1. VPRAANJE : ZGODOVINA Literatura: Baylis, Smith UVOD V MEDNARODNE ODNOSE (1. Zvezek) I.

del Zgodovina, stran 51 do 203 Tri pomembna vpraanja iz zgodovine MO: A) Znailnosti/karakteristike sodobne mednarodne skupnosti (Natej vseh pet in jih opredeli ali za vsako navedi primer). e torej strukturo sodobne mednarodne skupnosti in njene konstitutivne elemente objektivne dejavnike razvoja, subjekte, procese in odnose ter norme - uporabimo kot klju za razumevanje anatomije predhodnih mednarodnih skupnosti, za kar smo uporabili metodo sestopanja, prihajamo do teh sklepov: 1. Univerzalnost (obstaja ena mednarodna skupnost, prej jih je bilo ve); Sodobna mednarodna skupnost je splona, v njene okvire je zajet ves svet (je vseobsegajoa), v katerem ivimo. Podlaga te splonosti je svetovni trg, politino izraanje nedeljivosti miru, medtem ko se pravni vidik izraa v kvantitativni splonosti mednarodnega prava.V primerjavi z njo so bile predhodne mednarodne skupnosti regionalne, sodelovanje oziroma odnosi med njimi so bili bolj ali manj nesistematini oziroma sporadini, pogoj zanje je bila zemljepisna bliina. Napredek tehnologije, sredstev obveanja, internet,... je tisto, kar je naredilo svet kot eno svetovno vas. Znailna je medsebojna odvisnost, nedeljiv mir, svet je postal svetovna vas. Ni ve izvensisitemskih obmoij, splono pa je nadrejeno posaminemu. 2. Globalnost ali totalnost Totalni odnosi MS se kaejo v prepletanju razlinih komponent. Sodobni mednarodni pojav je globalni pojav. To pomeni, da se v njem povezujejo in zdruujejo tevilne razsenosti z razlino privlanostjo, od politinih, gospodarskih, ideolokih, vojakih in tehnolokih do pravnih, znanstvenih, kulturnih in drugih. In ne samo to: obstaja ozko preemanje notranjega in zunanjega, njuna dialektika. To preemanje je razvidno na vseh ravneh institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih povezav, predvsem sodelovanja in konfliktov. Eden od dokazov tega preemanja in medsebojnega povezovanja ter pogojevanja procesov znotraj posameznih drub in v mednarodni skupnosti je v tem, da zlasti v obdobju po koncu druge svetovne vojne deluje sindrom internalizacije mednarodnih in internacionalizacije notranjih drubenih in politinih konfliktov. Prav tako je mogoe govoriti o vplivanju splonih ideologij na procese znotraj posameznih drub, njihovih teenj, da svoje sheme razvoja projicirajo v mednarodno skupnost itd. Od tod tudi sorazmerno iroko politino in organizacijsko zaledje vodenja mednarodnih zadev v posameznih drubah, razvitost postopkov in mesto, ki ga ima soglasje pri odloanju o njih. Povezovanje in prepletanje procesov znotraj sfer notranjega in mednarodnega je oitno tudi v vse vejem deleu primerja s predhodnimi obdobji, ki ga imata javnost in javno mnenje pri vplivanju na zunanjo politiko, deloma pa tudi na procese, ki potekajo na svetovni ravni. V primerjavi s sodobno mednarodno skupnostjo mednarodni pojav v preteklosti ni imel globalne narave. Povezave so bile omejene na politino, deloma tudi gospodarsko podroje, zveza mednarodnih odnosov in procesov

