodnogotski vojni na severnem Jadranu glej A. Carile, Il bellum Gothicum dall'Isonzo a Ravenna, Antichit Altoadriatiche 13, 1978, 147193, k vpraanjem nastanka germanskih drav glej nazadnje H.Wolfram A. Schwarcz (Hrsg.), Anerkennung und Integration. Zu den wirtschaftlichen Grundlagen der Vlkerwan-

604

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4

derungszeit 400600, Wien 1988. V zvezi z napisom iz Teurnije (str. 170), na katerem se omenja po dosedanji razlagi Ursus v(ir) s(pectabilis), naj omenimo, da R. Pillinger, Zur Interpretation der Symbolik des Bodenmosaiks von Teurnia, 8. Symposium zur Geschichte von Millstatt und Krnten 1988, 5 (paginacija separata) s tehtnimi argumenti izpodbija tako razlago in predlaga kot bolj verjetno branje Ursus v(ir) s(acer) ali s(anctus), kar bi pomenilo, da je bil v cerkvi pokopan klerik (kof?) in ne visok funkcionar civilne uprave. Sledi poglavje o gospodarstvu in drubi (5984 in 173185). Avtor najprej predstavi in ovrednoti kmetijstvo in agrarne odnose, nato mestno gospodarstvo in drubene odnose v mestu. Predstavi tipe zemljike lastnine in drubene sloje, ki so iveli od zemlje (poleg vladarja in cerkve senatorji, dekurioni, svobodni kmetje, zakupniki in sunji). Pomembno vpraanje je irjenje kolonata, ki je obstajal ob e vedno dosti zastopanem suenjskem delu (v 4. stoletju se je dotok sunjev poveal, prav tako je bilo dosti sunjev v germanskih dravah). Eden najbolj znailnih pojavov te dobe je patrocinij svobodni kmetje so vse bolj prihajali v odvisnost (varstvo) mogonikov, da bi se na ta nain izognili davnemu pritisku in zlorabam. Agrarni odnosi so bili v pozni antiki zelo raznolini in komplicirani. Kmetijska proizvodnja je v 4. stoletju ponovno narasla. Eden od znailnih pojavov te dobe je beg iz mesta na podeelje. Tudi mesta so v 4. stoletju doivela ponoven razcvet, nato stagnacijo, vendar so na Zahodu praviloma preivela 6. stoletje. Dravni intervencionizem je bil zlasti opazen na podroju masovne obrtne proizvodnje, poznoantino cesarstvo je namre organiziralo vrsto dravnih podjetij z velikim tevilom zaposlenih in z vojako organizacijo, uvedlo je dedno vezanost na poklic v okviru stanovskih organizacij (collegia). Tudi na podroju obrtne proizvodnje je opazen proces prenosa iz mest na podeelje. Mesta so spremenila svoj izgled. Poznoantino mesto je bilo praviloma obzidano (str. 69 s.; za proces preoblikovanja antinih mest na vzhodnojadranski obali glej M. Sui, Antiki grad na istonom Jadranu, Zagreb 1976, 227 ss.). Zaelo se je ruenje poganskih templjev ali njihovo preoblikovanje v kranske cerkve (prim. J. Vaes, Christliche Wiederverwendung antiker Bauten: ein Forschungsbericht, Ancient Society 1517, 19841986, 305443), od Konstantinove dobe dalje se je zaela v mestih gradnja cerkva in drugih kranskih sakralnih objektov. Eden dosti obravnavanih problemov je kontinuiteta antinega mesta na Zahodu. Mnenja strokovnjakov se v tem oziru zelo razhajajo, vsako posploevanje je nevarno, saj so se razmere spreminjale e na majhne razdalje. Vzemimo za primer samo nae deele. Za Istro v prvi polovici 6. stoletja posreduje na osnovi Kasiodora dokaj svetlo podobo gospodarskega ivljenja in ivljenja mest R. Matijai, Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantike povijesti Istre (Cass. Var. XII, 22, 23, 24), Zgodovinski asopis 42, 1988, 363371, za slovenske deele pa za isto dobo bistveno bolj temno podobo J. ael, Slovenski prostor od Keltov do Slovanov, Kronika 26, 1978, 65 ss. Vije sloje rimske drube je zajel proces preoblikovanja. Od treh vijih slojev, ki so obstajali v prejnjih obdobjih (senatorji, vitezi, dekurioni) sta se prva dva sloja stopila v enoten, precej povean senatorski stan, ki so se mu deloma prikljuili tudi dekurioni. Senatorski stan pozne antike je bil dokaj tevilen in notranje diferenciran. Veji del tako imenovanega municipialnega plemstva pa je zajel proces propadanja. Poleg prenovljenega senatorskega stanu se izoblikuje nov sloj vojakega plemstva, ki je bil po poloaju senatorjem enakovreden in v katerem je bilo veliko germanskih oficirjev. Pojavijo se nove oblike osebne odvisnosti. Pomembni vojskovodje so imeli privatno vojsko (tako imenovane bukelarije), ki je bila s prisego vezana nanje, ele nato na cesarja. Poznoantina druba e zdale ni bila imobilna (str. 79), saj je v njej obstajala mobilnost v vertikalni in horizontalni smeri. Sprio hudega davnega pritiska drave na svobodno prebivalstvo se je to skualo reevati na razne naine: z begom v cerkvene ustanove (kleriki, menihi), z umikom v varstvo mogonikov za ceno osebne svobode (patrocinij), z umikom v ilegalo, ki je ponekod prevzel oblike masovnega upiranja oblasti, na primer v Galiji (bagavdi), v Afriki (circumcelliones). Odraz socialnih napetosti so tudi spopadi v poznoantinih mestih, do katerih je prihajalo ponavadi ob volitvah kofov (str. 81; 184). Najbliji tovrstni primeri so spopadi v Ogleju okrog leta 340, morda so take narave tudi dogodki v Petovioni okrog leta 380 (kratko o tem R. Brato, Kratek oris zgodovine kranstva na Slovenskem v pozni antiki, Zgodovinski asopis 35, 1981, 211 s.). Martin ne omenja gibanja skamarov v podonavskih provincah, ki je bilo podobnega znaaja kot omenjeni gibanji v Galiji in Afriki (prim. Evgipij, ivljenje sv. Severina, 349 s.). Sledi poglavje o poznoantini dravi (str. 84108 in 185199), ki obravnava zelo zapletena vpraanja uprave, uradov, nosilcev funkcij v rimskem cesarstvu in v germanskih dravah, posebej pretorijanske prefekture, centralne urade, cesarjev consistorium, vlogo evnuhov, zlorabe, obliko kontrole in njene ibke toke, novosti v germanskih dravah, posebej upravo mest (str. 92 ss.) z vpraanjem dekurionov kot njenih nosilcev, vlogo, ki so jo v poznoantinem mestu imeli defensores plebis, vlogo kofov v poznoantinih mestih (poleg literature, ki jo navaja Martin, glej za

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

605

Gali j o tudi F. E. Consolino, Ascesi e mondali t nella Gallia tardoantica. Studi sulla figura del Vescovo nei secoli IVVI, Napoli 1979; prav bi bilo, e bi avtor vsaj ornenu pravni lik funkcionarja z naslovom defensor ecclesiae; glej o tem F. Martroye, e e Les defensores ecclesiae aux V et VI sicles, Revue historique de droit franais et tranger 1923, 597622). V nadaljevanju predstavlja Martin cesarstvo kot princip oblasti (pravni lik cesarja, dinastine predstave poznoantine dobe, vpraanje sovladarstva, teoloki temelji cesarjeve oblasti, dvorni ceremonial itd.). Opozarja na spremembe v aktivnosti vladarjev; od Teodozija Velikega dalje cesarji niso nastopali ve kot aktivni vojskovodje, temve so iveli na dvoru v prestolnici. Tu so prihajali v neformalne stike z ljudstvom pri cirkukih igrah, kjer se oblikujejo stranke, v prestolnici je bil tudi navzo senat, prav tako vojska. Zahodna prestolnica Ravena je bila v tem oziru na slabem kot Carigrad: zahodni senat je bil v Rimu, kjer se prav tako oblikuje papeki dvor kot neke vrste konkurenca cesarskemu, tako da je bil poloaj zahodnih cesarjev vseskozi manj trden kot vzhodnih. Avtor konno predstavi razvoj poznoantinega (zlasti javnega) prava. Pri tem naj opozorimo na nezanesljivost letnice 212 za Karakalovo konstitucijo (str. 105; mona ali celo verjetna letnica je 214), prav2 tako naj opozorimo na dober doma prikaz (V. Koroec, Rimsko pravo, Ljubljana 1980 , 2235; zakon o citiranju in ve konstitucij je s hrvatskim prevodom objavil A. Romac, Izvori rimskog prava, Zagreb 1973, 90137). Zadnje in najobseneje poglavje je posveeno zgodovini kranstva v pozni antiki (str. 108141 in 199215). Martin obravnava predvsem splona vpraanja: zakonodajo proti poganom in Judom, irjenje kranstva, boje proti zadnjim poganom, fenomen menitva, svetniki kult, poloaj in funkcijo kofov, nastanek cerkvene organizacije, vlogo koncilov in sinod, nastanek papeke oblasti, nastanek nacionalnih cerkva. Martin omenja regionalnozgodovinske in lokalnozgodovinske tudije (str. 199), vendar bi bilo prav, da bi jim posvetil kakno mesto v seznamu literature, ki je prav na tem podroju najibkeji. Samo opozorimo naj na nekatera dela, ki se v knjigi ne omenjajo, ki pa so za poznavanje razvoja kranstva v obravnavanih regijah kljunega pomena: dve monografiji, ki ju je napisal J. Zeiller za Podonavje in Balkan (Les origines chrtiennes dans le province ' romaine de Dalmatie, Paris 1906, 2. izd. Roma 1967; Les origines chrtiennes dans les provinces danubiennes de l'empire romain, Paris 1918) ; za vzhodnoalpski in panonski prostor vrsta prispevkov v publikaciji Severin zwischen Rmerzeit und Vlkerwanderung, Linz 1982, nazadnje R. Pillinger, Preganjanje kristjanov in unievanje templjev na ozemlju Avstrije v rimski dobi, Zgodovinski asopis 39, 1985, 173183 (glej tudi Wellen der Verfolgung in der sterreichischen Geschichte, Schriften des Institutes fr sterreichkunde 48, Wien 1986, 517) za vzhodni in osrednji Balkan R. Pillinger (Hrsg.), Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens zwischen Orient und Okzident, Wien 1986; zbornik Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987; e omenjeni zbornik Villes et peuplement dans l'Illyricum protobyzantin, Rome 1984; za vzhodne pokrajine cesarstva F. Thelamon, Paens et chrtiens au IV e sicle, Paris 1981, za Britanijo Ch. Thomas, Christianity in Roman Britain to AD 500, London 1981, cela vrsta monografskih prikazov obstaja za severno Italijo, morda najbolj reprezentativen med njimi je kolektivno delo Da Aquileia a Venezia, Milano 1980. Ve novih raziskav je posveenih koncilu v Serdiki (glej I. Opelt v publikaciji R. Pillinger (Hrsg.), Sptantike und frhbyzantinische Kultur Bulgariens, 8592; Miscellanea Bulgarica 5, 1987, 211 ss. in drugod), e ve pa koncilu v Ogleju leta 381 (glej zbornik Antichit Altoadriatiche 21, 1981; bolj podrobno literaturo navaja R. Brato, Miscellanea Bulgarica 5, 1987, 175; Idem, Zgodovinski asopis 40, 1986, 372 s. op. 58). Tretji del knjige predstavlja bibliografijo virov in literature (880 naslovov), ki je sistematina in smiselno zastavljena. Pri navedbah nekaterih virov ne najdemo tekstnokritine izdaje (temve samo prevod), nekaterih avtorjev v seznamu virov ne najdemo, eprav bi tja sodili (npr. Hieronim, ki je pomemben tudi kot zgodovinski vir) ; Paschoudova izdaja Zosima je prila naprej od prvega zvezka; za vire in splono problematiko tudija poznoantine dobe glej A. Lippold H. Popp, Kontinuitt und Wandel in der spteren rmischen Kaiserzeit (Rmische Geschichte II). Arbeitsmaterialien fr den Geschichtsunterricht, 11. Jahrgangstufe, Mnchen 1978). Seznam literature praktino ne prinaa del jugoslovanskih avtorjev (izjema je v tem pogledu J. Sael, zastopan v analitinem delu z dvema tudijama), zato bi ga veljalo za Balkan dopolniti, prav tako za regionalno zgodovino severne Italije. Kraje poglavje o kulturni zgodovini, lahko tudi v okviru zadnjega poglavja o kranstvu, bi moglo- predstaviti pomembno kulturnozgodovinsko oplajanje med razlinimi deli cesarstva, kar pa je e v veliki meri naloga prihodnjih raziskav (za Oglej prim, zbornike Antichit Altoadriatiche 5, 12, 19, 26). Nedvomno bi se s tem slika zgodovine pozne antike e dopolnila. Navedene pripombe so obrobnega znaaja v primerjavi z velikim delom, ki ga je Martin opravil zelo solidno, in v celoti le neznatno zasenijo sicer splono zelo dober vtis o knjigi, napisani z izvrstnim znanjem in vso potrebno akribijo. Rajko Brato

606

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4

P e t e r S c h r e i n e r , Byzanz. Oldenbourg Grundri der Geschichte, herausgegeben von Jochen Bleicken, Lothar Gall, Hermann Jakobs, Band 22. Mnchen : R. Oldenbourg Verlag, 1986. 226 strani. Zvezek o zgodovini Bizanca je napisal klnski bizantinolog Peter Schreiner, ki v nai historini publicistiki ni neznano ime (prim. Zgodovinski asopis 41, 1987, 353 356; 399407; 42, 1988, 512). Tematsko se ta zvezek navezuje na e predstavljeni etrti zvezek zbirke z naslovom -Pozna antika in preseljevanje ljudstev (J.Martin). Knjiga obsega po e znanih naelih zbirke pripovedni del (str. 196), analitini del (temeljni problemi in tendence v raziskovanju, str. 97154) ter vire in literaturo (str. 155189) z dodatki (seznam vladarjev, rodovniki bizantinskih dinastij, kronoloka preglednica, historina karta, kazalo avtorjev, imensko in stvarno kazalo). Avtor uvodoma poudari tveganje, ki ga nujno prinaa pisanje zgoenega pregleda tisoletne bizantinske zgodovine in opozori na neupravienost negativnega prizvoka, ki ga e vedno vsebuje pojem Bizanc kot prispodoba servilnega dvornega ivljenja in despotskega naina vladanja v okosteneli drubi. Ta zakoreninjena predstava o Bizancu je napana, bizantinska drava in druba e zdale nista bili nekaj okostenelega, temve ju oznauje dinamien razvoj. asovni okvir bizantinske zgodovine, ki se po veinsko sprejeti periodizaciji deli v zgodnjebizantinsko, srednjebizantinsko in poznobizantinsko dobo, z izjemo konca (padec Konstantinopla 1453) ni popolnoma jasen. Kot zaetek zgodnjebizantinske dobe se najbolj po pravici postavljata letnici 324 oziroma 330 (ustanovitev oziroma posvetitev Konstantinopla), kot mejnik med zgodnjebizantinsko in srednjebizantinsko dobo raje konec kot nastop vlade cesarja Herakleja (610641), kot mejnik med srednjebizantinsko in poznobizantinsko dobo pa ponavadi kriarsko zavzetje Konstantinopla leta 1204. Prostorski okvir bizantinske zgodovine se je zelo spreminjal. Najvejemu obsegu sredi 6. stoletja po zakljuku Justinijanove rekonkviste sledi skoraj dvestoletno obdobje manjanja obsega drave (langobardsko zavzetje velikega dela Italije, slovansko in avarsko zavzetje vejega dela Balkana, silovita ekspanzija Arabcev v 7. in 8. stoletju, ki je Bizancu odvzela Afriko, ozemlje v Aziji pa skrila na Malo Azijo). Nato sledi ozemeljsko veanje drave v 9. in 10. stoletju z vrhom v asu cesarja Basilija II. (9761025), ko je drava zaasno dosegla mejo na Donavi, Evfratu in Araksu, vendar je bila kljub temu dosti manja kot v Justinijanovi dobi. Sledi ponovno krenje drave, ko so ji ozemlje odvzeli Selduki v Mali Aziji, Normani v juni Italiji, Srbi in Bolgari na Balkanu. Proces krenja dosee svoj vrh v kriarskem zavzetju prestolnice 1204 in v zaasnem razpadu drave. Po ponovnem zedinjenju je bila drava v pozni dobi ozemeljsko majhna, omejena na prestolnico s trakim zaledjem, severno Grijo, Peloponez. V zaetku 14. stoletja je bila sprio ekspanzije osmanskih Turkov trajno izgubljena Mala Azija. Bizantinska drava je izgubila medsebojno ozemeljsko povezanost in je bila na koncu svoje zgodovine omejena le na Bizanc z okolico, na nekaj mest ob crnomorski obali in na Peloponezu. V tej dravi je igrala prestolnica, zlasti po izgubi ali padcu pomena vseh drugih velikih mest na vzhodu od 7. stoletja dalje izjemno vano vlogo kot politino, duhovno, cerkveno in gospodarsko sredie. Tako velikega pomena ni imela v odnosu do celotne drave nobena druga prestolnica v katerikoli drugi antini ali srednjeveki dravi (str. 6). Schreiner v nadaljevanju kratko predstavi zgodnjebizantinsko dobo, ki je identina s poznoantino, dobo, ki jo zaznamuje vrh v asu Justini j ana in strahovite ozemeljske izgube na vseh delih cesarstva, razen v Mali Aziji do srede 7.stoletja (str. 712). Ve prostora posvea srednjebizantinski dobi (str. 1225), v kateri je Bizanc dosegel nekatere uspehe (zavrnitev Arabcev, pokristjanjenje Bolgarov, Cirilova in Metodova misijonska akcija, pokristjanjenje Rusov, zmaga nad Samuelovo bolgarsko dravo s srediem na podroju dananje Makedonije), vendar se je tudi zapletla v komplicirane odnose s frankovsko dravo in nato z nemkim cesarstvom, doivljala poraze in zmage v vojnah z Bolgari, izgubila Sicilijo in ozemlja v juni Italiji ter doivljala teke notranje pretrese (ikonoklazem, gibanje pavlikijancev, dravljanske vojne, izguba trgovske iniciative v prid Benetk) in nazadnje prenaala teko breme kriarskih vojn, ki so povzroile nove zaplete in so leta 1204 povzroile njeno katastrofo. Poznobizantinska doba od 13. do 15. stoletja (str. 2632) je bila v svojem razvoju manj dinamina, z zaetnim vzponom in nato postopnim propadanjem. Ponovni zdruitvi drave do 1261 s strani nikajskega cesarstva pod dinastijo Paleologov je sledil ponoven dvig v rang velesile, zatem pa postopno krenje ozemlja in propadanje ob irjenju Turkov v Mali Aziji ter vzponu Srbije in ponovnem vzponu Bolgarije na Balkanu. Bizanc je priel zlasti v senco moi Turkov in deloma Srbije. Po turkih zmagah nad Srbijo (1389) in Bolgarijo (1393) sledi kriza turke sile zaradi poraza proti Mongolom 1402, obenem mrzlino iskanje pomoi na Zahodu v Bizancu. Ponovno ofenzivno obdobje turke drave od tridesetih let 15. stoletja se je konalo z zavzet-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

