You are on page 1of 69

CIP - Kataloni zapis publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 821.163.6-1 MINATAI, Ivan Izbrana lirika / Ivan Minatti.

. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2004. - (Jubilejna zbirka) ISBN 86-11-16813-5 128443136

Mladinska knjiga
ZALOBA

Za vse, ki dolgo dolgo v veer


na oknu zami jeni preslonijo in sami ne vejo, kaj akajo in po em hrepenijo.

I.

PA BO POMLAD PRILA
Pa bo pomlad prila z oblaki umeimi, pa bo pomlad prila z roami rdeimi, s tistimi rosnimi, mladimi roami ... o, kak se po roah toi mi! Pa bodo deklicam v mraku oi zaarele, pa se ez nedrja majice bodo napele, oj, tiste majice, z rokavci kratkimi ... Kdor jih kdaj boal je, temu pomoi ni! Pa bo srebrni ip sameval nad ribniki, vali drhtei se lilijam plaho dobrikali, jug serenado umel, v senci brez sanjala dva, zvezde visoke bleale ... Oj, ne hodite tja!

Jaz pa le poj dem takrat za oblaki umeimi, jaz pa le pojdem takrat za roami rdeimi: morda kdaj najdem cvet, morda kdaj sream oi, tihe, dobre oi, tihe, dobre oi.

PRVA POMLAD
Spomladi so dekleta kot oblaki: vihrave, kutrave so in visoke. Meikajo, porednice, prek rame, a sei sme le veter jim pod roke. Zibaje z boki, drzne, razigrane kot lastovke, ki jih je lu opila po cestah frfotajo. Da sem veter, kako visoko bi jim dvigal krila!

PREBUJENJE

Stresla je lase ez ramo, stekla, skrila se za smreko, vrgla mi poredno preko vej poljub je in ciklamo. Njene prsi mlade, vroe drgetajo od nemira. Z roko si oi zastira: ugaajoe, blodne, goe.

10

NAIVNA ROMANCA
Za deklico vem, za deklico vem, mlado kot ipek v cvetu, kutravo kot aprilski oblak v vihravem pomladnem letu. Plamen v oeh, v nedrjih greh, v vetru umee krilo ... Krilo umee in plamen v oeh! Koga ne bi zmotilo? Za deklico vem, za deklici vem. Da bi ne vedel zanjo! Odkar sem pogledal ji v svetle oi, dan in no mislim nanjo. Pa ne mara za m, pa ne mara za m deklica sinjeoka: tako sva vsaksebi kot sivo morje in brezdanjost nebesnega loka. sivo morje ne poene nikdar valov do neba visokega, in svetlo nebo ne skloni se, ne skloni do morja irokega.

11

KOT SRNICA JE:


plaha in radovedna. Se ves ist se ji smehlja svet v velikih, zaudenih oeh: belina cest, ki dre kdove kam, let oblakov v modrini, samotnih ur sijaj. Daljave v njej zvene in vabijo. (Kako sladko boli telo pod prsti zahtevajoih glasov.) Vem: zdaj zdaj se bo z negotovo stopinjo, s sijoimi omi prestopila, odla srnica ... Ne bo se ozrla.

12

TVOJA ROA

Nocoj mi tiha srea srce boa. Veer je. Glas harmonike otonost drami. e vrisk.V zavesi veter. isto isto sami smo jaz, spomin in tvoja drobna roa. Poakam e, da no zapahne duri in ob vogalih z zvezdami prige svetilke. Potem ustavil bom tiktakanje budilke, da bom res sam s teboj v tej lepi uri. Prislanjal drobno roo bom na lice morda na njej poljub tvoj zame trepeta in dolgo v no poljubljal listie cvetice, ki je iz dragih, plahih rok prila.

13

CAKAM TE. akam, prislukujem, mi, kdaj med tisoi stopinj zautim tvoje, kdaj med tisoi zaznam tvoj dih. Povsod te iem: po vseh kriiih, po vseh poteh, v potezah prihajajoih in odhajajoih, v igri oblakov, v menjavah senc pod veer ... O, leta dolgo te iem. Neko bo prila. Z lasmi dieimi po vetru in brezmejni prostosti, usodna, neizbena, z omi pogubnimi kot zamolkel tolmun, ki skriva v sebi zdaj smrt, zdaj ivljenje ... Neko bo prila. Ker mora priti.

