Gorazd Kocijani:

O rojstvu ethosa
vsa ustvarjena bitja nosijo v sebi zanikanje: eno zanika, da drugo je. Bog pa je zanikanje zanikanja Mojster Eckhart Zamislite si, da ste se znali v sobi, za zidovi, ki jih ne bo predrl noben krik. Zvezani ste, nemoni, goli. Ne vidite sonca. Ne boste ga videli ve nikoli. arnico, ki vam sveti v oi, boste gledali samo e nekaj ur ali dni. Exousa to sktous (Lk 22,53) nadbitnostenje mraka, oblast zla. Pred vami je va muitelj in eksekutor. Sovrai vas, bogve iz kakega razloga. Morda zaradi vaega preprianja, vaega jezika, vere, nevere, kulture - ali pa kar tako, ker bi vas preprosto rad muil in umoril zgolj zato, ker v tem uiva. Zamislite si torej, da ste v poloaju, v katerem se tevilni trpini niso znali le v preteklosti, daljni in blinji pomislite na vse Auschwitze, Koevske Roge, Srebrenice, Ruande - , ampak se v njem nahajajo danes. V naem svetu. V tem trenutku. Ob tej misli naj se vam pridruim tudi sam - veinoma utimo gnus. Odpor. Nekaj je narobe. Moje golo biti, v svoji brezdanji danosti, bi moralo biti po sebi imperativ: za vsako bitje, vsaj tisto, ki ima pravico nositi ime loveka, ki lahko misli podarjenost svoje lastne biti, bi moralo sijati v svoji svetosti. Tako se nam vsaj zdi po navadi. ivljenje bi moralo biti sveto. Nedotakljivo. Vendar tu, v tej sobi, to ne velja. Ali bo morilca ustavil vsaj moj obraz? Ne zato, ker je moj, ampak ker je obraz kot obraz? Ga bo ustavila sled imperativa ne ubijaj, ki naj bi bila zapisana v samem lovekem obliju in v globokem tolmunu oi, v katerih se lahko vidi nevidno? V katerih lahko vidi ne le mene, ampak tudi globino samega sebe? Ne, to v tej sobi ne velja. Obraz je tu le snov, ki bo izmaliena. Oi bodo iztaknjene. Usta bodo razbita in zalita s krvjo, okuala bodo okus lastne mesenosti. Odsotnosti vsakega duha, vsakega imperativa. Groza in boleina ohromi misel, vendar ne vpraanja, ne protesta, ne besa. Kako je to mogoe? Zakaj se dogaja to, kar ni prav? Ali ta lovek nima nobene vesti? Nobenega obutka za razlikovanje tega, kaj je dobro in kaj zlo? Zakaj ga ne moremo prepriati z nobenim razlogom? Z nobenim sklicevanjem na vrednote in lovekovo dostojanstvo, z nobeno pridigo o krivdi in kazni? Nobena beseda v tej sobi nima veljave. Nobena vrednota. Ostaja molk, boleina, krik in muiteljevo uivanje v tem. Odvene besede ga samo poveujejo. Zamislite si, da je va muitelj sluajno tudi amaterski filozof, in zane razvijati morda le zato, da bi stopnjeval uitek v vaih protestih, ki se nemono kot ujete ribe premetavajo v mrei nia popularno razliico naukov, ki jih zastopa Kalikles v Platonovem Gorgiju ali junaki romanov in novel markiza de Sada. To, kar vas aka, nima nobenega smisla in v tem je ves smisel. Moneji je dobil oblast nad ibkejim in ga z naslado pokonal. To je vse, kar se bo res zgodilo in kar se stalno dogaja. Arsenal prirodoslovja quaestio facti - je na njegovi strani. In zanj samega je vse ostalo kakrna koli

quaestio iuris zgolj retorika. V nekem smislu ima prav, to veste. e niste vedeli prej, boste izvedeli kmalu. To, kar se dogaja, to kar se bo zgodilo, pa ni le del naravne resninosti. ivalska etiologija nam ponuja udovite analogije, a te nam navsezadnje govorijo le o tem, kako malo vemo o ivalih. Psihologija s svojim razumevanjem agresivnosti kot genetsko-evolucijskega sedimenta znanstveno sistematizira le nae commonsensino samorazumevanje. Evolucijski okvir, nravno-zgodovinsko prizorie neusmiljenega in nesmiselnega boja za preivetje, je za realnost, ki prihaja do izraza tu, nekaj dosti preozkega. V tem skritem breznu se bo zgodila epifanija logosa celotne resninosti. Epifanija kozminega zakona. Razkritje ustroja reda - ali naj zapiem kaosa? - vidnih in nevidnih rei. Vse drobne ivljenjske situacije medosebnega ravnanja, vse modalnosti ravnanja in govorjenja, v katerih nekdo prizadeva alost ali boleino drugemu, so le njegovi bolj ali manj moni odsevi. V tem skritem breznu muke in groze se godi epifanija vpraanja etike. Temeljnega vpraanja. Vse drugo so detajli. Vse laje etine zagate so zgolj metafore muenja in umora. Vsi smo v tej sobi. Dokler tega nismo razumeli, nismo razumeli temeljnega vpraanja etike.

*** Filozofija se je v svoji zgodovini s to situacijo pogosto ukvarjala.1 Od Platona do Kanta, od Aristotela do Hegla najlepe strani njenih mojstrovin govorijo prav o njej, eprav pogosto le posredno. Pri tem je bila to ji je lahko v ponos v veliki veini primerov na strani rtve. Z raznimi strategijami je elela pokazati, da miljenje sadistinega rablja pravzaprav ni nobeno miljenje. Prizadevala je razkriti, da je mo, ki jo ima krvnik nad rtvijo, dejansko nemo, da je njegovo miljenje in delovanje izgubljeno v nebivajoem, v mraku, ki je prostor zla zato, ker ga v resnici ni. Da je resnica rtvinih ugovorov, njenega protesta, njenih besed prav v tem, da sloni na neem, kar v resnici je: na vrednotah ali na moralnem zakonu, na Bojem ali naravnem pravu, na etinem kategorinem imperativu ali logiki absolutnega Duha. Da je oblast muitelja zaasna, da je prestopek, ki ga aka kazen e e ne loveka, pa dosti teja: instantna poravnava, vpisana v samo sriko biti. Proti trdnosti tega zaupanja v etino obarvanost vsega dogajanja se zdi skorajda nepomembno, za kakno metafizino geografijo se so odloile razne filozofske ole ali so kraljestvo
1

V prejnjih stoletjih je bila Zahodu zaradi navzonosti kranstva v drubenem ivljenju vsaj nezavedno prezentna. Zgodba o Kristusovem trpljenju in smrti namre nima le vertikalne teoloke razsenosti, v kateri nam Kristus kot Sin Boji in Bog sam na kriu razodeva oblije Skritega, ki je paradoksno navzo ravno na mestu radikalnega zloma, nemoi, tihe trpee agpe, ampak mu je lastna tudi horizontalna razsenost. Je epifanija temeljne etine situacije in vpraanja. Pasijon je na loveki ravni zgodba o umoru in umorjenem v radikalni istosti. Kot Bogo-lovek v trpljenju razkrije resnico loveka kot rtve, medtem ko se v paleti likov, ki so krivi za Jezusovo smrt, izraa fenomenologija loveke ubijalskosti.

