Pohorske

MOHOR!EVA
O R U l

RA

Mrtvo srce
arovnikova hi
Botra smrt
Tri veriice in biser
Trije bratje
Siromaek trde glave
Tri sestre
Zelenec in dva brata
Hudiek v steklenici
Trgovev sin

Neko je stal na skali grad in

pod njim se je razprostiralo mesto.
Na gradu je ivel grof z gro
fino, v mestu pa mizar z mizarko
in sinom.
Mizarjev sin pa ni hotel mizariti, pa pa je znal tako lepo pisati na ustrojeno koo in
tako udovito igrati na pial, da ga je nekega dne po
klical grof na grad za grajskega uitelja svoji mladi in
lepi herki.
Nekega dne je stari grof dejal svoji heri:
Star sem e, e te je volja, pa se omoi. Ali si e
katerega spoznala in izbrala?
e, dragi oe! Naega grajskega uitelja. Tako rada
ga imam, da bi ga takoj vzela za moa.
Stari grof pa se je silno razjezil:
To se ne bo nikoli zgodilo! e ti ne pozna pravih
mej, jih poznam pa jaz. Ta uitelj, mizarjev sin, mora
takoj iz gradu in mesta, sicer izgubi glavo! In velel je
vojakom, naj ga izenejo.
Grofina in grajski uitelj sta se zelo alostna po
slovila.
Moj oe te je izgnal iz tega mesta, zato pojdi od tod!
e se pa e kdaj vrne, se bova spoznala po temle, je
rekla in prelomila svoj zlati prstan na dvoje, pretrgala bel
svilen robek ter vsako polovico zlatega prstana zavila
v belo svilo. Kakor sta ele ti polovici prstana in robka
celota, tako se bova neko midva zopet nala in se po
roila! Obenem je izroila eno polovico prstana, zavito
v belo svilo, uitelju, drugo pa je ohranila sama.
alostno je bilo njuno slovo.
Mizarjev sin se poslovi e od oeta in jokajoe matere,
si najame koijo in se odpelje iz rodnega mesta.

Dospe v drugo mesto, kraljevo mesto, od koder polje

koijaa s koijo domov. Zopet postane uitelj. Dale na
okoli je slovela njegova lepa pisava, na pial pa je igral
tako lepo, da je vprio njega celo slavek utihnil s svojo
pesmijo. Tudi kralj in kraljica, ki sta se vsak veer s
kraljino sprehajala po vrtu, sta ga posluala. Kralj je
bil tako sreen ob njegovi pesmi, da so* mu prele vse
vladarske skrbi, kraljica si je od ganotja brisala solze,
kraljina pa je z vso duo vzljubila mladega uitelja.

Prosila je oeta in mater, naj ga sprejmeta na dvor, ker

ji brez njega in njegove pesmi ni ve iveti in da ne
mara za vse na svetu nobenega drugega enina kot samo
njega. Kralj in kraljica, ki nista nobene stvari bolj elela
kot sree svoji edini herki, sta pozvala uitelja na dvor.
Mizarjevega sina je zaskrbelo:
Morda me je zatoil stari grof in mu sporoil, da me
je celo izgnal iz svojega mesta?
S to mislijo je stopal po krasnem vrtu in dvoriu
proti kraljevemu gradu. Na stopnicah ga je sprejela
straa in ga odpeljala takoj v zlato dvorano pred kralja.
8

Okrog kralja je bilo zbranih mnogo dvorjanov in dvorjank v prelepih oblekah. Tedaj je mizarjev sin iz spoto
vanja in iz strahu padel pred kraljem na tla.
Vstani! je velel kralj. Znana mi je tvoja modrost,
znanost in uenost, kakor tudi tvoje dobro srce. Zato sem
te namenil za moa svoji edini heri in za svojega nasled
nika na prestolu.
Kraljica pa je pripeljala v dvorano prelepo kraljino,
ki mu je podala roko in rekla:
Pozdravljen, moj uitelj in moj enin!
Prevelika ast je zame, vendar, oprostite mi, v naj
krajem asu odpotujem iz tega mesta, odvrne uitelj,
mizarjev sin.
Po dvorani so se zauli vzkliki zaudenja. Vsi so a
kali, kaj poree na to kralj. Ali uda! Kralj ni vzrojil
niti kaznoval ga ni.
Kaj te sili k temu? ga je vpraal.
Premilostljivi kralj, prosim te oproenja! Imam e
ive stare, ki jih ljubim z vso duo. Drugae jim ne
morem povrniti njune dobrote kakor s hvalenostjo. Oba
sta preprosta, skoraj bi rekel siromana; zato ne verja
mem, da bi si upala sama na mojo poroko s tvojo prelepo
herko. Potrebno je, da ju sam e sedaj pripravim na to.
Premodri uitelj! ga je kralj obudoval. Ce je tako,
ti je odprta pot kakor tudi kraljeva blagajna. Ponesi jima
daril in ju pozdravi!
Uitelj se je lepo zahvalil ter se od kraljevih poslovil.
Vzel je iz blagajne pest zlatnikov, sedel v prelepo koijo,
kraljevi koija pa je zavihtel srebrn bi nad debelimi
hrbti tirih vpreenih konj in koija je oddrdrala po beli
cesti iz kraljevega mesta . . .
V veernem mraku se je ustavila prelepa koija pred
mizarjevo hio v njegovem rojstnem mestu. Uitelj je po
daril koijau zlatnik ter izstopil.
Sedaj zavij zopet na pot, po kateri sva se pripeljala,
in poreci kralju, da se pripeljem s svojo koijo, da ga lepo
pozdravljam ter da elim njegovi heri obilo sree. Si me
razumel?
Da, mladi kralj!

Zopet je zapel koijaev bi, koija je zavila po mest

nih ulicah ter izginila radovednim oem . . .
Uitelj si je bil nala pustil rasti rno brado, da bi
ga zakrivala pred grofovim preganjanjem. Brada mu je
popolnoma spremenila obraz, a kljub temu je hotel pre
skusiti, e ga kdo vendarle ne bi spoznal.
Tedaj je prestopil oetov prag. Dober veer! je po
zdravil.
Bog d aj! .je odzdravil stari mizar. Pozorno ga je ogle
doval; saj ga je spreletela neka udna slutnja, da ni ve
del, ali bo srea ali nesrea.
Nehal je po mizarski mizi pospravljati les in oblie ter
zaklical svoji eni: Prinesi lu, nekdo naju je obiskal!
Sinu se je dobro zdelo, da je vstopil ravno v mraku.
Mizarka je prinesla goreo lojenko ter jo prilepila na
mizo. Dober veer! je pozdravila.
Ali lahko pri vas prenoim? Njegov glas se je
tresel, ker bi ju bil najraji objel. Tujec sem v tem
mestu in sedaj na no si ne bi rad iskal drugod preno
ia. Dobro vama bom plaal.
Poten se jima je zdel in, e ima povrh e denar, go
tovo ni malopridne. In sta mu obljubila.
Mizarka je odla v sosednjo sobo, kjer je po dolgih
letih zopet odgrnila sinovo posteljo: Popolnoma se nama
je zgubil zastran tega grofa in njegove grofine. Morebiti
se e kdaj vrne? Tako sva ga priakovala, a od nikoder
nobenega glasu. In sedaj, po toliko letih, bo spal tujec
v njegovi postelji.
Postelja je bila medtem prerahljana. Semkaj pridite!
ga je poklicala.
Njun sin je tedaj po dolgih letih bil zopet v svoji
sobici, mizarjeva pa sta odla v kuhinjo. Dobro sem se
prikril, e me e stari niso spoznali! si je mislil.
V kuhinji je mizarka uzrla pod sajastim stropom na
dolgi palici dve klobasi. Hitro je pristavila lonec vode,
suhi in malo plesnivi klobasi umila ter ju potisnila v krop.
Cez nekaj asa mu prinese veerjo, ki mu je zelo tek
nila. Mizarjeva pa sta prisedla ter ga opazovala.
Nekam znani se mi zdite. Zelo ste podobni najinemu
sinu. Od kod pa in kam? je vpraeval mizar.

10

Prihajam iz kraljevega mesta v vae mesto, ker meni

kralj vzeti vao grafino za eno. Preprial bi se rad, e
ga je vredna in e je e pozabila nekega grajskega ui
telja! je poizvedoval.
Rdeica je udarila obema v stari obraz.
Mati pa je zajokala: Poznam jo zelo dobro, saj nama
je odgnala edinca v neznano tujino. Oni grajski uitelj je
bil najin sin. Rada sta se imela, zato ga je grof izgnal iz
tega mesta. e est let nimava nobene vesti o njem!
In grofina? je spraeval kraljev odposlanec.
alovala je za njim ter odbila vsakega snubca. Grof
je odprl najvejo trgovino v naem mestu. Grofina pa je
sedaj v trgovini, ker ne mara akati konca v grajskih
sobanah.
Mizarjeva sta odla, ker se je kraljev odposlanec zael
razpravljati. Dovolj je zvedel in elel si je biti sam s svo
jimi mislimi in ustvi. Jutri bo poiskal grofino. Zgodaj
bo vstal ter el od doma. Starem pa napie list, da je
njun sin in da ga ne smeta izdati.
In res: ko je drugo jutro mizarka pospravljala po
steljo, je nala pod vzglavjem denar in papir, popisan s
prelepo pisavo. Poklie mizarja. Stopita k oknu, da bi
bolje videla.
Saj to je pisava njunega sina! Oba itata: Vrnil sem
se v rodno mesto, v svojo rodno hio. Nihe me ne sme
spoznati, za to tajnost skrbita vidva! Ni se mi godilo
slabo, denarja imam dovolj, da ga bosta vidva lahko imela
za priboljek na stara leta. Jaz pa bom zopet poskusil s
svojo sreo. Pozdravlja vaju vajin sin!
Od veselja sta oba jokala.
Njun sin, kraljev odposlanec, pa je brezskrbno poiskal
v mestu grofovo trgovino. Mnogo ljudi je sreaval, a e
njegovi najbolji znanci ga niso prepoznali.
el je v trgovino, a grofine ni nikjer uzrl; zato je
stopil proti mlademu trgovcu ter zahteval sukna.
Prinesel mu je ve vrst blaga ter vse prav zelo hvalil,
a mizarjev sin ni bil z nobenim zadovoljen; zahteval je e
boljega. To je trgovca hudo ujezilo.
Kar povejte, e mislite sploh kaj kupiti in e imate
sploh kaj denarja?

11

Prav tedaj pa je prila grofina in ga vpraala, kaj

eli. Zahteval je blago, kakrnega nosijo grofje.
Prinesla mu ga je. Vpraal je za ceno, naroil in e
vzel denar iz denarnice, ko mu je padel na blago bel,
svilen zavitek . . .
Grofina je urno pograbila zavitek, ki se je pri padcu
razvil in spoznala svoj dar. Kje ste to dobili?
To je moje! In vi imate ostali polovici.
Urno je izvlekla svoji polovici in ju primerjala. Bili sta
pravi. Nad vse srena mu je podala roko ter ga odpeljala
v pisarno, kjer ji je moral pripovedovati vse na dolgo in
iroko.
elel bi si najti primerno slubo, a je ni. Tedaj mu
pove grofina, da so nekega pomonika odslovili in da bo
govorila s svojim oetom. Poiskala ga je ter prosila, da
bi vzeli mladenia v trgovino. Grof ji je ustregel.
Odslej je imel slubo v grofovi trgovini. Le kako neki
sedaj pripraviti grofa, da preklie njegovo izgnanstvo in
dovoli poroko? Dolgo je premiljeval. Naposled je stopil
pred grofa ter mu povedal, da je kraljev odposlanec in
njegov naslednik. Tedaj je stari grof privolil v poroko,
etudi bi mu bil ljubi sosednji grof, ki ga je tudi e
prosil za roko njegove here.
Vse je bilo pripravljeno za poroko, gostje e povab
ljeni, ko je nevesta nenadno hudo zbolela in umrla. Vse
je alovalo za njo, najbolj pa mizarjev sin.
Tedaj pa je sosednji grof povedal staremu grofu, da
je ta kraljev odposlanec lanivec, da je to mizarjev sin,
njegov bivi grajski uitelj in izgnanec, ter da je on kriv
grofiine smrti.
Stari grof ga je e enkrat izgnal, ga preklel ter se tako
razburil, da je od alosti in jeze e istega dne nanagloma
umrl.
Tako sta bila mrtva oba: grof in grofina. . .
V grajski dvorani sta bili med palmami in oleandri
poloeni dve krsti, obdani z venci belih in rdeih ro; ob
straneh pa je stala grajska straa v rnem. Priel je dan
pogreba. Pogrebci so poloili grofovo krsto z odra na tla,
jo pokrili z visokim pokrovom in zvok kladiva in ebljev
je odmeval po viteki dvorani. Tedaj so pristopile bele

12

deklice v tenicah, z romarinovimi venci v razpletenih

laseh, zasule krsto z grofino s cvetjem ter jo dvignile. . .
Ne pustim je odnesti, ker grofina ni mrtva! je
zaklical njen enin in se postavil h krsti, da bi jo branil.
alost vas je prevzela, ga je tolail grajski duhov
nik. Pustite vendar prenesti njene zemeljske ostanke k
njenim mrtvim sorodnikom v grajsko grobnico! Telo bo
strohnelo, dua pa bo veno ivela nad zvezdami. Vse ze
meljsko je mrtvo, dua pa je vena.
Mislili so e, da so ga upnikove besede potolaile,
ko je stopil k svoji mrtvi nevesti:
Poglejte vendar, ljudje boji! Ona ni mrtva, le spi,
na njenih licih so le sanje; ona je iva in sanja!
Tedaj je stopil zdravnik k velikemu sveniku, vzel zlato
iglo ter jo v plamenu razarel. Priblial se je mrtvi gro
fini ter ji prebodel ilo na roki. Iz nje je pritekla le
sokrvica.
Mrtva je, je odmevalo po tihi dvorani, spi in sanja
veni sen, da se prebudi na sodni dan!
Odnesite grofovo krsto, mene pa e pustite samega
pri grofini! je ukazal. Zaplapolale so bakle, dim se je
kadil po rni viteki dvorani, kakor bi bila vsa dvorana
v plamenih. Dvignili so krsto z mrtvim grofom, za njo pa
se je razvil alni sprevod po mranih hodnikih v grajsko
kapelo, pod katero je bila grobnica.
tirje vojaki so z eleznimi drogovi dvignili marmorno
ploo ter jo prislonili k zidu. Teak vzduh je priplaval iz
odprte, temne grobnice. Na rokah so prinesli pogrebci
krsto ter jo poloili k ostalim in duhovnik je odmolil po
slednjo molitev za starim grofom.
V viteki dvorani pa je mizarjev sin klee molil: O
Bog, pomagaj mi in oivi mi jo, ker je v resnici mrtva!
Tedaj pa so se razgrnile rne zavese pri vratih, udna
svetloba se je razlila v dvorano. Priblial se mu je belo
obleen otrok in dolgo krilce se je vleklo za- njim. Rahlo
ga je potrkal po rami.
Mizarjev sin se je ozrl ter ga vpraal: Kaj prinaa,
sel boji?
Njej ivljenje, tebi trpljenje! je odgovoril otrok.
Nalahno je dvignil h klealniku roki ter je odprl knjigo

13

ivljenja in mu dal tri listie: Poloi enega na njeno elo,

drugega na usta in tretjega na prsi ter moli iz te knjige;
nato dvigni zapovrstjo vse listie ter jo vsakokrat poklii
po imenu!
Storil je tako. Dvignil je listie in zapovrstjo govoril:
Nevesta, tvoj razum naj deluje, usta naj govore, srce
naj zopet bije in uti kot poprej!
Listie je zopet vloil v knjigo ter mu jo hotel vrniti,
a otroka ni bilo nikjer ve.
V tem trenutku se je grofina dvignila ter se ozrla
po dvorani.
Kje sem? Povej, neznanec, kaj pomenijo te rne za
vese? ga je vpraala.
Umrla si in sedaj zopet ivi, moja nevesta, je dejal
veselo.
Tvoja nevesta? Niesar se ne spominjam!
Tedaj ji je priel pripovedovati svojo in njeno povest,
vzel je pial ter ji igral. ele pesem, ki je vrela iz njego
vega srca, je razumela.
Tedaj pa mu je dejala: Ali ne ve, da srce samo en
krat ivi ? Ko pa umre, je mrtvo in vse, kar je bilo v njem.
Zapustila bom ta kraj in vse ljudi. Tudi tebe, ker si mi
popolnoma tu j! Nato je odla ter ga pustila samega.
V uesih so mu donele otrokove besede: Tebi trplje
nje, njej ivljenje!
Grofina z mrtvim srcem je prodala trgovino in grad;
na svojega enina, grajskega uitelja, pa ni mislila ve.
Druila se je le s sosednjim grofom, odla z njim dale v
tuje kraje, kjer sta postala mo in ena. Grajski uitelj
je dolgo asa aloval za njo, toda mati ga je potolaila:
Nikar ne aluj za njo, ki ima zate mrtvo srce in ljubi
sosednjega grofa! Za grofino je grof, ne pa mizarjev sin,
ki lepo pie in lepo igra na pial!
e je hotel z materjo domov, ko je pristopil vojakgodec.
Krasno igra, pojdi k nai vojaki godbi! Jutri od
idemo v drugo mesto! ga je povabil. Mizarjev sin je
obljubil. e naslednje jutro je odel z vojako godbo iz
rodnega mesta, kjer je doivel svojo najvejo sreo in
nesreo . . .

14

Neko so prikorakali v neko mesto, kjer so vojako

godbo z veseljem sprejeli. V mestu pa je prebivalo taas
mnogo plemiev, med njimi tudi grofina z grofom. Vsi
so naroali, da jim mora nova vojaka godba igrati pod
oknice. In tako je godba korakala po mestu od palae
do palae.
Neko so igrali tudi pod oknom, kjer sta bivala gro
fina z mrtvim srcem in grof, njen mo. Nenadoma se je
okno s treskom zaprlo. Grofina ni mogla posluati flavte,
ki je toila. . . Ni mogla ve posluati vojake godbe, ker
v njej je igral njen prvi enin, mizarjev sin in njihov
grajski uitelj.
Premiljevala je in premiljevala, kako bi ga za vselej
odstranila, in e si je izmislila nart.
Z grofom sta priredila velik ples in veselico, na kateri
je igrala vojaka godba. Njen mo pa si je spremenil
obraz s tem, da si je pripel brado in potem je el med
godbenike ter vsakemu spustil v ep vreico srebrnikov, le
mizarjevemu sinu vreico zlatnikov. Veselo sta grof in
grofica zaplesala zadnji ples in gostje so se poslovili.
Tudi godbeniki so se e odpravljali, ko priropotajo
grofovi sluabniki ter jih obstopijo. Grof pa jim veli:
Okradli so me, medtem ko sem plaeval godcem. Preiite vse! Tistega pa, pri katerem najdete zlatnike, pri
vedite predme! Potem je odel. Sluabniki so vse pre
iskali in nali zlatnike pri mizarjevem sinu.
Odpeljali so ga pred grofa: Tale je ukradel zlatnike!
Jaz nisem niesar ukradel in sem nedolen! Sploh ne
vem, kako so prili zlatniki v moj ep, ker pri meni ni
bilo nikogar drugega kot vi, grof! je dejal mizarjev sin.
S tem hoe rei, da sem ti jih jaz podtaknil? je
krial grof. Tedaj si je odtrgal prilepljeno brado ter po
vzel z nenavadnim glasom: Ali me sedaj pozna?
Dobro te poznam, sosednji grof!
In vojaki poveljnik tega mesta! doda grof.
Odprla so se tajna vrata in skozi nje so pridrveli vo
jaki ter ga zvezali.
Ali bo padel predme ter me prosil za svoje ivljenje?
Sedaj si v mojih rokah!
Podle! Ne bom prosil! je zaklical mizarjev sin.

15

Dobro, kot grof In poveljnik tega mesta te zaradi tat

vine obsojam na smrt na vealih!
Pomignil je vojakom in odpeljali so ga v jeo. Ponoi
so vojaki postavili na hribu veala in zgodaj zjutraj so ga
pripeljali iz jee.
Priel je tudi grof s spremstvom ter vpraal vojake:.
Ali je e povedal svojo zadnjo eljo?
Ti so mu pritrdili, a mizarjev sin je zakrial:
Laete! Po starodavni pravici zahtevam, da se mi
izpolni moja zadnja elja!
Grof je tedaj moral dovoliti.
elim govoriti s svojim prijateljem! je dejal obsoje
nec in pomignil je vojaku godbeniku, ki ga je bil v nje
govem rodnem mestu povabil s seboj. Prijatelj je takoj
pristopil ter se mu zael opravievati, ker ga je zvabil s
seboj na pot in tako v smrt.
Pozna tega grofa? ga je vpraal mizarjev sin. Iz
strahu me je po nedolnem obsodil na smrt. Denar mi je
sam podtaknil! Toda sedaj me dobro posluaj! Ko me
bodo pokopali, pridi ponoi in me izkoplji. Tu ima mojo
knjigo in v njej tri listie. Enega mi poloi na elo, dru
gega na usta in tretjega na prsi. Zraven pa itaj tole iz
knjige in jaz bom oivel. Si me dobro razumel?
Prijatelj mu je vse potrdil in obljubil ter potisnil knjigo
skrbno v ep.
Vojaki so nato obesili mizarjevega sina ter ga takoj
pokopali. Grof pa je zadovoljen odel in za njim tudi
vojaki.
Ponoi je priel prijatelj mizarjevega sina in ga izkopal.
Izvlekel je knjigo, mu dal listie na elo, usta in prsi,
molil, listie spet dvignil in zaklical:
Tvoj razum naj deluje, usta naj govore, srce naj zo
pet bije in uti kot poprej!
In res, mizarjev sin je vstal iv in zdrav. Prijatelju
se je lepo zahvalil:
Nikoli ti ne pozabim tega, kar si storil zame! Kra
ljevsko te bom poplaal! Oba sta nato nanosila v od
prti grob kamenja ter ga zasula. Mizarjev sin pa je
pobral listie, jih poloil v knjigo in se poslovil od pri
jatelja.

16

ez leto dni je priel v kraljevo mesto, ki je bilo vse

zavito v rnino. Krmarja je vpraal, kaj se je neki zgo
dilo, da je tod taka alost.
Kakor vidim, ste tujec v naem mestu, pravi kr
mar. Veste, to je dolga povest o smrti na kraljevem
dvoru. Pred dvema letoma je priel na na kraljevi dvor
neki tujec za dvornega uitelja. Kraljeva hi ga je imela
hudo rada in kralj ga je doloil za svojega naslednika.
Gostija bi e morala biti, ko si je domislil oni tujec, da
mora povabiti na poroko tudi svoje stare, zato je zapregel koijo ter se odpeljal. No, in se je odpeljal, kakor
pravim, a ni ga bilo ve nazaj. Tak potepuh, no, saj
sem takoj rekel, da je za kraljino le kraljevi, ne pa kak
pritepen uitelj! Nevesta ga je akala in akala, nato pa
je od sramote zbolela. Nobeno zdravilo ni ni pomagalo,
no, in tako je umrla, sirotiea. Jutri bo njen pogreb!
Mizarjev sin je tedaj hitro sklenil, da jo bo oivil, e
se mu bo le posreilo. Zato je nagovarjal krmarja: Jaz
jo bom oivil! Pojdite h kralju na dvor ter mu to po
vejte !
Ali nori, e zaprli me bodo! je odvrnil krmar.
Tedaj pa mu pove, da je on tisti kraljevi in da jo bo
v resnici oivil.
Skupaj sta la na dvor; mizarjev sin v dvorano k mrtvi
kraljini, krmar pa h kralju, kjer so bili zbrani vsi mi
nistri. Tam je povedal, kakor mu je bil mizarjev sin na
roil. Kralj in ministri so takoj odli v dvorano, kjer je
leala mrtva kraljina.
Tam je stal mizarjev sin, bivi dvorni uitelj ter
naslednik prestola. Padel je kralju pred kolena in zaklical:
Veliko gorja sem zagreil, ker sem odpotoval ter se tako
pozno vrnil. Sedaj hoem kraljino oiviti, samo, odpu
stite mi!
Kralj je sklenil, da mu odpusti, e jo bo res oivil. Tedaj
so pristopili vsi ministri, dvignili zlato krsto z mrtvakega
odra ter jo poloili na tla. Mizarjev sin pa je izvlekel
knjigo, poloil listie na elo, usta in prsi ter jo poklical:
Nevesta, zbudi se iz spanja, ker te jaz, tvoj enin,
akam, da te popeljem pred oltar!
Tedaj se je kraljina trudoma prebudila, mizarjev sin
2

Pohorske pravljice

17

pa ji je podal roke ter jo dvignil iz krste. Objel jo je, za

njim pa e njen oe, kralj. Ministri so od veselja jokali.
Mizarjev sin je tedaj krmarja bogato obdaril, ministri
pa so se mu zaeli dobrikati.
Vsemu kraljestvu so oznanili preveselo vest, da je kra
ljina oivela in vse mesto se je odelo v zastave in cvetje.
Na kraljevem gradu pa so pripravljali za veliko gostijo,

kajti kralj je povabil vse meane in grofe ^ mladi kralje

vi je poslal prelepo koijo po svoje stare, mizarja in
mizarko, ter e posebej koijo po grofico z mrtvim srcem
in njenega moa.
In res, prili so vsi na poroko in gostijo. Ko sta grof
in grofica z mrtvim srcem zagledala kraljevia, sta ga
takoj spoznala. Hudo sta se prestraila. Padla sta na
kolena in prosila:

18

Milost, milost, o kralj!

Mladi kraljevi pa je dejal:
Jaz sem vama e odpustil, a kaj poreejo moji mi
nistri?
Ministri pa so dejali, da morata oba v jeo in tako se
je tudi zgodilo.
Mladi kralj je obdral svoje stare, mizarja in mizarko,
za vselej pri sebi na dvoru. Zvesti prijatelj godbenik, ki
ga je oivil, pa je postal njegov prvi minister. In tako sta
na dvoru sreno ivela mladi kralj in kraljica. V jei pa
sta akala konca grofica z mrtvim srcem in grof, njen mo.
Ko je bil kralj e v letih, je moral svojim otrokom
cesto pripovedovati zgodbo o mizarjevem sinu, ki je ljubil
grofino z mrtvim srcem. Vedno jim je naroal, naj za
mrtvimi nikdar ne alujejo: kar je mrtvo, naj ostane
mrtvo!
To zgodbo o mrtvem srcu pa je s svojo prelepo pisavo
napisal na pergament, ga zvil okoli piali ter nato kmalu
umrl.
Nael sem ta zavitek in iz njega prepisal zgodbo o
mrtvem srcu . . .

2*

19

H C l

Na nekem gradu sta neko

ivela grof in grofica.
Ko se jima je rodil edini sin,
sta priredila velikansko veselico
za povabljene sosede, kmete in
tlaane, le na vile rojenice in
sojenice sta popolnoma pozabila. Vile pa so ualjene pri
le same ter prerokovale:
Ko bo grofic star tirinajst let, ga bo ugrabil arov
nik iz devete deele ter ga na oblaku odpeljal s seboj . ..
Grof je tedaj velel zgraditi velik in moan grajski
stolp brez oken, kamor bo skril svojega sina.
Ko se je blialo tirinajsto leto kraju, je zaprl gro
fica z mnogimi vojaki v grajski stolp, da bi ga po po
trebi branili pred arovnikom iz devete deele. Toda mi
nilo je e ve ko tri tedne in ni se ni zgodilo.
Nekega dne, ko je sonce toplo sijalo, je peljal sam
grof svojega sina na grajski vrt med cvetline gredice,
pod milo nebo, na katerem ni bilo videti niti najmanjega
oblaka. Nenadoma pa se je sonce skrilo za temen oblak,
ki je priplul od nekod, in se v trenutku spustil nad grad
in vrt. Nastala je popolna tema.
Grofic je zakrial na pomo: arovnik je tu!
Toda oblak se je e dvignil pod modrino neba in grofia ni bilo ve .. .
Oblak ju je nosil pod soncem proti deveti deeli. Tedaj
je spregovoril arovnik:
Tvoj oe je mislil, da bo mene, najvejega arovnika,
osleparil, a se je zmotil. Moj jetnik si in o tvojem iv
ljenju bo odloala moja ena.
arovnik je pogledal na zemljo, naredil z roko nekaj
arolij ter izgovoril nekaj skrivnih besed in oblak je padal
proti deveti deeli.

20

Vedno bolj se je dvigala in veala zemlja devete de

ele in e je grofic razloil zeleni pragozd, za njim krevino
in poganico, na kateri je ob velikanskem drevesu epela
rna in raztrgana koa. Pred to koo je legel oblak na
zemljo in arovnik je z grofiem stopil na tla devete deele.

Iz koe pa je tedaj stopila stara arovnica, tako strano

grda, da je grofi omedlel. Pustila sta ga na tleh ter se
odla v koo posvetovat.
arovnika pa sta imela mlado herko, ki je prav tedaj
prila izza koe. al ji je bilo, da bi mladi grofi umrl,
zato je br prinesla mrzle studennice ter mu moila elo

21

in senca. In res je grofi kmalu odprl oi ter uzrl pred

sabo prelepo mlado deklico.
Takoj sta postala prijatelja in mladenka je sprego
vorila:
Bodiva si kot brat in sestrica! Mojih starev pa se
nikar ne boj, ker te bom e jaz branila pred njimi. Sedi
tja v senco na zeleno tratico, jaz pa pojdem v koo! In
je odla.
V koi pa sta se arovnika prepirala.
Hoem mu izpiti mlado kri, da se pomladim in po
ivim! je kriala arovnica.
Ne bo, fanta sem ugrabil in pripeljal jaz, zato je
moj in umoril ga bom jaz sam!
Tedaj pa je njuna hi odlono zahtevala: Grofi je
moj, ker sem mu jaz pravkar reila ivljenje, sicer bi bil
taas e mrtev!
Nato sta arovnika popustila: e grofi izvri tri na
loena mu dela, potem naj ivi.
Hi je odla iz hie, arovnika pa sta premiljevala,
kakno delo bi grofiu naloila, da ga ta ne bi mogel
izvriti.
Drugo jutro popelje arovnik mladega grofia v divji
pragozd, kjer se ustavita.
S tole leseno sekiro mi mora e danes posekati ta
pragozd; drevesa oklesti, razagaj na plohe in zvali tja
na rob, tore izkoplji, nanje vrzi okleeno vejevje in vse
zagi! Poganico prekoplji v krevino in v njo posej ozim
no r, ki mora biti vija od mene ter e cveteti, ko pridem
zveer gledat! e tega ne izvri, izgubi glavo! pravi
arovnik in odide.
Grofi zamahne z leseno sekiro po prvem deblu in
sekira se seveda e pri prvem zamahu razleti na drobne
kosce. Sede na kamen in bridko zajoe.
Tedaj pride k njemu arovnikova hi ter ga vpraa:
Bratec mili, povej, emu joe?
Kaj ne bi jokal! Tvoj oe mi je naloil veliko drvar
sko delo. S tole leseno sekiro moram skriti ta pragozd
in v prekopano krevino posejati ozimno r, ki pa mora
do veera e cveteti. No, zamahnil sem enkrat in sekira
se je zdrobila!

22

Ni ne jokaj, ti bom e jaz pomagala! Pojej, kar sem

ti prinesla, potem lezi v senco in, ko se prebudi, bo delo
izvreno! Nato pojde v koo in pove, da si delo konal!
Grofi je rad storil, kakor mu je arovnikova hi na
roila. Medtem ko je spal, pa je hi stopila na kamen,
dvignila arovniko palico, spregovorila nekaj arovnih
besed in glej: pragozd je padel po tleh, nevidne sekire
so oklestile veje, age razagale debla v plohe, ki so se
kotalili in valili na gozdni rob; v plamenih je nastala poganica, neviden plug je oral krevino, rne brazde so se
zlagale druga ob drugo, preko njih pa se je povlekla
brana; hi je vrgla po njivi prgie ri, e poez je po
skoila brana, de je zalil setev in posijalo je sonce ter
potegnilo iz rne zemlje zelene bilke v visoko r, da je v
lahnem vetriu vzcvetelo klasje in je vse irno reno polje
zavalovilo. . .
Deklica je odla.
Veerna zarja ga je prebudila in grofi je ostrmel nad
lepoto itne njive. Po stezi pa je e prihajal arovnik in
svojim oem kar ni mogel verjeti:
Prvo delo si izvril, a jutri dobi drugo! Oba sta
odla v koo.
Drugo delo si je izmislila arovnica.
Bova videla, e naredi iz onega klanca ravno belo
cesto, ob njej cveto travnik in sredi njega zeleno jezero
z zlatimi ribicami!
In res, drugo jutro ga pelje arovnica h klancu, mu
da leseno motiko ter mu naloi delo.
Grofi gre takoj na delo; zamahne z leseno motiko,
da bi izkopal prvi grm, ko se mu motika zdrobi v drobne
kosce. alosten sede ter bridko zajoe.
arovnikova hi mu zopet prinese juino. emu pa
joe, bratec m oj? ga vpraa soutno.
Kaj bi ne jokal? Naloeno mi je drugo delo, a lesena
motika se mi je pri prvem zamahu zdrobila.
Ni ne joi, ti bom e jaz pomagala! Pojuinaj to,
potem lezi in zaspi; ko se zbudi, pojdi domov in povej,
da si delo konal! Vse drugo bom e jaz sama naredila!
Grofi je pojuinal, legel ter zaspal. Medtem pa so
zopet nevidne roke zgrabile grmovje ter ga izruvale iz

23

zemlje kot travico, kamenje je zletelo v klanec, roba

sta se od obeh strani zasipala v ravno in belo cesto in ob
njej se je zravnal zelen travnik s cvetlicami. S planin je
pritekel v dolino bister potoek ter jo spremenil v ze
leno jezero in bistre postrvi so se poganjale nad vodo za
muicami. Po beli cesti pa so drdrale krasne koije.
ele v mraku se je grofi zbudil. Svojim oem kar ni
mogel verjeti, tako lepa je bila ta pokrajina! Ves vesel
je tekel proti koi ter povedal arovniku, da je tudi drugo
delo e konano.
To pa je oba arovnika mono razjezilo; sedla sta na
oblak ter odplavala k njeni materi, veliki arovnici de
vete deele. arovnik ji je potoil:
Tam v daljni prvi deeli sem ugrabil mladega grofia,
ki sva ga hotela umoriti, a najina hi tega ni pustila. Za
kazen sva mu naloila dvoje tekih del, a je oboje izvril,
prav za prav ju je izvrila najina hi. Sedaj pa eliva, da
bi si ti, ki si najpametneja izmed vseh arovnic, izmislila
tretje delo, katerega ne bi mogla izvriti!
Starka se je zravnala in odloila:
Na visokem gorovju naj postavi grad in okoli njega
naj bo rdee jezero. Za vajin obisk pa naj iz trdnjavskih
stolpov in okopov streljajo s topovi! To je zelo teka
naloga.
Lepo sta se ji zahvalila za nasvet, sedla na oblak ter
odplula domov.
Drugo jutro sta bila e zarana na nogah. Poklicala sta
grofia:
Dvoje del si e izpolnil, a da se rei smrti, mora
danes dokonati e tretje! Na onile gori, prav na vrhu,
postavi trdnjavo, okoli obzidja naj valovi rdee jezero in.
ko se midva zveer pripeljeva, da si ogledava grad, tedaj
morajo iz trdnjave s topovi tako streljati, da e blizu ne
bova mogla!
Grofi gre zaskrbljen naravnost proti gori, ko ga do
hiti arovnikova hi:
Vse sem sliala. To je izredno teka in nevarna na
loga. Zato me dobro posluaj, da ne bo esa napano
napravil! Na vrhu gore izkoplji najprej jamico, nato mi
odsekaj glavo ter jo postavi vanjo; kri se bo spremenila

24

v rdee jezero. Nato odsekaj e palce in ostale prste na

nogah in rokah ter jih razpostavi naokrog; to bodo trd
njavski stolpi in topovi. Ko bosta pa oe in mati od
la, zopet sestavi vse razsekane ude in jaz bom znova cela
in zdrava!
In res, takoj sta odla na goro, kjer je grofi naredil
vse, kakor mu je bila naroila. Vse je lo po srei!
Proti veeru pa se je po beli cesti pripeljala koija;
vkljub oblakom prahu je grofi spoznal oba arovnika in
tedaj je zapovedal streljati. Grmelo in pokalo je tako
silno, da arovnika nista mogla niti blizu! In zopet sta se
jezna odpeljala.
Grofi pa je zbral topove in vojake, se dotaknil gradu
in zopet je bila pred njim iva in zdrava arovnikova hi.
Podala sta si roke ter z gore odla srena domov.
V sobi pa je arovnik velel grofiu:
Namenjena ti je bila smrt, a na herino pronjo sva
toliko popustila, da si moral izvriti troje del, ki sta jih
oba skupaj tudi dokonala. Nocoj pa morata leati v teh
dveh posteljah in vso no morata govoriti: ti, hi; grofi,
grofi, grofi, a ti, grofi: hi, hi, hi!
Tudi to sta obljubila.
Zveer je padla trda tema in tedaj ju je pustil sama
ter odel nekam na podstreje, ker sta sliala njegove sto
pinje nad seboj.
Tedaj je spregovorila hi:
Zdi se mi, da je nocojnja no zadnja za naju v
tej koi. Ali sluti, zakaj morava nocoj leati tu ter vso
no govoriti? Bojita se, da bi jima pobegnila. Na pod
streju pa sta za naju gotovo pripravila zopet kaj slabega
in hudobnega. Da pa bova lahko utekla, takoj na delo!
Peljala ga je k postelji, dvignila vzglavje ter mu velela:
Dihni tja in reci: hi, hi, hi!
Grofi je takoj storil in dih je e venomer govoril.
Nato je e ona dihnila pod njegovo vzglavje in rekla:
grofi. In oba diha sta zaregljala pesem. Ona pa je po
iskala dva para arovnikih kornjev; nataknila sta si
jih ter tiho zlezla skozi okno. Zunaj sta e stopala in
delala korake, dolge kot dve mizi skupaj.
Ponoi pa sta arovnika odla na podstreje ter po-

25

sluala regljanje: Grofi, hi, grofi, h i. . . Tedaj je

arovnik pritisnil na skriven vzvod, deske so zakripale,
v sobi je votlo zabobnelo, skozi pranjo se je pokadil prah
in velikansko rezilo je prerezalo obe postelji ez sredino.
Zadovoljna sta legla spat.
Ko zjutraj arovnica odpre vrata sobe, kjer sta leala
njena hi in grofi, na ves glas zakrii:
Stari, ti lenoba, ki tako dolgo lei, pridi sem in po
glej, kako sta nama ptika ula! Le hitro na noge in za
njima, da nama ne uideta! Pripeljati ju mora iva ali
mrtva!
arovnik si je nataknil arovne kornje, enkrat stopil
in e je bil sredi dvoria pred k o o . . . Hodil je in stopal
po poti, po cesti, skozi gozd . ..
Grofi in arovnikova hi pa sta medtem bila e zelo
dale. Utrujena sta sedela ob cesti na nekem hribku, da
se oddahneta. Kar zapazita na cesti arovnika, ki se z
velikanskimi koraki naglo blia.
Ob cesti sva, to je dobro! Jaz bom kapelica, ti slikar,
vse drugo pa delaj po svoji pameti! mu je velela.
arovnik jo maha bolj po zraku kot po zemlji. Ko
pride iz gozda, zagleda belo kapelico in slikarja, ki jo
slika. Tam se ustavi:
Dobro jutro, slikar! Ali si videl nekega fanta in de
kle, ki sta la tod po cesti?
e vse jutro tukaj slikam, a doslej nisem videl e
nikogar!
arovnik se jezen vrne proti domu:
Pa tako pot sem prehodil zaman! Ta vragova sploh
tod nista hodila!
Starka ga je pa e priakovala in rentaila, e da je
za ni.
Kar tiho mi bodi, stara! Zakaj pa sama nisi la?
Kako pa naj bi ju pripeljal, e ju e videl nisem?
Si li koga sreal ali vsaj videl na poti? ga preskua
starka.
Sreal ne, pa pa sem ob cesti videl belo kapelico,
ki jo je slikal neki slikar. Ta mi je tudi povedal, da tam
mimo ni el nihe!
Saj sem rekla, da si za ni! Oni slikar je bil grofi,
26

kapelica pa najina hi. e bi bil kapelici oddrobil le malo

ometa, pa bi imel oba. Kar pojdi za njima in ju pripelji!
mu veli arovnica.
arovnik uboga in si takoj natakne kornje, s katerimi
prestopi dolino sedmih miz naenkrat. In tako jo zopet
maha po cesti in po poljih za beguncema. Za ovinkom
stopi iz gozda in ostrmi: kapelice in slikarja ni bilo nikjer.
Torej je imela njegova stara res prav!
Jezen tee po cesti skozi gozd, ko prisopiha do potoka.
Ob njem se oddahne. Kar zagleda ribia, ki s trnkom lovi
ribe. Ribi potrpeljivo aka in aka, kdaj bo kakna riba
prijela za rva na trnku. arovnik gre blie, ga pozdravi
in vpraa:
Ima kaj sree?
Malo, je prevelika vroina. V deevnem asu raji pri
jemajo, ko je voda kalna in.ribia ne opazijo. e vidim,
da danes z ribo ne bo ni!
Tako, tako. Pravkar sem se spomnil: ali nisi morda
videl iti tod mimo nekega fanta in dekle?
Sem e precej asa tu, pa nisem nikogar videl! za
trdi ribi.
arovnik se vrne ves utrujen od dolge poti in neznosne
vroine domov. Hotel je lei in se malo odpoiti. Starka
pa ga je nahrulila:
No, ali si e doma in zopet kar sam? Koga si pa zdaj
videl ali sreal?
Sreal nisem nikogar, pa pa sem videl nekega
ribia!
Saj sem e rekla, da si za ni! To bi bil pa e lahko
vedel, da je bil oni ribi na grofi in riba v vodi najina
hi! e bi se bil ribia le narahlo dotaknil, bi imel oba,
tako pa nima ni! Povrhu sta e tako dale, da ju ti niti
ve ne dohiti. e vidim, da moram sama za n jim a !------Ko je arovnik odel, se je ribi naglo pripognil ter
izpod kamna izvlekel zlato ribico, ki se je takoj izpremenila v arovniino hi in dejala:
Zdaj pa proti morju! im prej bova na morju, tem
bolje bo za naju, ker sedaj bo gotovo pridivjala za nama
mati; na morju pa preneha njena mo.

27

Sonce je e zahajalo, ko sta ugledala lesketajoe se

morje. Postala sta na blinjem hribu ter obudovala pre
krasen sonni zahod.
Kar opazita na cesti oblak prahu, ki se je veal in
veal; bliala se je arovnica! Tedaj je hi pograbila gro
fia za roko ter ga potegnila za seboj do morja.
Vrzi svoj korenj v morje! mu je e velela. Grofi
ga br sezuje ter ga vre v morje; korenj se vea in vea
ter postane oln. e sta v njem, grofi ga z nogo odrine,
hi pa potegne iz las zlat glavnik, ga pomoi v morje in
na mah je nastal vihar. Veliki valovi so se valili proti
obali, ko prihiti na obreje arovnica. Kakor dve streli se
zabliskajo njene oi. Obstane kot okamenela.
Vajina srea, da sta mi zbeala na morje, sicer bi
vaju takoj raztrgala na drobne kosce! Tako pa sedaj poj
dita, kamor hoeta! Tole pa imej za doto, ko se bo po
roila! ree heri in vre v morje katlo. Nato se arov
nica vrne domov.
Hi je ujela katlo. Sicer ni vedela, kaj je v njej, a
neko ji bo ta katla najbr e dobro sluila.
Konno sta bila na varnem in reena! oln ju je nosil
po morju proti njegovemu domu, v prvo deelo. . .
Na drugi obali se je arovniina hi skopala in v tem
trenutku zgubila vso arovniko mo. Odprla je materino
katlo; v njej so bile tri prekrasne obleke. Oblekla se je
v prvo. Bila je kot modra meseina.
Na hribu je stal grad in tja ju je vodila bela pot: preko
mostia na grajsko dvorie, po okraenih stopnicah v
grajsko dvorano, kjer ju je z velikim veseljem objel stari
grof, grofiev oe.
ez teden dni je stari grof priredil velik lov in po lovu
grajsko veselico, na kateri je predstavil sinovo nevestico,
ki je bila oblekla drugo obleko. Bila je kot zvezdnato nebo.
ez teden dni pa je rog poklical grofove sosede k
njuni poroki. Tedaj pa je oblekla tretjo obleko. Bila je kot
zlato sonce. V lase si je zataknila zlat glavnik, ves posut
z dragulji.
Mlada grofica in grofi sta odslej ivela sreno na do
maem gradu in le kdaj pa kdaj sta se spomnila devete
deele in njunih arovnikov.

28

ivel je ubog koar, ki je imel

e toliko otrok, da jih je komaj
dopoldne znosil iz koce na sonce,
pod veer pa s sonca zopet nazaj
v koo.
In spet se mu je rodil sinek.
Ker je imel e toliko otrok, mu
nihe ve ni hotel biti za botra,
Ves alosten se napoti iskat botra v druge kraje, kjer ga
e ne poznajo, pa ga srea'stara ena in ga vpraa:
Zakaj si pa tako alosten?
Kaj bi ne bil? e tirinajst dni je star moj sinek in
e ni kren, ker mu nisem mogel dobiti botra. Nihe noe
ve botrovati, ker imam e toliko otrok, zato pa grem v
druge kraje iskat botra.
Otrok vendar mora biti kren! Kaj pa e umre?
Tudi jaz tako pravim, samo drugi ne uvidijo tega!
Kar vi mu bodite za botro! Kaj se vam zdi?
Sirota, ko pa sem tako uboga!
Ni hudega, saj mu ni treba niesar dati, samo h
krstu ga boste nesli, pa bo dobro!
Starka se je branila, nato pa le ustregla koarju. Ne
sla mu je sinka h krstu in ga prinesla nazaj v koo:
Zdaj mu ne morem dati krstnega darila, ker ni ni
mam, a doma bom pogledala. Nekaj bom e nala in mu
prinesla!
Poslovi se in odide. Koar pa je bil vesel, ker mu je bil
sinek kren.
ez tri dni pripelje botra prelepega konjika za krstno
darilo. Bil je neki tako lep, da mu ni e nihe videl ena
kega. Koar pa je postal alosten:
O, pri nas ne bo dolgo tako lep, saj nimam niesar,
da bi mu dal pod zob!

29

Ta konj ne je sena in tudi niesar drugega, le eno

penino zrno pozoblje na dan. V tej posodi imate penice
za nekaj let!
Koar se ji lepo zahvali in starka odide.
Koarjevi pa so tedaj zaeli s konjem voziti les, plohe
in deske ter bukova drva s planine ter lepo zasluili z'
vonjami. Vedno bolje jim je lo. Ko pa je sinek dorasel

in bil star tirinajst let, je rekel oetu, da mora v svet.

Ce bo kaj zasluil, jim bo e poslal.
Nasuje si penice v ep in zajae konjika, ki ga nese
po klancih, cestah, po stezah in preko polj, da zrak okrog
njiju kar tuli.
Tedaj prijezdi na skrit travnik sredi gozda, kjer so
se navadno pasle srne, in zagleda majhno, staro koo,
pred njo pa prelep vrt s udovitimi roami. Fant je imel
roe prerad, da si ne bi ene utrgal za spomin.
Na vrtu pa je skrita plela stara enica in rekla:

30

Le pomni, bolje bi bilo zate, da je nisi utrgal!

Fant si misli, da je starki al le za prelepo roo, zato
se ji zahvali za cvet, zopet zajae konjika in e letita
skozi zrak. Proti veeru prideta na neko graino, se usta
vita in sin vpraa za slubo in delo:
Pr ejas ni gospod grof, imam konja, ki vlee toliko, ko
likor mu niti naloiti ne morete. Vzemite naju v slubo!
V slubo? Ne morem trpeti, da bi imel moj hlapec
lepega konja nego jaz. Kupim ga, pa je! odgovori grof.
Koliko bi jih e kupilo konja, e bi ga hotel prodati!
Zlasti e, ker konj ne rabi posebne hrane! Zanj jo nosim
kar v epu.
Grof je bil radoveden, kako in kaj, in si mislil, da bo
prej ali slej konjika e dobil, zato sprejme fanta v slubo:
Dobro, za hlapca bo!
Hlapek odpelje konjika v grajski hlev in ga privee.
V jasli mu da eno penino zrno, utrgano roo pa vsadi
v lonek in ga postavi pod jasli. Takrat mu konji prvi
spregovori:
Le verjemi mi, da bi bilo bolje, e te roe ne bi bil
utrgal! e nesreo ti bo prinesla!
Hlapek poboa konjika po vratu in odide v graino.
ez nekaj tednov pa so prili ostali hlapci h grofu toit,
e da sami vestno skrbijo za svoje konje, pa so ti kljub
veliki negi e vedno slabi od hlapevega, ki zmerom gleda
naokrog, medtem ko drugi zobljejo oves in seneni zdrob.
Toda kljub temu je lepo rejen. Hlapi gotovo ara.
Tedaj gre grof sam v hlev gledat konje. Nael je vse
tako, kakor so mu bili pravili. Gleda okrog konjika in
najde pod jaslimi prelepo roo. Br jo vzame s seboj in
v sobani stopi h grajskemu oknu ter jo ogleduje.
Ko jo sue in sue, nenadoma zagleda skozi cvet modro
morje. Za njim se je nekaj zganilo; ob obali se svetli
steklena graina, iz steklene graine pa gleda na modro
morje prelepa kraljina.
Ta grof je bil grd in hudoben, hotel pa je dobiti mlado,
lepo in bogato eno. Taka ga pa ni hotela. Grde in stare,
kakor je bil on sam, pa ta ni hotel in zato je ostal samec.
Pa se zagleda skozi preudno lep cvet v to kraljino
prek morja in sklene, da hoe poroiti prav njo.

31

Br poklie hlapia in mu ukae:

Poglej skozi ta cvet! To kraljino mi pripelji, pa
napravi to, kakor sam najbolje ve in zna. Sicer izgubi
konja!
Hlapi odide alosten v hlev h konjiu in mu potoi
svoje gorje.
Tedaj pa konji drugi spregovori:
Vidi, da ti bo roa prinesla nesreo! Poskusiva se
reiti! Hitro sedi name, dobro se me primi za grivo, da te
ne vzame veter!
In odletita, da veter tuli okrog njiju. e sta pri morju
in tedaj veli konjiek:
Jaz skoim v morje in se spremenim v olniek, ti pa
hitro sedi vanj. Ko preplavava morje, bo k obali prila
kraljina. Hitro jo zgrabi in potegni v olniek!
In res skoi konjiek v morje, postane lep olniek,
v katerega takoj vstopi hlapi, in e jo reeta po morju,
da valovi kar pljuskajo okoli njiju.
Sreno sta preplula morje, na katero je gledala s svo
jega okna prelepa kraljina. udi se, kdo neki bi mogel
to biti, in gre k obali. Tedaj pa jo hlapi ujame in br
potegne v olniek, ki se rono obrne in zopet preplovejo
morje. Konjiek skoi na zemljo in ree:
Sedita hitro name!
Grofi in kraljina res sedeta nanj in odjezdita proti
gradu.
Tako je hlapi pripeljal staremu grofu mlado kra
ljino. Ta pa ni hotela stanovati v taki podrtiji in zato veli:
Ce hoe, da ostanem tu pri tebi, prenesi sem ez
morje e mojo stekleno graino!
Grof tedaj br poklie predse hlapka in mu zapove
izvriti, kar je kraljina elela.
Hlapek v jok in hitro v hlev potoit konjiku. Konjiek
pa zopet spregovori:
To bo tee! Dobodi si kladivce in hitro na moj hrbet,
ker se mudi!
Hlapi si dobi kladivce in e jaha, veter e bolj tuli
okrog njiju in e sta pri morju. Konjiek skoi v modro
morje, se spremeni v olniek in e plujeta po morju proti
drugi obali.