14

ODKAR VEM ZANJO,


imajo dnevi modre oi in vode barvo njenega krila. Odkar vem zanjo, veter umi njen glas in roe njene besede govore. Tako rad imam te poletne oblake: njene korake so spremljali, ko je ez trave veerne prila. Tako imam rad te vrbe ob vodi, zamiljene v tiho, neno pravljico o njej. Nihe ne ve, kaj epetajo. Samo jaz. In se smehljam. Odkar vem zanjo, sem kot avgustovska no: miren, poln zvezd in daljav.

15

DEKLICA, SE BOJI
Naj e tak kliejo tvoje roke in ustne v ljubezni gorijo tvoji prsti, deklica, tako bojee drhtijo. Naj e tako iz srca da priepee vdani tak alosten je in zastrt epet, kadar kdo v duo rani. Deklica, saj se boji tga, kar mora priti! Tvoje oi strahu ne znajo, ne znajo skriti. Tako na iroko v solzah strme te zbegane oke rne in branijo, vabijo, se boje, da jim poljub utrne deklitva sijaj zasanjani, ko te nemo objame, boje, da kot ena se prebudi v mojih rokah iz omame.

16

Deklica, tebe je strah in vendar nagiblje k meni zaljubljeno prsi preplaene ... Nikar mi srca ne greni! Saj jutri, pojutrinjem e morda bodo ti mladi brsti v eji po ljubem in zvestih dlaneh kriali pod grobimi prsti.

17

SLUTNJA
Nad parkom pust veer. Na blatna pota za listom list umi, v tiino pada. Nemirna sva. Drug drugemu bi rada prikrila slutnjo, ki se v naju mota. Ni treba, deklica! Na tla poglejva: po stezah najine sledi kopnijo, med poteptanim listjem se gubijo. Oj, dekle moje! Grenko se nasmejva in objemiva se drhtee, neno. Neko se bova med ljudmi zgubila kot te sledi, ne da bi poljubila se prej na hrepenee ustne beno.

18

JESENSKA ROA
Na oknu jesenske roe cveto brez cilja in brez namena. e zdavnaj ve ne ljubkuje jih nena roka njena. Same same na oknu stoje in zro v otono sivino neba, hi, cest, ljudi in ivljenja, ki tee mimo. Le kdaj pa kdaj jih poboa sij sonca, ki umirat lega, le kdaj pa kdaj veerni dih k njim za slovo pogleda. Takrat se stebelca zdrznejo, vztrepeejo ko v omami in se pomirijo. e se v njih tiina velika drami. Same, same ... In vse bolj in bolj krhki, prosojni so listi, vse bolj in bolj cvetovi drobni in ko solza isti ...

19

NEKI DAN, ko bodo kostanji strmeli v nebo e bolj alostno, bova alostna obstala. Neki dan, prav tak ko ta septembrski glej, kako je e nizko sonce bova, ko da se nisva nikdar poznala. Vse bei z oblaki in s pticami: e hrepenenje, elj e in strast uj, kako hropejo trave samo boleina ostane ... Samo boleina in dvoje tujih dlani. udna je moja pot: Sam, s krikom ptic nad seboj s krikom ptic v krvi grem iskat, esar morda najti ni. Neki dan, prav tak ko ta septembrski glej, kako nizko nizko je e sonce bova alostna obstala. 20

ALOST
Tiina, tiina, tiina ... (Samo veter v brezah mrmra.) Nikogar. Le zvezde in mdva in alost okrog srca ... Stisni se k meni, stisni, da mi ne vidi v oi. Tak tuje so, tak nebrine in ni ve v njih tebe ni. Ah, saj ti nisi kriva, e je med nama tako nekaj je z mrzlo rko ez mojo duo lo ... Pa saj ti ni ne more, da v meni mrli lei, in jaz ni ne morem, dekle, e v meni mrli lei. Morda sem premalo veroval, a ti vse preve sanjala zato so zbledele zvezde in alost v srce zala, zato je tiina v naju in toliko besedi ... Ah, ne budiva mrlia! Naj spi, naj spi.