607

jem Konstantinopla 1453 ter zatem zadnjih ostankov bizantinske drave na Peloponezu ter z zavzetjem Trapezunta (1460/1461). Pri prikazu gospodarske in drubene zgodovine (str. 3345) je Schreiner predstavil razvoj denarnega sistema, ki je kljub obasnim krizam vzdral do zaetka 14. stoletja, ko je bizantinski denar izrinil beneki dukat, predstavil je davni sistem, drubene razmere na podeelju, ki so zelo raznolike (kolonat, svobodni kmetje, ki jih je zajel proces propadanja, karistikariat, pronijarji, parojki), in v mestih, zlasti v prestolnici (udeleba ljudstva v politinem ivljenju prek cirkukih strank, upori zelotov v Solunu v letih 13421350, ki pa so le deloma odraz drubenih napetosti in jim ne moremo pripisovati znaaja razrednega boja ali jih primerjati z gibanji v italijanskih mestih). Sledi prikaz obrtne proizvodnje in trgovine (str. 4045), ki je po veliki ekspanziji v zgodnjih obdobjih (zveze z Indijo in Kitajsko, zveze do Britanije in dananjega ruskega podroja) doivela zaton, ko so jo od 10. stoletja dalje prevzemale v vse veji meri italijanske mestne drave, zlasti Benetke, Pisa in Genova. V nadaljevanju predstavi Schreiner upravno zgodovino Bizanca, njen razvoj od poznoantine province do ureditve tem od Herakleja dalje in do njihovega zatona od 10. stoletja dalje, vlogo dvora in organov centralne uprave (str. 4656), nato ustavno zgodovino (pravni poloaj in vloga cesarja, njegov nastop oblasti, naslovi, pojem dinastije, vloga cesaric v Bizancu, cesarjev odnos do cerkve, ljudstva, vojske in senata). V meddravnih odnosih je Bizanc vseskozi izraal tenjo po prvenstvu, medtem ko se je odnos do tujcev v dravi kazal skoraj samo v razmerju do romarjev in trgovcev (str. 5767). V obsenem poglavju o cerkvi in menitvu (str. 6881) je Schreiner poudaril pomen teh bizantinskih institucij, ki so edine preivele propad drave. Bizantinska cerkev se je v nekaterih ozirih precej razlikovala od zahodne. kofje so bili v Bizancu voljeni praviloma iz kroga menihov. Eden najbolj znailnih pojavov bizantinske cerkve je tako imenovani cezaropapizem, ki pomeni tesno povezanost med cerkvijo in dravno oblastjo z monostjo cesarja, da odloilno posega v cerkvene zadeve. Avtor poudarja, da je izraz cezaropapizem neustrezen, narejen po kriterijih razvoja zahodne cerkve, in odraa nerazumevanje notranjega razvoja bizantinske drave, v kateri je bilo tako stanje vzpostavljeno e s cesarjem Konstantinom in tudi s strani cerkve ni bilo nikoli vpraljivo. V nadaljevanju predstavi verske spore, ki jih je polna bizantinska cerkvena zgodovina (arijanizem, monofizitizem, ikonoklazem, pavlikijanstvo, bogomilstvo, hesihazem in palamizem), borbo za primat med Kimom in Konstantinoplom, ki je vodila v razkol leta 1054, razkol, ki ga tudi prizadevanja za ponovno zdruitev zlasti v zadnjih desetletjih obstoja Bizanca niso mogla odstraniti. Posebno mesto v bizantinski cerkveni zgodovini pripada bizantinskim misijonom, v katerih zavzemata osrednje mesto dve akciji: delovanje Cirila in Metoda ter njunih uencev od zadnje tretjine 9. stoletja z izjemno velikimi posledicami za razvoj junoslovanskega sveta ter pokristjanjenje Rusov leta 988. Menitvo v Bizancu je imelo specifine poteze, ki so izhajale deloma iz vzhodnih asketskih tradicij zgodnjekranske dobe (stiliti, saloi), deloma pa so bile rezultat specifinega razvoja bizantinske drave. Omenimo naj nastanek velikih sredi menitva, ki so imela vano gospodarsko in socialno vlogo, kulturno pa niso imela takega pomena kot samostani na Zahodu. Poglavje o kulturnem in duhovnem ivljenju (str. 8296) prinaa temeljit prikaz bizantinske knjievnosti, posebej zgodovinopisja, predstavitev vzgoje in izobraevanja, upodabljajoe umetnosti in glasbe. Vsekakor je zanimiv podatek o tevilu ohranjenih bizantinskih rokopisov: teh je ca. 30.000 za as pred 1453, celotno tevilo pa znaa ca. 47.000 (str. 91). V analitinem delu je avtor predstavil najprej zgodovino bizantinologi j e kot vede, ki jo danes gojijo v 27 dravah (pri nas se je kot sredie mednarodnega pomena uveljavil bizantinoloki intitut v Beogradu, ki izdaja tudi edino bizantinoloko revijo v Jugoslaviji), sedanje stanje v razvoju te vede, ki je na nekaterih podrojih dokaj napredovala (npr. na podroju politine zgodovine, zgodovinskih pomonih ved, numizmatike), na drugih manj (npr. pri izdajanju virov, v historini geografiji, umetnostni zgodovini) ali celo zelo malo (na podroju epigrafike in arheologije). Bizantinologija kot veda se je v znatni meri razvila iz klasine filologije, danes pa dobiva impulze za svoj razvoj tudi od slavistike, patristike, islamskih ved itd. Viri za tudij bizantinske zgodovine so ohranjeni zelo neenakomerno tako z ozirom na as kot z ozirom na zvrsti, veliko se jih je izgubilo, zlasti listin. V poglavju o kontinuiteti in prilagoditvi naenja avtor problem preivetja antinih institucij in njihovega preoblikovanja; zanimivo, dosti obravnavano je vpraanje, ki se ga je avtor dotaknil (str. 120) : zakaj je Vzhod preivel, medtem ko. je zahodno rimsko cesarstvo v 5. stoletju propadlo (prim, o tem tudi K. Christ [Hrsg.], Der Untergang des rmischen Reiches, Darmstadt 1970). Precejnjo pozornost posvea avtor odnosom Bizanca do Zahoda, ki so bili v glavnem zelo zapleteni. Samo omenimo naj spor za jurisdikcijo nad Ilirikom, spor zaradi cerkvenega primata, probleme, ki jih je

608

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

sproilo kronanje Karla Velikega za cesarja leta 800, zapletene odnose v Italiji, odnose do italijanskih mestnih drav in posebej problemi, ki so nastali za Bizanc s kriarskimi pohodi. Pri obravnavanju bizantinskih odnosov do tujcev (posebej Judov in od 14. stoletja tudi Ciganov) in zlasti do sosedov se je avtor dotaknil pomembnih tem, ki se nanaajo na zgodovino jugoslovanskih narodov. Pri obravnavi Cirilove in Metodove misijonske akcije avtor po pravici opozarja na brezbreno literaturo, ki dale presega monosti in kapacitete razpololjivih virov (str. 133). Zanimivo je tudi vpraanje slovanske kolonizacije Balkana in ponovne helenizacije (nekako do srede 9. stoletja) tistih grkih pokrajin, ki so bile v 7. stoletju preplavljene s slovanskim ivljem. Posebej posvea avtor pozornost odnosom Bizanca do treh slovanskih narodov, ki so imeli najvejo vlogo v bizantinski zgodovini, do Bolgarov, Srbov in Rusov, zatem predstavi stike Bizanca z drugimi narodi v Evropi in Aziji (Madari, Albanci, Romuni, Perzijci, Arabci, Armenci, Gruzinci, Selduki in osmanskimi Turki). Sledi analitien prikaz vloge cesarja, drave in cerkve, predstavitev oblik odvisnosti (zlasti na podroju agrarnih odnosov, vpraanje fevdalizma), konno prikaz kljunih vpraanj iz kulturne zgodovine. Seznam virov in literature na koncu (ve kakor 670 naslovov) je urejen po predstavljenih temah in prinaa izrpno informacijo o bizantinolokih raziskavah. Naj ob predstavitvi Schreinerjeve knjige kratko spregovorimo o regionalnem vidiku bizantinolokih raziskav, tako kot pri predstavitvi prejnjih zvezkov. V okvir bizantinske zgodovine je bilo za kraji ali dalji as vkljueno praktino celotno jugoslovansko ozemlje, zato je za bizantinologijo pri nas upravieno precejnje zanimanje. Ce pa pogledamo na slovenski prostor in njegovo sosedstvo, moremo rei, da obsega bizantinska doba v tem primeru le kratek as pol stoletja ali ponekod e manj. Ta traja od bizantinske osvojitve Istre in dananjih slovenskih pokrajin v vojni z Vzhodnimi Goti leta 540, pri emer je civitas Noricum e 546 prepuena Langobardom, prek epizode langobardskega premika ez slovensko ozemlje v Italijo 568 do slovanskega zavzetja in unienja poznoantinih mest okrog leta 590 ali najkasneje do leta 600, na podroju Istre pa se bizantinska doba podalja za dve stoletji, do okrog leta 788, ko so Franki zavzeli bizantinsko Istro. Sprio tako majhne in z viri sorazmeroma slabo zastopane dobe bizantinske zgodovine v naih deelah in sosedstvu nas ne sme presenetiti, e se je v slovenski zgodovinski znanosti, ki se je izoblikovala v prvi vrsti kot nacionalna veda, bizantinologi j a uveljavila le v majhni meri (prim. R. Brato, Zgodovinski asopis 37, 1983, 255 s.). Dela slovenskih avtorjev, ki se nanaajo na regionalno bizantinsko zgodovino, so posveena v prvi vrsti vpraanjem naselitve Slovanov na ozemlje, ki je bilo formalno bizantinsko, deloma tudi vpraanjem cerkvene zgodovine tega asa (glej nazadnje B. Grafenauer v knjigi: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, 321375), deloma tudi vpraanjem umetnostne zgodovine in arheologije tega asa (v vrsti tudij zlasti B. Marui za Istro) in numizmatike (P. Kos, The Monetary Circulation in the Southeastern Alpine Region ca. 300 B. C. A. D. 1000, Ljubljana 1986, 225 ss.). Presenetljivo malo so se slovenski zgodovinarji posveali prouevanju zgodovine bizantinske Istre v 7. in 8. stoletju, o emer je napisal nazadnje dober pregled edini mednarodno uveljavljen bizantinolog slovenskega rodu J. Ferluga (berlegungen zur Geschichte der byzantinischen Provinz Istrien, Jahrbcher fr Geschichte Osteuropas 35, 1987, 164173). Drugo podroje v slovenski historiografiji, ki se vkljuuje v bizantinologijo, je prouevanje dobe sv. Cirila in Metoda, o kateri smo v zadnjih letih dobili zelo dobro in prirono zbirko virov s pojasnili in ve novih prikazov (Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih, Acta Ecclesiastica Sloveniae 7, Ljubljana 1985; vrsta lankov v revijah: Bogoslovni vestnik 45, 1985/2 in Slavistina revija 34/1, 1986). Na kasneji as se nanaa izdaja bizantinskih virov: V. Moin A. Sovre, Dodatki h grkim listinam Hilandarja, Ljubljana 1948. S tem se najpomembneji prispevki slovenske zgodovinske znanosti na podroju' bizantinologije izrpajo. Precej vejo pozornost posveajo v novejem asu regionalni zgodovini bizantinske dobe na severnem Jadranu italijanski in hrvatski znanstveniki, ki so e prili do pomembnih sintez ali temeljitejih tematskih pregledov (A. Carile, G. Fedalto, S. Tavano, G. Cuscito, L. Margeti, A. Sonje in drugi). Schreinerjeva knjiga, napisana z izvrstnim poznavanjem bizantinske zgodovine v najirem smislu, je vsekakor odlien prironik tako za bizantinologe kakor za tiste zgodovinarje, ki pri svojem delu le obasno naletimo na vpraanja iz zgodovine Bizanca. Raj ko B r a t o

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

609

Acta historco-oeconomica Iugoslaviae. asopis za ekonomsku historiju Jugoslavije, Vol. 11, 12 in 13, Zagreb: 1984, 1985 in 1986. Str. 250, 247 in 246. Pred nami so trije letniki revije, ki je kot edina snecializirana v jugoslovanskem prostoru namenjena objavam znanstvenih prispevkov iz gosnodarske zgodovine jugoslovanskih narodov. Objavlja pa tudi razprave tujih avtorjev, v katerih obravnavajo probleme iz gospodarske zgodovine bodisi jugoslovanskega bodisi irega balkanskega prostora oziroma sosednjih ozemelj, ki so bili gospodarsko povezani z zgodovinskim razvojem naih narodov; temu je namenjena v reviji posebna rubrika in se razprave tiskajo v tujih jezikih. Urednitvo na ta nain neposredno posreduje domaim raziskovalcem rezultate tuje historiografije in opravlja pomembno nalogo medsebojnega povezovanja, kar je za razvoj te smeri zgodovinske vede e kako vano. Revija, katere sede je v Zagrebu, redakcijo pa sestavljajo predstavniki zgodovinskih drutev iz vseh republik in pokrajine Voivodine, izhaja redno, eprav glede na izid letnikov z ve kakor enoletno zamudo. Veino prostora v reviji zavzemajo besedila razprav, le malo pa ga urednitvo' namenja rubrikama Recenzije i prikazi ter Struni prilozi. Ob pregledu vseh teh treh letnikov z blizu 750 stranmi in 17 razpravami, posamezne celo v obsegu samostojne publikacije, moremo ugotoviti veliko raznolikost problemov, ki jih obravnavajo skozi dolgo obdobje od poznega srednjega veka do- sedanjega asa oziroma do osvoboditve. Razprave v teh treh letnikih bi mogli strniti v tri vsebinske komplekse. Prvi zajema raznovrstno agrarno problematiko in je sem teti razorave Z. Puska, Neki initelji razvoja hrvake govedoreje u drugoj polovini 19. stoljea (11, str. 161182), I. Mauran, Popis vlastelinstva IlokGornji Srem 1737. godine d l , str. 183 222), I. Erceg, Zemljouivaoci, selino zemljite, kmetska podavanja (ili fevdalna renta) dvaju veleposjeda u Gorskom Kotaru (druga polovina 18. stoljea) (13, str. 1 46), kjer je na primeru Batthyanyjevega in komornega posestva prikazal urbarialno ureditev fevdalnih odnosov ter gmotno stanje in drubeni poloaj podlonikov. Posebej je v tem sklonu poudariti demografsko prouevanje oodlonikega Drebivalstva na posameznih delih banatskega in hrvakega podeelja. Strukturo in gibanje prebivalstva v nekdanjem Temivarskem Banatu, kronski domeni Dod dvorno komoro od 1718 dalje, ki je bil leta 1779 razdelien na upanije, kakor so jih e rjoorej uveljavili na Ogrskem, je obdelal I. Erceg, Kretanje i struktura stanovnitva u banatskim upanijama (1782, 1787, 1793) (12, str. 119). Avtor je to problematiko za hrvakoslavonsko ozemlje obirneje obdelal v kniigi Stanje i struktura stanovnitva u hrvatsko-slavonskim upanijama godine 1782.. Starine JAZU, knj. 59, Zagreb 1984, str. 310. I. Erceg je napisal tudi razpravo Pregled stanovnitva tokom dva decenija (1768 1789) u karlovakom generalatu (Hrvatska vojna krajina) (12, str. 153166). Za ta as je ugotovil tevilo prebivalstva in razmerje med spoloma, starostno strukturo in gostoto- poseljenosti. Z demografskimi voraanji na vukovarskem zemljikem posestvu se je ob pregledu gospodarskega stanja ukvarial tudi S. Sran, Pregled gospodarskog i demografskog stanja vukovarskog vlastelinstva (17281736) (13. str. 189227). Posebej je zopet znotraj te skupine nateti dve zelo zanimivi razoravi. ki obravnavata del bosanskega turkega ozemlja v (leta 1537 nastalem) klikem sandaku, katerih avtor je F. D. Spaho. V prvi, Jedan turski popis Sinja i Vrlike iz 1604. godine (12, str. 21120), daje za nahiii Sinj in Vrlika na Dodtagi naJDOznejega in hkrati najobsenejega defterja za kliki sandak iz leta 1604 gospodarsko-, drubeno, versko in deloma tudi demografsko stanje vakega orebivalstva. niegove obveznosti in pravni poloaj. Besedilo tega defterja, najzgodneji ie iz leta 1550. ie v raznravi v nrevodu objavil in dal s tem monost drugim raziskovalcem za nadaljnie tudiie. zlasti za demografsko, toponomastino in onomastino analizo navedenega ozemlja. V drugi razpravi, Solitsko zalee u Drvim turskim popisima (13. str. 4786). ie av+nr zajel in na enak nain obdelal DO defterjih iz leta 1528 in 1550 e nove nahiie klikega sandaka, do leta 1537 bosanski sandak (gre za nahije Petrova gora, Petrovo polje in Zminje, ki lee ob sinjski in vrliki nahiji). Drugo obmoje razprav je zajelo vpraanja iz neagrarnega dela gospodarstva, zlasti so avtorji obravnavali problematiko trgovine, industrije, splonega gosoodarskega razvoja in gospodarske politike. V as Doznega srednjega veka je Dosegla razprava B. Hrabak, Katalonci izmeu italijanskih gradova i Dubrovnika 13901530 (13, str. 141188). V njej je avtor na njemu lasten nain po Dodatkih iz dubrovnikega arhiva prikazal trgovske zveze katalonskih trgovcev z Dubrovnikom in italijanskimi mesti, kier so delovali tudi dubrovniki trgovci (Benetke in nekatera druga beneka mesta. Pesaro in Ancona v Markah. Lanciano, Manfredonia, Barletta. Trani. Bari v Abrazih in Apuliji. Siracusa, Messina, Saragosa na Siciliji ter Neapelj. Firence. Rim. Genova in e druga mesta). Podatki govore o trgovskih ooslih z razlinim b^gom, njegovo koliino in vrednostjo, iz njih spoznamo denarno in menino poslovanje, obseg zvez in e marsikaj drugega. Razorava I. Erceg. Oivliavanje i razvitak trgovine izmeu habsburke monarhije i Turske u 18. stoljeu (13, str. 115140) posee v

