PETROV EVANGELIJ

(I) Nihe izmed Judov si ni opral rok, niti Herod niti kdo drug od njegovih sodnikov. In ker se nihe ni elel oprati, je Pilat vstal. Tedaj je kralj Herod ukazal odvesti Gospoda in jim rekel: "Storite, kar sem vam ukazal, da mu storite". (II) Tam pa je stal Joef, Pilatov in Gospodov prijatelj. Ko je videl, da ga elijo kriati, je odel k Pilatu in ga prosil za Gospodovo telo, da bi ga lahko pokopal. Pilat je zato poslal h Herodu in zaprosil za njegovo telo. Herod pa mu je rekel: "Pilat, brat moj, etudi bi nihe ne zaprosil zanj, bi ga pokopali, zakaj blia se Sabat. V zakonu je namre zapisano, da sonce ne sme zaiti prek umorjenega." In predal ga je ljudstvu, e preden je nastopil prvi dan praznika nekvaenega kruha. (III) Tisti pa, ki so prevzeli Gospoda, so ga med tekom udarjali in govorili: "Odpeljimo Sina Bojega, saj imamo oblast nad njim." Oblekli so ga v krlatno odelo, ga postavili na sodni stol in mu rekli: "Pravino razsojaj, kralj Izraela!" Nekdo pa je prinesel venec iz trnja in ga poloil Gospodu na glavo. Drugi pa so stali tam, mu pljuvali v obraz in ga tolkli po licih, ga suvali s palico, biali in pri tem govorili: "S takno astjo poastimo bojega Sina." (IV) Nato so pripeljali dva zloinca ter med njima kriali Gospoda. Toda on je molal, kakor da ne uti nobene boleine. Ko so postavili kri, so nanj napisali: "To je judovski kralj." Njegova oblaila so poloili pred njega, jih razdelili in rebali zanje. Eden od obeh zloincev pa jih je ozmerjal in jim rekel: "Midva tukaj trpiva zavoljo zloinov, ki sva jih storila, toda kaj vam je krivinega storil On, ki je odreenik ljudi?" Razburili so se in ukazali, naj mu ne polomijo nog, da bo umrl v mukah. (V) Bilo je poldne in tema je prekrila celotno Judejo. Ljudje so se vznemirili in prestraili, da ni sonce morda e zalo, kajti bil je e iv. Zapisano jim je bilo, da sonce ne sme zaiti prek umorjenega. Nekdo med njimi pa je rekel: "Dajte mu piti ol s kisom!" Zmeali so to in mu dali piti. Napolnili so vse in si nad glave nakopali grehe. Mnogi so

naokrog hodili s svetilkami, saj so mislili, da je no, in se spotikali. Gospod pa je zakrial in rekel: "Moja mo! Mo, zapustila si me!" Ko je to rekel, je bil odreen. V tisti uri se je zastor templja v Jeruzalemu razlomil na dvoje. (VI) Zatem so iz Gospodovih rok izdrli eblje ter ga poloili na tla; stresla se je vsa zemlja in zavladal je velik strah. Tedaj pa je zasijalo sonce in izkazalo se je, da je deveta ura. Judje so se tega razveselili in dali njegovo telo Joefu, da bi ga lahko pokopal, kajti on je bil pria, koliko dobrega je storil. Vzel je Gospoda, ga umil in odel v ogrinjalo ter ga odnesel v svojo zasebno grobnico, ki se je imenovala "Joefov vrt". (VII) Ko pa so Judje, stareine in sveeniki spoznali, kakno zlo so si nakopali, so se zaeli toli po prsih in govoriti: "Gorje naim grehom! Pribliala se je sodba in konec Jeruzalema!" Jaz pa sem aloval s tovarii, skupaj s katerimi smo se potrtih misli skrivali, kajti iskali so nas kot zloince, e da smo eleli pogati svetie. Sprio vsega tega smo se postili no in dan ter sede toili in objokovali vse do Sabata. (VIII) Pisarji, farizeji in stareine pa so se zbrali, saj so sliali, da se vse ljudstvo razburja, tole po prsih in govori: "Poglejte, kako je pravien, e so se ob njegovi smrti pokazala tako mogona znamenja!" Stareine so se prestraili in odli k Pilatu ter ga prosili: "Daj nam vojake, da bomo tri dni uvali njegovo grobnico, da bi ga njegovi uenci ne ukradli in bi ljudstvo ne mislilo, da je vstal od mrtvih, in nam prizadelo zlo. Pilat jim je za uvanje grobnice dodelil stotnika Petronija in njegove vojake. Skupaj z njimi so h grobnici odli tudi stareine in pisarji. S stotnikom in vojaki so prevalili velik kamen, ga postavili pred vhod v grobnico in pritrdili s sedmimi peati, pred njo pa so postavili otor ter straili. (IX) Ko je napoilo jutro Sabata, se je mnoica iz Jeruzalema in okolice odpravila, da bi videla zapeateno grobnico. Tiste noi pa, ko je napoil Gospodov dan in so vojaki v dvoje stali na strai, se je na nebu zaslial mogoen glas. Videli so, kako so se razprla nebesa in dva moka v polnem sijaju, ki sta se spustila od tam in se pribliala grobnici. Tisti kamen pa, ki je bil postavljen pred vhodom, se je zael valiti sam od sebe in se pomaknil na stran, tako da se je grobnica odprla in sta oba mladenia vstopila vanjo. (X) Ko so vojaki to videli, so prebudili stotnika in stareine, saj so bili tudi oni z