21

ODLA SVA SPET


vsak svoji samoti naproti, pa sva komaj obutila, kako je lahko topel stisk dveh rok. Odla. Preprosto. In sva spet, kar sva bila: Komaj e lovek. Tako udno ubog. Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip: drevesa, hie, oblaki, nebo in ceste so, ko da nikamor ve ne drijo in je vseeno, kam nameri nog. Odla sva vsak svoji samoti naproti. Reci: Kolikokrat bo e treba oditi in za vselej pustiti ob poti drobec srca?

22

MIDVA
Midva sva tiho, pozabljeno pokopalie. V naju mrtva ljubezen spi. V tiino, kjer venost med trhlimi krii dremlje, le redko samoten pti zacvri. Zacvri, vztrepeta, odprhne ... ko da ga je groza pred nama obla. In spet se teek mir zlekne med davne spomine in spet sva ko groba dva. Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru, prepletajoi listje v objem drhte, nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala, zdaj se e davno ne ieva ve. Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu in ne hudo ne lahko nama v srcu ni. Tako bova do konca poti hodila, ti ne ve jaz, jaz ne ve ti.

23

II.

V MLADIH BREZAH TIHA POMLAD ...


V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje za vse tiste velike in male, ki e verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v oeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko de zaumi v marnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v veer na oknu zamiljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj akajo in po em hrepenijo. O, v mladih brezah je tiso sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tiso in ene noi iz daljnih, preudnih krajev. O, v mladih brezah je tiso ivljenj za vse tiste, ki ne znajo iveti in le mimo ivljenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

26

VASIH JE TEKO
Vasih mi je teko, pa kaj bi otonost v teh dneh? Otonost v teh dneh je greh vsem sanjam bom dal slovo. V teh dneh vsak otrok je mo, uporen in vrst korak. Zdaj sanja le, kdor je ibak, o zvezdah in vonju ro. Ljubim ta trdi as. Pognal sem vanj svoje kali zdaj vase strmim vse dni: bom nael v njem svoj obraz? vasih mi je teko. Takrat bi pod zvezde med mak zbeal in klical v mrak kot pav zateglo in alostno.

27

OPOLDANSKI PASTEL
Sinja lu pri v razore, v modri dalji modre gore, sonce nasmejanih lic. V mladi detelji ebele, v vetru trave, teke, zrele, mak in vroe oi anjic. Lastovice med oblaki. V vsaki roi, bilki vsaki drobno srce drgeta. Zrak v drhtavici pozvanja; kot omamljen jemen sklanja elestea stebelca.

28

NEMIR
Teko mi je, a sam ne vem emu. Avgustov dan je ez nebo razpet, v bleavo vriska pti, odpeva cvet, a meni je teko, ne vem emu. Zorijo njive, veter brodi v itu, pedikajo med klasjem prepelice, zardeva mak, sanjarijo plavice, iroko smeje sonce se v zenitu. A meni je teko. Ne vem emu. Kljub maku, itu, soncu, ki se smeje. Tam cesta poje, veter eznjo veje ... Oj cesta, veter in oblak prahu!

29

VEER
um perutnic v oblakih. Drevesa in roe drhte. Nekaj po prstih od vsepovsod stopa v srce. Tiho minute odtekajo. Svet je zlat, ist, zrel. Vijoliast dim nad mestom, zarje trak ... ah, odsev vsega, kar bo, kar bilo je. Ni se ve ne zgodi. Ura v zvoniku bije. Skitu se zveeri.

30

SAMOTNE STEZE
Oblaki jadrajo v veerno daljo in ptice z njimi. Drevo ogrnjeno v jesensko haljo strmi za njimi. ez barje jezdi veter plahutaje skoz mrtvo travo. Raziril bi roke in trepetaje zavpil v daljavo.