610

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 - 1988 4

trgovske odnose med Avstrijo in Turijo po miru v Poarevcu, ko sta cesar Karel in sultan Ahmed 1718 sklenila tudi trgovsko in pomorsko pogodbo (Tractatus commera et navigationis). Pogodbo je avtor s kratkim uvodom in seznamom literature v originalu in prevodu tudi objavil hkrati z aktom Marije Terezije iz leta 1774, ki je doloal pogoje za bivanje turkih.trgovcev na ozemlju Ogrske in Hrvake in za njihovo trgovanje. asovno sledi prispevek I. Karaman, Privredni ivot banske Hrvatske u doba ilirskog pokreta (13, str. 87114). V njem je v sintetini obliki prikazal agrarne odnose in gospodarstvo, cehovsko obrt, manufakture in prve tovarne, razvoj prometnih poti ter trgovino v tem delu Hrvatske. I. Erceg je v razpravi Nastajanje trgovakih poduzea i osiguravajuih drutava u Rijeci u 2. polovici 18. i u 1. polovici 19. stoljea (11, str. 1160) ki ima obseg samostojne monografije, dal predvsem pregled originalnih aktov o ustanavljanju trgovskih in zavarovalnih delnikih drub v tem pristanikem mestu. Ta razvojna rta je bistveno vplivala na razvoj trgovskega poslovanja, obrti in manufakture in na nastajanje celotnostnih kapitalistinih proizvajalnih odnosov. Pokojni plodni zgodovinar V. Vinaver je napisal zelo zanimivo^ razpravo Ekonomska kriza i kursevi industrijskih akcija u Jugoslaviji (19291935) (12, str. 167 188). Kot zadnjo je tod nateti razpravo B. Marovi, Privredna djelatnost narodne vlasti u Crnoj gori 19411945. godine, kjer daje sliko naporov za oskrbo NOV in siromanega prebivalstva v asu NOB. Posebej, kot tretji kompleks, je nateti tri razprave tujih avtorjev. Med njimi je na prvo mesto postaviti razpravo znanega madarskega gospodarskega zgodovinarja Z. Pl Pacha, ki je v prevodu objavil uvodni referat na 8. mednarodnem ekonomskem kongresu v Budimpeti leta 1982 z naslovom Trgovako poduzetnitvo i maarski narodni karakter (12, str. 121152). V njej se je dotaknil pomena in vloge trgovine in trgovske podjetnosti (Kapitalgeist) pri razvoju kapitalizma na Madarskem od asov zgodnjega kapitalizma dalje do uveljavljanja kapitalistinega gospodarstva. Postavil je ta razvoj v evropski okvir in poudaril, da so bile razvojne tendence v kapitalizem na Madarskem mnogo blije vzhodnoevropski poti kakor pa Zahodu. Ruska avtorja J. A. Pisarev in L. M. Morduhovi iz Moskve sta prispevala razpravi o ekonomski politiki Rusije na Balkanu in Blinjem Vzhodu (11, str. 233241) in obseno razpravo o koncepcijah, programih in staliih Jurija Kriania kot gospodarskega misleca in pisca (13. str. 189227). Tej razpravi, ki pomeni nov prispevek k bogati literaturi o slavnem hrvakem rojaku, je urednitvo dodalo tudi faksimile odgovarjajoih poglavij Krianievega poglavitnega dela Politine misli, ki so avtorju sluila kot vir. V rubriki Struni prilozi, ki jo zasledimo le v 13. letniku revije, so trije prispevki. I. Erceg je poroal o devetem mednarodnem kongresu gospodarskih zgodovinarjev v Bernu leta 1986, ki se ga je kot eden redkih jugoslovanskih zgodovinarjev udeleil in imel tam referat. Jadranka Nerali je v zvezi z znano monografijo J. C. Hocqueta, Le sel et la fortune de Venice, I-II. Lille 1978/9. zbornikom Sale e saline nell'Adriatico (secc. XVXX) a cura di A. di Vittorio. Napoli 1981, in najnoveje razprave J. C. Hocqueta, Le roi. le marchand et le sel, v Actes de la table ronde -L'impt du sel en Europe XIII e XVIII e sicle, Lille 1987, pripravila Prilog bibliografiji o solanama i kupoprodaji soli na Jadranu i Mediteranu in posebej prikazala vsebino knjige, ki jo je izdal A. di Vittorio. V sicer redni rubriki revije Recenzije i prikazi je, al, v vseh teh treh letnikih revije le pet poroil oziroma ocen, deloma tujih deloma domaih del. Revija izpolnjuje svoje poslanstvo, pospeuje in usmerja prouevanje gospodarske zgodovine, ustvarja povezave z inozemstvom in izhaja v zadovoljstvo vseh bralcev doma in na tujem. Ferdo Gestrin

Acta historico-economica. Jugoslaviae, Vol. 14 (1) kolska knjiga, Zagreb: 1987, 232 str. V tej tevilki so zbrani prispevki mednarodnega znanstvenega sreanja z naslovom Vloga ivinoreje v gospodarskem ivljenju naih narodov v preteklosti (in sedanjosti), ki je bil v Budvi od 26. do 28. marca 1987. Organizirali pa so ga: Komisija za gospodarsko zgodovino Zveze zgodovinarjev Jugoslavije, Urednitvo revije Acta historico-oeconomica Jugoslaviae, Kmetijski intitut Titograd, Republiki komite za kmetijstvo, gozdarstvo in vodno gospodarstvo rne gore, Drutvo zgodovinarjev rne gore in Zgodovinski intitut rne gore. Uvodni prispevek je dal Ivan Erceg (Stoni fond kao izvor u odravanju materijalnog ivota stanovnitva). V njem pisec obravnava splona vpraanja v zvezi z ivino__y hrvakih deelah od naselitve Slovanov (Hrvatov) do noveje dobe. Poudarja odloilen pomen ivinoreje v gospodarskem ivljenju ljudi zlasti v hribovitem svetu. Obravnava gospodarsko politiko vsakokratnih oblasti, ki se nanaa na ivinorejo, ter posamezne panoge ivinoreje: overejo, govedorejo, konjerejo, svinjerejo. Podrobneje

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 - 1988 - 4

611

razleni ekstenzivno in intenzivno ivinorejo, pomen delovne (vlene) ivine in pomen ivine v organizaciji vojakih enot. Prispevek se bo nadaljeval v naslednji tevilki. Enver Imamovi je prispeval Osvrt na stoarstvo predantikog i antikog doba na podruju rimske provincije Dalmacije. V njem na podlagi kostnih najdb dokazuje razvoj ivinoreje od plasti s kostmi le divjih ivali do plasti s prevladujoimi kostmi domaih ivali, ne zgolj ob jadranski obali, temve tudi na obmoju juno od Save, zlasti v najdiih Obre pri Kaknju, v Crveni Stijeni na meji med Hercegovino in Crno goro ter drugod. V sestavku je veliko navedb o zgodovini posameznih domaih ivali. Iz bronaste dobe sta prikazani najdii Donja Dolina ob Savi pri Bosanski Gradiki in selie Rioa ob Uni pri Bihau. V teh dveh krajih so v enakem obsegu redili koze, ovce in svinje, goveda pa mnogo manj. To je bilo znailno za vse obmoje med Savo in Jadranom. Hribovska selia kot je npr. Lisiii pri Konjicu pa so bila e mnogo bolj usmerjena v lov. Iz antinega obdobja rpa pisec podatke od tedanjih piscev, zlasti od Hekataja iz 6. stoletja pr. n. t. Ta pisec ceni plodnost obalne ivine in omenja neko posebno volneno obleko. Sled imena od ovc in koz naj bi imeli mesti Trogir (Tragurion) in Duvno (Delminium). Rimska okupacija Dalmacije je najprej pomenila veliko motnjo v ivinoreji, po konsolidaciji pa je ivinoreja zopet postala zelo pomembna gospodarska panoga prebivalstva. Sasoma je postala Dalmacija izvoznica ivine in ivinskih pridelkov. Zlasti sta bili cenjeni dve vrsti sira. Na podlagi volne se je razvila neke vrste tekstilna predelava (industrija). Obrat v Saloni je postal sasoma najveji v rimskem cesarstvu, ki je delal za potrebe cesarskega dvora. Poleg drugih naravnih virov (resursov) je tudi ivinoreja Drioomogla, da je bila Dalmacija med gospodarsko najpomembnejimi rimskimi provincami. Milo Blagojevi predstavlja Dabine u stoci i stonim proizvodima u srednjovekovnoj Srbiji. Podrobno je obdelana desetina od ivine (zlasti od svinj, ovc in ebel) in travarina. Pisec je dajatve razdelil v tri skupine: a) daiatve v prid cerkve, b) dajatve v prid kralja in drave in c) dajatve v prid zemljikih gospodov. Prve dajatve podlonikov niso posebno obremenjevale, druge so lahko bile orecejnje breme, ker je lo v bistvu za pojezdo za kralja, njegovo spremstvo in dravne sle. Zemljiki gospodje so bili lastniki najboljih panikov in so terjali travarino. Rua Cuk je imela referat Izvoz stoke i stoarskih proizvoda Srbije u Veneciju u XIII. i XIV. veku. Gre v irem smislu za trgovske zveze med Srbijo in Benetkami v tem obdobju, saj so ivina in zlasti razline vrste ko bile glavni srbski izvozni artikel, ki je nato seveda omogoal ustrezen uvoz iz Benetk. Kratek referat vsebuje veliko zanimivih podrobnih podatkov, ki temeljijo na arhivskem gradivu, objavljenih virih in literaturi o srednjem veku. Marica Malovi-uki je dala prispevek Ispaa na kotorskoj teritoriji u XIII. i XIV. vijeku. V tem delu gre za pojav, da so kotorski meani imeli v lasti ivino, ki je pa zaradi raznih razlogov niso mogli sami vzdrevati, temve so jo dajali v rejo, tako da je pastir-rejec dajal lastniku doloen dele prireje (teleta, mleko, sir), nekaj pa je obdral zase. Taki odnosi so bili v manjem obsegu prav do povojnega obdobja znailni tudi za nae razmere, ko so bolje situirani kmetje, gostilniarji ali mesarji dajali v rejo ivino (vole npr. za delo revnejim kmetom, ki jim je ivina poginila, ali kmetom, ki so jim pogorele gospodarske stavbe). Isti pojav je bil tudi pri tako imenovanih -eleznih kravah, ki so jih posamezniki darovali cerkvam, kljuarji pa so jih nato dajali v rejo in skrbeli za cerkvene dohodke od njih in da jih rejci niso odtujili. Po pogodbah, ki so jih sklepali na obmoju Boke Kotorske, sta si lastnik in rejec delila dobiek in kodo (lucrum et damnum) na pol. To j e bil tam deelni obiaj (usum terre). Mladen Ani je imel referat Gospodarski aspekti stoarstva cetinskog komitata u XIV. stoljeu. Pisec je izrpno obdelal upravno-gospodarsko organizacijo doseljenih vlakih prebivalcev na tem podroju, ki je bilo neke vrste veleposestvo. Delo temelji na objavljenih in neobjavljenih poslovnih listinah in notarskih spisih dalmatinskih mest in na turkem popisu iz leta 1604. Osnovno vpraanje so zaradi tevilne ivine bili paniki. Pisec je zelo nazorno prikazal razmerje med ivinorejo, poljedelstvom in demografskimi gibanji, med ivinorejo, ustvarjenimi dohodki, migracijami in novimi investicijami, med ivinorejo in potrebo po blagu na trgu upanije in trgih mest. Ugotovil je preusmeritev zemljikih gospodov od poljedelstva k ivinoreji. Ugotovil je pojemanje trdnih vezi med podloniki in zemljikimi gospodi, kar se kae v poveanju migracij. Aleksander Matkovski je na podlagi turkih vojakih defterjev in sodnih aktov dal prispevek Makedonija kao glavni snabdeva ovcama raznih turskih institucija. Ta pokrajina je bila namre eden glavnih dobaviteljev ovac za mesto Istambul, za sultanov dvor, turko armado, janiarski korpus in za predstojnika (valijo) rumelijskega vilajeta. Zanimivo je, da je bila dobava ovac dravno urejena s predpisanimi kvotami in z doloenimi cenami, ki so bile praviloma nije kot na prostem trgu, iz

612

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 . 4

esar so izvirale tevilne napetosti pri dobavi. al vrsta turkih izrazov (npr. jajlak, bailo, destibani, ispende, dogramadije itd.) ni raztolmaena in je zato sicer odlien sestavek za zgodovinarje, ki niso strokovnjaki za turko obdobje gospodarstva naih deel, manj razumljiv. Josip Barbarie je prispeval dalji sestavek Ekonomska politika prema stonom fondu u zakljucima i spisima Hrvatskog sabora (do godine 1848). V njem je precej izrpno obdelana gospodarska politika do ivinoreje od 16. stoletja do 1848, ki je bila tedaj glavna gospodarska panoga in je bilo od nje mono odvisno gospodarsko in drubeno ivljenje Hrvatske. Podrobneje je obdelana gospodarska politika do ivinoreje nasploh, do konjereje, govedoreje, svinjereje, do ebelarstva in prometa z medom, do oskrbe zlasti mestnega prebivalstva z mesom in ukrepi hrvakega sabora za pospeevanje ivinoreje. Stone zaraze u Hrvatskoj i Slavoniji u XVIII. i XIX. stoljeu so prispevek Josipa Lukaevia. V njem je prikazana pogostnost in intenzivnost ivinskih kunih bolezni na obmoju tedanjih hrvakih in slavonskih upanij. Zaradi njih je podeelsko prebivalstvo vasih izgubilo veji del svoje premine imovine, kar je tedaj pa bila ivina. To je pomembno vplivalo na celotno narodno gospodarstvo in seveda tudi na dravo. Stoarstvo kao znaajna grane, privrednog razvoja Srbije krajem XVIII. i poetkom XIX. veka je bil referat Danice Mili. Avtorica je na podlagi objavljenih del Donazorila, kako je bila ivinoreja v tem obdobju solidna podlaga za ve vrst obrti in gospodarskih dejavnosti. Z ivino so tudi najlaje prihajali do denarnega kaoitala. Posebno pomembno je, da se je Srbija z ivinskimi pridelki vkljuila v tedanji evropski (predvsem beneanski, junoogrski in avstrijsko trg. Tudi v tem prisoevku je vrsta turkih izrazov (npr. mumdije, urije, abadije itd.), ki niso razloeni in je njihov pomen treba iskati po slovarjih. Gregor Todorovski je na podlagi objavljenih del prispeval kraji sestavek danje stoarstva u Makedoniji u drugoj polovini XIX. veka. Za to je nael glavni vzrok v neurejenih in negotovih razmerah Makedonije v okviru propadajoega turkega cesarstva. Znaaj karantina u trgovini stokom izmeu Srbije i Ugarske je referat Svetislava Pop-Cenia. V njem obravnava na podlagi arhivskih virov in objavljenih del veliko drobnih dejstev z naravoslovnega in poslovnega podroja, ki pa so mono vplivala na izvoz ivine iz Srbije v Avstrijo in Ogrsko od leta 1867 naprej. Branislav Markovi je prispeval delo Neki pokuaii unapreivanja stoarstva u Crnoj gori u razdoblju 18751914. godine (v naslovu je sicer napisano 1987. kar je napaka, v povzetku je namre 1875). Opisana so prizadevanja oblasti, da bi na podlagi nasvetov nekaterih tujih ivinorejskih strokovnjakov, npr. Adametza, profesorja dunajske kmetijske visoke ole pospeevali ivinorejo. Rezultati teh prizadevanj niso izostali, prekinila jih je 1. svetovna vojna. Uticaj stranih rasa na govedarstvo i ovarstvo Crne gore za poslednjih stotinu godina je referat Mihajla Ljumovia. V njem so opisana prizadevanja za oretaoljanie oasem govedi in ovac od domaih samoniklih tipov v izboljane. Pri tem so do 1914 uporabljali gornje-inntalsko in montafonsko pasmo (slednjo tudi ori nas). V staroiugoslovanskem obdobju niso bili doseeni posebni uspehi. Ve je bilo storjeno v obdobju DO 1945. Zdravko Zvorc in Vesna Vuevac-Bajt sta poroala o Atropa beladonna (Gorsko velebilje) narodni lijek u ljudi i nekih domaih ivotinja. Willi A. Boelcke iz Stuttgarta je dal prispevek Der Einfluss der Viehwirtschaft auf die wirtschaftliche Entwicklung in Sdwestdeutschland. V njem je obdelano obdobje od 1813/16 do 1960. Prikazano je nihanje posameznih vrst ivine z zmanjanjem ovac za tri etrtine, konj za priblino polovico in poveanjem svinj za ve kot trikrat, govedi pa za 80 %. Poudarjeno je izrazito izboljanje kakovosti. V delu kar mrgoli tiskarskih napak, kar je posebno neveno, ker gre za edinega tujega avtorja v tem zvezku Acta. V celoti bi lahko povzeli, da je v delu zbrano veliko lankov, ki pomenijo pomemben prispevek k nai agrarni zgodovini. Ni pa mogoe prezreti, kaj se je zgodilo s povzetki referatov v nemini. Ti so na tako kandalozno nizki stopnji, da pomenijo pravo sramoto za ugledno publikacijo. Prikaz napak pri prevodih bi lahko bil vsaj tako dolg kot je gornje strokovno Doroilo o simpoziiu. Samo za ilustracijo naj navedem nekaj naslovov zgoraj omenjenih prispevkov: R. Cuk: Die Ausfuhr von Vieh und der Erzeugnisse von Vieh aus der Serbien in das Venedig im XIII. und XIV. Jahrhundert; S. Pop-Ceni: Der Handel mit Vieh zwischen der Serbien und Ungarns vom Abkommen bis zum Zollkrieg und die Ansteckungskrankheiten von Vieh als ein Faktor, der auf diesen Handel einen Einfluss ausgebt hat (pri tem ne mislim na neskladnost med srbohrvatskim naslovom in nemkim prevodom, ker to gotovo ni krivda prevajalke); Z. Zvorc in V. Vuevac-Bajt: Atropa belladonna als vlkisches (podrtal recenzent) Heilmittel fr die Leute und fr die einigen Haustiere. Izraz vlkisch