32

Steklena graina je stala ob bregu. S kladivcem ji

hlapek odbije del ogla, ga vtakne v ep, olniek se obme
in e pluje nazaj po morju.
Na drugi strani skoi iz morja konjiek, hlapek sede
nanj in e sta na gradu. Vpraata kraljino, kje hoe
imeti graino.
Kraljina si izbere prostor; tam hlapek spusti na tla
kos stekla, ga posuje z zemljo in naenkrat zraste iz nje
prelepa steklena graina, sedem stropov visoka.
Tedaj ree kraljina grofu:
e si prestavil mojo graino, prestavi e moje jezero,
da se bom lahko v njem kopala. V tvoj potok, kjer se
kopljejo abe, jaz ne stopim!
Grof kar vprio nje zaukae hlapku njeno eljo.
Hlapek pa br v hlev, kjer potoi konju. Ta pa mu ree:
Zdaj pa le nikar ne oklevaj, kajti ta naloga je zelo
teka!
Zopet jezdita do morja in ga preplujeta. Konjiek veli:
Tam na vrhu gore raste velikansko drevo, na vrhu
drevesa so tri veje in na vsaki veji visi udeen sad. Te
sadove vzemi, etudi jih uva kralj vseh orlov.
Hlapek hodi po strmem in grdem svetu, pride na
goro in spleza po debelem deblu v vrh. Tam je prebival
kralj vseh orlov, ki je bil prav tedaj odletel. Hlapek
hitro utrga vse tri sadove, jih vtakne v ep in se spusti
po deblu. Nato stee proti morju. Tedaj pa se vsi orli in
orlice spuste za njim in zaenejo tak hru in hrup, da
je bilo joj!
Hlapek e v pravem asu skoi v olniek, ki se
takoj obrne in bila sta reena, zakaj ptii so bili na
morju brez moi. Tako prineseta tri udene sadove na
grad in zopet vpraa hlapek, kje naj bo jezero. Kra
ljina pokae:
Ravno tule!
Hlapek stisne prvi sad in komaj pade prva kaplja na
zemljo, e pritee moan studenec, ki takoj napolni do
linico. Nastalo je bistro planinsko jezero. Stisnil je drugi
sad, nastal je bisernat olniek, stisnil je e tretji sad.
in jezero je bilo polno zlatih ribic.
Tedaj poklie grof hlapka predse:
;i

Pohorske pravljice

33

Vse naloge in elje si mi spolnil, zato zaslui lepo

plailo! Preden pa te poplaam, hoem in ti ukazujem, da
izvri e tri stvari: ko se bom oenil s prelepo kraljino,
mora njej pokloniti ono udeno roo, meni pa svojega
konjika in pripeljati svojo botro, ki je gotovo arov
nica, ker drugae bi ti ne mogel izvriti vseh teh nalog!
Saj svoje krstne botre niti ne poznam! joe hlapi.
Kakor ve in zna: e je ne pripelje, izgubi glavo!
Hlapi zbei tedaj v hlev in potoi konjiku svoje
gorje, a ta ga potolai:
Le ni ne bodi alosten, bova e nala tvojo botro!
In res, mladeni zajaha konjika, se mu poloi na vrat
in kakor puica odletita do one stare koe s prelepim
vrtom. Na vrtu je zopet plela starka svoje udene roe.
Konjiek ji zarezgeta:
Botra, natrgaj op udenih ro za mlado nevesto in
pojdi takoj z nama!
Starka brez besede natrga op udenih ro, sede k
hlapku na konjika, ta zdirja, in e stoje pred grofom:
Prelahtni gospod grof! Tu so udene roe, botre
pa nisem nael!
Grof se zelo razsrdi, ker je mislil, da bo dobil arov
nico v roke, zato ukae:
Odsekajte mu glavo!
Tedaj pa zakrii starka:
Stojte, jaz sem njegova botra in on ne bo umrl, ker
je poten, ampak ti grof, ki si mu ukradel vse: grad
z jezerom in olnom ter z zlatimi ribicami, pa e kraljino,
njegovo nevesto. Hotel si mu ukrasti tudi konjika, ki
sem mu ga jaz dala za krstno darilo, a nazadnje si ga
hotel e umoriti! Dovolj je, lopov, sedaj je konec tvo
jega ivljenja, kajti jaz sem smrt, njegova botra!
In tedaj se je stari grof zruil mrtev na zemljo.
Grofa so pokopali.
Koarjev sin, grajski hlapek, in kraljina pa sta se
vzela. Bila je taka gostija, da e nikoli tega! Na njej
so bili tudi vsi hlapkovi bratje in sestre ter oe in mati,
ki so po poroki ostali kar pri njem v stekleni graini.
Kraljina in hlapek pa sta ivela dolgo in sreno,
kajti njegova krstna botra je bila smrt.

34

T RI

V E R I I C E

IN

B I S E R

Neko je ivel oe, ki je imel

veliko posestvo in tri sinove.
Vsi trije so hoteli imeti hio s
posestvom, a oe se ni hotel nobe
nemu zameriti, zato jim je nekega
dne rekel:
Pojdite po irnem svetu in
tisti, ki mi ez leto dni prinese
takq srebrno veriico, ki bo do
uda in sklepa objela nao hio natanno trikrat naokoli,
ta dobi vse moje posestvo in hio!
In res, vsi trije sinovi so li za eno leto po svetu slu
it: stareja dva po beli, ravni cesti, po poteh in stezah;
najmlaji pa se je izogibal ravnih cest, potov in stez ter
jo mahnil kar ez grmovje in ostrogo.
Najmlajega je zajela v rni goi tema in no, toda
to ga ni skrbelo. Zleze pod skalo, lee in namerava za
spati, ko se mu k nogam prikobaca krastava aba, se
napihuje in ga udno pogleduje z izbuljenimi omi. Niti za
ped se ne premakne in naposled ga vpraa:
Kaj bi rad?
Tema me je dobila v svoje roke in rad bi malo za
dremal, ji pravi najmlaji sin.
e je tako, potem stopaj za menoj! aba je kobacala
naprej med vlanimi skalami. Tu in tam je z viseih skal
klobunknilo v mlako ter okropilo naokrog. Vodila ga je
mimo enajstih votlin in pred vsako je epela aba. Sled
nji ga je pripeljala v svojo dvanajsto votlino.
Tu je moj dom. Sem glavarica ab: vse tiste, ki si.
jih videl, so moje sluabnice. Zael si v zaarani abji
grad. Kaj te je prignalo sem? Kaj ie?
Nisem mislil priti ravno semkaj. Iem pa slubo za
leto dni.

35

e je tako, ostani pri nas: seagal bo dvanajst voz

bukovih drv, za vsako votlinico enega. Si zadovoljen?
Ker ji prikima, ga vpraa: Kakno plailo zahteva?
Rad bi tako veriico iz istega srebra, ki bo do sklepa
natanko trikrat povezala nao hio naokrog. Tako veri
ico eli na stari oe.

abja glavarica premiljuje: oe eli tako veriico,

ki bi vse tri sinove navezala k oetovi hiici, kjer bi bilo
za vse tri dovolj dela, kruha in prostora. In mu obljubi:
Dobi jo!
In res, najmlaji je nael delo: dvanajst mesecev je
agal drva, a samo dopoldne, popoldne je poival. Zadnji
dan pa mu je aba prinesla plailo:
36

Tu ima srebrno veriico, ki bo vezala vse tri na dom.

Pazi, da je ne zgubi!
Najmlaji se ji lepo zahvali in odide proti domu.
Na potu pa ga sreata njegova brata, vsa raztrgana
in rdea v lica. Ustavita ga:
No bratec, ali ima veriico?
Imam jo, odgovori ponosno najmlaji.
Pokai jo, ker drugae ti ne verjameva!
Najmlaji potegne iz epa veriico ter jo jima da. Ogle
data si jo:
To je res pravo srebro. Ta bo odslej najina, a ti bo
imel najino!
Najmlaji se je branil, a se ni mogel ubraniti. Vzel je
njuno, ki je bila elezna. Vsi trije so prili skupaj domov
in oe se jih je razveselil:
Ali imate veriico, ki vas bo vezala?
Stareja sta potisnila najmlajega nazaj ter pokazala
srebrno veriico:
Leto dni sva sluila, a samo eno sva zasluila, ker
srebro je drago!
Dobro, ju pohvali oe in se obrne proti najmlajemu:
Kaj pa si ti zasluil?
Tole srebrno veriico, ki sta ti jo pokazala, sta mi na
poti vzela ter mi vsilila elezno. Jaz sem poteno delal,
ona pa sta zapravljala!
Tedaj je bil oe alosten nad svojimi sinovi in jim
zapovedal:
Vdrugi pojdite po irnem svetu! Kdor izmed vas mi
prinese tako zlato veriico, ki bo do uda natanko objela
trikrat nao hio, tisti bo gospodar!
In res, zopet so li vsi trije: stareja dva po ravnih
in belih cestah, najmlaji pa se je izogibal cest, potov in
stez ter jo mahnil naravnost k abi glavarici v skalno
votlino:
Zopet sem tu! Iem slubo za leto dni.
Dobi jo! Naredi iz rene slame dvanajst kopov za
dvanajst postelj ter iz brezinja dvanajst brezovih metel!
Si me razumel?
Sem. To delo pa ni teko.
Kakno plailo pa sedaj eli, ko si e gospodar?
37

Gospodar e nisem, ker je oe ukazal, da bo gospodar

tisti, ki prinese zlato veriico.
aba glavarica mu jo je obljubila.
In res je est mesecev dopoldne nosil s strnia slamo,
popoldne pa brezove veje iz belega brezinja. Drugih est
mesecev pa je dopoldne vezal slamo v kope, popoldne pa
brezovo vejevje osmukal ter ga vezal v metle. Ko je bil
delo dokonal, je prila k njemu glavarica:
Tu ima zlato veriico, vij si jo v suknjo, da je ne
zgubi! Ce bi pa moral e tretji v svet, pridi zopet
k meni.
Lepo se je zahvalil, obljubil in odel. In zopet ga na
potu proti domu sreata njegova brata:
Le sedi semkaj k nama, da se odpoijemo in da pri
demo skupaj domov. Ali ima zlato veriico?
Imam jo!
Pokai, da jo pomeriva, e je dovolj dolga!
Najmlaji izvlee elezno veriico ter jo jima da. Toda
nista mu verjela.
Lae, odprli suknjo.
In res, nala sta zlato veriico, mu jo vzela ter mu
vsilila srebrno. Skupaj so odli proti domu.
Oe jih je bil vesel: Ali ste prinesli zlato vez?
Stareja dva izvleeta zlato veriico:
Prinesla sva jo. Sedaj izpolni dano besedo!
Tedaj je oe pogledal najmlajega sina in videl, da ima
le srebrno veriico in solzne oi, zato jim veli:
Imamo elezno vez, srebrno in zlato, a manjka nam
e biser, da ga objamejo te kovinske vezi. Zato pojdite
tretji po svetu in, kdor mi prinese tak biser, ta dobi
dom in zemljo!
In zares, napotili so se tretji v svet: stareja dva po
ravni in beli cesti naravnost v gostilno, kjer sta popivala
cele noi, najmlaji pa jo zopet mahne mimo cest in
potov naravnost v skalnato votlino k abji glavarici:
Zopet sem tu. Sluil bom leto dni, a plailo je veje.
Kaj hoe tvoj oe? ga vpraa aba.
Biser, ki bo vreden zlate vezi.
Dobro, slubo in biser dobi. Pojdi v leskovo gr
movje in poii enoletno leskovko ter me nato poii!
38

Najmlaji je odel v zeleno leskovje, stikal za leniki,

dokler ni nael lepe, tanke in dolge enoletne leskovke.
Obree jo in ji oguli rjavo skorjo ter se vrne z njo v abjo
votlino.
Tedaj mu aba naroi:
S to leskovko pojdi od prve do dvanajste abje vot
line, malo postoj, dokler ne pride iz nje aba. Narahlo se
vsake dotakni z leskovko ter nad njo napravi kri. Ni
esar se ne boj in za plailo dobi biser!
In odskakala je v svojo dvanajsto votlino.
In res, najmlaji je hodil od prve do zadnje abje
votline. Napravil je, kakor mu je naroila: ko pa se je
dotaknil e glavarice ter nad njo napravil kri, tedaj
se je zabliskalo v votlini in zagrmelo, stresle so se temne
skale, se ruile in takoj zopet zidale druga na drugo v
prelep grad z dvanajstimi sobanami. udil se je lepoti
dvoran, skozi katere je hodil, ko pa je vstopil v dvanajsto,
je ostrmel.
Pred njim je stalo dvanajst mladih deklet, dvanajsta,
glavarica, pa je stopila predenj:
Na dobri reitelj! To so moje drage sestrice, ki so
bile zaklete z menoj vred. Zahtevaj plailo!
Tedaj si je najmlaji izbral njo za svojo nevesto. V
hipu se je od nekod pripeljala zlata koija, sedla sta vanjo
ter se odpeljala po ravni, beli cesti. Dohitela sta ju dva
beraa. Bila sta to njegova brata, zato sta ju vzela k sebi
v koijo in vsi so se odpeljali na oetov dom.
Oe jih je bil silno vesel, ker so prili skupaj:
Bodite pozdravljeni, moji sinovi! Imate biser?
Tedaj stopi predenj najmlaji sin:
Bisera nimam, imam pa nevesto dobrega srca in e
boljo gospodinjo. Nama daj dom z zemljo, a moja brata
naj ostaneta pri naju!
Oe jih je tedaj prvi v ivljenju solzan objel in
poljubil. . .
In tako se je dogodilo, da so tri veriice, elezna, sre
brna in zlata, trikrat do uda in sklepa natanno objele
njihov dom, v katerem so uvali trije bratje svoj biser
ljubezen do rodnega doma.
39

Neko je imel oe tri silno

mone in pogumne sinove. Neke
ga dne jim pravi:
Zdravi ste in moni, jaz pa
sem star in ubog, preubog za tri.
Zato si pojdite po svetu kruha
sluit in, ko si ga boste e kaj
prisluili, se vrnite na svoj dom!
In res, trije sinovi so ga ubo
gali in skupaj odli v svet iskat slube in zasluka.
Pa pridejo neko v veliko hrastovje. Na razkriju je
rasel debel hrast, za njim pa se je cepila vozna pot v tri
steze. Tukaj obstanejo:
Skupaj ne gremo! Vsak naj si izbere svojo pot!
Po vejah splezajo v hrastov vrh. Tedaj se domenijo:
Vsak naj zabije v deblo elezen ebelj, podenj pa
vree svoje ime, da bomo vedeli, igav je! ez leto dni
se spet tukaj snidimo! e katerega ne bo, tedaj naj ostala
dva vesta, da ni mogel priti, ker se mu je nekaj hudega
zgodilo in naj mu zato gresta takoj na pomo!
Zabijejo tri eblje in vreejo svoja imena, podajo si
roke, splezajo po deblu in vejah navzdol in gredo vsak
sebi: najstareji po spodnji poti, srednji po srednji, naj
mlaji pa, namesto da bi el po zgornji, odide proti domu,
ker se mu je zdelo, da svojega starega oeta vendar ne
morejo pustiti samega!
Najstareji je priel po spodnji poti v veliko mesto,
ki je stalo na ravnini. Bilo je neki tako veliko, kakrnega
jaz e nisem videl, niti ti; bilo je na mo veliko. To mesto
pa je bilo v rni alosti. Najstareji brat vpraa ljudi:
Zakaj ste pa tako alostni?
Kako bi tudi ne bili? Za mestom je veliko jezero in
v njem jezerski zmaj. Vsako leto pore eno mladenko.
40

Ce je pa ne bi dobil, bi udaril s svojim repom tako mono

po jezeru, da bi valovi zalili vse mesto. No, in danes je
na vrsti kraljeva edinka!
Najstareji brat si ree tiho: Ubiti ga bom skual!
rna procesija se vlee proti zajezerju za mestom: vse
joe in stoe, najbolj pa stari kralj, njen oe. Za njim
stopa prvi minister, ki se je mislil z njo poroiti.
Na jezeru se pokae zmajeva glava, ki e voha svojo
rtev; nastanejo veliki valovi, zakaj zmaj e udarja z
repom na obe strani po jezerski gladini. Takrat se naj
stareji brat postavi pred kralja in kraljino:
Poakajte, jaz pojdem nad porenega zmaja in ga
ubijem!
Kralj pa alostno odkima:
Nisi prvi in ne edini! e toliko jih je lo nadenj, a je
vsakega porl, ker ima sedem glav!
Najstareji brat pa veli, naj mu dado ostro bruen me
in est rnih psov.
Br so mu ustregli.
K obali je priplaval sedmeroglavi zmaj in iskal svojo
rtev. Tedaj najstareji brat veli rnim psom:
Vsak pograbi eno glavo in grizi, grizi!
In res, est rnih psov se poene nad est zma
jevih glav, nad sedmo pa je zamahnil z meem in
odletela je! Tedaj je popustil eden izmed psov. Zopet je
zamahnil in odletela je druga glava. Tako je delal in
sekal, dokler ni posekal vseh. Zmajev rep pa je udaril
po jezeru, da je pol vode odteklo.
Mesto in kraljina sta bili reeni! Kralj da reitelju
mnogo denarja in e kraljino mu obljubi za eno. Reitelj
pa mu pravi:
Veliko hvalo sem ti dolan, o kralj, a oenil se e ne
bom tako hitro! Ne pravim, da se ne bi hotel, le ne smem
se, ker sem bratoma obljubil, da jima grem pomagat, e
bosta v sili! Pa ne zamerite, brata sta mi ve kot kralj
in kraljina!
Niti kralj niti kraljina niti meani mu tega niso
zamerili, e celo veseli so bili. Njemu na ast so priredili
veliko gostijo in kralj ga je zopet bogato obdaril. Naj
stareji brat se je zahvalil:
41

S tem bomo lahko vsi tirje, oe in z menoj e oba

brata, udobno iveli do smrti!
Tedaj pa se je zgodilo nekaj nezaslianega: od nekod
je priropotal elezni mo, pograbil najstarejega brata
42

ter ga s tako naglico odnesel, da so se ostali tega za

vedeli ele, ko o njiju ni bilo ve ne duha ne sluha.
Silno so alovali za njim!
Drugi brat je el po srednji poti skozi temno goo,
kjer ga je prehitela trda tema, da ni videl nikamor ve
stopiti. Le nad vejami in ostrimi vrhovi je migljalo
na modrem nebu nekaj zvezd. Br spleza na najvijo
smreko ter gleda in gleda na tri strani. Ni! Na etrti
pa je videl sredi gozda luko. Zapomni si stran in se
spusti po skorjastem in smolnatem deblu na zemljo. Po
asi stopa na ono stran proti luki. Ko pride blie, vidi,
da ni luka, temve majhna koa z okencem na zapah.
Potrka in prosi prenoia.
V koi pa je bivala stara enska:
Kdo si in kaj bi rad sedaj ponoi?
Poten lovek sem in iem dela!
e si poten, pridi noter, e nisi, pa bodi zunaj!
Vrata so zakripala in na prag je stopila stara enska.
Srednji brat ji veli:
Saj sem ti e rekel, da sem poten! No bi rad tu
prespal in laen sem. Ali ima kaj jesti?
Spi lahko kar na klopi pri pei, ker imam samo eno
posteljo; v njej pa spim sama!
Brat je bil z leiem zadovoljen, z veerjo pa tudi.
Prinesla mu je namre kruha, mesa in vina, reko: Le
najej se, da bo potem bolj korajen, ker tu okoli rado
strai!
Naj le strai, ne bojim se nikogar razen Boga!
Si kar pravi! e vidim, da si korajen in se ne boji
niti hudia niti arovnice niti eleznega moa!
Nobenega razen Boga, sem bil rekel!
Potem pojdi z menoj v klet k eleznemu mou, ki
igra z bogatini na karte za denar! Ne morem trpeti, da
mi v kleti preigrajo vse noi, zato jim bo upihnil in
vzel sveo! Si razumel?
Srednji brat je pokimal. Odpeljala ga je po kamnitih
stopnicah v prvo klet, iz nje v drugo in potem v tretjo,
kjer so za sodom sedeli elezni mo in e trije drugi ter
kartali. V igro so bili tako zaverovani, da ju nihe ni bil
opazil. Tedaj je stara enska skoila k mizi in pograbila
43

denar. Zlato je vrgla v en kot, srebro v drugega, sred

njemu bratu pa je velela:
Ugasni sveo!
Nato je elezni mo vstal, jo grozno pogledal in dvig
nil roko. Zdajci je ugasnila svea in elezni mo se je
zruil za mizo na tla in obleal. Ostale tri je starka od
peljala za roko skozi tri kleti po stopnicah v koo in od
tam v temno goo ter jih s svojo palico spremenila v
kamnite postave.
Drugi brat je ostal sam in ni vedel ne kod ne kam.
Prige si sveo, tedaj pa se elezni mo pretegne, za
ropota in e stoji' pred njim:
Kaj zaukae, moj gospodar?
Srednji brat ni mogel razumeti:
Kako? Kaj ukazujem? Povej mi, kaj se tu godi?
Dobro posluaj in si zapomni: trideset let sem bil
vojak, odpustili so me iz slube, el sem po tej velikanski
goi in se izgubil. Ta arovnica pa me je zaarala in od
takrat ji moram sluiti. Vsako no moram ugrabiti nekaj
bogatinov ter jih z denarjem vred pripeljati sem v to
klet. Z njimi moram igrati za denar, ki ga ona potem
pobere, ljudi pa odpelje za roko v temno goo in jih tam
s svojo palico okameni!
Zakaj ji pa ne neha sluiti?
Ne morem, dokler ima to sveo, ki jo sedaj ti dri
v roki. Br ko jo prige, se zbudim in tedaj moram iz
vriti vse, kar mi ukae, kadar pa jo ugasne, zaspim in
sem brez moi. elezni mo je konal svojo zgodbo in
usluno akal na povelje.
Srednji brat si tedaj naloi v vse epe zlata in srebra,
preree sveo na dva neenaka dela; manjega prige,
vejega pa vtakne v ep.
Bo e e prav priel ta konec svee! si ree in odide
iz kleti.
Zunaj ga je e akala arovnica in vpraala:
Kje ima sveo?
Srednji brat se naredi neumnega in ji da manji kos:
Tu jo ima! Skoraj vsa je pogorela, ker te tako dolgo
ni bilo od nikoder! Sicer pa ima dovolj denarja in si
lahko kupi drugo, saj svea je svea!
44

e res, samo take ne more kupiti!

Starka lee nato v posteljo, srednji brat pa na klop
za pe in oba zaspita. Drugo jutro ji da zlatnik za veerjo
in prenoie ter odide skozi veliko goo.
Pride v veliko mesto. Tam pa ni ni delal, saj mu
tudi ni bilo treba, ko je imel toliko denarja. To je zve
del tudi minister dn, ker mu ni mogel dokazati, od kod
ima toliko denarja, ga je vrgel v globoko jeo. Povrh so
ga e obtoili, da je s hudiem v zvezi ter ga zato obsodili
na smrt. Sredi velikega mesta so postavili visoka veala,
da ga bodo vsi meani lahko dobro videli.
In res, nekega dne ga pripeljejo pod vislice in mini
ster ga vpraa:
Preden te obesimo, povej svojo zadnjo eljo!
Srednji brat se tedaj spomni svee, ki jo je e vedno
imel v epu in ree:
Tute imam sveo, ki mi je gorela pri krstu, naj mi
gori e ob moji zadnji uri! Minister to dovoli in nekdo
mu jo prige.
Tedaj pa je po ulicah zaropotalo elezje, elezni mo
je podrl pred seboj vrste ljudi in e je stal pred njim:
Kaj ukazuje, moj gospodar?
Vrzi to vrv okoli ministrov, ki so me obsodili na smrt
na veala in potegni!
elezni mo res vre dolgo vrv okoli grue. Vrv se
je na hrbtih sama zavozljala, elezni mo je potegnil
in e so zabingljale noge po zraku. Ljudem so se mi
nistri hudo smilili, zaeli so brata lepo prositi, naj jih
pusti e vsaj malo pri ivljenju. Brat je bil mehkega srca,
zato je ugasnil sveo in elezni mo je pri tej prii izginil.
Ministri so pa popadali na tla in se mu vsi prestraeni
zahvaljevali.
Tako je bil reen!
Tedaj se spomni, da bo kmalu minilo e leto dni, od
kar se je razel z bratoma. Zato odide br proti domu.
Na razkriju ga je e akal najmlaji brat, ki je ostal
doma pri starem oetu. akata e malo in ker tretjega
ni bilo od nikoder, splezata po deblu v vrh, da vidita
na eblju, kako se godi bratu.
Z grozo opazita, da je ebelj ves rde.
45

Bratu se godi zelo slabo in morava mu iti na pomo!

Br ko to skleneta, se spustita po vejah na zemljo.
Srednji brat izvlee sveo, jo prige in e stoji elezni
mo pred njim:
Kaj ukae, moj gospodar?
Pelji naju k najinemu bratu, kateremu se mora ne
kje zelo slabo goditi!
Tedaj pograbi elezni mo enega pod levo, drugega pa
stisne pod desno pazduho kot dve bukovi poleni in odropotalo je skozi goo mimo tiste gozdne koe, kjer je
srednji brat prespal prvo no. Nato stopi e dalje proti
velikemu kresu, okoli katerega je stalo vse rno ljudi,
ki pa so bili mirni, kot bi ne bili ivi.
Nasproti jim pride starka:
Hu, hu, kako je mrzlo! Pridite blie, da se pogrejete!
li so k velikemu ognju in ele tedaj so opazili, da so
ljudje okrog ognja vsi okameneli. Starka je v plamenu
prigala svojo palico in e se je hotela z njo dotakniti
obeh bratov. Tedaj pa ji zbije elezni mo arovniko
palico iz rok, pograbi ensko in jo vlee proti kresu.
Pustite me iveti, vse vas reim ognja! je kriala
in prosila, toda elezni mo jo je vrgel s palico vred v
ogenj.
V tistem hipu so vsi okameneli oiveli! Med njimi je
bil tudi najstareji brat, ki ga je bil elezni mo na
arovniino povelje ugrabil iz mesta sedmeroglavega
zmaja.
elezni mo, ki je zopet postal vojak, je peljal vse v
arovniino koo in v njene kleti ter med nje razdelil
srebro in zlato.
Trije bratje pa so se skupno napotili proti domu. Ko
so prili na razkrije, kjer je rasel hrast pri treh eb
ljih, so splezali nanj in izdrli vsak svoj ebelj, okrog
svojih imen pa vrezali veliko srce. Po vejah so se nato
spustili na pot, ki jih je pripeljala domov. Tam so potem
skupaj z oetom sreni in zadovoljni iveli pod rodno
streho.

46

S I R O M A C E K

T R D E

G L A V E

Neko sta ivela uboga oe

in mati, ki sta imela e bolj ubo
gega sina, kajti ta je bil zaradi
svoje trde glave velik siromaek.
Bil je neki tako trde glave, da si
ni mogel, e se je e tako trudil,
niesar drugega zapomniti, razen
oenaa in veernega vzdiha: Jezus in Marija, vidva me
varujta pred slabim in hudiem!
Ker doma niso imeli niesar, ga je mati poslala po
svetu, da bi se esa nauil.
Imej vedno odprte oi in uesa, mu je rekla, vse si
zapomni in ui se ter na molitev ne pozabi!
Okrog vratu mu je za slovo in sreno popotnico obe
sila e srebrnkasto svetinjico, ki jo je prinesla z boje
poti na gori. Ta svetinjica naj ga obvaruje najhujega.
In res, siromaek je el po svetu, da bi se esa izuil
in nael delo. Toda ker je bil trde glave, so ga povsod
nagnali.
Od dolgega popotovanja je bil e ves raztrgan, gladen
ee nego sit, palice pa je bil vajen bolj kot zmesnega
kruha iz ovsene in rene moke. Tudi hudih besed se je
navadil. Toda te so mu le mimo odprtih ues, ovsenjak
pa v laen elodec ali pa v prazno torbo.
In tako je hodil od hie do hie, od vasi do vasi: po
vsod je vpraeval za delo in povsod so ga pognali, ker
bil je kratke pameti in si ni mogel niesar zapomniti.
Neko lepo popoldne, ko je e padal mrak, pride na
veliko in prostrano dvorie dveh grain, stare in nove.
Voljaki so se hudo zagnali vanj in tako lajali, da so pri
klicali iz stare graine samega grofa:
Kaj pa bi rad, potepuh? se je zadrl nad njim grof.
Prelahtni gospod, kruha bi rad!
47

Delal bi, delal! Za pastirja volarja si e dovolj velik.

Toda gotovo si lenuh in ti paa ter delo smrdita kakor
tvoja obleka!
Ne, prelahtni gospod, delal bi rad, le zapomnim si
ni, ker vse sproti pozabim!
Bedaka-noraka pa tudi jaz ne morem vzeti v slubo
niti za ovarja niti za volarja, ker bi mi vso ivad izgubil!
Dal mu je kos rnega kruha in rekel:
Na, da bo molil za dobrotnike!
Siromaek se je lepo zahvalil in poprosil e prenoia.
Tedaj se je graak spomnil nove graine, ki mu jo
je sezidal uden zidar, sam peklenski rogec. Za plailo
pa je bil zahteval, da lahko odnese tistega, ki bo prvi
prespal no v novi graini.
Grof si je mislil: Tega norka ne bo koda, e ga
rogec odnese v pekel kot svoje plailo za zidanje! Na
glas pa se mu je prilizoval:
O srece moje, le pojdi gor v graino! V nai kuhinji
bo dobil dobro veerjo: peeno svinjsko meso, bel kruh
in staro vino! Spal pa bo v novi grajski sobani, kjer do
zdaj e nihe ni spal. Ponoi bojda strai. Ali se kaj
boji?
Nor sem, bojim se pa ne! Strahu ne poznam in ne
bojim se niti hudia! se postavlja siromaek.
e je tako, bo pa kar dober za mojo slubo! e
nocoj prespi v novi graini, dobi jutri za plailo denar
nico, polno zlatnikov in srebrnikov! mu obljublja grof.
Siromaek si misli:
Pravijo, da imajo nori sreo, jaz pa sem nor in sedaj
me srea ie in aka!
Resno je obljubil. Dobro se je naveerjal peenke in
belega kruha ter se za ejo napil starine. Nato so ga pe
ljali v novo graino. V veliki in preudno lepi sobani
so ga pustili samega. Prekrasno je bilo tam, le nikogar
ni bilo blizu.
Brezskrbno je legel v mehko posteljo in se kar pogrez
nil v perju. Tedaj se je spomnil matere in oeta, ki spita
na trdih posteljah in sta la namesto veerje spat. Milo
se mu je storilo. Odmolil je oena in svoj veerni vzdih,
poljubil e srebrnkasto svetinjico ter trdno zaspal.
48

e ob desetih pa je prilomastil do steklenih vrat nek

rn moak in ga grdo pogledal. Pokazal je are jezik,
da se je hipoma razsvetlila vsa sobana in tudi njegova
svetinjica.
Siromaek se je prebudil ter se prekrial:
Jezus in Marija, vidva me branita pred slabim in
hudiem!
rni moak ob vratih je zarjul, da se je sobana stresla.
Nato je izginil.
Siromaek je zopet zaspal, kot bi se ne bilo niesar
zgodilo.
Kar prilomasti ob enajstih drug rn moak, ki pa
je bil e straneji: iz ust so mu vigali plameni in za
smrdelo je po veplu. Pod lasmi na elu sta mu epela
dva rogova.
Siromaek se je zbudil in se takoj zopet prekrial:
Jezus in Marija, branita me pred hudiem!
Rogec peklenski je zarjul, da se je stresla vsa gra
ina, ter odropotal.
Toda opolnoi je prilomastil sam peklenski poglavar,
strane ji od obeh prejnjih.
Tega pa se je siromaek tako ustrail, da je pozabil na
oena in veerno molitev, le materino srebrnkasto sve
tinjico je poiskal na vratu ter z njo delal krie:
Jezus, Marija!
Svetinjica se je zasvetila kot sonce. Tedaj je Lucifer
straansko zarjul in s kopiti tako mono udaril ob tla,
da se je stresla vsa graina, popokale vse ipe na oknih
in popadali s strehe vsi streniki in lebnjaki. Poglavar
peklenkov pa je pobegnil.
Drugo jutro, ko je sonce stalo e visoko, sta prila
v grajsko sobano grof in grofica. Silno sta se zaudila:
Kaj te ni hudi odnesel?
Trije so bili ponoi tu, vsi so strano rjuli, ker vas
niso nali, posebno zadnji. Malo me je bilo strah, a od
molil sem oena in veerno molitev ter jim pokazal tole
materino svetinjico, pa so vsi trije rogci zbeali!
In siromaek se je veselo dvignil.
Grof je ostal mo beseda in mu dal denarnico, polno
zlatnikov in srebrnikov, ker mu je reil novo graino.
4 Pohorske pravljice

49

Peljala sta ga e v kuhinjo, kjer se je za opoldni dobro

najedel. Vtaknil je v torbo e po dva kosa mesa in belega
kruha za oeta in mater ter veselo odel proti domu.
Vsi trije so si kupili dobro in rodovitno zemljo, si po
stavili na njej leseno koo ter iveli sreno do smrti
Imeli so vsega toliko, da siromaku ni bilo treba ve po
svetu s trebuhom za kruhom.
Materino svetinjico pa je skrbno nosil na svojem srcu
in od tedaj se ni bal nikogar ve na svetu, niti hudia!

ivela je mati, ki je imela tri

herke, eno lepo od druge. Le
siromatvo jih je tlailo, kajti
oeta, ki bi jim sluil kruh, niso
imeli ve. Neko pa pride na dom
treh lepih sester imeniten in hudo bogat gospod. Denar
je kar trosil po tleh, da je bilo v koi veselje in smeh.
In ta bogati gospod poprosi mater, naj mu da naj
starejo herko za eno. Mati je bila e dolgo v skrbeh,
kako jih bo preivila, zato mu jo je seveda takoj oblju
bila. Vsi so bili zadovoljni.
Po poroki jo odpelje s koijo v tuj kraj in sredi goe
izstopita pred lepim gradom.
Tako, ljuba enka, tu je najin dom! ji ree in jo
pelje v grad. Ta grad je imel dvanajst soban. Iz epa
potegne dvanajst kljuev ter odpre prvo sobo. Bila je
vsa pozlaena.
Pojdiva dalje! ree in odklene drugo sobo. Bila je
srebrna kot luna in zvezde na modrem nebu.
e je odklenil tretja vrata; soba je bila vsa lesena, strop
lepo izrezljan in prav tako lepo je bilo izrezljano tudi
vse pohitvo. S to sobo se je ujemala njena navadna
kmeka obleka.
Tu sem pa kakor doma, prav kakor doma! je rekla
in vse pregledala. Mo pa je peljal svojo enko dalje
v etrto sobo, ki pa je bila vsa bela in ledena. Na sredi je
arela trska in v njenem plamenu se je topil led v pre
lepe bisere.
Tu bova pozimi, je dejala.
Mo pa je e odprl peto sobo, ki je bila sama zelena
goa; hoje in smreke, jelke in jelii, breze in hrasti, bori
in kostanji so rasli tod iz zelenega ameta-mahu.
Takna je goa okrog najinega gradu! je rekla.
4

51

Vrata so se odprla v esti prostor, kuhinjo: lepo ognji

e, da se ne bode dimilo pod rnim stropom, okrog bele
klopi s kafi, posoda iz bruenega stekla in srebra . ..
Tu je moja soba! je vzkliknila ena.
Teka elezna vrata so zacvilila v sedmo sobo; bila je
hladna in vlana, vsa elezna kot jea. eno je zamrazilo
po hrbtu.
Pojdiva! je rekel mo in odprl osmo sobo; bila je
oroarna. Po zidu so visele sablje in puke, sulice in
topovi so stali ob steni, sredi sobe pa je bil postavljen
lesen ok s krvavo sekiro.
Deveta soba pa je bila popolnoma prazna; silna tihota
je vladala v njej, da se je slial njun dih kot sopenje
kovakega meha.
Deseta pa je bila, o groza, vraja kuhinja! V vsakem
kotu je visel na verigah velik kotel, pod njim je plapolal
ogenj; v kotlih pa so vragovi meali vrelo smolo in olje.
Zakaj pa kuha to? je plano vpraala ena.
Da s smolo pokorim sluabnike!
In odprl je enajsto sobo, ki pa je bila skoro popol
noma prazna. Le nekaj koev je bilo v njej.
Dvanajsta vrata pa so bila area, a teh ni odprl.
Pregledala sva. Vidi, enka, enajst sob bo treba
dnevno pometati, ker se vedno napraijo. Tu ima enajst
kljuev zanje; odkleni jih, pometi in zopet zakleni. Shrani
pa tudi klju za dvanajsto sobo, a odkleniti je ne sme!
Nato ji je v lase vtaknil prelepo roo in odel zdoma.
Ko je bila sama, je la odklepat in pometat. Iz silne
radovednosti je odklenila e dvanajsto sobo in zagledala
je pekel! Po tleh in med ranji se je dvigal moder pla
men, oblizoval grenike, jim smodil koo in lase. Ondi je
bila peklenska groza.
Komaj pa je odprla ta vrata, e ji je poskoil plameni
jezik v lase ter osmodil roo. Br je zaklenila area
vrata, nato pa e vseh enajst ostalih.
Zveer se je vrnil mo. Seveda je ele sedaj spoznala,
da je njen mo hudi!
Segel ji je v lase ter po osmojeni roi spoznal, da je
odklenila tudi dvanajsto sobo pekel! Prijel jo je za
roke ter jo vlekel skozi sobe. Ni ji ni pomagalo njeno
52

upiranje. V deseti sobi je zajel iz vrajega kotla za

jemalko vrele smole ter jo pljusknil vanjo, da je skozi
enajsto odletela naravnost v pekel.
Nato si hudi malo zmanja postavo in se preoblee,
tako da je bil popolnoma drug moki. Zopet se napoti
tja k materi prosit, naj mu da drugo herko za eno.
Ker se je popolnoma spremenil, ga mati ni spoznala.
Videla pa je, da je bogat in lep moakar, zato mu je
ustregla.
Po poroki sta se z mlado eno odpeljala po beli cesti
v tuj kraj. Sredi goe sta se ustavila pred gradom. Od
pelje jo v grad in ji razkae vseh enajst sob ter ji da
dvanajst kljuev.
Enajst sob pospravi in jih pometi, dvanajste pa
nikar ne odklepaj! ji je dejal in odel od doma.
Srednja sestra druga ena, gre pometat. Seveda
jo je radovednost gnala, da je odklenila e dvanajsta
vrata, ki so vodila v pekel. Hitro bi jih bila zaprla,
a v njem je zagledala svojo sestro, ki je proti njej dvi
gala roke in vpila:
Pomagaj mi, sestra, ker grozno trpim!
Taas pa se je odtrgal ognjeni plamen ter ji skoil
v lase in osmodil roo, ki jo je vtaknil vanje njen mo
sam peklenek.
Zveer se je vrnil in tudi njo zapodil v pekel.
Mine mesec in hudi se spet spremeni in preoblee ter
se pripelje k materi po tretjo, najmlajo herko, ki naj
bi mu jo dala za eno. Bil je mlad in lep ter bogat, zato
mu jo da.
Odpeljeta se s koijo po beli cesti v goo, kjer je stal
njegov grad. Pokae ji enajst sob ter ji'izroi dvanajst
kljuev:
Vseh enajst sob mora lepo pomesti, le v dvanajsto
ne sme niti pogledati!
Tudi njej je vtaknil v lase lepo roo ter odel zdoma.
Ona pa seveda takoj pometat! Vse je prav poasi pre
taknila in pregledala; v prvih dveh sobah je nala polno
zlatnikov in srebrnikov. Pred areimi dvanajstimi vrati
53

pa je postala, prisluhnila vpitju in stokanju ter priela

razmiljati:
Kaj neki je tu notri, da je taka vroina in tako vpitje?
Vroina mi ne kodi, saj sem doma kurila in kuhala v pei,
a roa bi se osmodila! Vzela jo je iz las ter jo dala v
sveo vodo, se ogrnila z mokro hodno plahto ter odprla
dvanajsta vrata, v pekel.
V njem je zagledala svoji dve stareji sestri, ki sta
jokali in prosili, naj jima pomaga. Tudi sedaj se je utrgal
moder plamen ter ji skoil na glavo in obliznil njena lica,
Toda lasje so hili pod mokro plahto, lica pa so bila
vajena vroine in tako se ji ni ni poznalo. Sestrama je
obljubila pomo, skrbno je zaklenila vrata, si vtaknila
roo med lase ter la mou naproti.
Mo je videl v njenih laseh lepo, sveo roo ter je bil
tega silno vesel. Ona pa je vso no premiljevala, kako bi
sestri reila. Zjutraj pa je poskusila.
uj moek, te dni ima moj stari oe god; ali mu
smem nekaj poslati? ga je prosila.
Seveda! je rekel in jo poboal po licih s svojimi
kremplji, da ji je iz prask pritekla kri. Ni ni zajokala.
Mo je odel zopet od doma, ona pa v deseto sobo, kjer
so vragovi kuhali smolo in olje.
Zakaj pa to kuha? je vpraala vraga.
Da je vedno pripravljeno! e vrem komu zajemalko
smole za vrat, tee tako, da ga noge ne dohajajo! ji je
vrag lepo razloil.
Dobro! Preobleci se, da ponese mojemu staremu
oetu ko daril za god! Tako je bil naroil moj mo, tvoj
poglavar, in ti ga mora ubogati! je velela.
Vzela je mokro plahto, odprla dvanajsta vrata in po
klicala najstarejo sestro. Hitro jo je potisnila v priprav
ljen ko ter ga pokrila s plahto in na oglih zavozljala.
Sestri pa je naroila:
V tem kou te vrai ponese staremu oetu kot darilo
za god. Doma povej, da prideva kmalu obe za teboj!
e bi pa vrai hotel plahto odvezati, kar zavpij: Te e
vidim!
V ko je vsula e kup zlatnikov, stopila za vrata ter
poakala moa. Ko je priel, je zajel smole ter jo vrgel
54

vraiu za vrat, da je zatulil in se je kar zakadilo za

njim. Niti toliko asa ni imel, da bi pogledal, kaj nosi
v kou. In odnesel je najstarejo sestro na njen dom.
Mine nekaj mesecev, ko se ena spomni, da ima sedaj
mati god. Vse je natanko tako storila kakor prvi. In
vrai je odnesel v kou drugo sestro na njen dom. Tam
je vesela skoila iz koa ter iztresla denarje.
In zopet mine mesec, ko je imela stara mati god.
Stari materi bom poslala ko denarja za god, a doma
bi hudo zamerili, e bi poslali hlapca. Tokrat bo pa e
moral sam nesti ko, ki ga bo nael v moji sobi! Kar
ni me ni treba akati, e me sluajno ne bo prav tam!
Obljubil ji je in, ko je zopet odel zdoma, je nasula
v ko denarja ter se skrila v njem. Mo pride domov,
pograbi za roe in vre ko na hrbet. Pot je bila silno
dolga, ko pa teak. Sede in hoe pogledati v ko, ko
ena nenadno zakrii:
Te e vidim, etudi si tako dale!
Mo se prestrai, pograbi ko in odhiti naprej. Ko
pride na enin dom, postavi ko na tla in ree:
Tule sem prinesel ko denarja stari materi za god.
ena vas lepo pozdravlja in je zdrava in zadovoljna.
Mati ga je peljala v sobo, medtem pa sta obe stareji
sestri pomagali najmlaji iz koa ter skrili denar. Zunaj
pa so e pripravili velik kotel aree smole. Mati ga je
vodila po hii in okrog nje ter ga nazadnje pripeljala do
kotla. Tedaj pa so skoile tri sestre, tri njegove ene,
h kotlu ter zajele vrele smole:
Sedaj pa le hitro domov v pekel, ti prekleti vrag!
Vrgle so mu smole za vrat, a vrag ni hotel nikamor.
Tedaj pa so pograbile kotel ter ga poveznile ezenj, mati
pa je kropila z blagoslovljeno vodo in delala krie. ele
takrat je vrag zatulil in kar s kotlom vred odkuril, kar
so ga noge nesle. Pokadilo se je za njim in zasmrdelo,
nato pa ni bilo videti niesar ve.
Tako so se siromane herke reile svojih mo, prav
za prav samo enega, ki pa je bil sam hudi. Ker so bile
sestre tudi pobone, se jih ni upal ve nadlegovati. Z
denarjem pa so vse skupaj sreno ivele.
55

Z E L E N E C

IN

D V A

B R A T A

Dva brata sta se neko z vojske

vrnila v domai kraj. Bila sta brez
dela, brez zasluka in denarja. Sicer
sta bila oba zdrava, le pod pazduho
sta imela bule, ker jima vse leto delo
ni prav ni dialo.
Zanju izve zeleni hudi in ju pride
obiskat.
Nimata dela? ju vpraa.
Nimava. Prav za prav bi ga ime
la, pa ga noeva! Ko bi le kaken
hudi priel od kod in naredil, da bi
lahko ivela popolnoma brez dela, pa kljub temu imela
denarja kot hudi toe! pravi stareji brat.
Duo bi mu pustil za to! ponudi mlaji.
Zelenca seveda nista takoj spoznala.
Klicala sta me in priel sem! Tu imata vsak svojo
denarnico: denar rabita, kolikor hoeta! Cez sedem let
pa pridem po obe! . .. Zelenec jima pomenljivo namigne.
e dobro, kar pojdi pa ez sedem let pridi!
Zelenec odide, brata pa sta vsa vesela, ker se iz njunih
denarnic sipljejo denarji kot zrnje iz sevnika. Ti, rekel
bi, da bo dobro! je dejal stareji.
Tudi jaz pravim, da ni in da ne bo slabo!
In res, stara, dosluena vojaka sta skoraj sedem let
brezskrbno ivela. Toda tudi ta so pretekla in konno je
manjkalo le e nekaj dni do polnih sedem let.
uj, brat in stari vojak, ez tri dni! de tiho mlaji.
Eh kaj bi?! Naj le pride! Taas si nasejem e denarja,
potem pa naj me le skua vzeti! Stareji brat je odloen,
mlaji se pa boji:
Brat, niti enkrat ve ne primem denarnice v roke!
Kakor hoe! Kaj pa bo storil drugega?
56

Vidi tole! Roni venec ima svojo mo nad zelencem.

e ti moli z menoj! Mlaji je priel moliti, stareji pa ne.
Da bi e njega ne prijel tak strah, odide iz hie, a na
kripoti se ustavi in premiljuje. Pa pride mimo stara
enska, ga gleda in se mu udi:
Kaj pa ti je?
Brat pa se ne zmeni zanjo in starka jezna odklopota
s svojo gabrovo palico. Nenadoma se brat spomni, da
stare enske dosti vedo, zato zasue nogi in jo dohiti:
Dober veer!
ele zdaj mi ga voi?
Prej vas nisem videl ne slial. Nekaj bi vas rad vpra
al, e bi mi vedeli svetovati! In lepo ji je povedal o
zelencu in denarju ter jo vpraal, kako bi se z bratom
reila vraga in obdrala svoji dui.
Svetujem ti, da gre e nocoj o polnoi k podruni
cerkvi, kjer se pod lipo zbirajo vsi zelenci. Skrij se v
votli lipi, odpri uesa bolj kakor si jih prejle in slial bo,
esar e nisi slial nikoli!
In odideta vsaksebi: stara enska v vas, stareji brat
pa naravnost k lipi.
Pride k lipi, stopa okrog nje in ie votline, a je ne
najde nikjer! Pregleduje peine, naloene tam okoli, pa
zopet ni! S pein se potegne na spodnjo vejo, z nje na
drugo in tretjo. etrta pa je bila prava in se je odlomila.
Odprla se je luknja v votlo deblo in on spleza noter.
Tedaj se je stari vojak prvi prestrail, ker je trhli
les v deblu zeleno zagorel. Lasje so mu vstali pokonci in
na vsakem lasu se je lepila znojna kaplja.
Hudi zeleni! Les gori, v deblu je hladno, v meni pa
iako strano vroe! e lasje me bolijo!
Pogledal je skozi luknjo na zelenico pod lipo in videl
vse polno zelencev. Tedaj je odbilo v cerkvenem stolpu
dvanajst in e bolj ga je postalo strah, kaj bo z njegovo
duo. Poslual je, kar so se zelenci pogovarjali in zvedel
je mnogo tega, o emer se mu do tedaj e sanjalo ni.
Odbila je ena, zelenci so se raztepli po goi in po
svetu, vojak pa je prilezel iz votle lipe ter jo mahnil
domov. Mlaji je molil in jokal, stareji pa je zael zopet
stresati denarje iz denarnice v kot.
57

Ko je preteklo natanko sedem let, pride zelenec in

vpraa mlajega:
Iz esa je denarnica?
Mlaji zajoe: Iz svinjske ali goveje koe!
Zelenec: Iz esa je denar?
Mlaji zopet zajoe: Iz zlata in srebra!
Zelenec: Iz esa si ti?
Mlaji: Iz due in telesa!
Zelenec pa se tedaj zarei:
Ni nisi uganil, vse je hudievo! Imel si denarnico in
denar, ima duo in telo! Telo si obdri, a dua je sedaj
moja!
Tedaj pa se stareji brat, stari vojak, razjezi:
Nismo se o tem menili! Ti si rekel, da bo ez sedem
let priel po obe! Na, tu ima zdaj obe denarnici!
ree in mu jih vre pod noge.
Da pridem po o b e . . . dui, sem mislil jaz! zavpije
zelenec.
Mlaji brat je jokal in prosil, starejega pa je pogra
bila jeza in storil je tako, kakor je bil slial v votli lipi:
pograbil je z eno roko roni venec, drugo roko pa je
namoil v blagoslovljeno vodo ter kropil in delal krie:
Tule ima, dua zelena, o b e . . . molitev in egnano
vodo!
In res, zelenec je pograbil tedaj denarnici ter jo tako
urno odkuril iz hie, da so mu vrata bila skoraj pretesna
in noge prekratke.
Brata, stara vojaka, pa sta imela vsak svojo duo
in e svoj kot, poln denarja. In ivela sta sreno, dokler
ni po oba prila bela smrt.

