2

GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNO

LETNIK 1 – ŠT. 2
DECEMBER 2010
CENA: 2 EUR

VAŠ BREZPLAČNI IZVOD

3 Uvodnik
piše p. Bogdan Rus
4 O odločitvah, angelih in litanijah
piše Gregor Čušin
6 Marija Pomagaj roma na kongres
piše Rok Andres
10 Zahvalno romanje
piše Petra Grimani
12 Anton Stres, nadškof in metropolit – 2. del
pogovarja se Petra Grimani
18 Družina Vurnik na Brezjah
piše Jože Dežman
20 Slovenska Marijina svetišča - Bazilika Ptujska gora
piše Petra Grimani
22 Mreža evropskih Marijinih svetišč - Gibraltar
piše Matjaž Geršič
26 Godoskop – sv. Frančišek Asiški
piše Petra Grimani
28 Odmevni dogodki na Brezjah
iz brezjanske kronike
34 Bog postane človek, da bi mi postali Božji
piše Petra Grimani
36 Srečna - evangeljski odlomek
piše diakon Ferdinand Rus
37 Molitveni natečaj Romarskega urada
38 Veselim se te! - duhovnost v družini
piše p. Bogdan Rus
41 Prav posebno romanje - Z angelčki po angelčke
piše Rebeka Falle
43 Pesem o Mariji
44 Zlatnik – zgodovinska povest, 2. del
piše Janez Resman
47 Zadnjič sem bil pri spovedi - Tik tak - zakramenti
piše p. Bogdan Rus
48 Dobrote iz Marijine hiše
kuha s. Nikolina Rop
49 Oglasno sporočilo
50 Škofijska Marijina svetišča
 uvodnik
Dragi romarji!

Tri dni sem romal z milostno podobo. Tri dni sem imel to srečo, da sem lahko
obiskoval ljudi skupaj z Marijo. Ko je obiskala devet župnij in s tem na simbolen
način objela vso Slovenijo, sem bil zraven. Ljudi sem lahko opazoval, kot nas
opazuje Ona. In povem vam, Marijin pogled je resnično zanimiv, pogosto pa ne
tak, kot si mislimo.

Ko vstopimo v svetišče ali pred Marijin oltar, nas objame trenutek slovesnosti,
poveličanja. Prav je tako. Bog in Marija nas na veličasten način kličeta k sebi.
Slava in veličastvo nas objameta in nam dajeta možnost, da izstopimo iz vsak-
dana. Da nam skrb za posvetne stvari (prim. Mr 13, 19) ne zamegli pristnega
odnosa z Bogom. Toda ne smemo obstati v tem občutku. Treba je naprej – na
pot Duha, kamor nas vabita Bog in Marija (prim. Mr 17, 5–7). Zato je Marijin oltar
na Brezjah za vse Slovence učilnica življenja in svetosti. Božja šola, v katero naj
se vpiše vsakdo, ki bi rad postal z Bogom zares domač.

Izid druge številke revije Marija sega v adventni čas. Obdobje, v katerem se
pripravljamo na praznik Jezusovega rojstva. Advent ni žalosten, ampak vesel
čas. Čas, ko se veselimo velikega daru Božje prisotnosti med nami. To je čas, v
katerem hrepenenje našega srca dobi še posebno močno težo. Toda ta občutek
poznamo. Marija nas je letos že podobno obogatila. Ne le z milostmi, ko smo
prišli k njej, pač pa tudi tako, da je sama priromala k nam. To je način Božjega bi-
vanja med nami. Bog ne čaka, Bog pohiti k nam. Želimo in prizadevamo si, da bi
bil most do Božjih darov tudi revija Marija. Preko besed slovenskega metropolita
nas utrjuje v veri in nam z duhovnostjo izpod peresa naših diakonov vliva nav-
dušenje. Ko boste prebirali revijo, se v molitvi spomnite tudi njenih ustvarjalcev.
Marijin pogled ni pogled od zgoraj, od daleč. Močna izkušnja njenega romanja
nam govori, da nas drži za roko in nas vodi k Bogu. Še posebej v tem adventnem
in božičnem času.

p. Bogdan Rus OFM

MARIJA 2 I 3
O ODLOČITVAH,
ANGELIH IN
LITANIJAH
Ne vem, kaj si je mislila Marija, ko je k njej pristopil angel. Prav tako lahko - Gregor Čušin
le ugibamo o občutkih, ki so ji brez dvoma preleteli srce in telo, ko ji je re-
kel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Evangelist le
skopo pove, »da se je vznemirila«. Vendar… Se vam je že kdaj dogodilo kaj,
kar je v hipu popolnoma, v bistvu in do korenin spremenilo vaše življenje?
Mu spremenilo tok in potek? Ga zasukalo v novo, drugačno, nepoznano in
negotovo smer? Ste brez premisleka storili kdaj kaj takega, kar je osupnilo
vašo okolico? Ste kdaj na hitro sprejeli kakšno odločitev, ki je ogrozila var-
nost vašega vsakdana?

4 I MARIJA 2
Vas spravila celo v življenjsko, oziroma smrtno ne-
varnost? Odločitev, ki ne le da je povzročila cel niz
sprememb, ampak je v svoj vrtinec potegnila tudi
vaše najbližje in tudi njim do obisti spremenila ži-
vljenje? Ste se kdaj počutili, kot da so se vsa breme-
na tega sveta zgrnila na vaša pleča? Da vaš nasle-
dnji korak, gib, beseda odloča o prihodnosti in usodi
človeštva? In da je ta naslednji korak, gib, besedo
treba storiti in izreči zdaj! Takoj! Ta trenutek!?
Vem, da bo vaš prvi izgovor ta, da vaše življenje ni
tako usodepolno, da živite mirno od ponedeljka do
petka (dobro, no, čez vikend si pač daste malo du-
ška), da pa nikakor in pod nobenimi pogoji ni možno,
da bi vaše besede in dejanja imeli usoden zgodovin-
ski vpliv, ko vas še vaši domači ne poslušajo in ne
upoštevajo! Da so take stvari prihranjene za junake,
še to bolj knjižne in filmske, in za svetnike. Vi pa,
da niste ne eno ne drugo! Sploh pa, da nimate tovr-
stnih težav!
Pa je temu res tako?
Bom pa vprašal drugače: Ste izgubili službo? Ali pa
vam ponujajo boljše delovno mesto, pa vas je strah
odgovornosti? Vas je presenetila nezaželena no-
sečnost? Ste morda izgubili otroka? Vas otroci ne
ubogajo, so morda celo zašli na kriva pota? Vas je
zapustil mož, žena? Ste tik pred ločitvijo? Ali pa ne
veste, če je prav, da se poročite? Je pravi, prava, ali
ne? Ste izgubili zaupanje prijateljev? Ali še huje, ste
izgubili zaupanje v prijatelje? Vam nihče ne verja-
me? Morda pa sami ne veste, ali je prav, da poveste
resnico?
To pa že zveni bolj znano in s čim navedenim ste se,
tako ali drugače, brez dvoma že srečali. In kaj ste
storili takrat? Ko se je treba o nečem odločiti, ljudje
postopamo zelo različno: eni se zaprejo vase, drugi
iščejo nasveta, eni svoje dvome nesejo v gostilno,
drugi pred tabernakelj, eni žrebajo, drugi računajo…
Odločitve so pomembna stvar. Vsi veliki junaki, sve-
tniki pa tudi Marija so do trenutka odločitve živeli
svoje življenje tiho in neopazno, od ponedeljka do
petka… In človek pravzaprav nikoli ne ve, kdaj in v
koga se bo uprl Božji kazalec ter se bo zaslišal glas:
»Ti si moj ljubljeni sin (hči), danes sem te rodil, nad
teboj imam veselje!« (Ps 2, 7 in Mt 3, 17)
Ne vem, ali se je Marija v tistem trenutku v polnosti
zavedala ali zavedla, da bo Mati Kristusova, Mati
Cerkve, Mati Stvarnikova, Mati Odrešenikova, a bila
je Devica najmodrejša, Devica hvalevredna, Devica
verna, Sedež Modrosti, in tako je postala Začetek
našega veselja, Posoda vse svetosti, Zdravje bol-
nikov, Pribežališče grešnikov, Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov in je zdaj Kraljica angelov, Kraljica
prerokov, Kraljica spoznavalcev, Kraljica vseh sve-
tnikov…
Naslednjič, ko boste pred veliko in pomembno od-
ločitvijo, je nikar ne imenujte problem ali težava,
temveč si predstavljajte, da je k vam pristopil angel
in vam dejal: »Pozdravljen, pozdravljena, obdarjen/a
z milostjo, Gospod je s teboj!« in molite, da boste
imeli v sebi toliko ponižnosti in ponosa, da boste
izrekli skupaj z Marijo: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«
Si pa ne morem kaj, da ne bi opazil, kako pri vseh
vzklikih v (Marijinih) litanijah manjka prav tisti in
pravzaprav edini, ki ga je Marija, kot je izpričano v
Svetem pismu, izrekla o sebi: Gospodova služabnica
(Lk 1, 38). Pa še pobožna želja mojega očeta, ki je
dejal, kako lepo bi bilo, da bi kdaj pa kdaj, na vsake
toliko, pri litanijah namesto: »Prosi za nas!« vzkli-
kali: »Hvala ti! Fiat!«
MARIJA 2 I 5
 MARIJA POMAGAJ
ROMA NA SLOVENSKI
EVHARISTIČNI KONGRES
- Rok Andreas V vsej zgodovini je Marijina podoba le štirikrat zapustila
Brezje. Prvič je kot zavetnica evharističnega kongresa
leta 1935 potovala v Ljubljano. Drugič je bila begunka
med drugo svetovno vojno, ko so jo frančiškani skrivali
v samostanu na Trsatu, nato pa so jo prenesli v ljubljan-
sko stolnico, od koder se je na Brezje vrnila leta 1947.
Skoraj petdeset let kasneje je leta 1996 ob papeževem
obisku romala po gorenjskih in dolenjskih župnijah in
bila tudi pokroviteljica slavja ob 1250-letnici krščanstva
slovenskega naroda na hipodromu v Stožicah. Zadnjič,
četrtič, je leta 2010 romala na Evharistični kongres v
Celju in spotoma obiskala ljubljene otroke v devetih slo-
venskih župnijah.

6 I MARIJA 2
 »Ob tem pa je prav, da se zavedamo težav da-
našnjega časa, okoliščin, v katerih govorimo o
evharistiji. Današnji znanstveno-tehnični civi-
lizaciji še kako primanjkuje duha molitve, hva-
ležnosti in ponižnosti. Nagnjeni smo k temu,
da bi stvarnost, ki smo ji priče, le ugotavljali,
jo opazovali v njenih zakonitostih in jo nato
obvladovali za dosego lastnih koristi in ciljev.
Resničnost, ki nas obdaja, postane tako le še
predmet in materija brez globinske razsežnosti.
In čim bolj napreduje takšno enostransko teh-
niziranje, tem manj je ta stvarnost resnično hu-
mani življenjski svet za človeka, kajti vedno bolj
hoče iz človeškega življenja izriniti presežnost
njegovega bivanja. Izguba čuta za duhovno po-
dročje se spreminja v mišljenje in ravnanje, v
katerem je vse preračunljivo, vse določeno, ve-
dno manj je prostora za skrivnostne razsežnosti
bivanja. V tej zagledanosti in slepi zaverovano-
sti v lastno logiko, v neki kalup mišljenja, ki si
ga človek ustvarja, se skriva velika nevarnost
želje po samozadostnosti, kar človeka zapira
tako pred bližnjimi kot tudi Bogom.«
Prvi dan romanja Marije Pomagaj z Brezij na ev-
haristični kongres v Celje - Nadškof A. Jamnik

»Danes milostna podoba Marije Pomagaj z Brezij od-

haja proti Celju. Od Matere smo se poslovili pravkar,
pri pol deveti sveti maši. V dneh pred kongresom bo
obiskala svoje ljubljene otroke v devetih slovenskih
župnijah. »Domov« se bo vrnila v nedeljo popoldne,
po končanem evharističnem kongresu.«
Slovesno so jo v procesiji izpred cerkve pospremi-
li njeni častilci na Brezjah in z zvonjenjem tudi vsi
brezjanski zvonovi. Bratje frančiškani, ki skrbijo za
svetišče, so podpisali listino, da Marijo oddajajo v
varstvo varuhom na poti, podobno kot so tak doku-
ment podpisali že, ko je Marija prvič romala.

Potem se je Marija spremstvu patrov Bogdana in

Leopolda odpravila na pot.