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

613

pomeni nacionalsocialistino opredelitev narodnostnega, v tej zvezi je mogoe samo Volskheilmittel ali e bolje Volksheilpflanze. Zaradi omenjenih neodpustljivih napak bi veljalo v naslednjem zvezku Acta dodati spodoben prevod povzetkov referatov s tega simpozija. Joe Maek Missiev simpozij v Rimu, Mohorjeva druba v Celju, Celje: 1988, 255 str. Knjigo je zaloila Mohorjeva druba v Celju, je pa e peta v seriji simpozijev o naih pomembnih duhovnikih. V letu 1983 je izla prva knjiga o Slomkovem simpoziju, leta 1985 druga, ki je govorila o Ivanocyju, leta 1986 knjiga, ki je posveena Trinku, v letu 1988 sta izli dve knjigi nekoliko z zamudo knjiga o Sedeju in presenetljivo hitro knjiga o Missii. Prve tri knjige so izle v zalobi Slovenske bogoslovne akademije v Rimu. Missiev simpozij je organizirala (kot prejnje) Slovenska teoloka akademija v Rimu leta 1987,* izdale pa so knjigo Slovenska teoloka akademija v Rimu, Mohorjeva druba v Celju in Gorika Mohorjeva druba. K sodelovanju so tudi tokrat povabili razline raziskovalce, tako da so lahko osebnost Missie, kot tudi as, v katerem je deloval, osvetlili s im bolj razlinih strani. To je povsem primerno za dovolj razgiban as, v katerem je deloval in ivel Missia. Glede samega koncepta simpozija pa so se tudi tokrat drali precej ustaljenih pravil. Tako obravnavajo' najprej prostor in as, v katerem se je Missia rodil, njegova otroka in dijaka leta, pa leta tudija, nato njegovo delo in spletke v tem obdobju. Sledi precej podrobna predstavitev splonih politinih razmer na Kranjskem, nato podoben pregled za Goriko, kamor je bil Missia prestavljen. Pomembno poivilo so razprave, ki govorijo o Missii in njegovem odnosu do sodobnih cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem. Za tem pridejo poglavja, kot jih poznamo e tudi s prejnjih simpozijev odnos do redovnikov in cerkvenega petja 4 rodovnik in sorodstvo. Po pozdravni besedi Maksimilijana JezeVnika pride prispevek Antona Oingerja, ki govori o okolju, v katerem se je Jakob Missia rodil, preivel otrotvo in olska leta. Tu je navedenih precej podatkov, ki nam podajajo sliko razmer na naem podeelju v asu okrog leta 1848 in po tem letu. Dovolj podrobno je opisano olanje v Gradcu in zagrizenost mladega Missie, da bi bil najbolji. Navedeni so tudi njegovi uitelji za posamezne predmete zato bi priakovali, da bo morda v opombah kaj ve o njih in njihovem delu, e so e poimensko nateti. Oinger zakljui svoj lanek s potovanjem mladega Missie v Rim. estletno obdobje tudija v Rimu je predstavil Maksimilijan Jezernik. Razprava sloni na analizi 23 pisem, ki jih je imel na voljo, in govori o tirih obdobjih: o asu tudija v Rimu, o vrnitvi v domae, politino dovolj razburkane deele najprej v Gradec in potem v Ljubljano ter nazadnje v Gorico. Kljub dovolj dolgi odsotnosti se je Missia znal viveti v razmere na tajerskem in kasneje na Kranjskem. Predvsem pa si je v tem asu poleg drugega pomembnega dela prizadeval, da so najbolj nadarjeni tudentje teologije dobili monost tudija v Rimu v Germaniku, kjer so imeli v vsakem pogledu na razpolago nasploh bolje pogoje kot v Ljubljani ali pa v Gradcu. Norbert Mller je govoril o delu Jakoba Missie v Gradcu, o njegovem razmerju do kofa Zwergerja in o njegovem napredovanju. Iz Gradca je priel Missia za kofa v Ljubljano. O ozadju in spletkah ob tem imenovanju pripoveduje v svojem lanku Vinko Rajp. Najprej nam pojasni nain nameanja kofov na naem ozemlju, nato pa na kratko prikae razmere, ki so vladale na Kranjskem pred prihodom Missie. Sledi obdobje Missie na Kranjskem. Njegovo naslednje mesto je bilo nadkofovsko mesto v Gorici. Politiki se je zdelo, da je primeren lovek za to, da bi v deelo uvedel red in neko razumevanje med narodi v tej pokrajini. Upali so, da bo spravil nadkofijo v red, tako kot je uredil ljubljansko kofijo. Liberalni, narodno opredeljeni asopisi mu priznavajo sposobnosti in spretno diplomatsko obnaanje, mu pa oitajo, da je slovenstvu ob raznih prilonostih obutno kodil, da je pospeeval upadanje narodne zavesti. Politine in cerkveno-politine razmere, v katerih je Missia ivel in delal in ki so nanj vplivale, je opisal Metod Benedik od pretresov v letu 1848, ki so prvi zamajali ustaljene razmere, pa do kasnejih premikov, zblievanj in razhajanj med politiko in cerkvijo v monarhiji. Podrobneje je drubene razmere v ljubljanski kofiji v drugi polovici 19. stoletja, ko je tu kofoval Missia, predstavil Vasilij Melik. Nacionalna nasprotja so v tem asu e preraala v nacionalno nestrpnost, kar se je poznalo na vseh ravneh drubenega ivljenja. Akcijske narte za delovanje na Slovenskem je opisal Stane Granda, ko je govoril o prvem in drugem slovenskem katolikem shodu. Tam so razpravljali o isto konkretnih nalogah in o njihovem uveljavljanju. Te posegajo tako na gospodarsko kot tudi na kulturno in politino podroje. O razvoju socialnega katolicizma v Avstriji in pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja je spregovoril Walter Lukan. Prispevek je razdeljen v dva dela. V prvem govori avtor o razvoju socialnega katolicizma v Avstriji; pri tem poudarja predvsem
* Glej p o r o i l o v p r v i t e v i l k i ZC 1988 (str. 137138).

614

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . 1988 . 4

razvoj na Dunaju in Nijem Avstrijskem, kajti ta predel je imel precej vpliva na razvoj sorodnega gibanja na Slovenskem, o emer govori avtor v drugem delu razprave. France M. Dolinar je v svojem prispevku Skrb za prenovo Cerkve v ljubljanski kofiji predstavil pomisleke novega kofa ob prihodu v Ljubljano (ker pa ni bil domain). Prosil je vernike za podporo in pomo. Seveda je priel na novo slubeno mesto z jasno izdelanim programom, v katerem je tako od duhovine kot od vernikov zahteval dosledno ivljenje po bojih in cerkvenih zapovedih v javnem in tudi v zasebnem ivljenju. Vernike je vzgajal zlasti v pastirskih pismih. V njih je obravnaval tako vzgojo vernikov kot tudi pomembne dogodke v cerkveni preteklosti in sodobnosti. S programskim govorom je sodeloval na prvem katolikem shodu v Ljubljani, za e uinkoviteje delo med verniki pa so bile namenjene bratovine. O razmerah v kofiji se je podrobno seznanil na vizitacijah. Prav tako je zelo skrbel za semenie in bogoslovno uilie v Ljubljani. ^ Razmere na Gorikem, kamor je Missia priel iz Ljubljane, je opisal Branko Marui. Prikazal je gospodarski in populacijski razvoj deele, razmerje med Slovenci in Italijani, ki je bilo nanj vezano tudi politino dogajanje v deeli. Podrobneje je obravnaval odnose med slovenskimi politiki, predvsem razcep 1889. leta in odmev tega na politino ivljenje na Gorikem. V take napete razmere je priel leta 1897 Jakob Missia. Reakcije asopisja so bile primerne smerem, ki jih je zastopalo. Nadkof je moral posei tudi v politino dogajanje ob otvoritvi deelnega zbora. O cerkvenih razmerah na Gorikem ob prehodu iz 19. v 20. stoletje govori lanek Franca Kralja. Pred prihodom Missie sta na cerkvene razmere na Gorikem vplivali zlasti dve osebnosti, Gorenjec Andrej Gollmayr, ki je vodil goriko cerkev v letih 18551883 ter izvedel vrsto izboljav in Alojzij Matija Zorn, domain iz Prvaine, ki pa je teje obvladoval vse bolj komplicirane in nasilne politine in nacionalne spore. Deloma sta na njegovo delovanje vplivala tudi Mahni in Missia. Naslednja skupina lankov obravnava odnose med Missio in drugimi cerkvenimi dostojanstveniki, ki so bili njegovi sodoniki in so tudi posegali v dogajanje na cerkvenem podroju, pa tudi v kulturi in politiki. Franc Petri govori o razmerju med Missio in Jegliem. Jegli je bil Missiev naslednik v Ljubljani in je prevzel njegovo dediino, ki pa ji je dal lasten peat. V politini usmerjenosti je bil samostojen, v pastoralni dejavnosti pa je nadaljeval Missievo delo. Andrej Sedej je spregovoril o odnosu med Missio in kofom Sedejem na Gorikem. Sedeja je Missia poklical v Gorico in ga dodobra vpeljal v svoje delo, vendar je po Missievi smrti najprej prevzel njegovo mesto Andrej Jordan, ele temu je sledil Sedej. Kljub tej prekinitvi je ob prevzemu gorikega nadkofijskega sedea lahko nadaljeval z delom, v katerega ga je vpeljal e Missia. Drago Klemeni je spregovoril o odnosu med Missio in Mahniem, dvema cerkvenima osebnostima, ki sta skuali temeljito vplivati na vseh podrojih javnega ivljenja na Kranjskem in na Gorikem. O Missievi skrbi za duhovno oblikovanje duhovnikov je spregovoril France Oraem. Najprej je opisal razmere v malem semeniu pred prihodom Missie in potem vse spremembe, ki so nastale ob njegovem prihodu na mesto ljubljanskega kofa. Njegov odnos do redovnikov je predstavila s. Marija Jasna Kogoj. Najprej je opisala vzduje, v katerem so iveli redovniki v ljubljanski kofiji pred prihodom Missie, in spremembe, ki so nastale po njegovem prihodu. Pri vzgoji mladih duhovnikov in na podroju redovnitva se je poglobila duhovna dejavnost tako, da se je poleg izpolnjevanja formalnih obveznosti obogatilo duhovno ivljenje. O kontemplativnih redovih je imel kof zelo visoko mnenje in za asa njegove oblasti so v ljubljansko kofijo prile najprej karmelianke, nato pa e magdalenke. Skrbel je tudi za apostolske redove, tako so se v kofiji ponovno utrdili jezuiti, franikani so imeli tri samostane, kapucini dva. Lazaristi so se ukvarjali predvsem z delom v bolninici, hiralnici in umobolnici. V ljubljanski kofiji so imeli posest tudi redovniki nemkega vitekega reda. Tudi cisterciani. eden najstarejih redov pri nas, so se v asu njegovega kofovanja spet raziveli. Ker si je Missia zelo prizadeval za dobro kransko vzgojo mladine, je z vsem srcem podpiral redove, ki so se ukvarjali s olstvom (urulinke, olske sestre de Ntre Dame, olske sestre III. reda sv. Franika, salezijanci). Pomembno ie bilo tudi karitativno delo redovnikov. Tu so bile dejavne usmiljene sestre sv. Vineencija Pavelskega in usmiljeni bratje. Cerkveno petje je imelo prav gotovo velik vpliv na vernike, zato je razumljivo, da mu je Missia posveal nrecej pozornost, ko je hotel v ljudeh obuditi ustveni odnos do vere. Pomembno ie tudi to, da je bil sam glasbeno izobraen in da je tudi komponiral. Njegov odnos do cerkvenega rjetja je ooisal Edo Skulj. Missiev rodovnik in njegovo sorodstvo je predstavil Draso Skale. Cerkveno upravo na taierskem v 19. stoletju je opisal Viljem Pangerl. V svojem pregledu je segel nazaj v 18. stoletje in jedrnato predstavil upravno ureditev na tajerskem; Dodrobneje je opisal razmere v 19. stoletju tu govori o tajerski nad Dravo in tajerski nod Dravo in obseno soregovori o razvoiu cerkvene uprave v 19. stoletju. V tem poglavju nateje in na kratko predstavi vse dekanije. Eva Holz

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988

615

Zbornik Intellectuals and the future in the Habsburg monarchy 18901914, ur. Lszl Pter in Robert B. Pynsent, Studies in Russia and East Europe, Macmillan Press and School of Slavenic and East European Studies, University of London, 1988, 196 str. Priujoi Zbornik je sicer omejen prikaz kulturnega delovanja v monarhiji v obdobju Fin-de-sicle, zlasti v srediih kot so Dunaj, Krakov, Praga in Budimpeta. Obdobje, bogato po svojih kulturnih, znanstvenih pa tudi politinih dosekih, je tu prikazano precej selektivno, saj sta se izdajatelja omejila na tiri najtevilneje nacionalne skupine, nemko, eko, madarsko in poljsko. Namen zbornika je bil prikazati predvsem kulturne elemente, ki so razline narode in drubene skupine prej zdruevali kakor pa loevali. Kljub temu, da je nemki jezik postal ob koncu 18. stoletja jezik visoke kulture v monarhiji, in se je z urbanizacijo raziril tudi med mestnimi nijimi sloji, pa nemka kultura ni prevladala oziroma ni postala splona kultura. Kultura 80. in 90. let 19. stoletja je postala bolj ali manj mestna kultura, katere nosilci in uporabniki so1 postali tudi pripadniki srednjega sloja. To se je zgodilo tudi na Madarskem in ekem, kjer je bila prej bolj ali manj podeelska (kot navaja uvodnik). Za Dunaj in Budimpeto je bilo znailno, da so bili nosilci kulture predvsem Judje, ki so imeli v rokah tisk, to je, revialno in dnevno asopisje. Podobno je bilo z nemko kulturo v Pragi, eprav so imeli Judje po navedbah uvodniarjev malo vpliva na eko kulturo. Vkljuitev dveh prispevkov, ki obravnavata tudi judovski prispevek h kulturnemu dogajanju v okviru monarhije, je bila nujna, kot pravi uvodnik, da bi se prikazala popolna slika intelektualnih tokov v monarhiji. Prvi prispevek je razmiljanje Martina Swalesa, profesorja germanistike na univerzi v Londonu, o Arthurju Schnitzlerju : -Liberalism or Hedonism? Arthur Schnitzler's Diagnosis of the Vienna Bourgeoisie. Glede na to, da sta Nemijo istega asa ideoloko oziroma filozofsko predstavljala predvsem Nietzsche in Schoppenhauer, ter da so avtorji skoraj vseh prispevkov ugotovili moan vpliv obeh filozofov na fin-desicle v monarhiji, je tudi Martin Swales videl v Nietzscheju svetnika-zaitnika tako skeptikov kot vitalistov. V njem so avstroogrski intelektualci nali apoteozo in znienje svojih socialnih ambicij, svoje sramote, svoje moi in nemoi. Literarno delo Arthurja Schnitzlerja je po Swalesovem preprianju pomembno predvsem zato, ker ni hotel ali mogel prevzeti nobene ideologije, znailne za nemko in avstrijsko kulturo prvih treh desetletij naega stoletja. e ga gledamo v zgodovinskem kontekstu se zdi njegov skepticizem bolj realistien, kakor pa omahljiv. Irif Rogoff je napisal prispevek Gustav Klimt: A Bridgehead of Modernism, ki je umetnostnozgodovinski, pa zanimiv prikaz Klimtovega revolta proti institucionaliziranemu umetnikemu jeziku tistega asa. Zato so njegova dela pomenila za takratno Avstrijo poseben izziv, kar se je izkazalo leta 1900, ko je predstavil dunajski univerzi namenjeno 1 upodobitev Filozofije. Javnost in kritika sta njegovo predstavitev sprejeli z meanico odpora in besa, v preprianju, da je umetnik izdal ideale, ki so mu jih dali upodobiti. Zato je prilo do peticije ministru za kulturo, ki jo je podpisalo 87 lanov univerze, z zahtevo, da delo odkloni. Avtorica trdi, da je Klimt pokazal svoj odpor do> intelektualnih idealov. Brian Farrell je dal zelo' zanimiv prikaz Sigmund Freud: Some Aspects of his Contribution. Skual je predvsem ponovno ovrednotiti Freudovo delo in njegov prispevek k celotni znanosti in kulturi ob koncu 19. in v zaetku 20. stoletja. Farrell je preprian, da je bil Freudov kulturni vpliv izjemno velik, zlasti na podroju sorodnih strok, psihiatrije in psihologije. Na drugi strani pa se Farrell tudi vprauje, kolikna je vrednost Freudovega prispevka. Odgovor na to vpraanje je po njegovem izredno teak, zlasti zato, ker smo vsi na nek nain rtve njegovega mita mita Freuda kot velikega loveka. Trdi, da je ta mit pravzaprav rezultat njegovega politinega gibanja, ki ga je ustanovil, da bi lahko branil in propagiral svoje ideje. Kljub temu meni, da Freuda ne moremo zavrniti kot arlatana, e zato ne, ker nam e vedno niso znani vsi pomembneji podatki o njem. O dekadenci med ekimi literati ob koncu 19. stoletja pie Robert B. Pynsent: The Decadent Nation: The Politics of Arnot Prochzka and Jiff Karsek ze Lvovic, to je, o literarnem gibanju, ki je imelo na ekem dokajen vpliv. Z revijo Moderni revue (18941925) sta imela oba obravnavana eka avtorja velik vpliv na razvoj eke literature vejega kakor katerakoli druga revija tedanjega asa. Revija je imela bolj ali manj kozmopolitski znaaj; sprva sta objavljala tudi neprevedene nemke in francoske tekste (npr. Rilkeja). Revija je bila v bistvu glasilo eke avantgarde devetdesetih let, pa tudi anarhistov, desnih radikalov, mistino usmerjenih simbolistov, literarnih dandyjev pa tudi branilcev homoseksualcev. Ravno ta generacija je svoj kriticizem do drube zajemala iz del Schoppenhauerja, Stirnerja, Baudelaira, Nietzscheja, Verlaina, Wildea in drugih. Dejansko se je zavedala, da ivi v dobi degenerirane morale in vrednot. Ravno zato ima naziv dekadenca, kar oznauje predvsem zavest o propadu, o procesu propadanja. Avtor trdi, da so se deka-

616

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 . m s

dentai avtorji vezali oziroma identificirali tako z ekstremno levimi kot z ekstremno desnimi politinimi gibanji, pa tudi, da je bila eka dekadenca pomembna tudi v okviru evropske politike, zlasti glede na to, da je predstavljala tudi upor oziroma reakcijo proti takrat monemu realizmu. Za zgodovinarja je prav gotovo najprivlaneji prispevek, ki ga je napisal Karel Bruak: The Meaning of Czech History: Pekar versus Masaryk. Brusk je prikazal enega glavnih nasprotnikov Masarykovih idej, Josefa Pekara, enega najpomembnejih ekih zgodovinarjev pred I. svetovno vojno. Kljub temu, da je bil Pekaf zaveden Ceh, je imel tudi Nemce za zakonite prebivalce eke deele. Prav tako je kljub svojemu nasprotovanju avstrijski politiki e vedno videl Avstrijo kot edino mono politino tvorbo za Cehe; seveda pa je zahteval priznanje ekih nacionalnih pravic. V nasprotju z veino takratnih ekih zgodovinarjev je vseskozi poudarjal velik pomen protireformacije za razvoj moralnih in nacionalnih vrednot na ekem. Trdil je, da to ni bilo obdobje kulturnega mrka, da je protireformacija veliko prispevala k dvigu eke kulture, e zlasti pa, da je prepreila germanizacijo. Pekarova kritika Masaryka se je dotaknila tako Masarykove filozofije humanitete kakor tudi obravnave nacionalnega vpraanja. Pekaf je oital Masaryku, da ni nikjer pojasnil, kaj mu pomeni beseda humanita (Ferdo Kozak jo je prevajal kot humaniteta), in da mea to, kar se mu zdi, da je bil Herderjev humanizem, in to, kar smatra za humanizem ekih bratov (Chelcicky). Masarykova predstava humanitete je racionalistini ideal 18. stoletja, Herderjev humanizem. Ce bi Masaryk svojo humaniteto razlagal ekim bratom, bi mu ti rekli, da je heretik in pomonik Antikrista. Pekaf je kritiziral Masarykovo tezo, da sta eka nacionalna zavest in znaaj predvsem produkt reformacije. eka nacionalna zavest je stara toliko kot njihova zgodovina. Pekaf je Masaryku oital tudi nerazumevanje ekega nacionalnega preporoda in romantini koncept eke zgodovine, ki ga je izdelal tako, da je oblikoval svoje mnenje, nato pa je izbral iz preteklosti misli, ki so se strinjale z njegovimi, kar mu ni bilo ve, je pa ignoriral. Bruak trdi, da so Pekafeva stalia mnogo jasneja in prepriljiveja od Masarykovih, eprav je moral Pekaf kasneje poeti prav tisto, kar je oital Masaryku. V delu Smisel eke zgodovine, ki ga je objavil 1929, je tako kot Masaryk izhajal iz etinih predpostavk in napisal, da poznamo dva tipa nacionalizma, enega, ki izhaja iz ljubezni, in drugega, ki izhaja iz sovratva. Seveda'temelji prvi na mnogo vijih moralnih in drubenih normah in je v bistvu manifestacija najboljih narodovih kvalitet. Samo skozi take vrste nacionalizem lahko narod dosee humanost. Masarykov odnos do Pekafa je bil vseskozi strpen. Kot se je kasneje izkazalo, je dejansko upoteval nekaj njegovih kritinih pripomb, saj je leta 1935, v razgovoru s apkom, izpustil omembo husitov kot predhodnikov ekega preporoda. Toma Vlek s ekoslovake akademije znanosti je objavil lanek National Sensualism: Czech Fin-de-Sicle Art; obravnaval je predvsem kulturna gibanja tistega obdobja, ki so bila v odprtem konfliktu z nacionalno ideologijo. Eno najpomembnejih literarnih dogajanj je bil gotovo senzualizem, ki je predstavljal predvsem mono reakcijo proti institucionalizirani kulturi, to je, kulturi, ki je izhajala iz istega prosvetljenskega racionalizma, ki je bil znailen za cesarsko birokracijo. V nasprotju z dunajskim senzualizmom je bil eki senzualizem usmerjen predvsem v poudarjanje etinih razmerij, razmerij posameznika do konkretnega sveta. Posebnost ekega senzualizma je bila tudi v tem, kot navaja avtor, da je bilo to tudi gibanje od spodaj in je imelo zato ve monosti za razvoj kot drugod v Avstriji. Sicer pa je eki senzualizem izhajal iz pesimistine filozofije Schoppenhau er j a, zlasti njegove teze o krizi takratne morale, kar je pomenilo tudi odtujevanje umetnikov in izobraencev buroazni drubi, obenem pa tudi iskanje estetskih vrednot, ki bi omogoale odpornost. Viola Finn je napisala prispevek Zsigmond Justh: In Search of a New Nobility. Zsigmond Justh, madarski pisatelj, znailni predstavnik fin-de-sicla. Tako kot eki dekadenti ali senzualisti je tudi on skozi literarno delo izraal svoj protest proti tedanjim politinim socialnim in kulturnim razmeram na Madarskem. George Cushing je napisal lanek Mihly Babits: All Great Poets are Decadent, medtem ko je poljski kulturni ustvarjalnosti posveeno le eno delo, StanislawEile: The Prophet of the ,Naked Soul': Stanislaw Przybyszewski. Tudi Przybyszewski je pripadal generaciji fin-de-sicle in je bil pod precejnjim vplivom Nietzschejevih idej. Zbornik je s stalia kulturne zgodovine, zlasti literarne, izredno zanimiv, seveda pa je vpraljiv e sam koncept. Glede na naslov (Intelektualci v okviru Habsburke monarhije) je zastopanost narodov seveda preozka, da ne reemo krivina, e omenimo samo Hrvate ali Slovence. Gotovo je, da so bila podobna kulturna dogajanja, literarna, umetnostnozgodovinska ali znanstvena v tem asu prisotna tudi med drugimi narodi in je zato zbornik v bistvu le omejen prikaz kulturne in znanstvene dejavnosti v monarhiji. Prav tako nas naslov nekako zavede, da priakujemo neko iro analizo intelektualnega dela pred letom 1918, izkae pa se, da so prispevki orne-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 1988 4