58

H U D I E K

S T E K L E N I C I

Godilo se je to tiste davne dni,

ko je bilo v peklu e zelo malo
du. Takrat je zbral sam Lucifer,
poglavar vseh peklenkov, vse
stare in mlade, pametne in pah
njene hudike ter jim velel, naj
gredo na svet krast ljubemu Bogu due. Vsak mora prej
ali slej pripeljati s seboj vsaj eno duo, pa naj jo dobi
zlepa ah zgrda, poteno ali zvijano. Vsak hudiek se
lahko spremeni v kakrno koli podobo, v pritlikavca ali
velikana, v loveka ali ival, samo da privlee v pekel
vsaj eno duo.
In res, vsi so odli na ta boji svet: nekateri bolj na
desno, drugi bolj na levo; zopet drugi v mesta, na gra
dove, v vasi, na planine, k bogatim in ubogim, samo da
bi nali kakno duo za pekel.
Tako je neki ubog hudiek priel k stari enski, ki je
imela na planini za rno goo svojo leseno koo. Ponudi
se ji za hlapca in ree, da ji bo vse delal in opravil, samo
svojo duo naj mu da za plailo. Zmenila sta se, da ji bo
sluil za hlapca sedem let, potem pa ji vzame njeno
greno duo.
enska je bila e stara, pa si je mislila: Saj bom tako
prej umrla in moje due ne bo dobil!
In res ga je vzela za hlapca. Hudiek ji je napravil
vse, kar je hotela. Imela je tako sreo, da so vsi sosedje
mislili, da je arovnica, ki je v zvezi s samim hudiem!
Koarka je gospodarila, hudiek pa je hlapeval in
akal na starkino duo.
Minevalo je e sedmo leto in smrt se je poasi bliala.
Tedaj se je koarka zaela bati za svojo duo: Duo je
treba reiti, da pride vsaj v vice, e e v nebesa ne more!
Pa je poklicala hlapca-hudika predse in mu rekla:
59

Lepo si mi sluil vseh sedem let, zadovoljna sem bila

s' teboj. Le to bi e rada videla, e lahko zleze v tole
stekleniko! Ce e to naredi, potem pa lahko takoj vza
me mojo duo!
Hudiek je dejal, da to lahko stori in e celo z velikim
veseljem. Takoj je zmanjal svojo postavo in zlezel skozi
ozki vrat v trebuh steklenice.
Tedaj pa je zvita koarka rono zamaila ozki vrat
z lesenim epom, na katerem je bil vrezan kri. Hudiek
pa je bil proti kriu brez moi.
Tako se pa nisva zmenila! Hitro mi odpri! se je
jezil hudiek na staro koarko, ki pa se mu je posme
hovala :
Zdaj si pa kar dobro shranjen! Postavila je stekle
niko s hudikom na okensko polico med druge steklenke
ter mirno ivela dalje.
Tiste dni so e hodili v tero od hie do hie domai
rokodelci in obrtniki: krojai, da so iz hodnega platna
seili obleke; coklarji, da so iz javorovega lesa stesali
cokle za delavnike, in evljarji, ki so ivali nove evlje za
nedelje.
Tako je priel pred zimo k stari koarki neki evljar
v tero, da ji za boi naredi nove, tople evlje iz rnega
ameta.
evljar je prinesel s seboj majhno nizko mizico in
stolico na treh nogah. Namestil se je ob oknu s polico,
na kateri je bilo polno steklenic. V eni je koarka sonila
v olju lilije za mazilo proti opeklinam, v drugi planinsko
arniko, v tretji je namakala v ganju modro brinje kot
zdravilo za elodec, kakor je e bila takrat povsod stara
navada. evljar zato teh steklenic niti pogledal ni in je
zael na roko ivati rn amet za zgornji del evljev.
Hodno nit je povlekel z domaim voskom, da je dreto lae
potegnil skozi luknje, ki jih je sproti delal z zakrivljenim
ilom. Seito je navlekel na kopito ter z ebljiki pribijal.
evljar pa je bil pri tem delu zelo vesel. Prepeval je
in pridno nabijal lesene klince v podplate, tako da je mi
zica zaela odskakovati in so se tresle steklenice na po
lici ob oknu.
60

Le e, le e! Vleci, vleci
dreto, tolci, tolci klin! Le
e, le e! ga je nekdo pri
ganjal k delu ter mu pripeval staro pesem pohor
skih evljarjev.
evljarju se je zdelo u
dno in pogledal je po tem
ni izbici. Nikjer ni bilo ni
kogar, saj je stara koar
ka nekam odla v vas. Je
zno je nabijal dalje po
klincih in podplatih. In zo
pet ga je nekdo jel priga
njati k delu:
Le e! Le e!
evljar je e bolj udar
jal, saj ni bila navada, da
bi ga kdo v teri priganjal
k delu.
Le e! Le e! se je
zaul zopet neki glas.
Tedaj pa se je spomnil
babjih govoric o koarki
in njenem rnem hlapcu,
ki je neko nenadoma ne
kam izginil. Mislil si je, da
ga ima morda kje zaprtega
in da ga ta drai z le e,
le e. Razgledal se je po
koici, ozrl se je za vrata
in omaro, stikal je po ko
tih in pod klopmi, a nikjer
ni bilo nikogar.
Zopet je sedel ter zael
nabijati e bolj, da so pri
ele steklenice na polici od
skakovati v zrak. Tedaj je
zapazil v majhni steklenici
nekaj rnega, ivega, hu
61

diku podobnega. Br je vzel steklenico, jo obraal In

obraal proti lui in kar ni mogel verjeti svojim oem,
da je resnino iv hudiek v steklenici.
Ja hudiek, ali si res ti? Ta je pa lepa! se mu je
smejal.
Hudiek pa ga je milo prosil:
Izmakni epi in odpri, odpri! Nekaj zelo vanega ti
moram povedati. Odpri!
Ne bo me, ne! Le ostani lepo notri v jei in govori!
Te bom e od tam tudi slial, e si me prej lahko pri
ganjal k delu!
Nikar se ne noruj iz mene! Raji me posluaj! Videl
bo, kako sem ubog hudi, ki ga je stara koarka ogolju
fala! Ponudil sem se ji za hlapca. Pogodila sva se, da ji
bom sluil sedem dolgih let, za plailo pa mi bo ona dala
svojo greno duo. Poteno sem ji sluil in delal!
Toda, ljubek, kako si pa priel v to jeo?
Hudiek mu je mislil zagroziti, a se je takoj zavedel
svoje slabosti: Preteklo je sedem let, dobil bi e lahko
njeno duo, ko mi je rekla: ,Vse elje si mi izpolnil, le
e zadnjo mi daj! Zlezi v to steklenico!1 In jaz, ubogi
hudi, sem res zlezel skozi ta ozki vrat, ki ga pa je ko
arka rono zaepila. Vekrat sem jo milo prosil, naj
me izpusti, pa se je samo smejala.
Pa shujal si tudi!
Ni ni udnega, e sem e nekaj let v tej jei! Sedaj
si priel ti in zael nabijati. Le e en udarec, pa bi se bila
steklenica na tleh razbila in jaz bi bil reen, prost! Le ti
mi lahko sedaj e pomaga! Bogato plailo bo dobil, e
me izpusti! V tej steklenici ti dam zdravilo, s katerim
bo ozdravil vsakega bolnika, ako me bo videl pri nje
govih nogah. e me bo pa zagledal pri glavi, je prepozno
in tudi moje zdravilo ne bo ni pomagalo. Daj, odpri,
pomagal bo meni in ljudem ter bo e veliko zasluil!
Zasedel bom dve graini; iz ene se ti bom umaknil, a k
drugi se mi nikar ne pribliaj! Si zadovoljen?
Naj bo! evljar tedaj izvlee ep in hudiek prileze
iz steklenice, se pretegne in zraste. evljar je br potegnil
izpod hodne srajce svetinjico in delal z njo krie, da mu
ni mogel ni kodovati.
62

Hudiek mu je res dal stekleniko zdravila, jo rono

pobrisal iz koe in jo mahnil proti peklu. Stare koarke
se je le preve bal! Gredo pa se mu bo morda vendarle
e posreilo uloviti kako greno duo . ..
evljar je skrbno shranil stekleniko z zdravilom v
notranji ep svoje suknje ter veselo nabijal po podplatih.
e isti dan so bili evlji narejeni. Naloil je svoje rei na
hrbet in hajd domov! Gredo pa je zvedel, da je njegova
ena medtem hudo zbolela in da je pri njej iz domae in
sosednje vasi vse polno ensk, ki jo zdravijo in svetujejo
to in ono zdravilo. Tedaj je evljar tekel, kolikor so ga
nesle noge.
V sobici je bilo polno ljudi, ki so jokali in molili.
evljar se je ozrl proti pei: na klopi je e sedela smrt
in upirala rne, votle oi na bolnico. Pri njenem vzglavju
je stal bel angel in ji proil svoji neni roki, kakor bi ji
hotel pomagati, da bi vstala. Pri njenih nogah pa je bil
skljuen hudiek, ki ga je bil evljar izpustil iz steklenice.
Tedaj je evljar napodil od drage enke vse vake
zdravnice in vedee. Hitro je izvlekel stekleniico ter dal
eni nekaj kapljic zdravila. Ko se je ozrl, je videl, kako
sta angel in smrt odhajala, za njima pa je smuknil e
hudiek.
ez nekaj dni je ena e vstala zdrava iz postelje.
V bolezni pa se je bila zaobljubila na bojo pot na
gori, zato je z moem tudi la tjakaj.
Hodila sta po potih in stezah, klancih in bregih, ez
travnike in skozi gozdove. Prila sta do neke graine.
Polno ljudi je bilo okrog nje in vse je molilo in delalo
krie. Na vrhu strehe je namre sedel hudiek in akal
na duo tistega, ki bo prvi priel v graino. Graak je
bil obljubil vsakomur, ki bi pregnal hudika, pol grain
ske zemlje, toda nihe mu ni mogel do ivega.
Tedaj pa se je evljar preril skozi gneo ljudi, poklical
hudika ter mu dal z roko znamenje, naj izgine s strehe.
In res, br ko ga je hudiek zagledal, se je spremenil
v gore skop rene slame ter se zapeljal po modrem nebu,
da so kar iskre prele na zemljo. Graina je bila prosta
in graak mu je dal pol grainske zemlje.
Hudiek pa se je preselil na drugo graino in zopet
63

je bilo vse zaman, da bi ga pregnali. Tedaj je poklical

drugi graak evljarja predse in mu rekel: Preeni tega
peklenka, pa dobi pol zemlje!
Prelahtni gospod graak, tega pa ne zmorem ve!
je odgovoril evljar.
e tega ne stori, bo izgubil glavo!
Tedaj se je evljarju milo storilo zaradi ljube ene in
njegove zemlje. Stopil je na dvorie. Br ko ga je hudi
ek zagledal s strehe, je grozno zarjul nanj:
Ali tako dri dano besedo? Izgini!
evljar pa se je spomnil stare koarke in mu je od
govoril :
Saj ti noem niesar. Le ona baba te ie s stekle
nico. Hoe te ujeti, pa sem te mislil na to opozoriti!
Hudiek je tedaj e bolj zarjul, stresel je graino, da
so vse ipe na njej popokale ter se kot kopnik odpeljal
naravnost v pekel.
Graak pa je rad dal evljarju pol zemlje ter napra
vil e veliko gostijo, na kateri sem bil tudi jaz. Jedel sem
in pil, po bradi mi je kapljalo, a v grlu niesar ostalo!
evljar pa je imel veliko zemlje; na njej sta si z
eno postavila lepo leseno koo ter ivela sreno do konca.
Stara koarka pa je reila svojo duo, etudi ji je
sedem dolgih let sluil za hlapca sam peklenek.

64

V velikem mestu ob morju je

neko ivel bogat trgovec, ki je
imel edinega sina. Tega je zelo
ljubil.
Trgovec je mnogo potoval po
svetu in po morju, toda svojega
sina ni vzel nikdar s seboj na kupijsko pot. Ko pa je
sin imel estnajst let, je rekel oetu:
Drugi trgovci jemljejo, svoje sinove s seboj v daljne,
tuje deele in na morja. Mnogo so e videli in poskusili,
jaz pa nisem e niesar videl, ker me nikoli ne vzame
s seboj!
To pa oetu ni bilo po volji, vendar je rekel:
ele estnajst let ima, a ker hoe na pot, pa naj b o !
Pravkar sem po nekem ribiu sprejel od kralja z onstran
morja sporoilo, da mu primanjkuje ivea. Naloili bomo
jadrnico z itom, dal ti bom poveljnika in sam bo odplul
ez morje. Povem ti: veliko sveta bo videl in toliko iv
ljenja okusil, da ti bodo osiveli tvoji rni lasje, preden se
bo sreno vrnil na svoj dom!
In res, naloili so mogono jadrnico z itom in dru
gimi ivili. Mornarji so razpeli jadra, vanje se je ulovil
veter in poveljnik je dal znamenje za odhod. Teko je bilo
trgovevemu sinu pri srcu, a elja po neznanih pusto
lovinah in dogodkih, ki jih bo doivel na morju in v
tuji deeli, je pregnala skrb iz njegovega srca. Veslai so
potopili velika vesla v morje, zaveslali, in teka jadrnica
se je zazibala po morski gladini pro od rodnega mesta.
In veter je gnal jadrnico po daljnem morju proti tu
jemu kraljestvu. e so v daljavi zagledali neznano obalo.
Od zemlje sem je veter na valovih prinaal gnijoa
trupla pornelih ljudi, suhih kot sama kost in koa, po
5

Pohorske pravljice

65

zraku pa neznosen smrad. Tedaj so trgovevemu sinu po

siveli prvi lasje.
Poveljnik, od kod ta trupla in ta smrad? je vpraal.
Ne vem gotovo, a najbr vlada tu lakota ali celo
kuga!
Mi pa peljemo toliko ivil! Pristanimo in poglejmo
ter jim pomagajmo!
Poveljnik je velel povezati nekaj velikih jader, veslai
so zaveslali in jadrnica je pristala ob neznani obali.
S strahom so stopali po obreju tujega kraljestva, po
cesti mimo hribka, ki je bil sestavljen iz samih lovekih
kosti. Nenadoma se jim je pod noge zakotalila po hribku
navzdol loveka lobanja, se ustavila in strmela vanje z
globokimi oesnimi jamami. Poleg trgovevega sina je
stopal poveljnik jadrnice ter dejal:
Mrlii nas pozdravljajo!
In trgovevemu sinu so posiveli novi lasje.. .
Pridejo do prve hie in vstopijo skozi odprta vrata.
Nikjer ive due! Nato preiskujejo hio za hio; nikjer
nikogar, le tu in tam nekaj sledi, da so neko tod pre
bivali ljudje. V dvanajsti hii pa najdejo na tleh dekle.
Lealo je v nezavesti, ob njej pa je jokalo dete ter sesalo
iz odprte ile na njeni roki kri. . .
Trgovevemu sinu je tedaj posivelo zopet nekaj las . . .
Nosai, sem z vinom in kruhom! je zaklical. Br so
pokleknili okrog nezavestnega dekleta, ji zavezali odprto
ilo ter vlivali v usta poirke vina. Tedaj so se izpod
njenih trepalnic pokazale motne oi, polne bolesti. Usta
so ji bila vsa razpokana od vroice in lica upadla. Neko je
moral biti to lep obraz. . . Vino jo je oivilo. Zavedela
se je. Trgovev sin jo je ogrnil s svojim plaem in ji
pustil uvaja s kruhom in z vinom.
li so dalje . . .
V trinajsti hii spet nikogar. Pa: v kuhinji je sedel
ob komenu star moakar ter rezal loveko meso . . .
In trgovevemu sinu so lasje bolj in bolj siveli. . .
Za bojo voljo, nehajte!
Stari moak pa je pokazal proti dimniku, kjer je viselo
moko truplo. Trgovev sin ga je br velel sneti in po
kopati na vrtu. Starcu so pa pustih na mizi kruh z vinom.
66

Komaj so stopili na dvorie, so e prili sli iz bli

njega gradu z ukazom, da morajo tujci takoj oditi na
grad. Poveljnik je tedaj prikimal, trgovevemu sinu pa
namignil, da tukaj ne more biti vse v redu. Tod lakota,
tam na gradu pa je moralo biti, sode po dolih slih, e
vsega dovolj.
Sli in vojaki so popeljali trgovevega sina na grad,
kjer je bilo bogastva in sijaja, da mu je jemalo vid. Ko
so se oi privadile bleska in razkoja, je opazil graaka,
ki je zavpil nad njim: Pokloni se svojemu kralju!
5*

67

Moj kralj je v moji domovini! je odgovoril trgov

ev sin.
Pokloni se gospodarju, na igar zemlji si ti in tvoji!
mu je velel graak.
Tedaj si trgovev sin premisli in se mu pokloni.
Graak pa ga skua: Kaj si videl v mojem kra
ljestvu ?
Ne zameri, graak, videl sem ive mrlie, smrtnjake
in lakoto.
Lae! Ali mi ne ivimo? Kaj so pripeljali tvoji
ljudje?
Zlatega ita, bele moke in vina, rdeega kot kri.
Za nas? ga skua graak.
Da in ne! Zgubili smo se na valovih ter zgreili kra
ljestvo mogonega kralja onstran morja, ki je bil mo
jemu oetu, trgovcu, naroil, naj mu polje ladjo ivil.
Niste zgreili, marve ste prili prav in ravno e v
zadnjem trenutku. Dobrodoli!
Tedaj je graak velel, naj njega in vse njegove mor
narje dobro pogoste, ito z jadrnice pa je dal spraviti v
svojo itnico. Trgovevega sina je vpraal:
Kaj eli za plailo? Ali prelivajoo se svilo ali mehki
amet ali dragocene obleke?
Niesar takega! Dovoli mi, da pokopljem mrlie v
tvojem mrtvem mestu in da ostanem v tvoji deeli tako
dolgo, dokler ne ozdravi neko dekle, ki jo elim popeljati
s seboj v domovino.
Dovoljujem! Jadrnica pa je odslej moja last! je
osorno dejal graak in odel.
Trgovev sin je zbral svoje ljudi; pokopali so mrlie,
zdravili bolne in onemogle, dokler niso vsi njegovi mor
narji in spremljevalci zboleli in pomrli. Ostal je sam v
tuji deeli, brez jadrnice in veslaev.
Na glavi pa je imel vedno ve sivih la s . . .
Vse njegove misli in elje so bile pri mladenki, ki
jo je prvo nael. Opomogla si je e, jutranja in veerna
zarja sta ji mladili lica, da je postala lepa kakor kra
ljina. In to lepo kraljino je nosil trgovev sin odslej v
svojem srcu. Vedno je mislil na svojo vrnitev. Napraviti
bo treba oln . . .
68

Vzel je sekiro in ago ter el v blinji gozd, Drvaril

je in podiral ter si skrivaj tesal oln. Graaku ni ni
ve zaupal.
Nekega veera se je vrnil iz gozda domov. Na klopi
pred leseno hiico je sedela mladenka, vsa alostna, ker
ji je dete umrlo kljub njeni veliki rtvi in skrbi. Na licih
se ji je razlivala veerna zarja, v oeh pa je imela nekaj
temnega, strahu podobnega. Prislonil je sekiro in ago
v kot ter sedel k njej na klopco:
Pozdravljena, moja kraljina!
Pozdravljen, moj reitelj! je alostno odgovorila.
Zakaj si tako alostna, saj ve, da te imam raji kot
kar koli na svetu. Povej mi, potoi mi, kaj te mui!
Moje ivljenje je bilo strano, vse se je zruilo name
in bolje bi bilo, e bi me pustil nezavestno umreti s tujim
detetom vred. Sedaj pa e nekaj dni sem opazujem, da
naju zasledujejo graakovi ogleduhi. Zato bo treba imprej izginiti iz tega kraja, je zatrjevala.
Zdaj ne moreva e nikamor, ker ladje ni ve in oln
e ni dokonan. Denarja tudi e nimam toliko, da bi
lahko kam ula.
Poakaj! Razpleti mi kito in preii lase!
In res ji trgovev sin nagne glavo ter razplete kito
las, iz njih pa se potoi majhen, zlat glavnik z vdelanim
kamenkom, ki v zarji zaari, da je kar vid jemalo. Bil
je prelep dragulj, velik kot lenik. Dekle si ga skrbno
ogleda, nato pa mu ga izroi:
Prodaj ga, etudi mi je nad vse drag spomin na
oeta!
Vzel ga je ter skrbno zavil v robec, el v mesto in ga
ponudil prvemu trgovcu, ki ga je sreal:
Ponujam dragulj, kupite ga!
Trgovec ga je z veseljem ogledoval, a kupiti ga ni
mogel:
Tak dragulj ni za nas uboge trgovce in navadne
ljudi, take nosijo samo kralji in kraljice. Ne zameri mi,
ker ga ne kupim. Ne morem ga plaati. Stopi tja k so
sedu prek ceste, ta je bogateji od mene! Morda ga bo
tam prodal.
Zahvalil se mu je ter odel k drugemu trgovcu:
69

Prodajam dragulj, kakrnega nosijo samo mogoni

kralji.
Pokazal mu ga je in trgovcu je bil zelo po volji.
Prelep je, a ne zameri mi, gospod, ker ga ne kupim.
Sem e preubog. Trije trgovci smo tukaj; prvi z leseno
hio, jaz z zidano, no, tretji pa je najbogateji. Tja stopi,
kajti on je tako bogat, da si celo sam graak izposoja
pri njem denar!
Tudi temu se je lepo zahvalil ter odel k tretjemu,
najbogatejemu trgovcu.
Prodajam dragulj!
Razvil ga je in mu ga pokazal. Zelo mu je bil ve,
a kupil ga ni.
Jej, jej, kakna koda, da sem preubog! Z vsem svo
jim bogastvom in s hio vred ti ga ne morem plaati.
e pa rabi denarja ali ivil, ti vse to rad dam na posodo,
a dragulj shrani pri meni!
In res, trgovev sin mu je zaupal dragulj, ki je bil
dekletu svet spomin na njenega oeta, dragulj, kakrnega
nosijo samo mogoni k ra lji. . .
Ta tretji trgovec pa je bil neko v tujem kraljestvu,
kjer je mnogo videl in slial. Sedaj se je spomnil, da je
kraljev glasnik v tistem kraljestvu neko razglaal, kako
so roparski vitezi ugrabili kraljino z mogonim dra
guljem. Kdor bi jo reil, ta jo dobi za eno in e pol
kraljestva zraven . . .
In trgovec je takoj odel v drugo kraljestvo, da javi
novico o najdenem dragulju.
Minilo je teden d n i. . .
Ko se je trgovev sin zveer vrnil z dela, so ga tirje
tuji vojaki odvedli s seboj v trgovevo hio in ga pre
oblekli v prekrasna oblaila. Neki minister pa je pripeljal
e prelepo kraljino. Bila je to mladenka, ki ji je on reil
ivljenje. Tisti dragulj se ji je blestel v laseh kot velika
kresnica. Minister pa je dejal:
Reil si jo smrti, zato si njen enin! Na dvoriu
vaju aka kraljeva koija in ob obali ladja.
In veseli so se odpeljali. . .
Za vse to je zvedel tudi graak te deele. Preoblekel
70

se je v trgovca ter skrivoma z nekaterimi svojimi sprem

ljevalci odel na njuno ladjo. Ko ju je bil ob pregraji
ladje opazil, je pristopil k trgovevemu sinu, ki je bil
odet v sijajna oblaila, ter ga spotljivo pozdravil.
Ne poznam vas, etudi se mi zdite nekomu tako mo
no podobni, ga je ogledoval mladi enin.
Seveda sem nekomu podoben, trgovec sem, znanec
tvojega oeta. Sem si pripeljal jadrnico, polno ita in ivil
ter vina. No, sedaj vidi, da te dobro poznam! Trgovca sva
oba, zato stopi sem k meni. Vem za imenitno kupijo!
Neka enska ima dragulj, kakrnega nosijo samo mogoni
kralji. In vsi trije so stopili v samoten kot na ladji.
Ko je kraljina zaula besedo o dragulju, je mono
prebledela in segla v lase. Tedaj so pa graakovi sprem
ljevalci pograbili trgovevega sina in ga vrgli ez ograjo
v morje, ki se je nad njim zapenilo in ga zakrilo. Kra
ljina je od strahu omedlela, graak pa jo je odvedel
k njenim spremljevalkam in k ministru, kateremu je po
vedal, da so neki neznanci vrgli kraljevia v morje. Morda
bi vrgli tudi kraljino, e je ne bi on reil. . .
Prisrna vam hvala! Kralj vas bo za to bogato ob
daril! Reitelju je obljubljena nevesta in pol kraljestva,
je dejal minister.
To je graak prav rad slial.
Trgovevega sina pa je bila v morju porla velika riba.
Dolgo ga je nosila v svojem trebuhu ivega in tretji dan
se je ustavila ob samotnem otoku, odprla svoj gobec in
trgovev sin je stopil na peen in zapuen otok, kjer
je raslo le eno samo drevo, nikjer pa ni bilo ive due . . .
In tedaj so mu vsi lasje posiveli.
Toda v tem trenutku se riba spremeni v moa.
Ne boj se me, zakaj jaz sem duh onega moa, ki si
ga ti velel sneti iz dimnika in ga pokopati. To dobro delo
ti sedaj vraam, je rekel mo. Pojdi k drevesu, lezi in
kmalu bo zaspal. Ko se bo prebudil, bo e drugje.
V spomin in zahvalo pa prejmi tale udeni opi. Ce bo
hotel kaj naslikati, samo enkrat potegni z njim in slika
bo dovrena. Pod drevesom pa so jedi.
In rni mo, duh, je zginil in se na morju spremenil
v moder plamenek. Temu se je pridruilo e ve pla
71

menkov, ki so plapolali vso no. Bili so duhovi tistih, ki

jih je trgovev sin dal pokopati. . .
Poveerjal je in trdno zaspal.
Zbudil se je v novi deeli, otok pa je vzela no. Lepa
steza je drala v mesto. To mesto pa je bilo vse v zastavah
in cvetju. Gre po ulicah in vidi napisno tablico Slikar.
Br vstopi in se ponudi za slikarja. Mojster ga je e hotel
napoditi, toda trgovev sin zaprosi:
Vzemite me, kajti naslikam vam vse, kar elite!
Verjamem ti na poteno besedo, a na tvojo roko ele,
ko mi naslika kraljiinega reitelja, mu pravi slikarski
mojster.
Naslikal ti ga bom, a prej mi povej, emu je vse
mesto v zastavah?
Se vidi, da si tujec, in zato ne ve, da se blia kra
ljiina poroka. Njena zgodba pa je tale: Mlada je e
bila naa kraljina, ko so jo neko roparji neznanokam
odvedli. Mislili smo, da je e zdavnaj mrtva, da je nikoli
ve ne bomo videli, ko se je bila pred letom dni vrnila
s svojim reiteljem. Spoznali so jo po njenem dragulju
v laseh . . . Kraljina pa kljub vsemu ni bila vesela, ker je
alovala za svojim prvim reiteljem, ki je utonil v morju.
Razglasila je, da morajo vsi slikarji tega kraljestva priti
v kraljevo mesto ter naslikati njenega prvega reitelja.
Svojemu drugemu reitelju pa je velela, da mora zaradi
alovanja za prvim poakati s poroko leto dni. No, in
sedaj ji pa naslikaj njenega prvega reitelja, etudi ga
nisi nikoli videl! Kdor ji ga ne naslika taknega, kakren
je bil, izgubi glavo.
Zakaj pa hoe imeti sliko?
Prvega je baje imela mono rada; silno za njim joe,
zato pa eli imeti vsaj njegovo sliko za spomin. No, in
jutri bo vse slike pred dvorom pregledala. e misli, da
ga bo naslikal, tu ima platno in barve!
Vse imam sam in opi tudi! Sedel je pred uokvir
jeno platno in dvignil opi:
Dobri duh, daj moi svojemu daru! opi, naslikaj,
kako se vraam z dela kot drvar. Bilo je to tisti veer,
ko je njen dragulj zaarel v veerni zarji.
72

In res, opi je takoj naslikal, kar je elel.

A slikar ni bil s sliko zadovoljen.
Kaj si znorel? Tak da bi bil njen reitelj? Saj ne
reem, lepa slika je, a kaj, ko ni prava. Ne drvar!
Plemi je bil!
Saj ga nisi nikoli videl! Pravim ti, da je slika prava.
Nesi jo ! je rekel trgovev sin.
Nesel jo bom, a to ti povem, e me zaradi razaljenja
aka smrt, povem na glas, da je pri meni slikar-slepar!
Slikar se je lepo oblekel in odnesel sliko. V veliki
kraljevi dvorani so e akali vsi slikarji ob kupu svojih
slik in slikar je potisnil svojo sliko med zadnje na dnu.
Tedaj so trobente naznanile, da prihaja kralj s kra
ljico, kraljina z eninom in ves dvor.
Kralj je spregovoril:
Draga moja hi, zadnji mesec tvojega alovanja je
potekel, zato obrii solze ter podaj roko svojemu blagemu
reitelju!
Rada ubogam tvojo besedo, a moje srce mi pravi, da
naj e teden dni poakam, dokler ne bo pozidana kape
lica v njegov spomin. Prej pa hoem e videti slike.
Tedaj so pristopali k slikam slikarji ter jih strahoma
kazali kraljini. Slike so padale po tleh, saj so bdi na
njih sami kraljevii, vitezi in plemii. Slike so padale in
z njimi tudi glave slikarjev. Tedaj pa kraljina presene
ena vzklikne:
Kdo je naslikal tega drvarja?
In pred njo je padel mojster:
Na kolenih te prosim milosti kot Boga! Saj je nisem
jaz naslikal, ne! Veraj je priel k meni neki slikar
slepar, ki je tole naslikal. Njega primite, mene pa pustite
iveti!
Vstani! Nagrado dobi, zakaj slika je prava. Sli
karja pa obdri, ker mi mora poslikati novo kapelico,
mojemu pravemu reitelju v spomin! mu je velela srena
kraljina.
In res, v tednu dni je bila kapelica pozidana in posli
kana. Nihe ni smel vanjo, le kraljina je bila neko sama
pri slikarju, ki ga je takoj spoznala. Sklenila pa je, naj
se slikar nikomur ne izda.
73

Kraljina je bila odslej silno vesela. Nosila je bele

obleke.
V zadnji noi so kraljevi sluabniki na kraljiino po
velje poloili rdee preproge do slikarjevih vrat in na
slednje jutro je priel ponj sam kralj, ki ga je odpeljal
v kapelico. Tam pa so bili zbrani e vsi svatje. Konno
je prila e kraljina z eninom. Tedaj je kralj velel, naj
si svatje najprej ogledajo nove slike v kapelici.
Kralj in kraljina, enin in slikar, svatje in ves kra
ljevi dvor so odli v kapelico.
Kraljevi sluabniki odgrnejo prvo sliko. Pod njo je
bilo napisano: Mlad trgovev sin vodi jadrnico, polno
ita in vina. Vsi so dejali, da je ta slika lepa.
Tedaj odgrnejo drugo: Trgovevi mornarji v tuji de
eli, kjer vladata lakota in smrt. Gledalci so sliko e
bolj pohvalili kot prvo.
Pristopijo k tretji: Trgovev sin najde umirajoe de
kle. Vsi se udijo lepoti slike.
Gredo k etrti: V veerni zarji ari kraljevski dragulj.
Vsi so zamaknjeni.
Peta: Trgovev sin rei ubogo dekle, ki je bila ugrab
ljena kraljina.
esta: Lani trgovec vre pravega reitelja v morje.
Vsi svatje so godrnjali nad tem trgovcem ter menili,
da bi njega bilo treba vrei v morje. enin je prebledel. . .
Sedma: Velika riba odloi trgovevega sina na samot
nem otoku.
Osma: Lani trgovec pripelje kraljino na kraljevski
dvor, da se z njo poroi. enin je bil bled kot zid in
po obrazu so mu od strahu tekle znojne kaplje. Svatje
so e klicali: Vislice zaslui!
Zadnja shka: Trgovev sin dobi udodelen slikarski
opi, ki naslika vse po resnici.
Tedaj je enin padel pred kralja in zaklical: Milost!
Vsi so onemeh, ko so spoznali, da je prav ta enin tisti
lani trgovec, ki je upodobljen na slikah. Kralj pa je
dejal:
Moja kraljeva hi naj te obtoi in vsi svatje te bodo
sodih! Vse naj bo po tvojih delih, po pravici in resnici!
Ti, draga hi, pa govori!
74

/
In kraljina je spregovorila:
Sreno sem ivela pri svojih kraljevskih starih, dokler
me niso pred leti ugrabili razbojniki ter me odpeljali na
svoj roparski grad. Ko pa niso mogli najti dragocenega
bisera, so me z gradu nagnali v mesto, kjer je bila lakota
in je morila kuga. e otrok se niso usmilili ti razbojniki!
Tedaj je pristala jadrnica z iveem. Trgovev sin je po
magal vsem in tudi meni je reil ivljenje. Za vsa ivila ni
zahteval drugega kot to, da me sme odpeljati. Tedaj mu
je graak vzel jadrnico. Prili pa so oetovi odposlanci
z ministrom in odpeljali mene ter trgovevega sina na
ladjo, da naju povedejo domov, na na kraljevski grad.
Ostalo veste, le tega ne, da je tale moj enin tisti ropar,
ki me je ugrabil, me pahnil v nesreo ter dal vrei mojega
reitelja v morje. Sedaj pa sodite!
Na vislice, na vislice! so zakriali vsi svatje in kralj
je potrdil njihovo sodbo. Razbojnikega goljufa pa so
vrgli v jeo, kjer je akal svojega konca.
Na gradu je bila nato poroka. Kraljina je vzela za
moa svojega pravega reitelja, trgovevega sina.
Po poroki pa sta trgovev sin in kraljina na prelepi
jadrnici odplula v njegov rojstni kraj k njegovemu oetu.
Trgovec sina ni takoj spoznal, tako je bil siv. ele ez
as ga je prisrno objel.
Sin pa je dejal:
Mnogo sem doivel, e ve pretrpel, tako da sem e
mlad e ves siv. A pripeljal sem si enico in kraljino!
In tam ob morju sta si postavila prelep grad, kjer sta
ivela v miru in srei.

75

PASTIRSKE PRAVLJICE in

H T IV T S K E IB 3 1MB

Pastirkova nebesa
Turke verige
Planinske vile prosijo
1 ri kadi denarja
Bajke o gradiu
Vodovnik
Jezernik

P A S T I R C E

O V A

N E B E S A

V starih asih e ni bilo po

gorah in planinah toliko kriev,
kapelic in cerkva kakor dan
danes.
Pianinani so bili vsak na
svoji planini sami zase in so le
redkokdaj li drug k drugemu
v vas. Tudi v cerkev so zahajali le bolj poredko, nekateri
pa sploh nikdar ne.
Tiste dni je ivel pri nekem planinskem kmetu pastir
ek, ki so ga vzeli za svojega. Pasel je ovce po travnikih,
golarnah, tratah in goi. Ni ni vedel o ljubem Bogu,
nikoli ni videl kria ali zidane kapele, niti cerkve.
Bil je velik nevedne; zapomnil si je le kmetove besede:
Glej, da ne zgubi ne belih ne rnih ovac, sicer ne
bo priel v nebesa!
Kje pa so nebesa? je vpraal pastirek svojega go
spodarja.
Nebesa so nad nami, nad modrim nebom, nad svet
limi zvezdami. Gor pa vodi ozka pot, obrasla s trnjem in
ostrogo, ga je pouil kmet.
Pastirek si je zapomnil, da ne sme zgubiti ovac, sicer
ne bo priel v nebesa, kamor dri ozka in trnjeva pot.
In gonil je v ranih jutrih in poznih veerih ovce z jagnjii
na pao ali s pae.
Neko je bilo hudo vroe popoldne in ovce so se ob
robu zelenega gozda lepo pasle, jagnjii pa so skakali in
se igrah. Tedaj si je pastirek urezal z ive ob potoku vejo
in si izmezgal pastirsko pial. Legel je med modrikasto
cvetje v frati in gledal v sinje nebo, po katerem so se
vozili beli oblaki ovke. Piskal je na svoji piali
neznano pesem, pesem o jagnjiih, o modrikastih cvetovih
frat, o zibanju hojkinih vrhov v vetriu in o modrem
79

nebu, nad katerim da so nebesa. Iz frate je prizvanjalo

njegovi pesmi zvonkljanje ovjih zvoncev, vmes pa se je
prizibal po vrhovih smrek in jelk srebrn glas zvona iz
daljave. . .
Vse to ga je prevzelo, da je zaspal in sanjal. . .
In sanjal je o prelepem belem jagnjiu, ki je stal na
brvi nad potokom. Bel je bil kot sneg boinih poljan,
okrog glave pa mu je sijalo sonce. Vabil ga je z glavo na
pot, trnjevo in ozko. In pastirek je el za njim ez slabo
obtesano brv, po ozki stezi med malinjem in ostrogo ter
modrikastim cvetjem planinskih frat.
Nenadoma se je beli jagnji zapletel v trnje in grmovje,
da ni mogel nikamor ve. Milo ga je prosil pomoi. Tedaj
ga je pastirek reil in si ga dal okrog vratu. Jagnji je
stisnil glavo k pastirkovemu uesu in mu rekel:
Kar po tej stezi me nesi, zakaj ta steza dri v nebo!
Tako je nesel jagnjia po vedno oji stezi. V trnju je
zgubil svoje javorove cokle in noge so mu bile e krvave
in razpraskane . . .
Tedaj se predrami iz sanj: nikjer ni bilo ne belega
jagnjia, ne potoka z brvjo. Utihnilo je zvonjenje srebr
nega zvona iz daljav, a tudi ovjih zvoncev ni bilo ve
uti. Klie ovce po imenu, prislukuje, a nobenega glasu
od nikoder! Izgubil jih je . . .
Izgubil je svoje ovce ter jih zael iskati po modrikasti
frati, po temni goi, vedno globlje in dalje med hojkami
in jelii. Vedel je, da je zgubil ovce, a zgubil se je tudi
sam v planini, o kateri so pravili, da lahko hodi lovek po
njej dan in no, a e ne najde poti iz n je . . .
Kar se znajde na ozki, strmi in trnjevi stezi.
Nekam bom e priel! si ree.
Hodi po njej in hodi, steza je vedno bolj strma, noge
ima e vse razpraskane in krvave. Hodi in hodi, ko zazvoni
vrh planine srebrn zvon. Razveseli se ob misli:
Morda pa dri ta steza v nebesa?
Tedaj ni util ve bolein na nogah, stara drvarska
steza se je ugladila in vedno bolj irila. Med smrekami in
hojkami pa je bilo zmerom ve rdee veerne zarje . . .
Kar zagleda sredi hojk in smrek zelenomoder travnik,
sredi njega pa belo cerkev, oblito z zahajajoim soncem.
80

Nebesa!
Tedaj je stopil okrog
cerkve in v zidu nael od
prta vrata. Ob vratih pa
je stal prelep bel angel, ki
ga je prijel za roko in pe
ljal v cerkev. Skozi barva
na okna je sijalo zahaja
joe sonce na zlat oltar.
V oltarju pa je sedela belo
obleena Mati z Detetom
v naroju. Dete ga je kli
calo in mu mahalo z ro
ico. Prelepo je bilo tukaj,
saj pastirek ni e nikdar
videl cerkve. Mislil je, da
je v nebesih.
Zazvonilo je v veerno
zarjo nad planino. Da, ta
srebrni glas je e slial
popoldne na frati. Zvonje
nje je kmalu prenehalo in
v cerkev je stopil cerkov
nik. Tedaj je zginil angel,
rdea zarja za okni je
ugasnila in zlati oltar Ma
tere z Detetom v naroju
je utonil v mraku. Stari
cerkovnik je e hotel po
moliti zdravomarijo in po
tem zakleniti teka vrata,
ko najde pastirka.
No, zdaj pa le pojdiva,
da bom lahko zaklenil! je
dejal cerkovnik.
Tu v nebesih je tako
lepo! Naj kar ostanem! je
prosil pastirek.
ez no ne more tu
ostati, ker moram cerkev
6 Pohorske pravljice

81

zakleniti! Le pojdi z menoj, bo pa jutri zopet el v

cerkev.
Cerkev? Kaj niso to nebesa?
Prava nebesa so nad zvezdami, to pa je le cerkev,
podobna nebesom.
Pastirek je bil alosten, cerkovnik pa ga je prijel za
roko in ga odpeljal v upnie k upniku.
Temu je cerkovnik povedal, kako je nael v cerkvi
pastirka, ki je mislil, da je v nebesih. Tedaj je upnik
velel svoji sestri, naj prinese veerjo, zanj in za pastirka.
Po veerji je pravil pastirek o ovcah, ki jih je zgubil,
o sanjah in o trnjevi poti, ki dri v nebo . . . Rekel je,
da je zelo dolgo hodil, preden je priel do cerkve. Sedaj
pa ne zna ve domov in eli ostati blizu cerkve.
upnik je sprejel pastirka in mu obljubil, da bo ostal
pri njem, dokler se ne bo zvedelo, od kod in igav je.
Tako je ostal pastirek v upniu pri upniku in nje
govi sestri, ki je zanj lepo skrbela.
Nekega dne pa je el pastirek na upnikov vrt. Bila
je zelo huda vroina. el je po beli stezici proti obzidju,
kjer se je spenjal temnozeleni brljan. Tam je stal velik
kri, ves skrit v zelenju. Pastirek, ki e nikoli ni videl
Krianega, tako velikega kot odrasel lovek, je od strahu
padel na kolena . . .
Vstani, pastirek, in ni se me ne boj! je spregovoril
Kriani.
Pastirek je vstal in vpraal:
Kdo te je pribil na ta les?
Zlobni ljudje.
emu so te pribili?
Ker sem bil dober. Na njegov obraz je legla alost.
Na tem soncu ti je gotovo zelo vroe. Pomagal ti
bom!
In stekel je v upnie, kjer je bil opazil kos modrega
platna. Vrnil se je, pristavil lestev, splezal po klinih do
njega ter ga ovil s platnom. Bolje ti bo v tej vroini. Ali
hladi?
Hladi.
Tedaj je e lahen vetri zazibal brljanove vejice, da
so mu zasenile obraz, listje pa je migljalo in delalo hlad.
82

Jesti ti tudi ne dajejo? Gotovo si laen!

Zopet je stekel v upnie. Ko mu je upnikova sestra
dala opoldni, je poasi zajemal, tel lice in gledal, da
ne bi preve pojedel. Ko je sestra odnesla obed e svo
jemu bratu, je pastirek zbeal s skledico h Krianemu
na vrt ter splezal po klinih.
Nekaj sem ti prinesel, da ne bo laen!
Ponudil mu je skledico, njegova roka je popustila
ebelj in prijela posodo. Izpil je ter se lepo zahvalil.
Tako mu je pastirek sleherni dan donaal hrano, se
del pri njem in mu delal drubo. Postala sta prijatelja.
Pastirek pa je bil vedno bolj zamiljen; v prostem
asu je ostajal na vrtu in zmerom bolj je hujal, tako
da je neko upnik vpraal svojo sestro, e mu ne daje
dovolj hrane ali e je morda bolan.
Njegova skledica je vedno prazna. Opazila pa sem
e, da je zmerom rad sam in da je hudo zamiljen. Res
udno! Odslej bom pazila nanj!
In res, za veerjo mu je postavila zopet polno skledico
na mizo, odla v sobo ter akala, kaj bo. Kmalu je zasli
ala po hodniku in po stopnicah njegove korake. Hitro
je stopila k oknu, ki je gledalo na vrt. udo! Na lestvi je
stal pastirek ter ponujal svojo skledico z veerjo Kria
nemu. Takoj je to sporoila bratu.
Ko se vrne, ga pripelji sem! ji je ta naroil.
Kmalu se je pastirek ves zadovoljen vrnil v kuhinjo
ter odloil prazno skledico.
H gospodu mora! je rekla in ga odpeljala k bratu.
Lepo mi povej, pastirek, kam nosi hrano! ga je
vpraal upnik.
Tam na vrtu visi na lesu med brljanom ubog lovek,
zapuen je, laen in brez obleke. Zato sem mu nosil hrano
in mu delal drubo, ker je tako sam!
Na upnikovem licu so se pokazale solze.
O, pastirek, kako si sreen! Le nosi mu hrane in
mu delaj drubo! Samo to te prosim, da mi vse pove,
kar ti je in ti bo e govoril!
Ravno nocoj mi je dejal, naj mu prinesem hrane
samo e jutri, potem pa bo on meni dal svoj kruhek in
skupaj ga bova zauila.
fi*

83

To ti je dejal? se je zaudil upnik, Pastirek,

prosi ga, e smem tudi jaz k njegovemu zajtrku!
Pastirek mu je obljubil in takoj odel. Naslednje
jutro je zopet nesel zajtrk Krianemu, pokleknil predenj
ter ga prosil:
Ve, prijatelj, sinoi sem moral upniku vse povedati.
Lepo te prosi, e sme tudi on k tvojemu zajtrku. Tako
dober je bil z menoj, zato te tudi jaz prav lepo prosim
zanj!
Kriani je sklonil glavo in pokimal.
O kako si dober!
Takoj je stekel v upnie pravit veselo vest. Tedaj
je upnik sedel za mizo in napisal svoj testament. Kar
je imel, je razdelil med siromake in sestro, nato pa ves
dan molil.
Minila je no in naslednje jutro je peljal upnik pa
stirka v cerkev, da mu je stregel pri mai. Jutranja zarja
je pordeila zlati oltar, kjer je sedela Mati z Detetom v
naroju,
V tiino so zadonele pastirske piali in ovji zvonki.
Pastirek je tedaj zopet videl zelene travnike, porasle
frate, kjer cvete modri vrbovec, beli cipru, kjer se rdei
malina in modri ostroga, kjer se pasejo bele in rne ovce
z jagnjii, nad njimi pa je sinje nebo z ovkami . . .
Po vrhovih smrek in hojk pa je priplaval glas srebrnega
zvona.
Tedaj ga je zajela sladka utrujenost. Izginjal je zlati
oltar, iz tal pa je zrasel zeleni brljan in med njim se je
prikazal velik kri s Krianim. Moder pla mu je nalahko
valovil v vetriu, veje so se zibale in listii so se obrnili
proti njemu . ..
Tedaj sta zapustili njegovi roki eblje na kriu, na
lahno je stopal navzdol na bela marmorna tla, kjer sta
kleala upnik in pastirek. Kriani je vzel zlati kelih in
podal obema svoj kruhek. . . Nato je odloil kelih, raz
prostrl svoji roki, od koder sta posijala dva sonna
arka. . .
Takrat sta se upnik in pastirek zgrudila mrtva na
marmorna tla in dva bela golobka sta odletela v resnina
nebesa. . .
84

Ob gozdnem kolovozu na po
horski planini je leala podolgova
ta granitna skala, vsa pokrita z
zelenim mahom. In na ta mehki
mah je padlo iz iroko reoega se
hojkinega stora dvoje semen. ez
planinsko zimo sta se jelkini se
meni arih na dno zelenega mahu, prav do majkenih ko
reninic, ki so glodale v belorni, zrnati pohorski granit.
Spomladi pa sta hojkini semeni pognali v ta belorna
zrnca dvoje majkenih kali: dvoje mladih jelk se je za
sejalo na granitni skali. Ena kal je rpala novo ivljenje
iz belih zrnc, druga pa iz rnih. . . Planinska jelka in
jeli, bratec in sestrica . . .
Skozi hojkin gozd so veli pomladni, zmladletni vetrovi.
Jelka in jeli pa sta se trdno drala na zeleni skali ih s
koreninicami naredila vanjo malo razpoko. V to razpoko
so se zagozdile koreninice in tako sta se na skali v polet
nih vetrih in zimskem ivniku obdrala dva majhna, sre
brna grmia. In tako je dvoje planinskih jelkinih kokov,
jeli in jelka, raslo drug ob drugem tako tesno, kot bi
bila oba le eno drevesce z dvema vrhovoma . ..
Tam blizu pa je bila sonna poseka, pohorska frata,
na kateri so med zrelimi malinami rasli modrikasti cve
tovi vrbastega listovca.
Vijoliast cvet in rdea malina!
In tedaj so z dveh nasprotnih si strani prizvonili pa
stirski zvonki. Z ene strani je prila pastirika z belimi
ovicami, z druge pa pastirek s rnimi. Ovce so se po
meale v mehke belorne, sive lise, da se je zdelo, kot bi
se ustavili oblaki v gozdni senci. Bile so kot belorno
granitno zrnje planinskih pein. Pastirek je podal pastiriki roko in oba sta la pred ovicami in nato sedla na
85

zeleno podolgovato granitno skalo ob vozni poti. Nad

njima sta se objemala gozdna sestrica in bratec, jelka in
jeli.
Tedaj pokae pastirek na mladega jagnjia, ga ujame
in stisne v naroje:
Tale jagnji je moj. To je moje letonje pastirsko
plailo: prvi je!
In tale, ki je tudi prvi, je moj, ree tiho pastirika.
Zdaj imava e dva jagnjia: drugo leto bova zaslu
ila e dva, ovci bosta tudi dva povrgli in tako jih bova
imela e est, dve ovci in tiri jagnjie. Sluila bova in
vsako leto bova imela ve ovc in jagnjiev. Ko jih bo
e polno okrog naju in ko bova velika kot ti dve jelki,
tedaj se bova poroila.
In potem si bova kupila zemlje in postavila na njej
koko in hlev za najine ovce in jagnjie.
Tako bova naredila in bova srena!
Srena, ker bova velika kakor jeli in jelka.
In e bom moral iti sluit drugam?
Bom la za teboj! e pa tega ne bi mogla, te bom
zvesto akala, dokler ne pride pome kot enin!
Obljubiva si zvestobo pri teh dveh jelkah. Stari
gozdar mi je tole pripovedoval: e zraste jelka ali smreka
z dvema vrhovoma, ali pa dvoje jelk ah smrek tako tesno
druga ob drugi, kot bi bili obe le eno drevo, tedaj je treba
oba vrhova splesti in pokae se pastirkova srea ah ne
srea.
Kako? Ne razumem, pravi pastirika v skrbeh.
Splesti je treba vrhova in ju povezati z gozdno travo
ter cvetjem: e ostaneta vrhova spletena in se zmladleta
spletata sama dalje, potem bo srea.
In e se travna vez in cvetje raztrgata?
Potem bo nesrea . . .
Vstal je na zeleni skali, iz katere sta rasla jeh in
jelka, ter narahlo loil oba vria in ju trikrat zvil.
Pastirika pa je natrgala gozdne trave lasane ter cvetic
in z njimi povezala spletena vrhova. Tedaj je pastirek
poasi in rahlo odpiral prste, boje se, e . . .
Skupaj sta ostala, spletena! zapoje pastirika vsa
vesela.
86

Srena bova!
Okrog njiju so zvonili
pastirski zvonci, ovce so se
pomeane pasle pod son
nimi lisami, modrikast cvet
se je sklonil k rdei ma
lini in jo poboal. Stare
hojke in jelke pa so si po
dale roke, z vejami zaumele svojo planinsko pes
mico in z njih je padala
na gozdna tla opojna me
dena mana. ..
Srea v planinskem
gozdu. . .
V tem trenutku pa je
pri blinji cerkvi Svetih
Treh kraljev pod Velikim
vrhom zapel srebrn zvon:
alostno je brnel nad vr
hovi starih smrek in jelk.
Vsaki je povedal, da po
razglednih gorah gore gr
made, ki oznanjajo turki
napad. Od njih je poskoil
srebrni zvon v vas k
svojemu sosedu pri Sve
tem Urhu na Podvrh in
se oglasil e nie pri far
nem zvonu svetega Petra
in Pavla na Htinju. Tri
cerkvice pod tremi vrhovi:
Vrh, Podvrh in Veliki vrh,
in na vseh treh so gorele
sredi belega dne grmade.
Tedaj so volarji in kravarice, ovarji in pastirike odgnali ivino v skri
te dolinice sredi planin
skih pragozdov ter ostali
87

pri njej, da se ni bodla in kam razgubila. Zvonce pa so

natlaili s travo, da so onemeli.
Tudi pastirika z belimi ovkami je prignala svojo
redo v skrito dolinico in pastirek je storil prav tako.
Kmetje in hlapci so na vozeh vozili ito v gozdove, enske
in otroci pa so spravljali hrano in vodo v farno cerkev
za visokim taborskim obzidjem. Po razglednih vrhovih so
gorele grmade, v cerkvenih zvonikih so se zibali zvonovi,
v cerkvah pa so starci z enicami in otroki trepetali v
molitvah.
Za cerkveno obzidje so prili e zadnji ljudje iz dva
najstih htinjskih vasic in s samotnih planinskih kmetij.
Zaprli so taborska vrata in na obrambnem obzidju so
akali moje in fantje, da bodo branili svoje ivljenje,
dom z druino in vero.
V nekaj dneh so po gorah ugasnile grmade, a tedaj je
zagorelo dvanajst vasic, katere so zagali Turki, ker niso
v njih nali ne vaanov ne ivine. Napadli so cerkveni
tabor, a zaman je bil njihov trud: bilo je, kot bi udaril
s pestjo v osinjak.
Tedaj pa so turki psi v gozdu zaVohali sledi ivine.
Turki so li po sledi do skrivalia in zajeli uvaje in i
vino ter vse skupaj zvezali in odgnali s seboj. Pastiriki
pa se je posreilo pobegniti z belimi in rnimi ovkami.
Turki so mokim narezavali dlani, rane pa posipali z
apnom ter jih polivali z gnojnico, da so jim gorele v ognju.
Takni niso mogli prijeti niti orodja niti oroja, da bi jih
napadli. Pastirike pa so povezali in jih odgnali v klet
v Visolah, kamor so jih zganjali iz vseh pohorskih in
planinskih vasic in bivali.
Vse vasi so zgorele do tal, le dvoje poslopij je ostalo
nepoganih: menarjeva dimnica pri cerkvi svetih Treh
kraljev in Jurnikova v vasici Rep, ker je v njej prebi
vala med napadom mlada Turkinja z otrokom.
Zajeto mladino in ivino so gnali pred seboj v daljno
Turijo. Mladino, da bo klala, in ivino, da bo zaklana.
Med ujetimi pa je bil tudi pastirek s Planine.
V sovrani Turiji so ga muili in mu govorili:
Alah je tvoj prerok! Turki jezik je lep, tvoj je pasji!
Turija je tvoja nova domovina!
88

Pastirek pa je trikrat zakrial: Ni, ni, ni!

Ker se ni dal spreobrniti v janiarja, so ga vrgli v
jeo in mu okovali roke z eleznimi verigami. Iz te jee
je mladi pastirek s pohorske planine videl le koek neba,
ki je bilo vasih modro in posuto z oblaki, belimi kot
ovice na Planini. Sam je bil v jei in vendar ni bil sam,
kajti v duhu so bile pri njem njegove planine, ovice in
pastirika.
Ljubi Bog, ti si moj pravi gospodar, a ne Alah! In
moj jezik je najlepi na svetu. Nauil se bom turkega,
toda molil bom v svojem in opeval zeleno planino in svoj
dom, prelepo sonno fr ato z modrikastim cvetjem in rde
imi malinami pa e zeleno granitno skalo z jelko in Jeli
em, ki se v vrhovih sama spletata pod modro nebo. Tam
so moje ovke, moj jagnji in pastirika! . . . Pod Velikim
vrhom je bela cerkvica, kot bi bela golobica poivala na
zeleni trati!
Ko je mislil na to cerkvico, je poletela iz njegovega
srca e molitev k svetim Trem kraljem:
Reite me jee, teme, tujine in turkih verig! Reite
me suenjskih spon in ne dajte, da se en vrh spletajoih se
jelk posui ali da ga prelomi strela! Ne dajte, da mi umre
moje srce, v katerem nosim tri kralje: dom, jezik in vero!
Tako je pastirek v tujini zaupno molil k svetim Trem
kraljem, jih prosil in jokajo prepeval.
In glej, srea se mu je nasmehnila. Turki poveljnik
ga je poklical predse in mu rekel:
e e nisi v tolikih letih pozabil svoje domovine in
jezika, me bo vodil tja ter mi pokazal skrivalie ljudi
in ivine! e stori to, potem ti bodo sneli verige in bo
prost. Ali si pripravljen?
O planine, moj dom, je zajeal pastirek in nato
obljubil: Popeljem vas.
In tako se je po cestah valila nova tolpa Turkov proti
njegovim domaim krajem. Vodil pa jih je on, pastirek s
planine, v turkih verigah . . .
e je videl goreti po gorah kresove in tudi na treh
domaih: na Vrhu, Podvrhu in na Velikem vrhu. Peli so
domai zvonovi. In peljal je Turke po vozni poti v globok
klanec, kjer nikdar ni bila skrita vaka ivina, pa pa so
89

tam, kakor vedno, v zasedi akali vaani. Zgrmeli so in

planili z vseh strani na sovranike in jih pobili vse do
zadnjega. Padel je tudi turki poveljnik, morda sin one
mlade Turkinje, ki je bivala neko v Jurnikovi koi in
je pred davnimi leti niso zagali.
Turke so pokopali v Turki vasi, kakor se e dandanes
imenuje vasica; grobov pa ni moi ve najti.
Vodnika v turkih okovih pa so domai spoznali po
obrazu in mu niso niesar storili. Bil je po tolikih letih
suenjstva zopet med domaimi in na rodnih tleh.
Tedaj je turki jetnik z verigami na rokah poromal
na zeleno planino k cerkvi svetih Treh kraljev pod Veli
kim vrhom. Pred glavnim oltarjem je padel na sveta tla
in od sree zajokal.
V tem trenutku pa se je zgodil ude: turke verige
so se same od sebe razklenile ter padle na tla. Pastirek
jih je pobral ter v spomin na sreno vrnitev iz sunosti
pritrdil na juni strani ob velikem oltarju svetih Treh
kraljev.
Ko pa se je ozrl po veliki romarski cerkvi, je videl,
da je vsa polna domainov. In med njimi je bila tudi pasti
rika s planine, nevesta tega turkega jetnika. Tedaj je
stopil pred oltar stari htinjski upnik in ju poroil. Za
donel je srebrni zvon v stolpu in pastirski zvonki so mu
pritrkavali.
Zunaj okrog cerkve pa se je zbralo polno belih in rnih
ovac z jagnjii. Tedaj je dejala nevesta:
Vse te ovce so najine! V tistem turkem napadu sem
reila obojno jagnjed, tvojo in mojo. Glej, koliko jih je
sedaj!
la sta po gozdni poti in za njima reda ovac in jagnjiev. Ob zeleni granitni skali sta obstala ter se ozrla
kviku: jeli in jelka sta se mono dvignila pod modro
nebo in njima vrhova sta se sama spletala kviku. Tedaj
sta se mladi mo in ena objela pod spletenim drevesom
in se zavedela, da je imel stari gozdar prav. Bila sta pre
srena !
Ozrla sta se na granitno skalo, ki je po dolgem poila
in se mono razklala. V njeni razpoki so se razrasle mone
korenine obeh jelk: moneja od granitnega kamna je
90

bila njuna rast! V srcih mladega Planinana in Planinanke je zrasla prava in mona ljubezen.
Minili so hudi asi turkih napadov na slovensko zem
ljo, na slovenske kraje in ljudi. Vaani in planinci so e
davno prignali svojo ivino iz pohorskih pragozdnih skri
vali na obirne planje, frate in planinske panike. V do
bri pohorski gozd pa so se vraali z vozovi po les za nove
domove in za nove hleve. Tam pri fari so taborsko obzidje
podrli do polovice, tako da se e od dale vidi upna cer
kev svetega Petra in Pavla ter na njej velika stenska
slika svetega Kritofa, ki jih je varoval nesre.
Na Turke pa e dandanes spominja ime Turka vas,
z grobom neznanega turkega poveljnika, turka lipa, ki
je baje vsajena nad zakopanim turkim zakladom pri
cerkvi Svetega Urha pod Podvrhom, in turke verige v
trikraljevski cerkvi, kjer vise e dandanes.
Ob romarski poti k njej pa e vedno kaejo podolgo
vato in razklano skalo, kjer sta se spletala planinski jeli
in jelka, srea mladih planinskih pastirkov, ter pripove
dujejo staro pravljico o turkih verigah.