MARIJA 2 I 7
Najprej so jo sprejeli v župnijski cerkvi sv. Petra v
Naklem. Tam je bila Marija, Mati Cerkve, v gosteh
od 10. do 14. ure. Bogoslužje je vodil ljubljanski po-
možni škof dr. Anton Jamnik.
Popoldne so Marijo, Kraljico pričevalcev, gostili v žu-
pnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Slovesnost je vodil
ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres.
Marijo, Zdravje bolnikov, so prenočili v župnijski
cerkvi sv. Jurija v Nevljah. V večerni procesiji jo je
k počitku spremila množica častilcev, z njimi je bil
novomeški škof msgr. Andrej Glavan.
Na dan slovesnega praznika Srca Jezusovega in ob
sklepu Leta duhovništva je Marijo Pomagaj v župnij-
ski cerkvi sv. Elizabete v Ljubnem ob Savinji sprejel
koprski pomožni škof dr. Bizjak. V Šmartnem ob Paki
je zbrane nagovoril mariborski nadškof in metropo-
lit dr. Kramberger. Marija je zvečer nadaljevala pot
proti Polzeli, kjer jo je pozdravil celjski škof dr. Li-
povšek.
8 I MARIJA 2
Tretji dan Marijinega romanja, v soboto, se je podoba
ustavila v Vojniku. Sveto mašo je daroval upokojeni
nadškof mons. Alojz Uran. Popoldne je v Šentjur-
ju pri Celju zbrane nagovoril beograjski nadškof dr.
Stanislav Hočevar. Zvečer je Marija Pomagaj prispe-
la v varstvo mlade župnije Sveti Duh v Celju. Sprejel
jo je škof dr. Jurij Bizjak. Opolnoči so jo obiskali mla-
di iz vse Slovenije in ob molitvi z Njo prebdeli noč.
Leta 2014 bomo praznovali 200-letnico milostne
podobe Marije Pomagaj. V skoraj dveh stoletjih je
le štirikrat zapustila Brezje. S svojega četrtega ro-
manja se je vrnila v nedeljo popoldne po končanem
evharističnem kongresu.
V nedeljo popoldne so Marijino sliko gvardijan fran-
čiškanskega samostana na Brezjah pater Silvin
Krajnc in patra Leopold Grčar in Bogdan Rus pripe-
ljali iz Celja nazaj na Brezje. Ob slovesnem zvonje-
nju vseh brezjanskih zvonov so jo domačini in drugi
zbrani verniki v procesiji nesli nazaj v baziliko na ča-
stno mesto v kapelici. Marijo smo sprejeli z molitvijo
litanij in darovanjem svete maše.
»Prepričujemo z besedami, pa tudi pričujemo z
besedami. Vsekakor k pričevanju sodijo tudi be-
sede. Svojo vero moramo oznanjati, kar pomeni
tudi z besedami povedati in izpovedati. Toda
za temi besedami je treba stati, stati s svojim Molitev zahvale
življenjem in še posebej s svojim trpljenjem. Jezus, v sveti evharistiji izpolnjuješ svojo obljubo:
Tako so pričevali apostoli, tako je za svojo vero »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
v svojega Sina pričevala Devica Marija najbolj Danes se ti zahvaljujemo za vse milosti
takrat, ko je stala pod križem. Zgolj govorjenje, slovenskega evharističnega slavja v Celju.
Hvaležnost za prejete darove naj odpre naša srca
pa naj bo še tako lepo in prikupno, govorniško,
za nove napore in iskanja, da bo Jezus v evharistiji
ni dovolj. Pričevalec je najbolj verodostojen ta-
postal in ostal »sonce našega življenja«.
krat, ko zaradi svojih stališč tudi trpi, doživlja
V moči svetega obhajila
nasprotovanja ali mogoče celo preganjanje.
naj živimo Tvojo zapoved ljubezni,
da bomo po priprošnji Marije Pomagaj
Največji pričevalci za vero v Jezusovo trplje- tudi v današnjem času in v svojem okolju
nje, smrt in vstajenje so bili mučenci in ravno sol zemlje in luč sveta.
mučence so v prvih stoletjih krščanstva, ko je Amen.
prevladovalo preganjanje kristjanov in je po-
menilo biti kristjan biti v življenjski nevarno-
sti, imenovali „pričevalce“. Mučenec je najbolj
verodostojen pričevalec, zato smo hvaležni,
da smo tudi Slovenci dobili prvega mučenca
za katoliško vero, najbolj verodostojnega pri-
čevalca, Alojzija Grozdeta. Minila so stoletja
preganjanja krščanstva in ni bilo več tvegano
in nevarno biti kristjan, ko je krščanstvo celo
postalo v rimskem cesarstvu državna vera, so
nekateri čutili potrebo, da svojemu pričevanju
za krščansko vero dajo posebno težo, da po-
kažejo, da s svojo vero mislijo resno, da so za-
njo pripravljeni nekaj prestati, se nečemu po-
membnemu odpovedati…

…Že vsakdanje in zvesto krščansko življenje

nam prinaša dovolj preizkušenj, da lahko v njih
izpričamo svojo vero, upanje in ljubezen do Go-
spoda in zaradi njega do soljudi.«

- Nadškof A. Stres

MARIJA 2 I 9
9. oktober 2010
ZAHVALNO ROMANJE
- Petra Grimani Oktobrsko zahvalno romanje je bilo čudovito - saj je bilo izraz globoke zahvale
za milostni dar Slovenskega evharističnega kongresa junija v Celju. Tri dni
pred tem je Marijin obisk po župnijah vabil na kongres. In spodbujal vse, naj
se po Mariji bližajo Jezusu. Mnogoštevilni romarji so vrnili obisk in 9. oktobra
poromali k Mariji Pomagaj.

Romanje se je pričelo ob 9.30, ko so bratje frančiškani Marijino milostno podobo

prenesli na oltar pred Baziliko. Molitveno uro pred slovesnostjo so oblikovali ver-
niki iz devetih župnij, ki jih je obiskala Marija Pomagaj. Pevci iz teh župnij so pod
vodstvom g. Marka Hribernika s petjem olepšali slovesnost.

Ob 10.30 je sledila slovesna sveta maša, ki jo je daroval celjski škof dr. Stanislav
Lipovšek. Slovesnost je izražala globoko hvaležnost za vse milosti Slovenskega
evharističnega kongres in prošnjo, da bi milosti še naprej odsevale življenje vsa-
kega slovenskega vernika.

Ob začetku svete maše je zbrane pozdravil rektor p. Silvin Krajnc. Pozdravil je oba
prisotna škofa, g. Smeja in g. Lipovška, pa tudi vse sobrate duhovnike in zbrano
Božje ljudstvo. Izrazil je hvaležnost za darove Slovenskega evharističnega kongre-

10 I MARIJA 2
sa, ki jo čutijo vsi, ki so danes, s pesmijo v srcih, če
že ne na ustnicah, priromali k Mariji Pomagaj. Obe-
nem pa je skupaj z verujočimi izrazil tudi prošnjo,
da bi sadovi velikega dogodka v Celju v nas pustili
sledove. »Naj milosti Evharistije po priprošnji Marije
Pomagaj, ki je romala v Celje, odmevajo v naših ži-
vljenjih.«

Škof Lipovšek je v homiliji govoril o velikem veselju in

hvaležnosti, ki ju občutijo vsi, ko se zbirajo pri nebe-
ški Materi. V imenu slovenske Cerkve in vseh vernih
Slovencev po svetu je v Narodnem svetišču na Brez-
jah pozdravil Marijo Pomagaj. Pozdravil je tudi vse
poslušalce, ki slovesnost spremljajo prek valov Ra-
dia Ognjišče. Škof se je zahvalil za milostni dar Slo-
venskega evharističnega kongresa. Marijin obisk po
župnijah je vabil na kongres. In spodbujal vse, da se
po Mariji bližamo Jezusu. V vseh naj odmeva Marijino
naročilo: »Vse, kar vam poreče, storite!«

Škof je izrazil vero, hvaležnost in veselja, da je Go-

spod z nami v Evharistiji pod podobo kruha. Zahvalil
se je vsem, ki so sodelovali pri pripravi kongresa, in
vsem, ki so pripravljali lepe slovesnosti po župnijah
ob sprejemih milostne podobe, posebej pa p. Leo-
poldu in p. Bogdanu, ki sta Marijo zvesto spremljala
na njeni poti. Posebej je omenil slovesen prihod mi-
lostne podobe na stadion v Celju, kamor so jo pri-
nesli mladi, potem ko so z njo prečuli noč. »To je
slovenska Cerkev, mlada in živa.«

Tako evharistični kongres kot današnja slovesnost

naj nam bosta spodbudi, da bomo pod Marijinim
varstvom rasli v zvestobi Jezusu Kristusu.

Škof je omenil tudi novo luč na nebu naše duhov-

nosti, ki jo je prižgal kardinal Bertone. Po blaženem
Alojziju Grozdetu so zadoščenje dobili vsi, ki so na
podoben način umirali med in po drugi svetovni
vojni. Nam pa predstavlja blaženi predvsem klic in
vabilo k svetosti - da bi v Evharistiji našli navdih
in moč za zvesto pričevanje vere v razkristjanjenem
svetu. Pri tem naj nas opogumlja lepota nedeljske
maše, ki naj bo res osrednji dogodek tedna, v ka-
terem zajemamo moč za vsakodnevno življenje po
veri. Še bo v nas odmevala skupna prošnja za slo-
venski narod – poglabljaj v nas ljubezen do domo-
vine in Cerkve!

MARIJA 2 I 11
– Petra Grimani Kje naj kristjani črpamo moč za življe-
nje po evangeliju? Kje naj iščemo pravo
smer?
V veri, da je Jezus Kristus naša pot, resnica in ži-
vljenje. Da so tukaj vrednote, način bivanja člove-
ka, ki ima dvatisočletno zgodovino. Ki je usposobil
toliko svetniških ljudi, toliko duhovnih velikanov,
toliko ljudi, ki so lahko dokazali duhovno kvaliteto
tega nauka in tega, kar nam tu prinaša. In še za-
dnje, kar meni največ pomeni in kar je teolog von
Balthasar dal kot naslov svoji knjigi: samo ljube-
zen zasluži, da ji verujemo.

Take ljubezni, tako visoko postavljene, kot je v kr-

ščanstvu, preprosto ni. Treba se je samo odločiti,
ali verjamem v to ljubezen kot zadnjo resnico o bi-
vanju sveta in mojem življenju. Moram se odločiti,
ali ljubezen, kot jo občudujem v Jezusu Kristusu,
ki je razodetje Boga, vzamem za svojo vodilno
misel ali ne. Lahko se sicer zgodi, da izberem in
potem postanem nezvest. Ni pa mogoče eno in
drugo. Polovičarstvo tu ni možno.

12 I MARIJA 2
nadškof
in metropolit
ANTON
STRES
Kako nam pri tem lahko pomaga prosto-
voljno delo?
Prostovoljno delo je izraz te radikalnosti. Je do-
kaz, da gledamo na svoje življenje kot na nekaj,
kar se ne da gledati skozi dinar, kot smo včasih
rekli. So stvari v življenju, ki štejejo več kakor
zaslužek. Ali premoženje. Prostovoljno delo je
utrjevanje tega. Če prostovoljno nekaj delamo,
običajno je tam tudi veliko prijateljstva, druženja,
veliko idealov, ki jih delimo drug z drugim in toliko
lepih doživetij, ki so čisto nekaj drugega kot pri
tistih, ki se pulijo za to, kar bodo hitro zaslužili s
svojim delom. To je izraz predanosti veliki stvari,
za katero sem pripravljen nekaj narediti. Največja
nagrada v življenju je, če sem odkril nekaj, čemur
se je vredno posvetiti. Na pogrebu Martina Luthra
Kinga je eden od govornikov rekel, samo tisti člo-
vek je vreden, da živi, ki je našel nekaj, za kar je
pripravljen umreti.
K prostovoljnemu delu znamo v Cerkvi
nagovoriti mlade in starejše, srednje ge-
neracije pa nekako ne…
Srednje generacije so že »pokvarjene«. So najbolj ka-
rieristične. Mlad človek še ne skrbi za zaslužek, se
je še sposoben za nekaj navdušiti. Tudi starejši lju-
dje že imajo izkušnje v življenju in vedo, kaj »šteje«.
Srednja generacija pa, po eni strani je to razumljivo,
je najbolj produktivna in ima tudi legitimne želje – si
postaviti hišo, postaviti neke materialne temelje –
zato tega ne smemo omalovaževati. Če pa postane-
jo toliko prevzeti od svojega neposrednega zaslužka,
lahko pozabijo, da to ni vse. Mislim pa, da nekdo, ki
je bil v mladosti prostovoljec, tudi v zrelih letih tega
ne bo popolnoma opustil. To me učijo izkušnje.
Kako naj nagovorimo srednjo generacijo
k prostovoljstvu?
Če je nekdo zavzgojen na tem področju, mu je tež-
ko pomagati. Nekateri se odločijo, da bodo delali
v življenju samo za zaslužek. Bodo pač morali žeti
to, kar sejejo.
MARIJA 2 I 13
Lurd so postavili prostovoljci, podobno
Fatimo. Kaj bi ljudem preko tega pogo-
vora sporočili, da bi sodelovali pri delu
na Brezjah?
Ne Lurd, ne Fatima, ne Brezje kot take – vera jih
je k temu pripeljala. To so bili ljudje, ki so bili tudi
sicer prostovoljci. Ko se toliko govori o bogastvu
cerkve pri nas, večkrat rečem, ja, smo bogati v
tem, da je še vedno veliko ljudi sposobnih nekaj
narediti zastonj. Gre za to, ali nekdo da toliko na
vero, na Cerkev, na duhovno plat življenja, da ve,
da je vredno, da nekaj svojih sposobnosti in svoje-
ga časa temu posveti.
Z dr. Ramovšem smo ugotavljali, da soli-
darnost slabi. Kako vrniti dobrodelnost
v slovensko kulturo?
Seveda slabi. Pod vplivom potrošništva. Treba je
poglobiti korenine, iz katerih dobrodelnost raste.
Če bomo samo nagovarjali: bodite prostovoljci, to
ni dovolj. Treba je motivirati ljudi. Zakaj so naši
predniki delali za Cerkev? »Za Božji lon, nebeški
tron«. Ker so verjeli v Božji »lon« in nebeški tron.
Če pa ne verjameš v to, nima smisla.
Smo v evropskem letu boja proti revšči-
ni in socialni izključenosti. Ali bi kristja-
ni morali več/bolje pomagati?
Kristjani precej pomagamo. Po številnih raziska-
vah v tujini in pri nas so ugotovili, da je največ
solidarnosti v tistih okoljih, kjer je religioznost
14 I MARIJA 2
najmočnejša. Ker je ustrezna motivacija. Težko je
motivirati za solidarnost v nekem individualistič-
nem okolju, kjer velja načelo, da je smisel življenja
privoščiti si, kar si največ lahko privoščiš. Odmev-
nost akcij na nacionalni ravni – Klic dobrote – do-
kazuje, da veliko pomagamo. Treba je priti do spo-
znanja, da tako dolgo nisem dober, dokler dajem
samo presežek. Dober postanem takrat, ko znam
deliti. In da tega ne delam samo ob velikih akcijah
in ujmah, ampak vedno.
Potrošništvo, nakupi, razprodaje niso
več omejeni na določen čas leta. Vendar
pa nas bodo v bližajočih dneh še bolj va-
bili k »imeti«. Kakšen je pomen imetja?
Imeti je pomembno. Pomen imeti je določena
brezskrbnost, ne trepetam za jutrišnji dan. Glavni
smisel imetja je svoboda. Premoženje, ki ga imam
in mi zagotavlja preživetje, me dela neodvisnega.
Ko mi nekdo drug reže kruh, sem od njega odvi-
sen. Imetje tako predstavlja določeno svobodo, da
lahko ravnam po svoji vesti. Delam tako, kot sam
čutim, da je prav, in vem, da se mi ne more zaradi
tega nihče maščevati. To se je v zgodovini večkrat
potrdilo. Ko so ljudje živeli na kmetijah, na svo-
jem, so hodili v cerkev, potem so prišli v mesto
in so nehali hoditi v cerkev, ker so domnevali, da
delodajalec ne bo ravno zadovoljen, če bo to zve-
del. Zato je imetje samo po sebi nekaj pozitivnega.
Pravica do imetja je čisto pristna človekova pra-
vica. Se pa lahko spridi. Me osvobaja, a me lahko
tudi zasužnji.
Kaj pa cerkveno leto in prazniki. Včasih LJUDI JE TREBA
se zdi, da nas pozunanjenost praznikov
povleče za sabo. Kako naj se verujoči VZETI TAKŠNE, KOT
zavarujemo pred vsiljevanjem prazno- SMO. TUDI DUHOVNIKI
vanja, ki ne temelji na veri? IMAMO PRAVICO, DA
S tem da ohranimo nekatere lepe običaje, ki so
povezani s prazniki in so izraz vere. Na primer bla- SMO TAKŠNI, KOT SMO.
goslov domov v božičnem času. Veliko je bilo obi- VČASIH NISMO TAKŠNI,
čajev, ki so bili povezani z versko vsebino. Zdaj so
ti običaji tudi pri nas obnovljeni iz nekih folklornih KOT BI MORALI BITI.
motivov in seveda so potem izvotljeni. Vse je pra-
zno. Tudi v javnih glasilih se opisuje, kako obhajajo
to in ono, a to je le lupina brez vsebine. Vsi pra-
znični običaji so nastali iz verske zavesti. Versko
vsebino je potrebno ohraniti, da imajo običaji vre-
dnost, sicer so le folklora, ki ne prinaša tistega,
kar je praznovanje včasih prineslo.