odgovornosti razpirale v nevidne horizonte nevidnega ali so ga umeale v sam zaznaven kozmos. In vendar: muitelji so se kljub vsem tem poskusom smejali in se smejijo. V njihovem peklenskem reanju je skrito neko vedenje. Ne priznavam tvojih predpostavk. In predpostavka je tu kakrna koli podlaga same etike v univerzalno oitno resnici biti. Kalikla in Juliette ni mogoe prepriati. Logos nima mesta, kamor bi uprl svoj vzvod. Ni aksiomov, ki bi bili kaj ve od poljubnih dogovorov in iluzij ibkih. To reanje filozofijo postavlja pred neizmerno veji izziv, kot si je veinoma mislila ali bila pripravljena priznati. Kljub temu, da danes po svetu tisoe ljudi predava etiko, da obstajajo intituti za takno in drugano vrsto teoretiziranja nravnosti, da je sklicevanje na humanitas, solidarnost in svetovni ethos postalo celo sestavina politinega argona, prav ob tem postaja oitno, da je etika kot racionalno in s tem univerzalno utemeljiv projekt milo reeno vpraljiva. V naem asu je zanikanje osnovne utemeljenosti ethosa v biti iz esoterinih mranih konventiklov postalo skrita gnoza civilizacije. Tudi in zlasti tedaj, ko ta civilizacija to svojo etino breztemeljnost skriva za govori o pravu in pravicah, o morali in etiki, o lovekovem dostojanstvu in univerzalnem ethosu. Naslaga gesel in lepo zveneih ideologemov, ki skuajo zakriti realnost mozga sodobnih in preteklih morij, lahko prepria le e lahkoverne. In to, vsaj to, filozofi nismo bili nikoli.

*** Sodobna etika o neem nerada govori na glas: ne verjame ve v ontoloko utemeljenost etike, vsaj ne v takno, kot se je prakticirala v preteklosti. e je dovolj cinina, lahko seveda ree: zadostujeta nam politika in pravo, instinktivna nravnost in kolektivna prisila. Morda je drubena etika res iluzorna, socialno pogojena moralnost nepristna (kakor je med drugimi s svojo obiajno lucidnostjo in sposobnostjo poenostavljanja videl Henri Bergson v svojem labodjem spevu, eseju Dva vira religije in nravnosti), morda sloni na spreminjajoem se principu sebinosti in medsebojnega vzajemnega omejevanja. A vendar jo teko razglasimo za iluzijo, saj v veliki meri oblikuje naa ivljenja. Torej redefinirajmo filozofijo. Ni pomembno, ali ima ethos ontoloki temelj ali ne. Naj bo nrav zgolj navada, thos zgolj tos. Muitelje je preprosta treba poloviti in postaviti pred sodia. Naloga streznjenega filozofa je drubena konsenzualna pragmatika, ki je v odvisnosti od njegovih duhovnih in politinih preferenc komunitarna ali bolj formalno egalitaristina. Toda filozofija, prava filozofija, se ne da pretentati. Neobzirno sprauje po temelju in zavest o muilnicah, ki se, tako veraj kot danes, izmikajo svetu pozitivnega prava in konsenzualnosti, nas opozarja, da je mainerija iusa in konsenzualne moralnosti v filozofskem oziru le navidezna, umiljena, iluzorna sila. etudi bi v utopini drubi prihodnosti (in kdo e verjame vanjo?) zagotovili popolno uinkovitost prava in prevencijo zloina, bi nas obtoevale rtve preteklosti in e bi bili res etini, bi njihovi kriki preglasili mir sedanjosti. Za filozofijo je doloilen thos brez slehernega drubenega ozira, nrav brez navade, ki jo je tako nazorno ponazoril Platon v znameniti zgodbi o

Gigesovem prstanu.2 Ta ethos se v svoji brez-obzirnosti hrani iz samega sebe. Mogo je v razlinih duhovnih in kulturnih okoljih in tudi tam, kjer se zdi, da so vse ta okolja zapisana propadu in so le e figure v mrtvakem plesu relativnosti. Neko so Sokratovega uenca Ajshina vpraali, kaj je dobiek, ki ga imajo filozofi od filozofije. Odgovoril je: etudi bi bili ukinjeni vsi zakonski predpisi, bi iveli na enak nain.3 Vendar s to ugotovitvijo mone dejanskosti ethosa kljub temu, da se z njim kakor vidimo - radi ponaajo prav filozofi, v filozofskem smislu nismo storili dosti. Temeljno vpraanje se namre glasi: kako lahko tako dro miselno utemeljimo? Kako jo lahko opremo na logos, ki je zavezujo za rablja? Kako lahko prepriamo drugega, ki se nam v muilnici smeji?

*** Filozofija se lahko v svoji brezizhodnosti zateka k nostalgiji ter ponavlja za svojimi velikani, da je resninost drugana in da to lahko spoznamo. Misel kot misel, univerzalno dostopna misel ve za pot, s katero lahko slehernemu pokae, da bi moral biti na strani rtve. Slii se lepo. Toda nekaj nam pravi, da prelepo. To good to be real. Bati se je, da nostalgino metafizina etika s tem verjetno le izdaja, da ne zdri samote sobe, muenega in muitelja, gluhih sten. Da ne zdri realnosti perspektive druganega, muiteljevega pogleda. Druganega sveta ali ne-sveta. Lahko sicer skua oivljati antino etiko, lahko se navduuje nad lepoto sholastinih sintez, lahko jo fascinira istost novoveke utemeljitve nravnosti (pa najsi pri tem bolj ali manj meha ontologizem tradicionalnega transcendentalnega subjekta, ki iz sebe generira univerzalni moralni zakon). A za vsemi temi poskusi, pravzaprav pred njimi, bo tiha gesta, ki je sama filozofija ne bo reflektirala in bo zato neprepriljiva: pozaba brezna sveta brez ethosa, njegove realnosti, njegove strahotne biti. In zato bo njen govor prcher les convertis pridiganje e spreobrnjenim. Sam ob vsej simpatiji do tradicionalnih etik in novodobnih nostalginih poskusov njihove reaktualizacije v vsebinskem smislu se povsem strinjam z njimi ne bi elel ponavljati teh zasilnih izhodov. Kakor reeno: e ti poskusi niso cinini, so zaradi izrivanja pogleda drugega, premajhne iskrenosti do mraka v sebi - premalo globoki. Filozofsko pomembneja od te nostalgije je zato danes tista sodobna etika, ki reflektira etino-ontoloko iluzijo - in se ji odpoveduje. Ker je v praizrivanju mraka iz sebe zakoreninjena vsaka duhovna, vsaka, e tako zmehana metafizina konceptualizacija sveta, se takna etika ker pa prihaja po metafiziki in jo po svojem preprianju demaskira ter tako presega - imenuje postmetafizina. Pod to masko so skriti seveda precej razlini obrazi: sem sodi cela plejada Nietzschejevih uencev, z njo v marsiem povezana misel Heideggra in njegovih naslednikov na Slovenskem predvsem misel Tineta Hribarja, ki je v zadnjih letih osrediena prav v etiki; vanje se vpisuje tako Levinasov etini obrat fenomenologije, ki ustreza etinim interesom zadnje faze Derridajevega premiljevanja, kot tudi poskusi postfreudovskih teoretikov, da bi razbrali etiko psihoanalize secundum Lacanum

2 3

Prim. Dr 359d sl. Diogen Laertski, ivljenja in gnome tistih, ki so se proslavili v filozofiji, II, 68 (= Vite e dottrine dei piu+ celebri filosofi, gr.- ital., izd. G. Reale, Milano 2005, str. 216). 4