91

P L A N I N S K E

V I L E

P ROS I J O

Pod pohorskim Velikim vrhom

je v bregu leala lepa planinska
kmetija Juhartovo in na njej je v
onih asih ivel kmet Juhart.
Tiste dni je bila neki tako huda zima, da je priel
mraz tudi v kleti, kjer je v sodkih zmrznilo gorsko vino
in se je celo kis pokvaril ter potegnil v gosto tekoino.
Krompir in repo so k srei pokrili s slamo. Do kadnega
zelja pa tedaj zaradi ledu, ki se je naredil na njem, kme
tice sploh niso mogle.
Nebo je tiste dni vrglo toliko snega, da ni mogel ni
kamor niti lovek niti ivina. Toliko ga je bilo zapadlo,
da Planinani niso mogli do ag in mlinov in tudi drvarji
ne s svojimi velikimi sanmi v planino, da bi sankali k
potoku bukova drva. Vse je ostalo lepo doma in se grelo
na topli pei.
Kmet Juhart je v hio prinesel s skednja suhe snope
stronatega boba, Juhartinja pa jih je razdelila med deklo,
hlapke in pastirja.
Le otrgujte stroje! Sedaj je as, ko je zunaj taka
zima!
In moki so pridno otrgovali suhe stroke boba ter jih
metali v slamnate sevnike.
Na zeleni kmeki pei pa so sedele dekla, koarica in
pastirika. Lepo so se grele in luile. Tu in tam se je
kateri bob zakotalil s pei na pod. Juhartinja pa je vsa
kega takoj pobrala.
Le skrbne bodite z bobom! Saj veste, kaj pravijo
stari ljudje: ,Od nedelje do nedelje stronati bob in
zelje.'
Stara koarica Katran ja pa je rekla:
Seveda ga ne smemo metati po podu, saj ga je ustva
ril sam Kristus!
92

O, bodite no pametni in modri! so ji ugovarjali

drugi in nadaljevali z otrgovanjem in luenjem boba.
Vi bodite modri, vi, saj ne veste, kako je bilo takrat!
In priela je praviti. . .
Neko je po teh lepih naih planinah hodil Kristus
s svetim Petrom. Gospod je bil e hudo laen, zato je
rekel svetemu Petru, ki je v torbi nosil kruh za oba: ,Pri
jatelj, daj mi malo kruha!*
Svetemu Petru je bilo to hudo narobe, ker ga je bil
gredo e veidel sam pojedel.
.Gospod, ne zameri! Ni ga ve, ker sem vsega zmetal
po gozdu.*
,Vem, skrivaj si ga jedel, vsega pa le nisi pojedel.
Nekaj drobtin ti je vendar e ostalo v torbi?* mu je dejal
Kristus.
Sveti Peter je podal Kristusu svojo kruno torbo. In
res, v njej je bilo e toliko krunih drobtin, da sta se z
njimi oba nasitila, pa jih je e nekaj ostalo za Kristu
sovimi nohti. Ker sta la ravno po ozki stezi ez planin
sko njivo, je Kristus utrgal itno bilko ter si njo osnail
nohte. Krune drobtine izza nohtov pa je vrgel po zorani
njivi. In glej, iz vsake drobtinice je pognala cima: iz cime
je zrasla zelena rastlina, ki je sivobelko cvetela in od
cvetela. Iz odcvetja pa je zrasel zelen strok, ki je zazorel
in pornel. V rnem stroku pa je bil bel bob s rnim
pasom, ki ni ni drugega kot sam Kristusov noht. Od
tedaj poznajo vsi Planinani stronati bob!
Kaj neki ne veste in ne poveste? so se koarici
vsi vprek udili ter e kar naprej otrgovali in luili
bobove stroke.
Tedaj pa je vstopila belka ena, planinska vila iz Jeruzel pod Juhartovim. Vsi so se na mo zaudili, kako je
mogla priti iz skritih Jeruzel po tako brenem svetu na
Juhartovo in e po tako globokem snegu.
Belo hodno krilo ji je bilo zamrznilo in je bilo okroglo
kot sodek, a v prste se ji je bilo zanohtalo, zato jih je
rono potisnila v mrzlo vodo. Vsi Juhartovi pa so mirno
akali, kaj jim bo vila povedala.
Juhartinja ji je dala na mizo cel hleb kruha, da bi si
odrezala kraji in malo pojuinala. Vila pa je prosila:
93

Toliko imate stronatega boba! Ali bi mi ga dali ne

kaj za zimo?
Juhartovim pa je boba e zmanjkovalo; seveda, ko
so pa vso zimo jedli od nedelje do nedelje samo bob in
zelje. Imeli so ga le e nekaj za jed in za seme. Drugemu
bi ga Juhartinja prav gotovo ne dala, a vili se neki ne
sme zameriti, sicer bo nesrea pri hii, zato ji ga je nekaj
odstopila.
Dosti ga ravno nimam, drugae bi vam ga dala ve!
Pa tega, kar ga je, bolj jemljite! je rekla Juhartinja.
Planinska vila je bila boba zelo vesela. Lepo se je
zahvalila kmetici in ji svetovala:
Da tega boba ne bi nikoli pogreali! Kar ti ga je
pa e ostalo, ga takoj posej po breznih njivah! Sreno!
Nato je odla v JeruzeJe, kjer so one ase v skalnati
votlini prebivale planinske vile.
Kmet in kmetica pa sta dobro vedela, da morata do
brohotni nasvet belkih en upotevati, e hoeta imeti
sreno letino. Zato je kmet nasul semenskega boba v Sev
nik in el njim v najveji zimi na svoje njive. Njive
pa so bile v hudo brenem svetu in vse v globokem snegu,
ki mu je segal do pasu. Mrzel veter je spreletel zasneene
njive, da se je na vrhu snega naredila debela ledena
skorja. Kmet pa je sejal in gledal, kako se je bob lepo
kotalil po breni njivi navzdol proti potoku in skalam
v Jeruzelah.
Iz te setve ne bo ni! je godrnjal, a kljub temu e
sejal. Bob se je e kar naprej kotalil v Jeruzele, kjer so
ga pobirale vile.
Huda zima je minila. Po dolini so med zmladletskim
zelenjem e lepo cvetele bele enje in rdekaste breskve,
po gorskih vinogradih pa so se rdeile marelice. S planine
jih je bilo videti kot majhne barvaste pike. Kmalu je sonce
vzelo sneg tudi na planini: mlado leto je prilo iz tople
doline e na mrzlo planino.
Tedaj je kmet Juhart dru in dru hodil gledat na
tisto njivo. Bob seveda e ni cimil, saj je bila zemlja zanj
e premrzla . . .
Ko pa je zmladlet segrela zemljo in je kmet e mislil
njivo preorati, tedaj je z velikim zaudenjem opazil, da
94

po vsej brezni njivi poganja stronati bob, ki ga je bil

nasejal v najvejem snegu.
ez poletje je bob zrasel do pasu, belko je cvetel in
odcvetel, zeleni strok je jesensko sonce pornilo in tedaj
je bob zazoril. Ko so ga poeli, so ga s slamnatimi pasovi
povezah v snope ter ga zloili na smrekove ostrvi, kjer
se je snopje v jesenskih vetrovih in soncu posuilo. Po
zimi pa so ga zopet otrgovali in luili.
In tisto zimo so ga bili neki toliko naluili, kot e
nikoli prej niti kdaj pozneje!
Na drugem pohorskem poboju, ki se je vleklo od Ve
likega vrha do potoka kot dolg rep, pa so leale Jurnikove njive in nad njimi je stala lesena koa Jurnikovo.
Bilo je tedaj vroe poletje.
Po rni kuhinji se je sukala Jurnica, ki je na komenu
pred kruno pejo kuhala za svoje anjice poldni. Prej
nji dan je bil kmet zaklal domao ovco, da bodo imeli
meso; iz htinjskogorskega vinograda pa je na hrbtu pri
nesel v plonatem buelku e domaega vina.
Pravijo, da je treba oraem, koscem, anjicam in
tericam postrei z najboljim, kar zmore hia, je rekla
kmetica. Zato je poleg ovetine skuhala e trukljev.
Ko so zvonovi po dolini in po zeleni planini odzvonili
poldan, je imela kmetica svoj obed e skuhan. Prav ko je
hotela stopiti na njivo ter poklicati anjice k poldniu,
so v rno kuhinjo stopile belke ene planinske vile iz
Jeruzel.
Dober dan ti voimo! so jo vile pozdravile. Za
etev si anjicam gotovo skuhala kaj posebno dobrega
za poldni, me smo pa tako lane! Pa smo si rekle: poj
dimo k Jurnici, ki je tako dobrega srca! Ta nam bo go
tovo dala trukljev!
Seveda sem jih skuhala! lovek mora vendar anji
cam dobro postrei! je odgovorila Jurnica. Predobro je
vedela, da se belim vilam ne sme zameriti, ker bi sicer
imela ve kode kot koristi; zato jih je povabila.
V hio za mizo sedite, vam bom kar rono prinesla!
Iz lonca je vsula v veliko skledo trukljev, iz linjaka
95

potegnila e lesene lice ter vse skupaj odnesla v hio na

javorovo mizo.
Vile iz Jeruzel so e sedele okrog mize, vsaka je vzela
svojo lico ter se eljno lotila trukljev.
Bog vam poegnaj! je voila kmetica.
Vam tudi! so ji odgovorile vile. Ko so se napoldniale, so se ji lepo zahvalile:
Jurnica, ne bomo ti tega pozabile! Imej obilo sree
in takih trukljev naj ti nikoli ne zmanjka! Pa so odle.
Kmetica je takoj v isti lonec nalila vode ter jo pri
stavila na komen pred pejo, da bi zakuhala novih truk
ljev. Kako pa se je zaudila, ko je videla, da je bil lonec
naenkrat, sam od sebe, zopet poln dobrih trukljev!
Vsa vesela je stopila na njive, kjer so pohorske a
njice ele zlato penico od razgona do razgona. Vsaka je
96

gnala svoj ogon skozi itno polje. Z levico so penico

peikale, jo nabirale v pest, z desnico pa s srpom za
mahovale za ped visoko nad zemljo. Za njimi pa se je
vlekel rumen pas zlatega snopja.
K poldniu, jest pojdite! jih je kmetica poklicala
ter jim vsa srena in vesela pravila o belih vilah iz Jeruzel ter o trukljih.
Medtem pa, ko so pohorske anjice poldniale, jedle
truklje in ovetino ter pile domae gorsko vino, so jeruzelske vile poele vso penico!
Proti veeru je prila rna nevihta in padala je de
bela toa. ele tedaj so Jurnica in njene anjice vedele
ceniti pomo dobrih planinskih vil iz Jeruzel.

7 Pohorske pravljice

97

T R I

D E N A R J A

K A D I

Neko je ivela pastirika, ki

je sluila pri bogatem pohorskem
kmetu. Pasla je na golarni krave
in mlade vprene junke. ivad
se je tako lepo in mirno pasla, da
je pastirika lahko la v temno goo nabirat gob. Hodila
je med praprotjo, jo podirala, se sklanjala in privzdigovala
spodnje veje koevja, iskala ter nabirala gobe. Pri tem se
je tako zanorila, da je na svojo ivad popolnoma pozabila.
Sonce se je e davno nataknilo na daljne vrhove smrek
ter se razlilo v veerno zarjo. Veerka je e minevala, ko
je pastirika imela poln predpasnik gob. Vsa vesela jih
je prinesla na golarno, toda joj! ivadi nikjer
Sesula je nabrane gobe pod praprot ob voznem potu,
da jih bo potem domov grede lae nala, ter skoila na
travnik. Ni! Stekla je e v zadelo, kjer so bili kapusi in
detelja, a zopet ni! Zaela jih je vse po vrsti klicati, pri
sluhnila je ter stekla spet v goo na zeleni trebenik in
e v malo frato. Toda ivine ni bilo nikjer!
Kam le je odla ivina? Prej ne smem domov,
dokler je ne najdem! Kmet me bo tako pretepel, da bom
na pol iva!
Tekala je sem in tja na prostore, kamor je ivina tako
rada uhajala. Cokle je e zgubila in v ostrogi si je nogi
razpraskala do kolen. Po licu so ji vrele solze, klicala je
in vpila, a ivadi ni bilo nikjer in od nikoder.
Pa saj se v zemljo vendar ni ugreznila! Ah, na
gradiu e nisem bila. Morda jo tam najdem!
Gradie pa je lealo na koncu pohorskega hrbta, kjer
je stala vasica Rep. Okoli nje so se razprostirale njive in
travniki. Pod gradiem je bil mrzel potoek, zajezen v
zaves, da se je v njej nabirala voda za mlin. Nad mlinom
in zavesjo pa je rasel lep gaji.
98

Tedaj se je dekle spomnilo stare pastirske bajke o

tem gradiu.
Neko je neka pastirika pasla svoje krave blizu Repnikovega gradia. K njej so e drugi pastirji prignali
svojo ivad, se igrali in lovili ves popoldan. Tako so se
zanorili, da so na ivad popolnoma pozabili. Ko pa je mi
nila veerka, so z velikim trudom loili vsak svojo ivino
ter gnali proti domu. Le pastirika ni mogla odgnati, ker
ji je manjkala ena krava! Zaela jo je iskati po vseh
blinjih travnikih in goah, po pohorskih njivah, kjer so
Repniki imeli nasejan oves in r, krompir in zelje. Nikjer
ni bilo krave! Le na gradie pastirika e ni la gledat.
O tem gradiu pa so ljudje govorili, da po njem strai
neki duh. Poleg tega stanuje na gradiu tudi zelenec.
Pastirika se je gradia sicer bala, a e bolj je trepe
tala pred svojim gospodarjem. e bo prignala domov
brez ene krave, jo bo pretepel ter zopet pognal iskat
kravo. Zato je urno stopila po bregcu nad vodno zavesjo
na gradie, kjer je bojda neko stal prelep grad zelenega
moa. Sedaj pa raste po njem goa. Le dva visoka na
sipa med jarkoma e danes kaeta, kako je bil nekdanji
grad utrjen. Ko je prila na vrh nasipa, je zagledala sredi
gradia zelenega moa, ki je v veliki kadi nekaj meal.
Pastirika ga je br vpraala:
Ali si kje videl mojo kravo?
Nisem varuh tvoje krave! Videl sem jo pa.
Pastirika je bila silno radovedna, kaj neki zelenec
mea v veliki kadi. Ta pa jo je jezno pogledal in rekel:
e bi se ti danes umila, bi lahko dobila ves ta denar!
Pastiriki je bilo za denar hudo al, zato je zaela milo
jokati; z rokavom si je brisala solze in se tako nevede
s solzami umila. Tedaj ji je zelenec dovolil:
Zajemi trikrat iz kadi!
In res, pastirika je trikrat zajela denar in ga spustila
v predpasnik. Ko pa je nameravala zajeti e etrti, jo je
zelenec udaril z leskovko tako mono po roki, da se ji je
kar naenkrat naredila rdea klobasa. Nato ji je pokazal
njeno kravo, ki se je za grmom lepo v miru pasla. Pa
stirika jo je urno pognala z gradia in se z drugimi
7*

99

vred vrnila domov, kamor

je v predpasniku prinesla
tudi zelencev denar.
Udarec na roki pa se ji je
poznal vse ivljenje.
Na to staro pastirsko
bajko je sedaj pomislila
ta pastirika.
Morda bo tudi ona vide
la zelenca? Morda tudi njo
aka srea? Vsa zasopla
se je pognala ez jarek na
nasip, ko jo je na okopu
nenadno nekaj vrglo po
tleh, da je padla kot spodagano drevo. Vstala je, a
zopet jo je nekaj vrglo . . .
Po hrbtu so ji zagomezeli mravljinci, ko se je
spomnila e druge zgodbe,
kako so na tem gradiu
neko duhovi metali neke
ga Planinana.
Pozno ponoi je neko
el tisti Planinan iz Htinja mimo Repnikovega
gradia domov na Plani
no. Tedaj pa je zaslial na
gradiu pritajeno zvonje
nje. V ali je zaklical:
Duhovi, mirujte!
Komaj pa je to spre
govoril, e ga je neka ne
znana in skrivna mo vr
gla na tla. Ko je vstal, ga
je zopet vrglo; ponovno se
je dvignil, pa ga je spet
pomedlo po tleh, in tako
ga je kar naprej metalo,
dokler ni ves zmuen in
100

utrujen zaspal. Drugo jutro pa je zapazil, da je bos, e

tudi je bil prej obut. Dolgo asa je potem iskal svoje
evlje, dokler jih ni nazadnje le nael. Viseli so na nekem
grmu dale pro od kraja, kjer je zaspal. Tedaj je sklenil,
da bo odslej hodil mimo gradia tiho in mirno, da ga ne
bodo jezni duhovi ve metali in sezuvali. ..
Ta zgodba jo je vso prevzela, tako da ni vedela, kaj
naj pone. Spomnila pa se je kmeta in izgubljene ivine,
zato je hotela vstati tretji, ko je naenkrat zagledala sredi
gradia belo, kamnito mizo in na njej lu. Tedaj je priel
velik moak, ves zelen in kosmat ter sedel za to mizo.
Z obeh strani so prili e mladi zelenci, ki so nosili v rokah
razne jedi in pijae. Zelenec z gradia je veerjal. . .
Tega zelenca pa se je pastirika tako prestraila, da
se v resnici ni mogla ganiti. Srce ji je v tem trenutku
prenehalo biti in potni lasje so ji vstali od groze.
Saj to je vendar zelenec, hostnik!
Ko bi se le mogla na kak nain umakniti, preden bi
jo zagledal.
2e se je hotela ritenski splaziti z okopa, ko se je po
tegnila preko suhe veje, ki je poila, in zeleni hostnik jo
je zagledal. Njegove oi so jo tako privezale nase, da je
vstala in kot mesenica la ez drugi nasip proti beli mizi.
Kdo si? se je zadrl nad njo.
Pa . . . pa . .. stirika, je zajecljala.
Kaj ie tod po mojem gradiu in ob tem asu?
Zakaj me moti pri veerji? Hostnik jo je meril z omi,
zelenimi kot kuar.
Iem ivad, ki se mi je nekam izgubila. Pri veerji
te pa nisem hotela motiti, saj zate sploh nisem vedela!
Nisi vedela? Duh tega gradia sem, zeleni hostnik.
To ve e vsak!
Jaz tega res nisem vedela, ker sluim pri kmetu ele
malo asa. Tam pa niso ni govorili o tebi. Ali pa si kaj
videl mojo ivad, krave in mlade vprene junke?
Videl sem jih, videl,
Dobri mo, povej mi, kje so? Brez ivadi ne smem
domov, sicer bi bila preve tepena! Zaela se je jokati.
Ker sem se e naveerjal, ti jo pa pokaem; naj bo!
Pojdi za menoj!
101

KNJINICA JOSIPA VOfif'J/'

SLO VEN SKA BISTRICA

P!QNiRSK! ODDELEK

Hostnik si je ogrnil dolgo, zeleno plahto ter stopil

pred njo. la sta sem in tja ter naokrog in prila spet
do iste mize.
Od tod sva vendar pravkar odla! je rekla pasti
rika. Hostnik pa jo je samo grdo pogledal in zopet sta
stopala v krogu.
Tedaj pa se je pastirika spomnila, da so pravili
ljudje, kako jih je neka skrivna lu zvodila v temno goo
na neznano pot, po kateri so hodih ure in ure ter se vedno
vraali na isto mesto, od koder so bili odli. In tako so
v krogu hodih vso dolgo no do jutra, ko so se do smrti
zdelani znah na kakem prav dobro znanem kraju . . .
Tri kroge sta e obhodila, ko se na istem bregcu raz
maknejo skale in med njimi se pokae lepa zelena steza.
Le pojdi za menoj! ji je ukazal hostnik.
In tako je uboga pastirika vdano stopala za hostnikom. Strah jo je bilo, a prevzemala jo je tudi radoved
nost, kje bo nala svoje krave in kam dri ta skrita,
zelena steza. Hodita in hodita pa prideta v zeleno votlino,
ki je bila preudovita! Vsa drevesa, grmovje, trava in
mah, vse se je svetilo v lepi svetlozeleni lui! Ozirala se
je, da bi videla, od kod ta svetloba, a tega nikakor ni
mogla dognati.
Tedaj so se pred njima v onem bregcu razmaknile e
zelene skale. Rdea lu se je razlila po stezi, ki ju je
vodila v novo, vejo in e lepo votlino.
V tej pa je bilo vse rdee. Po rdeih cvetovih so se
lovili rdei metulji, med rdeo travo pa je cvetelo vse
polno rdeih ro. Toda njene ivadi ni bilo nikjer.
V ozadju pa so se tedaj rdee skale spet razmaknile
in med njimi se je razlila modra lu po modri stezi, ki ju
je pripeljala v tretjo in najlepo modro votlino. Ozrla
se je naokrog in videla prelepo modro jezero, ki je bilo
tako bistro, da se ji je zdelo, kot bi bilo prozorno. To
jezero je vpijalo od nekod svetlo modrino in jo odbijalo
po lepi votlini. V jezeru pa so plavale zlate ribice sem
in tja in okrog vsake se je vlekla sedmeropisana ma
vrica.
Pastirika je samo zaudeno gledala.
Poglej na to stran! je velel zeleni hostnik.
102

In res, ozrla se je ter zagledala tri velike kadi, na robu

vsake pa je na dogi sedel rn maek.
V tej kadi je polno eleznega denarja, v drugi je
srebrn denar, v tretji pa je samo isto zlato. e si si z
veerno roso rosila obraz, lahko see v vsako kad enkrat
in zajame denarja, kolikor more in hoe.
To je vse lepo in tudi obraz sem si umila s solzami
in roso, toda najprej bi rada nala svoje krave in junke.
Te besede pa so zelenega hostnika mono ujezile.
Tak tako si prevzetna? Dobro, dobro, le poakaj!
Videla bo svojo ivino, a preden jo bo lahko odgnala,
mora izvriti tri dela. e jih ne izvri, ne pride nikoli
ve na svetlo! In osato jo je pogledal.
Pastiriko pa je sedaj mono zaskrbelo.
Kar povej jih, bom videla, e jim bom kos! je srno
odgovorila.
Hostnik pa ji je pokazal skalnato breino, katere ona
prej sploh ni videla.
Te skale mora spremeniti v rahlo zemljo in v njo
posaditi hojkino seme, da bo iz njega zrasel mlaj in se
potegnil v lepe, vitke hoje. Nato postavi sredi hojevja
lesen grad in v najlepi grajski sobi pripravi zibelko za
mojega otroka ter poleg nje krsto zame. e ta tri dela
napravi, bo lahko odgnala ivino! In je odel.
Tedaj se je pastirika kar sesedla na modro skalo.
Kako bom vse to naredila? Saj tega ne zmorem in ne
zmorem! Oblile so jo solze.
V tem trenutku pa se je izza skale priplazila kaa, se
pred njo zvila v klobi in dvignila svojo glavico. S pre
klanim jezikom je zamigala, da se je pastirika e bolj
ustraila.
Kaa pa se je zajezikala:
Nikar se me ne boj! Kaj me ne pozna ve?
Od kod naj bi te poznala? Vrv je vrvi podobna, palica
palici in kaa kai!
Se e spominja, ko si pasla v Repnikovi zadeli?
Prila si tja na tisti kamniti zid in svoje cokle si nosila
v rokah. Tam sem se jaz grela na toplem kamnu in, e se
ti ne bi bila umaknila, bi z boso nogo gotovo stopila
name, ji je dejala kaa.
103

In bi me najbr piila. Zdaj se spomnim, kako je

bilo: kar sama od sebe se mi je dvignila desnica s coklo,
e sem mislila udariti po tebi, ko mi je v zraku nekaj
zadralo roko, da te nisem ubila.
Nisi me ne in to je bila tvoja srea. Jaz pa sem
poiskala svojo luknjo med peevjem ter zlezla v nae kaje
gnezdo. Ti si mi pustila ivljenje, zato sem ti bila vedno
hvalena. No, in sedaj bom jaz tebe reila.
Le kako bo to storila, ko se pa samo plazi? Lepo
jo je pogledala.
Ni se ne boj! Toda stori vse tako, kakor ti bom
ukazala! Z rokami prevrni to skalo in medtem ti bom jaz
prinesla hojkino seme!
In e se je kaa pognala, se razpotegnila po tleh in
izginila.
Pastirika je stopila k skali, jo prijela in prevrnila
vstran. V tem trenutku pa je prilezlo izpod skale toliko
ka, da je bilo vse ivo: po dve in dve sta prieli raz
naati skale in jih izpodkopavati, da so se pogreznile v
zemljo. Nato so zemljo zrahljale. Pastirika pa je stala
in kar svojim oem ni mogla verjeti, kako so kae bile
pridne. Ko so bile delo dokonale, so se zbrale, da pri
akajo svojo kraljico.
In e je prilezla kaja kraljica s kronico na glavi. Bila
je kaa, ki ji je pastirika tedaj na zidani meji pustila
ivljenje in ki jo je prej ogovorila.
Torej ti si kaja kraljica? se je zaudila.
Tako je. V razklanem jeziku je prinesla hojkino
seme ter ga potisnila v zemljo in e je seme cimilo ter
pognalo zeleno iglico. Ta pa je spodaj dobila rjavo skor
jico in e se je nad njo odprl prvi venek iglic. Hojka je
kar vidno rasla, kot bi jo nekaj vleklo iz zemlje. Vedno
vija je bila in vedno ve igliastih vej se je pozibavalo.
Na koncu igliastih kricev je hojka zacvetela, iglice so
medile mano, iz cvetov so zrasli zeleni in smolnati stori,
ki so se rdee obarvali, luskinice so se odprle in ven so
se usula krilata semena. Po hojkinih vejah je zaumel
pohorski veter in v njem so odplavala semena na svojih
krilih ter posedala na rno zemljo. Kmalu je iz njih zrasel
lep hojkin gozd.
104

Tako, hojkin gozd je zrasel! je ponosno spregovorila

kaja kraljica pastiriki. Poii si plonat kamen ter z
njim zasekaj veliko hojo!
Pastirika ga je takoj nala ter storila, kakor ji je
velela kaa. In res, e se je hoja poloila po tleh, kae so
kot mone vrvi potrgale veje ter jih osmukale v poklesti.
Te so zasadile v zemljo in v hipu so zrasle, se debelile in
prepletale v prelep grad. Z vejami so ga pokrile in iz
iglic so zrasli zeleni streniki,
Drugo delo je konano: grad stoji! Ostalo pa je
e tretje, najteje delo. Iz desk mora napraviti zibelko in
zbiti krsto! je opomnila kaja kraljica.
Peljala jo je na rob gozda in ji tam v lepi frati po
kazala njene vprene junke v telegah. Zapeljala jih je
do hojkinega debla, ki je lealo na zemlji, ter ga s srobotino privezala na telege. Nato je junke pognala nizdol
proti potoku. Tam pa je stala aga in agar je rono pri
nesel lono ago in s pastiriko vred sta deblo takoj raz
agala na hlode. agar jih je zvalil na voz, ga potisnil
proti aginim zobem, potegnil za ro pri lebu in spustil
vodo na kolo. V hipu je bilo vse razagano na deske.
agar je prinesel e dva skobljia in oba sta poskobljala
vse deske. Iz krajih sta zbila zibelko, iz vejih pa krsto;
junki so ju zavlekli navzgor in oboje sta poloila v naj
vejo sobo lesenega gradu.
Zadnje delo je konano! je spregovorila kaja kra
ljica. Pastirika ni vedela, kako bi se ji zahvalila. Toda
kaja kraljica je z vsemi kaami kar v hipu zginila za
gozdom, z njimi vred pa tudi potok z ago in agarjem.
Prikazal pa se je zeleni hostnik ter si vse ogledal.
Vidim, da si vse izvrila, kakor sem ti bil naroil.
Zato lahko odene svojo ivad! In z roko ji je pokazal
na svetlo frato v hojevju, kjer so se pasle njene krave in
junki.
Klicala jih je po imenu, dvignile so glave in vesele so
pribezgale k njej. Tedaj je hostnik prijel pastiriko za
roko in jo peljal iz te gorske krajine do treh kadi.
Ker si si v solzah in veerni rosi umila svoj obraz,
zajmi iz vsake kadi trikrat! rnim makom pa je po
mignil, naj se takoj umaknejo.
105

Tega si pastirika ni dala dvakrat rei. Br si je pre

vezala svoj predpasnik ter zajela iz prve kadi tri peice
eleznega denarja, trikrat iz druge kadi samo srebro in
trikrat iz tretje kadi sam zlat denar. Obrnila se je k hostniku, da bi se mu zahvalila, a ta jo je prehitel in ji pri
jazno rekel:
e stoletja sem akal na dekle, ki si bo v rosi in
solzah umilo svoj obraz, kajti ele takrat je lahko iz hojkinega semena zraslo drevo za zibelko mojemu otroku ter
za mojo krsto. Mnogo jih je e zalo na to gradie, a vsi
so se me doslej prestraili, ali pa so se e kar od zaetka
polakomnili mojega zaklada v treh kadeh. Ti pa si bila
prva, ki ni hotela najprej denarja, temve svojo ivino,
ki si jo morala prignati domov. Ti si me reila preklet
stva!
In pri tej prii je stal pred njo prelep mlad pastir,
prijel jo je za roko in peljal iz modre votline v rdeo,
iz te po lepi stezi v zeleno; za njima pa je la vsa njena
ivad ter lepo trijanila in pozvanjala. Prila sta izpod
zemlje v pravi zeleni gaji na starem gradiu, za njima
pa vsa ivina. . . Pot ju je vodila naokrog prvi, drugi
in tretji. In ko sta shodila tretji krog, je vse zginilo kot
bi trenil. . .
. . . in tedaj so pastiriko zbudili hlapci in dekle. Vsa
raztrgana in okrvavljena je utrujena zaspala na prvem
nasipu. Vsa je bila omotena in kar k sebi ni mogla priti.
Kje je moj pastir? Moj denar, moje isto srebro in
samo suho zlato? Trikrat sem ga zajela iz treh kadi, pol
nih denarja. Stresalo jo je.
Kaken zaklad? Tri kadi so baje v tem gradiu
zakopane. Pastirika, sajmaj se! Samo sanjalo se ti
je tu na gradiu. ivad pa je e davno vsa doma. V
mraku je kar sama prila v hlev, sama se je postavila na
svoj prostor in le privezali smo jo.
Tolaili so jo, a bila je tako zdelana, da so jo morali
domov nesti. Ko je ozdravela, je morala vsem kravaricam,
volarjem in svinjskim deklam, ovarjem in pastirjem pri
povedovati pravljico o treh kadeh denarja na gradiu .. >
Bela kamnita miza na gradiu je nekam izginila, le
pirav hrastov tor je e nekaj asa ostal tam. Pravijo,
106

da je preneki kmet in drvar ali pastir kopal za zakladom,

a izkopal ga doslej e ni nihe, ker je vsakega metalo . . .
e dandanes vekrat najdejo kako razkopano jamo in
v njej motiko z lopato in krampom.
Je e zopet nekdo kopal za zakladom, a ga ni nael.
Bog ve, kje neki je? ugibljejo e danes Pohorci.
Ker pa je bojda na gradiu ponoi e vedno strailo,
so ljudje raji shodili novo stezo pod gradiem. Potem
jih ni ni ve metalo po tleh.

107

B A J K E

G R A D I U

Na zelenem pohorskem vrhu

lei e dandanes gradie, kjer je
v starih asih bojda stal prelep
grad, ves skrit v smrekovju in
borovju. V tem skritem gradu so
takrat ivele planinske vile.
V tihi meseini so prelepo
prepevale in plesale svoj vilinski
ples. Kdor ni bil hudokletnega
srca, je lahko poslual njih petje
ter gledal vilinsko kolo. Br ko so vile zautile v svoji bli
ini kaknega hudobnega loveka, pa so takoj utihnile ter
se umaknile v svoj grad.
Tam blizu vilinskega gradu je prebival pohorski kmet.
Bil je njihov sosed in kot kralj je ivel na svoji zemlji.
Kmet je gospodaril, kmetica pa gospodinjila: on na po
ljih in po goah, ona pa v hii in v hlevih, kjer je kravarica molzla krave, svinjska dekla opravljala svinje in
volar krmil vole ter jih etkal. Ovar in pastirika sta
gonila svoje ovce na pao, na ostali zemlji pa so kmetu
delali koarji in koarke, drvarji in drvarke ter viniarji
in viniarke. Vsi ti so mu obdelovali zemljo, da je bolje
rodila, a za svoje plailo so prejeli vsak po en ogon za
krompir in zelje.
Kmet in kmetica sta imela vsega dovolj: ita, moke in
kruha, svinj, mesa in masti, krav, mleka in masla, ovc,
jagnjiev in volne, lanu, prediva in platna.
Neko je prila k temu kmetu planinska vila z gra
dia, obleena v belo tenko oblailo ter ga prosila:
O, na ljubi sosed, daj nam nekaj penice in moke,
da si bomo lahko za praznike spekle kruha!
Kmet je tedaj br poklical svojo enko in ji dejal: Daj
ji moke!
108

Seveda ji bom dala; saj tem divjim enam se lovek

neki ne sme zameriti!
Nato je v ovji meh nasula belke penine moke, po
klicala e hlapka ter mu velela, naj ga takoj in rono
ponese na gradi vilam.
Kako si dobra, kmetica, in naa soseda! Da le ne bi
te moke nikoli pogreala! V jeseni pa posej ono dolgo
njivo z ozimno penico!
Tako ji je rekla in s hlapkom odla.
Kmet in kmetica pa sta vedela, da jima je vila z gra
dia dala dober svet, ki ga lovek mora spolniti, e noe
biti nesreen. In res, ko so v jeseni na dolgi njivi izkopali
krompir, preorali in povlaili, so posejali ozimno penico.
109

ez mesec dni pa je prila k pohorskemu kmetu e

druga vila z gradia.
O, kmetica in soseda, ali ima kaj mleka in masla za
nas? Zelo ti bomo hvalene! jo je prosila.
Seveda ji kmetica pronje ni upala odrei.
Imam, bom dala in e rada! Kravarica, kar prinesi
vedrico mleka, latvico smetane in piskri masla! Ka
dar pa boste drugi mleka in masla eljne, le kar zopet
pridite!
Kako si dobra, kmetica! Da le ne bi nikoli pogreala
mleka in masla! In je s kravarico odla na gradie.
ez mesec dni pa je zapadel po pohorski planini sneg
in bilo ga je neki do pasu. Tedaj so se z gradia bliale
tri planinske vile. Zaradi snega so jim bela krila tako
zmrznila, da so bila videti kot trije sneeni zvonovi. Noge
so se jim globoko vdirale in pri vsaki stopinji so njihova
okrogla krila zapela kot srebrni zvonovi iz daljave. Kmet
in kmetica sta jih e od dale ugledala skozi okno, zato
sta jim hitela po stopnicah naproti in jih takoj povabila
noter.
Pridite k nam v hio, da se na pei malo pogrejete!
In res, vile so le rade v hio in sedle na toplo pe,
s katere je bil kmet pognal vse ovarje in pastirike.
Kmetica pa je rono prinesla cel hleb zmesnega kruha,
s krunim noem zarisala po njegovem hrbtu kri ter jim
ga ponudila:
Le odreite si kraji, e ga ima katera rada. No, le
jejte!
Vile so si odrezale vsaka precejen kos kruha ter po
prosile :
O dobra kmetica in naa soseda, ali ima morda kaj
ovje volne odve, pa bi jo nam dala, da bi si spredle
nekaj preden in napletle nogavic, ko je taka zima!
Rada, rada! O saj je imamo ve, kot pa je rabimo za
domae!
la je na podstreje in snela s smrekove suice nekaj
lepih in najbolj belkih preden ter jim jih dala.
Nate, pa si spletite nogavice!
Da le ne bi nikoli pogreala te volne! se je zahvalila
prva vila. Druga vila pa jo je poprosila:
110

O naa soseda, ali ima e kaj domaega hodnega

platna? Naa krila so tako tanka in mrzla, saj smo jih
bile stkale iz jutranje in veerne meglice.
Kmetica je takoj obljubila, etudi jo je kmet zael
udno pogledovati. Z omi ga je opomnila, e da se vilam
lovek ne sme zameriti! In iz hiice je prinesla celo balo
hodnega platna.
Da bi tudi tega nikoli ne pogreala, ker si ga nam
dala! je rekla druga vila. Tedaj pa jo je poprosila e
tretja:
O dobra kmetica, naa soseda! Ali ima kaj svinjske
masti, mesa in klobas za praznike?
Tedaj je kmet svojo enko grdo pogledal, e naj jim
nikar ne da preve! ena pa tega ni hotela videti ne razu
meti in je br prinesla iz rne dimnice svinjskega mesa
in klobas, ki so se na leskovih palicah pod stropom v
dimu lepo vojile. Iz hiice pa je prikotala e kadiko masti.
Da le vsega tega nikoli ne bi pogreala! se je zahva
lila tretja. Zaele so se odpravljati, vsaka s svojim darom,
a kmetica jim ni pustila nositi. Volarju je velela, naj
zapree par volov v velike sani ter vile z vsem skupaj od
pelje na gradie. In res, vile so se zelo rade spravile za
daj na sani, k nogam pa so jim naloili vse, kar so bile
naprosile. Zahvalile so se e enkrat; volar je s svojim
biem zapokal nad voli in sani so poasi drsele proti
belemu gradiu.
ez zimo jih ni bilo ni ve na spregled.
Zmladleta pa je prila prva vila h kmetu na njivo,
prav ko je oral. Pokazala mu je zelo travnat ogon.
Tega globoko preorji in posej z lanenim semenom!
mu je rekla ter odla.
Niti kmet niti kmetica nista bila s tem svetom za
dovoljna, ker bo lan najbr preve travnat. Toda vilin
svet sta vendarle ubogala. Ogon so globoko preorali,
zelene vae in rue so zmetali v razgon in na mejo, po
tolkli s kiji grude, vse lepo pograbili kot vrtne grede ter
vsejali lan.
Kmalu je prila druga vila in velela:
Ovar in pastirika naj gonita ovce na na gradi
na pao!

111

In res, odgnala sta jih tja.

Pa je prila e tretja in svetovala:
Semle posejte korenje in repo; na to njivo pa sadite
krompir, da bodo v jeseni in pozimi vae svinje debele!
Vse so tako posejali in posadili, kakor so jim rekle
divje ene z gradia.
Zmladleta je deevalo, ravno prav je streglo sonce in
vse je raslo, da je bilo veselje gledati. Ozimna penica se
je poganjala vedno vie, e je cvetela in pohorski veter
je gnal ez njo zelene valove. Krompir so neko no oko
pale in ogrnile vile z gradia in kmalu je tudi ta zacvetel.
V svetli meseni noi pa so iz plevela in trave reile e
korenje, repo in lan, saj so ljudje govorili, da se vile kot
plevice zelo rade valjajo po pomladni zemlji in rasti.
Tudi lan je neko rosno jutro modro zacvetel, kot bi bile
planinske vile stkale iz modre meseine dolgo platno ter
ga poloile na travnik, da ga obelita jutranja rosa in
zarja. . . Neko poletno no so vile poele vso zrelo pe
nico: klasje je bilo veliko, zrnje pa kleno in debelo kot
e nikoli. Lan se je visoko pretegnil in tudi tega so popipale, zruvale po peikah ter ga poloile v dolgih vr
stah po travniku, V jeseni se je iz vsakega krompirjevega
groba zvalil debel krompir, po ogonih pa je bila sleherna
luknja polna korenja in repe.
Ko pa je za bogato jesenjo spet prila zima, sta po
horski kmet in kmetica imela vsega dovolj in e preve:
penice, moke in kruha, debelih pitanih svinj, mesa, masti
in klobas, mleka in masla, volne in hodnega platna. e
dolgo so ljudje pripovedovali o tej letini, kakrne nista
imela ne prej ne kdaj pozneje.
Ko pa je bilo sasoma na pohorskih planinah vedno
ve hudobnih ljudi, ki so se dobrim vilam posmehovali
in se iz njih norevali, so neke noi planinske vile z
gradia odle neznano kam. Od takrat jih nihe ve ni
videl.
Dobri ljudje pa se jih e dandanes spominjajo ter
pripovedujejo o njih razne bajke in pripovedke, zlasti pa
poudarjajo, kako so bile dobre. Jeseni in zmladleta so se
med seboj razgovarjale, kdaj, kje in koliko naj kmetje
sejejo. Presreen je bil oni kmet, ki je to od vil sam
112

slial, ali pa mu je to povedal kdo drugi. e je kmet

ubogal njih svet, je v jeseni imel preobilno letino. Spo
mladi pa so kaj rade prihajale na njive pomagat plevicam pleti lan, v katerem so se tako rade valjale. Poleti
so cesto pomagale anjicam eti penico in r, vekrat pa
so ju v zahvalo poele kar same. Kadar pa je pritisnila
huda pohorska zima, tedaj so bile pogosto prisiljene, da
so prile k sosednjim kmetom prosit hrane, eprav so jih
velikokrat s tem le preizkuale, e so radodarni in dobre
ga srca.
Take so bile planinske vile z zelenega gradia!
*
Ko so planinske vile zapustile svoj vilinski grad, je
ta ostal le malo asa prazen. Na gradiu je za njimi
prebival divji lovec, velik, zelen moak, ki je v svojem
ivljenju neko v jezi ustrelil v bojo martro. Za kazen
pa je morala njegova dua loviti s svojimi divjimi psi
divji lov.
Divji lovec je bil sicer neviden, le njegovo senco so
nekateri e opazili, kakor tudi njegove divje pse, ki so
imeli prav za prav le pasjo glavo na sennem telesu, iz
gobca pa so jim vigali plameni. ..
Kadar se je pripravljalo k nevihti, tedaj so ljudje
esto sliali, kako je divji lovec klical svoje divje pse:
Utata, utata, utata! in so govorili: Jih e dru
klie, svoje pse, za divji lov!
Kadar pa je lovil in gnal svoj divji lov po zelenih
vrhovih, je vedno nastal tak vihar, da so se drevesa s
svojimi vrhovi priklanjala do tal. Po goi je pokalo
drevje in lomile so se veje. Vmes pa je bilo sliati silno
streljanje.
lovek se je tedaj moral dobro skriti ali pa takoj lei
na zemljo, kajti gorje mu, e bi ga videl divji lovec;
zagnal bi vanj svojo sekiro, ki jo je metal po goavi
v razna debla. Tudi njegovi psi so bili mono nevarni, ker
so se loveku takoj zagnali pod noge, nato pa ob njem
nenadno visoko zrasli, da so bili esto viji od loveka!
Da so se pravi lovci ubranili divjega lovca, so na
8

Pohorske pravljice

113

svoje lovske hie in koe obeali jelenje ali srnjakovo

rogovje. V bliino take koce si divji lovec ni upal, ker bi
si v rogovju raztrgal svojo duo. . . Reen pa bo ta ne
srene ele takrat, ko se bo rodil otrok, ki se divjega
lovca ne bo ustrail; ki ne bo pred njim niti zbeal niti
legel na zemljo.
Ponoi pa se dua divjega lovca esto sveti kot luka,
ki pa bi takoj ugasnila in izginila, br ko bi si kdo drznil
iti tja na gradie.
*
Pastirske bajke in pravljice pa pripovedujejo o tem
gradiu e mnogokaj.
Neko so pasli htinjski in turiki pastirji po gradiu
svoje pohorske ovce in drugo ivad. Sredi gradia je
bila neki tako globoka jama, da je kamenje precej asa
padalo, preden je padlo na dno. Pastirji so zaeli metati
v to jamo kamenje ter so prislukovali, kdaj bo udarilo
ob pregloboka tla in kdaj se bo zaul zamolkel padec iz
globine.
Ko so pa drugo jutro zopet prignali ivad na gradie,
je vse tisto kamenje lealo okrog one jame, kakor bi bil
na polju izril krt svojo krtino.
*
Neko je neka pohorska dekla zelo zgodaj la mimo
tega gradia v mlin. Bilo je tako zgodaj, da se doma niti
umiti ni imela asa.
Na robu gradianskega gozda pa je zagledala zele
nega moa, ki je nad kadjo v reetu enil zlate denarje.
Ko je dekla to videla, je od zaudenja in strahu kar
obstala.
Zeleni mo pa ji je tedaj zaklical:
Rosi, rosi in trikrat zajmi!
Dekla se je tega tako ustraila, da je sprva bila vsa
trda kot bukev, ele nato jo je odkurila, kolikor So jo
noge nesle.
Zelenec pa je za njo zaklical:
O, dekla, ko bi se bila zjutraj rosila, ko bi potegnila
114

z roko po rosi in potem po licu, bi sedaj dobila ves ta

zaklad in mene reila. Tako pa se ni e izcimilo niti seme
za smreko, ki bo dala les za zibelko, v katerem se bo
zibalo in raslo otroe, ki bo mene reilo!
Dekla pa teh zelenevih besed ni ve sliala in tudi
zelenca samega ni videla nikoli ve.
*
Pred desetletji je znan zgodovinar preiskoval to udno
gradie.
Gozdni delavci so podrli tam rastoe smreke in bo
rovce ter prekopali rodo zemljo. Ko so jo premetali e do
kolena globoko, je zgodovinar nael temeljno kamenje
starih ko, razbitih loncev ter razno kamnito orodje in
oroje. Iz vsega izkopanega pa je razbral sledee:
V pradavni dobi je na tem gradiu ivel lovek gradiar, ki si je na kamnitih temeljih postavil preproste
koe iz neobtesanih debel. Stene je prepletel z vejami,
pranje pa zadelal z mahom in jih zamazal z ilovico.
Streho je pokril s smrekovo skorjo, z vejevjem, praprotjo
in lasano. Lovil je divje ivali ter si jih krotil s tem, da
je ulovljene zaprl v ogrado; posebno mladie goveda, ovc,
koz in svin j. . . Na krevinah je sejal penico, r in oves,
zrnje pa je drobil v kamnitih skledicah ter pekel kruh . . .
Gradie pa je zadela velika prirodna nesrea, ker je v
zemlji vse to zogljenelo v gani ilovici.
Ljudje pripovedujejo, da sta v tistih asih prila v
te gozdove dva brata ter si postavila vsak: svoj grad, ki
je bil drug od drugega oddaljen le pol ure. Zaradi lova
in ukroene ivine sta se tako zasovraila, da sta napadla
drug drugega. Na okopih in nasipih so se njuni hlapci
branili in borili z dolgimi drogovi ter ognjem. Gradii
sta pogoreli do tal, le oglje in gana ilovica sta ostala
poleg repinj in obdelanih kamnov v zem lji. . . Ta globoka
jama sredi gradia, ki se vidi e dandanes, pa je bila
vodnjak . . .
Stoletja so e od tedaj pretekla in pogani gradi je
preraslo drevje in trava . . .
115

Po zaraslem gradiu pa pohorski pastirji in pastirike zopet pasejo svoje ovce in ivad, se igrajo ter me
ejo v jamo, ki je e precej zasuta, kamenje.
Tako sta se neko igrala dva pastirja okrog te jame.
Da bi bila pri igri gibneja, sta se sezula. Med igro pa
sta se stepla in prvi pastir je v jezi pograbil evelj svo
jega nasprotnika ter ga vrgel v jamo sredi gradia.
Drugi pastir si je rono urezal dolgo palico, rajo, in
skual z njo najti ter izvlei svoj evelj. Toda zaman je
bil ves trud! evlja ni nael. Zael je milo jokati.
Tedaj pa mu je nekdo pomolil njegov evelj iz jame.
Ves vesel je skoil in ga zagrabil. Ko pa se je hotel obuti,
je ostrmel. evelj je bil poln zlata!
*
Kadar v jeseni zagori na Kotnikovem gradiu pastir
ski ogenj in posedejo okrog njega pohorski pastirji in
pastiriice iz Htinja in Turke vasi, tedaj oivijo bajni
in udoviti stari asi. Drug za drugim pripovedujejo prav
ljine bajke o dobrih gradianskih vilah, o divjem lovcu,
o zelencu in dekli, o pastirjih ter o gradiarju, ki je tod
v resnici ivel v starodavnih asih.
Neko so vse te pravljice in bajke pripovedovan mo
jemu dragemu oetu, ki jih je zapisal v staro htinjsko
kroniko. Kronika pa je tudi e zgorela, kakor je pred
davnimi asi pogorelo staro gradie.
Bajke pa ive med pohorskimi pastirji e dalje . . .

116

Na zeleni pohorski planini je

pastirek pasel svoje koze in
ovce. Vse popoldne so se lepo
pasle po strmem bregu nad bi
strim potokom. Ko je pa e son
ce zahajalo in bi bil rad gnal
domov, je opazil, da ni enega
kozla.
Ie ga in klie po imenu, toda
o' kozlu ni ne duha ne sluha. Pa
stirek stopi na najbolj strme
skale nad potokom, da bi pogledal, e se ni kozel morda kje
zastopil ali zael v stene. In res, na robu skale, komaj
toliko velike kot ped, je stal kozel in ves zaverovan gle
dal nekam navzdol. Pastirek ga poklie, kozel se ozre
in mu pomigne, naj pride k njemu na poliko nekaj gle
dat. Tedaj pastirek spleza ez skale h kozlu. Oprime se
grastega gabra in pogleda dol na potoni um. Nad u
mom je na rni skali sedel povodni mo, Vodovnik. ..
Bil je ves svetlozelen kot pomladanski poganjki po
horskih smrek in hojk: zeleni lasje so mu padali po
ramenih, zelena brada po prsih do pasu, po telesu pa so
se mu svetlikale zelene luskine. Z njegovih rok pa so viseli
vodni mahovi. Z rokami je dral debelo vrv, spleteno iz
srobotine. Pastirek je opazil, da je vodovnik imel na
koncu svoje vrvi privezano teko peino, katero je pa
dajoi um vrtel in premetaval po globokem tolmunu.
V tem trenutku pa se je kozel malo prestopil in s
parklji zbil kamenek na skalo, kjer je sedel vodovnik.
Povodni mo je dvignil svojo veliko glavo: v globokih
jamicah so arele ribje oi kot strela. Pastirek in kozel
sta kar okamenela in sta se mogla premakniti ele tedaj,
ko ju je vodovnik spustil iz svojega srepega pogleda.
117

Vodovnik se je zopet ozrl na svojo skalo v tolmunu

pod umom.
Tedaj je pastirek zaepetal kozlu:
Ti, zdaj pa le hitro, da mu uideva!
Pa skoiva! je zameketal kozel in e je bil pri ovcah
in kozah.
Na rni skali pa je e vedno sedel zeleni vodovnik in
dral spleteno srobotinasto vrv. Padajoi um mu je vrtel
privezano skalo po zelenem tolmunu. Ta pa je trgala
druge skale, jih dolbla in drobila, da je nastajala pod
vodo velika votlina dea.
Ta dea bo moje stanovanje, je zaklical vodovnik.
Gorje kozlu in pastirju, e me bosta e motila pri delu!
Toda pastirja in kozla ni bilo nekaj dni ni na izpregled in vodovnik je mirno izdolbel svojo deo do konca.
Ko je bila ta e dovolj velika, se je zelenec preselil vanjo
s svojo povodno eno in sinkom mladim Vodovnikom.
Nato so nekaj dni pod pohorskim umom iveli sreno in
mirno.
Na planinski pai pa so se zbrali pohorski ovarji in
ovarke, kozji pastirji in pastirike.
Jaz sem pa zadnji videl nad umom Vodovnika! je
zatrjeval pastir,
Kaken pa je? so bili ostali radovedni.
Ves je zelen kot mlada solata in kosmat, kot bi po
njem rasla jezerska trava. Po telesu je pokrit z zelenimi
luskinami, oi pa ima bistre kot naa pohorska postrv.
Je grozen? Si se ga kaj prestrail?
Kaj bi se ga prestrail! Nekaj asa sem ga opazoval,
kako se je sonil ter z debelo vrvjo in skalo lovil in ubijal
postrvi, ali kar je e delal. Nazadnje sem mu pa prav v
sredo glave treil kamen. Ha, ha, ha!
Pojdimo ga gledat!
Saj res, pojdimo ga drait!
Kar rono so pustih svoje ovce in koze, ki so se pasle
po brezni strmini nad gorskim potokom. Pastirji in pa
stirike pa so splezali po skalah, kjer se je spenjal temno
zeleni brljan in je v razpokah cvetelo bledorumeno ptije
proso. Pod rnimi in zglajenimi skalami se je pod njimi
belil velik pohorski um, prelep slap, in skakal v zeleni
118

tolmun, v katerem je ivela zlata ribica, kot so pravili stari

ljudje. Iz tolmuna so se dvigale rosne meglice in lahen
vetri je od spodaj navzgor pozibaval veliko lapuhovo
listje ter sanjavo majal bukove veje nad potokom in
umom.
Kje je? Ali ga e vidi? so spraevali pastirja.
Danes ga pa ni nikjer! Najbr se boji, ko nas je
toliko!
Poklii ga! so mu svetovali.
Ta se je opogumil. Hej, vodovnik, zelenec, povodni
mo, pokai se vendar, e se upa! je klical v tolmun.
A vodovnik se mu ni oglasil.
Stopi tjale na ono skalo, kjer stoji kozel in ga od
tam poklii!
Pastirek se je takoj spustil po skalah in e je bil pri
svojem najvejem kozlu.
Sva e zopet skupaj kakor zadnji! mu je dejal.
Vodovnik, hej! Povodni mo, hoj!
Ni se ni prikazalo izpod uma.
Veste kaj? Meimo v tolmun kamenje, morda bo pa
potem priplaval iz globin!
In res! Vsi pastirji so pobirali kamenje, medtem ko
so se pastirike bale in jim branile: Nikar ga ne draite!
Ah, kaj bi le bili tako bojazljivi in strahopetni! In
vsi so zagnali v um in tolmun kamenje.
V tem trenutku pa se je zeleni tolmun vzburil, v penah
so zacveteli beli mehurki, nad umom in potokom pa je
strano zagrmelo, kot bi se valila velikanska skala na
vzdol in tedaj se je prikazal vodovnik.
Kdo mi ne da miru v moji dei? se je zadrl.
Pastirji so kar okameneli od strahu.
Kdo je zagnal kamen v moje stanovanje ter zbil
mojemu otroku lico iz rok? Njegove oi so kar streljale
od pastirja do pastirja.
Nihe ni spravil glasu iz dueega se grla.
Kdo je mojemu otroku razbil skledo? Govorite!
Dvignil se je iznad zelenega tolmuna kot jezerska rast
lina in vse je kar curljalo z njega. Z omi je streljal na
pastirka na skali.
Tedaj se je pastirek vendarle zganil:
119

Kozel je zael sem, izgubil se je, pa smo ga prili

iskat. Kamenek pa je zbil kozel. . .
Lae, ti si bil tisti kozel! je zarjul vodovnik nad
njim. In stegnil je svoji kosmati roki po trepetajoem
pastirku, zgrabil njega in nato e kozla in pri prii zgi
nil z obema v globokem tolmunu.
Cez rne skale pa je padal v belem umu pohorski
potok kakor prej v zeleni tolmun, kjer e dandanes pre
biva povodni mo zeleni pohorski vodovnik.
Na skale nad njim pa se e vedno ne upajo ne pastir
ne koza ne ovca . . .