II ez barje erjavi v klinu. Zdaj zdaj se zgube v meglah. Melanholija v oblakih in vrbah in blatnih stezah. Zadnje ebele v ajdi, sonnice v tla strme. Tam dale, med redami, medlo ognji pastirski tle. Ognji jesenski in klici pastirjev in dim ... Ej, diei dim nad lojem in jarki! Samoten razmilja o neem Krim.

31

Razmilja daljen in mraen, v prosojno meglo zavit, nad njim trepeta spokojno veernice mrzli svit. Veernice mrzli svit, erjavov klic v dalji neba ... pojemajo, brezupen, teek ko utrip srca.

32

TO NO
T no je mimo okna la jesen. Kot teke, trudne solze ez obraz polzele so po steklu kaplje.V mraz in veter je zdrsel z drevesa list rumen. Zdaj vsako no posluam um deja in pljusk vode, ki klokota v kanal pi zarjavelem lebu. Kot propal umetnik veter v dimniku vso no igra. Posluam ga neskonno tih in zbran, kako igra kot bi igral na smrt o ptiku, ki lei pod kapom strt, z noicami navzgor, s pogledom v juno stran, o zapoznelem cvetu, ki pognal nepravi as iz tal je nebogljen, in zdaj cvete prezrt, grd in zgubljen, dokler ga v blato de ne bo steptal. Pod oknom stok dreves in um deja, hripava pesem s ceste, krik pijan ... V no vztrepetavam plah in udno vdan, ko da se mrzel prst dotaknil je srca.

33

JESENSKI DE
V zraku jesenski de tih in sanjav, mehko utenje lip, gabrov in trav. De, de, jesenski de bajko drobi lipam in gabrom in travam opolnoi. Posluajo bajko prelepo in trava se v snu smehlja ... Kaj sanjajo drobne trave, ko boa jih um deja? Slutim in mi tesno je. bilki, ki hoe v svet, sanjajo trase, o hipu, ko v vetru zaniha cvet, o radosti neizreni, ko se semena napno, in o trenutku, ko vdane, mirne pod koso umro.

34

Sanjajo in se smehljajo ... V grozi zaprem oi: ob uri, ko smrt skoplje jamo in ilam izsreba kri, leem med jalove sanje jalov, brez klic in plodu. (Kar z muko sejal in krvjo sem, usahnilo bo brez sledu.) Prsten in sveanoresen v pest stiskal bom mrtvo dlan in s spaenim licem v molk krial: zaman, vse zaman, vse zaman! De, de, jesenski de bajko drobi. V lipah in gabrih in travah vso no umi. De, de, jesenski de tih in sanjav ... Sovrai noi in boji se srce elestenja trav.

35

PTICE VEDO, kam jih nese perut, in ita vedo, emu zorijo, in trave in veje se nemirno zganejo, ko sape veerne zadiijo. Ptice vedo in trave vedo ... Jaz pa ne vem, emu! e dolgo srce niesar ve ne priakuje, e dolgo so mu vse poti enako znane in tuje. Kar tako, kriem rok, ob vogalu vsega slonim, premiljam let ptic, grenak se vetra dotikam, ki po itu dii ... Komaj komaj slino e skozme zemlja zvoni.

36

TAKO UDNO MI JE.


Nekdo v meni poasi zapira oi, trudne, alostne, in se obraa v stran, da nihe ne opazi solze, ki bo kanila, da je nihe ne umae solze poslednje, solze alosti po lepoti. Tako udnomije... Ali ne umira nekdo v meni rahlo rahlo, neopazno kot list v poznem soncu, kot roa z nagnjeno glavo, da ne ve: morda sanjari o modrem nebu? Nekdo v meni zapira oi. Samo za spoznanje bo tri korak, za spoznanje bolj trpka rta okrog ust.

37

TIINA
vrbe ob rokavu stojee vode, tiina negibnih oblakov, tiina neprehojenih cest. Samota jesenskih trav, samota ptice nad barjem, samota neodejanih rok. Boleina izkrvavelega sonca, boleina zarje v somraku, boleina nedoivetega.