(recimo ikovo in Badioujevo destiliranje kranskega izroila v slubi nove antikapitalistine revolucionalne kerigme). Vse te sodobne etike se odpovedujejo ontoloki utemeljenosti etike, a jo vendarle elijo utemeljiti. Ne verjamejo v karkoli bivajoega, kar bi utemeljevalo nravnost in zanjo jamilo, a vendar hoejo najti nekak surogat tradicionalne ontologije v sproeni situaciji, ki v jedru realnosti prepoznava postontoloko razvezanost od vsake norme, vrednote, vsakega diktata, slehernega duhovnega strahu in slehernega priakovanja (spomnimo se Kazatzakisovega nagrobnika: Niesar se ne bojim, v ni ne upam, svoboden sem). Vsi ti med seboj tako razlini misleci hoejo najti miselno pot, s katero bi utemeljili in osmislili lovekovo dro pogosto prav takno, ki se upira poskusom, iz zgodovine narediti prizorie krvavih orgij, v katerih uitek enega plauje drugi s svojim trpljenjem , toda vsi to pot elijo z mislijo utreti v svetu, kjer ni mogoe ve nobeno sklicevanje na onostranstvo, na Boga, na nadutni svet, na neumrljivo dostojanstvo due, na usodo, ki jo aka po smrti. Etsi Deus non daretur Kakna je torej skupna oblika, skupen eidos postmodernih etik? Kako se vse brez izjeme lotijo svoje naloge? Kako se je lahko lotijo? Dananji zasnutki etike si vsi brez izjeme prizadevajo v sami strukturi pojavnega sveta in faktinosti znotrajsvetnih odnosov razbrati logos, ki je e po sebi etien. Phainmenon sam v svojem izseku ali svoji celoti - mora bit uzrt kot etini imperativ. Ker to v pojavnem svetu samem ni izvedljivo, saj se pojavi kaejo kot etino enakovredni in se sumniavi misli vsaka hierarhizacija fenomenov razkriva kot na intencionalni (ali v socioloki transpoziciji ideoloki) vnos, je za to razbiranje vedno potreben dodaten (meta)ontoloki manever. Postmoderne, filozofsko radikalne sodobne etike elijo ethos breztemeljno utemeljiti z njegovim vpisovanjem v sfero meontine golote zunajmetafizine instance. Pri tem je lahko ta invocirana instanca poimenovana zelo razlino od nebivajoe biti (se pravi biti, ki ni ni bivajoega, ampak je iztrgana iz ontine dololjivosti tradicionalnih ontoteologij, iz vsake eidetine strukturiranosti, vsake inskripcije vrednot), Dogodka, Drugega onstran totalitete, Razlike/Odgoditve itn. In vendar za utemeljitveno gesto etike sam mnogoimni me+ enai seveda ni dovolj v tem primeru bi imeli pred seboj le nihilocentrien laisssez faire, laissez aller (najdejo se sicer etike, ki jim isto ustreza tudi to ). Etino imperativnost nebiti je treba razbirati v sami biti oz. doloenem njenem privilegiranem vidiku, ki nam je vsem dostopen in spoznaten. Za postmoderno etiko je razpoka med nedojemljivim realnim in celoto fenomenalnosti po sebi nravno pregnantna. 4 Od-arani svet prav z radikalnostjo tega od- sproa prostor, ki je geneza etinega. e Boga ni, je vse prepovedano, kakor je govoril Lacan. In e ni prepovedano e isto vse, je prepovedano dovolj za etini minimum. V izkunji sveta kot sveta zeva luknja,

Odkritosrno je to ob interpretaciji S. Becketta izrazil M. Dolar: nihilizma ni mogoe premagati tako, da se sklicujemo na vrednote, pomene, etine zapovedi, moralo, verovanja, svetovne nazore, religije, umetnost, upanje z njim se je mogoe boriti le. e vse to zreduciramo in postavimo nasproti niu (en face/le pire), kjer se sam ni transformira v zanko neizniljivega najmanj, ki je vir novega ivljenja, opora vztrajanju, nadaljevanju (bi lahko rekli: nova etika nagona smrti?), odprtje nove produkcije smisla. (Neizniljivo nekaj, v: Literatura 197-198, 2007, str. 116). 5

ki mu daje strukturo, s katero me zavezuje k odzivanju, ki je povsem drugano od mojega odzivanja na druge dogodke. Ki je na kratko etino.

*** Sed contra . Etiki je dal ime thos. Grka beseda sprva pomeni obiajen kraj prebivanja loveka (ali vasih ivali), navado, znaaj, obutje, nain ravnanja in govora. Ethos je bivalie, okolje prebivanja vendar ne hia, ne kultivirana narava, ki jo obdaja, niti ne stvari, ki jih uporabljamo. Ethos je okolje, kolikor je sobivanje z drugimi. To prebivanje - sobivanje - pa je radikalno udno, srhljivo. Numinozno. Ethos anthrpoi damon: ethos je za loveka numen, srhljivo drugano, je zapisal Heraklit Temani. Kljub temu, da bom nadaljevanju besedo uporabljal v ojem, poznejem smislu, v katerem se z besedo zdrui odtenek dobrega nravnega zadranja, nas prvotni pomen besede lepo opozarja na to, da je temeljna tema etike skrivnost sobivanja z drugimi. Skrivnost, ki ima, kakor so vedeli e stari - in tu nimamo kaj dosti dodati - dve razsenosti, ljubezen in smrt, ros in thnatos. Pustimo eros za (prijetneji) trenutek ob strani. e se e spominjamo muilnice, v kateri smo, vemo: skrivnost sobivanja z drugimi je misterij zaradi umora, ki se skriva v njegovem osrju. Kako misliti to potencialno morilsko sobivanje? Kaj sploh pomeni sobivati? Ali sploh kaj pomeni? Najprej moramo malce banalno ugotoviti, da sleherna misel o sobivanju izhaja iz razumevanja same biti. Nujno in brez ostanka. In v razmislek o so-bivanju vedno vnaamo lastno razumevanje bivanja in biti. Vsak resen razmislek o etiki zato predpostavlja temeljen razmislek o ontologiji brez tega je etika le zbirka lepih ali grdih misli, ki visijo v praznini in uinkujejo zgolj s svojo retorinostjo. Zaetna situacija etike je konna situacija ontologije. Razmislek o ethosu niti v tradicionalnih filozofijah niti v postmodernih ontologijah (in mehkih etikah, ki se gradijo na njihovih temeljih) po mojem preprianju ni ustrezen, ker je njihovo preseganje tradicionalne ontologije premalo radikalno: premalo pa je radikalno, ker ne tvega zapognitve pogleda v hipostatinost, ki utemeljuje sleherno ontologijo. V horror pluralitatis, ki je v zadnji globini groza pred mnogoterostjo in paralogosno medsebojno izkljuujonostjo biti (v mnoini). Z mojega stalia da skrajam ustrezen razmislek o ethosu predpostavlja paradoksno teorijo mnogoterih biti, ki sem jo vpeljal v eseju O biti(h). Naj samo ponovim osnovno misel5 in jo za uvod ilustriram z intuicijo dveh pesnikov (pesniki so pa mojstri krajanja ). Edvard Kocbek v pesmi Ob svei (iz zbirke erjavica) pravi takole: Bivanje, isto in polno. Najkraji in najgosteji svet.
5

Pri tem ne bom ponavljal vsega toka misli, ki je bistvenega pomena za sledea izvajanja in si zato drznem bralca napotiti nanj (objavljeno je v 300. tevilki NR in na spletni strani http://www.kud-logos.si/logos_1_2007_o_bitih.asp), ampak samo njihov rezultat, ki se kot vsak rezultat brez napora pojma lahko slii kot dogmatska trditev. 6