Od vernikov pričakujete zavzetost in pri-

padnost. Ob svoji umestitvi ste poudari-
li, da si želite sodelovanja. Včasih se zdi,
da si Cerkev ne želi sodelovanja, ampak
se oklepa izgubljene avtoritete. Kako naj
sodelujemo z duhovniki v svojih župnijah?
Odvisno od primera do primera. Včasih je to stvar
taktike. Ljudi je treba vzeti takšne, kot smo. Tudi
duhovniki imamo pravico, da smo takšni, kot smo.
Včasih nismo takšni, kot bi morali biti. Nekatere
drže so mogoče neproduktivne. Če pa se nekdo
zna pomeniti, se da veliko narediti.

MARIJA 2 I 15
 V NAŠEM OKOLJU
LAHKO PREŽIVI SAMO
TISTI VERNIK, KI VE,
ZAKAJ JE
VEREN.

Lanski brezjanski pogovori ob letu du- duhovniški poklic odločajo bliže 30 kot včasih. V
hovnikov so bili posvečeni duhovnikom našem okolju človek značajsko dozori kasneje in
in naslovljeni »Duhovnik, človek, ki ga je tudi kasneje pripravljen sprejeti odgovornosti
Bog zelo ljubi«. Veliko govorimo o po- nase. Zato je zelo pomembno, da škof pri posve-
manjkanju duhovnih poklicev. Kaj pa čevanju ne hiti. Zaradi pomanjkanja duhovnikov,
zaradi župnij, ki si želijo duhovnika, je škof morda
pomanjkanje vernikov? Vprašanji najbrž
kdaj v skušnjavi, da bi posvetil hitro, pa je izku-
hodita z roko v roki?
šnja taka, da je veliko bolj modro in za pozneje
To gre skupaj. Moramo biti previdni, ko govorimo
obetavneje podaljšati čas priprave in pustiti, da
o pomanjkanju duhovnih poklicev. Primerjava z
se stvari utrdijo v človeku. S tem se nič ne izgubi,
letom 1965, ko se je v Sloveniji govorilo o eksplo-
ampak kvečjemu pridobi.
ziji duhovnih poklicev, veliko pove. Če primerja-
mo, koliko ljudi je takrat hodilo v cerkev in koliko
Kakšnega človeka posvetite v duhovnika?
jih hodi danes, koliko je bilo takrat mladih in ko-
To mora biti normalen človek. Osnovni pogoj je,
liko jih je danes, verjetno danes ni manj duhovnih
da ima zdrav značaj, da je sposoben normalne
poklicev. Proporcionalno bi bilo najbrž danes več
komunikacije, razsoden. Če je nekdo skrajen v
duhovnih poklicev kot takrat, ker se je ta baza,
neki čustveni pobožnosti, to ni nujno priporočilo.
če lahko tako rečem, iz katere prihajajo duhovni-
Sposoben mora biti normalnih stikov s soljudmi.
ki, skrčila in je tako tudi duhovnih poklicev manj.
To je najosnovnejše. Vse drugo se potem da. Lju-
Kot se zmanjšuje število vernih, se lahko zmanj-
dje ne pričakujejo od duhovnikov nekih »carjev«,
ša tudi število duhovnih poklicev.
pričakujejo človeka, ki jim bo znal prisluhniti, ki
se bo znal z njimi pogovarjati, do katerega bodo
V našem okolju lahko preživi samo tisti vernik,
normalno prišli, ki jih ne bo nadrl. Ki ne bo lahko-
ki ve, zakaj je veren – ki je osebno veren in tudi
miseln, ki ne bo naiven. Sveta Terezija Velika je
osebno angažiran za svojo cerkev. Če bomo go-
rekla, da predstojnik mora biti, če tehtamo med
jili sodelovanje na vseh področjih, verjamem, da
modrostjo in svetništvom, prej moder človek. To
bo še marsikomu »padlo na pamet«, da bi se dal
je torej tisti, ki mora biti razsoden, poln življenj-
scela Bogu na voljo, ne samo majčkeno, ampak
ske modrosti.
100%.

Ali se vam zdijo slovenski duhovniki do-

Poklic duhovnika je glede na vse ome-
volj izobraženi? Ali boste na tem podro-
njeno danes zahteven in naporen poklic.
čju želeli narediti več?
Zanima nas Vaše mnenje o tem, ali je
To vprašanje o izobraženosti duhovnikov je malo
mladenič, ki ga danes posveti škof, jutri
povezano z nekimi nostalgijami. Včasih je bil se-
pripravljen voditi svojo čredo? veda na vasi župnik poleg učitelja edini intelektu-
Moral bi biti. Duhovnik pomaga škofu pri pastir-
alec. In je bil prav tako strokovnjak za sadjarstvo
ski službi. Opažamo pa, da se tudi za zakonsko
in vinogradništvo in marsikaj. Tega seveda danes
življenje odločajo v starejših letih, tako se tudi za

16 I MARIJA 2
ni več. Danes je v družbi veliko več izobraženih.
Drugače kot nekoč, ko je bil že maturant redek,
izjema. Tisto, kar je treba doseči pri duhovnikih,
je, da znajo biti inkulturirani. Toliko morajo razu-
meti ta čas, da znajo času primerno oblikovati
svoje sporočilo, svojo teološko izobrazbo, jo po-
dajati z besedami, ki so razumljive, ki so blizu.
Sporočilo podajati na način, ki je sprejemljiv da-
našnjemu človeku. Zaskrbljujoče pa je, da je ude-
ležba na raznih oblikah nadaljnjega izobraževanja
zelo slaba. Morda je osnovni problem v motivaciji.
Edina motivacija pri duhovnikih je odgovornost,
ljubezen do Gospoda in do sebi zaupanih vernikov.
Duhovnik ima toliko dela, kolikor ga zna sam najti.
Kaj pa vzgoja za Marijansko duhovnost?
To je isto, duhovnost, pobožnost, tako ena kot
druga. Marijanska duhovnost vidi v Božji materi
zgled krščanskega življenja in tukaj nam je Mari-
ja tudi v Janezovem evangeliju predstavljena kot
prva Jezusova učenka. Kot tista, ki je tudi sama
morala verovati, zaupati, ki se je tudi sama mo-
rala učiti, ki se je morala sama sebi odpovedova-
ti. Skratka, to ni neko golo prepevanje čustvenih
Marijinih pesmi. Marijanska pobožnost se za pravo
pobožnost izkaže takrat, ko Mariji znamo slediti,
v veri in zaupanju, v tako črno noč, kot jo je ona
sama doživela pod križem.
Če nas pobožnost ne usposablja za to, potem je
to slaba pobožnost. Čustvenost, ki nima svojega
pravega učinka, ki se izjalovi. Mariji ni bilo lahko,
njeno življenje ni bilo pocukrano.
Bila je Jezusova učenka in se je morala učiti. V
Kani Galilejski je bila dovzetna za stisko svojega
bližnjega. Obrnila se je na svojega Sina, s tem iz-
razila vero in zaupanje vanj, ampak očitno je tudi
v tistem trenutku prišlo do kratkega stika. »Kaj
je s tabo? Moja ura še ni prišla...« O tem, kaj bom
jaz delal, bom odločal jaz, ne pa ti. Marija je vse te
besede ohranila v svojem srcu. Ona se je učila in
je rasla ob Jezusu. To je proces njenega lastnega
razlaščanja. Ona se je svojemu sinu odpovedova-
la, ni si ga prilaščala. To je Marijanska pobožnost
– rast v veri, zaupanju, ljubezni in nesebičnosti.
MARIJA 2 I 17
 DRUŽINA VURNIK
NA BREZJAH
- Jože Dežman Z Marijo Pomagaj na Brezjah so povezane
številne slovenske družine. Med njimi ima
posebno mesto družina Vurnik.

V stavbno zgodovino bazilike se je prvi zapisal Ja-

nez Vurnik (*1849, Radovljica, † 1911, Radovljica),
kamnosek, kipar, podobar in cesarsko kraljevi kon-
servator iz Radovljice. Po očetu je prevzel njegovo
veliko delavnico, ki se je sčasoma razvila v »posle-
dnjo zasebno šolo za cerkveno umetnost«, v kateri
je bilo včasih tudi po 30 delavcev. Proučeval je vse
zgodovinske sloge in jih obvladal od arhitekturnih in
kiparskih prvin do ornamenta.

18 I MARIJA 2
Kar je umetnik naredil na Brezjah, velja za njego-
va najboljša dela. To so rezbarski del glavnih vrat,
prva prižnica (sedanjo je ustvaril njegov naslednik
Pavlin), glavni oltar, stranska oltarja, posvečena sv.
Antonu Padovanskemu in sv. Antonu Puščavniku,
obhajilna miza, nekdanji oltar v kapelici Marije Po-
magaj. Po njegovem načrtu so bile izdelane spove-
dnice in cerkvene klopi, orglarska omara in ograje na
koru, slavoloki in šotor za kronanje milostne podobe
leta 1907.
V zbirki zahvalnih votivnih podob pa po svoji kva-
liteti izstopa tista, ki sta jo Janez Vurnik in njego-
va žena Terezija posvetila Mariji Pomagaj za njeno
milostno ozdravitev. Reliefna podoba ima ob strani
vrezano besedilo:
»Za obljubljeni spomin dolžne srčne zahvale MARIJI
POMAGAJ za prejeto zdravje v hudi in dolgotrajni bo-
lezni posvečujeva to podobo Terez. Vurnik in nje mož.
L.MCMII.«
Današnjo podobo bazilike sta posebej zaznamova-
la eden najpomembnejših slovenskih arhitektov in
urbanistov Ivan Vurnik (*1884, Radovljica, †1971,
Radovljica) in njegova žena Helena (*1882, Dunaj,
†1962, Radovljica), roj. Kottler, slikarka. Vurnika so
komunistične oblasti odstranile in njegovo delo na
Brezjah ima po oceni Dušana Blagajne poseben rezi-
stenčni naboj: »Leta 1957 se je Vurnik po osemintri-
desetih letih poučevanja na oddelku za arhitekturo
in pri triinsedemdesetih letih upokojil. Preselil se je
v Radovljico, kjer je odmaknjen od javnosti nadalje-
val z delom. Njegov prvi in edini naročnik od tega
časa dalje je bil frančiškanski samostan na Brezjah.«
Ob 30-letnici evharističnega kongresa je leta 1965
prenovil fasado cerkve in opremo kapelice Marije
Pomagaj. Vrnil se je k svojemu slogu iz dvajsetih let,
t.i. nacionalni romantiki z nacionalnimi barvami in
geometrično abstraktnimi vzorci. Leta 1967 je pre-
novil samostanski atrij in vanj postavil kapelico sv.
Frančiška Asiškega v slogu planinske koče. Bronast
okvir k podobi Marije Pomagaj je zasnoval za origi-
nalno Layerjevo podobo Marije Pomagaj, ko je bila
med drugo svetovno vojno v ljubljanski stolnici.
MARIJA 2 I 19
 Poleg častitljive zgodovine, arhitekture in umetnostne opre-
me imajo bazilike posebno poslanstvo. V njih se bogosluž-
je obhaja slovesno, dovršeno in doživeto. Vedno je na voljo
zadostno število spovednikov, še prav posebej ob romarskih
shodih je zakramentalno življenje živo in cvetoče. Posebna
značilnost bazilik je, da so vidno znamenje povezanosti kra-
jevne Cerkve s Svetim sedežem in rimskimi bazilikami, kar
na vidnem mestu označujeta papeški grb in lastni grb ba-
zilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Za romarje in
obiskovalce je bazilika »kraj milosti«, saj je v njej na široko
odprt zaklad Cerkve, iz katerega morejo romarji prejeti šte-
vilne odpustke za žive in umrle. Koliko bolj to velja za našo
najmlajšo baziliko. Za baziliko je bila imenovana maja 2010,
istega leta, kot obhaja častitljivo šeststoletnico. Starodav-
no svetišče so naši predniki že do sedaj imenovali »Gora mi-
losti« (Mons gratiarum).

20 I MARIJA 2
Slovenska Marijina svetišča
Bazilika Ptujska Gora
600 let v Marijinem
zavetju
- Petra Grimani
Številne milosti deli Marija na tem kraju. In ob ne-
štetih slovesnostih pod oboke doni pesem o ljubljeni
Materi, ki jo Slovenci radi opevamo - na Ptujski Gori
že šesto let. Kaj se je pred šestimi stoletji zgodilo,
da so ljudje združili svoje moči pri zidavi tako veliča-
stnega svetišča? Ljudsko izročilo pravi, naj bi med
molitvijo na Marijino priprošnjo spregledala deklica
– edina potomka grofovskega rodu. Nas pa zgod-
ba nagovarja predvsem, naj prosimo za milost, da bi
se nam odprle duhovne oči. Da bi znali, tako kot so
znali naši predniki, ponižno poklekniti pred Marijo
in jo vredno počastiti. Med častilci je bil tudi naš
blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je Ptujsko
Goro rad in pogosto obiskoval. Tudi tik pred smrtjo
je poromal h Gorski Mariji, ki jo je otroško in zaupno
častil od mladih nog.
Milostni kraj
Papež Janez Pavel II. je o Marijanski pobožnosti med
Slovenci zapisal:
»Slovensko ljudstvo, plemenito po svoji zgodovini in
še plemenitejše po svoji veri, zelo časti preblaženo
Devico Marijo, Kristusovo Mater in Pomoč kristja-
nov. O tem pričujejo poleg mnogih drugih stvari tu
cerkve, pozidane njej v čast. Te cerkve in cerkvice
pokrivajo slovenska tla kakor svetle zvezde in niso
samo umetniško zgrajene, marveč se tudi njihova
oprema blešči v sijaju čudovite umetniške izdelave.
Kar je še pomembnejše, je to, da v njih cvete pobo-
žnost, ki jo gojijo in hranijo molitve, obredi in sveti
pouk, tako da so te cerkve zares sedež in bivališče
rastoče vere«(listina o baziliki v Petrovčah).
Med te cerkve moremo vsekakor prišteti svetišče
Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori. Razko-
šna bazilika je res gosposka. Umetnostni zgodovi-
nar dr. Marijan Zadnikar za Ptujsko Goro pravi, da
je »visoka pesem gotike«. V tem prelepem svetišču
ima poleg Najsvetejšega pod kamnitim baldahinom
svoje osrednjo mesto milostna reliefna podoba Ma-
rije s plaščem, izklesana iz enega kamna. Pod pla-
ščem je upodobljenih 82 oseb, ki sestavljajo zbirko
portretov ljudi tedanjega časa.
Vendar pa Marijin plašč ni povsem razprostrt. Pod
njim je dovolj prostora za vse, ki prosijo za njeno
varstvo. Po zgledu prednikov radi romajmo in stopi-
mo pod Marijin plašč. Zaupno jo prosimo - naj nam
ohrani vero, dom in rod!
MARIJA 2 I 21
- Matjaž Geršič
GIBRALTAR
Vsako leto se predstavniki svetišč zberejo na študijskih dnevih, kjer raz-
mišljajo o pastorali romarjev in obiskovalcev Marijinih svetišč. Med seboj
izmenjajo dobre izkušnje in se opozarjajo tudi na težave. Ugotavljajo, da
obisk romarskih svetišč vztrajno narašča in s tem tudi raste pomembnost
tovrstnih žarišč duhovnosti. Teme predavanj in pogovorov so o zakramen-
tu sprave, o novi evangelizaciji, o duhu služenja... Čeprav so srečanja pre-
težno neformalna, niso zato nič manj koristna in polna delitve izkušenj.