617

jeni le na specifien del takratne kulturne dejavnosti. Kljub vsemu pomeni zbornik zanimiv prikaz kulturnega ozraja tistega asa. Iz njega lahko rpamo marsikatero paralelo z naim slovenskim dogajanjem ob koncu 19. in v zaetku 20. stoletja. Irena Gantar Godina

J a m e s D. Y o u n g , Making Trouble, Autobiographical Explorations and Socialism, Glasgow: Clydeside Press, 1987. 129 strani. Ob prebiranju starejih pa tudi novejih letnikov Zgodovinskega asopisa ter tam objavljenih poroil in ocen se hitro izkae, da so poroila o delih z anglosaksonskega podroja redka. Pa e tista, ki so, obravnavajo predvsem jugoslovansko oziroma slovensko tematiko, da komajda poznamo noveja dela s podroja njihove lastne zgodovine. Se ve, kotsko zgodovinopisje poznamo bolj ali manj nakljuno in seveda, preve poredko. Zato je delo prof. Younga z univerze v Stirlingu e toliko bolj zanimivo in informativno. Knjiga, v kateri se prepletata avtobiografski in teoretini pristop k zgodovini delavskega gibanja na kotskem od leta 1930 dalje, je zanimiva tudi zato, ker obravnava delavsko gibanje s povsem svojstvenega stalia oziroma izhodia, to je, predvsem od znotraj. Ze v prvem poglavju z naslovom The Making of a Historian Notes for an Autobiography je avtor prikazal svoj oseben odnos do delavskih problemov in gibanja na sploh. Dejstvo, da je e s 14 leti postal delavec in da je moral 8 let akati, da se je lahko vpisal na univerzo (Oxford), potrjuje njegovo misel, da je imel dovolj monosti spoznati dejanske razmere, v kakrnih je ivel takratni kotski delavski razred. Obenem je kot delavec sodeloval pri organizaciji delavskih drutev in skual tudi s pisnimi prispevki v razlina glasila dvigati delavsko/ proletarsko zavest med kotskimi delavci. V drugem poglavju z naslovom Visions of History : Experiences and Reflections je orisal izkunje mladega socialista, ko se je moral sooati in spopadati tudi s simpatizerji Stalinove politike in vizije socializma, do katere so bili mnogi kotski socialisti pa tudi intelektualci zelo nekritini, nekateri pa so ji bili celo zelo naklonjeni. Na drugi strani se je moral spopadati z znailnim skepticizmom do socialistinih idej, pa tudi pesimizmom, ki je prevladoval med kotskimi tudenti. Avtor navaja, da je imel nanj najveji vpliv kotski socialist Edwin Muir, od teoretikov pa poleg Marxa in Engelsa tudi Raya Dunayevskaya. Ob vpraanju Stalina, Trockega in McCarthyjeve militantne politike v ZDA do socialistov, je bilo med kotskimi socialisti veliko diskusij, kar je tudi vplivalo na nadaljnja razhajanja v pojmovanju socializma nasploh. Moan vpliv na avtorja priujoega dela je imela tudi skupina amerikih socialistov okrog Socialist Review v letih od 1956 do 1960, ki pa jo je 1960 zapustil, predvsem zaradi leninistine mentalitete veine sodelavcev. V nadaljnjih poglavjih si je zadal Young nalogo prikazati delavski boj in probleme delavstva v razlinih deelah, kakor so kotska, Poljska, ZDA in Nikaragua. Zanimiva in po svoje tudi pouna je pripoved o avtorjevem bivanju na Poljskem, kjer je bilo sooenje s poljsko' drubenopolitino realnostjo precej razoarajoe. Iz Poljske je odpotoval razoaran in preprian v upravienost zahtev, ki jih je postavljala takrat (1981) mona Solidarnost. Najpomembneje poglavje, hkrati pa za nas najbolj zanimivo, je gotovo poglavje z naslovom Contemporary Scotland : Unknown Country, kjer je opisal razmere in probleme kotskega vpraanja ter seveda boj delavskega razreda od konca II. svetovne vojne do danes. Velik pomen je avtor pripisal gospodarski krizi, v kateri se je kotska znala po letu 1970; toda hkrati z reevanjem krize naj bi, po avtorjevem mnenju, zrasle tudi monosti kotske kulturne renesanse ter monosti kotskega socializma. Socializem naj bi zmagal predvsem kot alternativa barbarstvu, zato se avtor zavzema za preboj socialistine misli v konkretni politiki v 80. in 90. letih na kotskem. Avtor se ne zavzema ne za ekonomski ne za avtoritarni socializem, marve za socializem, ki bi ga lahko poimenovali nekakna socialistina zavest, nekaken previden socialistien optimizem. Zanimive so njegove polemike in diskusije z akademskimi ali, kakor jih sam imenuje, salonskimi socialisti, ki jim oita skrajni pesimizem, to je mnenje, da ni mogoe spremeniti tekmovalne kapitalistine drube v svetovno skupnost enakosti in sodelovanja. Avtor je preprian, da so take spremembe mone, seveda postopno, kajti kapitalizem sam pojmuje predvsem le kot etapo v boju za spremembe. Zadnje poglavje z naslovom Socialism, Autobiography and Oral History je predvsem avtorjeva analiza socialistinega gibanja na kotskem ta as. Preprian je, da je glavni razlog neuspenega delovanja SQcialistov v dejstvu, da so med veino prevladali pesimizem, demoralizacija in dezorientacija, ki da so tudi glavne znailnosti zahodne socialistine inteligence v letu 1987. Meni tudi, da je njihova obramba

6X8

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988 4

birokratskega kolektivizma iracionalna, in da je prav ta oblikovala prevladujoi pesimizem; navedel je tudi najbolj zgovoren izraz novega socialistinega pesimizma, ki ga je izrazil Valean Gwyn Williams v delu When Was Wales? s trditvijo, da se je zdelo organizirano delavsko gibanje zaprto oziroma omejeno na percepcijo delavskega razreda, ki je postal mit. Kar naj bi bil trajk v smislu tradicije delavskega razreda, je bil le slaboten odgovor na ponavljajoe se pozive britanskih Trade Unionov na proteste in akcije. Tudi zahteve po novih delovnih mestih in druge demonstracije so bile blede v primerjavi s tistimi v Angliji. Obenem pa avtor trdi, da nastaja nov delavski razred, ravno zato, ker v kapitalistinih dravah obstaja t. i. ne-narejeni (un-made) delavski razred. Zato je pesimizem socialistine inteligence e toliko bolj izrazit, zlasti glede na to, da le-ta ne sodeluje neposredno v pravem delavskem gibanju, in je pravzaprav loena od njega. Obenem se avtor v knjigi zavzame tudi za veje upotevanje in uporabo oralnega pristopa k zgodovini delavskega gibanja. Sklicuje se na E. P. Thomsona, avtorja del o zgodovini delavskega gibanja v 19. stoletju, ki je zapisal, da je bilo v dosedanjem zgodovinopisju preve poudarka na teoriji razreda in premalo poudarka na razrednem boju. Zato avtor navaja tevilne razgovore z dolgoletnimi delavskimi aktivisti, za katere meni, da vedo O' kotskem in anglekem delavskem gibanju ve kakor marsikateri teoretik. Obenem trdi, da se delavstvo ne osvea le skozi velike, dramatine in herojske boje, marve predvsem v vsakodnevnem procesu desubordinacije v tovarnah, uradih, bolninicah in olah. Gre mu za nedramatien, neherojski boj, ki je prav t a t o koristen ali celo e bolji kakor pa ivotarjenje in prilagajanje kapitalistini drubi. Young je preprian, da veina kotskih, anglekih in waleskih levo usmerjenih socialistov in sindikalnih aktivistov ve prav malo o tem, kaj se dogaja na ulicah, v gostilnah, na vlakih ali v domovih nezaposlenih. Delno poznajo le razmere v tovarnah. Prav tako je preprian, da sedanji socialisti premalo vedo in so premalo obutljivi za spreminjajoa se razpoloenja delavskega razreda. Prav zato je oralen pristop k raziskovanju toliko pomembneji, saj obenem pomeni tudi uporabo delavskega jezika, to je, razrednega jezika; meni, da sindikalni aktivisti preve uporabljajo jezik druge strani, kar prepreuje dejansko razumevanje in sodelovanje. Avtor je preprian, da ima delavski razred svoj jezik, svojo> kulturo in svoj nain ivljenja, s tem pa tudi svojo dro, ki je na nek nain univerzalna, spoznavna pa le skozi socialno sliko, ki je ni mogoe spoznati drugae, kakor z oralnim pristopom. Oralna zgodovina je zato bistvena pri celovitem (podrtal J. D. Young) prikazu znailnosti delavskega gibanja. Prav na ta nain lahko zgodovinarji veliko prispevajo k vejemu optimizmu med delavstvom, saj z oralnim pristopom odkrivajo pozitivne plati razmiljanj samih delavcev. To pa je tisto, esar v knjigah ni zato potrebujemo tako analitino kot inspirativno zgodovino delavskega gibanja. Po branju tega dela je oitno, da knjiga ni bila pisana za teoretike socializma, marve predvsem za delavske aktiviste. Kot pravi avtor sam, pomeni predvsem poskus postaviti problem socializma na dnevni red vsakdanjega politinega ivljenja. Obenem pa pomeni tudi poskus, presei pesimizem in ortodoksnost vladajoe levice na Otoku, ki zavira boj delavskega razreda za socialne pravice in enakopravnost. Irena Gantar Godina

G i u s e p p e Boffa, strani.

Fenomen Stalin, Ljubljana: Cankarjeva zaloba, 1985, 242

Italijanski avtor Giuseppe Boffa poznamo ga po tevilnih tehtnih lankih o Sovjetski zvezi po Oktobru, objavljenih v Naih razgledih analizira v svojem delu skozi dvanajst poglavij Stalinov fenomen. Boffovo delo ne predstavlja zgodovinske rekonstrukcije Stalinove dobe, pa pa prikaz teorij posameznih ol (zgodovinskih, sociolokih, politolokih, filozofskih), ki se ukvarjajo s pojavom stalinizma. Izhodie Boffovega dela je pravilna ugotovitev, da je stalinizem precej sporen izraz, eden najbolj spornih v politinem in druboslovnem besednjaku; razlini avtorji namre pripisujejo temu istemu izrazu razline vsebine. V nadaljevanju nam pisec predstavi teze in avtorje posameznih ol; pri tem se ne omejuje samo na predstavitev tez, temve opozarja na njihov nastanek, razvoj ter vrline in pomanjkljivosti. Sovjetska razlaga obdobja kulta osebnosti v interpretaciji Hrueva se omejuje na posebno obdobje sovjetske zgodovine, o hudih asih za partijo in za ljudstvo, ko ni bil nihe varen pred samovoljo .in nasiljem. Med prvimi kritiki te razlage je bil Palmiro Togliatti. Govorjenje o kultu kot vzroku za zgodovinske procese, ki po njegovi sodbi niso bili brez degenerativnih potez, nima nikakrnega pomena. Pripi-

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . i988 4

619

sovati krivdo osebnim pomanjkljivostim enega samega loveka, pri emer gre za istega loveka, katerega nadloveke vrline so v preteklosti slavili, pomeni e nadalje ostajati v mejah kulta. Teorija kontinuitete temelji na preprianju o neprekinjeni kontinuiteti ruske sovjetske zgodovine od oktobra 1917 do Stalinove smrti. Avtor ugotavlja, da je bila ta teorija precej asa razirjena v najbolj radikalnih krogih sovjetskega oporenitva (npr. pri Solenicinu) kot tudi v angloamerikih raziskavah. Privolitev v tezo, da Leninova dejanja in politika vodijo neposredno v Stalinova, je zapeljala mnoge znanstvenike na Zahodu k temu, da mislijo, da je vpraanje zgodovinskih korenin stalinizma reeno in da ne terja nobene resne analize ve. Avtor ugotavlja, da se je po desetletjih nesporne prevlade ola kontinuitete znala v teavah, ko je zgodovinska raziskava po zaslugi bogateje dokumentacije lahko posegla po novih rezultatih pri poznavanju dogodkov. Tu imamo v mislih tiste zasuke, ki jih mnogi raziskovalci zdaj upravieno ocenjujejo kot odloilne za stalinizem: stalinsko revolucijo od zgoraj v letih 19291932 s kolektivizacijo in prvim petletnim nartom ter veliki strah v letih 19361938 z mnoino represijo, ki so jo sproili predvsem zato, da bi udarili po boljeviki partiji. V poglavje maevanje Rusije Boffa uvra razlago, ki vidi v stalinizmu vsebinsko kontinuiteto, ne z revolucijo, marve s starejo rusko zgodovino, ki naj bi prav s Stalinom hitro obraunala s tisto kratko in po vsebini spodletelo medigro, ki jo je predstavljalo leto 1917. Tako ameriki zgodovinar Robert Tucker ocenjuje stalinizem kot revolucionaren pojav, v katerem sta imela pomemben dele tako boljevika dediina, posebej tisti njen del, ki je bil povezan z obdobjem vojnega komunizma, kot tudi dediina stare Rusije; vendar pa ima ta stalinizem za Tuckerja tudi svoje izvirne poteze. Gre za obdobje, ki ni bilo le v oitnem razhajanju s tistim pojmovanjem nadaljnjega razvoja sovjetske drube, ki ga je izoblikoval Lenin v zadnjih letih svojega ivljenja in pri katerem se je navdihovala politika N e p . . . V bistvu je bil stalinizem kot revolucija z vrha proces dravne izgradnje, izgradnje ruske sovjetske drave, ki bi bila mona, zelo centralizirana, birokratska, vojako-industrijska ter sposobna dosei korenite spremembe v drubi. V tem pomenu je stalinizem imel predzgodovino v politini kulturi ruskega carizma in je e obstajal kot model preteklosti. Stalinova revolucija z vrha je bila prav tako kot revolucija z vrha Petra Velikega vrhunec carizma kot dinamine politine nadgradnje. Avtorji ole totalitarizma so pojmovali totalitarni sistem kot novo, 20. stoletju lastno obliko popolne teroristine tiranije, ki je motivirana z ideologijo in docela zbirokratizirana, ki je vsepovsod po svojem bistvu enaka, eprav se navzven navidez nekoliko razlikuje, in katere klasien izraz se kae v dveh deelah: v nacistini Nemiji pod Hitlerjem in komunistini Rusiji pod Stalinom. Boffa pravilno ugotavlja, da ola totalitarizma ne more v celoti zadovoljivo opredeliti stalinizma kot specifien totalitarni sistem, saj je iste poteze mo najti tudi v drugih sistemih. V poglavju o razvojni revoluciji nas Boffa seznanja z novimi tenjami konec 60. let v raziskovanju sodobne sovjetske zgodovine. Ne Lenin ne Josip Stalin nista hotela vrniti kazalcev nazaj; nista hotela navadnega napredka, marve sta hotela narediti skok naprej. Boljevika revolucija je imela mnoge poteze razvojne revolucije, ki se ni razlikovala od tistih, ki se odvijajo dandanes v nerazvitih d e e l a h . . . Za to, da bi razumeli smisel stalinizma, se moramo zadrati pri problemih dvajsetih let. Videti Stalina zgolj kot oblasti ejnega tirana bi pomenilo videti le eno plat resnice. Tu je bil problem industrializacije, ki se je bila zaela pod carji in ki sta jo prekinili vojna in revolucija. Da bi Rusija lahko napredovala, je bilo treba razen obnove industrije, ki je obstajala leta 1913, zagotoviti nove velike nalobe. Kako dobiti potrebna sredstva? Zemljikih lastnikov ni bilo in tudi velikih kapitalistov ne. Le malo je bilo verjetno, da bi kapital priel iz tujine. Akumulacijo in rtve je bilo treba dosei na raun ljudstva, velika veina ljudstva pa je bila kmeka. Pristai razvojne revolucije so celotno stalinsko politiko skupaj z njenimi odsevi v dravi, partiji in kulturi obravnavali kot globalno strategijo industrializacije. V celoti se je ta ola, ugotavlja Boffa, nagibala k temu, da je stalinizem obravnavala kot nekaj nujnega in v veliki meri vsiljenega zaradi danih okoliin, e e ne kot nekaj, kar je razvoj usodno zahteval, ter je sprio tega kot nepomembne zavrgla vse alternative, ki so se stalinizmu postavljale po robu. Sola termidorja je prva, ki je obravnavala stalinizem kot poseben zgodovinski pojav; njen zaetnik in e dandanes njen najbolj izvirni predstavnik je bil in ostaja Trocki. Interpretacija Trockega je vzniknila iz nekaterih primerjav med rusko in francosko revolucijo. Vendar pa njena izvirnost ne tii v tem. Seveda je stalinizem pognal iz boljevizma, vendar pa iz njega ni pognal logino, marve dialektino: ne kot njegova revolucionarna potrditev, marve kot njegovo termidorsko zanikanje. To pa ni isto (Trocki). To je e dandanes najveji prispevek, ki ga je celotna trockistina ola dala zgodovinopisnemu raziskovanju, trdi Boffa. Najveja izvirnost razmiljanja Trockega pa je tiala v prizadevanju, dojeti, kako je sploh prilo do raz-