Tako blizu mi e ni bil. Tako dale v njem e nisem bil. Ne ganem se niti s prstom. Niti z utripom se ne premaknem. Stojim kakor da leim in spim kakor da sem ugasnil no. Prihajam kakor da se iem. Odhajam kakor da se vraam. Negibnost me nosi. Stalnost me spreminja. Vse zunaj mene je moj jaz. Vse znotraj jaza je vse.6 Sodobni francoski pesnik Jean-Luc Parant pa pesem v prozi lovekov svet (Le monde de l'homme) zaenja: lovek je svet in svet obstaja pred njim zato, ker on obstaja pred svetom. Ko se dotakne tega, kar njegove oi vidijo, se dotika svojih lastnih oi in ustvari no na svojem telesu in svetu. lovek se dotika, da bi se dotikal sveta 7 Stvar sama, o kateri govorim, je skrita tu blizu, ne da bi prisegel na vsako formulacijo. Sam sebe samega kot tisto podleee vsemu v najveji konkretnosti imenujem hypstasis, hipostaza. Uvid v mojo hipostatinost sproi ele refleksija v moj izvor in moj konec, v mojo radikalno mejo. V njej vidim: to, da sem konkretno pod-leee obenem pomeni, da sem vse. Hipostatinost hipostaze se dopolni v zavesti o njeni totalnosti. e me ne bo, ne bo niesar. Ko me ni bilo, ni bilo niesar. e bi me ne bilo, ne bi bilo niesar. Kar biva, biva le po stiku z menoj. Istoasno, ko se ob izkustvu meje biti postavim pod vpraanje kot kriterij biti in nebiti, bivajonosti in nebivajonosti, vidim, da sem ta kriterij sam. Ko trim ob rob breztemeljne neutemeljenosti, iz katere izviram in v kateri se konujem, se zavem sebe kot celotnega sveta, notranjega in zunanjega, sebe kot jaza-sveta. e ve. Kot hipostaza sem edina bit v razliki od vsega bivajoega, ki biva po stiku z menoj in v meni. To ima odloilni pomen za etiko. Izvorna etina situacija je paralogosna situacija mnogoterih edinih biti, ki v dirempciji jaza in sveta enhipostazirajo svet in to v razprtju za drugo biti ter zato v nepredvidljivih konfiguracijah lastne svobode. Predpostavka etike je apeironska zgodovina biti v mnoini; biti, ki niso le radikalno drugo, zunaj vsake drugosti, ki bi jo koordiniralo kakrno koli logosno polje, ampak tudi drugane, zunaj vsake kvalitativne primerljivosti. V zamahu, ki svojo qualitas izmerja le v brezdanji drugosti lastnega izvora ali zaprtju zanj (in vseh nepretevnih vmesnih odtenkih...). V obzorju hipostatinega obrata je sleherna etika kot razumevanje sobivanja hipostaz zakoreninjena v paradoksni mnogoterosti edinih biti. Raznolikost etinih zasnutkov, ki jih v besedilih spremljamo od vznika
6 7

E. Kocbek: Zbrane pesmi 2, Ljubljana1977, str. 97. Anthologie de la posie franaise du XXe sie+cle II, izd. J. B. Para, Paris: Gallimard 2000, str. 602. 7

zgodovine do danes, ne le v filozofiji, ampak v ivljenju samem, ni razlino dajanje odgovora na skupno condition humaine, ni bodisi izkljuujoe ali dopolnjujoe se izrekanje enega, ampak je povezana z nedoumljivo in logosno nemisljivo mnogoterostjo biti (v mnoini). Navidez to vodi do etinega relativizma. Vendar sam stavim, da je takna ugotovitev le opis realne situacije. Moja teza proti drugim poskusom postmetafizine etike - je naslednja: sam ethos se v svoji radikalni zaostritvi - v trenutku, ko tpos bivanja enega pomeni -topon bivanja drugega, ko bivanje enega modusa delovanja pomeni konec drugega, ko izraz ene misli pomni poniknjenje druge ne more razumeti ne bioloko, ne psiholoko, ne socioloko, ampak le na osnovi ontologije hipostaze. Naloga etinega motrenja, ki izhaja iz takega premisleka, je zato realna hermenevtika situacije v muilnici, v kateri smo soudeleeni vsi. Arhetipske (ne)etine situacije. In razumeti jo je treba radikalno. Man muss so radikal sein wie die Wirklichkeit, kakor je govoril Bert Brecht (in bil od nje manj radikalen). Neizprosno razumevanje. Po monosti bolj trdo od muiteljevega sadizma. Nato je treba filozofsko v zavezi s starodavno eljo filozofije - opisati pot iz te sobe. Opis, ki naj vnaprej opozorim - ne bo odreitev. *** Vsi se nahajamo v muilnici. Vendar tako s svojo udeleenostjo v dri rtve kot udeleenostjo v dri rablja. Dokler tega nismo razumeli, ne bomo prili dale, ker si laemo. Odmislimo na zaetku svoje obiajno razumevanje enotne biti, znotraj katere se nahajamo mi sami kot neko bivajoe, vse predstave o asovno prostorski identiteti, ves kategorialni aparat skupnega, deljenega ivljenjskega sveta Temeljni prvini etine situacije v muilnici sta dve hipostazi, ki nista dve, saj je vsaka edina; dve biti, ki nista dve, saj je vsaka edina. Toka, v kateri se druga totaliteta kae kot fragment, kot toka predmetnosti edinega. In to reciprona. Dva svetova, ki se ukinjata, ki ju ne moremo motriti z nobenega tretjega razgledia. Dva svetova, ki nista dva. V celoti svet rtve. Biti rtve. In drugi, ne, ne drugi svet. Spet edini: biti rtve. Ovedenje hipostaze se v temeljni (meta)ontoloki refleksiji kae kot nekaj osvobajajoega. Kot osvoboditev nasploh. Kot skrivnosten uvid v svetlobi resnice. Kot nekakna reilna gnoza. V etinem motrenju pa nas aka radikalen preobrat. V njem se nam v hipostazi pokae nekaj povsem drugega. Temanega. Morda izvor vsega mraka. Moja hipostatinost je radikalni clair-obscur. Rabelj vedno misli pred mislijo, misli, ne da bi mislil: Hipostaza sem. Edina bit. Ko lei nemoen pred mano, si zame le nekaj bivajoega, nekaj, esar bit sam e vnaprej doloam in ravno zato utim, da imam oblast nad njenim unienjem, nad tvojim izbrisom. Predmet. Motea stvar. Ontoloko ni poti od moje biti do tvoje biti. Ti si v meni. Na mojem robu, a vendar v meni. V moji milosti. Jaz sem vse. V tem ni ni tolailnega. Tako imenovani drugi, ti, si v moji moi ontoloko. Nisi drugi. Ti si zgolj del mojega sveta. Nimam poti do tvojega ivljenja. Nimam poti do tvojega obutja. Noem je imeti. utim le svojo hipostatinost. Paradoks moje morilskosti ni v tem, da