Radi pa bi vam predstavili letošnje osmo srečanje in gostitelja. Letos je 45

predstavnikov svetišč gostil Gibraltar (13. – 17. septembra 2010), saj je to
svetišče pred nedavnim praznovalo svojo 700-letnico. Slovensko narodno
svetišče Marije Pomagaj sta zastopala p. Silvin Krajnc in p. Bogdan Rus.
Vsi si želimo, da bi lahko srečanje Marijinih svetišč potekalo kmalu tudi v
Sloveniji.

Otvoritev konference in dobrodošlico v Gibraltarju je zbranim izrekel tam-

kajšnji škof Ralph Heskett, ki je prepričan, da so vsa svetišča med seboj
zelo različna, vendar jih »zbira in povezuje naša predanost Gospe.« Svetišče

22 I MARIJA 2

Marije, Matere Evrope, je dejal, ima svojevrstno in
presenetljivo zgodovino, ki jo najbolje pozna in oriše
nekdanji škof Gibraltarja Charles Caruana.
Ta je pripovedoval:
»V manj kot enem stoletju se je Islam razširil iz Ma-
vretanije v severno Afriko in začel pogledovati proti
Evropi. Leta 710 je zviti vojaški strateg Tarik Ibn Zayb
preko Gibraltarja spravil svoje mavrske sile na evrop-
sko celino. Ob tej priložnosti je postavil trdnjavo in
tranzitno točko, od koder je lahko oskrboval vojsko
iz Afrike. Tako okrepljen in utrjen položaj je olajšal
njegov pohod na sever. Gibraltar nosi ime po njem.
Anekdota pripoveduje, da je ta vojskovodja, ko je
priplul do skale, vzkliknil: »Ta skala je tako mogočna
kot jaz! Nosi lahko samo moje ime.« Gibel al Tarik, v
arabščini Tarikova skala, je postal Gibraltar.
Zavzetje Gibraltarja je pomenilo močan udarec se-
vernemu Vizigotskemu kraljestvu, kar je povzročilo
veliko sprememb v mejah, kulturi in ljudeh. Ko so
se muslimanske čete naselile, so na najjužnejšem
delu Gibraltarja zgradile mošejo in stolp. Gradnja
je pomenila zahvalo in nakazala trajnejšo naselitev
muslimanov.
MREŽA EVROPSKIH
MARIJINIH SVETIŠČ
Mrežo evropskih Marijinih svetišč smo predstavili
v prejšnji številki revije. Več si lahko preberete na
naši spletni strani: www.marijapomagaj.net.
Španski monarhi so spoznali, da bo nevarnost mo-
stu med Evropo in Afriko obstajala toliko časa, do-
kler bo Gibraltar v rokah Muslimanov. Vsi poskusi
ponovnega prevzema oblasti so se izjalovili. Leta
1309 je španski kralj Ferdinand IV. osvojil Gibraltar.
Da bi zaznamoval ta dogodek, je Evropo posvetil
Kristusovi Materi pod imenom: Naša Gospa Evrope.
Nekdanja mošeja, postavljena v zahvalo, je postala
krščansko svetišče.
Toda slavje ni trajalo dolgo. Muslimani so leta 1333
ponovno zavzeli Gibraltar.
Leta 1462 je španski kralj Henrik IV. ponovno vzpo-
stavil nadzor nad Gibraltarjem, obenem pa je poživil
pobožnost do Naše Gospe. Ker je originalen kip izgi-
nil, so poiskali zamenjavo. Nova podoba je prikazova-
la Našo Gospo z detetom Jezusom na prestolu.
Istočasno je portugalski kralj zavzel Ceuto v sever-
ni Afriki. Afriko je posvetil »Naši Gospe Afrike«. Od
tedaj stojita obe svetišči kakor dva »Herkulesova
stebra« vsako na svoji strani Gibraltarja.
Ko so galeje priplule v Gibraltarski zaliv, so navadno
izstrelile salve v čast Naši Gospe Evrope. Puščavnik v
svetišču je na to odgovoril z enakim številom strelov.
Od takrat vsaka nova britanska ladja izstreli salve, ko
prvič vstopi v zaliv. Nastanjeni garnizija jim odgovori.
Položaj svetišča je bil preveč ranljiv in izpostavljen
piratom. Puščavnik, ki je skrbel za svetišče, se je
tega zavedal in je svoje strahove glede varnosti iz-
razil vladarju Karlu V. Njegovih pozivov niso upo-
števali. Leta 1540 se je nekaj galej zasidralo pod
MARIJA 2 I 23
svetiščem v nočnih urah. Stražarji in puščavnik so
obiskovalce vprašali po njihovi identiteti in o tem,
zakaj so opustili salve. Rekli so, da niso hoteli motiti
ljudstva. Želeli so tudi slovesnost v svetišču nasle-
dnje jutro.
Leta 1545 je general Caramani, ki je vodil Barba-
rossove čete, vstopil v svetišče pod pretvezo, da
so kristjani. Izropali so svetišče in razkosali podobo
Naše Gospe in za seboj pustili veliko opustošenje.
Svoje ropanje so nadaljevali v mestu. Mnoge so od-
peljali, številni pa so padli pri obrambi svojih cerkva.
To je spodbudilo kralja, da je postavil obrambo in za-
ščito kraja, vključno s svetiščem.
Ustanovili so bratovščina Naše Gospe Evrope, da
bi organizirali duhovne in družbene dogodke. Prva
izmed nalog je bilo popravljanje podobe. Na podo-
bi sta manjkali glava in roka, viden pa je bil uda-
Škof Ralph Heskett, skupaj z nekdanjim škofom
Gibraltarja Charlsom Caruano in škofom Jacque-
som Perrierjem iz Lurda včeraj ob odprtju evropske
konference Mreže Marijinih svetišč, ki je potekala v
Gibraltarju.
24 I MARIJA 2
rec Detetu. Zgodovinar Juan Ledesma pripovedu-
je o mnogih poskusih, da bi kip prenesli v Seviljo,
toda viharno morje je to je vsakič preprečilo. Ljudje
so verjeli, da Božja previdnost ni dovolila, da bi kip
Naše Gospe zapustil kraj. Namesto tega so kiparja
Pedra de Ruedo pooblastili, da je na kraju samem
opravil potrebna popravila. Pobožnost se je razšir-
jala tudi ob večjem kipu Naše Gospe Evrope,ki je do
današnjega dne v prvotni cerkvi Sv. Marije kronane,
današnje katedrale.«
Vsebinsko najbogatejši del srečanja pa so kljub lepi
in zanimivi pripovedi škofa Caruane letos predsta-
vljala poročila iz vseh svetišč. Pogled je bil kot vsa-
ko leto usmerjen v delo svetišč in vse, kar nas bo-
gati. Posebna tema letošnjega leta je bilo vprašanje,
kako je v našem svetišču poskrbljeno za pripadnike
drugih ver in za neverne. P. Silvin Krajnc je v imenu
svetišča na Brezjah predstavil delo, ki je bilo opra-
vljeno na Brezjah, spregovoril pa je tudi o načrtih
za prihodnost. Pri tem se je posebej osredotočil na
tisto, kar je v našem svetišču posebnega. Poudaril
je lepo romanje starih staršev ob malem šmarnu, pa
načrte za izgraditev novega pastoralnega centra...
Tudi ostali predstavniki so drug za drugim podajali
svoja poročila in poudarjali tisto, kar je posebnost
njihovih svetišč. Vidimo, da so si svetišča različna
po dejavnostih, a enaka v tem, da želimo biti povsod
v službi vsem romarjem, ki prihajajo k nam in pred-
vsem k Bogu. Tako so se na Irskem posebej letos
vključili v reševanje težav, povezanih z razkritimi
primeri pedofilije. V njihovem svetišču so želeli to
veliko katastrofo nasloviti na pravi način. Organizi-
rali so srečanja in spravne slovesnosti. Na ta način
želijo biti povezani s krajevno Cerkvijo. Različnost
dela v drugih svetiščih nas vse bogati.
Predstavniki svetišč so se dogovorili, da bo nasle-
dnje leto, kakor tudi srečanje, posvečeno pravično-
sti in evangelizaciji. Vsem se namreč zastavlja vpra-
šanje, kako delati s skupinami, ki so same težavne,
a smo vseeno poklicani, da se jim približamo s spo-
ročilom evangelija.
GIBRALTAR
DANES
Gibraltar je britansko ozemlje na istoimenskem polotoku. Leži
na jugu Iberskega polotoka, ob gibraltarskih vratih oziroma
ožini. Ta morska ožina je široka od 14 do 44 kilometrov in po-
vezuje Atlantik s Sredozemskim morjem oziroma leži med Špa-
nijo in Marokom. Ob Gibraltarskih vratih ležijo
tri pristanišča: Gibraltar, Ceuta in Tanger.

Površina Gibraltarja je le 6,5 m2,

tu živi okoli 29000 prebivalcev, ki so precej mešanih
narodnosti in ver, vendar živijo v sožitju.

Opice so velika zanimivost tega dela sveta. Prebi-

valci so namreč vraževerni; verjamejo, da bodo Bri-
tanci v Gibraltarju samo, dokler bodo v njem živele
tudi opice. Zato je zanje tudi zelo dobro poskrbljeno.
Danes zanje skrbijo člani ornitološkega društva in
specializirani veterinarji, ki jih hranijo z svežo vodo
in zelenjavo, sadjem in semeni (listjem, olivami, ko-
reninami in rožami), da ne bi bile zaradi življenja v
civilizaciji za kaj prikrajšane. Vse opice so fotografi-
rane, popisane, zaznamovane s tetovirano številko
in mikročipom.

Ker je zdaj populacija opic dovolj velika, da se ne bo-

jijo za njihov obstoj, se lahko prosto gibljejo. V času
druge svetovne vojne pa jih je bilo le sedem. Tudi
kasneje je zanje skrbela vojska. Vsi se namreč bojijo,
da ne bi izginile iz Gibraltarja.

Pa še ena zanimiva anekdota. Govori se, da Gibral-

tar z Afriko povezuje 24 kilometrov dolg podvodni
podhod, ki se začenja v jami sv. Mihaela. Opice naj
bi tako po suhem pod mojem prišle z ene celine na
drugo. In se naselile pod Skalo.

Prav ta jama ima zanimivo zgodovino. Jama sama

je sicer miniaturna v primerjavi z našo Postojnsko,
vendar pa je v njej lepa koncertna dvorana. Njena
zgodovina je pestra, saj je bila zgrajena kot vojaška
bolnica.

MARIJA 2 I 25
 godoskop
Sveti
Frančišek Asiški
(1182–1226)
Tako zvesto je hodil po Kristusovih stopinjah,
da ga poznamo tudi po imenu Prvi po Edinem.
S svojo karizmo je oblikoval velika pravila, ki jih
je pustil za seboj. Bil je velik ljubitelj ubogih in
častilec vsega stvarstva.

Sv. Frančišek Asiški se je rodil v trgovski družini

v mestu Asissi (izg. asizi) najbrž leta 1182. Nje-
gov oče Peter Bernardone je bil bogat trgovec
z blagom. Sina so sicer krstili za Janeza, vendar
so ga zaradi matere, ki je bila Francozinja, kmalu
začeli klicati »Francozek« ali Frančišek.