njimi na strai. In ko so jim razlagali, kaj so videli, so znova zagledali tri moke, ki so prihajali iz grobnice, dva od njih sta podpirala tretjega, sledil pa jim je kri. Glavi prvih dveh sta segali do neba, medtem ko je glava tistega, ki sta ga nosila v rokah, prestopila nebesa. Iz nebes so zasliali glas, ki je rekel: "Si oznanjal tistim, ki spijo?" In s kria se je zaslial odgovor: "Da". (XI) Med seboj so tako sklenili, da bodo odli in to povedali Pilatu. Toda ko so razmiljali, so se znova razprla nebesa in neki lovek se je spustil od tam ter vstopil v grobnico. Ko so stotnikovi moje to videli, so e ponoi odhiteli k Pilatu in pustili grobnico, ki so jo straili. Razloili so mu vse, kar so bili videli in prestraeno govorili: "Resnino, bil je Boji sin." Pilat pa jim je odvrnil in rekel: "Nisem se umazal s krvjo bojega Sina, kajti sami ste se tega domislili." Tedaj so vsi pristopili, ga prosili in rotili, da ukae stotniku in vojakom, naj ne govorijo o tem, kar so videli. "Bolje je za nas", so pravili, "zakriviti najveji greh pred Bogom, kakor pasti v roke judovskega ljudstva in biti kamenjan. Pilat je tako ukazal stotniku in vojakom, naj o tem ne govorijo. (XII) Ob svitu Gospodovega dne je Marija Magdalena, Gospodova uenka, ki v strahu pred razjarjenimi Judi na Gospodovem grobu ni storila, kar navadno enske opravijo umrlim in svojim ljubljenim, vzela s seboj prijateljice in odla h grobnici, kamor so ga bili poloili. V strahu, da bi jih ne opazili Judje, so rekle: "e ga nismo smele objokovati in se toli po prsih na dan, ko je bil krian, bomo to storile zdaj na njegovem grobu. Toda kdo bo za nas odvalil kamen, ki je poloen pred vrata grobnice, da bomo lahko vstopile in se posedle ob Njem ter opravile to, kar mu dolgujemo?" Tisti kamen je bil namre velik. "Strah pa nas je, da bi nas kdo ne opazil. e tega ne bomo mogle storiti, bomo pred vhod odloile stvari, ki jih prinaamo v njegov spomin, ga objokovale in se tolkle po prsih, dokler se ne vrnemo v nae domove." (XIII) Ko pa so odle stran, so nale grob odprt. Pristopile so, se sklonile in zagledale tam nekega mladenia, lepega in v sijoih oblailih, ki je sedel sredi groba in jim je rekel: "Zakaj ste prile? Koga iete? Morda tistega, ki so ga kriali? Vstal je in odel. e ne verjamete, se pripognite in si oglejte to mesto, kjer je leal ni ga! Vstal je in odel tja,

od koder je bil poslan." ene so se tedaj prestraene razbeale. (XIV) Bil je zadnji dan nekvaenega kruha in mnogi ljudje so odhajali ven in se vraali v svoje domove, saj se je praznik blial h koncu. Mi pa, dvanajst Gospodovih uencev, smo jokali in alovali, in vsak izmed nas se je v alosti zaradi tega, kar se je zgodilo, umaknil na svoj dom. Jaz, Simon Peter, in moj brat Andrej, sva vzela mree in odla na morje. Z nama je bil tudi Levi, sin Alfaja, ki ga je Gospod []

Grki odlomek Petrovega evangelija je bil odkrit pozimi leta 1886/1887 na pergamentnem kodeksu, ki so ga nali v enem izmed grobi v bliini Akhmima v zgornjem Egiptu; na istem kodeksu sta fragmentarno ohranjena e Petrovo razodetje ter odlomki iz Enohovega razodetja. eprav so bili vsi trije spisi v kodeks zbrani ele mnogo pozneje, pa je izvorno verzijo Petrovega evangelija mogoe datirati e v 2. stol. po Kr., kar potrjujejo tudi najzgodneje omembe tega besedila v sekundarnih virih.