bi bila v nasprotju z ontologijo, ampak da jo zvesto izraa. Moja hipostaza je strukturirana tako, da lahko mislim, da je tvoja bit moja last In e pravi, da si kot jaz, da si tudi ti cel svet, ti povem naslednje: lepo je odpraviti nekaj moteega v svojem svetu, urediti zadeve a e slaje je to, kar mi obljublja. Naj ti bo: nisi le made na mojem obzorju. S tem me le dodatno drai. Ekstaza ubijanja je namre e veja prav v tem: uniiti svet. Uniiti vse. Izbrisati celoto bivajoega z anihilacijo druge biti. Blazna ekstatika morjenja je ravno v gospodovanju nad totaliteto. V popolni dominaciji. In v njenem korenu: v gospostvu nad bitjo etudi slutim, da si taka totaliteta kot on, je ravno to treba ubiti, izniiti. Muenje pred smrtjo bo razkrojilo tvoj jaz. Strukturo tvojega sveta. Poruilo bo tvoje vrednote. Zgostilo jih bo v toke neznosnih bolein in zarez, okov in ran. Misli, da si vse, a izvedel bo, da si kos mesa. e manj. Najmanj. Ni. V morilskem enhipostaziranju realnosti se torej rtev znajde tam, kjer v resnici je v biti drugega. Morilec sam je edini. Lahkost bivanja je prav v tem, da lahko odstranim nekaj moteega iz mojega sveta, ki je vse. In e e zaslutim totaliteto, ki je parodoksno oitna v tem moteem - to samo poveuje besnilo moje ontoloke morilskosti. Taknost biti v realizaciji hipostatinosti lastne dejanske ontoloke strukture - izriva kakrni koli ethos sobivanja. Ali e huje: ethos sobivanja nastopi ravno kot draljivost izbrisa druge totalitete. Vendar morilskost ontologije ne pomeni stalnega ali pretenega nahajanja v tem stanju. Tako rnogled nisem ali pa sem morda e bolj. Nae obiajno stanje, ko smo ali teimo k temu, da bi bili - obkroeni s prijetnimi stvarmi, z bitji, ki so nam ve in nas prijetno vznemirjajo, ki jih imamo radi in skrbimo zanje, ko ravnamo etino, skriva v sebi isto ubijalsko logiko. (Je npr. v asu pornografske pandemije, ki nas je vse bolj ali manj inficirala, sploh potrebno ponavljati za Heraklitom Efekim, da sta Dionizij in Hades eno? Da je eros lahko del iste ontologije, ki uiva prav v pozabi drugega in njegovi redukciji na predmet uitka? V redukciji njegove biti na uitek ali boleino, ki je, le kolikor je viden zame, kupljiv ali mediatizirano razpololjiv?). Vsi na neki ravni to vemo. Uspena neodarvinistina razkrinkavanja sebinega gena v resnici le razodevajo nao najintimnejo ontoloko travmo. Tako zgrozijo kot fascinirajo nas zgodbe o urejenih ljudeh, ki postanejo morilci, o urejenih druinah, ki se sprevrejo v kaos krvi in nasilja. Pobijal jih je kot muhe. V tem je na delu ve kot zguljena prispodoba v izrazu se skriva stroga analogia entis. Vendar e zdale ne gre le za navduenje za triler in kakren koli drugaen thrill. Celota naega politinega ivljenja - se pravi obmoja bivanja, ki se vzpostavlja ravno z investicijo hipostaze v skupni svet je zadrana, civilizirana, simbolizirana oblika muenja in ubijanja.8 Drugega je treba premagati. Najlepi je trenutek, ko se dokonno ve, kdor je glavni, kdo gospodar. In e je treba, se ga pa simbolno odstrani. Drugi ni ni. Ali mora ni postati. Ne gre le za port, kjer so stvari tako oitne, da jih je nespodobno pojasnjevati in vsaj veinoma nekodljivo katarzine. Podobno velja za gospodarsko ivljenje, kjer simbolne oblike morjenja lahko prehajajo v realne, v
8

Odprava smrtne kazni, ob kateri se sodobni humanizem tako rad ponosno trka po prsih, po mojem v tem ne spreminja niesar; dosmrtna jea in ponievanja v njej so pogosto perverzneja oblika umora od hitre eksekucije (pri emer seveda nisem noben zagovornik smrtne kazni a e bi moral izbirati kazen zase ). 9

kratenje ivea ali spodobnega ivljenja. In na bolj sublimni ravni se z enako paradigmo sreujemo tudi v kulturni in kaj je vsaj za tiste izmed nas, ki se imamo za verne, posebej bolee - religiozni sferi. Model kompeticije in samouveljavljanja, pridobivanja drubene moi in ugleda, hlepenje po javni prezenci, bratenje z monimi in izloanje ibkih, druganih in tistih, ki ne razumejo vse to je le transpozicija situacije v muilnici. In naj ponovim vse preve razumljiva transpozicija, saj ni posledica take ali drugane malenkostne perverzije, ampak je zakoreninjena v temeljnem ontolokem ustroju hipostaze. Takni smo. Koreniteje: taken sem. To je struktura mojega sem. Zato so vsi ti simbolni prevodi realnega ubijanja tako neizkorenljivi, tako moni, tako nespremenljivi. In zato je potrebno tako malo, pa postanejo ubijanje v pravem pomenu besede. Preden jih zvika obsojamo, jih je dobro razumeti v njihovi pravi logiki. In predvsem videti to logiko, kako deluje v nas samih. *** Pa recimo, da se je va muitelj premislil. Ne zato, ker bi se spomnil, da mu je stara mama govorila, da se ne sme ubijati ali ker bi se zbal policijske sirene, ampak preprosto premislil. isto spremenil miljenje. Zaobrnil. Etino spreobrnil. Kaj se dogaja v taki konverziji? Kako iz neethosa vznikne ethos? Poskusimo to najprej opisati. Z zgornjim opisom rabljeve misli pred vsako mislijo smo za obiajno razumljeno etiko seveda storili malo ali ni. Metaontoloki razmislek o hipostazi in njeni morilski (ne)ethosnosti ne utemeljuje nobene splone zavezujonosti ethosa, ampak razgrne pred nami izvorno situacijo, znotraj katere je kakren koli ethos ele mogo. Dejansko etino ivljenje se namre zane ele takrat, ko prenesem posebno ovedenje lastne hipostatinosti na drugega. Lastne hipostatinosti pa v drugega ne investiram zato, ker bi ta bil po sebi pojav, ki je e strukturiran na poseben nain (recimo kot oblije ali nekdo, ki se mi kae v zavezujoi svetosti biti); razlog tega radikalnega prenosa, radikalne investicije mene samega v objekt je v meni. Phainmenon nikoli ne more v sebi skrivati ethosa, saj je v bistvo etinega vpisan odnos do realnosti drugega, ki me ukinja v moji biti, phainmenon pa je vedno nekaj, kar se dogaja v mojem bitnem obzorju. To velja tudi na refleksivni ravni za kakrno koli logosno izpostavitev ethosa: kakrna koli etho-logija je nemogoa prav kolikor je vzpostavitev ethosa pravzaprav ukinitev logosa. Lgos kot moja misel je vezan na znotrajsvetno, znotraj-mene-svetno obzorje. Ethos pa ravno suspendira logosnost mojega sveta in s tem ukinja logiko kot tako. Izpostavitev logike ethosa je nemogoa, ker je ethos prav tisto paralogosno. Vstop drugega v moje obzorje je vstop tistega, kar se nikoli ne kae - in neesa, esar zato z obiajno mislijo sploh ni mogoe tematizirati. Drugi zaivijo zaradi moje radikalne investicije. Poudarjam naklonjenega, prijaznega, ljubeega prenosa, saj je iz vivetja v ontoloke predpostavke rabljeve misli oitno, da lahko mislimo tipe prenosov, ki so povsem drugani: transferjev lastne hipostatinosti, ki v drugem prepoznajo tujca zato, da ga izkoriajo ki torej s prepoznanjem oblija ali svetosti biti samo stopnjujejo protietini uitek eksploatacije (ekonomske, socialne, seksualne itd.). ele z naklonjeno, prijazno, ljubeo investicijo, ki kot koren ethosa nima etinega razloga, ethos vznikne iz somraka predetine izkljuujonosti hipostaze. Tisto na videz ivo, kar je v moji biti in zato v