Kot mladenič je živel lagodno življenje. Užival je

očetovo bogastvo, veseljačil s prijatelji in zaradi
uživaškega razgrajanja po mestu someščane po-

26 I MARIJA 2
gosto spravljal ob živce. V mladosti je sanjal, da bo
slaven vitez. Z dvajsetimi leti pa je moral v vojsko.
Njegove sanje so izpuhtele, ko je ležal v ječi sose-
dnjega mesta Perugia. Eno leto je preživel v ujetni-
štvu, kjer je hudo zbolel. To ga je spremenilo. Začel
je razmišljati drugače. Prejšnje uživaško življenje se
mu je nenadoma zazdelo površno in prazno. Ni pa
vedel, kako naj zaživi.
Ko je bil spet svoboden, se je vrnil domov, da bi si
opomogel.
SREČANJE S KRISTUSOM
Zunaj obzidja Assisija je ležala bolnišnica gobavcev,
ki so jo vodili bratje sv. Antona. Nekega dne, ko se
je Frančišek sprehajal zunaj mesta, je naletel na go-
bavca. Sam je bil presenečen, ko ga je objel. Ta do-
godek je pozneje pripisal Božji milosti.
Frančišek je v tem gobavcu odkril Kristusa: revne-
ga, križanega, beraškega. Odločil se je, da bo sledil
Kristusu in živel enako kot On. Tako se je odrekel
bogati dediščini, oblekel grobo spokorno tuniko in
odšel živet na rob družbe kot berač med svoje »bra-
te - Kristuse«, kot je samo poimenoval gobavce.
»Zaradi svojega Gospoda sem se odločil za sveto
uboštvo,« je Frančišek odgovarjal vsem, ki so ga
spraševali, zakaj se potika naokoli kot berač.
BRATJE IN SESTRE
Ljudje so ga opazili in želel slediti njegovi poti. S
približno ducat privrženci je Frančišek od papeža
izprosil dovoljenje, da so pridigali o pokori in spre-
obrnjenju.
Frančiškove ideje o življenju v popolnem uboštvu in
služenju Bogu so zamikale mnoge, da so mu sledi-
li. Na stotine Frančiškovih misijonarjev v rjavih ku-
tah s kapucami in v preprostih sandalih je hodilo po
Italiji, drugje po Evropi in kmalu po vsem znanem
svetu. Pridigali so o Božjem kraljestvu. Kmalu se je
moškim pridružila še Klara, Frančiškova prijateljica
iz otroštva. Skupaj sta ustanovila red klaris. Tako so
lahko tudi žene posvetile svoje življenje samo Bogu,
podobno kot Frančišek in njegovi bratje.
HVALNICA STVARSTVU
Nekega dne, tako pravi izročilo, meščani niso hoteli
poslušati Frančiškove pridige. Zapustil je prazen me-
stni trg in odšel v gozd ter pridigal pticam. Takrat je v
sebi zaznal še nov poklic. Zanj ni bila pomembna samo
ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali. Z velikim
veseljem se je pogovarjal z vsemi živimi bitji, svojimi
brati in sestrami. Tako so ga videli na obali morja, kako
se pogovarja z ribami, ali na vrhu hriba, kako kramlja s
pticami. Očaran je bil nad lepoto in dobroto stvari, ki
so odsev Božje lepote. Svojo ljubezen do narave in do
vsega stvarstva je malo pred smrtjo zapisal v Hvalnici
stvarstva, ki še danes seže ljudem v srce.
POZDRAV
BLAŽENI DEVICI MARIJI
Pozdravljena, Gospa,
sveta kraljica,
sveta Božja mati Marija,
ki si postala Devica Cerkev.
Izbral te je najsvetejši Oče nebeški
in te posvetil najsvetejšim ljubljenim Sinom
in Svetim Duhom Tolažnikom.
V tebi je bila in je vsa polnost milosti in vse dobro.
Pozdravljena, njegova palača!
Pozdravljena, njegov tabernakelj!
Pozdravljena, njegovo domovanje!
Pozdravljena, njegovo oblačilo!
Pozdravljena, njegova dekla!
Pozdravljena, njegova mati!
In vse ve, svete kreposti,
ki se po milosti
in razsvetljenju Svetega Duha
izlivate v srca verujočih,
da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste.
(Sveti Frančišek)
MARIJA 2 I 27
»To so moji bratje in sestre,« je Frančišek govoril za
vsa živa bitja. Zato je pogosto upodobljen z živalmi.
To priča o bratstvu in sestrstvu vsega ustvarjenega,
ki je Božji dar.

TRAJNA PRIVRŽENOST
Za božič 1223 je Frančišek v mestu Greccio povezal
liturgijo in ponazoritev Jezusovega rojstva v Betle-
hemu. Z oslom in ovčicami ter meščani, ki so pred-
stavljali sveto Družino, je preoblikoval praznik boži-
ča v praznovanje Božje ponižnosti. Ta ponižnost, ki
se je Frančišku zdela očitna pri Evharistiji, ko Jezus
prihaja med nas pod podobo kruha, je značilna za
odnose vseh Frančiškovih naslednikov.

Frančišek je septembra l. 1224 med svojim 40-dnev-

nim umikom na goro La Verna poglobil svojo pove-
zanost s križanim Kristusom, ki ga je spoznal prvič v
srečanju z gobavcem. Zunanje znamenje so bile Kri-
stusove rane, ki so vzcvetele na njegovem telesu.
Predanost ljubezni Križanega je bila značilna samo
za frančiškane, preden so jo vključili tudi v glavni
tok katoliške duhovnosti v 16. stoletju.

Frančišek se je s takšno zavzetostjo lotil uresniče-

vanja svojih idej, da je bil pri 44 letih popolnoma iz-
črpan. Umrl je 3. oktobra 1226. Preden je Frančišek
umrl, se je poslovil od svojih redovnih bratov z be-
sedami: »Zbogom bratje, ostanite v Božjem strahu.
Jaz grem k Očetu, čigar milosti vam priporočam.«
Že dve leti po smrti ga je papež razglasil za svetnika.

Sveti Frančišek je imel vse življenje pred seboj samo

en cilj: postati čimbolj podoben Jezusu. In res je
tako tesno sledil Kristusovim stopinjam, da ga pol
stoletja po njegovi smrti poimenujejo »drugi Kri-
stus.« Dante, rojen v tistem času, je o njem zapisal:
»Kot sonce vsak dan vzhaja, se je Frančišek zapisal
svetu.« Lepe besede kažejo moč njegove osebe, ki
navdihuje in vpliva na duhovne in verske redove, ki
nosijo njegovo ime. Njegova predanost jaslicam, Ev-
haristiji in križu, ki kaže Božjo ponižnost in ljubezen,
je še vedno živa širom po svetu.

28 I MARIJA 2
 ODMEVNI VELIKI
ŠMAREN
DOGODKI »Brez rednega tedenskega obhajanja svete evha-
ristije in svete maše kot kristjani v tem svetu ne

NA BREZJAH moremo preživeti«

Somaševanje pri slovesni deseti sveti maši je vodil

nadškof msgr. dr. Anton Stres. Med pridigo je spre-
govoril o Mariji, ki je Jezusa nosila pod srcem in bila
- iz brezjanske kronike kot taka prvi Božji tabernakelj. Govoril je o pomenu
Slovenskega evharističnega kongresa, ki mora od-
mevati v življenju vsakega kristjana. V nadaljevanju
je opozoril na krivice, ki se godijo delavcem in dru-
žinam, zgrajenim na zakonski zvezi moža in žene.
Zato je izpostavil dve vrednoti: družbeno pravičnost
in tradicionalno družino.

»Globoko doživetje Slovenskega evharističnega

kongresa v nas še vedno odmeva in tudi mora od-
mevati. Bil je namreč le vrhunec leta evharistične

MARIJA 2 I 29
prenove, v katerem smo obnavljali vero in prepri-
čanje, da brez rednega tedenskega obhajanja svete
evharistije in svete maše kot kristjani v tem svetu
ne moremo preživeti.«

Od vsake svete maše se vračamo v življenje še bolj

usposobljeni in nagovorjeni za dejavno pričevanje in
sodelovanje pri poslanstvu Cerkve. Med različnimi
oblikami tega poslanstva posebno mesto zaslužijo
dobrodelnost in dejavna krščanska ljubezen, so-
lidarnost in prizadevanje za DRUŽBENO PRAVIČ-
NOST, čemur je posvečeno tudi pastoralno leto, ki
je pred nami.

Marija nam je zgled dobrodelnosti, ko pod srcem

nosi sina in hiti na pomoč ostareli teti. Marija je po-
zorna do stiske drugih. Tako jo doživlja tudi sloven-
ski človek, ki se je zatekal k njej v svojih težavah.
»Samo Bog ve, koliko solz je bilo izjokanih tu, pred
Marijo Pomagaj. Vse to pa v veri, da ima Marija po-
sluh za naše stiske in nam naklanja moč za dejavno
krščansko življenje.«
»V svetu, v katerem živimo, je veliko stisk, kakor
jih je vedno bilo in jih vedno bo. Naj se danes usta-
vim samo še pri eni. Pri stiski družin in še posebej
otrok. Ko govorimo o družini, imamo kristjani vedno
pred očmi tudi sveto družino. Njenega sporočila ni
mogoče prezreti. To sporočilo pa je, ko je Božji sin
postal človek in se rodil kot človeški otrok, se je ho-
tel roditi v družini in imeti ob sebi očeta in mater.
Četudi je bil sveti Jožef samo krušni oče, je oče-
tovsko vlogo izpolnil na zavidljiv način. Velikokrat
se zgodi, da otroku umanjka oče ali mati. Tisti od
staršev, ki ostane, se mora s podvojenimi močmi
truditi za ustrezno vzgojo in takim skrbnim staršem
v enostarševskim družinam gre vse naše priznanje,
naša podpora in pomoč.«
KRONANCA
»Marija potrebuje zlato srce vsakega izmed nas«
Prvo septembrsko nedeljo smo slovesno praznovali
kronanje milostne podobe Marije Pomagaj z Brezij.
Kronanco je ob somaševanju daroval nadškof po-
močnik dr. Marjan Turnšek. Zbralo se je blizu dva
tisoč romarjev, ki so prisluhnili škofovim besedam,
kako lahko vsak posameznik tudi dobrih sto let po
kronanju postane Marijina krona.
Po slovesni stoletnici kronanja leta 2007 vsako leto
naredimo korak naprej v drugo stoletje kronane Ma-
rije na Brezjah. »Stopamo z veseljem in zaupanjem,
z vero, ki jo ob Mariji krepimo. Predvsem pa želimo,
da bi se ob njej okrepila naša ljubezen, da bi kot po-
samezniki, kot slovenski narod in kot vsi prebivalci
naše domovine imeli v bodočnosti zapisano vero,
upanje in ljubezen.«

30 I MARIJA 2
Marijino kraljevsko držo moramo živeti vsi, ki priha-
jamo k Mariji. Marija Pomagaj nas vabi, naj po nje-
nem zgledu vsak dan sproti rečemo: »Zgôdi se mi po
tvoji besedi, ne po moji besedi.«
Marija je Božjo ponudbo sprejela svobodno: ZGODI
SE MI PO TVOJI BESEDI. Takšna naj bo tudi naša
odločitev za bližnjega. Ne v sebičnem oklepanju
življenja. Po evharističnemu zgledu Kristusa, ki se
razdaja v Evharistiji, zmoremo in moramo tudi mi
postati Evharistija - drug drugemu vsakdanji kruh.
»Tudi v to nas vabi Marija kronana, ko nas vabi, da bi
mi postali v letu dobrodelnosti in solidarnosti njena
krona. Da bi mi postali njeno zlato. Ker ne potrebuje
zemeljskega zlata, kovine, ampak potrebuje zlato
srce vsakega izmed nas.«
Nadškof je spregovoril tudi o kraljevski drži zakon-
cev, ki v zakramentu zakona »vse svoje darove, vse
svoje talente od telesa do duše in duha, do vseh
svojih sposobnosti dajeta skupaj na razpolago Bogu
in v svoji daritvi Bogu te darove uporabljata tudi v
izkazovanju medsebojne ljubezni in skupaj ljubezni
svetu. V tem je velika zakonska svoboda.«
»Tukaj smo za to, da bi molili in prosili, predvsem
pa, da bi sebe dali na razpolago za to, da bi pomaga-
li naše javno mnenje, naše skupno mišljenje počasi
spreminjati. Tudi takrat, ko se nam zdi, da to ni mo-
goče, ohranimo vero. Kar nam ni mogoče, je Bogu
mogoče. In v tem upanju in zaupanju vas povabim,
da bi pri tej sveti daritvi za te namene, ki nam jih
današnji evangelij in Marija, ki je ta evangelij v pol-
nosti živela, polagata na srce, tudi mogli uresničiti.
Amen.«
MARIJA 2 I 31

MALI ŠMAREN
IN SREČANJE
STARIH STARŠEV
Z DR. JOŽETOM
RAMOVŠEM
»Hvaležni za dar starih staršev«
Mali šmaren ali Marijino rojstvo je za ves svet „upa-
nje in jutranja zarja odrešenja.“ Je namreč naznanilo
Jezusa Kristusa in uvod v njegovo rojstvo. Slovesno
malo mašo na Brezjah je daroval celjski škof dr. Sta-
nislav Lipovšek. Sledilo je predavanje in srečanje za
stare starše.
Polno dvorano je dr. Jože Ramovš nagovoril z lepo be-
sedo o starih starših. Smisel življenjskega obdobja,
32 I MARIJA 2
»Čim starejši postajamo, toliko bolj se ne-
kateri nagibajo k zahvaljevanju. Predvsem je
pogled vedno bolj zazrt v nebo. Življenje je
toliko vredno in težko, kolikor si sploh nismo
mogli predstavljati, dokler ga nismo sprejeli
kot nezaslužen dar. Vsako podarjeno uro je
treba sprejeti kot darilo, ki te preseneti in si
zato toliko bolj hvaležen.«
(Martin Buber)
ki ga preživljajo stari starši, je zorenje. To je lahko
lepo obdobje, vendar se ga v evropski kulturi bojimo.
Bolj kot kdajkoli prej. In to kljub dejstvu, da so ljudje
(tudi v starosti) pri nas preskrbljeni bolje kot kdajkoli
v zgodovini človeštva.
Prof. Ramovš kot razlog navaja črnogledost. Ljudje
zaradi pretirane zaskrbljenosti, zagrenjenosti niso
srečni v starosti. Kakšen dragocen nasvet daje vsem
starim mamam in atom, da mladi ne bodo bežali od
njih? Bodite VESELI, PONOSNI in HVALEŽNI – Bogu
in Mariji. Veselite se svojih otrok; poslušajte in pona-
vljajte za glasom iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad
katerim imam veselje.«
»V življenju je vsak trenutek polno razlogov za vese-
lje.« Prav tako za ponos in hkrati hvaležnost, samo
oči je treba odpreti. Hvala dr. Ramovšu, ker nam
tudi vsak prvi petek na Brezjah s svojim znanjem in
izkušnjami pri tem pomaga!
 RAZSTAVA
V PARKU PRI
KRIŽU
V začetku julija smo postavili razstavo risb iz
natečaja z naslovom »Jezus med nami prebiva, v
beli obleki se skriva«.

Na naš naslov je prispelo več kot 200 slik. Prav

SEMINAR vsaka je izkazala veliko zavzetost in posebno
moč pričevanja. Toda nekatere so bile še posebej
ZA SPOVEDNIKE izrazne. Te smo razstavili v parku.

Seminar za spovednike na Brezjah je potekal 8. no-
vembra. Na njem je spovednike nagovoril nadškof
pomočnik dr. Marjan Turnšek. Radi bi vam prenesli
dve misli s tega seminarja, podrobnejše poročilo pa
sledi…
Nadškof dr. Turnšek je zbranim duhovnikom prene-
sel papežev poziv: »Duhovniki, vrnite se v spovedni-
ce!«
Želja, ki sije iz drugih slik, je zaveza, da to ni za-
dnji natečaj. Vsem umetnikom čestitamo, pred-
vsem pa si želimo, da bi ob naslednjem natečaju
dosegli dosegli še tisto, kar tokrat ni šlo.
Vabimo vse prijatelje Brezij in častilce Evharisti-
je, da si to čudovito razstavo ogledajo.

Druga misel pa je: spovedovanje je eminentna obli-

ka »nove evangelizacije«. V slovenski Cerkvi iščemo
praktične poti – ne gre za »novo« po vsebini, ampak
po gorečnosti in izrazu, besedi. Kakor nikoli ozna-
njevanje ni bilo masovno, ampak je bil pomemben
osebni nagovor, tako je tudi danes. Osebni nagovor
je bistven pri evangelizaciji tistim, ki so se oddaljili.
Najlepšo priložnost, da osebno nagovori človeka, pa
ima spovednik.