38

MED NEBOM IN ZEMLJO


listi, listi, listi krvavordei, voeni, vinjevi. O, ko da vame padajo s krikom boleine in samote izsuena, drgetajoa trupelca, ki ne morejo umreti, ko da vame padajo. Gol, teman ko drevo prislukujem tiini v sebi in umirajoemu epetu zvezd, z grozo utim, kako zemlja trza, kako se veje krijo. Poasi, poasneje polzi sok v njih. Neko jutro bodo mirni listi, bodo mrtve zvezde, bodo neme veje. Zamiljeno mrzlo strmi vame no.

39

JAZ SEM DREVO,


ki je samo ostalo. Gnezdo je prazno, ptiki so se razli. Kadar se moker veer nasloni na pobeene veje in v megli klikne prezebla ptica, srce zajei. Le kaken rumen list e spomin na davno poletje se v meni kot odsoten sam vase smehlja. e malo: in kaplje samote bodo dolble dolble nage veje in prezebla tla. Da. lo je, kot vse gre mimo. In jaz sem samo e trudno trudno drevo.

40

TIINE BI RAD.
Velike tiine neba pod jesen. Da ujem zreli molk utrujenih bilk in omagujoa srca moleih dreves in spokojno lesketanje voda, ki se jim nikamor ve ne mudi. Naj ves obutim predano usihanje korenin in sinjo govorico neba, ki neslino prigovarja vejam, praprotim in dremotnim ebelam: spati, spati ... Tiine bi rad. Velike tiine neba pod jesen bi rad. Da mi do razbolelih, razklanih globin see njena dobra, materinska dlan.

41

EL BOM,
med visoke majske trave bom el. Trave so lepe, trave so dobre, trave so zdrave, trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje, trave so dale od ljudi. el bom med visoke majske trave. Trave so pokonne in pokonci umirajo, trave niso ljudje, med travami je vse razumljivo in preprosto kot tekanje mravelj in prizadevanje uelk e smrt, trave imajo veliko duo in mehke mehke zelene roke. el bom in se mednje vrgel na obraz.

42

SLII? KOS POJE


Slii? Kos poje. ivo. Zavzeto. Od reke sm polni njegov vig topli somrak. Slemena hi, dimniki, razpeti prsti anten se vtiskajo v modro platno veera. Drevesa se kliejo ez ceste in vrtove. Gost, nabrekel je zrak vznemirjenost do oblakov . Sliim odpiranje brstiev na veji. A kos poje, poje ...

43

GOLOB
Sivo modre peruti v ostrem loku razmejujejo zeleno in sinje. Prhutanje kril e hip in rdee noice na rami svetnika. V okroglem oescu se ogleduje nebo, zvonik in streha s soncem pokrita.

44

POSLEDNJA LU
Megla se od strehe do strehe razvea. Na koncu poti arijo iz mraka samotne in trudne obcestne lui. Koraki se bliajo in gredo dalje. Prazen obraz v visokem ovratniku zdrsnil je mimo v ivje in mraz. Drevesa kot strae ob strani stojijo. Megla se gosti. Skoz okno podstreja kdo neki e sanja? svetilka brli.

45

SAMOTNO JE TOD.
Kam naj grem? Toliko ljudi je. Z zlatom v oeh, s kamnom v rokah, s srcem iz drobia, z medenimi usti. Kam naj grem? Roam je tod tesno in drevesa hlipajo za zrakom. V mreo rauna, v noro kroenje elektronov ujeta trepeejo srca, ptice in ribe, vse dobre, majhne stvari. Bose noge ne vedo ve za skrite steze v travi, mrtva pada pesem pticam iz grl ptice ne znajo gnezditi na vejah traverz, na steblih erjavov , reka mrmra temno pesem in oi rib so tope od groze.

46

Tesnobno je tod. Vzel bom za roko roe, drevesa, ptice in ribe, vse dobre, majhne stvari a kam naj gremo? Kam?