120

Pred davnimi asi je po viso

kih pohorskih planinah bilo e
mnogo ve kmekih ko in dr
varskih bajt, nego jih je danda
nes. Mnogo kmetov je kmetije
poprodalo, drvarji pa so se selili
za delom iz drvarije v drvarijo, s
planine na planino.
Tu in tam ti e dandanes po
kae star drvar zarasel prostor,
kjer je neko e stala kmeka
hia, drvarska bajta ali pastirska uta iz smrekove skorje.
V onih starih asih je stal na planini prelep lesen
gradi in v njem je ivela vdova Jera Hudovolna z edinko
Rozalko. Gradi s posestvom je bil obzidan, za zidom pa so
bile pred stoletji v vrstah zasajene smreke in hojke kot
visoka zelena meja, ki je kljubovala pohorskim vetrovom.
Neko je vdova Hudovolna poklicala z vrta svojo
edinko Rozalko. Kje pa zopet tii?
Na svojem vrtu sem prekopala gredico za planinske
roe.
Ti in tvoje roe! Od cvetic lovek ne more iveti;
treba je delati in delati, zasluiti in tediti. Zapomni si
to: tediti!
Mati, saj nisem ni zapravila . ..
Ti si zapravljala as, drugi nam pa zapravljajo na
les in denar.
Mati, kdo vendar? . . .
Tiho mi bodi, jaz bolje vem kot ti, kdo mi zapravlja
les, denar, zemljo. V drvariji ivi ve drvarjev, ki mi
e vedno niso plaali najemnine za bajto in vrti. Po
golarnah, planjali in fratah si pa pasejo pare volov, krav
in celo rajdo ovc. Po fratah si sejejo sorico in po tre121

beih sade med tori zelje in krompir. Vsega imajo dovolj,

celo e ve, kot imam jaz, njihova graakinja!
Mati, saj ves ljubi dan delajo od zore do mraka kot
rna ivina, plaujejo pa tudi, je ugovarjala Rozalka.
Plaujejo, plaujejo, a ne vsi! Poklicala sem te k
sebi zato, da gre v drvarijo k drvarki Naniki in ji pove,
da takoj hoem denar, e ga pa nima, naj proda svoja
vola! je ukazala vdova Hudovolna.
Drvarka Nanika je vdova, stara je in bolna. Bodi
vendar usmiljena!
Usmiljena, seveda, menda zaradi njenega sina Franceljna, kaj? Le poteguj se zanj in njegovo mater, le! Da
te ne vidim ve z njim! Graakinja pa z drvarjem, naim
hlapcem! Prav zaradi tega hoem, da jima danes pokae
nao mo!
Ne mo, temve trdo srce kot kamen. Mati, povem
vam, da ne boste sreni, zakaj denar ni srea! In odla
je iz prelepega gradu na obzidano dvorie proti lesi sredi
plota. Tam pa je stal in jo akal drvarkin sin Franek
ter bil ves sreen, ko jo je zagledal.
Rozalka, Rozalka! Glej, kaj sem ti prinesel: poln
ko planinskih ro, areih ogenjkov s pohorskih pa
nikov, belic otebic s rete, rdeega slea z jelenove pei
in modrega encijana pa zdravilne arnike! S frate sem ti
e prinesel letee seme rdekastomodrega ciprua, da bo
tvoja gredica lepa kot sinje nebo in rdea zarja!
Franek, toliko ro . . .
In belih marnic z majnikega vrha pa e srebrnoiglasto smreico.
Rozalka mu je odprla leso.
Kar nesi na moj vrt, Franek! In skupaj sta odla
na vrt, kjer ji je fant podajal rastline, ona pa jih je sproti
sadila.
Tedaj je prila na vrt vdova Hudovolna kot rn oblak
med bele ovke na modrem nebu.
A tako! Roice pomaga saditi, namesto da bi po
diral, agal in kuhal oglje! No, ravno prav si mi priel
pred nos! e ne bosta e ta teden plaala z materjo, se
zgubita z moje planine, prej pa vama vzamem e vajin
par volov!
122

Graakinja, saj bi bil e davno poravnal, a mati so

bolni.
Kaj me briga bolezen! Zaradi tega ne morem trpeti
kode. Hoem imeti red in denar! Ti pa nosi sem namesto
zlatov marnice in ne vem e kaken plevel. Glej, da se
mi pri tej prii pobere z vrta!

Franek je alosten pograbil prazen ko ter odel.

Pri lesi pa je sreal udnega beraa. Imel je dosti pre
debelo glavo na kratkem vratu; izpod zelenega klobuka
s irokimi krajci so mu silili zeleni lasje in prav tako
zelena brada mu je segala do pasu. Oi so se mu bistro
svetile kot postrvi v pohorskem potoku. Obleko je imel
mokro, kot bi bil pravkar prilezel iz movirja ali jezera.
Stopal je proti lesenemu gradu ter tam sedel na kamnito
klop.
123

Tedaj se je vrnila z vrta vdova z velikim kosom belega

kruha v roki. Pred zelenim beraem je obstala, kot bi bila
vkopana,
Danes so menda vsi berai na potovanju! je na ves
glas zagodrnjala. Komaj eden odide, je e drugi tu!
Z vrta je pritekla Rozalka gledat, nad kom neki se
mati zopet jezi. Obstala je in rekla:
Mati, emu se hudujete nad tem ubogim tujcem?
Ker nima pri nas niesar iskati, je pikro odvrnila
mati.
Bera pa se odkrije in poprosi:
Kruha iem in prosim, kruha belega ali pa zmesnega.
Kakren koli je e, z vsakim bom zadovoljen.
Kaj, takim beraem bi naj jaz dajala bel kruh?
Raji vidim, da se zdrobi v sonni prah, ali pa da ga
pojedo abe v jezeru!
In zagnala je kos kruha po zeleni trati, da se je ta
razletel na drobne kosce in drobtinice in je bilo videti,
kot bi zmladleta v travi pocvetele bele marjetice.
Tedaj se je dvignil bera s kamnite klopi in rezko
dejal:
abe vam bodo hvalene zanj!
Ti se mi pa zgubi tja k udenemu studencu, ki ga
sovraim prav tako kot povodnega moa v rnem jezeru!
Tam se napij in pojdi e ti k abam! se je zadrla vdova
in odla proti gradu, ne da bi se e enkrat ozrla po tujcu.
Bog vam bo poplaal to dobroto! Le pojdite v svoj
grad, jaz pa grem tja v rno jezero k abam!
Njegove oi so grozno zaarele v zelenem in rdeem
siju. Ko je Rozalka videla njegov pogled, je zbeala za
materjo v grad.
Groza me stresa, mati, od strahu. Nesrea se bo zgo
dila, ker ste tako grdo ravnali z belim kruhom in tem
beraem!
Jokala je, nato pa br pograbila cel hlebec kruha in
stekla na dvorie za beraem. Tega pa e ni bilo nikjer
ve. Izginil je po isti drvarski stezi, po kateri je bil prej
odel Franek.
Zeleni bera pa je speil za njim in pri prvih smrekah
je Franka e dohitel.
124

Danes sva pa slabo naletela, ga je nagovoril bera.

Slabo, sicer pa pri hudobi in zlobi lovek ne more
naleteti na dobro.
Franka je ob beraevi prisotnosti spreletel neki strah,
zato je stopil hitreje, da bi hodil sam. Toda zeleni bera
mu je bil e spet za petami. Bolj ko je Franek speil
korak, urneji je bil bera. Tedaj se je Franek obrnil
in vpraal:
e si bera, kaj potem hoe od mene beraa,
drvarja?
e si bera, mi ne more niesar dati. Ako pa hoe
pri meni kaj zasluiti, pridi na Rokovo z voli dol k jezeru.
Zate imam vonjo, ki bo vsem beraem, bajtarjem in
drvarjem pomagala.
Kaj pa bi vozil takega? je bil Franek radoveden.
Toda zeleni bera mu, ni ni ve odgovoril. Stopil je
z drvarske steze skozi naj vejo goo ter za debli zginil.
Franek se je zamislil: uden bera je to! Ves je zelen
in kosmat, a njegove o i . . . Pa menda ni povodni mo iz
rnega jezera? Jezernik? Streslo ga je, zato je stopil e
hitreje, da bi imprej izginil s tega razpotja, kjer ga je bil
dohitel zelenec.
Tedaj je za seboj zaslial stopinje. Ali ga e zopet za
sleduje oni beraki jezemik? Ozrl se je in zagledal sredi
steze lepo Rozalko, graakinjino edinko.
Tako sem tekla, da bi dohitela onega udnega beraa,
pa ga nisem mogla, je dejala vsa zasopla in se ustavila
ob fantu.
Prav tamle je zginil v goo. Sicer sem pa kar vesel,
da ga ni ve. Tako uden je, celo strah me ga je bilo.
Mene je kar v srce zazeblo, ko me je pogledal s svo
jimi srepimi omi, ki so bile kot ribje ali kaje. Materi se
je tako zahvalil, da se je njegova hvala ula kot kletev.
Tako se bojim, da nas ne bo doletela kakna nesrea,
Franek!
Nas je pa e. Mati je hudo bolna, jaz ji pa ne morem
strei, ker lesu jem. e ji streem, pa ne zasluim, da bi
plaal najin dolg pri tvoji materi, Bridko je vzdihnil.
Verjemi, Franek, da je tudi meni hudo, ko vidim,
kako je mati skopa in brez srca.
125

Ni drugega si ne elim kot to, da bi mi mati ozdra

vela. Potem pa pojdeva s planine, e bo e treba. Le za
teboj mi bo hudo al in moji materi tudi. Njegov glas
je bil ves mehak in neen.
Ne govori tako, saj ne bo treba iti. Vse bom na
redila, kar bo v moji moi.
Podala sta si roki ter tako korakala proti drvarski
koi, ki je bila obdana s plotom iz krajnikov. Za tem
plotom je bil skromen vrtiek. Prestopila sta klopco v
plotu in la v bajto k materi. Franek se ji ni upal po
vedati, kar mu je graakinja prej zabrusila, Rozalka pa
je e bolj molala o tem, kar ji je naroila mati.
Prinesla sem vam zdravil. Sama sem jih gala na
soncu in skuhala. Vzemite kakno liko teh zdravilnih
ro, pa boste videli, da vam bo odleglo. Z liko je dajala
zdravila stari drvarki kot mlademu otroiku.
Kako si dobra, Rozalka. Bog ti bo povrnil to do
broto! Bila ji je res hvalena.
In e hlebec belega kruha sem za vas prinesla. Tega
boste lae jedli.
Franek in Rozalka sta se tedaj spogledala, ker je
obema prilo na misel, kako je graakinja vrgla kruh
po stezi in ga bolj elela abam kot pa udnemu berau,
ki ni bil morda nihe drugi kot sam jezernik iz rnega
jezera.
Priel je praznik svetega Roka, ko sc je drvarska
vdova Nanika odloila, da proda svoja vola.
Franek, kar opravi se in eni vola k mesarju v do
lino, da bova lahko plaala graakinji svoj dolg!
In res, Franek se je odpravil z obema voloma proti
dolini. Pot ga je peljala mimo rnega jezera, kjer je
tolikokrat naloil plohe in tesana bruna ter jih vozil v
dolino. Sedaj pa vodi svoja vola zadnji tod mimo. Srce
mu je teko in kar kri se mu od boleine. Toda tako mora
biti, e se hoeta reiti Hudovolne.
Naenkrat pa se je pred fantom pojavil zeleni bera,
kot bi se bil ravnokar dvignil iz rnega jezera.
Ostal si mo beseda! Prav je tako, ga je nagovoril
jezernik.
Vola peljem k mesarju v dolino.
126

To e vedno lahko stori, a sedaj imam zate lepo

vonjo. Bogato te poplaam, e mi zapelje.
e vonja ni preve s pota in prezamudna, ti lahko
ustreem. Kaj bom pa vozil in kam?
Moj kotel mi bo popeljal na planino. To je lahka
vonja, plailo pa bo dobro. In peljal ga je za neko mlado
smrekovo koevje, kjer je imel skrit kotel.
Tega mi bo peljal!
Imam le vola. Ko bi imel vsaj prednji podel voza,
je obaloval fant.
Ni ne de, e nima voza ali podela. Naredim ga sam:
dve bruni povprek in dve podolgem, nanje bom pritrdil
kotel, ti pa vprezi svoja vola in peljala bova!
Kot bi trenil, je bilo vse storjeno.
Ko je Franek to videl, ni ni ve dvomil, da je zeleni
mo jezernik. Njemu pa se neki ne sme zameriti, kajti
pravijo, da s svojo udno mojo lahko stori mnogo do
brega, e ve pa hudega, e ga kdo razjezi. Zato si je v
brinjevem grmu br urezal bievnik ter zaklical voloma:
No, zdaj pa le potegnita! Hajc ogl! No potegni e
ti, jirs!
Toda udnega voza in kotla nista premaknila niti za
ped, tako teko je bilo vse skupaj. Zeleni jezernik pa mu
je velel:
Ti vodi le vola, tial bom sam, pa bo lo.
In res, voz s kotlom se je premaknil z mesta in poasi
je lo navzgor. e je jezernik le malo odnehal, e je voz
obstal kot pribit; kakor hitro pa se je jezernik s svojimi
irokimi plei le malo uprl, se je voz takoj pomaknil
naprej. Klanec je bil vedno gri in strmeji. Polno skal
in peevja ter vej je bilo na potu.
Franek je moral volia vedno bolj priganjati:
No, le potegnita le, saj bomo kmalu na vrhu, potem
pa bo lo kar samo, bosta videla!
In volia sta ga ubogala ter tako vlekla, da so jima
kite na vratovih otrdele kot rdne vrvi.
Tedaj pa se je nebo hipoma stemnilo, izza vrha so se
dvignili beli oblaki, veliki kot gore, za njimi pa so se pri
valili rni.
Nevihta bo, je zaskrbelo fanta.
127

Le hitro poeni, le hitro! mu je velel jezernik.

Franek je zato poganjal ivali z brinjevim bievnikom, nazadnje pa je prijel e volia za rog, da bi mu
pomagal vlei, a rog se mu je kar na vsem lepem odlomil.
Vtakni ga v ep in eni dalje! Kmalu bomo na vrhu,
mu je ukazal jezernik. Franek je poprijel e drugega
volia za rog, pa tudi ta mu je ostal v roki.
Tudi tega vtakni za pas, doma pa oba rogova poloi
pod bridko martro v kot! Tako, na vrhu smo! Bei
domov in nikar se ne ozri, e noe, da te doleti kaj
hudega!
Jezernikove ribje oi so se zabliskale in Franek je
pognal volia v dir, da sta z dvignjenim repom kar bezgala pred njim. Nastala pa je strana planinska nevihta,
kakrne e do tedaj ni bilo; drevje se je s svojimi vrhovi
dotikalo tal in polegalo, kot polee v monem deevju
zelena r ali penica. Nebo se je popolnoma zapelo s
rnimi oblaki; zdaj pa zdaj je tako straansko zagrmelo,
da se je zdelo, kot bi se podiral svet. Strela je urezavala
po drevju, vrhovi so se posajali poleg odlomljenih debel
in debla so se razesnjevala v dolge treske in trice.
Nazadnje se je iz rnih oblakov ulil de kot iz vedrice.
Franek je na vso mo priganjal svoja volia, a pla
ninska nevihta jih je vendarle e dobila. V hlev so dospeli
mokri, kot bi jih bil pomoil v jezero ter jih ez as zopet
potegnil na suho. Poiskal je op mehke trave lasane, ki
raste okrog torov, ter z njim oba volia lepo obrisal in
posuil. Nazadnje si je e sam slekel suknji in izza pasu
mu je padel rog.
No, volia, zdaj smo pa le na varnem in lepo doma.
Le roga sem vama odlomil, pa ni ne vem, kako je prilo
do tega. Prijel sem zanju in e sta mi ostala v roki.
Volia pa sta zmajala z glavama in zvila svoj rep nad
hrbtom, e saj ni vredno besed.
Skoil je nato v bajto, kjer je Nanika bila v stranih
skrbeh zanj in za vola. Pred Marijo in bojo martro je
prigala rdeo luko.
Hvala Bogu, da si le tu. Da te le ni ubila strela! je
rekla Nanika in objela sina, esar do tedaj e nikoli ni
bila storila.
128

Kje sta pa volia?

V naem hlevu. Ko sem ju prignal do rnega jezera,
je, kot bi zrasel iz zemlje, stal pred menoj tisti zeleni
bera, ki sem ga zadnji videl pri Hudovolni. Njemu sem
moral peljati straansko teek kotel na vrh planine. Zdaj
vem, da je bil to jezernik iz rnega jezera.
Bog nas varuj hudega! je zajeala drvarka Nanika
ter se prekriala.
Franek pa je poloil oba rogova na poliko pod bridko
martro, kakor mu je bil jezernik naroil in tedaj je zavenketalo, kot bi se usipalo samo zlato. Nanika in Fran
ek sta pogledala in kar verjeti nista mogla, saj sta oba
rogova bila polna zlata!
To je jezernikovo plailo, saj mi je obljubil, da bo za
vse berae in drvarje dovolj zasluka od moje vonje, je
veselo povedal Franek.
Tedaj pa so iz trde teme prihrumeli do njune bajte
udni glasovi. Nekdo je trkal na okno, drugi spet butal
na vrata:
Odprite, ljudje boji!
Franek je br odprl, ko je po glasu spoznal Rozalko
in njeno mater. Skozi vrata je videl, kako na vrhu pla
nine gori leseni grad Hudovolne. Strela je bila urezala
vanj in ga zagala.
Peljal ju je v sobico k pei. Graakinja je bila e
sedaj trda in oabna.
To no bova tu prebili, saj sem na svojem. Vidva se
pa kam stisnita; ti drvarka, na pe, ti drvar pa v hlev!
Saj mi e itak nista plaala najemnine. Jutri pa lahko
gresta, kamor hoeta!
Mati, ne tako! Ta strana n o . .. Zaman je prosila
Rozalka.
Oabnost Hudovolne pa je fanta mono ujezila, zato
je stopil v kot k bridki martri, vzel rog ter ji vrgel na
mizo nekaj zlatnikov.
Tu imate najemnino in odslej vam nisva niesar ve
dolna! To no pa sta obe najina gosta!
In vdova Hudovolna je, skopa in denarja eljna, br
skoila k mizi, da bi pograbila zlatnike.
V tem trenutku so se vrata na steaj odprla in pred
9 Pohorske pravljice

129

njimi je stal sam jezernik, povodni mo iz rnega jezera.

Zgrabil je graakinjo ter jo odvlekel proti vratom,
Berai naj se odpravijo k onemu udenemu stu
dencu, kruh pa naj poro abe! je dejal in se grozno
zakrohotal. Takoj nato je zginil z graakinjo v temi. . .
Drugi dan so preiskali kraj dale naokrog, pa vse
zaman. Graakinjo Jero Hudovolno je odnesel jezernik
v rno jezero.
Tam pa, kjer je e veraj stal njen prelepi planinski
grad, je bilo novo jezero, lepo zeleno kot pomladanski
vriki smrek. Grad je bil pogorel do tal, zemlja se je
pogreznila in v to jamo je v nevihti jezernik izpraznil
svoj teki kotel, v katerem je prepeljal pol jezerske vode.
Nad nekdanjo zeleno trato, kamor je vdova jezna zagnala
beli kruh, pa so plavale in regljale abe, ki so bile po
brale vse belke krune drobtine.
Danes je zeleno jezero mirno, kot bi bilo mrtvo. Okrog
njega se prepleta le nizko planinsko borovje, ki pa se,
br ko malo bolj zraste, takoj polee. Tako nastaja iva
meja in zelen zid, s katerim je jezernik ogradil svoje novo
jezerce.
Ni lahko priti do njega, ker to plazee se borovje
brani loveku dohod. e bi pa kdo vrgel kamen v jezero,
se to vznemiri; iz njega se takoj dvignejo rni oblaki in
grozna nevihta zadivja po vseh vrhovih in pohorskih pla
njah. e pa tedaj kdo vre na jezersko gladino belega
kruha, se jezero takoj umiri in nastane lepo vreme.
V revni pohorski drvarski bajti pa je ivelo troje sre
nih ljudi: Franek je vzel Rozalko za enko, oba pa sta
stregla materi Naniki, ki je e zdavnaj ozdravela.
Jezero samo pa se e vedno zeleno preliva na vrhu
pohorske planine.

130

Mo brez strahu
Grofi, roparski poglavar
Razbojnikova nevesta
Razbojniki in dekla
Slepar in ropar

M O

B R E Z

S T

Neko je ivel lovek, ki je

bil tako velik, da bi lahko na
pravili iz njega dva. In bil je moan, da je lahko hkrati
vrgel tri mone. Zato pa je tudi pojedel hudo dosti: otepel
je deset jeih.
Ni ga bilo mokega v hlaah, ki se ga ne bi bil upal
obrniti z nogami proti nebu. Nikogar se na tem ljubem
svetu ni bal, zato je dostikrat klical:
Kje je strah?! Naj pride kdor koli, pa etudi sam
hudi, jaz se ga ne bojim!
Neko so sedeli v krmi vaanje ter sklenili, da mu
bodo pokazali strah: eden izmed njih se bo ogrnil v belo
plahto, el pred polnojo na vako pokopalie in legel
v novo skopani grob. Z velikanom pa so stavili:
No, ali te bo strah ali ne?
Ta je zatrdil: Nikdar in nikjer! Koliko je stave?
Pogodili so se za veliko denarja in velikan jim je
udaril s tako silo v roke, da bi jih jim bil kmalu iztrgal.
Tedaj so mu rekli:
Pojdi pred polnojo na nae pokopalie; bomo videli
ali te bo strah ali ne! Pa kakno mrliko kost prinesi!
In res je el velikan pol ure pred polnojo po hribu
na pokopalie. Na grobovih so cvetele vsesvetnice in se
pozibavale v vetru. Med njimi pa so tu in tam brlele
svee, ki so dogorele prav do zemlje, tako da se je vnela
e agovina. ki je bila posuta ez gomile. Kot bi grobovi
goreli.
Njega pa ni bilo ni strah!
Slial je glasove, el po stezi in prispel do zida, kjer je
bil nov grob. Poslual je in ul, kako so se mrlii po
govarjali in kregali med seboj ter se obmetavali s kostmi.
Zdaj je priletela roka, zdaj noga, potem spet lobanja.. .
Njega pa ni bilo ni strah.
133

Ko pa je videl, da je to le nekaka vrsta igre, je rekel

mrtvakom, naj ga puste, da se bo z njimi igral. Ti so
mu res dovolili. Nekdo je postavljal kosti, drugi pa so
jih izpodbijali z lobanjami. Velikan je vedno dobival.
Tedaj pa se je oglasil oni ivi na dnu jame in rekel:
Ali mi da mojo glavo?
Velikan je pograbil neko lobanjo in jo zagnal s tako
mojo v novi grob, da je ubil onega ivega, ki se je bil
skril vanj.
Na, tu ima, kar si hotel!
Potem je pograbil kost golenico, zapustil drubo in
odel proti pokopalikim vratom. Tam je zagledal za
zidom procesijo mrliev, ki so molili ter li v cerkev.
Vtem je odbila ura polno in vse je zginilo.
Velikan pa je brez strahu odel v krmo ter treil
med zbrane mrtvako kost, da so od strahu vsi zbeali.
Nato je velikan sklenil, da bo el v svet iskat strahu.
Ko tako hodi in hodi, pride do neke krme, o kateri je
el po deeli glas, da se e nihe ni zjutraj sreno pre
budil, kdor je prenoeval v nji. Ljudje so pravili, da notri
hudo strai.
Dobro, tu najdem strah! si ree in gre v krmo.
Poveerja ovco, popije kaf pijae in poprosi za sobo.
Imamo samo tri; v prvi spijo otroci, v drugi midva
z eno, tretja pa je prazna, a te ne morem oddati. V njej
namre strai in nihe, ki je zveer zdrav zaspal v njej,
ni vstal zjutraj iv! Grozno strai!
Ravno prav, bom vsaj nael strah! Sobo vzamem!
ree velikan in plaa. Ko pa odpre denarnico, vidi krmar,
da ima velikan e mnogo denarja. Pokae mu sobo in
velikan brez skrbi lee in trdno zaspi.
Ob enajstih pa zakripljejo pirava vrata in velikan se
prebudi. Pred njim stoji nekdo z britvijo v roki in se mu
ponuja, da ga obrije.
No, ravno prav, te kocine so e tako in tako pre
dolge. Pa me obrij, a pazi, da me ne uree! ree velikan
in sede mirno na posteljo. Neznanec ga zane briti, a ker
britev ni bila ostra, mu je ve kocin iztrgal kot pa obril.
Velikan pa se za to ni zmenil.
Zdaj pa plaaj, e hoe e iveti! zahteva neznanec.
134

Ali sem te morda jaz klical in prosil, da me obrije?

mu ree velikan.
Tedaj je neznanec hotel potegniti z britvijo po njego
vem vratu, a velikan ga je sunil z nogo, da je zletel skozi
zaprta vrata, in zaklical za njim:
Tu ima plailo! Nato pa je legel in zadremal.
Ni e dobro zaspal, ko znova zakripljejo pirava vrata.
Velikan se obrne in spet zagleda nekega neznanca, ki ima
v rokah velike karje. Ta ga povabi, da naj sede, ker bi
ga rad ostrigel.
Ce je tebi prav, je tudi meni, ree velikan in sede
na konnico postelje. Neznanec ga zane strii, nazadnje
pa mu nastavi karje na vrat:
Zdaj pa plaaj, kar si mi dolan!
Sem te morda jaz klical ali prosil?
ivljenje ali denar! zahteva neznanec.
Tu ima oboje, navrh pa e t o !. In s pestjo ga je
sunil med rebra, da je zletel na zid, z zidu na tla in skozi
tla nekam navzdol. Velikana pa ni bilo ni strah.
Tedaj se dvigne s postelje in stopi v kot ter aka, kaj
se bo e zgodilo.
In res, o polnoi zakripljejo deske v stropu, pokadi
se malo prahu, mesec pogleda skozi okno in nenadno
se zasadi skozi posteljo od stropa do tal velik me. Ve
likana pa ni ni strah; mirno stoji v kotu in aka, kaj
e bo.
Ura odbije eno po polnoi, ko zopet zakripljejo
vrata. V sobo stopi krmar in gre naravnost k postelji,
da bi mu ukradel denar.
Velikan pa skoi in bunk! po krmarjevem kriu in
hrbtu, da je kar zakripalo. Na pol ivega ga potem pelje
zjutraj na vas in pokae ljudem strah, ki je toliko strail
v krmi.
Ker tudi tu velikan e ni nael strahu, je odel dalje
po svetu.
Neko pride v neki grad. Prosi za slubo in se ponudi
za hlapca.
Vpraali so ga, kaj zna.
Moan sem in delal bi rad, e raji bi pa spoznal,
kaj je strah,
135

O, pri nas se tega nauije ez mero.

Postavijo ga v stolp na strao. Te strae pa ni e
nihe prestal iv, e ni prej zbeal. Opolnoi se baje odpre
strop in neki glas zaklie: Oh, padlo bo!
Velikan gre strait. Opolnoi pa se nenadno strop od
pre in neki glas zaklie: Oh, padlo bo!
Tedaj velikan zavpije: Pa naj pade! In res, padla je
glava, nato je priplavala rna krsta, za njo pa obleka, ki
jo je nekaj takoj raztrgalo. Njega pa ni bilo ni strah in
je mirno strail dalje.
Padlo bo, nenadno zopet nekaj zaklie.
Pa naj, e ni zgoraj dovolj prostora! ree velikan.
Na tla zropoeta dve veliki nogi in za njima e dve
roki. Nenadoma se krsta odpre in vanjo skoijo roki, nogi
ter glava, se zdruijo in iz krste vstane neznanec. Grozno
ga pogleda, e huje mu zagrozi, a njega ni ni strah.
Kaj me briga, na strai sem in e te je volja, lahko
gre, kamor hoe, ree velikan.
Neznanec pa napravi prijazen obraz in ga povabi
s seboj skozi elezna vrata. Njega pa ni ni strah in gre
za njim skozi elezno dvorano, kjer je bilo polno puk,
sabelj in sulic. Neznanec ga pelje e dalje skozi srebrna,
zlata in biserna vrata. Kae mu bogastvo, a on ni vzel
niesar.
V zadnji sobi pa je na tleh leala velika iba in na
njej je bilo napisano: e udari ivo bitje, to bitje umre,
a vse mrtvo oivi.
Velikan pobere ibo in z njo hitro udari neznanca, ki
pade na tla. Tedaj pa skoi iz njega lep mladeni ter se
mu zahvaljuje, da ga je reil prekletstva. Gredo si vza
meta malo denarja, se poslovita in velikan odide dalje po
svetu.
Neko pride ta velikan v alostno mesto, ki je bilo
vse ovito v rno. Vsi meani so bili prestraeni, zato
jih vpraa:
Od kod vam je strah v oeh?
A nihe mu ni dal odgovora.
Tedaj pripeljejo po mestu rno obleeno kraljino,
her edinko. Peljali so jo iz mesta pred gorsko votlino,
v kateri je prebival zmaj. Vsako leto je porl mladenko,
136

a e so le malo zamudili z rtvijo, je e pretil, da bo

zruil na mesto vso goro. Kraljino so privezali na peino
pred votlino, jo tam pustili samo in prestraeni hitro
zbeali v mesto.
Velikana pa ni bilo ni strah in je poakal pred votlino.
Naenkrat je zaul strano sopihanje, nato pa se je iz
jame zavalil zmaj proti kraljini. Velikan ga je udaril z
meem in ga presekal. Zmaj je bil mrtev in kraljina
reena! Kralj mu jo je dal za eno in sreno sta ivela.
Neko pa sta kralj velikan in kraljica sedela s svojim
otrokom, mladim kraljeviem, ob jezeru ter poivala.
Tedaj je nenadno skoila iz jezera velika aba pred
kraljevia, ki se je tako prestrail, da je padel v jezero.
Kralj se je pognal v vodo in ga reil.
Od takrat pa ni ve iskal na tem svetu strahu, kajti
nael ga je: to je bil strah, da bi zgubil sinka.

137

GROFIC,

ROPARSKI

POGLAVAR

Pred ve sto leti je ivel na

planini grof, ki je imel dva sina.
iveli so v gradu, ki je stal na
granitni skali, pod katero je tekel bister potok. Grofia,
oba mona in zdrava, sta rasla kot dve mladi smreki na
grofovski planini.
Tedaj pa se je stareji grofi oenil z bogato grofino
ter jo pripeljal na oetov grad. Vsi so jo z veseljem spre
jeli in pripravili velikansko gostijo. e ves teden so gostje
jedli in pili, peli in plesali, ko je grajski trobenta na
stranem stolpu opazil jezdeca, ki je jahal po strmi poti
proti gradu. Zatrobil je in na kamnitem dvoriu ga je
sprejela grajska straa.
Od kod si prijezdil in zakaj tako pozno? so ga spra
evali straarji.
e prehitro sem prijahal, je dejal pomenljivo.
Za grofovsko poroko prav gotovo prepozno, ker je
e bila, za gostijo pa skoraj, ker gre e vse proti koncu,
so se mu smejali.
Kje je stari grof? Peljite me takoj k njemu, kajti po
ilja me kralj! je odlono ukazal jezdec v oklepu.
Povej, kaj se je zgodilo, da se ti tako mudi? Govori
kar gredo!
Najprej moram obvestiti starega grofa, potem boste
e tudi ostali zvedeli za kraljevo povelje.
In ponosno je korakal po tesnih stopnicah in hodnikih,
dokler ni v lepi dvorani stopil pred grofa.
Kdo si in od kod? ga je povpraal stari grof.
Kraljev glasnik sem. Prijahal sem naravnost s kra
ljevega dvora! je dejal sel in se mu globoko priklonil.
In kaj mi sporoa moj kralj?
Kralj veleva: takoj polji enega grofia s eto obo
roenih vojakov v boj nad sovranika, ki je napadel
138

naega kralja na nai zemlji. Vso eto mora vzdrevati

in plaevati sam! Grofi pa naj bo etni poveljnik!
Mojemu kralju bo sporoil moj vdani odgovor, da
mu bom takoj poslal oboroeno eto vojakov in svojega
sina kot poveljnika, kakor mi je blagovolil ukazati po
tebi!
Stari grof je nato poklical grajske sluabnike in jim
velel, naj kraljevemu glasniku pripravijo sobo in gostijo.
Sam pa je stopil med grofovske svate ter jim sporoil,
da je dospel kraljev glasnik z zelo vanim poveljem in
da je zaradi tega gostija konana.
Na kralj nas klie na vojsko. ivel kralj! je konal
stari grof ter poklical k sebi svoja sinova ter mlado
grofico.
Kralj mi naroa, naj takoj odpoljem oboroeno eto
vojakov, ki ji naj poveljujei mo j sin. Naa sveta dolnost
je, da kraljevo povelje takoj izvrimo! Draga sinova, oba
vaju imam enako rad, toda eden izmed vaju mora biti
poveljnik. e bi sam ne bil tako star, bi el na vojsko jaz,
tako pa si na vrsti ti, moj prvi sin!
Tedaj je zajokala mlada grofica:
O, jaz sirota nesrena! Komaj teden dni je po poroki,
pa naj ostanem sama na tem gradu?
Mladi grof jo je objel in poljubil, a potolaiti je ni
mogel.
Pred starega grofa pa je stopil mlaji grofi:
Moj oe! Mlaji sem od brata in tudi ene nimam.
Polji mene namesto njega na vojsko. Brat pa naj ostane
z eno pri tebi doma, da ne bo na tem gradu na stara
leta sam in zapuen!
Stareji brat se mu je lepo zahvalil, posebno pa mlada
grofica. Nato je privolil e oe.
Poiljali ti bomo vsak mesec denar, s katerim bo
lahko plaeval svoje vojake. Trdno sem preprian, da se
boste za naega kralja in nae ime hrabro borih! je dejal
stari grof.
Obljubim ti, moj dragi oe! je vzkliknil mladi grofi.
In res, ez teden dni je mladi grofic zajahal svojega
prelepega konja in se odpravil v boj. Tedaj je pristopilo
mlado kmeko dekle, ki je sluilo kot grajska dekla. Po
139

dala mu je na pot op planinskih ro in vejici mlade hojke

in smreke.
Vrnite se zdravi, o na grofi! je rekla.
Bog te uslii, drago dekle, tudi ti ostani zdrava doma
pri mojem oetu in strezi mu, kar najbolj more!
opek ro si je vtaknil za oklep, njej pa je stisnil v
roko v papir zavit zlatnik.
Vsi so se e enkrat pozdravili in eta je s svojim
poveljnikom, mladim grofiem, odjahala z gradu po strmi
poti navzdol. Domai pa so e dolgo stali na grajskem
stolpu ter jim mahali v slovo.
Grajska dekla je skrivaj odvila podarjeni ji zlatnik in
ga poljubila. ele tedaj je zapazila, da je bil papir ves
popisan. Hitro ga je preitala: Ko odhajam na vojsko
namesto starejega brata ter zapuam starega grofa,
svojega oeta, te prosim in ti naroam sledee: lepo strezi
mojemu oetu, svojemu gospodarju, zvesto mu slui in
glej, da se mu ne bo na stara leta hudo godilo! Ko se
vrnem na svoj rodni grad, te bom bogato obdaril! e bi
pa sam ne mogel priti domov, ti bom poslal svojega za
upnika, ki se ti bo dal spoznati; ti pa mu pokai ta zlat
nik in listek! Ostani zvesta in zdrava!
Mlada grajska dekla je e parkrat preitala listek ter
ga nato skrbno skrila. Staremu grofu pa je stregla, kakor
bi bil njen oe.
Vojska pa je trajala dolgo, dolgo. Za plailo grajskih
vojakov je mladi grofi in poveljnik dobival redno vsak
mesec denar. Neko pa mu je grofov sel prinesel sporoilo:
To je zadnji denar, ki ti ga poiljam. Odslej ne dobi
ni ve, ker je tvoja dediina s tem e izplaana. Na
mojem gradu in posestvu ne ii niesar ve! Ustvari si
sam svoj dom kjer koli in kadar koli, v vojni ali po vojni.
To ti sporoava jaz, prvi grofovski sin, in moja ena,
grofica!
Mladi grofi, poveljnik, ni mogel verjeti svojim oem.
ital je list vedno znova in znova. Kaj neki se je zgodilo
doma? Kje je njegov stari oe, da ni o njem nobene
besede, od njega nobenega pozdrava?
Vtem pristopi h grofiu bera in mu zaepeta na uho:
140

Oetova dekla vam

sporoa, da se oetu hudo
godi in da pridite domov,
da ga reite! Ve mu pa
ni vedel povedati.
Mladi grofi se je br
odloil in poprosil kralja,
naj zaradi njegovega sta
rega oeta pusti domov
njega in njegove vojake,
ki jih tako ne more ve
plaevati. Kralj mu je to
rad dovolil, saj se je gro
fi bojeval s svojimi vojaki
tako hrabro kot e nihe.
Grofi je sedaj zbral svoje vojake. Ni jih bilo mnogo.
Od vse ete mu jih je ostalo ivih komaj dvajset. Ko so
ti stali okrog njega, svojega poveljnika, jim je dejal:
Dosti dolgo smo se bojevali, a sedaj se vraamo
domov. Ker nimam ve svojega denarja, bomo gredo
ropali, da se bomo preiveli. Ste vsi za to?
Vsi, vsi! so veselo zavpili.
Dobro! Doslej ste bili kraljevi in moji vojaki, odslej
pa ste samo moji in plaeval vas bom s tistim, kar bomo
naropali. Pri tem pa zahtevam tole: nobeden izmed vas
ne sme ropati na svojo roko ter naropano obdrati zase.
Vse, kar bomo naropali, bom zapisal v svojo knjigo ter
nato med vse enako razdelil. Ste vsi za to?
Vsi, vsi! so mu zatrjevali.
Dobro. Jemali bomo samo bogatim! Ce pa zvem,
141

da je kdo izmed vas oropal kakega revea, potem bom

tistega tako strogo kaznoval, kakor se mu e sanja ne!
Je prav tako? jih je vpraal poveljnik.
Prav! so zagodrnjali vojaki.
Zdaj pa e zadnje povelje. Skrivali se bomo po vot
linah in goavah, ropali pa bomo samo ponoi. Polovica
nas bo vedno zunaj, polovica pa doma na strai. Jaz bom
sproti dajal povelja, kam boste li in h komu. Je prav
tako? Ste vsi za to?
Prav je tako in vsi ti bomo pokorni, na roparski
poglavar!
Nato so odjezdili proti domu. Prili so v temno goo,
kjer so nali med skalami veliko votlino. V starih asih
je v njej gotovo bival jamski medved, ker je e zdaj
okrog nje lealo vse polno velikih, belih kosti. Sredi teh
pein so zakurili ter polegli okrog ognja. Nekaj dni so
leali lepo skriti, dokler jih ni grofi in poveljnik, njihov
roparski poglavar, polovico odbral. Druga polovica pa je
ostala v votlini.
Roparski poglavar je e prej zvedel po svojih ogle
duhih, da bodo ponoi tod mimo peljali trgovci svoje
blago in denar. In tudi to je zvedel, da nameravajo trgovce
napasti roparski vitezi s strmega gradu in potem ujet
nike s plenom odpeljati na svoj grad. Zato je zbral svoje
tovarie in jim rekel: Nocoj bodo tod mimo peljali
roparski vitezi ukradeno blago in denar na svoj grad. Mi
jih bomo napadli ter jim vzeli polovico denarja in blaga,
drugo polovico pa bomo pustili trgovcem, ki jih bomo
reili.
V mraku so odli za svojim poglavarjem, tiho kot
make. Kjer je bila cesta med skalami najbolj stisnjena,
so se poskrili. Poglavar je legel na tla ter poslual. No
je bila temna, vse popolnoma mirno, le sova je skovikala
nekje v goavi.
Tedaj pa je poglavar zaslial na cesti ropot; vozovi so
kripali. Gotovo so bili mono obloeni! Br je zaskovikal,
in uki njegovi tovarii so se mu potiho oglasili od
vseh strani. Ropotanje in kripanje je prihajalo vedno
blie in e je razloil nekaj roparskih vitezov pred vozom,
za katerim so bili privezani napadeni trgovci. Ko so se
142

jim dovolj pribliali, je grofic, roparski poglavar, zasko

vikal in e so njegovi tovarii skoili z obeh strani na
viteze. Kar s pestmi so jih obdelali, jih vse uklenili in
privezali k vozu namesto trgovcev. Obrnili so vozove in
razdelili blagajno med sebe in trgovce. Grofi-poglavar
je pognal konje z biem v dir in lo je po cesti nazaj, da
je bilo veselje: trgovci zopet na svojih vozeh, a roparski
vitezi privezani za vozmi.
Doslueni vojaki pa so v votlini ob ognju preteli
denar in poglavar je v svojo knjigo zapisal: Prvi rop:
napadli smo roparske viteze, jih zvezali ter jih predah
trgovcem, ki smo jih reili visoke odkupnine ali pa gotove
smrti. Za plailo smo si pridrali polovico denarja.
e s tem prvim ropom so bili bogati.
Drugo jutro pa je poglavar zopet odbral polovico
tovariev ter jim naroil, naj gredo v vas ter si nakupijo
ivea. Da bodo lahko ve plaali, jim je dal s seboj
dovolj denarja.
Odli so v vas, kamor je kasneje odel tudi poglavar.
Ko se je v mraku sam vraal proti peinam, je zaul,
kako je v koi ob poti neka enska vpila na pomo. Br
je priskoil in jo povpraal, kaj se je zgodilo.
Pravkar so mi ukradli edino ovco. Joj meni, ubogi
revi! In prav zdajle, ko bi morala povrei jagnjia. Uboga
ovca, e jo bodo zaklali!
Pa ste morda koga videli? jo je vpraal poglavar.
Ne, nikogar nisem videla. Da bi ga grom, tatu gr
dega, ki mi ukrade edino ovco, meni revi ubogi! Bog se
me usmili! je sirota tarnala in jokala.
Ne jokajte! Glejte, bogat sem k srei in za ovco vam
dam deset zlatov, s katerimi si boste lahko kupili deset
ovc in jagnjiev, pa vam bo e nekaj ostalo za ivljenje!
Starka si je obrisala solze in kar verjeti ni mogla svo
jim oem. Gledala je zlate in jih tela, tela v mislih ovce
in jagnjie, a ko se je obrnila, da bi se neznancu zahvalila,
tega e ni bilo nikjer ve.
Poglavar pa je tiho stopal po samotni stezi za goz
dom. Hodil je in premiljeval, ko nenadoma srea kmeta.
Cez rame je imel obeene ivinske verige. Bil je na sejmu,
kjer je prodal svojo ivino.
143

Dober veer! ga je pozdravil poglavar.

Kaken dober veer? e sedaj se od strahu tresem,
ker sta me tamle napadla dva razbojnika, mi vzela ves
denar dve sto goldinarjev, ki sem jih bil na sejmu dobil
za volia. Doma pa imam na smrt bolno enko in polno
koo otrok. Zdaj me je pa doletela e ta nesrea. Kaj neki
bom poel?
Ali si dobro videl razbojnika? ga je vpraal po
glavar.
Kako ju ne bi videl, saj sta me imela na tleh. e bi
jih bilo sto, bi ju med stotimi spoznal, je zatrjeval
kmeti.
Pojdi z menoj, morda ju pa e dohitiva in reiva tvoj
izkupiek!
Prestraeni kmeti se je br opogumil in tako sta sto
pala po zarasli poti med skalami do roparskih pein, kjer
so si doslueni vojaki kuhali veerjo. Poglavar je stopil
resno mednje ter si jih ogledoval, nato pa se obrnil proti
kmetiu in rekel:
Pokai ju!
Kmeti ju je bil takoj spoznal. Tale dva sta me
napadla in okradla!
Vrnita takoj kmetu denar! je zakrial nad njima
poglavar tako strano, da so se drugi kar sesedli na tla.
Pri prii sta izroila srenemu kmetu denar, dve sto gol
dinarjev. Poglavar ga je nato spremil do steze, mu tam
dal e dve sto goldinarjev in mu rekel:
To ima za strah in za to, da bo molal! Odla sta
vsak na svojo stran, kmeti domov, poglavar pa v votlino.
Takoj se pripravita na smrt! je velel poglavar raz
bojnikoma.
Padla sta pred njim na kolena ter ga za bojo voljo
prosila, naj se ju usmili.
Kaj pravite vi drugi? je poglavar vpraal tovarie
za mnenje.
Kaznuj ju hudo, a ivljenje jima pusti! so ga prosili.
Poglavar ju je tedaj pomilostil in obsodil:
e prej sem rekel, da ne sme nihe ropati na lastno
pest in denar obdrati zase. K ropanju smo sicer pri
siljeni, toda nihe naj se ne dotakne ubogega! Tako sta
144

se vidva dvakrat pregreila. Ukazujem vam, da ju

priveete na drevo, tako da se bosta samo s prsti dotikala
tal. Nato naj vsakdo po vrsti stopi mimo obeh ter ju
udari z gorjao po zadnji plati!
Nihe se ni upal upirati in br so izvrili poglavarjev
ukaz. Poglavar pa je tudi ta rop in kazen zapisal v svojo
knjigo. Ko je s pisanjem konal, je zaklical:
Veerjo, laen sem!
Kuhar pa se je izgovarjal:
Ni e kuhana. Malo bo treba poakati, bo pa ovca
zato tem bolja!
Ovca? Kdo jo je kupil? je skual svoje roparje.
Jaz sem jo kupil za pet goldinarjev! je zatrjeval
eden izmed tistih, ki so odli v vas nakupovat.
Pridi blie, da ti vrnem denar! mu je velel. Ropar
je takoj stopil predenj ter stegnil roko. Poglavar pa je
zagrmel: Edino ovco si ukradel ubogi enski! Govori!
Ropar pa je molal in od strahu kar trepetal.
Tedaj se je oglasil e kuhar: Ukradenega mesa pa
jaz ne bom kuhal! je rekel in zvrnil kotel po tleh.
Nato je poglavar velel roparja postaviti pred skalo
in ga ustreliti, sam pa je alosten sedel na peino ter
zapisal v svojo knjigo: Tretji rop! Ropar je na lastno
pest ukradel ubogi starki edino ovco ter jo zaklal. Stari
enski sem dal deset zlatov, tatu pa ukazal ustreliti.
Potem se je dvignil in zaklical:
Tu ne smemo ostati niti ure ve! Kmet bo gotovo
sem pripeljal ljudi, ker nas je videl v teh roparskih pe
inah. Mrtvi naj ostane, kjer je, na drevo privezana pa
tudi! Ju bodo e kmetje reili. Povedal sem vam, da bom
vsakega strogo kaznoval! In to sem tudi storil!
Res je tako, so zamrmrali doslueni vojaki.
Preselili se bomo! Toda preden vas odpustim, vas
moram peljati na neki kraj, kjer bomo dobili mnogo
denarja. Potem vas bom vse lepo izplaal in odpustil.
Prosti boste, toda ne roparji, temve doslueni vojaki!
Veseli so mu pritrdili. Br so vse pospravili ter odli
skozi temno no na pot. Ponoi so hodili, podnevi pa
leali in spali v temni goi.
ez teden dni so prili pod rojstni grad grofia
10 Pohorske pravljice

145

njihovega poglavarja. Stopali so ob potoku navzgor, nato

pa po ozkih, v samo steno vsekanih stopnicah do neke
navpine skale. Tam je poglavar stopil na nek vzvod in
tedaj so se odprla skalnata vrata, ki so zapirala vhod
v podzemeljske prostore. Nato jim je ukazal:
Ker ne vem, kaj se je med mojo odsotnostjo dogodilo
v tem gradu, bom odel na ogled najprej sam, vi pa
ostanite tu, dokler vas ne bom poklical sam ali po kom
drugem! Ste razumeli?
Pritrdili so, mu, on pa je nadaljeval: e tu moramo
opraviti, potem pa vas tako bogato izplaam, da bo imel
vsak za poteno ivljenje dovolj do smrti. Za sebe si ne
bom obdral niti zlatnika; vse bom razdelil med vas!
Roparji so posedli po zelenih skalah pred skrivnim
vhodom. Poglavar pa je vee stopal po polasto zavitih
stopnicah in hodnikih navzgor. Njegove stopinje so votlo
odmevale po ogromnih kleteh in grajskih jeah.
Nenadoma pa je obstal kot vkopan. Iz najgloblje jee
je skozi pranjo pri eleznih vratih prihajala svetloba.
Kdo neki je tam, da so vrata samo priprta in je jea
razsvetljena ?
Tiho kot maka je stopal po prstih in prisluhnil.
Tedaj je zaslial nek enski glas ter prav slabotno sto
kanje. Saj to je vendar glas starca? Kdo je ta starec in
kdo enska? Kaj delata ob tej pozni uri v razsvetljeni
jei? Vstopil bi, a kaj e ga spoznajo? Z roko si je segel
v brado, ki si jo je na vojni pustil rasti, e je mislil
vstopiti, ko so teka vrata zakripala in je na hodnik
stopila mlada enska. Ko pa se je obrnila, je zakriala,
kajti pred njo je stal tuj, bradat moki.
Tedaj ji je poglavar poloil roko na usta, iz naprsnega
epa pa je privlekel suh opek planinskih r o . . .
Toliko, da ni dekla spet zakriala, toda tokrat od
veselja. In hitro je izza nedrja potegnila zlatnik, zavit v
popisan papir. . . Po dogovorjenih znakih sta se po dolgih
letih spoznala.
Grofi, vi ste! Moj Bog, nisem vas spoznala. . .
Zato sem te pa jaz takoj spoznal! Kaj pa dela
v tej jei? emu nisi pri mojem oetu, kot sem ti naroil
in te e lepo prosil? Strog je bil njegov glas.
146

Gospod grofi, saj sem bila pravkar pri njem . ..