MARIJA 2 I 33
BOG POSTANE
ČLOVEK, DA BI MI
POSTALI BOŽJI
JASLICE
- Petra Grimani
Najlepša upodobitev Božje ljubezni, ki se učlove-
čuje in prihaja med nas, so jaslice. Ta dogodek
Jezusovega rojstva so upodabljali tako najprepro-
stejši ljudski podobarji kot veliki umetniki. Za za-
četnike jasličarstva pri nas veljajo jezuiti, ki so v
svoji cerkvi pri svetem Jakobu v Ljubljani uprizar-
jali božične igre. Jaslice, kot jih poznamo danes,
so ponazoritev teh iger, ustavljena slika - nemi
prikaz odrske umetnosti.
Kljub temu, da jaslice ne govorijo zgodbe, kot so jo
takrat igrali nastopajoči na odru, pa so zgovorne v
svojem pripovedovanju zgodbe. Zgodbe, ki je živa
vse leto. Učlovečenje Jezusa Kristusa, ki je za nas
postal človek in smo po njem vsi odrešeni, pa nas
prav posebej nagovarja v času, ki je pred nami.
»Stari viri vedo poročati, da so v davnih časih, ka-
dar je kuga divjala v deželi, tiste hiše bile obvaro-
vane šibe Božje, kjer so imeli jaslice. Naj bo to že
resnica ali ne, eno je čisto gotovo: domače jaslice,
ki jih družina iz pravega duha postavi in jih v pravem
34 I MARIJA 2
duhu obrajta, zabranijo marsikateremu zlemu duhu
in mnogoterim pogubnim grehom vstop v družino.
Moderno življenje je družino marsikje razbilo. Odra-
sli otroci začno hoditi vsak svojo pot. Ni treba, da so
ravno slaba pota. Priznajmo si, da so tudi številne
organizacije pripomogle k takemu razbitju družine.
Na tisoče in tisoče družin pa je hvaležno jaslicam,
da se je razbita družinska skupnost spet strnila in je
ostala strnjena. Kako? Vsa družina se je lotila pri-
prav na jaslice.« (Niko Kuret)
Družina se na praznik Jezusovega rojstva pripravlja
v adventu. Duhovna priprava naj poteka ves adven-
tni čas, posebej pa z božično devetdnevnico. Vsi
smo vabljeni, da se kot družina zberemo ob adventni
svečki, pri molitvi. Posebej nas lahko poveže tudi
skupni trud pri snovanju in postavljanju jaslic. Če
smo v skušnjavi, da bi opustili lepo staro navado, se
vprašajmo, kaj nam pomeni. Vsake jaslice – od naj-
preprostejših in skromnih po domovih do mogočnih
upodobitev v cerkvah ali na prostem – razodevajo
Božje usmiljenje. Ustavimo se ob njih in pustimo,
da nam spregovorijo. So prepričljiv glas Ljubezni, ki
nas kliče k ljubezni. Če jim le znamo prisluhniti, nam
jaslice govorijo, da Bog res prihaja na naš svet. Da
bi lahko prišel tudi v naša življenja, pa potrebuje naš
odgovor.

KOTNE JASLICE
AKAD. KIPARJA
VIKTORJA
KONJEDICA:
v trikotni votlini je sv. Družina z dvema pa-
stirjema, eden kleči z ovco ob Jezuščkovih
nogah, drugi prihaja z desne strani vhoda v
votlino in nosi v naročju ovčico. Ob njego-
vi desni strani sta stoječi voliček in napol
ležeči osliček. Vstajajoči osliček se s svojim
gobčkom dotika Marije, ki sedi ob detetu,
ter ob jaslih drži z desnico levo roko Jezušč-
ka. Z levico Marija razprostira pregrinjalo
v svojem naročju. Na desni strani Marije
stoji sv. Jožef, ki z levico objema Marijo.
Jožefova desnica je iztegnjena navzdol,
proti klečečemu pastirju. S tako posta-
vitvijo desnice sv. Jožef pastirju brani, da
se ne bi preveč približal ležečemu Detetu.
Družina s klečečim pastirjem je osrednja
skupina jaslične skulpture in predstavlja
notranjo trdno zgradbo v piramidalni za-
snovi. Simbolno pa je tudi znamenje tr-
dnosti in enovitosti vsake družine. Ob Je-
zusu je vrč z vodo, ki simbolično nakazuje
izvir žive vode. Ob rojstvu Odrešenika so
bile navzoče tri upodobljene sile: nebe-
ško-angelske, človeške in živalske.
MARIJA 2 I 35
 SREČNA EVANGELJSKI ODLOMEK

Evangeljski odlomek si lahko preberete na str. 39.

Sveti Luka gotovo ni mogel gledati ali poslušati posnetka tega dogodka.
- diakon Ferdinand Rus
Ko je pisal, je bil »v temi« kakor mi, če hočemo s svojim razumom do-
jeti, kaj se je dogajalo v tistem svetem trenutku oznanjenja. Morda pa
se opis tega dogodka ni rodil iz želje, da bi razvozlali in razkrinkali tiho
skrivnost angelovega obiska.

Rekli bomo: »Seveda, Marija mu je povedala, kako je bilo! Ker je bil zelo
natančen pri opisovanju vsakega dogodka, je hotel vedeti tudi to in zato
jo je vprašal.« Zelo malo verjetno. Evangeliji so nastali po vstajenju in še
to ne takoj. Zanos navadno ne traja 33 ali več let, kolikor časa je prete-
klo od angelovega obiska pa do vnebohoda. Marija vmes doživi pogled
na križanega Sina, vstajenjsko jutro, binkošti in tiho vsakdanjost prve
Cerkve, ki je veliko Božje delo in traja do danes. Marija sedaj živi v tišini
svoje hiše.

36 I MARIJA 2

Luka, evangelist Božjega usmiljenja, kot ga imenu-
jemo, je spoznal, da trenutki angelovega obiskanja
niso tako zaviti v skrivnostnost, ker so nam blizu po
srcu, po veri. Bog se sklanja vsak dan v naše srce,
tako kot se je sklonil tisti trenutek v Marijino srce.
Ona ga je tako odprto sprejela, po Božji nedoumljivi
odločitvi pa je postala tudi telesno Božje bivališče.
Naše počutje je pogosto spremenljivo. Isto stvar vi-
dimo sedaj tako, drugič drugače. Zatrdno pa vemo
iz poročila, da se Marija ni ustavila. Ker je s popol-
no čistino srca sprejela angela, je bila lahko sogo-
vornica Bogu in njegovemu glasniku. Marija se ne
izgovarja, ne izmika, toda sama tudi ni brez moči.
Božji pobudi doda tudi svojo. To je znamenje čistega
srca, ki lahko pred Bogom stoji trdno. Spomnimo se
Joba in njegove duhovne poti. Spomnimo se Jakoba
in njegovega boja z Bogom!
Marijina sreča, ki se izkazuje v
svobodi, lahko tudi nam pokaže
pravo pot. Marija je najboljši
primer človekove svobode. Člo-
vek je srečen in svoboden lahko
takrat, ko je čist v srcu.
Praktično: Po spovedi ne čutimo ponižanja in ne
razvrednotenja. Čutimo veselje in moč, da bomo
lahko Božjo roko, ki smo jo z grehom spustili, po-
novno stisnili in z njo šli skozi življenje. Da se Bog
lahko uresniči in utelesi v nas, se ga ne bojmo
srečati.
MOLITVENI NATEČAJ
ROMARSKEGA URADA:
DRUŽINSKA
BOŽIČNA
AKCIJA
V adventnem in božičnem času v Ro-
marskem uradu zbiramo molitve va-
ših otrok. Te so lahko kakršnekoli –
zahvalne, častilne, prosilne… Ne bi
vas radi usmerjali s primeri, naj bodo
IZVIRNE in ISKRENO OTROŠKE.
Vzemite si čas in se umirite ob pri-
žgani svečki adventnega venca. Naj
otrok zmoli s svojimi besedami. Po-
tem prosimo za pomoč vas, dragi
starši – če so otroci še majhni – da
jih zapišete z otrokovimi besedami.
Lahko zapišete tudi kakšno staro
otrokovo molitev. Pripišite le ime in
starost otroka ter vaš el. naslov, da
vas bomo lahko nagradili. Molitve
bomo zbirali v RU ali na našem e-na-
slovu: info.brezje@marija.si.
Naj bodo dolgi adventni večeri –
tudi s pomočjo naše božične
akcije – lepa duhovna priprava
na Božje rojstvo.
MARIJA 2 I 37
 duhovnost
v družini
veselim se te!
Doma pripravimo oltarček z Marijino sliko in ga
lepo okrasimo. Na listke napišimo imena vseh,
ki molijo, in jih postavimo pred Marijino podobo.
Pred Bogom smo vsi pomembni. Ne pozabimo
sveče, ki je znamenje Jezusa. Marijino sliko lahko
postavimo na sredino družinske mize, ali pa se
zberemo ob Marijinem oltarju, ki ga imamo v hiši.
Če znamo kakšno Marijino pesem, jo zapojemo.
Zelo primerna bi bila pesem »Je angel Gospodov«.

38 I MARIJA 2
- p. Bogdan Rus
Kako naj molimo, če smo tujci? Velika skrivnost je
danes med nami. Jezus in njegova Mati. Jezus nam
je obljubil, da bo vedno z nami, kadar se bomo zbirali
v njegovem imenu. Toda kako naj bo on med nami,
če se ne poznamo, če si gremo na živce. Kako naj
bo med nami, če smo sprti. Lahko je z nami zato, da
nam odpušča, lahko zato, da ogreje naša srca. Toda
na koncu vedno prejmemo dar veselja in ljubezni.
Jezus hoče, naj drug drugemu služimo v ljubezni.i.
Zato želim najprej reči: veselim se te, da moliš z mano
(ob tem lahko pogledamo drug drugega). Veselim se
te, da si znamenje Božje ljubezni. Če ne bi bilo tebe,
bi molil sam. Bi bil mogoče osamljen. Če te ne bi bilo,
bi mogoče celo dvomil, da je Jezus z menoj. Tako pa
se te veselim (oče/mama/sin/hči/brat/sestra) in ti to
povem naglas. Ne bom se znal vedno lepo obnašati
do tebe, toda ta trenutek se te zelo veselim in si že-
lim, da tako ostane. Velik dar si mi.
Molitev Zdrava, Marija je molitev veselja. Nje se je
razveselila sorodnica Elizabeta. Tako naj se razve-
selimo drug drugega.
ZDRAVA, MARIJA, MILOSTI POLNA, GOSPOD
JE S TEBOJ, BLAGOSLOVLJENA SI MED ŽENAMI
IN BLAGOSLOVLJEN JE SAD TVOJEGA TELESA,
JEZUS. SVETA MARIJA, MATI BOŽJA, PROSI ZA
NAS GREŠNIKE, ZDAJ IN OB NAŠI SMRTNI URI.
AMEN.
Kakor se je Marijina sorodnica Elizabeta razveselila
tebe, Marija, tako se te danes mi veselimo. Med nami
si. Tvoja podoba z Brezij tako pozorno gleda vsakega
izmed nas. Če nas ti gledaš, je to zato, ker hočeš
povedati, naj bomo tudi mi dragoceni drug drugemu.
Hvala ti za to veliko veselje, ki nam ga podarjaš.
/ Nekdo, najbolje družinski oče, prebere nasle-
dnji evangelij. Če lahko, vstanemo. /
V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela
v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z
možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše,
in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej
in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Go-
spod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila
in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji
je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost
pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj
mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin
Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njego-
vega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši
vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodi-
lo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril:
»Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te
bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno,
imenovalo Božji Sin.
Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela
sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo
imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič ne-
mogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova
služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In
angel je šel od nje.
/ O evangeljskem odlomku se lahko pogovori-
mo. Morda povemo, kako si predstavljamo, da
se je to zgodilo, lahko povemo, kako mi spreje-
mamo svoje bližnje./
Marija, naša Mati. Hvala ti za veselje, ki ga vsak tre-
nutek prinašaš na ta svet. Ko pogledamo tvoj blagi
obraz se nam zazdi, kakor da na svetu ni težav. Toda
ti ne zapiraš oči pred tem, kar je težko. Tvoje oči so
MARIJA 2 I 39
odprte, kakor so bile odprte, a polne solz, pod kri-
žem. Ti si sprejela tudi težke trenutke Jezusovega
življenja. Mi se tolikokrat žalostimo med seboj. Za-
dajamo si bolečine, ker se ne potrudimo dovolj. Ko je
tvoj Sin trpel, nisi mogla ničesar storiti. Vse, kar si
lahko storila, je to, da si z njim trpela. Zato si storila
vsaj to! Daj nam dobro srce, da bomo razumeli drug
drugega.

/ Molimo molitev zdravamarija. Toliko, kolikor

nas je zbranih pri molitvi. Vsak zmoli eno zdra-
vamarijo. Če kdo ne more, zanj moli nekdo drug. /

Bog, hvala ti, ker čutimo, da si z nami. Prosimo

ZDRAVA, MARIJA, MILOSTI POLNA, GOSPOD
te, naše prošnje usliši in nam daj vedno čutiti
JE S TEBOJ, BLAGOSLOVLJENA SI MED ŽENAMI
ob sebi Kristusa, našega Gospoda. Amen.
IN BLAGOSLOVLJEN JE SAD TVOJEGA TELESA,
JEZUS. SVETA MARIJA, MATI BOŽJA, PROSI ZA
OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH, POSVEČENO
NAS GREŠNIKE, ZDAJ IN OB NAŠI SMRTNI URI.
BODI TVOJE IME, PRIDI K NAM TVOJE KRA-
AMEN.
LJESTVO, ZGODI SE TVOJA VOLJA KAKOR V
NEBESIH TAKO NA ZEMLJI. DAJ NAM DA-
Toda ti si naše veselje. V današnjem času nas spre-
NES NAŠ VSAKDANJI KRUH IN ODPUSTI
mljaš in nam daješ moč, da se drug za drugega lahko
NAM NAŠE DOLGE, KAKOR TUDI MI ODPU-
potrudimo in si odpustimo. Da smo lahko dobri drug
ŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOM, IN NE VPELJI
do drugega. Hvala ti.
NAS V SKUŠNJAVO, TEMVEČ REŠI NAS HU-
DEGA. AMEN.
Dobri Bog. Marijo Pomagaj si nam dal zato, da bi se
znali veseliti življenja. Danes ti veseli izročamo svo-
MARIJA, MATI LJUBLJENA,
je prošnje.
ČEŠČENA BODI TI.
RODILA SI NAM JEZUSA,
1. Prosimo te za Cerkev, da bi bila vedno skupnost
ZATO TE VSE SLAVI.
veselih ljudi.
MI SVOJA SRCA TI DAMO,
2. Prosimo te za nas, ki smo danes skupaj. Daj nam
ZAUPNO K TEBI KLIČEMO:
moč, da si bomo znali odpuščati.
MARIJA, VARUJ NAS.
3. Toliko ljudi trpi. Vemo, da jim ne moremo poma-
gati. Prosimo te, da bi jih znali opaziti in ne iti mimo
MARIJA, O SLADKO IME,
njih.
V BRIDKOSTI NADE ŽAR.
4. Prosimo te, dobri Oče, da bi ne živeli brezbrižno,
OZDRAVLJAŠ ŽALOSTNO SRCE,
ampak znali biti skromni in spoštljivi do hrane, pija-
RAZVESELIŠ VSEKDAR.
če ter drugih stvari, ki nam jih daješ.
ZATOREJ NE PRENEHAMO
5. Prosimo te, da bi se zaradi tega, ker smo kristjani,
IN VEDNO K TEBI KLIČEMO:
še bolj imeli radi.
MARIJA, VARUJ NAS.
6. Prosimo te za duhovnike, da bodo svojo službo
opravljali z veseljem.