47

RNE REKE
(Pariz, 1964) Goltam samoto velikega mesta kaj pono moji oblaki nad Barjem goltam reke asfalta Iz vseh ulic se stekajo na kriia izza vseh oglov prinaajo temnikaste hie in bolna drevesa rne mrzle reke moje trave se svetijo v soncu ki pada za Dolomite Goltam bobnei vrtinec peugeotov renaultov amijev hitreje hitreje rne mrzle reke vri reklam rumenopokonno rdeepikasto vijoliastovrtee hitreje hitreje rne mrzle reke Goltam hlastne stopinje pred sabo za sabo

48

s komolci naprej z brado naprej kot pes sledar hitreje hitreje Moje vode teko poasi in premiljeno modre od starosti in globin Goltam samoto velikega mesta stezam roke da se dotipam do veje grma lista rne mrzle reke rne mrzle reke Kot kaznjenci postavajo drevesa za eleznimi ograjami bosa in revna Moji gozdovi sopejo globoko Do korenin Zlata jesen jim zatiska krlatne oi November nad katedralo in Seine. prebodeno s tisoerimi lumi in dimniki Kako dale si kako tesen moj mali kvadratek neba pod Triglavom

49

KO BOM TIH IN DOBER


Rad jih imam molea okna s cestami in hrepenenjem pod pol zaprtimi oknicami rad jih imam steze ki z drobnimi stopinjami dre do samotnih dreves staro samotno drevo rad jih imam daljne zvonove nad zamiljenim barjem in otone ptice v loju rad vas imam tihe drobne stvari Nihe te mi ne vzame mehki zeleni pogled trav nihe mali rdei ude ciklame nihe topla diea julijska prst ki te odsotno pretakam med prsti vse bolj bom tvoj ko bom tih in dober

50

Tudi jaz trava med travami drevo med drevesi bom stal z razprostrtimi rokami in objemal zvezde oblake in ptice in se pogovarjal s tabo zemlja dolgo dolgo takrat ko bom tih in dober tudi jaz

51

SAMA SVA, JAGNED,


pod osteklenelim oesom neba. Ti z rokami kviku, jaz z upehanim srcem. Ti samoten med travami, jaz dale od ljudi. Nebo in zemljo pestuje v koreninah in vejah, jagned, vse drobne skrivnosti zaljubljencev, trav in oblakov pa se nebogljen oklepa praznih gnezd; rnica za zrnje dobrega in lepega sem bil, jagned, pa je srce kamen, pa so roke kamen, preteke, pretemne, da bi poboale roo ali otroka. Zadnje ptice nad nama bee. Skoz naju se pretakajo siva jutra in veeri in v koreninah nama votlo pljuska tolmun tiine.

52

POD ZAPRTIMI VEKAMI


Padati globoko globoko v vse bolj modro tiino Niesar uti niesar videti samo pod zaprtimi vekami reko spominov na neke stare vijugaste ulice na neke stare vegaste plotove in hie na neke davne pozabljene igre na neke pradavne ase in kraje Padati globoko globoko Niesar vedeti niesar utiti Biti le ptica na zeleni strehi vetra biti samo mravlja v oceanu trave biti samo kaplja v srcu reke Padati s polnimi usti krika

53

SAMOTA
Si moja mati? e od nekdaj me pestuje od malega Si ljubica? Ko so majnice cvele neko sem s stisnjenim grlom hlipajo od neznane alosti hodil pod velikimi zvezdami s tvojo roko v svoji Si ena? Tvoj dih utim ob srcu zasoplem od tesnobe ujeem od groze a noi ni kraja Prihaja s trpkostjo presijana moja zadnja popotnica

54

KDO KLIE?

Vse tiho Odsev vrb in oblaka v zenici reke temni Lastovka v nizkem letu s trebukom para gladino Ribji hrbet zablesti Ves ves sem bilka ta hip zgib najtanje veje v vrhu topola ez vodo zapotegnjen klic ves ves mehko drsenje valov ob bregu zaspani ebet ptic Vse tiho Kot da je e vse bilo kot da ele bo Odkod to svetlo drhtenje v meni Kdo klie? Zemlja? Nebo?