620

Z G O D O V I N S K I A S O P I S 42 . 1988

kola med boljevizmom in stalinizmom. Trocki je bil prvi, ki je skual stalinizem razloiti, ne s pomojo nekaterih splonih shem, marve na podlagi specifinih navzkriij tiste konkretne zgodovinske stvarnosti, kakrno' je predstavljala sovjetska druba v tistem obdobju. Pri tem ta druba zanj sploh e ni bila socialistina, kot je razlagala stalinistina propaganda, marve je bila e vedno sredi prehodnega obdobja med kapitalizmom in socializmom ter zatorej tudi predmet nasprotujoih si spodbud. Izid spopada med temi razlinimi tenjami za Trockega nikakor ni bil vnaprej doloen. Predvsem je slej ko prej ostajalo dejavno tisto najresneje protislovje, ki so se ga boljevik! prav dobro zavedali e v dvajsetih letih: z revolucijo je Rusija naredila najveji skok naprej v zgodovini, skok, v katerem so se izrazile najnapredneje sile deele, vendar pa se je kar br znala tudi v poloaju, ko se je morala sooiti z osamitvijo in s splono zaostalostjo svojih proizvajalnih sil. eprav se je gospodarstvo hitro irilo, pa je tako glede na produktivnost dela kot tudi glede na potrone dobrine, ki so bile na voljo, mono zaostajalo za najbogatejimi kapitalistinimi dravami. Medtem ko so nove proizvajalne strukture, ki niso imele zasebnikega znaaja, terjale vse vejo enakost med posamezniki in drubenimi skupinami, pa takna enakost v resnici e ni bila mogoa: odtod hude napetosti bodisi med posaminimi drubenimi sloji bodisi znotraj slehernega teh drubenih slojev. Predvsem na podroju porabe se je ohranjal kriterij neenakosti, ki je bil lasten meanskemu pravu. Kot varuh te zakonodaje neenakosti pa je nastopala drava, ki ji ni prilo na misel, da bi odmrla, kot so to terjale marksistine napovedi, marve se je celo krepila, ko je irila svoje naloge vkljuno s tistimi, ki so tipino represivne. V tem prvem pojavu se je zasidral e drugi. Krepitev drave je bila hrana za obstoj novega drubenega sloja, ki se je postavil nad vse druge, ki je bil vodilen in privilegiran in ki ga je Trocki ravno zaradi njegove funkcije v dravi enail z birokracijo. Le-ta pa tako je opozarjal ne predstavlja razreda v marksistinem pomenu besede, ker ni zmona in tudi v drugih sistemih nikoli ni bila zmona ustvariti lastnega sistema proizvodnje in menjave in zatorej tudi ne drubenih odnosov posebne vrste. V Sovjetski zvezi podrtuje Trocki opravlja birokracija dve nalogi. Po eni plati varuje dravni znaaj lastnine nad sredstvi za proizvodnjo, ki je bil v Rusiji plod socialistine revolucije; v tem tii osnova njene oblasti. V tem okviru pa varuje in to je njena negativna funkcija tudi svoje privilegije in svojo nadoblast. V tej drugi vlogi pa prihaja v spore z egalitaristinimi pritiski, ki so prihajali iz drube. Tisto, kar je Trocki krstil za sovjetski bonapartizem, za bonapartizem Stalina, je bilo izraz in posledica tega spora in dvojne funkcije, ki jo je imela birokracija. Trockega zgodovinsko presojanje stalinizma se je poostrilo, ko se je sooil s tistimi bonapartistinimi bakanalijami, ki jih je predstavljalo mnoino zatiranje v letih 19361938. V zvezi z velikim strahom je vedno uporabljal izraz reakcija. Slo je za velikansko birokratsko reakcijo, po obsegu primerljivo z revolucijo, vendar pa z nasprotnim predznakom, za rezultat spopada med revolucionarji in termidorjanci znotraj same birokracije. V iztrebljanju stare boljevike garde je videl najbolj dramatien izraz fizine nespravljivosti med stalinizmom in boljevizmom ter navzkrija med oktobrsko revolucijo in termidorsko birokracijo. Vendar pa je ostajal preprian, da bo te reakcije konec, ko se bo znebila Stalina, e je ne bo zruila nova ljudska vstaja. V poglavju o premoi etatizma nam Boffa predstavi etatistine interpretacije stalinizma in pravi, da je prva domovina nove ole Jugoslavija po letu 1948 in da je Jugoslovane mo e dandanes obravnavati kot njene najpomembneje predstavnike, eprav se je njen vpliv raziril ez meje te deele. In dalje v prizadevanju jugoslovanskih komunistov, ki zoper stalinsko ZSSR niso postavljali samo ponosa svojega ljudskega odpora, marve tudi pravo politino in drubeno alternativo, je nala dostojanstvo teoretinega razmisleka: ponudila je podobo drugane drube, ki je bolj kot Stalinova ZSSR upraviena imenovati se socialistina in ki jo tudi bolj navdihujejo marksistine tenje. Politini spopad je za to novo interpretacijo stalinizma predstavljal bolj spodbudo kot pa mejo. Nova kategorija, s katero so se Jugoslovani lotili svoje kritine analize, je kategorija etatizma: izraz zajema v svoji najsploneji opredelitvi razvejeno sodobno tenjo po etatizaciji, tenjo, ki se nanaa predvsem na gospodarstvo, ki pa se konec koncev polasti celotnega drubenega ivljenja. Prav vsem jugoslovanskim avtorjem je skupna ena misel (trdi Boffa) : doloena stopnja etatizma kot dravni socializem, je zakonita in v veliki meri tudi koristna posledica socialistinih revolucij, do kakrnih je prilo v tem stoletju v deelah, za katere so bila znailna e posebno huda zaostajanja v gospodarskem in politinem razvoju, kot so bile Rusija, Kitajska ali Jugoslavija. Pozitivna plat tega pojava tii v nalogah, ki jih prevzame drava, ki je izla iz teh revolucij, ko se ne loti samo obrambe svojih dosekov, marve tudi zavestnega uvajanja taknih elementov socializma kot je javna lastnina nad doloenimi sredstvi za proizvodnjo. Stopnja socializma, ki je zaobseen v takih spremembah, pa je e zelo nizka, predvsem pa je taken socializem nestabilen. Iz taknega poloaja

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

621

niso mogoe samo razline, marve celo nasprotujoe si razvojne poti, ki so v odkritem medsebojnem spopadu. Eno od taknih predstavlja klasina protirevolucija, ki obnavlja staro ureditev. Toda e je ta nevarnost preseena, se spopad zane vsiljevati vnovi. Ena pot revolucionarnega razvoja vodi h krepitvi tistih prvih elementov socializma tako, da krepi demokratino vsebino, udelebo delavcev pri upravljanju javnih zadev, samoupravo ali samoupravljanje drube ter tenjo k odmiranju drave. Nasprotna smer pa vodi k porazu teh monosti, ki podlegajo revolucionarni dravi in njeni birokraciji, ki se okrepi do te mere, da presee vse, kar se je bilo zgodilo kdajkoli v preteklosti, ter se spremeni v nov zatiralski Leviatan. _ V poglavju Industrijski despotizem nas Boffa opozarja na razprave o azijskem nainu proizvodnje, ki so doivele preporod konec petdesetih in v zaetku estdesetih let, kot tudi na teze avtorjev, ki povezujejo sorodnost med stalinskim despotizmom in drubami, ki se opirajo na azijski nain proizvodnje. V poglavju Stalinizem po Stalinu in stalinizem zunaj ZSSR si Boffa zastavlja dve vpraanji: vpliv, ki ga je imel stalinizem na komunistino gibanje po svetu, in ponavljanje nekaterih njegovih pomembnih znailnosti v drugih deelah. Boffa ugotavlja, da je bilo komunistino gibanje stalinistino v dolgem obdobju svoje zgodovine, v asu, ki sega od zaetka tridesetih vse tja v sredino petdesetih let. Stalinistino ni bilo samo zato, ker bi povzdigovalo avtoriteto Stalina in ker bi se v najveji meri vkljuevalo v njegov kult: sprejelo je tudi njegovo vrhovno politino vodstvo ter privolilo v njegova pojmovanja, usmeritve in navodila. Boffa opozarja, da je e s tem nedvomno dana potreba po mednarodni in ne samo sovjetski analizi, ko gre za iskanje odgovora na vpraanje, kaj je bil in kaj je stalinizem. V zakljunem poglavju v povzetku Giuseppe Boffa ugotavlja, da je izraz stalinizem ne glede na vse ugovore, katerih predmet je, koristen in upravien, ker pomaga ortati specifien in pomemben zgodovinski pojav: pojav, ki ga ni mo preprosto izenaiti z boljevizmom, iz katerega se je rodil, in tudi ne s komunistinim gibanjem, ki je naslednji poganjek tega istega boljevizma, e manj pa s skupkom avtoritativnih vlad oziroma gibanj, ki so v naem stoletju tako pogostne. Ima namre vrsto posebnih znailnosti; je izraz z vsebino, ki je e dovolj jasno zartana, eprav jo morajo raziskave e natanneje opredeliti. Pri tem Bffa pravilno ugotavlja, da bo potrebno e nemalo raziskovanj podrobne zgodovine stalinizma v konkretnem razvoju sovjetskega dogajanja kljub temu da dandanes njegove kljune trenutke poznamo mnogo bolje kot pred desetletjem ali dvema; naloga, ki je v najveji meri odvisna od odprtosti in dostopnosti sovjetskega arhivskega gradiva. Pri tem naj dodamo, da slovensko oziroma jugoslovansko zgodovinopisje ni na obrobju tega dogajanja, prav nasprotno, po zaslugi zgodovinskih raziskav in del dr. Marjana Britovka (Boj za Leninovo dediino; Carizem, revolucija, stalinizem; Stalinov termidor), ki temeljijo na avtorjevem preuevanju sovjetskega arhivskega gradiva, sodi v sam svetovni vrh, kar je potrdil tudi mednarodni simpozij o Buharinu v Wuppertalu oktobra 1988. Avgust Lenik

Maurice Lever, 1986; 245 strani.

Povijest dvorskih lua. Zagreb, Grafiki zavod Hrvatske

Leverjevega dela, ki sem ga bral z velikim zanimanjem, kar nisem mogel odloiti, saj ga ne odlikuje samo ustvarjalen znanstven pristop z modernimi metodolokimi prijemi, temve tudi udovit in navduujo stil pisanja, ki mu ne manjka hudomunih idej in humorja. Knjiga kronoloko zajema v glavnem srednji vek in novi vek tja do 18. stoletja, ko je sluba dvornih norkov povsem izginila. Avtor nam v tem dolgem obdobju skua predstaviti zanimiva obiaje praznovanja norcev kot del vsakdanjega ivljenja; pojmovanje norosti (s pomembnim preobratom v asu renesanse) in seveda slavne in manj slavne dvorne norke, ki so sluili francoskim kraljem. Natejmo nekaj virov, na katere se opira avtor: raunske knjige francoskega dvora, razne razprave sodobnikov, kronike, memoari, dnevniki, korespondenca, leposlovje, ikonografija itd. Teavnosti tovrstne raziskave pa ne predstavlja zgolj pomanjkljivo gradivo, temve se mora zgodovinar osvoboditi tudi MITA kot sestavnega dela zgodovine norkov, saj se je fikcija na nekaterih mestih tako ozko prepletla z realnostjo, da ju vasih sploh ne gre loevati. Na zaetku avtor predstavlja zelo nenavaden ceremonial praznik norcev. Ta obiaj, ki izvira e iz poganskih asov, se je v srednjem veku obdral e stoletja pod okriljem cerkve. Obstajalo je nekaj variant praznovanja norcev. Cerkvena hierarhija si je skoraj deset stoletij zaman prizadevala, da bi na kakrenkoli nain pregnala iz du vernikov ta poganski obiaj, saj je bil le-ta pregloboko zakoreninjen v ljudski zavesti. Obiaj je z uspehom ukinila ele politina (posvetna) oblast v 16 stoletju. Vzrok za ukinitev obiaja je seveda skrit globlje v pojavu renesanse, samo iz-

22

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

ginotje pa lahko oznaimo kot prenehanje enega izmed glavnih faktorjev srednjeveke duhovnosti. Srednjeveka cerkev, ki je obsojala hlinjeno norost kot orodje posmeha, pa je nasprotno globoko spotovala pravo norost. Cerkev takrat tudi ni imela tako namrenega obraza kot si ga je nadela kasneje. Znala se je smejati. Avtor na tem mestu predstavlja tudi ve primerov pajdaenja svetega z norostjo. Proti koncu srednjega veka se je na prizoriu nae domiljije pojavilo neko bitje, katerega obraz je bil uokvirjen s kapo, opremljeno z oslovskimi uesi in okraeno z zvonki, v roki pa je dralo palico norka. tevilni ikonografski dokumenti prikazujejo takno podobo. Nekateri dvorni norki, ki jih lahko vekrat zasledimo vpisane v sklop kraljeve menaerije, so od svojih donatorjev vekrat dobivali razkona darila. Kostim norka, pogosto kopija ali ponaredek kraljeve obleke, simbolizira njegov poloaj v odnosu d gospodarja. Norki so predstavljali protivrednost vladarjeve oblasti. dvojno grotesko obrnjeno sliko moi. Zezlo (le sceptre) in ezlo s kraguljki (la marotte) imata iste atribute samo simbolino vrednost. Vloge norka kot imaginarnega predstavnika v svetu igre (npr. ah, tarok) tudi ne gre zanemarjati, saj ne smemo pozabiti, da ravno on rui logiko igre je ruitelj, ki stalno postavlja pod vpraaj ureditev sveta. Kol'ektivni norek pa se ne pojavlja samo v svoji konceptualni podobi ali kot zgolj ikonografska tema, temve je enakovredno prisoten tudi v obiajih in drubi. Norost v srednjem veku ne obiskuje samo cerkve in poslikane knjige, temve prodira tudi v mesta ter sodeluje v vsakdanjem ivljenju skupnosti in drube; na razlinih mestih se pod njenim pokroviteljstvom ustanavljajo tevilne bratovine. Bistveno je dejstvo, da tudi posvetni norek prekorauje vzpostavljene vrednosti z obraanjem vsakdanjega. Norkov niso vzdrevala samo mesta, temve tudi tevilni cehi, sreamo pa jih tudi v olah govornitva, v vojski in v specialnih in strogo organiziranih bratovinah. V nadaljevanju avtor prehaja s kolektivnega norka na individualnega. tevilni norki so bili, vsaj v zaetku, pravi slaboumnei, vendar se je med njimi vedno bolj vzpenjalo tevilo komedijantov, ki so samo hlinili norost. Od renesanse dalje pa so vsi pripadali prav kategoriji komedijantov. Dvorni norki izvirajo e iz najstarejih asov. Zanje je bistveno, da posedujejo mo porogljivosti in ruilnosti. V srednjem veku so norki plemiev iveli v izredno ugodnih materialnih pogojih (razkona garderoba, darila, sluinad). Poleg plaanih je obstajala e ena vrsta norkov, ki bi jih lahko imenovali neodvisni: Preivljali so se z zabavanjem ljudi na vakih trgih, sejmih, pri vhodih v gradove skratka povsod, kjer so imeli prilonost pritegniti pozornost nase. T so bili nekakni ljudski norki, ker so zabavali siromane. Od 14. stoletja dalje se je poloaj dvornega norka francoskih kraljev utrdil. Prej navadni plaani uslubenci so za asa Filipa V. postali dravni uslubenci z naslovom, ki so ga nosili do smrti. Postali so torej institucionalni norki, plaani iz kraljeve blagajne za vzdrevanje dobrega razpoloenja kralja. Skratka, norost se je premaknila na poloaj institucije. Seveda je prazno mesto palice norka vedno pritegnilo tevilne kandidate. Fenomena ne pojasnjuje samo materialna korist, temve je potrebno pomisliti tudi "na tevilne privilegije, ki jih je uival norek, ive ob vladarju. Zaradi velike konkurence ni mogel postati dvorni norek vsak, ki si je to zaelel. Fenomen dvornega norka zahteva posebne kvalitete, ki jih ne premore vsakdo. Dolgo se je. verjelo, da sta bistvena pogoja za ta poklic telesna iznakaenost in duhovna zaostalost. Maurice Lever se ne pridruuje temu zastarelemu miljenju. Grdost je zanesljivo v domeni pritlikavcev, medtem ko je umska zaostalost pri dvornih norkih vse redkeje zastopana, dokler konec koncev popolnoma ne izgine. Sluba dvornega norka sploh ni enostavna, temve zahteva tevilne kvalitete in to zelo razline, ki jih redko sreamo zedinjene v eni in isti osebi. Prva naloga dvornega norka je razvedrilo zabava vladarja. Biti mora igralec, klovn, mimik, akrobat, plesalec, pevec, glasbenik skratka, poskrbeti mora za totalen spektakel. Poleg komine nadarjenosti pa je umetnost dvornega norka vedno predpostavljala tudi dobro poznavanje ljudi, ali vsaj primerno zanesljivo intuicijo. Vendar vloga, ki jo ima dvorni norek ob kralju, ni podobna nobeni drugi (npr. sobar, dvorjan itd.). Burkaka norost dvora metaforino prestavlja patoloko norost na polje smeha. Kraljevi norek lahko govori resnico samo na aljiv nain, ker mu je vsak drugaen nain prepovedan. Dvorni norek si za ceno svoje zmedenosti pridobi svobodo govora. Hkrati p a r kralj norek teatralizira na nek poseben nain par gospodar sluga, vladar podrejeni. Dvorni norek zadruje v bliini krone nekaj svoje kolektivne biti, v kateri se zbirajo ljudske pobude in tenje, in lahko bi dejali, da je dvorni norek nekakno vezno tkivo med ljudstvom in oblastjo. Zaeni z renesanso postaja norek bolj kot kdajkoli prej neke vrste mitoloki junak, postavljen na pol poti med fikcijo in realnost. Marsikdo je npr. slial za Chicota, a nihe ne ve ve zanesljivo, kdo je bil, ker bi v tem primeru moral izbirati med zgodovino in zgodovinskim romanom Alexandra Dumasa (Les quarantecinq, La

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 1988 4

623

Dame de Monsoreau). Po Chicotovi smrti (1592), v asu kralja Henrika IV., so postajale naloge dvornih norkov vse bolj politine. K temu je prav gotovo prispevala centralizacija in vzpon absolutizma, medtem ko je prejnja fevdalna razcepljenost omogoala norkovo protisilo roganja; omogoala mu je, da je predstavljal groteskno kopijo vladarja. V asu absolutizma, e posebno za Ludvika XIV., pa sta mo in njeno izpodbijanje vse teje iveli vzporedno. V stoletju sonnega kralja se pojavi religija uglajenosti. To ni ve doba, ko so si lahko norki pod varstvom kape z zvonki dovolili najbolj nizkotne in najbolj mastne ale. Smeh se je zael izrojevati. Norek je polagoma izgubljal svojo univerzalnost, ki mu je v srednjem veku in v asu renesanse omogoala, da pove prvobitno resnico o svetu in loveku. Istoasno je izgubljal tudi svojo mo osvoboditelja in obnovitelja. Njegova prisotnost ob kralju ne postavlja ve pod vpraaj ureditve sveta; ni ve aljivi dvojnik kralja, njegova iva karikatura, njegov negativni odraz. Sonni kralj lahko vlada sam, brez ovir. V stoletju razsvetljenstva je sluba dvornih norkov povsem izginila. Ker ni nobenih virov, ki bi nam ilustrirali to izginotje, M. Lever zakljuuje, da je k temu prispeval sam tok dogodkov v procesih absolutizacije oblasti, torej vpliv zgodovinskih okoliin in predvsem spreminjanje duhovne nastrojenosti. Danes ni ve kraljev s plaanimi norki, vendar fenomen norka, kot ugotavlja avtor, e zdale ni povsem izginil. V nasprotju s prejnjimi asi, ko je norek sluil samo eni osebi, imamo danes opravka z norkom celotne drube norkom ljudstva. So to morda dananji intelektualci... Vsaj n e k a t e r i . . . Qui sait! Andrej Studen