40 I MARIJA 2
PRAV POSEBNO ROMANJE
Z ANGELČKI
PO ANGELČKE
Tisto jutro je bilo nenavadno hladno za zadnji avgustovski dan. Kot že - Rebeka Falle
osemnajstkrat poprej sem zjutraj pripravila vse za celodnevno vozič-
kanje s svojim enoletnikom in že sva bila na poti proti Gorenjski. Na
zbirnem mestu v Naklem sem bila prva in se nestrpno ozirala v megleno
nebo. Fantek je medtem zaspal, jaz pa sem ravno uspela navleči nase
še dodaten flis, ko je prišla prva mamica. Pa potem druga, tretja in vse
do sedme. Na hitro smo se pozdravile, premečkale vse dojenčke in se v
konvoju odpeljale do Kovorja pri Tržiču. Med vožnjo sem ves čas pogle-
dovala v nebo in enkrat na glas rekla: »No, peljem ti sedem angelčkov.
Sedaj pa še ti nekaj naredi, da bo dan nepozaben. Prosim, pošlji nam
sonček.«

MARIJA 2 I 41
Kam pravzaprav gremo, so mamice tokrat izvedele
šele pri obveznem jutranjem skupinskem hranjenju
na parkirišču. Otročkom je bilo kot vedno seveda
popolnoma vseeno, kje se vozijo. Glavno da so siti,
previti, zadekani, v družbi in na svežem zraku.
In smo štartali. Najprej malo ravnine, potem prvi
klanček in sem pa tja kakšna pripomba v stilu »kam
nas spet vlečeš«. Zaradi obilice padavin je bila pot
malce blatna, tako da je bilo treba občasno izgubo
volje pri vozičkaricah lajšati z večjimi količinami čo-
koladnih bonbonov, dojenčki pa so itak prej ali slej
vsi popadali v sen. Prvi postanek nas je čakal pri
županovi brvi, kjer sta bili za vsak voziček potreb-
ni dve mamici, da smo lahko varno prečkale potok.
Prvikrat tisti dan je posijalo sonce in nam dalo še
dodatnega zagona. Pot nas je še kratek čas vodila
po gozdni stezi, potem pa je sledila cesta. Travniki
in drevesa v rahlih jesenskih barvah ter razblinjajo-
če meglice so doprinesle svoje k mističnosti in raz-
krivanju veselja, ko smo se bližale cilju. Čakalo nas
je še nekaj ovinkov navzdol, čokoladni postanek in
zadnji vzpon proti Brezjam, ki je bil obogaten z do-
bronamernimi in sopihajočimi kritikami že kar malce
utrujenih mamic.
Na vrhu pa nagrada. V ciljni ravnini nas je pričakala
bazilika Marije Pomagaj v vsej svoji veličini in obsi-
jana s soncem. Zmagale smo in zmogle! Po kratki
osvežitvi smo se odpravile v cerkev kar z vozički in
prav tako z vozički odšle okrog Marijinega oltarja.
Skupaj smo se vpisale v knjigo in si vzele nekaj časa
za sprehod med fotografijami in neštetimi prošnja-
mi, ki jim je verjetno vsaka potiho dodala kakšno
svojo. Sledilo je skupinsko fotografiranje in prižiga-
nje svečk. Z Blažem sva jih prižgala sedem, za vsa-
kega dojenčka z mamico po eno.
Vozičkanje po Brezjah smo zaključile pri spomeniku
Sveti družini, od koder se nam je odprl razgled na
Julijce in Triglav. Svojo večno žensko željo po na-
kupovanju smo potešile v Romarskem uradu. Tam
sem želela izpolniti še svojo obljubo, ki sem jo dala
ob najavi zadnjega uradnega vozičkanja s svojim
42 I MARIJA 2
fantkom, saj sem srečanje označila s sloganom »z
angelčki po angelčke«. Našla sem sedem ročno iz-
delanih angelčkov iz gline in vsaki podarila svojega.
To je bil res vrh tega nežnega pohoda veselja in po-
čutila sem se čudovito.
V Romarskem uradu pa nismo bile navdušene samo
me, ampak tudi vsi takrat prisotni. Ko sem namreč
pred vstopom rekla, da vse pa že ne bomo mogle z
vozički noter, se nas je z neverjetno otroško iskri-
vostjo razveselil prijazni brat Bogdan in nas povabil,
naj drugo leto spet pridemo.
Lep dan, poln doživetij smo zaključile s konjički ob
znani piceriji, kjer smo lahko previle in nahranile
naše malčke, punce pa so Blažu izročile darilo ob
njegovem prvem rojstnem dnevu in ga celega »pre-
lupčkale«. Sama sem se takrat morala posloviti ne
samo od najlepšega leta svojega življenja, ampak
tudi od najbolj toplih oseb, kar jih poznam. Na eni
strani nedolžni, prav zares angelski dojenčki, po
drugi strani ženske, prijateljice, mamice ob katerih
mi je bilo vedno in povsod jasno, da je za ta svet še
veliko upanja. Hvala vam za vsa prijetna, zabavna
in dobrovoljna vozičkanja, ki si jih bom zapomnila
predvsem po vaših nasmehih, optimizmu in veselju
do življenja.
Tisti dan sem na Brezjah končno dojela, da je konec
včasih lahko tudi začetek. Sedem vozičkov, sedem
dojenčkov in sedem mamic. Sedem velikih. Sedem
angelčkov. Nasvidenje ob letu osorej!
PESEM
O MARIJI
Največ besed, posvečenih Mariji Pomagaj, je shranjenih
v več sto romarskih knjigah. Začele so nastajati leta
1957, uvedli pa so jih zato, da romarji ne bi več pisali po
slikah in zidovih prenovljene Marijine kapele. Med njimi
je tudi tale pesem:
21. junija 1962

Slava Ti, brezjanska Mati,

o Marija Pomočnica,
Ti si upanje Slovencev,
Ti si naših src Kraljica.

Koliko s solz otrla,

zvezdic upanja prižgala,
kolikim si v skrajni stiski
čudovito pomagala.

Ti razumeš našo dušo,

naše križe in težave,
dan za dnem deliš dobrote,
tu, s prestola svoje slave.

Naše polje, naše trate,

naši ljubljeni domovi
pričajo, kako bogati
Tvojih rok so blagoslovi.

Dokler bo izpod Triglava

vrela v daljni svet Savica,
bodo pela naša srca:
»Slava tebi, Pomočnica!«

Hvala za vse in prosim še za

nadaljnjo pomoč!
-N. N.

MARIJA 2 I 43
ZGODOVINSKA POVEST

zlatnik
2. del

- Janez Resman

Videl je, da so puščice posule tudi jezdeca ob njem

in tistega na čelu, medtem ko srednjih dveh ni zade-
lo. Prednji od njiju je potegnil meč in ga z vso silo za-
bodel v ledja presenečenemu konjeniku pred seboj.
Drugi se je obrnil in skušal udariti po obeh za sabo. A
se je mož ob njem hitro otresel presenečenja, očitno
pa mu tudi strelice niso prizadejale hudega. Izdrl je
meč, prestregel prvi udarec in silovito udaril nazaj.
Črnuhu se ni dobro pisalo.

»Izdaja!« je še pomislil Žiga, a boju je že težko sledil.

Toplota v košu je pojenjevala, slika pred njegovimi
očmi se je vse bolj odmikala. Hor se je sam obrnil
proti napadalcem, ki so se zdaj, trije hkrati, s hele-
bardami zapodili nad bojujoče se od zadaj. Medtem
ko se je konj pod njim sukal, je še opazil, kako se je
njegov sprednji mož v mlaki krvi sesedel, zdrsnil s
konja, nasproti sta mu pridirjala dva tuja konjenika
z nizko spuščenima sulicama, pod katerima je po-
kleknil tudi fuks. Visoko je brizgnil curek krvi... Žiga
je segel k boku, ob katerem je visel meč. A je bil zdaj
tako težak, da ga ni mogel niti izdreti...

44 I MARIJA 2
Ko so ga dosegle helebarde, že ni več čutil njih udar-
cev. Hip zatem je po njih udaril sobojevnikov meč,
presekal ročaj ene, a še preden je zamahnil znova,
sta ga prebodla napadalca z začelja. Smrtni krik je
izzvenel v hropeče brbotanje, med udarce kopit je
vse tiše hrzal prebodeni konj. Zvenčanje jekla je po-
tihnilo. Napadalci in preživela tujca so si tiho poki-
mali, nato pa zgrabili povodce serca in prama, ki sta
poplesavajoča od groze spremljala zadnje hropenje
fuksa, iz nozdrvi so mu pršele krvave pene. Na ujeta
preživela konja so naložili mrtve može, mrtvemu pa
zavezali debel konopec okrog kopit na zadnjih nogah
in dva sta ga zavlekla po poti naprej, čez nizek breg
do skal na drugi strani. Tam so ga odvezali, podenj
porinili nekaj na hitro odbitih drobnejših jelš in ga
prevalili čez. Vsulo se je kamenje, zamolklo je tre-
ščilo v dnu brezna. Potem so se vrnili na kraj boja,
tam poravnali jame, ki so jih razgrebla kopita, na kri
nasuli nekaj lanskega listja in ročno čez to podrli še
par jelš.
Ni minilo več časa, kot ga drvarjem vzame južina,
pa so počasi odjezdili čez vodo in v breg na drugi
strani. Predzadnja sta stopala zajeta konja, na sercu
čez sedlo privezan mrtvi gospodar, na pramu njego-
va najemniška kompanjona. Na čelu pred hlapci je
jezdil vitek mož v oklepu in s šlemom na glavi, ob
sedlu so mu visele tri torbe s prelomljenimi pečati.
Jezdil je belca - konja, kakršnega daleč naokrog ni
bilo v deželi. Le grajski gospod z lipniškega gradu so
imeli enakega...
xxx
Tisto leto je bil Veliki teden pozen. Polna luna je bila
šele sredi malega travna, ko so zvončki pod gradom
že davno odcveli in je trobentice na prisojnih bre-
geh že prerasla mlada trava, tudi za prašiče so že
nakosili.
Že od svete Neže sem, ko se je zemlja pokazala šele
v sončnih kotih po skidanih dvoriščih, pa so kure vse
bolj hitele kokodakati okrog hlevov. Vornov Marko
je večkrat prehitel mamo Francko in pobral z gnezda
kakšno še toplo jajce ter ga spravil na kaščo. Ko se
mu jih je nekaj nabralo, jih je zamenjal za sveže. Za
Veliko noč jih je imel tako spravljenih čez ducat, za
pirhe. To bo vesela Mariča, ko ji prinese letos najlep-
šega. Lani je on dobil njeno jajce in ko ga je pokazal
na vasi, so vsi zijali. So vse dečve rekle, da tako le-
pega še niso videle, fante je pa malo grizlo. Ampak
saj sta bila tako že kar zmenjena! Drugo leto se za-
gotovo vzameta pred pustom, tudi stari niso imeli
nič proti in hiši sta bili tako rekoč že v žlahti.
Takega bi ji rad dal, okrašenega s trobenticami in
praprotjo, da ji ga bodo druge zavidale. Je videl lani
pri teti v mestu, kako se naredijo: kako jih obložiš s
cvetjem in zelenino, pa zaviješ v kos stare lanene
cunje in potem zavreš v čebulnih olupkih. Le da je
bila lani Velika noč zgodnja in trobentice povsod,
letos pa že cveto kalužnice, lapuh gre že v seme. Le
kje naj jih najde?
Pa se je domislil, da stopi pogledat v grapo ob poto-
ku, tam nad skalami je sicer sonce, a pozno pogleda
v grapo, kjer se hlad kar ne pusti pregnati, tam bodo
morda še cvetele.
Na Veliko soboto je, potem ko je navsezgodaj pri-
nesel gobo z žegnanim ognjem od farne cerkve pod
mestom, skozi Graben in do domačije vrh naspro-
tnega brega, podkuril na domačem ognjišču in jo za-
nesel še sosedi, stari Jernački, ki ni imela nobenega
svojih, hitro položil živini in se nato zapodil po rebri
proti grapi.
Začuden je obstal ob skalah za potokom - na robu
skal so stopicali in se kregali za kos mesa kar trije
krokarji. Treh skupaj, pa še tako blizu vasi, še ni vi-
del. Pogledal je čez peči in ostrmel! Pod njim je ležal
cel konj, le na nekaj mestih načet, na njem pa še pet
velikih črnih ptic bleščečega perja. Moker fuks je bil,
takega ni imel nihče v vasi, pa tudi med grajskimi ga
ni pomnil. Najbrž je že zaudarjal, a gor do roba skal
smradu ni bilo vohati, brezno je bilo le globoko. Pa
tudi skale so bile tako visoke, da bi zlepa ne padla
žival vanj. Le kako je tja zašel konj? In čigav konj?
Nesreča je morala biti, saj je bil še osedlan. Pa kako,
da ni jezdec prišel do bližnjih hiš po pomoč, da bi
vsaj poginulega potegnili ven? Zaradi jermenja in pa
za meso, saj konj ni bil mršav. Marko je pogledal na-
tančneje, a o jezdecu ni bilo sledu.
Zamišljen jo je mahnil dalje. Le kaj se je zgodilo, da
v vasi niso nič vedeli! Prehodil je kratko dolino ob
potoku in se spet začudil. Ko je že hotel zaviti nav-
kreber, je opazil podrte jelše. Videl je, da so padle
MARIJA 2 I 45
šele nedavno. Dobro je vedel, da sta tule nazadnje
posekala dve bukvi stari Grabnar in njegov oče, pred
dvema letoma sta jih, na staro luno med šmarni, da
bodo drva v redu. Saj je še pomnil, kako ga je ze-
blo tisti petek pred malo mašo. Seveda, stara dva
sta ga dražila, kakšen zmrznjenec da je, ampak njiju
je grela v roke žaga, njega je pa pošteno zeblo tisti
dan. Kaj se je staremu Grabnarju pamet zasukala,
da gre sekat voše na pomlad, pa še luna se je komaj
obrnila!
Tisti hip ga obide: »Kaj pa, če tole drevje nekaj skri-
va?«
Skloni se, odmakne veje in odgrne listje. Rjavi ma-
deži, ob robu kotlače kepa sesirjene krvi, od kraja
nadrobno nagrižena. »Lisice so bile, le kaj so imele?«
Pogleda naokrog in najde še druge krvave madeže.
»Veliko krvi je bilo. To ni dobro, tu je bil boj. In to
boj, ki ga niso vsi preživeli in to ne pošten boj, če je
zmagovalec skril sledi! Gremo, Marko, tu nimaš kaj
iskati!«
Ko se že obrne, da se požene v breg, se zaiskri nekaj
med listjem in odganjajočo praprotjo. Pripogne se in
pobere - cekin. Zamišljen zre v bogastvo, kakršnega
46 I MARIJA 2
še v življenju ni videl. Na eni strani dva zmaja na šči-
tu in nekaj črk, na drugi vladarjeva glava. Previdno
se ozre okrog sebe, nato jo tiho mahne čez potok v
gozd in po drugi strani po bregu domov.
Na tisto Veliko noč je dobila Mariča najlepši pirh v
vsej vasi. So vedela povedati dekleta z vasi, jim ga je
pokazala. Ko jo je drugo leto v predpustu peljal pred
oltar, je bila najlepša nevesta v fari. So rekli gospod
fajmošter, da take ne pomnijo, pa so precej parov
zavezali! In med vsem kinčem na nevesti so se tako
vaški kot mestni najbolj čudili cekinu, ki ji je sijal z
zavijačke…
K obhajilu pa tisto Veliko noč Marko ni šel, dasi se
je spovedal v Velikem tednu, kot je veleval običaj in
mati Cerkev.
In kadar so vnuki svojim vnukom kazali babičino
doto, vsi so se čudili zlatniku med kmečkim lišpom.
In šele čez mnogo rodov se je našel med potom-
ci eden, ki ga je veselila zgodovina in jim je vedel
povedati, da so tak denar kovali pred pol tisočletja
v Krapini na sosednjem Hrvaškem, za najbogatejše
plačilo pa je v tej deželi veljal, ko so po Kranjskem
širili blagovest frajzinški gospodje…