In odprla je teka elezna vrata, ki so zapirala jeo. Na
slami je leal star moki njegov oe.
Grofi je planil k njemu in se zgrudil na kolena. Zael
je poljubljati oetovo upadlo lice, njegovo elo, o i . . .
Toda groza! Kakne so vendar te oi? . . . Gledajo in gle
dajo, a vendar, kakor bi ga ne videle.
Oe moj, ali me ne pozna ve?
Saj te e poznam, po glasu te poznam, a vidim te ne
ve . ..
Grofi ni mogel razumeti in tedaj mu je dekla vsa
solzna zaepetala: Gospod grof je oslepel tu v jei.
Nato mu je povedala vse, kar se je po njegovem
odhodu zgodilo . . .
Sprva je bilo vse tako lepo kot poprej, toda kmalu
je mlada grofica zaela gospodariti na gradu, kot bi bila
ona edina lastnica. Po nekaj letih je nenadoma prepove
dala poiljati denar vojakom in njihovemu mlademu po
veljniku. Tedaj pa se je stari grof razburil in obema
povedal, da bo grad zapustil svojemu drugemu sinu.
Mlada grofica pa je ele takrat docela pokazala svoje
misli in hudobno kri. Dejala je svojemu mou, da bo treba
staremu grofu prepreiti, da bi uredil dediino. Zato ga
je vrgla v jeo, kjer je oslepel v veni temi. . .
Samo skrivaj sem gospodu grofu lahko postregla.
e bi mu od svoje hrane ne nosila v jeo, bi bil gospod
grof e davno umrl od gladu. To pa tudi hoe zlobna
grofica, je slednji konala svoje pripovedovanje zvesta
dekla.
Nikoli ti ne pozabim tega, kar si storila mojemu
ubogemu oetu! Obilno te bom poplaal za tvojo zvestobo.
Toda sedaj me pelji navzgor k bratu in njegovi eni!
je odlono ukazal grofi.
Svetila je pred njim in kmalu sta bila v samem gradu,
kjer je e vse spalo, le grof in grofica sta e bedela. Pred
njunimi vrati sta obstala. Poglavar se je obrnil in ji velel:
Pojdi zopet v kleti in mimo je do izhoda. Tam bo
nala moje dosluene vojake. Reci jim, da sem te jaz
poslal ponje. Potem jih tiho pripelji sem!
Dekla je pokimala in po prstih odla.
10*

147

Poglavar pa je mono pritisnil na kljuko in vrata so

se na iroko odprla. Stal je na pragu, ves mraen in
groze.
Grof, prinesi mi denar! je zavpil.
Njegov brat in ena sta od strahu kar okamenela.
Nista ga spoznala! ele ko je vdrugi zakrial nad njima,
je njegov brat stekel v sosedno sobo ter takoj prinesel
denar. Tresel se je kot bilka v vetru.
Kje ima e drugi denar?
Nimam ga ve . . . je zastokal.
Kje je stari grof, da mi da e ostali denar? je grmel
nad njima.
Ni ga, ker je e davno umrl, sta jecljala oba.
Poglavar pa ju je tako strano pogledal, da sta padla
na kolena.
Laeta! Laeta! Laeta! Moj oe e ivi, v jei, slep!
Toda vidva ne bosta ve ivela!
Potegnil je me ter ju pri prii ubil.
V tem trenutku pa so e prili njegovi vojaki, za
njimi pa so sluge prinesli na rokah starega grofa in
zvesta dekla jih je vodila v grofovo spalnico. Prav na
lahno so ga poloili v mehko posteljo.
Poglavar pa je v dvorani zbral svoje zveste dosluene
vojake in jim rekel:
Sem poglejte! Tako je kaznoval va vojaki poveljnik
in va roparski poglavar svojega brata in njegovo eno!
Pretejte tale denar!
Vojaki so preteli in bilo je neki silno mnogo denarja.
Poglavar pa je sedel, odprl svojo knjigo in zapisal: Zad
nji rop; poglavar oropa lastno blagajno in jo razdeli med
svoje dosluene vojake. e prej pa ubije svojega lastnega
brata in njegovo eno, ker sta vrgla starega oeta v jeo,
kjer je oslepel in kjer bi bil tudi od gladu umrl, da ga ni
reila zvesta dekla.
Ko je bil razdelil ves denar med dosluene vojake, je
rekel:
Niesar si noem obdrati! Vi pa imate sedaj za
dosti, da postanete in ostanete poteni!
Vsi so bili prezadovoljni, dekla pa jih je e obilno
pogostila, kakor ji je naroil grofi, njen gospodar.
148

Razbojniki doslueni vojaki so sreni odli, mladi

grofic pa se je s knjigo napotil pred kralja ter se obtoil,
da je bil roparski poglavar, da je dal ustreliti razbojnika
in da je sam ubil lastnega brata in njegovo eno.
Tu v tej knjigi pa je vse ostalo zapisano, o kralj!
Preitaj, sodi in razsodi! e sem kriv, me obsodi, e pa
nisem, naj odidem domov!
Kralj je vzel njegovo knjigo ter vse pazljivo prebral
in premislil. Ni ga obsodil, ker je z ubogimi ljudmi lepo
ravnal. In vse mu je odpustil, ker je svojega starega oeta
tako ljubil.
Grof, ki je bil prej vojaki poveljnik in roparski po
glavar, pa se je kralju zahvalil za njegovo milost ter br
odel na svoj grad nad potokom.
Kmalu nato je bila na skalnem gradu imenitna gostija.
Mladi grof se je poroil s knjekim dekletom, grajsko
deklo, ki mu je reila starega oeta. Njegovi svatje pa
so bili roparji, doslueni vojaki. Mlada grofica, grajska
dekla, pa je e bolj skrbno stregla staremu grofu.

149

R A Z B O J N I K O V A

N E V E S T A

Neko sta na nekem gradu

ivela grof in grofica, ki sta imela
prelepo herko.
Pa je priel na grad mlad vitez
snubit to lepo grofino. Snubec je
bil vsem po volji, zato sta mu jo
grofovska obljubila. Le njegov
grad si mora grofina sama prej ogledati, da bo vedela,
kam bo prila. Vitez jo je povabil in ona mu je obljubila,
da bo prila.
Grofina pa je bila tako radovedna, da je takoj, komaj
je vitez odel, odjahala za njim.
Ko je zagledala njegov grad, se je skrila ter poakala
noi. Proti polnoi je odlo mnogo ljudi iz gradu in vrata
so ostala samo priprta.
Privezala je svojega konja ter odla po tihem v grad.
Nikjer ni nikogar videla, zato je stopala naravnost po
stopnicah v prvo nadstropje.
Prila je pred pozlaena vrata, odprla jih je in e je
stala v prelepi, zlati dvorani. V steni pa so bila srebrna
vrata; odprla je tudi ta in e je bila v srebrni dvorani.
Kar zagleda v steni e teka, okovana hrastova vrata, ki
jih je iz radovednosti tudi odprla. Ta soba pa je bila
krvavo rdea, po stenah je viselo razno oroje, na tleh
pa je stal okrvavljen hrastov ok in v njem je tiala
zasajena sekira.
Tedaj zauje grozno vpitje in krik. Kar se odpro neka
vrata in grofina vidi, kako dva razbojnika vleeta v
sobo bogato obleeno ensko. Grofina se hitro skrije pod
posteljo. Z grozo je spoznala, da je zala v pravi razboj
niki grad.
Razbojnika privleeta ensko do hrastovega oka, kjer
enska obupno zajoka:
150

Lepo vaju prosim, prizanesita mi! Dam vama zlata

in srebra, kolikor sama hoeta, samo izpustita me!
Kaj nama pomaga bogastvo, e pa poglavar ustreli
vsakogar, ki bi koga izpustil!
Ni ni enski pomagalo njeno jokanje in pronje; s
silo sta ji pritisnila roko, na kateri se je blestel prelep
prstan, na hrastov ok.
Ta prstan nama je velel prinesti na poglavar, je
rekel prvi razbojnik, nastavil njen prst, drugi pa je za
mahnil s sekiro. Prst je odletel in prstan se je skotalil
pod posteljo. Razbojnik pa je pritisnil na skriven gumb,
tla so se pogreznila in enska je padla v jeo.
Kje je prstan? je vpraal prvi razbojnik tovaria.
Ni ga; nekam se je zakotalil. Ga bova pa jutri po
iskala !
Prav ima, pa jutri. Toda malo poitka bi se nama
prileglo! In legla sta na posteljo ter zasmrala.
Grofina pa je tedaj pobrala prelep prstan. Bil je iz
istega zlata z vdelanim draguljem, ki se je ponoi svetil
kot meseina. Prisluhnila je in ko se je prepriala, da
razbojnika trdno spita, je zlezla izpod postelje. Tiho je
odprla prva, hrastova vrata; srebrna so malo zacvilila,
a zlata so zakripala, da sta se razbojnika prebudila.
Grofina pa je takrat e bila na svojem konju. Malo
je e poakala, da bi videla, e je kdo ne zasleduje.
Oba razbojnika sta zares prila gledat pred grad, a
ker nista nikogar ne videla ne sliala, sta se lepo vrnila.
Grofina pa v dir, da se je dvigal oblak prahu za njo.
Ko se je drugo jutro vrnil roparski poglavar domov,
je zahteval od obeh razbojnikov dragoceni prstan. Ker
ga mu nista mogla dati, ju je obdolil, da sta ga ukradla,
ter ju dal ustreliti.
Grofina pa se je sreno vrnila v oetov grad, kjer je
vse povedala, kar je videla in doivela. Ko je grof to
slial, je sklenil s svojimi vojaki zajeti vse razbojnike,
toda zlepa.
Minil je teden dni, ko jih je vitez-razbojnik zopet
obiskal.
Zakaj pa vas ni bilo na obisk, kakor ste bili oblju
bili? je vpraal grofino.
151

Nisem imela prilonosti, ker sem pripravljala za

gostijo. Moj oe pa vam kljub temu zaupa, zato ni treba,
da bi si ogledala va grad. Gostijo bomo napravili kar na
naem gradu, mu je rekla grofina, njegova nevesta.
Vitez je bil zadovoljen.
Minili so dnevi in enin je prihajal z dvanajsterimi
svati na grad. Peljali so jih v veliko viteko dvorano, kjer
naj bi poakali nevesto. Od dolgega akanja so postajali
enin in njegovi svatje e nestrpni.
Tedaj so se v viteko dvorano odprla velika vrata in
skoznje je stopila grofina-nevesta z dvanajsterimi svati
vitezu-eninu naproti in mu rekla:
Dragi enin, tukaj imam prelep spomin. Mislim, da ga
pozna! je dejala in si je nataknila tisti zlati prstan,
ki ga je pobrala pod posteljo v njegovem gradu.
Vitez-razbojnik je prebledel in stopil korak nazaj ter
se ozrl po svojih svatih, toda bilo je e prepozno.
Nevestini svatje so bili preobleeni vojaki in vsak je
skoil na enega razbojnika, grof pa na poglavarja in tako
so vse ujeli ive ter jih vrgli v jeo. In sporoili so kralju,
da so ujeli razbojniko tolpo s poglavarjem vred.
Kralj je vse razbojnike obsodil na smrt.
Razbojniki grad pa je poklonil grofini v dar in
tedaj se je grofina spomnila tiste nesrene enske. Po
iskali so skriven gumb in polovico tal se je pogreznilo.
V jei so nali e ivo jetnico, kateri sta bila razbojnika
odsekala prst zaradi prelepega prstana.
Ko so jo pripeljali na grad, je povedala, da je kraljeva
hi. Tedaj je kralj priredil velikansko gostijo, ker je nael
svojo zgubljeno her. Kraljevia, svojega sina, pa je po
roil z grofino, razbojnikovo nevesto, in vsi so iveli
sreno in brezskrbno, saj ni bilo nikjer ve nobenega
razbojnika!

152

R A Z B O J N I K I

IN

D E K L A

Za veliko goo je stala lepa

hia, ki je bila last bogatega
kmeta. Pri njem je sluila lepa,
mlada dekla. Neko jo je videl
poglavar razbojnikov in na vsak
nain jo je hotel imeti za eno.
Dekla pa je bila silno mona. No
benega mokega se ni ustraila.
Nekega veera se je kmet s kmetico odpravil k sosedu
na koline, dekla pa je ostala 'sama doma za varuha.
No, dekla, ali te ne bo strah same? jo je vpraal
gospodar pred odhodom.
Ni me ne bo! Pred okna bom potisnila deske na
smuk, si prigala kresniek, poleg sebe bom pa poloila
sekiro. Potem bom brala ivljenje svetnikov.
Kmet in kmetica sta odla, dekla pa je storila vse
tako, kakor je bila rekla.
Ne dolgo po tistem potrka nekdo na okno. Dekla hitro
ugasne kresniek, vzame sekiro ter vpraa:
Kdo je zunaj?
Odpri mi, saj me dobro pozna! ji odgovori neki
glas.
Dekla po tihem odpre skrivno okence in pogleda v no.
Zunaj opazi razbojnike, ki akajo pred njenim oknom.
Hitro premisli in odpahne desko, saj se vendar ni bala
nikogar. Okence pa je bilo tako majhno in tesno, da je
lovek komaj zlezel skozenj. Ko pomoli prvi razbojnik
svojo glavo v sobo, mu jo rono oddrobi in ga potegne
noter. Za njim je pokukal drugi, s katerim se je zgodilo
isto, nato tretji, za njim etrti in peti. . . e enajstim je
odsekala glave. Zadnji je bil poglavar. Njemu pa se je
udno zdelo, da so vsi njegovi ljudje tako tiho in da dekla
e vedno klie: Le pridite vsi noter. Ali ste e vsi?
153

Tedaj stopi e on na lestev, zgrabi z desnico za okenski

okvir in dekla zamahne. Toda zamahnila je prezgodaj
in mu je odsekala le prste. Poglavar je iv odskoil in
izginil v no.
Dekla je bila reena.
Ponoi sta se vrnila kmet in kmetica. Oba kar verjeti
nista mogla, da lei resnino enajst mrtvih razbojnikov
na tleh, dekla sama pa je iva. Hudo ponosna sta bila
nanjo. Razbojnike so pokopali in ivljenje je teklo mirno
dalje.
Minilo je leto in dan.
Tedaj se je pri kmetu oglasil lepo obleen moki. Pravil
je, da je bogat, da ima svoj grad v gozdu in da bi se rad
oenil, pa ga nobena noe vzeti za moa. Vsaka se boji
razbojnikov, ker stoji njegov grad tako na samem. Slial
pa je, da je njihova dekla pobila enajst razbojnikov. Prav
ta bi bila zanj prava ena.
Ker je bil vsem po volji, mu je dekla dala besedo in
sta se poroila. Po poroki sta se odpeljala z lepo koijo.
Cesta je drala v gosto goo, vedno dalje, dalje . . .
Ah je e dale do gradu? je vpraala moa mlada
ena.
Takoj bova doma! Glej! ji je rekel in res je stal
pred njima lep grad, popolnoma na samem sredi rne
goe. Toda ko sta vstopila, ni bilo v njem nikjer ive
due. Vse je bilo prazno in temno. Tedaj je njen mo slekel
z desnice rokavico in roka je bila brez prstov.
Ali me sedaj pozna? ji je rekel.
Razbojnik? je zavpila. In ti si moj mo? O groza!
Poglavar razbojnikov sem, tistih razbojnikov, ki si
mi jih pobila ono no, ko sem te hotel prositi, da mi bodi
ena. Vekrat sem te videl na polju in na poti; rad sem
te imel in sklenil sem, da mora na vsak nain postati
moja ena. Ti pa si mi odsekala z desnice prste. . . Tisto
no sem s krvavo roko prisegel maevanje, ki se bo sedaj
izpolnilo.
In odpeljal jo je skozi dvorano po stopnicah v klet,
kjer je viselo po rdeih stenah polno oroja. Sredi kleti je
leal na tleh velik hrastov ok in v njem je tiala okrvav
ljena sekira.
154

Tedaj je iz kota pristopil e neki razbojnik. Prijel je

deklo za desnico ter ji jo poloil na hrastov ok. Poglavar
mu je namignil in tedaj ji je ta odsekal z desnice prste.
Tako, sedaj si podajva roki, mo in ena! Ti pa
jo odpelji v jeo, kjer bo poakala svoje sodbe!
Razbojnik jo je zavlekel v jeo ter za njo zaloputnil
elezna vrata. Dekla se je razgledala okoli: v steni je bilo
prav majhno okno z debelim eleznim kriem. Tod skozi
ne bo mogoe uiti. Prav tedaj pa je opazila voznika, ki je
mimo gradu peljal voz sena. Zakriala je na pomo, toda
glas se je razgubil v jei, saj se voznik ni niti ozrl.
Zapazila pa je, da teka elezna vrata niso bila dobro
zaklenjena. Odprla jih je in prisluhnila neznanim glaso
vom. Pripravljali so za njeno sodbo. Hitro zavije krvaveo
roko v predpasnik in smukne po stopnicah proti izhodu.
In res, nikogar ni bilo nikjer, saj so bili vsi prepriani, da
jim dekla ne more uiti s krvaveo roko. Sicer pa je gotovo
omedlela. Ona pa skoi za voznikom in ga poprosi, naj jo
skrije pred razbojniki.
Voznik privzdigne rd in dekla se je br potegnila v
seneno jamo, ki se je naredila pod to rdjo. Cez njo je e
vrgel plast sena in hitro pognal. Priganjal je in priganjal
konje, dober as je e vozil, ko so ga dohiteli razbojniki
na svojih urnih konjih. Ustavili so ga in poglavar ga je
vpraal:
Ali si videl iti tod mimo kako deklino?
Neko deklino sem res videl, a beala je na onole
stran! je odgovoril voznik.
Razbojniki psi pa so zalajali v voz sena ter se vzpe
njali po njem.
Lae! Poakaj, da voz preiemo! je dejal pogla
var in potegnili so sablje ter ves voz prebodli. Poglavar
pa je skoil e na voz ter bodel s sabljo po senu, a na
niesar sumljivega ni naletel. Skoil je z voza ter ukazal
tovariem obrniti konje v ono smer, kamor je prej po
kazal voznik.
Ta pa je urno pognal in ko je bil e dale, je ustavil
voz in odrdil. Izvlekel je deklo iz sena ter videl, da
ima na prsih rano. Leala je v nezavesti. Z mokrim rob
cem ji je ustavil kri ter ji dal piti vina, ki ga je imel
155

pri sebi. Nato je zopet urno pognal. Sve zrak in vino

pa sta deklo osvestila, da je vozniku lahko povedala, od
kod je in kam naj jo pelje.
Tako jo je ta odpeljal na kmetov dom, kjer je prej
sluila. Kmet in kmetica sta jo br spravila v posteljo.
Rana sama k srei ni bila huda, dekla pa je bila mona
in zdrava. Zato je ostala pri ivljenju.
Minil je mesec in dan. Dekla je ozdravela in vojakom
pokazala pot k razbojnikemu gradu. Obkolili so ga ter
zajeli vse razbojhike.
Voznik, ki je bil reil deklo, pa je bil delaven hlapec
in jo je vzel za eno. e dolgo let sta sreno ivela in
svojim otrokom pripovedovala o razbojnikih, ki pa jih od
takrat ni bilo nikjer ve.

156

S L E P A

I N

R O P A R

Neko se sreata slepar in

ropar in se domenita, da bosta
delala skupno; ropar bo moril, sle
par pa sleparil.
Dobro si zapomni; jaz bom
vsakega osleparil! ree slepar in
oba odideta v krmo.
Slepar naroi peene piske, klo
base in starino. Ko sta se e naje
dla in napila, odide v kuhinjo in da natakarici sto kron:
Tukaj vam plaam, kar sva pojedla, ostanek denarja
pa mi boste vrnili v sobi, ko vas bom poklical in bom
klobuk trikrat zasukal! Ste razumeli?
Dobro, odvrne natakarica.
Ti slepar, tema se e dela. Plaajva, kajti na delo bi
el, pravi ropar.
Jaz pa sem e na delu. Plaam! je poklical nata
karico. Ta izrauna zapitek in nateva sleparju denar.
Medtem pa slepar sue svoj klobuk na glavi in jo vpraa:
Je e dovolj?
Ne e, odvrne natakarica.
Ali je morda zdaj dovolj? vpraa znova slepar in
zasue klobuk.
e ne!
Slepar e bolj obrne klobuk.
Zdaj bo pa ravno prav, ree natakarica in mu vrne
e nekaj denarja.
Roparju, ki ni vedel, da je slepar v kuhinji plaal sto
kron, ta klobuk silno ugaja, zato mu pravi:
Ti slepar, prodaj mi klobuk!
Zakaj pa ne? Za tiri tiso, e hoe! je slepar takoj
pripravljen skleniti kupijo.
Toliko ne dam! Preve je!
157

Kaj bo preve? Vse svoje ivljenje bo zastonj jedel

in pil!
Roparju je to povei, zato skleneta kupijo in odideta
narazen.
Ropar pride v mesto, si v krmi naroi obilno kosilo
in hoe plaati tako, kakor je prej videl sleparja. Sue in
sue klobuk in sprauje, e je e dovolj. Toda nazadnje
je le moral plaati z denarjem in e na cesto so ga vrgli,
ker se je na tak nain noreval z njimi. Jezen gre k
sleparju in mu ree:
Slepar, denar nazaj! Tvoj klobuk ne plauje sam!
To je pa res udno! Denarja ti pa vendar ne morem
vrniti, ker sem kupil tako kravo, ki spua zlatnike.
Ker ropar tega ni verjel, ga je slepar peljal v hlev,
kjer je bil poprej v kravjeke pomeal nekaj zlatov.
Ali zdaj vidi?
Vidim! Joj, prodaj jo meni!
Za tiri tiso.
Preve bo!
Kaj bo preve, e bo pa imel vse ivljenje mleko in
e denar! trdi slepar. Ropar okleva.
No, zaradi klobuka ti spustim polovico.
In res skleneta kupijo.
Ropar ves vesel priene kravo domov in jo odpelje
v hlev. Z eno akata in akata ter brskata po kravjeku,
a zlata ni nikjer. Ves jezen odene kravo k sleparju nazaj.
Slepar pa je zagledal roparja skozi okno. Hitro postavi
na sredo sobe oder, lee nanj in naroi eni, naj ree
roparju, da ji je mo umrl. Ko ropar pride do hie, pusti
kravo pred vrati, stopi v veo in vpraa eno, kje je me,
katerega hoe na vsak nain ubiti. Toda sleparjeva ena
ga prosi:
Ne prenagli se, preljubi kristjan! Moj mo je vendar
umrl. Kaj bo mrtvega ubijal? V sobi lei na parah, pojdi
k njemu in pomoli za njegovo duo!
In res, oba odideta v hio, kjer je leal slepar lepo
pokrit na parah. Ropar ga pokropi in pomoli. Ko pa se
spomni klobuka in krave ree:
Ne, za slovo mu e stisnem vrat namesto roke, sle
parju grdemu!
158

Ne stori tega, saj ve, da mu due tako ali tako ne

more zaduiti.
Ni, kaj bo govorila o dui! Stisnem ga za vrat, pa
bo! Br zleze nanj ter sede na njegove skrene noge, ki
so se pa takoj zravnale. Slepar pa se naenkrat dvigne ter
z nogo sune roparja na tla.
Ropar se hitro pobere in ree: Saj vem, falot si bil
v ivljenju, pa si e zdaj, ko si mrtev! Nato pa prestra
en urno zbei.

159

11

Pohorske pravljice

Baba, ded in smrt

Vsak en vinar
Nori in turica
Nori hlapec

B A B A ,

D E D

I N

S M R T

Neko sta ivela zelo uboga

baba in ded. Pa je prila k nji
ma smrt in jima dala denarja,
da bosta lae ivela. Podpisali
so tudi pogodbo, da bo eden iz
med njiju dal smrti duo, br
ko bo ta prila k njima.
Ded in baba sta nato lepo
ivela dalje. Zena je mou stal
no zatrjevala, da ga ima tako rada, da bi namesto njega
tudi umrla, pa ne samo enkrat, marve tudi vekrat, e
bi bilo treba.
Tedaj pa je ena zbolela in, ker jima je konno zmanj
kalo denarja, je vse kazalo, da bo sedaj prila bela smrt
po svoje plailo.
Ded pa si je mislil: Zdaj bom eno preskusil, e bi
res umrla namesto mene! S svojim sosedom se je do
menil, naj ta pride v hio obleen kot smrt, eni pa je
rekel:
Ti si e tako hudo bolna, pa sem si mislil, da bi bilo
najbolje, da bi smrt, e bo sluajno prila k nama, vzela
kar tebe. Ali ti je prav?
Prav je, popolnoma prav! Rada umrem namesto
tebe!
Smrt e gre semle po nai gorici! Ali pa bo zares
rada umrla namesto mene? jo je e naprej skual ded.
Rada, rada, saj sam dobro ve! je vzdihnila ena.
e je tako, potem se bom skril v pe, da me smrt ne
bo nala. Pa ji ne sme povedati, kje sem skrit!
Ne bom, ne! mu je obljubila vdano in vzdihnila, ded
pa je zlezel v pe in zaprl za seboj vratca.
T^daj so se odprla vrata izbe in vstopila je bela smrt.
Bil je e mrak, tako da ena ni spoznala soseda, zavitega
II*

163

v belo plahto. ,Smrt je pristopila k eni, ta pa ji je za

epetala:
Ne vzemi me! Pusti mi e ivljenje, eprav sem sedaj
bolna! Vzemi raji mojega moa, ki je skrit v pei!
,Smrt pa ni sliala dobro, zato je baba povedala
glasneje:
Mo je v pei! Toda ,smrt je e segla po njej in
takrat je baba od strahu zakriala:
Kaj ne uje, da je moj stari v pei?
Tedaj pa je ,smrt odgrnila belo plahto in ji pokazala
svoj pravi obraz. To pa je eno tako hudo ujezilo, da je
skoila s postelje k pei, od koder je privlekla svojega
moa, vsega sajastega:
Tak si torej ti, moj mo! je kriala. Jaz te (imam
tako rada, da bi e umrla namesto tebe, ti pa se iz mene
in iz smrti dela norca, in bi povrh e rad, da bi e prej
skoprnela od strahu, preden bi prila prava smrt?
In baba je naenkrat postala tako zdrava, da sta morala
oba, mo in sosed, kar rono pobegniti pred njo iz hie.
Od tedaj ni ni ve hotela umreti namesto svojega
moa!
Ded in baba sta ivela e precej let. Ko pa sta se
e naveliala lakote in starosti, tedaj je v resnici prava
smrt prila po oba naenkrat.

164

Trije pononjaki so li
mimo pokopalia proti do
mu, ko jih je zajela huda
nevihta. Bliskalo se je, da
je bilo svetlo kot podnevi;
strano je lilo in grmelo. Ko
pa so bili pri mrtvanici, je
spregovoril prvi:
Vesta kaj, v mrtvanico pojdimo vedrit!
In res so li.
Na sredi mrtvanice je bila dolga miza, na njej pa
krsta za siromaka. Prvi je legel v krsto, drugi pod mizo,
tretji pa pod klop.
Nevihta pa je v mrtvanico prignala e roparje, ki so
se pravkar vraali z ropa. Roparski poglavar je veselo
rekel:
e dolgo nismo toliko naropali, kakor nocoj! Sami ne
vemo, koliko imamo!
Pa pretejmo! so dejali roparji.
Tedaj je roparski poglavar zael pretevati srebrnike
in zlatnike ter jih zlagati v kupke. Vedno ve jih je bilo,
tako da je na mizi zmanjkalo prostora.
Denimo tega mrlia tja na klop! je rekel star ropar.
Kaj bi ga prenaal! S sabljo ga presekaj na dvoje in
oboje vrzi tja v kot! je velel poglavar.
In e je eden izmed razbojnikov potegnil bridko sabljo,
jo dvignil in hotel zamahniti, k o .. . ko se je pononjak
v krsti sunkoma dvignil in zakrial:
Ti bom e pokazal kot!
Roparji so se tako prestraili, da so ves nagrabljeni
denar pustili na mizi ter zbeali v temo. Ko so se pono
njaki opomogli od strahu pred roparji in pred smrtjo, so
se zbrali pri mizi in si dejali:
165

Sedaj, ko smo tako lepo prili do denarja, si ga raz

delimo in jo pobriimo od tod, dokler je e as in se roparji
ne vrnejo!
In res, zaceli so si deliti zlatnike, zraven pa so govorili:
Vsak en vinar, vsak en vinar!
Ko so roparji zopet prili do sape, sta se dva opogumila
in odla v mrtvanico po denar. Ko pa sta dospela do vrat,
sta cula, kako so notri govorili: Vsak en vinar, vsak en
vinar!
Zbeala sta k ostalim, kolikor so ju nesle noge in e od
dale vpila:
Beimo! Mrlii si delijo na denar in toliko jih je, da
pride na vsakega komaj en vinar!
In vsi roparji so zbeali, kot bi jih podil sam vrag.
Pononjaki pa so imeli ves njihov denar.

166

N O R I

I N

U R

Neko so sklenili nori,

da bodo na preorani in
pobranani njivi posadili
turico zaradi njenega le
pega cvetja, okrog ogonov
pa bue, ki bodo v jeseni
lepo rumenele in bo tako
njiva lepa.
Zemlja je bila e lepo
obdelana in nori so si trli
glave, kako bi nasadili turino seme, da ne bi
preve pohodili zrahljane
zemlje. Premiljevali so
sadili. e bi seme sejali,
ne bi stalo cvetje lepo v vrsti; e pa bi ga nasadili s
klinom, bi lahko prilo seme pregloboko v zemljo in morda
sploh ne bi vzkalilo. Zato so se domenili, da bodo sadili
seme s prstom in ne s klinom.
e pa bi sedaj sadil samo en nori, bi moral hoditi od
enega vsajenega semena do drugega ter bi tako pohodil
preve zemlje, poleg tega bi pa e predolgo sadil. Zato
so sklenili, da bodo sadili vsi, toda le po eno samo zrno, da
bo turica takoj vsajena.
In res, tako so tudi napravili. Vsak nori je el na
njivo in s prstom vsadil eno zrno. Takoj je bilo vse po
sajeno.
Tedaj pa se je najpametneji med norimi spomnil, da
so prej pozabili preteti zrna. Kajti vedeti pa vendar
morajo, koliko turic bo vzkalilo. Zato so li vsi zopet
na njivo in po dolgem iskanju in kreganju je vsak ven
darle nael svojo jamico, teli so in teli, a vedno so
nateli drugae.
167

Najpametneji pa je velel prinesti na ogon kup ilovice

in v to ilovico je vsak vtaknil svoj prst. Potem so pre
teli luknje in tako so vedeli, koliko zrn je bilo vsajenih
in koliko je bilo vseh sadilcev. In kar je bilo glavno:
zemlje niso veliko pohodili. . .
De je namoil njivo in zrnje je vzkalilo. Turica je
tako hitro rasla, da so to nori kar sliali. Lepo so jo
opleli, jo okopali z motikami ter ogrnili, da je ne bi uni
ila poletna sua in ne prevrgel vihar. Turica je rasla
kakor njihova modrost; ob robu turia pa so se debe
lile bue kakor glave norih.
Turica je cvetela, bue so lepo rumenele na soncu
in vse je bilo v najlepem redu, e ne bi z dvoria skozi
odprto leso ule svinje naravnost v turie.
Sedaj so bili nori v silnem strahu, kako neki bodo
pregnali svinje iz turia, ne da bi ga polomili in poho
dili. Tako so premiljali, da jim je v glavah ropotalo kot
mlinski kamni. Tedaj si je najpametneji izmislil tole:
z voza so prinesli stranico od krnice, v kateri so zmlad
leta vozili na njivo gnoj, v jeseni pa s krompiria na
dom krompir. Nekaj norih je rono pograbilo stranico, jo
visoko dvignilo nad glave ter se z njo zapodilo po njivi.
Na deski pa je sedel eden norih in s palico in biem na
ganjal svinje z njive.
In res, vse svinje je izgnal, ne da bi se bil dotaknil
le enega samega koruznega stebla, kaj ele da bi ga
podrl! Svinje so zapodili na dvorie, zaprli v plotu leso
in se vsi sreni oddahnili.
Drug drugemu so si estitali:
e nekaj takih, pa bomo najpametneji ne samo v
nai vasi, temve dale naokrog!
In modrost jim je rasla, da so jim glave bile premajhne
in bi jim bue na njivi bile ravno prav. Te pa so se jim
debelo smejale, tem pametnjakoviem brez primere. . .

168

Planinskemu kmetu se
je ponudil neko norec za
hlapca. Kmet ga je res po
treboval, zato ga sprejme.
Da bo ivino opravljal, bo
e dober, si misli.
Nori hlapec se napije
vode in lee k ivini v jasli.
Tedaj ga kmet naene
v steljnik sekat steljo, nakleene smrekove veje in
vrhe. Kmet mu da sekiro:
Nasekana stelja bo dobra za gnoj, okleeni trclji
in poklesti pa za kurivo!
Tedaj nori znosi s koem nasekano steljo namesto pod
ivino v hlev v gnojnico, trclje in poklesti pa vre na
ogenj za steljnikom.
Za sekanje stelje si za ni, drva napravljati pa bo
e znal! mu jezno ree kmet. Tu ima novo sekiro,
pojdi naprej v nao goo in sekaj, jaz pa e pridem za
teboj! Pa na sekiro pazi, je nova!
Nori odide v goo. Proti poldnevu pride za njim kmet;
pa najde norega, kako lepo sedi s prekrianimi nogami
na toru in nepremino zre v sekiro, ki jo je bil zasadil
v deblo.
e za drvarja si prenor! mu osato pove kmet.
Nato podirata, agata in cepita debla in veje v cepanice in polena ter jih zlagata ob poti. Naslednji dan po
poldne pa ga polje kmet domov po voz in vole. Tokrat
nori prvi sreno opravi naloeno mu delo. Na lestveni
voz naloita na dno nasekanih vej, da se ne bi drva med
vonjo razgubila skozi redke kline v lestvi.
'
Kmet mu veli:
169

Pelji drva domov, voz pa rono obrni!

Nori hlapec odpelje lestveni voz po klancu na dom.
Med vonjo si povriskuje in poka z biem, da bi ga ljudje
vendarle videli in obudovali. V gozdu pa ga kmet aka
in aka. Ko ga le ni od nikoder, odide e sam domov, ves
v skrbeh, da se ni volom ali hlapcu kaj zgodilo.
Ko pa pride domov, zagleda na dvoriu norega hlapca
in voz, obrnjen s kolesi navzgor proti milemu nebu . . .
Kar rono se mi poberi in zgubi od mojega doma in
pojdi v svet iskat svojo pamet! zavpije kmet in ga na
ene s planine.
In res, nori odide po svetu in kogar srea, vsakogar
vpraa, e je morebiti nael njegovo pamet!

170

D ivji lovec
Oglarjev sin
Medved, prai in lovec
Posojilo in vrailo
Od kdaj rastejo gobe
Zlata ribica

V Kotu na zelenem pohor

skem vrhu, kjer je neko stal
prelep gradi planinskih vil,
sveti vsako no skrivnostna
luka; sveti se in brlika kot
plamen voene svee v nonem vetru ter meika kot ne
mima zvezda na modrem nebu. Br ko pa kdo stopi proti
gradiu in luki, ta takoj ugasne, da sam ne ve, kje je
gorela in brlela. Zato so se ljudje tega skrivnostnega
kraja izogibali, posebno ponoi, kajti pravili so, da je tista
luka dua divjega lovca z gradia v Kotu . . .
V prejnjih asih je ivel na pohorski planini mlad
lovec. Bil je neki tako pogumen, da se ni bal niti volka
niti medveda, celo samega peklenka ne. Neko pa so
ga planinani draili:
Kaj se bo toliko bahal in hril! e se res nikogar
ne boji, pa pojdi ob nevihti in o polnoi na gradie, kjer
goni divji lovec s svojimi psi divji lov!
Tudi divjega lovca in njegovih psov se ne bojim! je
zatrjeval.
K aj? Pojdi no! Tako bo beal pred njim kakor
duh, ti reem!
e vam pa pravim, da se ga ne bojim, pa se ne!
Koliko je stave?
Ti lahko stavi, ko dobro ve, da ne bo priel ve
od tam iv! e pa e hoe z nami staviti, potem pa za
stavi vse, kar bo nalovil ivega in mrtvega na gradiu!
V tej koi se dobimo po divjem lovu in ta koarka bo
skuhala in spekla, kar bo nalovil. Tudi za pijao bo
dal ti!
Velja! In stisnili so si roke za stavo.
Mladi planinski lovec pa je el pogumno v svojo lov
sko bajto. Vsako jutro je el gledat, e ima pohorski Ve173

liki vrh e belo, megleno kapo. Za velikim vrhom je nam

re lealo rno jezero, v katerem je gospodaril jezernik,
povodni mo. Kadar se je jezernik razsrdil, tedaj je od
jeze kar pihal in njegova sapa se je ulovila okrog vrha
v belo kapo, ki je vedno naznanjala planinsko nevihto.
In v taki planinski nevihti je lovil nesreni lovec svoj
divji lov.
Ko je neko jutro imel Veliki vrh svojo belo kapo in je
vse kazalo na nevihto, je mladi lovec vzel puko ter odel
proti gradiu. Danes bo divji lov! si je dejal. Legel
je pod staro smreko na mahovnata tla, poleg sebe poloil
svojo puko in premiljeval pravljico o divjem lovcu.
Stari ljudje so pravili, da je pred davnimi asi ivel
mlad lovec. Nikdar ni stopil zaman v gozd in njegov strel
ni nikoli zgreil, tako dobro je meril. Neko nedeljo pa je
sledil srno z mladiema. Divjale so pred njim skozi temno
goo in, ko so se tako zasople, da niso mogle ve beati,
so se ustavile za gozdnim kriem ob vozni poti, kjer je
neko star drvar umrl nesrene smrti. Stara srna je z
glavico skrila za kriem obe srnici, sama pa se je po
stavila pred njiju.
Lovca je to skrivanje razjezilo:
Kaj misli, da te ne bom zadel? Le skrivaj se za
kriem, bo e videla! Nameril je v njeno glavo, ki pa
je bila ravno za bojo martro ter ustrelil. Toda, koliko
bolje bi bilo, da tega ne bi storil! Na prsih boje martre
se je pokazala okrogla rana in iz nje je pritekla rdea
kri in kapljala na zelena tla. Za kriem pa je stara srna
dvignila svojo glavo in jo pritisnila ob boje telo, po
klicala mladi srnici in vse tri so zginile v goi med
koevjem. Mladi lovec pa je bil pri tej prii mrtev, ker
ne bi smel pomeriti v bojo martro, kaj ele ustreliti!
Njegova dua se je za kazen spremenila v nevidnega
divjega lovca, ki s psi, ki so prav tako nevidni, goni svoj
divji lov ob planinskih nevihtah . . .
Te stare pohorske lovske pravljice se je lovec spomnil,
ko je leal na gozdnatih tleh. Domislil se je tudi ljudske
vere, da ne sme niti s prazno puko pomeriti na loveka,
ker jo lahko v tistem trenutku napolni hudi. . . in ne
srea je tu! Lovci pa se e danes boje nemirne due div
174

jega lovca. Da ta dua nima oblasti nad njimi, pritrju

jejo na svoje lovske hie jelenovo in srnjakovo rogovje,
da bi se dua zapletla vanj in se raztrgala, preden bi
mogla v lovsko koo nad lovca . ..
Smrekovje se je bilo vznemirilo, borovje je trepetalo
pred neim skrivnostnim in bukovje je preudno umelo.
Tedaj je zaslial nenavadni lovski klic:
Utata, utata!
Planinani so vekrat sliali tak klic in vedno so pra
vili: Zopet jih klie na svoj divji lov!
V tem trenutku je zapihal tak vihar, da so se vrhovi
smrek in borov pripogibali do tal kot mlado ito, kadar
v hudem deju polee klas na klas, bilka na bilko, da se
niti v soncu ve ne dvigne. Tako se je ibila pohorska
goa. Vihar je divjal, ruval drevesa in lomil kronje,
da je ves gozd jeal in stokal.
Tedaj pa se je med smrekami zasvetilo dvoje areih
oi: bil je divji zajec. Lovec je br pomeril med aree
oi ter ustrelil. Toda divji zajec se ni zvrnil vznak ter
padel na tla, marve se je postavil na zadnji taki ter
naglo priel rasti. Rasel je in rasel, dokler ni dosegel
drevesnih vrhov. Tedaj je lovec streljal nanj e drugi,
a zajec je e vedno rasel ter s svojimi tacami klatil po
vejah, da so tori vsekriem leteli po zraku in po tleh.
Ko je ustrelil tretji, je velikanski zajec hipoma zginil,
namesto njega pa se je pokazalo med debli vse polno
divjih zajcev z areimi omi, ki so li proti njemu ter
rasli vedno vie.
Tedaj je mladega lovca spreletela groza in lasje so
mu vstali pokoncu, da mu je klobuk kar zletel z glave.
Zaslial je lajanje divjih psov, ki so se pokazali za divjimi
zajci. Telesa teh psov so bile temne sence, le glave so
bile prave; iz gobcev pa so jim vigali modrordei pla
meni na vse strani. Po pohorski goi je odmevalo tako
grozno streljanje, da so vse veje trepetale in stresale de
evne kaplje na tla. Lovec ni bil strahopeten, a divja gonja
ga je le prevzela. To grozno lajanje in streljanje, pa to
trepetajoe drevje po tleh, medtem ko so pasji gobci
metali in pljuvali ez drevesne vrhove rdee plamene!
Od groze je zaril mladi lovec obraz v mokri mah,
175

da ne bi videl ve strahot divjega lova, ki ga je gonil

divji lovec ez pohorske vrhove, planje in goave s svo
jimi psi in zajci.
Nenadoma je strahoten glas zaklical nad njim:
Kje pa je? Aha, tule se skriva sirota!

In v tem trenutku je zautil v hrbtu grozno boleino,

kot bi se zajedla vanj velikanska sekira. Odrevenel je od
silnega udarca in strahu. . . Lajanje in streljanje pa se
je oddaljevalo vedno bolj; divji lovec ga je e preel.
Leea drevesa so se dvigala s tal ter si podajala svoje
veje kot prijatelji roke.
Divji lov je minil!
Mladi lovec se je le teko privlekel v svojo bajto ter
se kot podsekano drevo vrgel na seneno leie.
176

Prili so k njemu ljudje, ki so z njim stavili, pa so

ga nali na pol mrtvega na postelji. Silno je toil: V
kriu me tako boli, kot bi me nekdo s sekiro usekal!
Mladi lovec se jim je smilil. Planinanke so mu takoj
pregledale kri, a nikjer ni bilo videti nobene rane, niti
modre potplutbe kakega udarca. Namazale so ga z zajjo
mastjo, ga pokadile z dimom kajega slaila, mu dajale
piti kuhanega vina, a bolezen ni in ni hotela odjenjati!
Prila pa je stara drvarka in ugotovila:
Le meni verjemite, e ste pametni! Divji lovec ga je
in nihe drugi! Ce hoe biti zdrav, pojdi ob nevihti
zopet tja na gradie in lezi prav pod tisto drevo, kjer
si bil zadnjikrat. Bodi lepo pri miru in akaj. Ko pri
ene divji lovec v divjem lovu svoje divje pse in zajce,
bo zopet ozdravel. Prej pa ne! In je odla.
Fant je tako tudi storil. Ko se je Veliki vrh zopet
pokril z belo kapo in se je pripravljalo k nevihti, se je
mladi lovec zavlekel v goo na gradie ter legel prav
pod tisto smreko, kjer je leal zadnji.
Zatrepetalo je smrekovje, borovje in bukovje, mlaji
in vrhovi so se pripogibali do tal, izpod neba pa je lilo
kot iz vedrice. Tedaj je lovec zopet zaslial divji klic;
Utata, utata, utata!
Divji lovec se je priblial in tokrat so preko njega
beale sence divjih zajcev in psov, kakor e poleti naglo
preleti planino senca temnega oblaka. V njegovi bliini
se je divji lovec za trenutek ustavil in vpraal:
Kje pa je tor, v katerega sem zadnji zasadil svojo
sekiro? Aha, tule je!
Mladi lovec si ni upal pogledati okrog, a zautil je,
da je v kriu ostra boleina hipoma in popolnoma pre
nehala, kot bi mu bil izdrl iz eljusti bole zob. Divji
lovec je bil mimo in vse se je zopet umirilo.
Lovec se je dvignil, se pogumno postavil na noge ter
pogledal naokrog, a nikjer ni bilo nikogar! Zato je zavri
skal na vse grlo:
Utata, utata, utata!
Tedaj mu je priletelo pred noge srnino stegno, iz ve
jevja pa je stopil predenj sam zelenec, divji lovec. Na
mesto oi sta mu gorela dva ogla, okrog ramen mu je
12 Pohorske pravljice

177

visel zelen pla, spleten iz trave, na glavi pa mu je rasel

zelen mah. Noge pa je imel potisnjene v prave pohorske
javorove cokle s pleteno trtnato mreo iz leevja. Prek
ramen mu je visela puka.
Nenadno je divji lovec s coklo sunil v srnino stegno
in zagrmel nad njim:
2e vidim, da si pogumen! Ker si mi pomagal
loviti, mi pomagaj e glodati!
Pa glodajva, e je tako! je odvrnil lovec, ki se je
bil e otresel prvega strahu.
Tedaj je zelenec prislonil svojo grozansko puko ob
staro smreko, obesil eznjo svoje travnato ogrinjalo,
izdrl smrekovo deblo ter ga na kolenu zlomil v drva,
Nato je obtrgal e oni mlaj ter podloil vejevje. ez je
nametal poklesti in drva, nekajkrat pihnil v kup in e
je zagorel velik kres. Nad plamenom pa je vrtel srnino
stegno, da se je prailo in cvrlo.
Ko je bilo stegno e lepo opeeno, sta ga kar sede
ob kresu pojuinala. Toplota je bila divjega lovca popol
noma prevzela, zato je legel na zelen mah, lovcu pa je
naroil:
2e sto in e preneko leto gonim divje pse in zajce
v divjem lovu ez pohorske vrhove in goave, sedaj pa
bi se vendarle enkrat rad malo naspal taas, ko si ti pri
kresu. Le glej, da ti kres ne ugasne! Za to tvoje dobro
delo te bom bogato poplaal. Vzemi tamle mojo puko pa
streljaj na vse, kar bo pribealo tod mimo! Streljaj,
kolikor hoe in more, in vse bo tvoje, kar bo nastrelja l!
Le lezi in lepo v miru zaspi! mu je odvrnil mladi
lovec.
Divji lovec je v trenutku zaspal. Njegove prsi so
se dvigale tako mono, da so smrekove veje umele v
njegovi sapi kot v vetru. Ni spal dolgo in e so divji psi
prignali h kresu zajce in zajklje, lisice in lisjake, sme in
srnjake, jelene in koute, medvede in medvedke ter divje
kure s petelinom. Za vsemi temi pa so se pritihotapili e
volkovi ter zaeli napadati to divjad.
Tega pa mladi lovec ni mogel mimo gledati. Zgrabil
je za prislonjeno puko, nameril ter sproil enkrat, dva
178

k ra t. . . Glej ga vraga! Vsak strel je podrl eno divjad

na gozdna tla! Zato je streljal kar naprej po lisicah,
medvedih in volkovih, da je od njegovega streljanja kar
grmelo po hosti in goi.
Ko se je divji lovec zbudil in videl po gozdnih tleh
tolikno tevilo postreljene zverjadi, ga je pohvalil:
e vidim, da si res pogumen lovec! Vse, kar si nastreljal, ie tvoje! Jaz pa sem ti iz srca hvaleen, ker
si me reil boje kletve, ki je dejala, da me bo reil mlad
lovec, ki ne bo zbeal pred menoj in mojim divjim lovom!
Glej, od sedaj bo moja dua lahko mirna, saj ji ne bo
ve treba goniti divjega lova z divjimi psi!
Pri tej prii je vse zginilo. Divjega lovca ni bilo nikjer
ve, vsa divjad in zverjad se je raztepla po goi in e
celo kres je takoj dogorel, le kupek pepela je leal pri
lovevih nogah. Tudi postreljene divjadi ni bilo nikjer
ve. Namesto puke pa je lovec v roki dral trhlo poleno!
Po pohorskih vrhovih je nastal svean mir.
Mladi lovec se je vrnil v drvarkino bajto. Prili so
planinani, drvarji, podirai, agarji in sekai, da bi po
jedli speeno divjaino, ki pa je ni bilo nikjer. Stavo je
zgubil! Vrnil pa se je iv in zdrav in to stavo je dobil.
Zalili so jo s pijao.
Tam na gradiu pa e vedno ob nevihtah brli luka
dua divjega lovca.

12

179

Neko je na pohorski planini i

vel mlad oglar s svojo eno in si
nom. Oglarka je v bajtici kuhala
drvarski monik iz koruzne moke in krompirja ter mu ga
nosila v frato. Tam je drvar zravnal zemljo in si na
ravnih tleh postavil oglarsko kopo.
Na sredo je znosil suhih tesarskih tresk, smolinja in
smolnatih poklesti ter jih naloil okrog hojkinih in smre
kovih krajnikov. To je bilo kurie, katero je potem po
evno obloil z debli, vrhovi, debelimi vejami, tramovi in
deli plohov. Zunaj je vse skupaj pokril s rno prstjo, le
na vrhu kuria je pustil odprtino za dim. Potem je pri
gal od spodnje strani sredino kope in, ko se je v notra
njosti e razgorelo, je z zemljo zadelal obe odprtini, tako
da se je les kuhal in po malem arel. V kopo pa je na
vrtal ob straneh luknje, skozi katere se je kadil dim.
Tako je kuril kopo dan za dnem, no za nojo, polne
tri tedne, dokler se niso drva spremenila v oglje. Kopo
je nato razdrl, polil vroe, tu in tam e aree oglje z
vodo, ga pogasil in shladil, zmetal na kup in ga potem
v lanenih vreah vozil samote v dolino k steklarni, fuini
in h kovanicam.
Oglar je oglaril, oglarka pa mu je kuhala in oba s
sinkom sta sreno ivela. Neko, ko je sonce e davno
stalo nad vrhovi smrek in hojk, pa oglarke z drvarskim
opoldniem ni in ni bilo od nikoder. Drvar je v skrbeh
sedel pri kopi in gal oglje do veera. Mislil je, da mu
bo morda prinesla veerjo. Toda tudi zveer je ni bilo.
Tedaj je drvarja mono zaskrbelo. Skoraj popolnoma je
ugasil kopo in odel proti bajti.
Bajta je epela tiha in samotna za rnim gozdom. Cim
bolj se ji je blial, tem bolj je klical eno, a nobenega
odgovora ni bilo.
180

Nekaj hudega se ji je moralo zgoditi! je uganil.