55

VSE BOLJ BLIZU VEER


Vse bolj blizu veer in zunaj in tu notri hlad Stvari se oddaljujejo in primikajo Rde je oblak Pokopalini zid postaja razloneji Ogromen rase kri Zlati se jabolko zvonika Nikamor ne ubei Kje je e kdo v tem udnem asu med nojo in dnevom? Vpije in ve: ne priklie glasu Omagana ptica Na predolgi poti v brezupno praznem nebu jadra soncu naproti no bo zdaj zdaj tu

56

VSAK DAN GLEDAM


Vsak dan te gledam, sonce, kako zahaja, kako se za stolpnico pozimi, za zvonikom ez reko ob enakonoju, za nazobanim obrisom hriba na nebu ob kresu, aree raztaplja na robu prostora. Trenutek brezasja: v travah zasije, vode odsevajo venost, skozi zlato mreo oblakov pronica dobrotna lu. Potem se vraa. Po isti poti. Odhaja in se spet vraa, o sonce, v neizmerljivem, zanesljivem loku. Od Zaetkov. Moj lok je nizek in se ne vrne.

57

AKAM KOT TO DREVO


akam kot to drevo s tremi listki v vrhu, oltimi. akam in se bojim jutra. e bodo? Zlati, krhki v soncu? Ah bo tam izropano, siromano, golo: svea z ugaslim stenjem kot jaz? Kako je sijala Pomlad! Kako arelo Poletje! In odumeva Jesen ... Nad mano zdaj, v mrzlem veeru, ez vse nebo Orion z bleeim neizprosnim meem.

58

KO SE ZAVE
Ko se zave, da si odve in sam, se je neka ura v vesolju ustavila: tvoja. Pojdi tedaj, zavleci se kot poginjajoa ival v svoje samote votlino, med svee kapnikov izjalovljenih upanj in priakovanj, v brezna padcev, v labirinte brezuspenih iskanj, v izsueno strugo ivljenja. Hladne lovke osamljenosti bodo poslej izsesavale upoasnjeno kri tvojega bednega ivotarjenja. Brez smisla bo as pronical v lijake brezasja. S sigo pozabe te bodo prekrivale njegove kaplje in te spreminjale v okamnelega spaka, nerazpoznavnega sebi in drugim.

59

NEKOGA MORA IMETI RAD,


pa eprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu mora nasloniti roko na ramo, da se, lana, nasiti bliine, nekomu mora, mora, to je kot kruh, kot poirek vode, mora dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plane ptice nemoi nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nenosti nekoga mora imeti rad, pa eprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto kajti koraki vselej odidejo dalje, pa eprav se za hip ustavijo ker reka ve za alost e se le nagne nad svojo globino ker kamen pozna boleino koliko tekih nog je e lo ez njegovo nemo srce nekoga mora imeti rad, nekoga mora imeti rad, z nekom mora v korak, v isto sled o trave, reka, kamen, drevo, molei spremljevalci samotneev in udakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

60

KAKI NAJ POVRNEM


Kako naj ti povrnem, zemlja, za milost, ki mi jo daje: za mavrino iskro sonca v kaplji rose, za vonj pokoenih travnikov, za arenje zrelega ruja po samotnih gmajnah, za srebro zimskih noi? Kako, neustavljivi zagon ivljenja, za slast rasti in padcev, iskanja in zmote, celo za strah pred Niem? Kako naj ti vrnem, zemlja, za neizrekljivi obutek, da Sem? Da sem v sredici kamna, v listu na drevesu, odsvit zvezde, dih v dihu vesolja? Iem besede zahvale, preproste, vseobsegajoe, ki jih razumejo trave in ivali, iem besedo, kakrno poloi v usta samo smrt.

61

O NEGIBNOST NEBA
negibnost neba in trav, ki dreveni telo in ga poji s srhom! Kako gol stojim pred tem neizmernim umiranjem.