- p. Bogdan Rus
V naslednjih številkah bomo pisali:
Spovednik = radovednež?
(ali je spoved izmenjava informacij)
Nimam greha! (greh je sreča; kadar ga imam, po-
meni, da sem ga poimenoval)
Spoved = IZPIT? (vkleščeni v obred)
Molitev = kazen? (za pokoro dobim molitev; je to
kazen; če ni, kaj je?)
Čim prej ven (najboljša je kratka spoved)
Brez obraza (anonimnost pri spovedi)
Spoved je praznovanje (namen spovedi je odreše-
nje)
V imenu Očeta! (začetek vsake molitve
in vsakega bogoslužja)
Tudi telo moli (telesne drže pri bogoslužju)
Zakaj pa ne kreposti?
XXX
Včasih? (zgodovina spovedi)
Nikoli več! (slabe izkušnje pri spovedi)
Kamen od srca! (občutek odrešenja)
TIK TAK - ZAKRAMENTI
ZADNJIČ SEM BIL
PRI SPOVEDI…
Zakaj le? Povem spovedniku, kdaj sem bil nazadnje
pri spovedi, le iz navade, ali pa vem, zakaj je to po-
trebno? Zdravnik ima napisano, kdaj smo ga naza-
dnje obiskali, duhovnik pa nima kartotek in zapisni-
kov od prejšnjikrat. Saj veste, kako je v spovednici.
Nobenih zapisnikov, nobenih beležk. V spovednici se
srečamo z večnostjo.
Ampak zakaj je potrebno povedati čas zadnje spo-
vedi? Zamislimo si na primer greh žalitve. Drugačna
je teža žalitve, ki sem jo naredil kot otrok, kot pa
tista žalitev, ki sem jo naredil včeraj. Včasih pa grehi
bolijo leta in leta. Ni tehtnice, ki bi vnaprej izmerila
moj greh. Je pa moja vest, v kateri naj bo vse jasno.
Bog ni avtomat, tudi duhovnik ne. Če bi bilo tako, bi
vpisali v spovednici podatke o svojem grehu, nazaj
pa bi dobili spisek kazni. Tako ne gre!
Da bi duhovnik lahko prisluhnil, sočustvoval, pra-
vilno svetoval, je dobro vedeti tudi to, kako kmalu
nam je uspelo priti priznat svoje grehe. Tako Bog kot
spovednik si želita našega sodelovanja pri spovedi.
Spoved ni kot sodišče, na katerem se sodnik odlo-
či brez nas. Spoved je dogodek veselja, odrešenja, v
katerem mi Bog odpre novo pot, tudi tisto, po kateri
sem se uprl hoditi.
Torej.
Po pozdravu povem čas zadnje spovedi. Ni pomemb-
no do dneva natančno. Dovolj je, da si prikličem v
spomin, ali sem hodil do spovednice en mesec ali
več let.
Spoved je zakrament odrešenja. To je trenutek, ki mi
ga Bog daruje. Pri spovedi odkrijem, kar sem izgubil.
Kot izgubljeni sin, ki sam pravi: »Nisem več vreden,
da bi se imenoval tvoj Sin.« Ne verjame več v to,
da ga ima Oče rad. Oče pa ničesar ne razpravlja. Le
objame ga. Tudi nas Bog pri spovedi sprejme. Pa ne
za kazen. Takrat je Bog srečen.
MARIJA 2 I 47
 DOBROTE IZ
MARIJINE HIŠE
KOKOSOVE
REZINE
TESTO:
12 dag masla
3 rumenjaki
7 dag sladkorja
1 dl mleka
20 dag moke
polovica pecilnega praška

NADEV:
15 dag sladkorja
3 beljaki
12 dag kokosove moke
15 dag marmelade

Maslo mešamo, dodamo rumenjake in sladkor ter

vse skupaj dobro premešamo. Prilijemo mleko,
nazadnje še moko, pomešano s pecilnim praškom.
- s. Nikolina Rop
Gladko testo razgrnemo na namazan pekač za
prst na debelo. Postavimo ga v pečico, ogreto na
200°C, in na pol spečemo. Nato ga vzamemo ven,
premažemo z marmelado, čeznjo naložimo nadev,
ki ga napravimo tako, da v trd sneg iz beljakov
umešamo sladkor in z ročno metlico narahlo ko-
kosovo moko, ter damo v pečico, da se do kraja
zapeče.

48 I MARIJA 2
 OGLASNO
Romanje Marije Pomagaj SPOROČILO
z Brezij na evharistični
kongres v Celje
DONATORJA
V četrtek, 10. junija je milostna podoba Marije Po-
magaj z Brezij odhajala proti Celju. Od Matere smo
se poslovili pri pol deveti sveti maši. V dneh pred
kongresom je obiskala svoje ljubljene otroke v de-
vetih slovenskih župnijah. »Domov« se je vrnila v
nedeljo popoldne, po končanem evharističnem kon-
gresu.

Slovo je bilo žalostno, a v pričakovanju vesele vr-

nitve.

Slovesno so jo v procesiji izpred cerkve pospremi-

li njeni častilci na Brezjah in z zvonjenjem tudi vsi
brezjanski zvonovi. Bratje frančiškani, ki skrbijo za
svetišče, so podpisali listino, da Marijo oddajajo v
varstvo varuhom na poti, podobno kot so tak doku-
ment podpisali že, ko je Marija prvič romala. Potem
se je Marija spremstvu patrov Bogdana in Leopolda
odpravila na pot.

Da je Marija varno in udobno potovala, so nam poma-

gali pri Avtohiši Vrtač. Z dolgoletnimi izkušnjami in
tradicijo so bili prava izbira, ko smo iskali najprimer-
nejše transportno sredstvo. Hvaležni smo jim, da so
nam tako prijazno prisluhnili.

Za prevoz so posodili primerno vozilo, ki je dragoceno

podobo prepeljalo do Celja. Dobro usposobljeni so s
korektnostjo, predvsem pa čutom za družbeno odgo-
vornost omogočili, da je Marija Pomagaj vrnila obisk
številnim romarjem, ki prihajajo k Njej na Brezje.

Podoba, ki je poleg Evharistije drugo srce svetišča

na Brezjah, je z njihovo pomočjo Slovencem delila
mir srca in druge milosti.

MARIJA 2 I 49
ŠKOFIJSKA
MARIJINA SVETIŠČA
Narodno svetišče Škofija Novo mesto
BREZJE ZAPLAZ
Bazilika Marije Pomagaj Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 04/537 07 00 t 07/348 90 14
w www.marijapomagaj.net w www.zaplaz.si

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, nedelje, prazniki: 10h, 16h
19h / zimski čas 18h Za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je
delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.
sobota tudi 16h

Nadškofija Maribor Škofija Celje

PTUJSKA GORA PETROVČE
Bazilika Marije Zavetnice s plaščem Bazilika obiskanja Device Marije

t 02/794 42 31 t 03/714-0-300
w www.ptujska-gora.si w www.zupnija-petrovce.rkc.si

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h nedelje: 8h, 10h
delavniki: 7h delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimi
v poletni sezoni od maja do oktobra: delavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda,
sobota 10h, nedelja 16h petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

Škofija Koper Škofija Murska Sobota

SVETA GORA TURNIŠČE
Bazilika Marijinega Vnebovzetja Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 05/330 40 20 t 02/573 51 23
w www.svetagora.si w www.zupnije.rkc.si/turnisce

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h nedelje: 7h, 9h, 10.30
delavniki: 7h / v samostanski kapeli, prazniki: 8h, 10h
17h /od 1.5. do 31.10. delavniki: 7.30h

50 I MARIJA 2
ROMARSKI URAD Romarski urad vam vošči lepo
BREZJE adventno pripravo in osebno
Brezje 72b (ob parkirišču) odprto VSAK DAN doživetje Božjega rojstva!
t04/ 537 07 00; od 7. do 20./19. ure
w www.romar.si Veseli smo vseh romarjev, ki obiskujete
Romarski urad Narodnega svetišča Ma-
rije Pomagaj. Pri nas lahko darujete za
mašne namene, prelistate po duhovni
literaturi, kupite pri nas izdelano svečo,
rožni venec ali kak drug lep spominek, ki
vas bo spominjal na vaše romanje.

V času pred božičem vas vabimo, da si

ogledate:
• prodajno razstavo jaslic
• lepa knjižna darila iz Miklavže-
vega koša
• adventne venčke in božična darila
iz naravnih materialov
• drobne pozornosti pod dreveščkom.

Prizori Jezusovega rojstva so res bogat

izbor različnih stilov in materialov. Le-
tos še posebej izstopajo lesene jaslice
iz Val Gardene. Bernardi in Ulpe sta
priznana italijanska proizvajalca izre-
zljanih lesenih kipcev. Vsaka figurica je
narejena iz enega kosa lipovega ali ja-
vorjevega lesa in ročno poslikana. Vsi
kipci so edinstveno umetniško delo, ki
želi človeškim očem najlepše prikazati
Božji prihod na svet.

MARIJA
Glasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj

Uredila: Petra Grimani, odgovorni urednik: p. Silvin Krajnc OFM, rektor, oblikovanje: Nina Urh.
Izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00.
Spletna stran: www.revijamarija.si, www.marijapomagaj.net in www.romar.si.
Tisk: Tiskarna Trelc, naklada: 3000 izvodov. Cena izvoda: 2 EUR, v ceni je vračunan 8,5 % DDV.
Fotografije: na naslovnici B. Peterlin/Mladina, last Bazilike Ptujska Gora (str. 20), ostalo arhiv Bazilike
Marije Pomagaj.
ISSN 1855-9808
MARIJA 2 I 51
DOGODKI
DO KONCA LETA 2010
NARODNO SVETIŠČE MARIJE
POMAGAJ NA BREZJAH
8. december BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE, slovesni praznik
Svete maše: 7.00, 8.30, 10.00, 11.30, 16.00, 18.00.
16. december ZAČETEK BOŽIČNE DEVETDNEVNICE
Vsak dan (ob 7. in 18. uri) bomo pri sveti maši prepevali spev, ki izraža hrepenenje: KRALJA,
KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!
19. december ČETRTA ADVENTNA
Ves teden bomo spovedniki še posebno na razpolago za prejem zakramenta sprave.
24. december SVETI VEČER
18.00 – DRUŽINSKA POLNOČNICA
Ta večer blagoslovimo svoje domove, se zberemo ob jaslicah, skupaj molimo in pojemo.
24.00 – SLOVESNA POLNOČNICA
25. december BOŽIČ – SLOVESNO PRAZNOVANJE JEZUSOVEGA ROJSTVA
Svete maše: 7.00, 8.30, 10.00, 11.30, 16.00, 18.00.
26. december SVETA DRUŽINA
BLAGOSLOV OTROK bo pri vseh mašah.
31. december SILVESTROVO
Tudi ta večer blagoslovimo svoje domove, se zberemo ob jaslicah, skupaj molimo in pojemo.
1. januar 2011 NOVO LETO – MARIJA, BOŽJA MATI – DAN MIRU
16.00 - maša ob 11. obletnici razglasitve naše bazilike za slovensko narodno Marijino
svetišče; somaševanje bo vodil škof dr. Anton Jamnik.

REDNO BOGOSLUŽJE
NA BREZJAH V ZIMSKEM ČASU
molitev rožnega venca :: vsak delavnik ob 17.30
molitvena ura pred Najsvetejšim za duhovne poklice :: vsak četrtek ob 17. uri
molitev z lučkami :: vsako soboto po večerni maši
molitev za duhovno in moralno prenovo slo. naroda :: prva nedelja ob 15. uri
molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost :: tretja nedelja ob 15. uri
srečanje bratov in sester Frančiškovega svetnega reda :: zadnja nedelja ob 17. uri
duh Assisija - molitev za mir in pravičnost :: 27. v mesecu ob 17. uri
biblični tečaj :: vsaka druga sreda po večerni maši
zakonsko občestvo :: vsak tretji ponedeljek v mesecu ob 18.30
večer s terapevtom dr. Jožetom Ramovšem v Romarskem uradu :: vsak prvi petek ob 19. uri

Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev…) nam pošljite po

elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje.
52 I MARIJA 2 Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.