524

ZGODOVINSKI ASOPIS 42 4

OBVESTILA
OBVESTILA O IZHAJANJU ZGODOVINSKEGA ASOPISA
1. Naronino na ZC 1989 (s lanarino za ZZDS) smo doloili v naslednjih zneskih: lani zgodovinskih in muzejskih drutev 32.000 din, lani-upokojenci 24.000 din, tudentje 16.000 din in domae ustanove 52.000 din. Kljub znatnemu dvigu cen ostajamo med najcenejimi strokovnimi revijami. Pa pa pripominjamo, da tudi letos navedene cene veljajo le za vplaila do 31. maja 1989. Pozneje bomo zaraunavali revalorizirane zneske. Do 31. maja 989 veljajo tudi revalorizirani zneski naronin za pretekle letnike in sicer 198386 po 12.000 din, 1987 16.000 din in 1988 22.000 din (z obiajnimi popusti za upokojence in tudente). Bralci, ki nam brez pismenega terjanja pravoasno poravnavajo vsakoletno naronino, upravi revije mono olajujejo delo, urednitvu pa omogoajo kolikor toliko redno izhajanje. 2. Letnik 43/1989 bo predvidoma imel tiri zvezke s po 160 stranmi. e ne bo hujih motenj v financiranju, bi naj zvezki izli okoli 20. maja, 30. julija, 10. oktobra in 20. decembra. Za Z 1/1989 so v tiskarni e postavljeni naslednji prispevki: referata s ptujskega zborovanja Janko Pleterski, Zunanji odmevi deklaracijskega gibanja ter Janez J. Svajncer, Vojaka organiziranost Slovencev v srbski vojski in nastanek slovenske vojske, dalje razpravi Drako Josipovi, Paleolitska in mezolitska najdia na1 prostem v Sloveniji ter Branko Reisp, O nekdanji knjinici knezov Auerspergov (Turjakih) v Ljubljani. V stavljenju sta e razpravi Peter Stih, K polemiki o vpraanju asa prihoda Hrvatov in Ale Gabri, Slovenski umetniki klub. Vsega pa vam zdaj seveda e ne smemo in ne moremo napovedati ! 3. Priblino hkrati s tem zvezkom Z izhajajo trije ponatisi starejih zvezkov: Z 1961, Z 1-2 in 3-4/1969. Prednaronikom ponatisov jih bomo poslali po poti, na voljo pa je tudi dovolj izvodov za nove bralce in naronike nae revije. 4. Da bi pospeili in olajali delo urednitva, naj avtorji prispevkov za Z rokopise oddajajo pretipkane na straneh s 30 vrsticami po priblino 65 znakov. Vsak tekst naj bo opremljen z avtorjevim imenom, z njegovim naslovom (vkljuno s telefonom in z obino stalnega prebivalia) ter s tevilko iro rauna ali z izjavo, da avtorju ni potrebno odpreti iro rauna, ker njegovi honorarji v tekoem letu ne presegajo z zakonom predpisane vsote. Avtorji razprav ter obsenejih lankov morajo posebej priloiti e povzetek, ki naj ne presega desetine obsega razprave ali lanka, ter vsebinski ne samo formalni izvleek na desetih tipkanih vrsticah (po vzgledu iz Z naj bodo izvleku dodani podatki o avtorju, naslov prispevka, bibliografski podatki). Povzetke lahko avtorji poljejo e v izbranem tujem jeziku, izvleke pa v slovenini in po monosti e tudi v anglekem prevodu. Za prevod povzetkov in izvlekov sicer poskrbi urednitvo, prav tako za klasificiranje lankov po UDK. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Urednitvo seveda lahko zahteva strokovne popravke in dopolnitve rokopisov ter si pridri pravico do jezikovnega lektoriranja prispevkov. Pri opravljanju prvih tiskarskih korektur naj avtorji popravljajo le tiskarske napake, samo izjemoma so dopueni najbolj nujni avtorski popravki teksta. Korekture v lomljenih straneh opravi urednitvo samo. Avtorji razprav prejmejo po 30 brezplanih separatov. S prejemom teksta in odobritvijo rokopisa za tisk ter z izplailom honorarja po veljavni tarifi Z (ta je v okvirih zneskov republikega sporazuma o honorarjih) urednitvo pridobi vse pravice do natisa teksta v skupni nakladi do 3000 izvodov, ob dodatnem honorarju pa tudi do nadaljnjih objav. O izvrevanju zgornjih doloil urednitvo ne sklepa pogodb. Ponatis lankov in slik iz Z je mogo samo s predhodnim dovoljenjem urednitva in z navedbo vira. Janez Stergar

ZGODOVINSKI ASOPIS - LETNIK 42 - LETO 1988

LETNO KAZALO - ANNUAL CONTENTS -

RAZPRAVE - STUDIES - Peter S c h r e i n e r , Slike iz bizantinske province. Trgovci in trgovina v dobi Paleologov . . . Pictures from a Byzantian Province. Merchants and Trade in the Paleologs Period . 1 (1) Jadran F e r 1 u g a, Kolonizacijska politika bizantinske oblasti od VII. do XIII. stoletja . . . . Colonisational Politics of Byzantian Authorities from Vllth to XHIth Centuries e VII- no - Janez C v i r n , Politina orientacija celjskega nemtva 1861-1907 Political Orientation of the Celje Germans from 1861-1907 1861- no 1907- Avgutin M a l l e , Nekaj pripomb k utrakvistini oli na Korokem v letih 1923-1938 . . . . Some Remarks on Utraquistic School in Carinthia from 1923 to 1938 1923- no 1938-
1

5-12

13-26

27-42

43-60

Teodor D o m e j , Koroki Slovenci v prvem letu nacistine vlade v Avstriji Carinthian Slovenes During the First Year of the Nacist Rule in Austria 1 Sergij V i l f a n , Organizacija sodi leta 1849 in narodnostne meje (zlasti na tajerskem in Korokem) Organisation of Courts in 1849 and Nationality Borders (Particularly in Styria and Carinthia) 1849 . 1 ( ) Janez C v i r n , Politina orientacija celjskega nemtva 1861-1907 (drugi del) Political Orientation of the Celje Germans 1861-1907 1861- no 1907- 1 Janez R o t a r , Viri Trubarjevega poimenovanja deel in ljudstev in njegova dediina . . . Sources of Trubar's naming of Lands and Peoples and his Legacy ero Robert M a t i j a i , Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantike povijesti Istre Kasiodor's Letters as a Source for late Antiquity History of Istria Ignacij V o j e , Poskusi kvantifikacije trgovskega prometa in proizvodnje v srednjevekem Dubrovniku : Attempts of quantification of Trade and Production in medieval Dubrovnik 11 Vinko R a j p , arovniki procesi na Slovenskem Witchcraft Trials on Slovene Territory 1 Istvn Gyrgy T t h, Znanje branja in pisanja v elezni upaniji (1600-1800) Knowledge of Reading and Writing in elezna upanija (Vas megye) (1600-1800) 1600-1800 . Janez C v i r n , Politina orientacija celjskega nemtva 1861-1907 (tretji del) Political Orientation of the Celje Germans 1861-1907 (III.) 1861- no 1907- 1 (III.) Bojan B a l k o v e c , Vpliv volilne zakonodaje na izide parlamentarnih volitev v narodno skupino leta 1920 in 1923 The Influence of Electoral Legislation on the Results of Elections into the National Parliament in 1920 and 1923 1 1 1 1920 1923 . Rajko r a t o , Povezave med Trakijo in severnojadranskimi deelami v pozni antiki . . . Connections between Thracia and Northernadriatic Lands in Late Antiquity C^

61-83

165-188

189-228

315-361

363-371

373-387

389-397

399-411

413432

433-447

487-504

Vako S i m o n i t i, Slovenska historiografija o turkih vpadih in obrambi pred njimi . . . . Slovene Historiography on Turkish Raids and Defence against them o Franc R o z m a n , Stalie slovenske socialne demokracije do balkanskih vojn The Standpoint of Slovene Social Democrats Towards Balkan Wars Vasilij M e l i k , Leto 1918 v slovenski zgodovini The Year 1918 in Slovene History 1918 Bogo G r a f e n a u er, Iz starega v novi prostor From old to new Space

505-516

517-524

525-532

533-541

ZAPISI - NOTES - Marinka D r a u m e r i , Gospodarsko ivljenje v Beli krajini med 1. svetovno vojno The Economic Life of Bela krajina During World War I Duro V i d m a r o v i , kolstvo hrvatske narodne manjine u Maarskoj od 1945. do 1985. godine The Education of the Croatian National Minority in Hungary from 1945 to 1985 1945- no 1985-
1

85-102

103-119

Luka S i e n n i k , Volitev upanov v Dobrli vasi koncem prejnjega stoletja Elections of Mayors in Dobrla vas/Eberndorf at the End of the Previous Century 11 Igor G r d i n a , Obseg bosenske drave za bana Kulina The Extent of Bosnian State during Ban KuTih > Majda C e r n i e , Procesi spreminjanja druine od 15. do 19. stoletja Processes of Alteration of Family from 15th to 19th Centuries ! e 15-ro no 19-oe France K u z m i , Prispevki k revolucionarnemu vrenju v Prekmurju leta 1918 Countributions to Revolutionary Movement in Prekmurje (Transmuraland) in 1918 K > 1918 . Bogo G r a f e n a u e r , Vpraanje kulturne avtonomije 1918 The Question of cultural Autonomy 1918 o 1918- Andrej V o v k o , pansko pismo Dragotina Gustinia Etbinu Kristanu The "Spanish Letter" from Dragotin Gustini to Etbin Kristan "

229-233

449-456

543-554

555-560

561-569

571-574

PROBLEMI IN DISKUSIJA - PROBLEMS AND DISCUSSION - 1 Bogo G r a f e n a u e r , O (ne) znanstveni fantastiki v Zgodovinskem asopisu. Odprto pismo prvega glavnega in odgovornega urednika Zgodovinskega asopisa sedanjemu uredniku 121-123 On "(non) Science Fiction" in Historical Review. An Open Letter of the First Chief . and Responsible Editor of Historical Review to the Present Editor O () " . 1 Ferdo G e s t r i n , Odgovor Nadi Klai 123-124 A Reply to Nada Klai

Vasilij M e l i k, Pojasnilo k odprtemu pismu Explication to an Open Letter Lujo M a r g e t i , Jo o pitanju vremena dolaska Hrvata More on Question of Arrival of Croats o

124

234-240

BIBLIOGRAFIJA - BIBLIOGRAPHY - Eva H o l z , Bibliografija slovenske zgodovine IX (Publikacije iz let 1982-1986) Bibliography of the Slovene History IX (Publications from 1982 to 1986) IX ( 1982-1986) 245-292

IN MEMORIAM - IN MEMORIAM - B Jaroslav a e l (Rajko B r a t o ) Jaroslav ael Toussaint H o e v a r (Stane G r a n d a ) Toussaint Hoevar Fran Z w i t t e r (Bogo G r a f e n a u e r ) Fran Zwitter Nada Klai (Ferdo G e s t r i n ) Nada Klai Anton Svetina (Sergij V i l f a n ) Anton Svetina Joe K o r u z a (Boris P a t e r n u ) Joe Koruza Marija K r e m e n e k (tefan T r o j ar) Marija Kremenek Ferdo H a u p t m a n n (Vasilij M e H k) Ferdo Hauptmann 125-129

129-131

159-163

457-458

458-460

575-578

579-580

580-581

JUBILEJI - ANNIVERSARIES - 10 Branko B o i - estdesetletnik (Olga J a n a - Z o r n ) Branko Boi - Sexagenarian - Toma W e b e r - estdesetletnik (Drago N o v a k) Toma Weber - Sexagenarian Joe K a s t e l i c - petinsedemdesetletnik (Rajko B r a t o ) Seventy-five Years of Life of Joe K a s t e i i e Bogdan o l n i r - osemdesetletnik (Marjan L i n asi) Bogdan o l n i r - Octogenarian 132-135

135-136

241-242

242-243

KONGRESI IN SIMPOZIJI, DRUTVENO IVLJENJE - CONGRESSES AND SYMPOSA SOCIETY EVENTS - 1 1, .1 Missijev simpozij (Rim, 8.-11. September 1987) (Vinko R a j p - S t a n e G r a n d a ) Missia Symposium (Rome, 8th-llth September 1987) (, 8-11 1987) Znanstveno sreanje itaoniki pokret u jugoslavenskim zemljama u XIX stoljeu (Veli Loinj, 29. in 30. oktober 1987) (Branko M a r u i ) Scientific Meeting "Reading Societies Movement in Yugoslav Lands in XIX Century" Veli Loinj, 29th and 30th October 1987) 19- ." ( , 29 30 1987) Mednarodni simpozij: Narodno revolucionarne ideologije in gibanja v jugozahodni Evropi v 19. stoletju, Dunaj, 2.-4. marca 1988 (Franc R o z m a n ) . International Symposium: National Revolutionary Ideologies and Movements in South-East Europe in 19-th Century, Vienna, 2nd-4th March 1988 : - 19- , , 2-4 1988 Le Cinquantenaire de L'Anschluss, Paris-Rouen, 29.2.^.3.1988 (Duan N e a k ) , -, 29. 2.-4. 3. 1988 Poroilo o delu Sekcije mladih zgodovinarjev (Andrej S t u d e n - Bojan B a 1 k o v e c) . . Report on Work of the "Section of Young Historians" o 1 " 24. Zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ptuj, 28. do 30. septembra 1988 (Bojan Balkovec) 24th Meeting of Slovene Historians, Ptuj 28th to 30th of September 1988 24-oe , , , 28 no 30 1988 Govor Vladimira Kavia, predsednika Republikega komiteja za kulturo Speech of Vladimir Kavi, President of the Republic Committee for Culture , no Izjava 24. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev Statement from 24th Meeting of Slovene Historians 24- Ustanovljeno je bilo Zgodovinsko drutvo za Koroko (Marjan L i n a s i ) Historical Society for Carinthia was founded Delovanje Zgodovinskega drutva Ljubljana od 12. junija 1986 do 16. junija 1988 (Franc Rozman) Activity of the Historical Society of Ljubljana from 12th of June 1986 to 16th of June 1988 > e 12 1986 no 16 1988 Tretje zasedanje avstrijsko-jugoslovanske komisije zgodovinarjev, Dunaj 12. do 14. aprila 1988 (Franc R o z m a n ) Third Session of the Austrian-Yugoslav Committee of Historians, Vienna, 12th to 14th of April 1988 - , , 12-14 1988 . 137-138

138-139

293-294

294-297 297-298

461^62

462-464

464

464-465

465-466

466-467

DRUTVENO IVLJENJE - SOCIETY EVENTS - 1 Zveza Zgodovinskih drutev Slovenije, Obni zbor na Ptuju 28., 29. september 1988 (Marija O b l a k - a r n i , Boris R o z m a n , Jasna F i s c h e r , Janez K o p a , tefan T r o j a r , Vasilij M e l i k, Vladimir B r a i , Marjan D r n o v e k , Joe J a z b e c , Andreja B r a n c e l j , Metka F u j s , Nataa N e m e c , Ivan L o v r e n i , Nevenka C i g l e r , Janez K o p a , E m a U m e k , France K r e s a l , Darja M i h e l i ) , Janez M a r o l t . . . . Historical Associations. Union of Slovenia. Annual Meeting in Ptuj on 28th and 29th of September 1988 ) , 28 29 1988 . Mednarodni simpozij: Historische Edition und Computer, Karl-Franzens - Universitt, Institut fr Germanistik. Graz, 26.-30. oktober 1988 (Darja M i h e l i , Vinko Rajp) International Symposium: "History Edition and Computer" Karl-Franzens - Universitt, Institut for German Studies, Graz 26th-30th October 1988 : ", . -, , , 26-30 1988 .

583-592

593-594

RAZSTAVE - EXHIBITIONS - 1 arovnice in arovniki, deelna razstava 1987, tajerska (Riegersburg, 1. 5.-26. 10. 1987) (Vinko R a j p ) Witches and Witchcraft, Regional Exibition 1987, Styria (Riegersburg, 1st May - 26th October 1987) y , 1 1987, (, 1. 5. - 2 6 . 10. 1987) 139-140

OCENE IN POROILA - BOOK REVIEWS AND REPORTS - Radomir P. Guberini, Stari trg i rudnik Brskovo (Ignacij V o j e ) Giovanni Russignan, Testamenti di Isola d'Istria (dal 1391 al 1579) (Gorazd M a r u i ) . . . Liubinka Trgovevi, Naunici Srbije i stvaranje jugoslovenske drave 1914-1920 (Vasilij Melik) Alain Grosrichard, Struktura Seraja (Andrej S t u d e n ) Die Schul- und Bildungspolitik der sterreichischen Sozialdemokratie in der Ersten Republik (Ivanka Z a j c - C i z e l j ) Slovenski studenti v boju za narodno in socialno osvoboditev; I. del (1919-1941) (Avgust Lenik) Joe Mlinaric, upnije na slovenskem tajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774 (Stane G r a n d a ) Stijepo Obad, Dalmacija revolucionarne 1848/49. godine (Stane G r a n d a ) Marcello Marpurgo, Valdirose (Petra S v o l j a k ) Tone Ferenc, Faisti brez krinke, Dokumenti 1941-1942 (Miroslav S t i p l o v e k ) Imre Boba, Novi pogledi na povijest Moravie (Peter t i h) Nada Klai, Povijest Zagreba (Flavij B o n i n ) Pietro Zovatto, La stampa cattolica italiana e slovena a Trieste (Branko M a r u i ) . . . . Vincenzo Marini, Fondo archivistico Leopoldo Gasparini Regesto (Branko M a r u i) . . . Trieste religiosa nel 25 di sacerdozio di Pietro Zovatto (Branko M a r u i ) Lujo Toni-Sorinj, Erfllte Trume, Kroatien-sterreich - Europa (Samo K r i s t e n) . . . Boo Otorepec, Srednjeveki peati in grbi mest na Slovenskem (Peter t i h ) 141-142 142 142-145 145-147 148-149
1 4 9

149-150 150-151 151-152 153-154 299-303 303-305 305-306 307 307-308 308-310 469-470