znotraj posameznih drub je bila rahla, zatorej tudi stopnja politine in organizacijske razvitosti ni bila visoka. 3. Visoka in kompleksna strukturiranost (veliko tevilo subjektov/akterjev); osnovni akterji so drave, niso pa edini (subjekti MO in MP). Obstaja tudi veliko tevilo pravil/norm, ki so bolj kompleksne. Sodobna mednarodna skupnost je visoko strukturirana, kar je razvidno iz velikega tevila subjektov, razlinosti njihovih funkcij, vlog in ciljev, razlinosti njihovih specifinih te in tudi razlinosti njihovih interakcij. Zato tu obstajajo tevilni pravni in politini mehanizmi za njihvo urejanje. V nasprotju s tem pa imajo predhodne MS nizko stopnjo strukturiranosti, manje tevilo subjektov ter malo pravnih in politinih mehanizmov. tevilo subjektov v MS je vsak dan veje. V 19. stoletju so bili subjekti MS samo drave. Kasneje zanejo nastajati nevladne organizacije. Danes so subjekti MS tudi multinacionalke in posamezniki. 4. Heterogenost (razlinost akterjev ali subjektov-ne le razlinost drav); drave so heterogene/razline:velike, majhne, bogate, revne, unitarne, federalne, mone, ibke, in imajo razline vere, kulture in ideologije, stopnjo razvoja in politine sisteme. Tudi drugi tevilni subjekti MO so si razlini. Znailnost drubenoekonomske baze mednarodnih odnosov je v njeni heterogenosti, to je v obstoju drav z razlinimi drubenoekonomskimi sistemi in z razlino stopnjo drubene razvitosti. Tektonski premiki, do katerih je prilo 1989 na vzhodu evropske celine, so sicer spremenili drubenoekonomsko naravo politinih sistemov drav s tega podroja - odprava njihove realsocialistine narave - niso pa povzroili enakih premikov tudi v drugih delih sveta (Kitajska, Vietnam, S. Koreja, Kuba), prav tako kot obstaja tudi za obdobja pred nami povsem realna monost, da se neskladje med razvitimi in nerazvitimi obmoji v svetu bistveno ne bo zmanjalo. V nasprotju s temi oznakami so znailnosti predhodnih mednarodnih skupnosti predvsem tistih pred prebojem kapitalistinega naina proizvodnje - v nizki stopnji njihove strukturiranosti, v manjem tevilu subjektov, prevladujoi razsenosti povezav, ki se omejujejo na politino oziroma diplomatsko podroje, v skromnem inputu okolja v mednarodni sistem, pa seveda tudi v skromnem skladu pravnih in politinih instrumentov, mehanizmov in institucij za njihovo usmerjanje in urejevanje. 5. Suicidalnost (zmonost, da se sami uniimo oz. MS ima sposobnost samounienja): 1. oroje za mnoino unienje-nuklearno oroje (nevarnost jedrskega, biolokega in keminega oroja; tevilo drav, ki imajo jedrsko oroje je vedno veje), 2. onesnaevanje okolja (vpraanje ekologije in problema konnosti virov), 3. svetovni kapitalistini gospodarski sistem (eprav sistem proizvede dovolj hrane, ne nahrani vsega lovetva).

V naem razmisleku e zadnja, pomembna razlika med sodobno mednarodno skupnostjo in predhodnimi mednarodnimi skupnostmi. Zanje nikoli, in to kljub netevilnim vojnam in pustoenjem, ki so jih izzvale, ni obstajalo vpraanje preivetja. 1. Zaradi razvoja vojake tehnologije, predvsem pojava atomske in jedrske bombe ter monosti njune uporabe, se vpraanje preivetja civilizacije pojavlja kot temeljno vpraanje in prav gotovo so izraz skrbi zanjo besede A. Einsteina, da je potreben nov nain razmiljanja, e hoe lovetvo preiveti. 2. Prav isto pa velja tudi za drugo, prav tako resno nevarnost, ki izhaja iz ezmerne uporabe potronih in drugih dobrin, ki zastruplja ozraje in povzroa ogromne motnje v svetovni ekologiji. Do zdaj bolj ali manj neuspene svetovne konference o ekoloki problematiki dokazujejo, da nov nain razmiljanja tudi na tem podroju e ni prevladal. Gre torej za izrecno samomorilsko naravo moderne civilizacije in z njo tudi mednarodne skupnosti. Ti dejavniki suicidalnosti lahko vodijo do samounienja in zato zahtevajo akcije na univerzalni ravni, saj zgolj na nacionalni ravni le-te ne bi bile uspene. Na podlagi teh petih znailnosti sodobne MS, se lahko razloi vsa ostala njena zgodovina. IZPIT: Na izpitu lahko dobi vpraanje, povezave znailnosti sodobne MS s kaknim drugim vpraanjem, nikakor pa ne zamenjaj znailnosti z elementi sodobne MS.