10

moji milosti, v transpoziciji moje biti postane samo-bitni tujec, sirota, vdova, e uporabim starozavezne kategorije, ki so po Levinasu postale del sodobne filozofske metaforike. Udejanjenje te monosti je to zdaj poudarjam povsem proti Levinasu in etiki drugosti, ki se je danes tako razmahnila, da je skoraj nihe ve ne postavlja pod vpraaj - povsem moja stvar. Etika iste alteritete ali vsaj primata drugega je (na alost) ista iluzija. Dana nam je strana naloga. Srhljiva odgovornost. Redko smo na njeni ravni. Od mene se namre zahteva prelom z mojo lastno temeljno ontoloko strukturo. Serialnost prelomov v biti. Trenutki, ko se pred mano pojavi sinhipostaza, so redki. In vendar me v etinem smislu edino oni definirajo. Le po njihovi pogostnosti in intenzivnosti se izmerja, ali je kdo izmed nas dober lovek - oziroma kot s pomenljivo elizijo temu pravijo v jidiu, ali je Mensch (in obutek imam, da je sub specie aeternitatis vse ostalo precej nepomembno). Ljubea investicija lastne hipostaze v drugega ne pomeni, da na drugega projiciram svoje poteze in ga sprejemam le kot svojo podobo, torej oropanega njegove drugosti in specifinosti, ampak nekaj dosti bolj radikalnega. Ljubea investicija lastne hipostatinosti v drugega pomeni nemogoo monost: drugi lovek, sinhipostaza v svoji utni podobi, se mi paralogosno razkrije kot vidna bit. Slina bit. Otipljiva bit. Edina. Bit, po kateri biva vse bivajoe. In zato bit, ki me potencialno morilsko sama ukinja ravno v trenutku, ko jo postavljam za bit, a jo vendarle imam rad (ali manj patetino - in bolj vpisano v slovensko tradicijo - spotljivo puam biti). In vendar je zame v moji hipostatini strukturiranosti zgolj neko bivajoe zato je ta monost vedno nemogoa. Vznik ethosa je torej parlogosen preboj. Druga bit edina se mi razpre. Sam v svoji hipostatinosti sem iznien. Totaliteta se iznii v kairosu. Na njenem mestu zasije druga. Zasije svetost biti. Ne univerzalne, skupne, ampak prav druge. Druge, ki je edina. *** S tem opisom vznika ethosa pa pridemo do odloilnega vpraanja. Zakaj pride do tega prenosa? Iz kaknega razloga izstopim iz svoje morilske ontoloke strukturiranosti? Je to, da gre za dogodek v meni, za koren ethosa, ki sam ne more biti etien, e dovolj kot odgovor? Verjetno ne. Vpraanje etike se nam zastavi kot vpraanje, kaj v meni pred mano proi to svobodno paralogosno invencijo, suspenz lastne, edine biti. e je moja hipostaza strukturirana morilsko, in e me do ljubee transpozicije lastne hipostatine biti v drugega ne more voditi nobena pojavna vsebina mojega sveta, ni bivajoega in ni, kar bi se kazalo, od kod potem izvira etina konverzija? Kako torej razumeti vznik hipostatine dejanskosti, ki je nasprotna morilskosti? Vznik elje in prakse, ki sprejme sinhipostazo in sicer proti lastni edini - biti? Naj kar tvegam odgovor (ki znova predpostavlja moj zasnutek ontologije). Vznik ethosa iz pred-ethosne hipostatine potencialnosti je stvar suspenza mene samega v odnosu do mojega izvora in konca. Vznik ethosa lahko razumemo samo iz metaontologije hipostaze. Iz njene razprtosti v lastno drugost, ki je ker je hipostaza bit - drugo (od) biti. Suspenz moje biti se vedno zgodi v stiku z drugim biti, z izvorom in koncem moje lastne edine biti.

11

Etika vedno temelji v dogodku med mojo bitjo in njenim (logosno nekomenzurabilnim) drugim. V relaciji z zunajbitnim, s konfiguracijo apofatino razumljenega Nia.9

*** Ontologija mene kot hipostaze, kot edine biti, me vodi k simbolnemu ali realnemu umoru, dokler se ne razprem za radikalno drugo lastne biti in samega sebe - bit samo, po kateri in v kateri biva vse bivajoe - suspendiram kot kriterij biti in nebiti. Drugae reeno: zapoved ne ubijaj je apofatina v najradikalnejem smislu: mogonost hipostaze, njena tako reko absolutnost, se v tej konverziji preobrazi v ni. Drugi pred mano je investiran z moje strani z isto radikalno nespoznatnostjo, z istim obratom, v katerem odkrivam lasten ethos. In kolikor sem, velja obratno: moralni zakon je dogodkovna konfiguracija Nia v hipostazi, totalna intimnost in le v skrajni intimnosti obutna ekstimnost.V tem je vsa njegova skrivnostnost in neobvladljivost, nedokazljivost in nepredvidljivost. Na refleksivni ravni pa velja naslednje: toka konfiguracije moralnega imperativa iz nia v etinem razmisleku sovpada s toko ontoloke, ontotetine od-govornosti v metaontolokem razmisleku. Vzniku taknosti biti, ki jo hipostaza soustvaja. Circulus vitiosus? Vsekakor: circulus, v katerem korenini vsakren vitium. Ko stopamo v temeljno obmoje vznika ethosa, stopamo v paradoksno kroenje. V zaetku sem zapisal, da je za razmislek o ethosu potrebno premisliti temeljni pomen biti in nia. Zdaj pa se nam kae, da je na koncu tega razmisleka - ethos. V razmisleku o biti(h) sem govoril o isti odgovornosti,v kateri hipostaza pred drugim biti so-oblikuje taknost biti. Zdaj se kae, da je od-govornost ista forma ethosa, kolikor je moj ethos nasledek taknosti moje edine biti, ki se oblikuje ob apofatini drugosti lastne meje, izvora in konca. Ethos je metaontoloka tehnika taknosti biti. Paralogosni soobstoj edinih biti, ki je realni temelj fenomenologije etinega dogajanja, ima v globini ethosni temelj.10 Etika v najglobljem smislu je arhitektonika biti v oziranju na neuzrtljivo predbitno.
9

e se vrnem na pasijon: Kristusove besede na kriu Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo niso le razkritje bogolovekove ljubezni, ki razkrivajo temeljno mistino neumnost ljudstva, ki kria Boga, kakor poje bizantinska liturgija, ampak so obenem razkritje ontologije ethosa. Tisti, ki mori, mori v temeljnem nerazumevanju krize, v kateri se nahaja on sam kot bit. Kot hipostaza.V morilskosti realizira svojo hipostatinost, vendar je ne razklene v lastno drugo, v mejo svoje edine - biti. Prav zato pa je vreden usmiljenja in odpuanja. e bi vedel, kaj dela, bi vstopil v mistino nevedenje in ne bi tega ve delal. Ker ve, dela. In ravno zato, ker ve, ne ve. Ko radikalno ne vem v stiku s svojim drugim, z izvorom in mejo svoje, edine, biti se lahko razprem tudi lastno drugo druge biti. S tem stopim v reilno ontoloko krizo. (Tudi) to je izraeno v razbojnikovih besedah na kriu: Ali ne vidi, da sva v isti krsis?. 10 V tem je velikanski, do danes danes prav posebej - neizrpan metaontoloki pomen tradicionalnih asketik, ki zaostrujejo in poglabljajo arhitektonski metaontoloki smisel etike. O tem ve drugi in drugje.