Stekel je preko vej, torov in malinja do bajte. Vrata
so bila odprta, soba pa prazna. Iskal jo je in klical, vpil
v goo njeno in sinkovo ime, a od nikoder ni bilo no
benega glasu. Vso no je akal, klical in kuril pred bajto
kres, da bi ena opazila v noi ogenj, e je morda zala.
akal in iskal jo je tudi naslednji dan, in nato dan za
dnem, teden za tednom, a drvarke ni bilo na spregled.
Kaj neki'se je zgodilo?
181

V samotnem pragozdu je v votlini pod skalami ivel

medved in hodil nad oves v frate in na med divjih ebel
v votlih deblih. Neko je opazil pred drvarsko bajto
mlado drvarko s sinkom v naroju. Dan za dnem jo je
hodil opazovat, kako nosi drvarju poldni in veerjo.
Tako bi lahko tudi meni kuhala, jaz pa bi ji nosil
z njiv krompir, bob in zelje.
Medved je tako premiljeval in se odloil: ugrabil je
drvarko s sinkom in ju odnesel v svojo medvedjo jamo.
Z veliko skalno pejo je zadelal vhod, zloil v sredini iz
kamna ognjie in nanosil v kot suhe praproti in povrh
e movirne trave lasane.
Odslej bo meni kuhala to, kar ti bom nanosil! je
ukazal medved drvarki.
In tako sta odslej ivela drvarka in njen sinek v
medvedji jami, saj je medved vedno zavalil pred vhod
veliko peino in nista mogla pobegniti.
Minevali so dnevi, tedni in leta. Sinek je rasel in
rasel, igral se je z medvedom in esto sta se po jami
kotala. Bil je zmerom veji, premajhna obleka se mu je
raztrgala do golega in sasoma se mu je koa pokrila z
dlako, da je bil skoraj tako kosmat kot medved sam.
Neko pa je pri tem kotanju vrgel medveda po tleh in
drvarka se je tega mono razveselila. Sklenila je, da bo
sta o prvi prilonosti zbeala iz medvedje jame.
Neko je medved zopet odel po hrano ter za seboj
skrbno zavalil peino. Ostala sta sama. Tedaj je sprego
vorila drvarka:
Sin moj, zelo moan si.
Res, moan sem kot medved.
Ali more odvaliti skalo pri vhodu?
Poskusil bom, mati! In postavil se je pred vhod ter
napel roke in noge, da so mu zapele kite po vsem ivotu.
Sklonil se je, poprijel, se uprl in skala se je premaknila.
Mati, ste videli, kako sem moan?
Res, moan si kot medved.
Po dolgih letih sta zopet stopila iz medvedje jame.
Glej, zunaj je tako svetlo, v jami pa je bila vena
tema. Tam sredi goe stoji bajta, kjer si bil rojen in
kjer smo sreno iveli, dokler naju ni bil ugrabil medved.
182

Bog ve, kje neki je drvar, moj mo in tvoj oe? Ali se

ivi v bajti in oglari?
Mati, pa zbeiva in ga poiiva!
In res, taaoj sta se odloila za beg in e sta stopala
po medvedji stezi skozi pragozd, ko jima je nenadoma
medved ustavil pot. Dvignil se je na zadnji nogi ter ju
hotel prisiliti, da bi se vrnila v jamo. Tedaj se mu je
drvarjev sin postavil po robu: spoprijela sta se, da so
jima kar kite pokale!
183

Medved pa ga je spravil podse in tedaj je priskoila

e drvarka, da bi sinu pomagala. Medved ga je spustil
z eno apo in zagrabil drvarko. V tem trenutku pa se je
sin izmuznil in vstal, kot bi sprostil napeto mlado bukev.
Ko je videl svojo mater na tleh, je pograbil kamen in
z njim ubil medveda.
Sin moj, strano si moan! Reil si naju jame in
medveda.
Drvarjev sin pa je raztegnil roki, da so mu zopet
zapele miice in bil je ponosen na svojo mo. Mati pa je
rekla:
Pojdiva po tej stezi, da najdeva nao bajto!
In res, odla sta po medvedji stezi skozi goo in
prila na frato, kjer je na tleh bilo polno rnih krogov
zapuenih kopi. Tedaj sta zapazila med debli in ve
jami bel dim in e sta bila pri kopi, kjer je stari oglar
kuhal oglje.
Ljubi mo, ali me e kaj pozna? ga je nagovorila.
Oglar jo je dobro pogledal: Joj, seveda te poznam,
ljuba ena! Kdo pa je ta zverina?
Najin sin je, je rekla in mu povedala, kaj se je
pred davnimi leti z njima zgodilo in kako sta ivela
skupno z medvedom v brlogu.
To je najin sin, moan je kot medved, to se pravi,
e moneji je od medveda, ker ga je ubil. Vesel ga
bodi, kajti mnogo ti bo lahko pomagal pri postavljanju
kop in ganju oglja.
Drvar pa ga vendar ni bil ni kaj vesel, ker je bil
kosmat kot medved, a kljub temu so vsi trije lepo iveli
v bajti.
Poleti je bilo pri drvarski cerkvici egnanje, na ka
terem so se zbrali planinani: kmetje in kmetice, volarji
in kravarice, podirai, agarji in drvarji, oglarji in spla
varji z vozniki; vsi v nedeljskih coklah in domai raevini. Priel je tudi stari oglar s svojim sinom, kateremu
se je vse smejalo, ker je bil tako kosmat.
Glejte medvedarja kosmatega! so klicali.
To pa je oglarjevega sina tako razjezilo, da je po
grabil prvega in z njim premlatil druge. Prvi je le e
malo migal, ko ga je konno vrgel po tleh.
184

Tedaj je stari oglar zagrmel nad njim:

Nehaj! Ne dotakni se ve nikogar, sicer mi jih e
pobije!
Sin ga je ubogal in takoj sta odla z egnanja domov.
V koi pa je rekel starema:
Ne morem ve ostati doma! Po svetu pojdem iskat
sreo. Ko jo bom nael, se vrnem. Ostanita zdrava!
Sreno pot! je zaklicala oglarka jokajo.
In oglarjev sin je odel s pohorske planine.
Pa je dospel do velikega kamnoloma, kjer je delal
neki kamnar. Z golimi rokami je lomil kamenje in peine
ter jih metal na vozno pot vrh kamnoloma. Kamnar mu
je bil zaradi te moi silno ve in ga je vpraal:
Ali bi el z menoj po svetu iskat sreo?
Kamnar je pogledal oglarjevega sina medveka in
kar rono popustil delo ter el z njim v svet.
Blizu pa je rasel velik hrastov gozd in v njem je po
kalo hrastovje. Oba sta obstala in zagledala velikana, ki
je z golimi rokami ruval iz zemlje hraste. Z eno roko jih
je dral, z drugo pa jim je oblomil debele veje, kakor bi
v jeseni pipal repo ter jo obtrgoval. Hrastova debla je
zlagal ob vozni poti na en kup, veje je pa zopet metal na
drugega. Medveek in kamnar postojita, kajti velikan
jima je bil hudo po volji.
Ti si pa moan! Pojdi z nama v svet iskat dela, kruha
in sree!
In res, hrastovnik-hostnik je rono popustil podiranje
in el z njima.
Oglarjev sin-medveek, kamnar in hostnik so hodili
in hodili, pa so prili pred kralja. Oglarjev sin je kralju
lepo razloil:
Ljubi kralj! Mi trije smo najmoneji v tvojem kra
ljestvu. Radi bi delali, a ljudje se nas povsod boje zaradi
nae moi. Zato te lepo prosimo, da nam da dela in
kruha, da bomo tako postali sreni!
Kralj se jih je mono razveselil.
Ravno prav ste prili! Moje tri mlade in lepe here
so mi ugrabili in ni ne vem, ne kje ne kdo in ne kdaj.
* Vse jih ie, a doslej ni e nobenega sledu od nikoder.
Poiite mi jih, e ste res najmoneji v mojem kralje185

stvu. e jih najdete, vas bom bogato obdaril, da ne boste

samo najmoneji, temve tudi najbogateji na svetu!
Trije velikani obljubijo kralju, da bodo ugrabljene
herke tako dolgo iskali, dokler jih ne bodo nali. V
oroarni si izberejo velike puke, se poslovijo in odidejo
na pot.
Napotijo se na visoke pohorske planine, kjer je bila
tako divja goa, da ni mogel noben lovek nikamor. Na
planji si br postavijo bajto, kjer si bodo kuhali in po
ivali, ko se bodo vraali z lova in iskanja.
Domenijo se, da bosta dva vedno iskala kraljine in
streljala divjaino, eden pa bo doma kuhal. Ko pa bo e
kuhano, bo skozi streho potisnil visoko, mlado smreko
z belo plahto na vrhu.
In res, prvi dan odideta oglarjev sin in hrastovnik v
pohorske goe lovit divjaino in obenem iskat sledu za
ugrabljenimi kraljinami. Kamnar pa je ostal v bajti, da
bo kuhal. Medveek in hrastovnik lovita in streljata ter
gledata na streho, e se e vidi smrekov vrh z belo plahto.
Toda na strehi ni bilo niesar. V elodcu se jima vedno
bolj oglaa ura poldnia, na strehi pa e ni. Mahneta jo
v bajto in tam je leal na skromno zbiti postelji kamnar,
ves polomljen in pobit.
Zakaj pa ne da znamenja za poldni? emu lei,
lenoba lena?
Kamnar pa jima pove:
Ni nisem kriv! Lepo sem kuhal srnje meso, ko je
prila od nekod stara baba in zaela: ,Hu, hu, kako
me zebe! Ali se lahko malo pogrejem?' Jaz ji nisem
branil, pri ognjiu se je pogrela pa e pogledala je v
pisker: ,Jej, jej, srnja juha, kako dii! Srnja juha da
stari krvi spet moi, daj mi je kronik.' No, dal
sem ji juhe, tedaj pa me je tako udarila po glavi, da sem
e sedaj ves motoglav. Ona pa je zginila!
e vidim, da si za ni. Jutri ostane ti, hrastovnik,
doma! ukae oglarjev sin.
In res, drugi dan odideta medveek in kamnar na
lov, hrastovnik pa je doma kuhal poldni. Onadva lo
vita in streljata, akata na mlaj z belo plahto, a na strehi
ni zopet ni. Vrneta se lana v bajto, kjer pa najdeta
186

'

hrastovnika na postelji, vsega potolenega in polomlje

nega. Tudi njemu se je zgodilo prav tako kot kamnarju.
e vidim, da tudi ti nisi za nobeno rabo! Jutri poj
deta vidva na lov, doma pa ostanem jaz! Bom videl,
e bom kos stari babi ali ne! ree oglarjev sin.
In tako se je tudi zgodilo. Tretji dan ostane doma
medveek. Kuha in kuha, ko vstopi stara baba in za
godrnja: Hu, hu, kako me zebe! Ali se lahko malo
pogrejem?
Le pogrej se, bable, e te zebe, ji dovoli oglarjev
sin in jo pazljivo ogleduje.
Kuha? Joj, joj, kako dii srnja juha! Ali mi je da
kronik, da si mi stara kri malo poivi? Pravijo, da je
srnja juha tako zdravilna za stare ljudi.
Tudi on ji da kronik juhe, toda ko hoe baba zajeti,
jo udari po roki in ji vse izbije na tla:
Tu ima srnjo juho!
Stara baba br skoi iz bajte za skalo in izgine v
neko votlino, kamor je oglarjev sin takoj zavalil veliko
peino. Nato pa potisne skozi skorjasto streho smrekov
mlaj z belo plahto v znamenje, da je poldni e skuhan.
Kmalu prideta kamnar in hostnik, ki kar verjeti ne
moreta tega, kar jima je povedal oglarjev sin. Najedo se
srnje juhe in mesa ter se domenijo, da morajo to staro
babo dobiti, saj je ujeta v podzemeljski jami. Gotovo je
arovnica in lahko bi jim pomagala iskati ugrabljene kra
ljine. Da pa bodo prili v jamo, bodo rabili debele vrvi.
Br nareejo srobotine, ki jo hostnik potegne z dreves,
kot bi potegnil nit iz lanene kodelje. Srobotino zavozlajo
in spletejo dolgo in mono vrv. Kamnar pa odvali peino,
da se je pokazalo relo globoke jame.
Kdo pojde v votlino? vpraa oglarjev sin.
Oba velikana sta se bala stare babe, zato sta dejala:
Le ti splezaj, saj si jo e enkrat ugnal!
Pa grem! Vidva dobro drita srobotino vrv in, e
bom potegnil zanjo, me hitro povlecita iz jame!
In res spuste vrv v jamo, po njej pa spleza oglarjev
sin. Sprva je bila tema kot v rogu, a im globlje se je
spual, tem svetleje je bilo. Ko pa se z nogo dotakne
tal, je bilo v jami tako lepo kot na drugem svetu.
187

V steni opazi lepa hrastova vrata. Odpre jih in vstopi.

V sobi sedi prelepa deklica, ki se ga takoj oklene:
Rei me, rei! Kraljeva herka sem in stara baba me
je ugrabila. Sedaj sem tukaj ujeta in me uva zmaj s
tremi glavami. e si moan, mu s tole sabljo lahko od
seka naenkrat vse tri glave in reena bom!
Medveek zgrabi me. V tem trenutku pa se prebudi
triglavi zmaj in se zavali proti njemu. Medveek pa
zamahne z meem in mu pri prii odseka vse tri glave.
188

Mene si e reil, mu ree kraljina, toda v tej

drugi sobi je ujeta moja sestra. uva jo zmaj s peterimi
glavami. Da mu bo kos, popij tole udodelno kupo vina.
e jo rei, te bo moj kraljevi oe bogato obdaril!
Drugi pograbi oglarjev sin me, popije udodelno
vino in e leze peteroglavi zmaj proti njemu. Tokrat e
silneje zamahne, da je me kar vistnil skozi zrak in je
zmaju pri prii odletelo vseh pet glav.
Druga kraljeva herka pride iz sobe in ga veselo ob
jame:
Reil si me in bodi zahvaljen! Toda v tej sobi je
ujeta e najina sestra, najmlaja in tretja kraljeva hi.
Rei e njo, etudi jo uva sedmeroglavi zmaj! Vzemi
tale me in popij udodelno vino, ki te bo okrepilo, da
mu bo kos!
Oglarjev sin vzame nov me in res stori vse, kakor
mu je naroila druga kraljeva hi. e se je dvignilo vseh
sedem zmajevih glav proti njemu kot ogromne roke, ki
ga hoejo zgrabiti, stisniti in zadaviti.
Tedaj pa se medveek razkorai in napne telo, da so
mu vse kite zapele, kakor bi bil udaril na veliki zvon.
Ubil sem medveda in dva zmaja, pa bom e tebe! za
vpije in oberoke tako silno zamahne, da se je naenkrat
zakotalilo po tleh vseh sedem zmajevih glav.
Tedaj pristopi k njemu e tretja jetnica in ree:
Pozdravljen, moj reitelj! in ga objame ter poljubi.
Oglarjev sin pa jih popelje do srobotine vrvi, navee
nanjo prvo kraljino in potrese za vrv. Vrv se je dvigala,
dokler kamnar in hrastovnik nista spravila kraljine na
zemljo. Zopet sta spustila vrv in nanjo navee oglarjev
sin drugo kraljino, nato pa e najmlajo.
Tedaj pa zauje z vrha prepir: kamnar in hrastovnik
sta se e prepirala za kraljine! Po dolgem asu spustita
vrv e etrti v jamo. Medveku pa pride na misel, da
bi ga utegnila tovaria iz nevoljivosti spustiti nazaj v
jamo, preden bi ga privlekla do vrha.
Preskusim vaju, e poteno mislita, sklene konno
in navee na vrv skalno pe ter da znamenje, naj poteg
neta. Vrv se dviga lepo poasi, ko v sredini nenadoma
obstane in v hipu zgrmi vse na dno jame.
189

A tako, takna sta vidva? No, le poakajta!

Napoti se iz sobe v sobo, da bi morda nael kje kak
en izhod. Kar zagleda na tleh prelep zlat prstan; na
takne si ga na prstanec, zasue in glej e stoji pred
njim sklonjen star sluabnik, ki ga vpraa:
Kaj ukazuje, presvetli gospodar?
Najprej mi prinesi jesti in piti, ker sem e laen in
ejen, mu veli medveek.
Br je bila miza pred njim polna jedi in pija. Otei
se, nakar zasue prstan drugi in e stoji pred njim nov
sluabnik, ki ga vpraa:
esa eli, prejasni moj gospodar?
Rad bi se reil iz te jame.
Takoj se bo to zgodilo, mu ta odgovori in e stoji
pred njim prelepa koija z dvema paroma belih konj.
Medveek prstan zasue tretji: tedaj oivi vse ka
menje, kar ga je bilo v jami. Iz njega se nenadno pozida
prelepo mesto, polno veselih meanov. Gora se razmakne,
pokae se bela cesta in po njej ga odpeljeta sluabnika v
kraljevo mesto, naravnost pred kralja.
Tam pa sta e bila kamnar in hrastovnik s tremi kra
ljinami. Hotela sta se za svoje plailo oeniti s starej
ima, a najmlaja tega ni dopustila, ker sta svojega to
varia, pravega reitelja, vrgla v jamo.
Ko pa je stopil oglarjev sin pred kralja, mu ta veli:
Ti govori!
Zasluila sta, da bi vaju vrgel v jeo, kakor sta vidva
hotela vrei mene, a sta k srei vrgla na dno jame le
skalo. Vendar jima jaz odpuam, o kralj, tebe pa naj
prosita milosti, ako jima hoe pustiti ivljenje.
Oba velikana sta prosila kralja odpuanja in milosti.
e je tako, je razsodil kralj, potem vam vsem
trem dajem svoje herke za ene. Ti, oglarjev sin, dobi
najmlajo kraljino in po moji smrti postane kralj!
Takoj so se pripravili na poroko trije pari: kamnar
in najstareja, hrastovnik in srednja ter oglarjev sin
medveek in najmlaja kraljina. Ko pa mu je nevesta
pred oltarjem podala roko, je medveku poila kosmata
koa in iz nje je stopil pravi planinar, prelep mladeni
oglarjev sin.
190

Po poroki sta takoj odla na visoko pohorsko planino

do oglarske bajte in poiskala oba oglarja. Veseli so se
objeli, sin pa jima je rekel:
Glejta, nael sem sreo!
Ob zelenem planinskem jezeru je velel postaviti pla
ninski gradi in tja se je takoj preselil stari oglar z eno.
Odslej sta ivela brez dela, pa saj sta se v svojem iv
ljenju dovolj nagarala in namuila. Oglarjev sin, kralje
vi, pa je peljal svojo ljubo enkico v gorski gozd, na
frate med maline, na zapuena in rna kopia, ob jutrih
in veerih pa sta sedla v oln in veslala po zelenem jezeru.
iveli so dolgo in sreno.

191

MEDVED,

PRAI

IN

LOVEC

Na zeleni planini je pohor

skim drvarjem velel graak po
sekati velik pas rne goe.
In res, drvarji so podirali,
klestili, agali in kotalili plohe
po zemlji do voznega pota pod
breino. Odsekano vrhovje, vejevje in poklesti pa so zvlaili na podolgovate grmade in jih zagali. Tako so gorele
tri zelene proge pod breino, veter jih je podkuril in v
ognju in dimu so se spreminjale v tri ogromne ognjene
kae.
Pepel in oglje so raztrosili po trebeniku ter vse pre
kopali; kamenje pa naloili na torovje. Gozdna zemlja
je prvo leto rodila fratni krompir, zelje in repo. V krompiriee pa so drvarji zmladleta posejali sorico, oves, po
mean z ozimno rjo; med itno seme pa je bilo pome
ano e smrekino in hojkino semenje. In vse troje je
lepo vzklilo: oves so poeli e prvo leto, ozimno r ele
drugo leto, smreice pa so rasle, da so jih podrli ele
drvarji drugega ali tretjega rodu . . .
Na tem podolgovatem pasu med rno goo je bil
torej svetlozelen pas ovsa, ki je e pognal latje.
Ko se je neko v trdem mraku vraal drvar iz drvarije proti svoji bajti, se je ob pogledu na oves mono raz
alostil in razjezil.
Na vrhu ozar je stal namre velik rjav medved ter
s prednjima tacama smukal mleni oves z latja ter ga
slastno poiral. Toda to ni trajalo dolgo in e je medved
sedel na vrhu ozar na svojo iroko zadnjico ter se po
njej zapeljal po brezni strmini. S prednjima tacama pa
je sproti osmukaval ovseno latje, kot bi vlail glavnat
lan skozi grebljico. Popeljal se je navzdol do konca te
gozdne njive, malo postal, se ozrl po ovsiu ter se zopet
192

odzibal proti vrhu. Na vrhu pa je znova sedel na zad

njico zraven prvega vleka in se spet popeljal navzdol.
e tretji vlek je povaljal in v ovsiu so bile tri zelene
proge.
To pa je bilo drvarju e preve! Toliko sta se z dr
varko in otroki nadelala in namuila, ko sta kopala gozd
ne poseke in poganine ter krila korenine, zdaj pa vlai
rjavi medved svojo iroko zadnjico preko ovsia ter
osmukava mleno ovseno latje! Takoj drugo jutro gre
h grainskemu lovcu v drvarijo.
Dobro jutro vam elim, kot mi je snoi elel medved
lahko no!
Kaj pravi, medved? Kje si ga pa videl?
Kje sem ga videl! Na mojem ovsu v frati se vozi po
svoji zadnjici in, ko pride do spodnje meje, gre zopet na
vrh ozar in tako se vozi kar naprej, dokler se mu zljubi
in dokler se ne nare mojega mlenega ovsa. Ves oves mi
bo na ta nain osmukal in povlail. Tole vam reem: e
mi ga noete ali ne morete ustreliti, pa dajte puko
meni, da ga bom sam!
Puke ti ne morem dati. Kaj pa vendar misli! Lovec
s sekiro, drvar pa s puko! Ob priliki e stopim tja in
ga ustrelim, pa bo!
e isti veer je el lovec k drvarskemu ovsiu akat
medveda. aka in aka, a medveda od nikoder. el je
e drugo no, tretjo in kot nala ni. Kakor da bi se
na tihem bila domenila: kadar je bil lovec na prei, tedaj
ni bilo medveda, kadar pa je bil medved nad ovsom, tedaj
pa lovca ni bilo na spregled.
Neki veer pa je lovec sedel na visokem toru in a
kal. rn oblak je pokril luno in pohorska tema se je
zapela med vrhovi in nad ovsiem. Tedaj pa se je nekaj
medvedu podobnega prizibalo od drvarske bajte sem in
odlo kar naravnost v oves.
Zdaj te pa imam, mrcina rjava in kosmata!
Lovec je dobro pomeril, pritisnil je na petelinek, po
ilo je in ona ivad se je takoj zvrnila v oves. Previdno
se je splazil do pomendrane njive in, ko je tedaj izza
'oblakov posvetil e mesec, je videl, da ni ustrelil med
veda, temve pravo domae tele!
13 Pohorske pravljice

193

Vraga, to je vendar tele! Pravo tele, ki se je utrgalo

v drvarjevem hlevu in se lo past v oves!
Stopil je k drvarju v bajto ter mu vse povedal.
Drvar pa hud:
Saj vam pravim! Medved mi pore oves, vi pa tele!
Sedaj imam kar dvojno kodo. Lovec, pa ti zamenja
kravje tele z medvedom! To je ravno tako, kot e bi drvar
imel oves za smreko! se je noreval jezni drvar.
Lovec njegovega jezika ni bil ni kaj vesel. Da bi ga
ne raztrobil naokrog kot slabega lovca, mu je tele plaal
ter e naroil, naj mu takoj sporoi, e bi kje zasledil
medveda.
Bom e sporoil, samo da mi takrat e krave ne
ustrelite! Drvar je imel bode jezik kot brinjeve iglice,
lovca pa je v grlu od jeze emelo, kot bi bil jedel same
ovsene otrobe.
Po tem dogoku ni bilo medveda ni ve na spregled.
Drvarjev oves ni ve mikal kosmatinca in tudi lovec je
po goi zaman oprezal za njim.
Drvarka pa je redila tudi svinje, ki so bile hudo po
dobne divjim praiem. Te svinje so bile ploatega in
stisnjenega ivota, dolgih nog in e daljega rilca.
Blizu drvarske bajte je bila velika mlaka, nad njo pa
se je usloila debela, stara bukev. Po deblu te bukve so
rasle drevesne gobe, druga nad drugo, kot bi bil hostnik
nadeval sklede v svoj sklednik. Pri tleh pa je bila bukev
e votla, tako da sta v njeni votlini ob nevihti lahko ve
drila dva bolj suha.
Neko je sonce mono pripekalo in tedaj je drvarka
gnala svoje svinje proti mlaki na pao. ivali so se koj
pognale v mlako, drvarka pa v senco votle bukve, V
blatni vodi so se svinje tako povaljale, da je bilo videti,
kot bi bile v resnici divje. Vse zamazane so leale v vodi
in blatu, le njih smrki in repovi so se vihali nad vodo.
Tedaj pa je prilomastil iz rne goe kocasti mrmra
medved. Ob mlaki je malo postal in pogledal okrogle
smrke ter migotajoe repove.
A, to so divje svinje in merjasci! Ravno prav ste
mi prili! je zamrmral medved in udaril s teko taco po
prvem smrku, da je voda pljusknila in se vzmehurila.
194

Tedaj pa so se svinje
pognale iz mlake s takim
kruljenjem, da je medveda
spreletel strah pred njiho
vimi ekani. Br se je po
gnal proti bukvi. Da bi el
v votlino, je bil prevelik,
zato se je pognal po buko
vem deblu in se dvigal z
gobe na gobo, kot bi sto
pal po narejenih stopnicah.
ele v razsohi zadnje de
bele veje se je ustavil in
pogledal podse. Svojim
oem kar ni mogel verjeti:
s apo si jih je mencal in
praskal, da bi bolje videl.
Svinje so kot nore zbe
ale, za njimi pa so odvihrala drvarkina krila kot pisane
zastave v vetru. Vse je bealo pred njim proti drvarski
bajti, v mlaki pa je obleal ubit doma prai.
Medved je takoj splezal na tla in se spravil nad pra
ia. Drvar pa je hitel po grainskega lovca.
Jaz bom letos res ob vse! Vi ste mi ustrelili tele,
medved mi je porl oves, no, in zdaj mi je ubil e pra
ia. e srea, da mu je baba lahko ula iz tiste votle
bukve! Drvar je bil ves divji.
Ni ne razumem! Kaj pravi, da je zopet storil med
ved? je bilo lovcu nerodno. Drvar mu je moral vse lepo
13*

195

poasi in na iroko praviti, kako je bilo, ko so se njegove

svinje kopale tam v oni mlaki.
Ga e imam, medveda! je naenkrat zaklical lovec.
Tja v bukev greva, pa se bova lepo skrila v votlino in
ga priakala!
In res, proti poldnevu je vzel drvar sekiro, lovec pa
puko in odla sta proti mlaki. Drvar je splezal po dre
vesnih gobah navzgor ter vsako gobo od spodaj nasekal,
le spodnje tri je pustil cele. Nato sta se oba skrila v votli
bukvi ter akala.
akata in akata; zunaj je bilo vroe, kajti poletni
poldan se je e prevesil v popoldne. Skoraj bi bila zadre
mala, ko sta nenadoma zasliala stopinje.
Zunaj je stal pravi divji merjasec ter se pognal v
kalno mlako. Nekaj asa se je kopal in premetaval, nato
pa lepo legel in le rilec in repek sta mu molela iz vode.
Vtem se e zauje lomastenje po gozdu in do mlake se
priziblje medved. Zopet postoji pred mlako, nad katero
trli smrek ter se krotovii rep, ki si odganja muhe in
obade.
Aha, zopet doma prai! zamrmra medved ter
udari s taco po rilcu.
Tedaj pa buh! buh! in iz vode se proti njemu
zapodi divji prai. Medved se ga silno ustrai in zopet se
poene po drevesnih gobah po bukvinem deblu. Tako lepo
je zadnji stopal po njih kot po narejenih stopnicah, zdaj
pa se zano gobe lomiti druga za drugo in medved pade
zvika v sredino mlake. Divji prai se poene za njim v
mlako ter ga prine obdelovati s svojimi ekani. Medved
se ga otepije s apami, da brizga kalna voda na vse'strani.
Kopikata se, da ju je veselje gledati. Kar medved silno
zareni ter jo pri prii ucvre iz mlake v goo. Merjasec
pa za njim!
Tak streljajte e vendar! sili drvar lovca.
Saj bi streljal, a nisem vedel, e ni ta merjasec mor
da tvoj domai prai in bi tako spet bilo treba plaevati
domao ivad! se mu ta izvija in se zraven trese kot
iba na vodi.
Izgovor je dober, etudi ga lisica na repu prinese!
e ste divjega merjasca imeli za domaega praia, potem
196

menda sedaj vendarle niste medveda zamenjali s teletom

ali s kravo!
Da je bil to pravi medved, sem takoj uvidel. A samo
pomisli, kaj bi se bilo zgodilo z nama, e bi medved zlezel
namesto po deblu k nama v luknjo, ali pa da bi naju bil
lepo poakal zunaj!
Vse ivljenje me bo sram! Taka prilonost, pa jo
spustiva! Vi puko, jaz sekiro, pred nama medved in divji
prai, pa ni! je drvar kar zelenel od jeze.
Toda lovec ga je tolail:
Medveda e dobimo o priliki! Vzel je puko, drvar
pa svojo sekiro in oba sta odla vsak proti svoji koi.
Medveda pa precej asa nihe ni videl.
Med tem asom pa je na drvarjevem trebeniku zazorel oves, kolikor ga je e ostalo, drvarka ga je poela
in povezala, otroci pa so snopje znosili na kopico, od
koder ga je drvar na vozici zvozil navzgor k postavljenim
ostrvem. V zemljo je namre z eleznim drogom napravil
luknje, v te pa je z vso mojo zasadil priostrene smrekove
suice. Nanje je zlagal ovseno snopje, da se bo na soncu
in vetru lepo posuilo. Do veera je tako zlagal snopje,
a e mu ga je ostala polna vozica za drugi dan.
Tole bom pa jutri zloil! Obrnil je vozico z ojesom
in rido v breg ter jo s trto privezal k ostrvi, da se ne bi
sama zapeljala po bregu navzdol.
e tisto no pa je priel medved zopet pogledat na
njivo, e je oves e zazoril. Pri ostrveh je kar ostrmel:
Zloili so ga e! Skoraj bi bil priel prepozno. Aha,
to pa je res prelepo od drvarja! Kar vozico mi je nastavil,
da mi ne bo treba trgati snop ja z ostrvi!
In res, rono se je spravil na vozico ter priel osmukavati zreli oves. Toda vtem se je trta pretrgala in vozica
je zaela tei po bregu. Medved se spoetka ni takoj
zavedel, kako in kaj je z njim in vozico; ko pa se je, je
bilo e prepozno. Vozica je drvela s tako naglico navzdol,
da ni imel ve asa, da bi skoil z nje.
Vedno hitreje je drvela vozica ez strnie ter poska
kovala preko torov do roba gozdne njive, kjer je bila
- vozna pot globoko vrezana v strmi breg. Tam se je vse
prevrnilo, tako da je letelo po zraku vsako posebej; med197

ved zase, snopje in vozica tudi. Medved je priletel na

vozno pot s tako teo, da je videl pred seboj tiso zvezd
in je mislil, da se je razletel v drobne kosce in sonni
prah. Tako je leal vso no v globokem klancu.
Ko se je po planini e svitalo, se je toliko zavedel in
zbral, da je vstal ter s apami stolkel vozico ter zdrob
ljene kosce razmetal na vse strani. Majal se je poasi,
kajti vse ga je tako grozansko bolelo, da mu je v sklepih
kar kripalo.
Ta prekleta njiva me e ne bo ve videla! je dejal
ter se zavlekel v rni les. e srea, da me ni dobil kak
prai ah lovec! Saj bi sedaj celo njegov pes zalegel.
Zavlekel se je v svoj brlog in preleal vso lepo jesen.
Medved v brlogu, lovec pa v bajti in po goi.
Vsepovsod je stikal za njim, a medveda le ni mogel
nikjer zaslediti.
V pozni jeseni je nekemu pohorskemu vozniku crknilo
kljuse.
Presneto, preve plohov sem naloil, ali pa je bil
konj prestar ali pa je bilo kar oboje skupaj! je rentail
jezni voznik.
Tedaj pa je ravno prinesla pot tam mimo lovca. Temu
pa bi prilo crknjeno kljuse ravno prav, zato je rekel:
Ve kaj? Zmeniva se zanj; nastavil bi ga medvedu!
In res, voznik ga je rade volje prodal in ga e po
tegnil v goo k lesenemu stojiu in lovski utici., Tam je
lovec privezal kljuse k smrekovi suici.
Tako, e bodo medvedje lani, bodo e prili nad
mrhovino in pod moj strel! In lovec je zadovoljen odel
domov.
Nato je lovec prenekatero no preul na visokem
stojiu ter v svoji gozdni utici. A vse zaman, medved ni
hotel priti blizu! Ko pa neko no lovca ni bilo na stojiu,
se je iz svojega loa privlekel medved, zakaj njegov raz
boleli trup se je e toliko pozdravil, da si je lahko el
iskat hrane.
Ovsa sedaj gotovo ne bom ve nael! je mrmral
gredo. Morda pa najdem e kaj eloda. Na strd divjih
ebel pa e pomisliti ne smem, kje neki! Tedaj pa se
mu je smrek razburil; ovohal je bil mrhovino. V tre198

nutku je pozabil na kripajoe ude in sklepe in e je bil

pri smrdljivem kljusetu.
Lovec je pa res dobrega srca! e privezal mi ga je,
da mi ne bi uel! je zamrdal in se rono spravil nadenj.
Medved je takrat zajtrkoval, poldnial in veerjal za vse
dni nazaj in za lane dni naprej, pa mu ga je e precej
ostalo.
Ostalo si potegnem k brlogu, saj bo kmalu zima! In
res je to storil.
Lovec pa je e isti veer zopet priel na preo, a tokrat
ni videl ne medveda ne kljuseta in ne suice, za katero
ga je bil privezal.
To je pa e od sile! se je lovec jezil proti drvarju.
Ves teden, vse veere in noi sem ga akal, pa ni! Ko
pa me eno samo no ni bilo na stojiu, je mrcina prila!
Bodite vendar pametni! Takrat pred bukvijo ga vi
niste hoteli, zdaj se pa njemu ni hotelo. Za to jesen je
kar preskrbljen! Kaj pa mislite, tako kljuse! se mu je
rogal drvar.
Pred zimo bo e gotovo priel kam na svetlo, da se
pred spanjem nare. Ve kaj, e enkrat mu nastavim!
A tokrat bomo izkopali globoko jamo, jo pokrili s smre
jem, na vrh pa bom poloil kako drobovino, saj bodo
menda e zaeli klati domae svinje!
To ne bi bilo ravno slabo, toda e vam e prej zaspi,
potem ga bo morala drobovina akati do pomladi! Jaz
pa takole mislim: takrat bi bili morali ugati po njem,
takrat, pred bukvijo!
Tak bodi no tiho in daj mi s tem e mir!
Dogovorila sta se, da bosta izkopala ob voznem potu
globoko jamo, v katero bi se morda vendarle ulovil ta
presneti medved. In res, skopala sta jo s strmimi stenami,
jo pokrila z zelenimi smrekovimi vejami in mahom, tako
da so bila tla takna kakor drugod po goi. Nad sre
dino jame pa sta poloila zopet mrhovine.
akala sta ga in akala, a ni.
Ta kosmata mrcina menda voha, da ga akava! Ko
naju ne bo, bo pa priel, le verjemite mi! je trdil drvar.
In tako je tudi bilo. Ko je neko no zaelo po planini
sneiti, je lovca in drvarja preve zeblo v roke, da bi ga
199

akala, zato sta odla v svoji bajti. Tedaj je prilomastil

medved ter br zavohal mrhovino, ki je bila nastavljena
nad izkopano in pokrito jamo.
Tokrat pa je ni niti privezal! Sumljivega tudi nikjer
ni ni. Naj bo pa e ena veerja pred zimo in spanjem!
In odmajal se je proti smrdljivi vabi.
Komaj pa je stopil na izkopana tla, je zgrmel v jamo.
Drugo jutro pa je el grainski lovec po goi na
ravnost k jami, ki je zijala v belem snegu. Bal se je e,
da ni vanjo padel kdo drugi namesto medveda. Toda to
krat se je ujel pravi! Nameril je in konno le ustrelil
zadnjega pohorskega medveda.
Drvar pa je spet jezikal:
e bi vas ne bil sam poakal tam v jami, bi ga tako
ne dobili!
Ob vozni poti na pohorsko planino pa e danes kaejo
to jamo, kjer je konal zadnji pohorski medved.

200

P O S O J I L O

I N

V R A I L O

Neko je visoko na planini

drvaril drvar, lesoval in oglaril,
pozimi pa s sanmi sankal drva k
vodni rii.
Na planino pa je priel neko
sam kralj in naletel na drvarja.
Nekaj asa ga je opazoval pri
njegovem delu, nato pa ga je vpraal:
Koliko zaslui?
est zeksarjev! mu odgovori drvar.
To se je kralju zdelo malo, zato nadaljuje:
Pa lahko ivi z njimi?
O, pa! Lahko, ker moram! Lepo si jih razdelim
takole: dva vrau jem, dva posojujem, dva pa imam za
svojih dva in trideset!
Kralju se je to zdelo zelo udno. Sprauje in sprauje,
toda drvar mu odgovarja zmerom enako. Zato kralj pre
miljuje, kako bi vendarle zvedel od drvarja, na kaken
nain lahko tako imenitno gospodari. Sklene poslati svoje
ministre k njemu na planino, drvarju pa ree:
Ker zna dobro raunati in e bolje gospodariti, tako
da lahko od estih zeksarjev dva posojuje, dva vrauje,
a z dvema redi e svojih dva in trideset, ti bom poslal
na planino v rejo tri kotrune. Dobro jih ostrizi!
Bom, astivredni gospod! ree drvar in nadaljuje
z beljenjem plohov.
Kralj se vrne v prestolno mesto in takoj polje svo
jega prvega ministra na planino k drvarju.
Koliko zaslui? ga vpraa minister.
Drvar mu pove tako, kot je povedal kralju. Ker pa
mu je kralj dejal, da mu bo poslal kotrune, ki naj jih
dobro ostrie, je zahteval od ministra za svoj odgovor
veliko denarja. Minister mu ga res da.
201

KNJINICA JOSIPA
SLOVENSKA B ii

! i* !<a
i

PIONIRSKI ODDLK

Odide prvi in pride drugi minister skuat drvarja,

kako more s tako majhnim zaslukom iveti pa e vra
ati in posojati. Toda drvar mu odgovori enako kot pr
vemu in ostrie tega kotruna e za vejo vsoto de
narja. Resnice mu pa le ni povedal.
Odide drugi minister pa pride e tretji skuat dr
varja. Kako more vendar vraevati, posojati in e pre
ivljati svojih dva in trideset? Tudi temu ministru odgo
vori z istimi besedami in tudi tega kotruna ostrie e
za vejo vsoto. Skrivnosti mu pa le ne razodene!
Tedaj se kralj razjezi na svoje ministre in polje
na visoko planino po drvarja. Drvar se oblee v boljo
obleko, si natakne na noge najbolje javorove cokle in
odide na dvor. Pred kraljem se popraska za uesi in
odkal ja :
Kaj zapovedo, astivredni gospod?
Sedaj mi pa konno le povej, kako preivlja svojih
dva in trideset pa e vrau je in posojuje!
Drvar se zasmeje in kralju razloi:
Vidite, gospod! Res zasluim samo est zeksarjev.
Od tega dva posojujem porabim za otroke, ki mi bodo
na stara leta vraali; dva vraam svoji stari materi, ki
me je tako skrbno vzredila; no, in dva imam pa za svojih
dva in trideset zob!

Tedaj kralj pohvali drvarja in ga povrhu e obdari!

202

OD

K D A J

R A S T E J O

G O B E

Zmladletno sonce je pogrelo po

horsko zemljo, majniki de jo je
namoil in tedaj je po zelenih pla
ninah zadialo po gobah. Za goba
mi je lo vse: kmetice, drvarke, pa
stirji, pastirike ter ivina s pae.
Lepega jutra je drvarka Katranja vstala, e preden
se je zael po planinah delati dan. Prebudila je e svojo
deklinico.
uje, zdaj pa le pokoncu, e hoeva nabrati kaj gob.
Deklinica, ki se je komaj prebudila iz spanja, si je
s pestmi mela oi, nato pa rono skoila s klopi za pe
ter obe nogi sunila v stare cokle.
Le hitiva, da bova prvi v goi! je drvarka priga
njala svojo drvariko. Zajtrkovali bova potem, ko se
bova vrnili. Tedaj nama bodo ganci z mlekom tudi bolj
diali!
Saj je v goi vendar tema pod vejami in gob e
videli ne bova, se je bala deklinica.
Le ni se ne boj! Jaz dobro vem, kje rastejo gobe
kar na kupu, pa ne bi rada, da bi nas kakni poljanci ali
kake gorske babe prehitele. Deklinici je dala trtnato
koaro, sama pa je vrgla na svoj hrbet ko. Pred bajto
se je drvarka e skrbno ozrla na vse strani, e ju kdo
ne vidi.
Ne bi imeli sree, pa e gobje prostore bi kakna
baba za nama zvohala! In skoili sta za mejo, kjer so
v jutranjem mraku molale smreke in hoje. S trave se je
pred coklami ulivala rosa, potegnili sta z rokami po njej
in potem po licih ter se tako rosili, da bo ve sree.
Prili sta na travnik ob robu gozda, ko se je e ne
koliko videlo. Tu na tej jasi vedno najdem kakno gobo.
Le poglej tamle pod smrene koke in veje privzdigni!
203

je rekla drvarka in deklinico poslala tja, ker je dobro

vedela, da je tam vse polno gob. To je storila zato, da bo
drvarika imela z njimi ve veselja in da jih bo drugi
e sama la rada nabirat.
Eno e imam! je vsa srena zavpila drvarika.
Nikar se ne deri, sicer bo e kakna baba ula, kje
jih nabirava! Drvarka je e sama stopila k njej, da vidi,
e je goba prava in da se razgleda malo naokrog.
Prava je, prava! Le ii tod okoli, ker goba nikoli ne
raste sama. V bliini bo prav gotovo e njena tovariica!
Drvarkine oi so bile tako navajene gob, da bi zagle
dala vsako, ki je komaj s svojim klobukom pririla iz
zemlje. Ljudje so pravili drvarki, da najde gobo, etudi
bi sam vrag sedel na njej. Vrtela se je v velikih krogih
okoli koevja, saj je teko in radovedno akala, kdaj bo
deklinica zagledala e ostale gobe.
Ta je napenjala oi, hodila sem in tja in privzdigovala
koevje, dokler ni nenadoma veselo zavpila:
Mati, mati, tule sta pa kar dve skupaj zrasli! Po
glejte, kako sta lepi! Izdrla ju je ter vsa srena in po
nosna pokazala materi.
Vidi, to sta gobja bratec in sestrica.
Kaj, brat in sestrica? se je drvarika mono udila.
Seveda. No, pa tule poglej, kaj sem jaz nala! Vidi,
to je pa stara goba z gobicami, mati z otroki! Te go
bice pa so bile e tako bele in drobne, da bi jih bila
drvarika sama s coklami prav gotovo vse pohodila. Ho
tela jih je poboati.
Nikar se jih ne dotakni, ker potem ne rastejo ve!
To no so prikukale na dan. Le poglej jih, kako so
drobne. Zdaj jih pa lepo pokrijva z listjem, kajti e jih
bo videla e kakna hudobna in kodoeljna babnica,
bodo vse rvive!
In res, ez gobjo druinico sta posejali zelenega listja
in iglija. Iz jase sta krenili v brezinje, kjer pa so e
leali gobji otrebki poleg gobjih jamic v zemlji in mahu.
Tu jih je nekdo e pobiral in jih je kar sproti tre
bil! se je jezila drvarka. Tukaj e ne bova nali ve
gob. Skoiva e v hrastov gaji, tam rastejo isto rne
krave. Seveda, e so se e pokazale!
204

Poasi sta pregledali

ves gaji, a zaman. Niti
ene nista nali!
Ne rastejo e, a pro
stor si le dobro zapomni!
Tu okrog jih je po na
vadi vse rno. Neko sem
jih samo na tem prostoru
nabrala poln ko!
Iz gajia sta jo mah
nili po klancu in vozni
poti v smrekovje v
pravo rno goo. Sto
pinje so e jima ugrezale
v mahu, pod coklami se
je polegala praprot in
jima moila hodna krila,
da so bila e kar okrogla
in isto trda. V smrekovju je dialo po gobah
in po jutranji rosi, po
zelenem mahu in solzei
se smoli. Tedaj pa je sko
zi iglievje posijalo mla
do sonce. Med vejami so
se svetile rosne pajkove
mree, kot bi bile posute
s samimi drobnimi biseri.
Tu pa ni bilo e niko
gar, ker je pajevina e
cela. Ta prostor je tako
skrit, da vem zanj le jaz.
Pred leti sem tu pobrala
gobjo kraljico! je zau
pala drvarka svoji deklinici.
Gobjo kraljico? Drvariki so se svetile oke
kot dve veliki rosni kap
lji na pajkovi mrei.
205

Seveda, gobe niso same. Tovarii imajo tovariice in

bratci sestre, otroci matere in matere otroke. Vsi skupaj
pa imajo svojo gobjo kraljico. Le iiva, tukaj rastejo
gobe in nabrali jih bova toliko, da bova nesli domov poln
ko in polno koarico!
li sta malo naokrog in e sta epeli na mahu kot
koklja na svojih pietih. Toliko je bilo gob, pravih go
banov krav, sivih dedcev in rdeih turkov, rumenih
lisik in medvedjih tac . . .
Polna koara, poln ko.
Sedli sta na hlod ter z noiki prieli trebiti gobe,
kajti pravi gobarji in gobarke ne smejo nositi gobjih
otrebkov iz gozda. Gobe ne bi potem rade rasle, etudi
bi jih veter zasejal. Stare pa je tako treba pustiti nedo
taknjene za seme.
Dekline, zapomni si, goba je pravi boji dar!
Toda e ne bi bilo Kristusa, ne bi bilo na tem svetu niti
ene gobe! je rekla drvarka.
Kako pa je Kristus ustvaril gobe? In od kdaj ra
stejo? Drvarika je to vpraanje tako hitro zastavila,
da je rdeemu turku odrezala kar pol repa, namesto da
bi ga bila lepo obrezala.
Drvarka, stara gobarka, se je obrisala okrog ust ter
zaela:
To je bilo takrat, ko sta po nai zemlji e hodila
Kristus in njegov tovari sveti Peter, ki pa tedaj se
veda e ni bil svetnik. Hodila sta tudi po naih planinah
in drvarijah. Pot ju je vodila skozi belo brezinje, po tem
nem kostanjevju in hrastovju, po redkem borovju in go
stem smrekov ju, po travnikih med goami ter po obzi
danih zadelah, po gajih in gajiih . .. Hodila sta e vse
jutro in ves predpoldan, ko je sveti Peter postal hudo
laen. Seveda, kako bi ne postal laen, e pa je bil e od
prejnjega dne te. Rad bi poldnial, posebno ker mu je
Kristus vso pot govoril o nebekem kruhu.
Tedaj se je Peter spomnil na zemeljski kruh, na lep
kos domaega zmesnega kruha iz rene in penine moke,
ki ga je nosil s seboj v torbi. Petra je bilo sram, da
bi jedel zemeljski kruh, medtem ko je Kristus govoril le
o nebekem kruhu. In Kristus je govoril, pa mu e na
206

misel ni prilo, da bi Petru dejal: ,Tak, Peter, pa malo

sediva in juinajva kruh!1 Ni takega se ni hotel Kristus
spomniti.
Tedaj je Peter malo zaostal, odlomil griljaj kruha
ter ga dal v usta. Ravno v tem trenutku pa ga je Kristus
poklical: .Peter, kje pa si? Peter je br vzel iz ust gri
ljaj kruha in ga vrgel po gozdu. .Gospod, tukaj sem!1
Kristus pa je rekel: ,Pridi semkaj, nekaj ti hoem
povedati! lovek ne ivi samo od kruha, temve od vsake
besede, ki pride iz ust bojih!1 In z desnico je naredil
kri po gozdu.
Po travnikih in panikih ju je vodila pot. Ker Kristus
le ni ni omenil, da bi sedla in pojedla kruh, je Peter
zopet malo zaostal, segel v torbo in vtaknil griljaj kruha
na skrivnem v usta.
Toda Kristus ga je prav tedaj zopet poklical in Peter
je znova vrgel griljaj po travniku ter se mu oglasil.
Kristus pa je z desnico naredil kri.
In tako sta hodila in hodila e ves popoldan, Kristus
spredaj, Peter za njim. Kadar koli je Peter skrivaj dal
v usta kruh, vsakikrat ga je Kristus poklical in vsakikrat, ko je Peter vrgel griljaj stran, je Kristus naredil
kri. In tako je Peter zmetal ves kruh kriem po trav
nikih in gajiih, po zadelah in mejah, po brezinju in smrekovju, po borovju in kostanjevju. Kristus pa je vsak
griljaj in vsako kruno drobtino blagoslovil in iz vsake
blagoslovljene drobtine je zrasla uitna goba.
Le enkrat Kristus ni bil naredil kria in iz tistega
griljaja so zrasle gobe brez njegovega blagoslova; to
so strupene, hudieve gobe, ki takoj pomodrijo in por
nijo, e jih preree ali odlomi. Takih hudievih gob se
izogiba ivina in e celo pol se jih ne loti.
Nazadnje pa je Kristus utrujen le sedel na tor, Peter
pa v skrbeh malo vstran na drugega.
,Peter, zdaj pa le daj iz torbe kruh!1 mu je velel
Kristus.
.Gospod, ni ga ve! Skrivaj sem ga zmetal po trav
nikih in goah.1
,Vem to, Peter! Zato sem pa sproti blagoslavljal in
ustvaril novo rastlino. Odslej bodo rasle tudi gobe!1
207

In res, od tedaj rastejo vsako zmladlet, poleti in je

seni kostanjevke, borovke in torovke, krave, turki in
dedci, glive, lisike in medvedje tace; vmes pa e stru
pene munice in hudieve gobe!
Drvarka Katranja je konala svojo pripovest o gobah
in odla z drvariko domov, kamor sta prinesli poln ko
in polno koarico lepo otrebljenih gob.
Po pohorskih planinah in zelenih travnikih pa veter
e vedno seje gobovo seme, iz katerega rastejo blago
slovljene gobe, bratci in sestrice, tovarii in tovariice,
matere z otroki ter njihova kraljica.

i'

208

Neko je stal visoko nad bi

strim potokom grad, ki je danes
e v razvalinah. Na njem je te
daj ivel star graak.
Ob bistrem gorskem potoku
pa je pod vodno zapornico stal
mlin in v njem je prebival ubog
mlinar. V mlinu so ropotali mlinski kamni in prepevali
mlinarjevi otroci.
>
Pa je priel neko stari graak k ubogemu mlinarju
in mu rekel:
Potrebujem ribia, mladega in izkuenega.
Te besede je slial najstareji mlinarjev sin in hitro
je stopil pred grofa, reko:
Prejasni gospod, vzemite mene v slubo!
Ali zna loviti ribe? Nisi morda e premlad?
Mlad sem, a premlad ne, da bi ne znal loviti rib. Ni
ribe. ki je ne bi ulovil, je trdil mlinarek.
e res zna ribariti, te vzamem v slubo! Lovil bo
v mojem potoku, toda vse, kar bo ujel, je moje. Naloviti
mi pa mora z roko ivih rib. Dal jih bo v ebriek ter
jih nato spustil v mojo zaveso, da jih bom imel pri roki,
kadar se mi jih bo poljubilo! In grof je odel po strmih,
kamnitih stopnicah na grad.
Mlinarek pa je vzel ebriek in el ribarit. Za mlinom
je drala pot ob potoku navzgor k zelenemu tolmunu, v
katerega se je preko rne peine poganjala umea voda.
Lovil je in lovil, a niti ene ribe ni ulovil! alosten se je
vrnil v mlin in jokal:
Zgubil bom slubo in moral bom iti po svetu iskat si
drugega dela.
Mlinar pa ga je oetovsko tolail:
Ribariti mora e v jutranjem mraku, ko se ribice e
14 Pohorske pravljice

209

niso najedle rvov, muic in kobilic, ko so e skrite v

vodnih deicah. Tedaj jih lahko ulovi kar z roko ali pa
nastavi z vejami zakrit ko. Da pa ne bodo videle z bi
strimi omi tvoje roke, vrzi nad slap mehke zemlje, da
bo skalil gorsko vodo. Le ni ne joi!
In res, drugo jutro vstane e navsezgodaj, vzame e
briek in odide po stezi ob gorskem potoku do tolmuna.
Nad slapom skali z zemljatimi vaami isto vodo in po
prosi e svetega Petra, nebekega ribia, da mu da svoj
blagoslov. Priel je urno loviti z roko. Ni bilo e poldan,
ko je e imel poln ebriek ivih gorskih postrvi. e en
krat je segel z roko v deico za kamen, otipal je ribico,
jo stisnil in glej ulovil je zlato ribico!
Ves sreen jo je hotel hitro vtakniti v ebriek. Zlata
ribica pa ga je prosila:
Mlinarek, mladi ribi, ne vzemi me s seboj, kajti
v grofovi kalni zavesi bi umrla!
V nai kleti imamo leseno kadiko, vanjo ti napeljem
iste vode iz pohorskega potoka, samo da te bom lahko
gledal!
Tudi v tvoji leseni kadiki bi umrla. Izpusti me,
zakaj jaz sem ribja kraljina. Vse elje ti bom izpolnila,
samo v potok me izpusti!
Mlademu ribiu se je zlata ribica zasmilila, zato ji je
dejal:
e se mi bo vedno prikazala, kadar koli bom priel
k slapu, te izpustim!
Ribica mu je obljubila in veselo je skoila v potok.
Mladi ribi pa je ebriek, poln ivih postrvi, odnesel na
grad. Tam ga je zagledal sam graak:
No, moj mladi ribi, ali si vse ribe prinesel?
Prejasni gospod, vse postrvi so tu! Le eno sem iz
pustil v potok, ker me je tako milo prosila in je bila vsa
zlata. Ribja kraljina je bila.
Tedaj se je prejasni gospod grof silno razjezil nad
njim:
A tako? Zlato ribico si izpustil? Naroil sem ti ven
dar, da mi mora prinesti vse ulovljene ribe. Za kazen ti
nalagam prvo delo: do veera mi mora na grajskem
dvoriu vsaditi tri trte, ki se bodo spenjale po grajskih
210

stenah do mojih oken. Prva mora zeleneti in biti cvetoa,

druga naj ima zeleno grozdje, na tretji pa mora dehteti
zrelo grozdje. In ko prva odcvete in se zavee, mora druga
e zoreti, a grozdje tretje se mora e solziti v stiskalnici.
Tako se mora vrstiti, da bodo trte vedno cvetele, zorele
in se solzile. e tega ne stori, bo izgubil glavo!
Mladi ribi je prijokal v mlin in potoil oetu svoje
gorje, a mlinar mu ni vedel pomoi. Tedaj se je mlinarek
14'

211

spomnil zlate ribice. Br je stekel k tolmunu, sedel na

skalo in e je bila zlata ribica pri njem.
Zakaj si tako alosten, moj mladi ribi?
Kaj bi ne bil, ko pa moram zaradi tebe umreti. In
povedal ji je, kakno nalogo mu je naloil grof.
Teka je ta naloga, a bo e lo! Pojdi h grofu na
grad in mu povej, da je delo e izvreno, mu je rekla
zlata ribica in izginila. Ribi je takoj odhitel po brenih
stopnicah na grad. Na grajskem dvoriu so e cvetele,
zorele in dehtele tri trte in v stiskalnici se je solzilo
grozdje.
Prejasni gospod, kar ste ukazali, sem naredil!
Sem e videl. A s tem tvoja kazen e ni konana,
mu je odgovoril grof in ga peljal z gradu v strm in glo
bok klanec, kjer sta po obeh breinah rasla grmovje in
ostroga.
Do jutri mi zravnaj ta klanec v ravno polje z njivo
in travnikom. Na njivi mora zoreti penica resica, a pe
nico golico morajo e eti anjice, na travniku pa kositi
kosci. e tega drugega dela ne kona, bo izgubil glavo!
Mlinarek se je mono razjokal in stekel po kamnitih
stopnicah naravnost k zelenemu tolmunu pod slapom in
sedel na rno peino.
In e je bila pri njem zlata ribica in ga vpraala:
Zakaj joe?
Kako ne bi jokal, ji je odgovoril in ji povedal drugo
delo, ki mu ga je za kazen naloil grof, ker je njo izpustil
v bistri potok.
Pojdi na grad in povej grofu, da je delo konano,
mu je rekla in skoila v potok, mladi ribi pa je po kam
nitih stopnicah odel na grad. e gredo je videl valoviti
penico resico, anjice so ele zlato golico, a po travniku
so prepevali kosci. Poiskal je grofa in mu rekel:
Prejasni gospod, delo sem izvril!
Sem e vse videl z mojega okna. Toda izvriti mora
e tretje delo. Oenil se bom in napravil bom veliko go
stijo. Na gostijo pa mi povabi svetega Petra iz nebes in
na njegovem kroniku mora biti peena zlata ribica, ki
si jo ti izpustil! e tega ne izvri, bo izgubil glavo.
Tega pa ni mogoe storiti, je dejal mlinarek in
212

spet prijokal k tolmunu, sedel na skalo in e je bila ribiea

pri njem.
Zakaj joe? ga je vpraala.
Kako tudi ne bi? Svetega Petra moram povabiti na
grofovo gostijo in tebe moram uloviti, sicer bom izgubil
glavo, je ihtel ribi.
Tega dela pa ne zmorem sama. Pojdi ez tri gore in
na etrti bo videl steber od zemlje do neba, ob stebru
pa moa, ki ne bo dosti manji. Njega poprosi za pomo.
Divjal bo, a ni se ga ne boj, mu je rekla in e je skoila
v zeleni tolmun pod slapom.
Mladi ribi pa je el ez tri gore in e je videl na etrti
gori steber, ki je segal od zemlje do neba, ob njem pa
moa. Njuna senca je pokrila vso dolino. Mo ob stebru
je divjal, a br, ko je priel fanti blizu, se je lepo umiril.
Ribi mu je povedal, kdo ga poilja in zakaj.
Tako predrzen je tvoj' grof? Samega svetega Petra
si upa vabiti na svojo gostijo? Ulovi zlato ribico, pojdi z
njo na grad ter povej grofu, da pride za vama tudi sveti
Peter! mu je velel.
Mladi ribi se je velikanu ob stebru lepo zahvalil in
odel naravnost proti tolmunu. Tri dni je hodil ez tri gore
in tri doline, da je priel tja. Sedel je na peino in e je
priplavala k njemu zlata ribica, kateri je br vse povedal.
Tedaj pa se je zlata ribica pognala iz zelenega tolmuna
v zrak med vodne kapljice in roso slapa, izginila v mav
rici in e je iz uma priplavala k njemu ter sedla na pe
ino kot ribja kraljina. Obleka iz zlatih lusk se ji je
bleala kot sonce. Prijela ga je za roko in mu rekla:
Reil si me. Pojdiva v grad na gostijo, saj bo za
nama priel sveti Peter.
In odla sta na grad ter se pokazala grofu. Ta pa je
stopil h kraljini:
To je moja nevesta, ribja kraljina iz zelenega tol
muna pod grajskim slapom! je rekel grof. Ribia pa
uklenite in obglavite!
Tedaj pa je hipoma stal pred njim sam sveti Peter.
Tako predrzen si torej, da si se me upal povabiti?
In to ne na svojo gostijo, ampak na svojo goljufijo?!
Strana bo kazen!
213

In v trenutku je stari grof okamenel, a njegov grad se

je poruil v same razvaline.
Mladega ribia in ribjo kraljino pa je takoj poroil
sam sveti Peter ter ju peljal na oetov dom, v mlin ob
potoku, kjer so naredili veselo gostijo. Mlinar in mlina
rica sta stregla eninu in svatom, pomagal pa jima je
sam sveti Peter.