Mirovne operacije OZN S pridrkom vkljuujemo gornjo temo v poglavje o sredstvih prisiljevanja, kajti ta izraz bi bilo upravieno uporabljati le, e bi bila uresniena doloila iz VII. poglavja Ustanovne listine. Z 41. in 42. lenom so bile namre opredeljene metode, ki bi jih svetovna organizacija uporabljala, da bi zagotovila svetovni mir in mednarodno varnost. Semkaj bi sodile operacije prisilnega razreevanja sporov in vzpostavitve miru. V ta namen naj bi bile dane na voljo Varnostnemu svetu oboroene sile OZN (len 43), medtem ko bi bil z uveljavitvijo 46. in 47. lena ustanovljen vojaki komite, ki bi deloval pod nadzorstvom in navodilih Varnostnega sveta. Ti leni niso bili realizirani zaradi nepripravljenosti velikih sil, predvsem Sovjetske zveze in ZDA, da bi dale na voljo Zdruenim narodom takno mo, ki bi jo mogla ena ali druga zlorabiti, zato se je dogodilo, da je OZN ob privolitvi velikih sil, ki jim ni bilo v interesu razirjanje konfliktov na obmoja, na katerih bi lahko zanetili vojake spopade ire narave, zaela uporabljati operacije za vzdrevanje ali nadzorovanje miru (peace keeping operations). Akcije, ki jih izvajajo Zdrueni narodi z uporabo 33. lena - ta predvideva, da ima vsaka lanica svetovne organizacije pravico, da bodisi pred Varnostni svet bodisi pred Generalno skupino postavi sleherni problem, spor ali situacijo, ki bi lahko pripeljal do mednarodnega spopada, ogrozil mednarodni mir in varnost, pa naj bi lo za regijo ali pa za ire razsenosti. Po istem lenu so predvideni ukrepi za razreitev spora s pogajanji, posredovanjem, konciliacijo, arbitrao, s sodiem ali kaknimi drugimi sredstvi. e pa uporaba omenjenih sredstev ne bi razreila spora ali spopada, je 36. len predvidel, da lahko Varnostni svet v kateri koli fazi spora ali spopada priporoi primeren postopek ali metode v prid razreitvi spora. Pri tem mora ta organ sprejeti metodo ali postopek, za katerega so se stranke v sporu sporazumele, da se strinjajo z njihovo uporabo. Tako so z uporabo navedenih lenov zaele delovati mirovne operacije, in to najve na ad hoc temeljih, kar je zlasti velikim silam najbolj ustrezalo. Na temelju izkuenj, ki so jih Zdrueni narodi v uporabi teh operacij pridobili, so doloili nekatere smernice, po katerih se je v prihodnje treba ravnati, med katerimi so najpomembneje tiste, ki zadevajo: A) obvezno privolitev strank v sporu, da sprejmejo uporabo mirovnih operacij, B) da se te operacije ne smejo izvajati z vpletanjem v notranje zadeve drav strank v sporu in C) da je za njihovo uporabo doseen iri konsenz lanic te organizacije. V literaturi o mirovnih operacijah Zdruenih narodov za omenjeno prvo generacijo najpogosteje uporabljajo izraz tradiconalne mirovne operacije s imer je razumeti predvsem njihovo vojako naravo, to je, da je bilo osebje v teh operacijah v glavnem vojako, kot so to bile tudi njihove funkcije. Toda poudariti je treba, da so se v doloeni meri vojake funkcije povezovale s politinimi, e so bile naloge mirovnih sil zagotavljati mir na podrojih vojskovanja s tem, da so hkrati ustvarjale tudi razmere za politino razreevanje konfliktov. Po 1965. l. so se v mednarodnih odnosih pojavljala nekatera nova dejstva. Gre za pojav dravljanskih vojn, secesij, etninih in plemenskih spopadov itd. Slej ko prej je postalo oitno, da prijemi, ki jih je do takrat uporabljala svetovna organizacija, ne zadostujejo. Treba je bilo uvesti nove, stare pa dopolniti in izpopolniti. Tako so nastajale razline oblike pri uporabi mirovnih operacij: ob e uvedenih opazovanjih e misije dobrih uslug, preveritvene misije, skupine za pomo v procesih prehoda, misije za uvedbo referendumov, predhodne misije itd. Primera delovanja mirovnih operacij v Somaliji in pa na obmojih nekdanje Jugoslavije pa povesta, da so te operacije e dobile

naravo zaitnega delovanja, v katerem so bile zajete tako politine in humanitarne kot tudi vojake funkcije. Ta dva primera pa dajeta oporo za trditev, da so te operacije e prele v tretjo generacijo, ki se od prejnjih dveh razlikuje po tem, da se v njej uporabljajo razlini naini, namenjeni uveljavitvi miru (peace enforcing operations), vlogi vojakih in civilnih opazovalcev pri zagotovitvi uresnievanja sprejetih obveznosti spopadajoih se strank, prevzemanju nalog zaitnih sil, ki se nanaajo na umik spopadajoih se strank na izhodine poloaje, naloge mirovnih sil na obmoju reorganizacije oboroenih sil in policije strank v sporu - kar sodi v vojake funkcije - medtem ko so na preteno civilnih zadevah mirovne sile prevzemale naloge pri reformi pravnega in volilnega sistema, zagotavljanja lovekovih pravic itd. Premik bistvenega pomena in hkrati tudi e precedens za druge razmere pa pomeni marca 1993. leta sprejeti sklep Varnostnega sveta, da morejo mirovne sile sodelovati tudi pri zaiti humanitarnih konvojev in pri tem uporabiti silo, e so ogroeni zaradi napadov spopadajoih se strank (primer UNO- SOMA II v Somaliji in UNPROFOR-ja na obmoju nekdanje Jugoslavije). Trenutno uporaba mirovnih operacij e ostaja v okvirih kooperativnega zagotavljanja miru namesto kolektivnega, kot jih je na njihovem zaetku opredelil Dag Hammarskjoeld.