12

*** Vrnimo se na zagate sodobne etike. Videli smo, da je njen problem vzpostavitev splono zavezujoe etike v svetu, kjer ethos nima nobenega ontolokega temelja. S stalia predstavljenih misli je osnovna nespoznana in nepriznana - aporija etike pravzaprav v tem, da v perspektivi totalne hipostatine samote ne obstaja nobeno zagotovilo, s katerim bi bilo to naroilo - v moji interpretaciji dogodkovna konfiguracija apofatinega Nia, v kateri se proi etini dogodek in vznika drugi kot edina bit - dejansko sliano v vsakomer. Obiajne univerzalistine etike (in tudi postmoderne etike so zaradi svojega nereflektiranega postavljanja enovitosti biti ob e tako poudarjenem perspektivizmu nujno univerzalistine) preganja potisnjen in zamolan strah, da ethosnega poziva ni povsod. V hipostatini etiki totalne samote pa ni prostora za ta povsod; tu lahko obstaja le opis vselej povsem zasebnega dogodka, ki mu paralogosna ponovljivost ne odvzema niti kanka svojosti. Od morilskosti me odvrne sijaj druge hipostatine biti, ki ni univerzalna, ampak paralogosno - prav v svoji drugosti edina. Naroilo - imperativ nravnosti, ki sovpada s tem sijajem zato tudi ni stvar univerzalnega nadjaza niti razuma, ampak glasu, ki ga v popolni samoti sliim (je potrebno poudariti, da gre zgolj za neustrezno prispodobo dogajanja v totalni tiini?) iz svoje notranje praznine. In notranje - ve kot intimne, onstran-intimne onstranskosti same biti. Iz praznine svoje edinosti. Refleksija hipostaze tri ob zid ne more videti, od kod se Ni konfigurira v naroilo. Njegova globina se na tej strani zidu izroa na milost in nemilost moji svobodi. In vendar moralni zakon ni stvar svobode le v tem, da bi se mu pokoravali ali ne, ampak v strogem smislu vznika iz nae radikalno miljene svobode svobode, v kateri doloamo samo tonaliteto biti. Temeljna ontoloka monost hipostaze, njena zaprtost za lasten izvor in konec (zaprtost, ki ji na metaontoloki ravni onemogoa ravno uvid v lastno hipostatinost), se v etini situaciji ponovi: metaontoloka strukturiranost hipostaze v svoji napotenosti na lasten izvor in konec kot drugo biti omogoa arhitektoniko etine ali neetine biti. Kolikor je izvir moje biti absolutno nedostopen, je vznik ethosa povezan z monostjo dvojnega gibanja v razmerju do drugega biti: na mojo projicirajoo slutnjo taknosti mojega izvora in konca - ali njegovo samorazkritje. V obeh primerih terja izvorni akt vere. V njem se hipostaza razlasti same sebe kot biti v razprtosti za naroilo iz tega, kar biti predhodi. Imen za to je mnogo in z njimi se lahko igramo. Vendar varamo sami sebe, e v tej epkeini (ki ni kot v tradicionalnih metafizikah stvar kozmoloke ali ontoloke presenosti, ampak transcendens najkonkretneje meta-intimnosti moje biti) ne vidimo tega, emur abrahamsko izroilo pravi Bog. Vzpostavitev intersubjektivnosti v etinem pomenu terja absolutno teologalno krepost vere. Ta akt je namre samo filozofska anticipacija hipostatine predpostavke monoteizma. Najsi je torej etika vezana na mojo projicirajoo slutnjo taknosti izvora ali njegovo samorazkritje, v obeh primerih protitradicionalno, protimoderno in protipostmoderno - velja: e ni Boga, je vse dovoljeno.

13

Kar v obzorju naih izvajanj pomeni le retorino formulacijo dejstva onstran vsakega e: ravno v vzniku pristnega ethosnega zadranja, ko je prepovedano to, kar mi je ontoloko najbolj lastno, in zato izginjam kot bit, se dogaja epifanija Bojega je. Z drugimi besedami e smo e pri Abrahamu in njegovih vitez etike in vitez vere sta eno. *** Razmislek nas je privedel na drugi breg, kjer so se oddaljile tako tradicionalne metafizine etike kot moderni in postmoderni zasnutki. e religijo razumemo kot sem skual argumentirati drugje kot inherentno mistiki, in mistiko kot razprtje hipostaze za lastni izvor in konec,11 se nam vsaka etika v pristnem pomenu besede (ne pozabimo na zaetno razlikovanje med konvencionalno in pristno etiko) kae kot nujno religiozna. Bolje reeno: religiozno-mistina. Vsaka dejanska etika (ne pozabimo na zaetno razlikovanje med konvencionalnim in istim ethosom) je religiozno eksperimentiranje z lastno bitjo. Edino. Pred njenim drugim, njenim apofatinim izvirom in koncem. Vsak odnos do sinhipostaze brez tako razumljene religiozne vezi se de facto kona v radikalnem zanikanju etike. Preden pojasnim to trditev, e nekaj besed, da se izognem nesporazumu. Vsako spodobno razmiljanje o etiki in religiji seveda vsaj po delu Friedricha Schleiermacherja in Rudolfa Otta - ve, da se pri njiju sreujemo z dvema zelo razlinima oblikama loveke izkunje. Religija ni vedno etina, ampak lahko iz izkunje svetega, preprianj, ki iz nje izvirajo, in imperativov, ki jih obuti, oitno poraja dejanja, ki so s stalia etinega razmisleka vredna vsake obsodbe. Etini razmislek podobno lahko narekuje ali dovoljuje dejanja in ivljenjske prakse, ki so z religioznega stalia (e e ne univerzalno, pa vsaj dovolj splono) vredna obsodbe in izneverijo lovekost loveka. V svoji zgodovini religija stremi k etizaciji12 (e smemo za trenutek odmisliti atavistino sedimentacijo neethosnega ravnanja v raznih fundamentalizmih), po drugi strani pa etika, ki ima sicer v svoji zgodovini tudi obratno tendenco, namre k progresivni (se pravi napredujoi, a ne nujno napredni) dereligiozaciji, ravno v sodobni fazi prek kritike racionalnosti, univerzalnosti norm in monosti splone utemeljitve etinega ravnanja prihaja do radikalne krize, v kateri je napotena na religijo kot na svoj zgodovinski izvor (simptomatino za to je dananje ukvarjanje filozofov s teolokimi temami od Derridaja do Agambena, od Hribarja do ika). In vendar se zdi nedvomno: v sodobnosti je relevantna samo tista religija, ki jo utemeljuje radikalna in samosvoja, od ethosa kot ethosa loena izkunja svetega - ki pa je paradoksno povsem etina, se pravi svojo samostojnost in onstranetinost izpriuje tudi v
11

Prim. moj esej Poezija in mistika, v: Mistika in literatura, izd. A. Jovanovski, Ljubljana : Nova revija, 2005 (10), t. 39/40; besedilo je dostopno tudi na medmrenem naslovu http://www.kud-logos.si/logos_1_2006_kocijancic.asp.
12

Pri tem seveda merim na nauk. Prakse religioznih skupnosti tudi vulgarnega kranstva, kakrnega pogosto sreujemo v dananjem asu se rade hranijo iz hipostatino investirane agresivnosti in neetinosti, tudi in posebej takrat, ko se zavzemajo za prave vrednote. 14