Anton Fister, Izbrani spisi, Prva knjiga: Spomini od marca 1848 do julija 1849, prispevek k zgodovini dunajske revolucije (Stane G r a n d a ) 470-471 James C. Davis, Carso. Riscatto dalla povert (Marta V e r g i n e l l a ) 472-473 Dietrich Maina, Thomas Weber, Bilzingsleben IH (Drako J o si p o vi) 473-474 Lexikon des Mittelalters (Peter t i h ) 475-476 G. Marjanovi-Vujovi, Krstovi od VI do XII veka (Paola K o r o e c ) 476-477 Die Slawen in Deutschland (Paola K o r o e c ) 477-179 H. Hiassinger, Geschichte des Zollwesen, Handels und Verkehrs in den stlichen Alpenlndern vom Sptmittelalter bis in die zweite Hlfte des 18. Jahrhunderts (Ferdo Gestrin) . . 479-181 Roj Medvedev, Revolucija 1917. godine u Rusiji. Problemi, karakteristike, ocene (Ludvik 'carni) 481-183 Orietta Altieri, La comunit ebraica di Gorizia: carrateristiche demografiche, economiche e sociali, 1778-1900 (Petra S v o l j a k ) 483-484 Wolfgang Schuller, Griechische Geschichte (Rajko B r a t o ) 595-597 Jochen Bleicken, Geschichte der Rmischen Republik (Raj ko B r a t o ) 597-601 Jochen Martin, Sptantike und Volkerwanderung (Rajko B r a t o ) 601-605 Peter Schreiner, Byzanz (Rajko B r a t o ) 601-605 Acta historico-economica Iugoslaviae (Ferdo G e s t r i n) 609-610 Acta historico-economica Iugoslaviae (Joe M a e k ) 610-613 Missiev simpozij v Rimu (Eva H o 1 z) 613-614 Intellectuals and the future in the Habsburg monarchy 1890-1914 (Irena G a n t a r Godina) 615-617

James D.Young, Making Trouble (Irena G a n t a r - G o d i n a ) Giuseppe Boffa, Fenomen Stalin (Avgust L e n i k ) Maurice Lever, Povijest dvorskih luda (Andrej S t u d e n )

617-618 618-621 621-623

OBVESTILA - INFORMATIONS - Obvestilo o pripravah na 24. zborovanje slovenskih zgodovinarjev (Jasna H o r v a t ) Information on Preparations for the 24th Meeting of Slovenian Historians o 24- ) Obvestila o izhajanju Zgodovinskega asopisa (Janez S t e r g a r ) . . . : Information about the Issuing of Zgodovinski asopis (Historical Review) o Obvestilo o pripravah na 24. zborovanje slovenskih zgodovinarjev (Jasna H o r v a t ) Information on Preparations for the 24th Meeting of Slovene Historians 24- Obvestila o izhajanju Zgodovinskega asopisa (Janez S t e r g a r ) . Information about the Issuing of Zgodovinski asopis (Historical Review) o Obvestilo o izhajanju Zgodovinskega asopisa (Janez S t e r g a r ) Informations about the Issuing of Zgodovinski asopis (Historical Review) o 155

155-156

311

311-312

624

LETNO KAZALO - ANNUAL CONTENTS - Zgodovinski asopis 42/1988 - Historical Review 42/1988 - 42/1988 -. 625-630

IZVLEKI - ABSTRACTS - PE3IOME Izvleki razprav in lankov v Zgodovinskem asopisu 42, 1988, 1 Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 41, 1988, 1 41, 1988, 1 Izvleki razprav in lankov v Zgodovinskem asopisu 42, 1988, 2 Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 42, 1988, 2 42, 1988, 2 Izvleki razprav in lankov v Zgodovinskem asopisu 42, 1988, 3 Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 42, 1988, 3 42, 1988, 3 Izvleki razprav in lankov v Zgodovinskem asopisu 42, 1988, 3, 4 . . . Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 42, 1988, 3, 4 42, 1988, 3 4 I-IV

V-VIII

IX-XII

XIII-XVHI

*
a
Q O rt

>CJ

I
o

C >
-t

S te
i s rt

Ss|Ss TJ 3SIM
eSgc
>~
rtA^S; s o rt - c o

,- ~ e

SS . -Sl^-C 2
rt g o I u ^ o 2 u c o * N'a c c OJ-* S cu o c ~, o, o a J anohc 4

3M

2
c S " c o a"
> rt 3

$1.1 si
s C , , N

5;
Z*

rtguS'SSS, or

Oo o o

r* p V

0> C UJ c C o
+ > *J rt bi

grt

3- a s
bi

2.2 -SS

>D totH C . rt rt C "S

N C _ rt .

'

a
bi O

S
v o B rt .2

2rt?g,!
s c'a S > rt > g S S .

o S | S ||f

J M l .
. O D

S H
N " O a > HS < 3 ft. N M

SJS es*
S'57= o ^ c S . C .S g S u . -> OJ CLrt>>i"Si2S

rt u oTJ > TiJrt-^ J e C 3 >rtMSd m

c 0 -

B
U >

>

og,S s

S rt

S > _ -3T3 ^' 3 m rt : N ^ . 3 c'a C rt g Q r t " CO c o a i >

,N rt >o -i fO u o *~. S - t- t: >N

So

s
OJ

23 r

OJ

> "
Ai
b,

g? 3 ss? s o
o
rt -
c

5-

rt 3 O > ooo N ti 01 C > m m 0 3

> <

c o

"5

Q D

w^
C8 CO

>

a 5 a

jj

> c n co co
cg

3>
3. d

o ue a OJ
C X TI A: c 0J C

N > u tu CU<j > u "2 >

>
'S

'?
o o-li rt
U

* *

U 3

'N

S
N

>

1
U CS

_<

rt C rt

'S

0 rt rt u a u o

3
3 'j

s 0) h
co^. * C W B

'
5 C a o cj 3

S?"
>

d
W C
0)

'S, e
A > W

S"?
c-o
N C U

. S rt S w

oN

rt W S C oQ o o .
MC

>"Si 3

3
0

s
TJ

>2

rt
CS

i;

rt 2

3
o 0 e u> N

&

>

ft,

C W

a " u a

za
23
C

>

6
Q C m

^
rt

S N

>
o M

< >2

>Sg

io
G. 1

SS.O [u

3* Ti

l 03 < " ? i + 1 rt- 3" " m 3 r+ ft ft : = - .3 < * ft - rt Woo o w O 3 i-t, W D pj EX s-S 5= ^ 3 O ) 0 S i-t-3* 3" ^" !P + 'D.Sa 3* C ^. ) 3 O > + P & 0 3 ft er 5-3 > a "OJ g t? fD

"O ' o tn o ,

m o S < n O Ort-N

4 o re C

HN

I
s >S 0 fD 01 ft K O
M.

jag

O fD t ?

re3 3 3 a. 3
ft H i O fD

s, - S .

S3 3

?!
-E
_ VI

ss?
Ss
C* s. ft ft

iE
< o oN > p

o- n

gSoE
3 0

3 rt C. ft fD 3 w 2 - r t " r ftg. ; - 2 ft-

g"

Vi S

3o
O

VI

CP

o w it! o o < 1

S 3 ^ H

"< O i-I fD

ga

Srn 3
e ft Vi H e Si KB

3
3.
B <

- s/
3

sas D* i-j O r+
. 3 ^ -i 3 "i 3 3"

2 3 _o

/- ^ -. (D W r 3 r*-rt--4

,J a A, o
SS?

o g3 Z

Kl i <T> O

s s as

re

re3j

>
CE 3 n

5 i o o a S i 3 2.3 S ' 4 Q 3 re fD rt <; tufD 3 K S. rt J, OO 3?r 3 !

rK
C

2S

W 3 "

>

CT

*5sa rn /^

o u
3

H > O -* P <; O ( 3"(T) c 3 o ) 4 0 0 3 g_ Mi 0 . 03 C ^ 3* 3 03 C o- H, 3 c a 3 ^ n > a H er 3 Hi " -o -i c

3 a
g ft">

S" < 3. a
C

3 3 n Q Vt i t

^ a 17! 1 <

O ft ft . S rt_ 3 -J O rt <-

N
0

ft

^ g i o

^ r i ft O N o H H CU "OCR * re ' O re o

a au
a

I S.
fD ^ vi 3 3 O O > S. "

O:41 o 1# o' 2

re

Ti cos
<=5

3 o ^ w a

2, S. s
gl. ft S t regis o

OT3 e - TI < 3! VI

D'

SWS'
OJ m S ' -

ma

S? "
w

3 rt> ft

r e re t4 ~. 3 3 3 S' O S" B v

O o rtlrt re M. vi vi

^ <a >
o

3*

O"

as
?3
^ n > en l i re

5 -<"ft i S | ?ft
2 2. ) m ^ ft n * 2~ KS o CA C S CT OJ'3,0 3 M ^ re

iT
a o "n a Q re e re <

a.
tiro O

9 2

? "

< ft aj CT CT
o S.<re T C 3 C 1 BTJ a 3 : 3 o O 3

"I
0> H, rt

< -
20 < O re OJ 3 g

f D
*. M 93 3 ft <TQ

>a > C B o
3
"-J -t *o 3 T ^. tra -j.

> CT

>

nrt

n S r*
Mrt *-

O rt C re t)o

3"

?5

ce

disila S
Isi^S&f
c U 0) C O >^7

S M. -" d cu ci! 3 tO " N C

co o 3
B J U U d 3 3

.*
eu >o

aj
N
-H

ffl

3~

e *

'S

*2 =2 Ai" H S"

3 P. -*J
3 . i o

^tn M co

ie-s*f|

lis
CO ^

U 0

. ^ t-< t, d ^ t,F-

o-S 0
*

> <

ili

Si Of
a

Vi
V

S3 23 a rt * -4-1 '2
o

+J

co OS Jj" Tt<

- >

o P,"
"2 C O

^ e
L*

o <
TF

odu iuj
> K ^ O

t - N cu 0

ci
C

aX
C en

> S

.
te

-- . - cu >
> 0 en M C O

*-
4-1

t " NO a
c

s
3 "iJ tn 0.

ce

oJ
M

VX

E
< O

7J

M-S.
3 co

S
M ce

0 U

G N <

O.C

Qj eu 3

" >
0

_ co a>

co >

gw
. o e ni h ce en ^ :-> ie!>ej e - un c > u ai <U 0) n , t . >CJ 4 ej tuj o ^ ce > 3 > *0 - u eu 3 . - 0 . * ^ O *

e
Cfl rt >u

aSes

<tf

>
rt be C A

.,- u c oe n ' . e11" S hr-r-, ^ >

73

hg
O

A:
cfl

, C O 5;

W-ao Eh ^ u Oa<

.s
o *> 0 b N 0

(U X a trt

i 2t?-?: o

SSS
N ^

ooo

sn

S '? O d o

s>-

aS0 a 0 > o u r w

CO en C en rt C 0 O O rt d 0 3 ce 0 3 O 0 1-3 C d co d O V Ol ce d 0 M

> >

- c ' t- '
X

gro
c

s >>. <-* -

* "
+

sg!.p>=.
ce - > ^ S U
C J2 C U^ C U O

Q D

S 0 e >>
O0SJ3

>2.a .S fflN
S o > O-r^en O "U rt*-i

C co eu 3 3 - ^ rt (-t - M 4 - , N C

'tu

>

0) t o rt t .

i> d ,

M CZ
rt 'J

3
CO 3 0

aj

?
CO)

s<
> rt

C rt C tn N rt ce 3 o co rt C C > - ! ce t-< y d o 73 u

> cO > e O d

5
O u en cu

o
ci

rt rt C

t/5

W J U

>

1 - - t. eu 1rt m s O

eu

>>

3
N j

slab's
.2;dce5s
CO

a
en 0

en

0 0
0 0

>

n .
v >

-e
in O 0 C

Si
rt

> aCD Os.

C O U CU

0 o

> <
>

d 0 T) CU en

d>|>g
r rt rt e n ^ 5j -X.N

ce 0
> =

C U M C 3
>O>CJ *21-

CS

> o a u
N

ci u C

3 'S

3 J a

en OJ C d rt eu en 0 u O

rt

. c
TJ

T3

>

co 0 t- O 1 en

S2s o a
c

^
>

Mien "

5
C rt 'O

co

"En
rt

Sri 1
en . j

^ Cfl

Cfl

BS .3 ce 3 -e > 3

e cu

*!

a e e C O S
ki

J (ft*

a
0 u VI C

O a> .u 0 0. ' CU

_,

>
m *

FE

= d o -

c c S
"

cssic ^ 3 ^ -n -^ > >|o=S ce ii e S t- ^ >.0-5 S 0 0 J 0 J 3 ^^dQSS0 a ) OCCJA:2=II c c ad t. e no cog "eu a o c

*n 2 St

a
C N

d 3o s ! e 5 j ; c -S .0 g S TJ > 0 en .|
N d en ^ J c'-

S d
0 3

Z3
H 0 >

,
Gfl 0 L.

> e
M

3"0<

ttjo's " M c i S 2rereo. "> o - * * 3 M n

o n *i O rt n B

2 N
D i t

2 f l S o" ^

e
a

ss
3

S
0 SS

2.? re ac rt o n cr S 3 rt ^ ^ 3? " 3* t? er? rt - ft" O '3 *o 3 O O rt to S" 2. > * W OD K" SS <o 3 3 O W

1-1 -1

*o
O

4 1 e 0
0

UH

"2

I as gas E
w (V

5 o o 2
(o

3e g s < So c
3

1 . 55' rt|'o|S

"12 s-, p
3 O O 0 1 o<

s
ft

na 0 B -)>

5S
t-.

e on n
3 s-

2 B H a" 2. tO 0
H-IO B "

S re
. - ( (4-

Er n

s*

*-* 13 - ,

o v rt
ft

**

2.n - e- s a
"O

20
< O ft Mr*

3"88 < S gna B as s -ira a < rt H C

g, S
S.

< 3 S
S

g "
rt.

" 3 3 5 rt 5' 3 3-3 ^ {rt 3 q rt ng B s. ,5 "; 2 rt ^ 0

^ O H e*- co t i O H
M

O 03 3

" 3 3 3 o

_W

fj) 3

o C

, > 2 *<2 j S

>3 3.0 M - c -<2. ^S 1 rt

on - 0

c* rt j "

ara

n, fH " ^
rt O re

=
n rt f

r
n E U

< s

Sc 5 _ S ~ 2.
' 2. " s
T rti ffO rt. ?rt- O M C

3 ie

G O S

i : g- S o j s?
-f -, i r e

f i c o " 5 -.TOrt^ 2, 2 a 5 3 e
SS U 3 * . tt ^ 3c

t-"0 c 0 CM X.rt ^-. G 3 2 d M n 0^

-n

3 3 - r e s ?5- 2 3 3.3 o c

15P

S5 83 j O "n rt rtn rt ^rtoo o 3 "> n ?

t3 riq

^
s
rt
M

O N O 4^ 0 1 ! 3 " -*
3

s
a?3 re ft o rt" ">

rv

; ;3 2c ?? r 3 re rt rt con 2 3 ,. 2 re 3 1 H . i ero . ! 2. S 2.

2N f tn
J

a ora M e.

"2
i: TJ j ta rt s

80

B)

B 3

rt

- l
r+ c
C

- < T ^ 3 - 5 rt ^ o 2 M re 3 3 rt 3 rt s p a ' ' B a>j,_tra 3 3 ; rt n "rt ^ ^ ^ I. *nrt-* ^ .

ra

Is S.-. O
rf

" a B ;:: o 5 3- - 2 3 3 c 3 rt 3 3 B 2. C rt ! T 35 ft : r t rt rt <<-; o c a a,.B ' = * ^ * n "3 *o c rt > n rt -B S

o
3

2.3<o*

oo

3 O o S B ' & 2. < B

ES *
o -1

t< "

a a tnrte
- 3 3 r t 3

<

>
n re
."TO

et
rt S 2rt

f* 2

="
o c

*-o I
3

3 a

5"ioS

ES
* 3

?s rt&s
ra

<5>t 3

I
B B 3 3 s

g." e

re

(H

c o 1 re
* ^ " B O

e o

* h. o 3 - > T

s-"
3 -u < Z*

S.-; o Sc 3 rtera
0

3 3

Islirt"

11-
c a n
i ' r* - ,

w.

- <
S:

n 3 f 3 rt
05

I S 3 3a
-* B 3 =
Q

-g, e < 2. 3 ^

^(rag-F^ ;
3 <

*
re ** < H

?5 *
f* 3 3 r* rt rt a S. i n 3

-<

5 -m a ?
i TOO-

S3 2. B O
Sj 3

- 3 " a w 0,a H, a 0 5 3 3 S' B 5 ^ r t w . rt o rt 3 - Q c t

(rare rt o SB <. " > S -*1 3

n . O 3 fj ^: 3 B M 3 o < 3

&

?Q?a.rt

ej i ce a) _r --o o N . > c v w cu 3> cM _ , cj o - . > - S i * 2 S N J CS C U . e o 2 c ?2 .SMS - > .. HcsNS3C

?

-. s a as
rt > - ^ N CB

t j u <-i O > W>ej es eu ga

CS

aj o u es ce' 4 p c e je u >>o o u M 1 4 eu A: csw

rf

><
-ce

S
3

p g M C o S>ca-"'3 3 C S M-- c * ASKCISTJ^S 3 S " " o o S , a " rt J 3 /1 a > 1 > a to C C o w a W H O) rt o co N rt M o rt t-. rt rtM rt o N CJ
4-

2SU2o2 >

> .Q -Xrt 2 a u Q uV-v ^ ^ rtt o ? brt - w h 3 ort ^ ^

O -j -* OJ C Tt

2 |S
C e s S -X! ce 2 _ b >B 3 c e C

H
O J O i O J t) 3

iD^4 JU ^ . ni Cl ce S o on: , . .z^ eu <o < . o T3 >> O P*ce Oo " H " T ! 0 - e u iS d g S

-S S a i l

SS
CD
3

l N S5||s
J e C a s es S o i.

3 2 > w g,

?,>*
,ce OS 3 3-M 'S > M

'S.

>U
C

'C 3 D C S f i to S o * . ft. M -g ?.

^e~ N c ^ ' P Ut d. ai m g
-

. 0 O g d

oS-e

e e e N

>

es eB O > co V S 03 C o f h <N

i- d 3

s
e u.

.- d no

ri

3>

ss

1>1|5

-2 C D 5 C N G d ~7i M t "^ C S C u eu "> O "C S -, t! O

^ O Z O a o o -a a c 2 t. p en o <" * i oo o o M u > N -^

0
4t

N es

J!
S3
D 3 3 s o S a o ffl ao
IH

"5 so
in

o d . ~- r-, j , g ^ o S * o 3 s S r j c -9 o M M S S s C & 3 u- S c[fl .,,TJ _ 5

s;5

e 5

6 1 d ce g

^ d ^ i + J Q, 'S es 3 p

U S

a &

J [

3>3B > I c e
^ e sC OQ-"o-S

si
eu C

b > rt < u

S|
a1" ir d ce D S o 3 2J
o
^ t

So

So o g Sagao. ='5 'E? V d cs c e 2<g 1>

CO

S o
u
^

CO co e

^, cM
1

s?
s?
ce *^ - j a " N 3

>

" 3 o g 2 S.M S o o ce . cs 3 cu

- , CS

d**

|3

f
O C o rt

rt C rt

rt
3

3
3

T3

5s
E

^
o^J a3 >o ^

. 3 k ce O. a o. ,,, - co O -^ cu o - - e e

"3 ta

s D rt ^
* t .

<*

^ rt y U. i- u 4 rt u 0<

C a u. ' o ce 3 rt 3 X u 3 C rt Kfl O rt o u o fcJD a N

2 ^ d S o . S -7 r* a> am o -^n t. ^ S > o" O.,

S3
rt ^ S*" CS =

" I 0 * e0

= S "'"s-.2 > 3 t t j > i

is
2
H ft.

>

e o e u N

>

o cu g B .

15=

Z, Ljubljana, 42, 1988, tevilka 4, strani 485-630 in XIIIXVII