214

Pohorski steklar

P O H O R S K I

S T E K L A R

Neko je ivel graak, ki je imel visoko na pohorski

planini svoj lovski gradi. Bil je neki tako bogat, da je
lovek lahko nekaj dni hodil po njegovem svetu, pa ga
e ne bi prehodil: toliko je imel zemlje. Na tej zemlji pa
je rasel lep bukov in hojev gozd in v obe goavi so se
bili zagrizli podirai z agami, sekai s sekirami, drvarji
in oglarji, tesarji in agarji. Iz teh goav so poleti vozili
vozniki z ivino, pozimi pa sankai z velikimi samotenimi
sanmi. Iz pohorskega gozda so spravljali dozorel in mlad
les, v njem pa so se svetile vedno nove poseke, frate in
drvarije.
Ko so vsi ti gozdni delavci zlesovali na eni planini,
jih je graak poslal na drugo, iz drvarije v drvarijo. Iz
tega lepega gozda in pohorske zemlje ter iz znoja svojih
ljudi je hotel e ve denarja. In postavil je visoko na
planini pohorsko steklarno.
Ob potoku je po lesenih lebovih truala ez kolesa
bistrica ter gonila age in mline ter grainsko steklarno.
Za steklarno so kar na graakovi zemlji kopali belosiv
kamen, nekaken pesek pa so morali pohorski vozniki
voziti iz doline po globokih klancih na planino k novi
steklarni. Vode je bilo v potoku dovolj, potrebno oglje pa
so v drvariji kuhali in gali graakovi oglarji.
V steklarni so pohorski steklarji meali zmlet ka
men, ga v velikih peeh topili v tekoo steklovino ter iz
nje z dolgimi pihalnimi cevmi pihali steklenice in ku
pice, ki so nekaj trenutkov na koncu cevi arele kot rdee
roe in kelihi, dokler se niso ez as ohladile. V steklu
pa so ostali mali raztegnjeni mehurki kot razlite solze.
Solze v pohorskem steklu . . .
Steklarski nosai so steklenice in kupice lepo za
vijali v mehko lasano ter jih na rahlo zlagali v velike
koe. Potem pa kar roe na ramena, koe na hrbte, pot
217

pod noge in v dolino, na ceste s pohorskim steklom. Na

planini pa je po lebovih nenehno truala bistrica ter
gonila vodna kolesa, ki so drobila in mlela kamen. Bu
kova drva in oglje je gorelo v peeh, v topilnicah je
arelo steklo, steklarji pa so namakali cevi v areo ste
klovino ter pihali, kot pihajo otroci mehurke iz milnice.

m '
Neko je mlad pohorski steklar meal steklovino, ko
sta pritekla k njemu njegova otroka, Nandek in Nanika.
Oka, oka!
O moje dekline! Ti moj steklarek! Oba je objel
krog vratu ter ju udaril po likih.
Oka, poldni sva ti prinesla! sta hitela otroka.
Nanika je br postavila na klop lonek, ga odkrila ter
zasadila leseno lico v drvarski monik iz koruzne moke
in krompirja.
218

Oka, takoj mora jesti, sicer se ti bo shladil in po

tem ne bo dober! Bog ti egnaj! je rekla Nanika.
Takoj, ti moja mala gospodinja! je dejal steklar,
ji vzel jed in mimo jedel kuhan in peen monik. Otroka
pa sta e bila pred topilnikom in Nandek je le z veliko
teavo meal raztopino.
Da se mi ne opeeta! je zaskrbelo steklarja.
Saj nisva drvarska! Oka, videl bo, kaj znava! Oba
sta kar arela od veselja. Vzela sta dolgi cevi, ju pomo
ila v areo raztopino, ki se je na koncu pihalne cevi
zvijala in vlekla kot kruno testo, ter zapihala v ustnike.
area kepica steklovine se je okroglila v steklen mehur,
velik kot oreh.
Oka, poglej, zlat oreh! je bila Nanika vsa srena.
Poglej, moje zlato jabolko! se je ponosil Nandek.
Toda zlat sijaj kmalu mine! Vidita, je e konec vaji
nega zlata! Vzel jima je pihalnika ter oba steklena me
hurka spretno odbil, da se nista strla. Poloil ju je v
vroo pe, da se poasi ohladita. Otroka sta bila vsa
srena, lica so jima bila rdea kot maline v frati, oke pa
so se jima svetile kot zlati stekleni orehi. ..
Steklar ju je stisnil k sebi: e vidim, oba bosta ste
klarja!
Nanika pa je bila iznajdljiva in je mislila dale na
prej, do zime in boia.
Ve kaj, oe? Napihajmo e ve zlatih orehov in ja
bolk, da jih bomo za boi obesili na hojko pod stropom!
Pa jih dajmo! Jaz bom naredil pa e stekleno veri
ico, da bodo zlati orehi in zlata jabolka lepo povezani
med seboj!
In steklar je vzel e tretjo pihalno cev. Tako so stali
vsi trije steklarjevi pred areim steklom, v oeh so se
jim svetili zlati orehi, v prsih so jim bila zlata srca in od
enega do drugega so se pletle prelepe veriice . ..
V tem trenutku pa so se odprla lesena vrata in v ste
klarno je stopil graakov lovec.
Sreno, steklarji!
Bog daj! je veselo odzdravil steklar, otroka pa sta
rono odloila svoji pihalni cevi in e sta bila pri lovcu,
ki je sedel na klopco. Tokrat obeh steklarskih otrok ni
219

objel In poboal, kakor je to vedno storil, ker je pod suk

njiem nekaj skrival in varoval.
Kaj pa ima tu spodaj? je poizvedovala Nanika.
Ugani, pa dobi!
Kako bi uganila? Otroka nima, ker si sam! Zajec
bi se te ustrail in bi bil zbeal pred teboj in tvojo puko.
Mlada lisika bi lajala, cvilila in te grizla. Medvedek ne
bi el pod tvoj suknji in bi medvedka e bila za teboj.
Jagnji bi meketal. . . Ve pa res ne vem!
Ni ne bo, nisi e uganila!
Nanika je bila kar nejevoljna:
Nabral si gob ali pa smrekovih truk. Seveda, to bi
e prinesel, mlade srnice pa ne, one, ki si mi jo e ni
kolikokrat obljubil!
Lovec se ji je smehljal, vzel njeno roico ter jo po
tisnil pod svoj lovski suknji. Nanika je zautila na dlani
nekaj mehkega, nenega; nekaj toplega je bilo kot mla
do srece. Tedaj je lovec segel za svojo hodno srajco
ter z roko dvignil rjavo glavico mlade srnice. Oke so ji
trepetale in srece ji je hudo bunkalo.
Saj to je vendar srnica! O ti, ti, t i . . . Otroka sta jo
vsa srena milovala.
Nikar ne kriita, da je ne prestraita, saj vidita,
kako sirotce trepee . . . ju je miril grainski lovec.
Kje si jo nael, povej hitro! sta bila otroka vsa
nestrpna.
el sem iz gradia po hojevju in v steklarno sem bil
namenjen. Po goi je bil tak boji mir, pa stopim s steze
v hosto in hodim kar povprek sem in tja. Ko tako hodim,
zagledam nekaj rjavega z belimi pikami, pogledam malo
bolje in vidim tole siroto na leiu. Spala je. Sedem in
akam, da pride od kod njena mati. akam in akam, kli
em jo s pialko, pa zopet ni. Tedaj se srnica zbudi,
milo pogleda naokrog in tako zableja, da me je kar pri
srcu stisnilo. Mater klie, sem dejal, a se ta zaradi mene
sedaj ne upa k njej. Stopim vstran, akam in jo kliem s
pialko, pa spet ni. Le srnica mekee, joe .. . Tedaj sto
pim naokrog in najdem na zelenem mahu krvavo sled. Za
grmom pa je leala drobovina. Brezsrni lovski tat je
ustrelil mater tejle sirotki, ki jo sedaj zaman klie in
220

bleje. Pa sem jo stisnil pod suknjo in ona sama je takoj

skrila svojo glavico pod hodno srajco. No, Nanka, na
lahko jo primi in glej, da jo lepo zredi!
Nanika jo je seveda vzela s takim veseljem, da ni
vedela, kaj bi naredila. Boala jo je in gladila, na glavico
pa ji je pritisnila e ustnice.
Ti uboga mala srnica, brez mamice! Nandek, daj,
pritisni semle roko, bo videl, kako ji bunka srek!
In Nandek je storil, kakor mu je rekla.
Res, kot kladivce bunka!
Steklar pa je poloil roko lovcu na rame:
Veje sree ji nisi mogel dati!
Obljubil sem ji, da ji prinesem srnico. Da ne po
zabim! Od graaka imam zate naroilo! se je nenadno
spomnil lovec.
Kaj takega? se je zaudil steklar.
Tjale pozimi ali na spomlad se misli na graak oe
niti. No, in do takrat mu mora narediti za lovsko kape
lico taka steklena okna, kakor jih nimajo e nikjer!
Kakna pa eli?
Naroil mi je, da morajo okenska stekla biti posli
kana. V steklo naj bosta vrezani dve podobi pohorskega
gozda in planinskega lova. Rekel je e, da morata biti
podobi mlenobeli, kakrne so pozimi ledene roe na oknih.
Ti da e ve, kako mora to napraviti, e hoe e naprej
ostati grainski steklar in e hoe, da tvoji e ostanejo
v steklarski bajti.
Lovec se je nekako obotavljal. Ni mu bilo lahko
povedati graakovega naroila, ki je velevalo in obenem
grozilo.
Ni lahko delo, ki mi ga je naloil graak, toda spo
roi mu, da bom skual njegovo naroilo izpolniti!
Podala sta si roke. Otroka pa sta bila e vedno vsa
zamotena s srnico. Tedaj je pristopil lovec in Naniki
dejal:
Le rada jo imej, siroto brez matere! Lepo pazi nanjo
in jo skrbno vzredi: zdaj najprej mleko, ele pozneje ze
leno. Ko bo e malo veja, jo pelji tudi v hosto, okrog
vratu pa ji zavei rde trak, da se bo e od dale videlo,
da je domaa!
221

Bom, bom! je obljubila Nanika, stisnila srnico na

prsi in poloila glavico nanjo. Nandek, nesiva jo domov
k mami!
Lovec se je poslovil in tudi steklarjeva otroka sta
odla.
Steklar je nekaj asa zrl za dobrim lovcem ter za sre
nima otrokoma, nato pa se je zagledal v modrordee pla
mene, ki so v skrbeh zagoreli e v njegovih oeh in v
njegovem srcu. Kaj e graak ne bo zadovoljen z nje
govim delom in steklenimi podobami? Toda e hoe e
nadalje ostati v njegovi slubi in njegova druina v ste
klarski bajti, potem . . .
Premiljeval je, kakni podobi naj bi naslikal in vrezal
na mleno steklo, Ali morda lov na medveda? Divjega pe
telina ali jelena? Morda pohorske drvarje in oglarje ob
goreih kopah sredi planinskih noi? Ah bele ovce z jag
njii v modrikastordei frati, kjer planinanke nabirajo
rdee maline? Ali plovae ob gorskem potoku, ko plovijo
plohe in drva?
Ne, ne, saj tega ne zmorem, ker nimam barv za bar
vano steklo, le mlenobelo poznam!
Zrl je areo steklovino ter obupano premiljeval. . .
Na planinah ni skoraj ni jeseni, tako kratka je. Je
senske megle skuhajo zeleno listje v rdeerumeno, da ga
noni vetrovi lae potrgajo z vej e pred zimo in snegom.
Po fratah so steklarji e skopali fratni krompir ter
posekali zelje. Neke jesenske noi je padel sneg . ..
Na planinsko sneno poljano in beli hojkov gozd je
legel veer. Skozi mah okenski okvir se je polagoma
splazil v planinske koe, v drvarske in steklarske bajte,
ki so epele na gozdni planji. Nad vsem pa se je nato
razlila pravljina meseina, mlenomodra in ledenomrzla.
V steklarski bajti, dimnici, so na komenu gorela bu
kova polena. iva barva rdeemodrega plamena se je na
okenskem steklu pomeala z mleno meseino, toplota z
mrazom. Vsi steklarjevi so e legli po klopeh okrog odprte
pei, samo steklarka se je spravila v ozko postelj. Ste
klar dolgo ni mogel zaspati. Na odprti ogenj je e naloil
bukovih polen, da ponoi v bajti ne bo premrzlo.
222

Topel mrak je bil v koi, zunaj pa planinski mraz.

Meseina je posijala skozi okenski okvir z eleznim kri
em v sredini. Na mrzle ipe je no dahnila pravljico le
denih ro. Nad steklarjem pa se je dimnat oblak kot bel
prosojen strop nial in nial, dokler se ni kot rahel paj
olan zdruil z meseino. Dim je lezel steklarju v oi in
ga emel. Nazadnje je le zadremal in zasanjal. ..
Na vrtu pred planinsko koo je sredi panikov in je
lovih gozdov v mladem letu zacvetela divja enja. Bila
je kot opek belih ro sredi gozdnega zelenja.
Tedaj je iz smrekovega in hojkinega gozda z lahkimi
nogami priskakljala mlada srnica. Bojee se je ozirala v
goo, dokler se ni pribliala planinski koi, pred katero je
bil lep vrtec. Pod cvetoo enjo je srnica postala in gle
dala v veje, kamor se je ulovil vetri in stresel bele cvetove,
ki so se osuli na zeleno planjo in srnico. Bilo je, kot bi pa
dale prve sneinke. Iz koe pa je tedaj skoilo dekline,
mlado in lepo kot pomladna rosa na planinskih cvetovih. V
opojnih vonjih drevja in grmovja je srnica pristopila k
deklinetu ter poloila svojo glavico v njene roke. Dekline
pa je iz svojih rnih las potegnilo rde trak ter ji ga
zavezalo okrog vratu, pravim in divjim lovcem v zname
nje, da je ta srnica udomaena in njena. In zamajale so
se enjeve veje ter nalahko sipale na obe, dekle in srnico,
bele listie . . .
Prva slika iz mladega leta v modri meseini in mle
nem dimu.
Na zmrzlem oknu pa je zimska no pletla svojo prav
ljico d alje. . .
Zimski gozd v kristalih s srebrnimi grmii. Na smre
kovih vejah vise posrebreni stori ter gore ledene svee.
Vse veje so obdane z belimi zvezdicami. Povrh vsega pa
je planinska no naredila iz megle in dima prekrasno, kri
stalno ivje. Pod belim Velikim vrhom je hipoma zrasla
cerkev svetih Treh kraljev in v njenem stolpu je zatrijanil davni spomin ponesreenih drvarjev in oglarjev svojo
pesem. V mlenomodro meseino so brneli trikraljevski
zvonovi ter se dotaknili ivja in najrahleje se je v zve
nenju usipalo . . . Tedaj se je na komenu v dimnici zbudil
plamen, okenski okvir ga je ujel ter vrgel njegovo svet
223

lobo ven po snenih kristalih, po zimskih jelkah in smre

kah, po poti, ki je drala k romarski cerkvi svetih Treh
kraljev. Po belem bregu se je zablealo ivje v mo
drini . . . Ivje je bilo povsod, tudi na srni, ki je nosila
skozi zasneen planinski gozd z ivjem posuto glavico in
imela okoli vratu rdeo pentljo kot bel opek enje
vih vejic, povezanih z rdeim trakom. Ostro zajeta ru
mena svetloba se je zasvetila na kristalnomodrih tleh. V
tej svetlobi je srna obstala. Nekaj je slutila, nekaj je
posluala. . .
Tedaj se je izpod smrekovih vej utrgala temna po
stava divjega lovca in tiino je raztrgal strel. . . Z vej
se je v plaziih usipalo ivje, v snopu rumene svetlobe pa
se je opotekla ranjena srna in na snenobela tla so pa
dale rdee kaplje ter se sproti spreminjale v rdee rubine.
Z njene glave se je tedaj usulo e ivje, kakor bi bila
nevidna roka razvezala opek belih ro; rdei trak pa
se razpotegnil v krvavo nit. V snopu lui se je ranjena
srna zgrudila. Iz njene krvi in ivja pa so rasle steklene
vrtnice. Cez srno in ez sneno poljano pa je iz okenskega
okvira drvarske koe padla temna senca eleznega kria
in ledene vrtnice so rdee gorele v modro zimsko no na
planini. . .
Modri plamen je videl te krvave vrtnice, vztrepetal je,
se dvignil in se nagnil v stran kot na pol podrto drevo
v gorskem viharju. Gorel je, dogorel in ugasnil.
To je druga pravljica s planinskih poljan na ledenem
oknu steklarske koe.
Jutro pa je razlilo po beli planini rdeo zarjo, ledene
svee so zvenele v njej in po steklu so polzele vodne kap
ljice kot rona rosa poletnih juter. Ko se je steklar pre
budil, si je mencal od dima solzne oi, ki pa so e vedno
gledale dve beli podobi iz nonih sanj . , .
In tedaj je steklar bil zelo vesel, zakaj imel je dvoje
slik za steklena okna lovske kapele.
Naslednje dni je steklar na mlenobelo steklo vriso
val obe sliki: dekle s srnico pod cvetoo enjo ter ustre
ljeno srno v nonem snegu pred planinsko koo. Vrezoval
je rte in obrise, brusil, gladil in sliki sta bili na pohor
skem steklu vedno bolj jasni, ivi in zmerom bolj podobni
224

onim iz njegovih sanj. Toda steklarsko delo se je zavleklo

v pravo zimo.
Tedaj pa je na vsem lepem planinski graak obiskal
steklarja v steklarski delavnici ob zamrzlem gorskem
potoku.
Prejasni gospod, kaj vas je napotilo v tem globokem
snegu sem v delavnico? ga je zaudeni steklar vljudno
vpraal.
Hotel sem le videti in se prepriati, kakne bodo po
dobe za okna moje lovske kapele! je dejal graak ter
se oziral po steklarski delavnici.
Kmalu bodo okna dovrena! Delam, riem in brusim
ter gladim, a skonati jih e nisem mogel, ker je delo
zelo drobno in obutljivo!
Rad bi te steklene podobe pogledal! je velel graak.
Takoj vam jih pokaem, le toliko potrpite, da jih
sestavim!
Tedaj je pohorski steklar pokril mizo z modrim papir
jem in nanj je polagal mlena stekla drugo k drugemu.
Pred njim je nastajala kot prva zmladletska slika: cve
toa enja in pod njo dekle s srnico. Tej se je pridruila
e zimska: skozi okence je padal snop svetlobe na mrtvo
srno v snegu in okrog nje je bilo polno udovitih ro,
ledenih vrtnic. Izza obeh je prodirala modrina, kot bi bila
meseina dahnila na beli sliki.
To so zimske slike, ki sem jih iz mojih sanj vrezal
v steklo!
Graak je samo gledal, gledal in se udil.
e moj lovec mi je pravil, da sta sliki nekaj poseb
nega. Vidim, da se ni motil, ko jih je tako hvalil. Z njimi
sem tudi jaz zelo zadovoljen! Tem steklom je treba sedaj
e okvirov. Naj jih napravijo iz macesnovega lesa, da
bodo bolj trpeni! In to so ledene vrtnice? se je gra
ak zagledal v cvetove ter nekaj premiljeval.
ez hip pa je e nadaljeval:
Res se nisem zmotil, da sem vas sprejel kot svojega
steklarja! Prvo naroilo ste mi izvrili tako, da sem z
delom in vami v resnici zadovoljen. Toda sedaj vam
nalagam e drugo delo!
Kakno, gospod graak? je zaskrbelo steklarja.
15 Pohorske pravljice

225

Takoj boste zanj izvedeli! Svoji nevesti hoem po

kloniti za poroko opek vrtnic, steklenih vrtnic seveda!
Z roko je pokazal na steklene roe na oknu.
Taknih e nisem videl v opku, te sem le naslikal na
steklo. A da bi jih posebej ulil in izbrusil, da bodo kot
resnine? Takega opka e nisem videl in ga tudi ne znam
narediti! se je opravieval steklar.
Mislil sem si, da boste tako odgovorih! Toda va
izgovor je prazen, zakaj take prave zimske vrtnice vam
bom doma e danes pokazal! Na mojem vrtu so nam
re pozno v jesen pognale vrtnice svoje jesenske in zim
ske cvetove, ki e niso mogli ve razcveteti, ker jih je e
prej pobelil prvi sneg. Te dni pa je sonce ta sneg stopilo
in pomislite: cvetovi so e vedno taki kot so bili pred
snegom. Videla jih je moja nevesta in zaelela si je opek
takih cvetov, ki ne bodo nikoli zveneli ter usuli svojih
listov. Premiljeval sem o tem in sedaj sem tu zagledal
take steklene vrtnice. Hoem ji izpolniti eljo in ji po
kloniti opek steklenih vrtnic, ki bodo ostale trajne!
Tak steklen opek se lahko razbije! je ugovarjal
steklar.
To vam ni mar, imeti ga hoem in konec besedi!
Vaa stvar je, kako ga boste napravili. Ah ga vlijete ah
izbrusite, to meni ni mar! e ga pa ne napravite, potem
niste ve moj steklar! Izgnal bom vas in vae!
Graak je resno grozil.
Steklarju se je stisnilo srce, da ga je zabolelo, kot bi
ga bil zbodel trn vrtnice. Spomnil se je svojih otrok,
Nanike in Nandeka, najmlajega v zibelki in bolne ene.
Napravil bom vse, kar znam in zmorem! je konno
obljubil.
Pojdite z menoj, da vam pokaem ledene vrtnice!
In odla sta iz steklarske delavnice proti lovskemu
gradiu.
Ponoi se je bila iz motnega neba spustila gosta megla,
kakor bi se spual dimnat strop v drvarskih in steklar
skih bajtah. Veter je pritiskal dim in meglo vedno nie
na planino, dokler se niso vrhovi smrek in hojk zasadili
vanjo kot zobje grebljice v sivo volno.
Iz meglenega neba je prelo. Tedaj je iz dohne zavel
226

po Pohorju ledenomrzel veter ter je vse meglene rosice

sproti zamrzoval, kamor koli so se prijele ali padle. Iz
te meglene rose in mraza pa se je okrog vseh stvari
delala poledica.
In tako sta graak in steklar stopala po gazi, ki je
pod njunimi stopinjami pela, kot bi hodil po steklovini.
Prila sta v gozd, ki je bil ves leden kot iz stekla. Vejice
in iglice so bile okrogle, belo prosojne in leden oklep jih
je teil k tlom.
ez ozko poledino gaz se je bila uboila devika
breza, vsa bela v skorji in ledu. Globoko sta se morala
skloniti pod njo, a z ramami sta vendarle trila obnjo in
vsa je zapela, kot bi bil kdo zatrjanii po zvonu, ali pa
s prsti ubral preko njenih ledenih strun zaledenelih
vej od vrha do tal. Nekaj krhkih vej je poilo in s
strtim glasom so zazvenele y zimski gozd.
Steklar je zrl ves ta pojoi led na obloenih drevesih
in grmiih ter se udil temu prelepemu zimskemu steklu,
ki ga je iz meglenih ros napravil mraz.
Na grainskem vrtu pa so med ronim listjem, ki je
bilo v ledu lepo zeleno, e cveteli jesenski in zimski cve
tovi ter buke rdeih in rumenih vrtnic. Jedro vseh teh
cvetov, popkov in buk je bilo pravo, le zunaj jih je okrog
in okrog obdajal ledeni oklep kot steklo. Steklar takih
cvetov e ni videl in je v tem zimskem vrtu kar ostrmel.
Graak je tedaj segel v grmiaste krone teh planin
skih vrtnic.
Ne odlomite teh prelepih ledenih cvetov! je poprosil
steklar.
Videli ste jih in to mi zadostuje! Nalomil bom opek
teh zimskih vrtnic, da bo moja nevesta e zdaj videla,
kaken opek bo dobila in kakne roe boste vi zbrusili
iz stekla.
Graak je z roko le malo upognil posamezne vejice
in vsaka se je takoj prelomila kot steklo, saj so vse
vejice s cvetovi in listi vred v poledici popolnoma zmrz
nile. Tako je nalomil steklenih cvetov v preudovito lep
opek, ki pa je bil brez vonja in ivljenja. Kadar koli je
odlomil kako vejico, vsakikrat je v kroni zazvenelo, kot
bi se bila na srebrni harfi utrgala struna.
15'

227

Tedaj je na zimski vrt prila e nevesta. Graak ji

je ponudil prelepi opek ledenih vrtnic. Ko pa ga je pri
jela, jo je v roko zazeblo in opek je padel na tla ter se
razbil v rdea in rumena steklena zrnca . . .
Nesrea bo . . . je zakriala nevesta.
Ne bo, ker ti bo moj steklar napravil nov, steklen
opek rdeih in belih vrtnic! jo je graak tolail in
miloval.
Steklarju pa je v srcu zvenela preudna pesem stekle
nih ro vrtnic, ki so v sanjah zrasle iz krvi srne, krvi,
ki je pritekla iz njenega srca. Tam je lealo mrtvo srce,
tu razbite roe, dvoje enakih pesmi.
Prejasni gospod graak! Naredil vam bom poroni
opek iz steklenih vrtnic, toda ves bo mlenobel, ledeno
prosojen, ker takih barv, ki bi jih lahko primeal steklo
vini, e ne poznam!
Tvoja stvar! se je obregnil vanj graak. Vrtnice
morajo biti barvane rdee, rumeno in belo, listi pa zeleno,
kakor si jih videl tukaj!
Tega ne zmorem, ker ne znam! je bojee izjavljal
steklar.
e tega ne zmore in ne zna, potem te izenem iz
steklarne, s svoje planine ter s svojega sveta! Pregnanec
bo tako dolgo, dokler mi ne prinese barvanega stekla!
Iz steklarske bajte pa bom izgnal e tvoje!
Usmilite se me, saj jaz nisem kriv! ga je prosil.
Jaz tudi nisem kriv, e tega ne zna, kar po pravici
zahtevam! In poklical je iz gradia oboroene hlapce
ter jim velel, naj ga takoj uklenejo.
Usmilite se vsaj moje druine! ena je bolna, trije
otroci. . . je jokal steklar ter padel pred njim na kolena.
Toda graak je bil leden.
Dobro, da si me spomnil! e nocoj jih bodo vrgli iz
moje steklarske bajte, ki jo bodo takoj zagali, da se ne
bodo mogli ve vrniti vanjo!
Poklical je e drugo hlapevsko krdelo ter mu naroil
izgnati druino ter bajto zagati.
In tako se je tudi zgodilo. Steklarja so pognali ez
mejo njegovega sveta, druino v stekleni gozd, steklarsko
koo so pa zagali.
228

Steklarjevi pa so bili z vsem svojim srcem navezani na

to lepo pohorsko zemljo, od katere se niso mogli loiti.
Neka nevidna veriica, morda vsa srebrna in zlata jih je
vezala e na steklarsko koo, ki je zginjala v plamenih
in arela, da je bilo videti, kot bi bil ves poledeneli gozd
iz rdeega stekla in rubina. Graakovi hlapci pa so jih
gonili in gonili, dokler se jim ni zazdelo, da se je ta ne
vidna veriica pretrgala.
Zopet je v cerkvenem stolpu pri Treh kraljih zatrjanil davni spomin ponesreenih drvarjev, toda zvenenje je
bilo kot ubit glas poenega zvona. In ta glas ni odzvanjal
v ledenem gozdu, dotaknil se je le steklarskih src, ki so
ivo obutila boleino, kot bi jim bil nekdo globoko po
tisnil bodei trn v srce.
Na ovinku vozne poti se je steklar ozrl, ker ga je srce
klicalo in videl je, kako se je moder plamen iz njegove
bajte nagnil na stran, kot bi se bil podrl. Tedaj je ves
gozd zaarel v modrordei svetlobi ter kot ogromna
pronja zazvenel proti romarski cerkvi pod Velikim vrhom,
kjer klee Kralji pred jaslicami. In tedaj mu je prosilo
srce:
Kralji, varujte mojo druino, dokler se ne vrnem jaz,
pregnani pohorski steklar! In ko se bom lahko vrnil, bo
moja prva pot k vam, da se vam zahvalim. In takrat obe
sim pred oltarjem v trajen spomin steklen lestenec,
kakrnega e ni v naih cerkvah!

Zimski gozd pa je zvenel v belem ledu in poledenele

gazi so pele . . .
Pred steklarjevimi je skakala njihova srnica ter jih
peljala naravnost k lovcu v lovsko koo. Pri njem so
akali na oeta. Minila je strana zimska no, minilo je
jutro, poldan, zveerilo se je, toda steklarja ni bilo od
nikoder. ele lovec je zvedel v gradiu, da je graak
izgnal steklarja za tako dolgo, dokler mu ta ne prinese
barvanega stekla.
Medtem pa so minevali dnevi in tedni. . .
Na planinah je zima vedno dalja kot v podpohorskih
dolinah in po poljih, kjer je e cvetelo mlado leto. Na
planinah so dnevi sicer hoteli biti pomladanski, a noi
229

so e vedno ostale zimske, ele polagoma so zazelenele

breze ter zacvetele enje tudi po Pohorju. Zeleno in
mlado leto je pricvetelo na planino.
Tedaj je iz pohorskega gozda neki skriven glas po
klical udomaeno srnico in odla je za njim. Steklarjevi
so ostali sami pri lovcu, ki je bil dobrega srca ter jim je
v vsem pomagal. Skrbi, alost in bolezen so steklarko
priklenile na posteljo.
Minila je pomlad, steklarja pa ni bilo od nikoder.
Za poletjem je prila jesen in zaela se je nova zima,
a steklarja e vedno ni bilo domov.
Na Barbarino pa sta odla Nandek in Nanika kakor
vsak dan na mejo med njivami ter gledala, e se oka
morda e vraa. Vsak dan sta naroala belim oblakom
in pojoim lastovicam, naj ga poiejo, pozdravijo ter
mu poreejo, da ga doma akajo, teko akajo in da so
pri dobrem lovcu, ker drugae sploh ne bi vedel, kje naj
jih ie. Da je mati e vedno bolna in da ne bo ozdra
vela prej, dokler se oka ne vrne. Da jih je celo zapustila
srnica in odla za klicem srca.
Tedaj se je Nandek spomnil stare vere, ki jo je imel
oka, vere o enjevi vejici, ki na sveti veer zacveti,
e . . . Br je splezal na spodnjo vejo ter se obesil nanjo
tako, da se je spustila skoraj do zemlje.
Odlomi vejico, ki je v brstiih najbolj nabrekla! je
velel sestrici.
Nanika se je vzpela k veji ter br odesnila eno, za
njo pa je e Nandek hitro odlomil drugo vejico in se je
spustil na tla.
Ljudje pravijo in oka je tudi dejal tako: na Bar
barino odlomi enjevo vejico, deni jo v lonek vode ter
ga postavi na toplo pe in si pri tem nekaj lepega eli. ..
je pravil Nandek.
Da bi se na oka vrnil! je Nanika zarotila vejico.
Jaz pa bom prosil, da mi uslii tole eljo: mamica
naj ozdravi!
Obe vejici sta pridrala navzkri ter molala, kot bi
bila molila. Stara vera namre pravi: e se enjeva ve
jica do svetega veera razcvete, se pronja in elja gotovo
izpolni!
230

In odla sta v lovevo koo. Iz rnega sklednika je

Nanika prinesla prsten lonek, nalila vanj vode ter ga
postavila na rob pei. Pobono sta vanj vtaknila vsak
svojo enjevo vejico.
Da se oka vrne! je zaprosila Nanika.
Da mamica ozdravi! je dodal Nandek.
Od tedaj sta vsako jutro in vsak veer hodila gledat
vejici. ..
Zaela se je zopet prava zima in priel je dan pred
boiem. Otroka sta sedela na pei, ko pa se je bolna
steklarka v postelji prebudila, sta oba skoila k njej.
Kaj bi rada, mamica? so jo spraevale njune za
skrbljene oi.
Nocoj bo sveti veer. . . Nandek, ali letos ne bo
postavil jaslic? In ti, Nanka, ne bo obesila hojkinega
koka na strop pred jaslice? jima je dejala mati. Njen
glas je bil skoraj oitajo.
Ali bi jih postavil? je podvomil Nandek.
Mislila sva, da ne bomo postavili jaslic, ker oeta
ni doma. Niti hojke nisva mislila obesiti na strop, tako
dolgo ne, dokler se oka iz pregnanstva ne bo vrnil k nam
domov . . . se je opravievala Nanika.
Steklarka je zaprla oi in glas ji je zvenel.
Le napravita oboje . . . za sveti veer!
Tedaj sta otroka br potegnila izpod klopi vsak svoje
cokle ter jih nataknila, saj je potemtakem treba hiteti.
Nanika je vzela e koarico za mah, Nandek pa no, da
bo urezal hojev vriek za boi.
Mamica, sedaj pa greva, e ti eli.
In e sta bila v zimskem gozdu. S coklami sta otre
sala sneg s sneenih hribkov, v katerih so emeli upog
njeni vriki mladih smreic in hojk. Ti srebrni grmii
so bili preudnih in prelepih oblik. Iskala sta in nala
hojkin vriek z lepo raslimi, gostimi vejami in Nandek
ga je urezal. Nato sta la pod visoko hojevje, kjer sta po
leti in jeseni nabirala gobe in kjer je rasel krasen mah.
Tudi tu sta sneg s coklami odbrskala in z rokami sta
nabrala polno koarico svetlo in temnozelenega, visokega
in nizkega, mahu.
Vrnila sta se v koo, vsa rdea v roke in obraz.
231

Sva e doma, mamica! sta jo pozdravila. Roke, ki

so se jima zanohtale, sta br potisnila v mrzlo vodo v
leseni vedriti.
V rnem kotu nad javorovo mizo je bila e od nekdaj
pritrjena deska za boji kot, kjer je bila boja martra
med smrekovimi vejicami ter prostor za jaslice o boinem
asu.
Na pei se je taas odtajal mah in tudi njunim nohtom
je odleglo.
Tako, Nanka, sedaj mi pa podajaj mah! Najprej
bolj slabega, za spodnji hrib bo dober. Povrh pa bova
dala najlepega, lepo gladkega in zelenega!
Kmalu je bil mahovnat breg za jaslice dokonan in
vanj je Nandek zastavil smrekovo skorjo s treh strani ter
jih pokril e poez in skorjasta utica je bila narejena. Bila
je taka, kakrno si naredijo drvarji, kadar spomladi po
dirajo in lupijo debla, ali pa plovai ob potoku, kadar
plavijo po bistriti bukova drva v dolino,
Nanika jo je ogledovala in rekla:
To je prava drvarska ali plavarska utica!
Nandek pa je iz skrivalia prinesel e kipce in ovke,
ki jih je med letom na pai izrezljal iz lipovine. Vsi kipci
so bili nebarvani, skoraj beli. Postavil jih je v drvarsko
utico: ob jaslicah z Detetom je sedela Mati boja, za
njima pa je stal Joef. Ob vznoju brega so leale bele
ovke z jagnjii in ob njih so uvali pastirki. Namesto
palm pa je Nanika za jaslicami zasadila smrekove in
hojkine vejice, oba pa sta na rob deske pritrdila lepo
odlomljene krice in vrike smrekovih vejic.
Jaslice so narejene! Oba sta jih ogledovala in sta
bila z njimi kar zadovoljna.
e vriek obesiva! je takoj dejala Nanika.
Nandek je stopil na javorovo mizo ter pomeril vriek:
malo je bil prevelik, zato je odrezal nekaj spodnjih vej.
Na vriek sta obesila papirnate trakove, spodaj pa belega
golobka.
Zlatih orehov in jabolk ter srebrne veriice pa ne
bo! je Nanika grenko pripomnila ob spominu na steklar
sko delavnico... Zdaj pa e k jaslicam rdeo luko!
In najini enjevi vejici! je dodal Nandek.
232

Prigala sta luko in Nanika jo je nesla prav poasi

in sveano, za njo pa je stopal Nandek. Luko sta posta
vila v utico, vejici pa nad njo, da sta bili videti kot drevo.
Nato sta se otroka zazrla v boje Begunce v drvarski
utici, gledala Marijo in mislila na mater, gledala na sve
tega Joefa in mislila na svojega oeta. Dete pa sta tiho
prosila, da bi se njuni enjevi vejici nocoj na sveti veer
razcveteli.
Drvarske jaslice v pohorski koi in nad njimi bel golob
pod viseo boino hojko .. .
V srcih steklarjevih otrok so gostovali spomini iz onih
srenih dni in let v stari steklarski koici, vasovali so pri
pregnanem oetu. Spomini so se ustavili v sedanjosti.
Neko so v stari steklarni goreli zlati orehi na pihalnih
ceveh in v otrokih oeh, zlata jabolka v prsih vseh in
rodna vez se je spletala od ivega srca do srca. A nocoj,
na sveti veer so steklarjevi bili brez boinih ognjev v
prsih, med njimi ni bilo vezi, kajti graak je pretrgal
zlato veriico.
Zunaj je padel mrak svetega veera in na malih oknih
so se iz megle tkale ledene roe ter se opletale po obeh
okenskih kriih. Tedaj je nekdo potrkal na ipo in v bo
jem kotu je vztrepetal rdei plamenek.
Nandek, Nanka! je potrkalo po oknu.
Tonek je! sta ga oba hkrati spoznala po glasu.
Pred vrati je ropotal ter odlagal svoje smui sosedov
Tonek. Bil je pastir in njun mladi prijatelj. Na pragu si
je e otepel sneg s evljev, nato pa stopil v sobo, ki jo
je prijetno razgrevala velika pe.
Dober sveti veer! je zaelel in pozdravil vse.
Dober tudi tebi! sta mu oba odzdravila ter ga
peljala k jaslicam, ki so mu bile mono ve. Ve, od
kraja jih sploh nisva mislila postaviti, ker naega oeta
ni doma. Potem pa so mama rekli!
Tedaj je Tonek stopil k postelji, Nanika in Nandek
sta ga spremljala in vsi trije so se zazrli v materin obraz.
Kako je?
Bolje bo poasi, bolje, e bi l e . . . je hrepenela.
Ko mine sneg, zimski vetrovi in mraz, tedaj pride z
mladim letom tudi zdravje. Boste videli, da bo prilo!
233

jo je tolail Tonek. Ali nocoj nihe ne pojde h Kraljem

k polnonici?
Prijatelj, ve, saj bi el, toda , .
je dejal Nandek
in mu pokazal na bolno mater.
O, le pojdite, le! Vsi trije pojdite na bojo pot prosit
Kralje za oetovo vrnitev in za moje zdravje! je dejala
mati.
Nanka pa je materi ugovarjala, da je ne pusti same
in je potem njena obveljala. Nato je prigala suho trsko
ter jo dala v elezne klee elenika, podstavila vedrico
vode ter v njo utrinjala ogorke. Sedla je k materi ter
gledala na jaslice in na enjevi vejici.
Nandek in Tonek pa sta se odpravila na zimsko bojo
pot. Zunaj sta si na rameni naloila vsak svoje smui,
vzela v roke goree smolnate trske, ki jih jima je prej
Nanika prigala na luki pred jaslicami.
Sreno pot in lepo gaz, bojepotnika in romarja
svetonona! jima je e zaklicala s praga.
Sreno! sta ji odvrnila in pod njunimi okovanimi
coklami je zakripal trd planinski sneg, ki so ga po gorski
gazi shodili drvarji in steklarji. Bele poti so ledenele v
boinem mrazu in dva opa rdeih isker sta se pomikala
po njih skozi no. Bela gaz pa se je vedno bolj dvigala in
megla se je vedno bolj redila in svetlila. In e sta mala
Pohorca stopila iz meglenega morja na belo obalo gor
skega kraljestva, nad katerim je bila razlita modra me
seina.
Prijatelja sta trski ugasila ter ju vtaknila k smu
kam. Dobro jima bosta sluili pri povratku. Nemo sta
nadaljevala bojo pot v sveto no. Zimski gozd pa je bil
vedno lepi. Ob obeh straneh bele gazi je cvetelo srebrno
grmovje, smreke in smrekovci, jelke in jelii ter borovje;
vse se je iskrilo, kot bi bilo posuto s prelepimi bisernimi
kresnicami.
ez gorsko gaz pa je sneg in ivnik osloil vitko brezo;
bila je v meseini lepa kot iz belih marjetic spleten slavo
lok na Telovo. Obstala sta pod obloeno brezo, vso belo
in polno ivja od vrha do tal.
Tedaj je belo gaz prekriala srna z dvema mladiema.
Tudi te so si nabrale belih iglic, svoje zaivjene glavice
234

so nesle skozi gozd v sveto no kot tri opke belih zim

skih ro.
Tonek se je zganil, ker je s smuko zadel ob brezo
in se je z nje po njiju vsulo ivje in slavolok se je dvignil:
boja pot je bila prosta. Padajoi slap pa je vzdramil
staro srno, da se je zdrznila in obrnila proti njima. Malo
ju je gledala, nato pa stopila po beli gazi in se pred Nandekom ustavila. Nekaj trenutkov ga je opazovala, nato
pa poklicala srnici. Ko sta plano priskakljali k njej, je
namignila, e to sta moji dve!
Nandek jo je takoj spoznal in ji z roko segel v njeno
cvetoo glavo, srna pa mu je poloila glavo na dlan ter jo
z jezikom poboala.
Naa srnica z mladiema! Spomladi si nam ula v
gozd. Nisi lepo ravnala! jo je Nandek karal. Srna pa je
zavila glavo nad svoja mladia, kot bi se hotela z njima
opraviiti.
e vidim, e, in te ne karam ve! in zopet jo je
poboal, nato pa e mladia. Prijatelji, zdaj pa pojdimo!
In bojepotniki so li: Tonek prvi, Nandek drugi in
za njima srna z mladiema. Sredi gozda se je posvetila
bela jasa in na njej kri. Cerkovnikov kri so ga ime
novali planinani.
Zakaj tako, Tonek ni vedel.
Nandek pa je od grainskega lovca slial sledeo
gorsko zgodbo.
Pred davnimi leti, ko je e tod mimo hodil planinski
cerkovnik, je bila ta gozdna jasa brez kria. Cerkov
niku je umrla ena in on jo je hodil obiskovat na poko
palie. Legel je ob njen grob ter ji potoil svoje gorje,
jo povpraal za kak svet in se z njo dolgo v no razgovarjal. Ni je bilo ure ponoi, tako poleti kot pozimi,
da se ne bi bil upal iti sam domov. Neko zimsko no pa
je zapadel visok sneg in cerkovnik ga je moral gaziti do
kolena. Utrujen je e bil in na tej jasi je obstal, da bi se
odpoil. Malo je sedel in zadremal. V sanjah je obiskal
e enin grob . . . in drugo jutro so ga nali e vedno dre
majoega v snegu. Bil je zaspal za vedno. Tu so mu
potem postavili v spomin gorski kri, ki se sedaj imenuje
po njem cerkovnikov kri!
235

Oba fanta in srnice so

nato tiho nadaljevali pot po
ozki gazi ez cerkovnikove
njive. Po teh belih planjavah
je oster veter ustvaril ledeno
steklovino, da se je meseina
ogledovala v njej in se je vsa
planja blestela kot brueno
steklo. Za to planjo pa so
stali planinski macesni, ki so se belih in bleali v modri
meseini.
Stopali so mimo zadnjih treh planinskih kmetij; za
njimi pa jih je e akal strm klanec. ezenj so visele
globoko upognjene hojke in smreke. Nad klancem je
sijala meseina vedno svetleje in svetleje, imbolj so se
priblievali romarski cerkvi svetih Treh kraljev.
Pod hojkami in smrekami so stale majhne snene
postave z belimi kouhi na glavi: smreice in hoje ter
jelii so se oblekli v zimske obleke. Vse je bilo obrnjeno
navzgor k cerkvici, kot bi tudi ta drevesca hotela po
romati k pohorski polnonici h Kraljem.
Tedaj se je nenadoma odprl srebrn gozd. Sredi bele
planje je stala gorska cerkev in okrog nje so se svetila
boina drevesa. Po njihovih vejah so se blesteli kristali,
po tleh pa goreli modri plamenki. Vse je bilo v sneni
belini in modri meseini, v kateri so se bliskale biserne
sneinke svetonone kresnice.
Romarska cerkev je bila odprta in prazna, saj ni bilo
236

v njej ve ne duhovnika ne cerkovnika. Drvarji in ste

klarji so se preselili na druge planine; planinani pa ho
dijo k polnonici v dolino.
Vstopili so. Rumena zvezda v velikem oltarju jih je
vodila. Pod njo je sedela belo obleena Mati s Sinkom
v jaslicah, ob strani pa je stal njun kruni oe. Nandek
in Tonek sta pokleknila, za njima pa je stala srna s
svojima mladiema. Tedaj je po cerkvi vse oivelo, kakor
bi bili prili bojepotniki: ive smreke in smrekovci v
belih kouhih, jelke in jelii v snenih plaih, ves boini
gozd. . .
^
Nandek je molil:
Sveta druina, pomagaj nam steklarjem! Mati boja,
ozdravi nam mater, Sin, vrni nam oeta!
V cerkvenem stolpu pa so zazveneli srebrni zvonovi,
lepo narahlo in tiho kot v polnonih sanjah. Po njih je
trjanil spomin starega cerkovnika za veliki praznik.
Pri cerkvenih vratih so zakripale okovane cokle.
Morda so to due drvarjev in steklarjev, morda duhovi
ponesreenih divjih lovcev. Toda stopinje so bile vedno
moneje in blije, ker je nekdo stopal naravnost proti
velikemu oltarju.
Nandek in Tonek sta se ozrla. Neki moki je prav
ta hip poloil svojo vreo na tla in narahlo je zazvenelo,
kot bi bilo ob kamen udarilo steklo. Moki je stopil k
oltarju, pokleknil in dvignil svoj izmueni obraz k jas
licam in k zvezdi nad njo.
Nandek ga je tedaj spoznal, zakrial ter ga objel.
Oe, oe, oe moj!
Nandek, sinko moj dragi! Nobeden izmed njiju ni
prav mogel verjeti, da sta se tako nenadejano nala v tej
romarski cerkvi. Oe pa mu je pokazal vreo na tleh.
Pomagaj mi! mu je dejal in iz nje je izvlekel steklen
lestenec ter ga obesil na vrv.
Kakor ve, me je graak pregnal v tujino in mi za
bial, da se ne smem tako dolgo vrniti, dokler ne bom
znal topiti barvanega stekla. ele potem se lahko vrnem
na svojo drago planino k svoji ljubi druini. In e na poti
v tujino sem se Kraljem zaobljubil, da bo moja prva pot
domov, sem gor, da jim prinesem svoj spominski dar
237

velik lestenec. elel sem, da bo svetil e pri pohorski pol

nonici in zato sem sedaj tu!
Na lestenec so nataknili e svee ter jih prigali. Vsi
trije so nato prijeli za stransko vrv ter poasi vlekli;
lestenec se je malo zavrtel in nalahno dvigal. Skozi okno
je posijala meseina, rumena zvezda sredi oltarja je za
arela kot sonce in brueno steklo se je barvano blestelo,
kot bi bilo vpilo rumeno sonce, modro luno in zelene smre
ke. Lestenec je arel v udovitih mavrinih barvah. Cer
kev je postala svetla, kot bi zagorelo na stotine romar
skih svek, in zdelo se je, da je stari cerkovnik spet
zazvonil z vsemi zvonovi za ta veliki praznik.
Steklar pa se je ozrl na okna, kjer so se iskrile ledene
roe z modrimi kresnicami.
Napravil bom steklene slike! Na tole okno: sveto
druino v hlevu, na drugo: boje begunce na begu, na
tretje: udovito zvezdo, ki vodi tri Kralje, in e na zadnje:
planinsko polnonico.
Nato so zapustili cerkev ter stopili k belim smrekam,
kjer jih je akala stara srna z mladiema. In zopet je
spregovoril steklar:
Poglejte ta venec belih smrek! Nihe jih ni nikoli
vsadil ne sejal, ker so se vsejale same. V mojih otrokih
letih je tu stal mlaj, z njegovega vrha pa je iz storev
padlo seme v razkopano zemljo. Suhi mlaj so podrli, drugo
zmladlet so pognala semena in sedaj poglejte te pre
lepe boine smreke!
Graak je pogal staro steklarno in steklarje pregnal
v tujino in na druge planine, toda mi pohorski steklarji
se bomo zbrali v nov venec, kot so se zasejale in same
zasadile te smreice. In topili bomo iz naega gorskega
kamenja steklovino, jo barvali, vlivali, brusih in gladili!
To bo nae novo pohorsko steklo!
Vsi trije so imeli zopet zlate orehe v oeh in boine
ognje v svojih srcih. In bilo jim je pri dui tako nebeko
lepo, toplo in sveano.
Stopili so iz smrekovega kroga, si navezah smui ter
se spustili po beli sneni poljani, po burjasti steklovini.
Za njimi pa so se dvigah in spet padah iskrei se kristah.
Ko so se prismuali do meglene obale, so se takoj nato
238

potopili vanjo. Tedaj je Nandek zakresal smolnate trske

ter jih razdelil. li so poasneje; v eni roki so drali
gorei snop trsk, v drugi pa leskovo palico. Za njimi pa
so prile iskre.
V lovski koi je Nanka e vedno bedela ter utrinjala
goree trske, da so padali ogorki v vodo v vedrici. Mati
je zopet malo zadremala. Ko pa se je Nanka ez as
ozrla na jaslice, je videla, da sta se enjevi vejici pravkar
razcveteli. Beli listii so padali na utico in jaslice. Tedaj
je za trdno vedela, da se bodo njene in bratove pronje
in molitve uresniile.
Stopila je na prag, kjer jih je pri odprtih vratih akala
in priakala. Objeli so se in poljubili, z zlatih orehov v
oeh so se potoili biseri, njihova srca pa je zopet po
vezala srebrnozlata veriica.
Ko je Nanka la zapirat vrata, je od veselja zakriala.
V snopu lui, ki je padala" skozi mala okna po snegu, je
stala njena srna, ki je pripeljala domov svoja mladia.
Brueni lestenec iz pohorskega stekla se e vedno sveti
v romarski cerkvi pri Treh Kraljih ter pripoveduje pohor
skim romarjem, planinskim steklarjem in drvarjem to
staro steklarsko pravljico.

KNJINICAJOSIPA VC *
SLOVENSl

|A |<
A

PIONIRSKI OJDELEK