obmoju ethosa, iste etinosti. In po drugi strani je relevantna samo tista etika, ki v radikalni samorefleksiji in razmisleku o tem, kaj sploh pomeni iz sebe postavljati in ugotavljati norme ivljenja, prav znotraj korenite samostojnosti izpriuje svojo razprtost za religiozno modaliteto izkunje. A vendar je takno razlikovanje in povezovanje kljub temu, da bi ga bili vasih isto veseli - vse preve povrno. V motrenju vznika istega ethosa namre vidimo, da je nekakna pra-vera trajen temelj ethosa, kolikor je prelom z lastno ontoloko strukturo, suspenz sebe kot biti. To ne pomeni, da je lahko etien le religiozen lovek ali celo le mistik vsi (no, isto vsi na alost le ne) vemo, da to ne dri in da so pogosto junako etini prav ljudje, ki jim je religija tuja ali celo odvratna in mistike sploh ne razumejo. Ne gre torej za to, da bi etika predpostavljala religioznost, ampak da realnost, za katero se razpira vera in jo simbolno izraa, omogoa kakrno koli etinost. Etinost slehernega loveka, ne glede na njegovo samorazumevanje, se lahko razume le z vpeljavo kategorij, ki anticipirajo religiozno-mistino strukturiranost realnosti. Zapoved ljubezni do Boga in do blinjega nista sluajno povezani, niti v sinajski epifaniji niti v Jezusovem povzetku nomosa. Zapoved ljubezni do blinjega zapoved, ki je v izvirniku preprosti prihodnjik ljubil bo - je podobna (homoa) zapovedi prihodnjik - ljubezni do Boga zato, ker naj si to priznavam ali ne, naj to vem ali ne z vso mojo, vso duo in vsem razbirajoim uvidom (tako lahko prevedemo evangeljsko dinoia) pred ljubeznijo do blinjega e ljubim tisto, kar mi radikalno predhodi in je v totalni samoti edine hipostaze najintimneji vir naroila. Kolikor sem bit, po kateri in v kateri biva vse bivajoe, iz ethosa izvira taknost biti, ki doloa vse bivajoe. Bit ethosa, ki je odvisna od mene, je mona le v kairsu preloma z lastno ontoloko strukturo. Ethos vznikne, kolikor se v hipostatini refleksiji nahajam v krizi drugega biti. Iz pred-ethosnega somraka lahko ethos v ojem smislu kot zaveza k dobremu in upotevanje drugega kot totalitete, ve, kot biti same nastane samo v trenutku, ko vidim, da je drugo moje biti isto kot drugo biti drugega. Da je drugo biti, pred katerim se kot pred lastnim izvorom in koncem suspendiram kot kriterij biti in nebiti, obenem izvor in konec drugega, sinhipostaze. In v to lahko le verujem.

*** Ozrimo se nazaj na prehojeno pot.Vpraanje ethosa, ki se dokonno zaostri v situaciji umora, za svoje razumevanje, za hermenevtiko svojih predpostavk, zahteva hipostatini obrat ontologije. Vendar miljenje hipostaze prav kot radikalna ontologije moje edine biti ne more vzpostaviti etike v bolj zavezujoem smislu (kot etike, ki bi narekovala dobro in prepreevala zlo), ampak jo lahko razvije samo kot hermenevtiko vznika ethosa in neetinega. Hermenevtika pred-ethosnega nam kae, zakaj tako klasine kot postmoderne etike zgreijo pravo globino (ne)etinega in so nesposobne oblikovati univerzalno zavezujoo etino teorijo. Tega ne morejo storiti, ker to ni mogoe. Vendar pa nas ta odgovor ne pelje do popolnega brezpotja, saj nam kae vznik ethosa, ki se pojavlja na nepriakovanem mestu: na mestu predfilozofskega vznika ethosa. e namre tradicionalne etike predpostavljajo redukcijo doloene dimenzije tega, kar uzirajo kot sveto, v sfero logosa, je sam dogodek manifestacije Absolutnega nekaj, kar predhodi zgodovini etike. Mesto te

15

manifestacije se nam v hipostatini (meta)ontologiji kae kot meja same hipostaze. Kot meja biti in nebiti. Ta meja za razliko tradicionalnih etik ni nekaj, kar bi v kakrnem koli smislu lahko logosno preli. Absolutno smo, radikalno apofatini Ni kot tak in v svoji ethosni dimenziji in zahtevi ostaja logosu nedostopen. Hipostatina ethosna refleksija nepopravljivo trga vez vednosti in ethosa. Za razliko od postmodernih etik nam hipostatini obrat misli tudi omogoa, da vidimo, kako nobeno zrcaljenje meontine biti v bivajoem biti ne more biti manifestacija, ki bi za sam logos imela ethosno razsenost. Vidimo namre, da me ravno zato, ker je najgloblja dimenzija hipostatino razumljene biti nekaj, kar je pred vsakim bivajoim, nobeno bivajoe ne more zavezati - tudi kot epifanija povsem zunajmetafizine instance (nebivajoe biti, Drugega, Dogodja, Razlike ..) ne - k etinemu delovanju. Nobena svetost same univerzalno razumljene (vedno e po-stavljene) biti me ne more primorati v ethos. Vznik ethosa se kot smo videli zgodi v najintimneji in najekstimneji globini same hipostaze, kjer se v nebivajoem artikulira moralni imperativ kot konfiguracija apofatinega Nia in se nanj odgovori z vero. Ta imperativ in odgovor nanj - je vedno totalno oseben. Nelogosen. Zaseben. In e ve: vedno je religiozen, vedno je mistien. Kakren koli vznik pozitivnega ethosa je torej stvar priznavanja, prepoznavanja. Stvar zaveze, ki ni ve miselno utemeljiva. Ethos sam se zato lahko resignirano utemelji le v izvorno miljenem razmerju predanosti izvoru in koncu lastne biti. Dobro mora razreti bit od znotraj. Brizgniti vanjo v njeni najveji globini. A od drugod. In zaradi izkunje tega dobrega od drugod bit ni ve bit. V religijski terminologiji reeno: Ne le za odreenje, ampak za najpreprosteje etino - a res etino, ne obiajno - delovanje, lahko s Pavlom reemo: Ni stvar tistega, ki se trudi, ne tistega, ki tee, ampak Boga, ki izkazuje usmiljenje.13 *** A pozabili smo na rtev. Tudi v njej smo udeleeni, ne da bi se tega zavedali. Ko ji svet razpada v boleini, ko je vse boleina, ko je bit boleina in ista groza, ve, ne da bi vedela:

13

e stroje teoloko reeno: 1 Jn 4,19: auto+s prtos egpesen hems, On nas je prvi vzljubil. Ta izjava v kristolokem kontekstu 1 Jn seveda oznauje primat Bojega odreilnega dejanja v zgodovini, v kerigmi, ki prihaja do nas kot tisto zgodovinsko toda samo sprejetje kerigme zahteva isti auto+s egpesen hems v izlitju Duha, v predzgodovinskem razprtju srca. Ta vnaprejnja ljubezen je po preprianju kristjanov univerzalna - pntas anthrpous thlei sothnai (On hoe, da bi se vsi ljudje reili, 1 Tim 2,4) - , vendar se s tem ne iztrga ni njeni dogodkovnosti, ki se izpriuje ravno v vzniku ethosa. V filozofski perspektivi se s tem spustimo do temeljnega odnosa loveke narave (v narekovajih besedo zapisujem zato, ker se v polnosti zavedam njene kontekstualizirane relativnosti) do zla oziroma dobrega. Zlo, ki se refleksiji kae kot realiziranje samega ontolokega ustroja hipostaze, je takno v resnici le v primeru, da a priori iz loveke phsis odstranimo Nadnaravno. In to sploh ni nujno. Grki cerkveni oetje prav zaradi svoje izkunje s filozofijo - niso naredili te napake. Zanje (vsaj za najgloblje med njimi) je Boja chris konstitutivna prvina loveke phsis. Le v tem smislu je loveka narava dobra. 16

Ko se pribliuje meja biti, se zaenja Neznano. Toda v tem Neznanem bo izginil tudi moj muitelj. Drugo biti onemogoa zmago zla. Tetlestai. Dopolnjeno je. (Jn 19,30) Toda ali omogoa tudi zmago dobrega? Tu loveki logos obmolkne. A vendar vemo: v Neznanem se lahko skriva marsikaj. In lahko se opremo na slutnjo isto slutnjo, zaradi katere je sploh nastal ethos. Vero, ki je drugana od vere, porajajoe ethos drugana prav zato, ker ni pozabila na rtev. Na njeno telo. Na njeno vidno bit. Lahko se opremo na slutnjo neznanskega, ki se ni zaelo ne vem kako spektakularno. Zarja prvega dne v tednu. Prazen grob. Molk. Prevzelo jih je drgetanje in bile so iz sebe. Kajti bilo jih je strah. (Mr 16,8)

17