62

SMRT
Vselej pride sama in ko si najbolj sam Takrat vzdrgeta kot ko se prvi zaljubi ko se ti rodi prvi otrok ko ti je umrla mati takrat te spreleti praspomin Potem sta skupaj sama In postaja zrak in prst bilka in meseina klic ptice Veen

63

TOD
Tu ni nikogar samo stopinje ptic in vetra v travi in dale tam v vijoliasti lui slutnja zvonika in kamnitih kriev Tu ni nikogar samo grozljiva ubranost zelenega neba in zemlje Tu sem nihe ne zajde Tu sem te prineso

64

KAZALO
Moto: Za vse ... 1. P BO POMLAD PRILA 7 PRVA POMLAD 9 PREBUJENJE 10 NAIVNA ROMANCA 11 KOT SRNICA JE 12 TVOJA ROA 13 AKAM T 14 ODKARVEM ZANJO 15 DEKLICA,TI SE BOJI 16 SLUTNJA 18 JESENSKA ROA 19 NEKI DAN 20 ALOST 21 ODLA SVA SPET 22 MIDVA 23

V MLADIH BREZAH TIHA POMLAD ... 26 VASIH MI JE TEKO 27 OPOLDANSKI PASTEL 28 NEMIR 29 NA VEER 30 SAMOTNE STEZE I, II 31 TO NO 33 JESENSKI DE 34

PTICE VEDO 36 TAKO UDNO JE 37 TIINA 38 MED NEBOM IN ZEMLJO 39 JAZ SEM DREVO 40 TIINE BI RAD 41 EL BOM 42 SLII? KOS POJE 43 GOLOB 44 POSLEDNJA LU 45 SAMOTNO JE TOD 46 RNE REKE 48 KO BOM TIH IN DOBER 50 SAMA SVA,JAGNED 52 POD ZAPRTIMI VEKAMI 53 SAMOTA 54 KDO KLIE? 55 VSE BOLJ BLIZUVEER 56 VSAK DAN TE GLEDAM 57 AKAM KOT TO DREVO 58 KO SE ZAVE 59 NEKOGA MORA IMETI RAD 60 KAKI NAJTI POVRNEM 61 O NEGIBNOST NEBA 62 SMRT 63 TOD 64

Jubilejna zbirka Urednik Aleksander Zorn Ivan Minatti IZBRANA LIRIKA Izbral in uredil Aleksander Zorn Opremil Jure Jani Grafino uredila Mirtam Pezdirc Mladinska knjiga Zaloba, d. d., Ljubljana Glavni direktor Milan Matos Direktor splonega zalonitva MatjaVrako Natisnila tiskarna Euroadria, d. o. o. Ljubljana 2004

Teko bi nali v slovenski poeziji taknega prvinskega lirika, kakor je Ivan Minatti. Nemara pred njim v zgodovini nae knjievnosti tako isto stoji samo Murn. In ker pripadajo prvinski liriki pesnike teme kot njene osnovne prvine, ki so stalne in zaobsegajo njen svet od vekomaj, je tudi njihovemu trajanju v nai sodobnosti zagotovljena nesmrtnost. Ljubezen, narava in smrt so pesnjene vsebine, ki se ne

li bi med rekami, drevesi in kamni, kakor Minatti, in nekoga imeli radi, ker je to potrebno do konca dni, ko te odneso prav tja, mednje. In bili bi pomirjeni in izmirjeni z melanholi nim smislom, da je dobro ivljenje potrebno. Izbrana Minattijeva lirika nae knji ce sledi temu klicu. V komaj zartanem pripovednem loku je zbrala zgodbo njegove lirike, ki gre

postarajo. Postale so estetski zakon od pomladne ljubezenske zavzetosti poezije, kakor poezijo samo po sebi skozi ivljenje, naravo in svet, ki se v razume najveji in najbolj razno' sten sloj bralcev literature. Zato je Ivan Minatti uteleen lirik za vse, od kme kega loveka do matematika. Ljubezen, narava in smrt pa so v prvinski poeziji lepe in melanholine. naem skrivnostnem l ri nem bistvu morajo spreminjati v poezijo, da bomo lahko na kancu mirno prispeli do tistega kraja, kamor te prineso. Neminljivi Minatti bo spovednik in spremljevalec vsem, ki sami ne vej. kaj akajo in po em hrepenijo.

le poznajo naturalistine okrutnosti


in ne filozofskega dvoma. So tisti loveki doivljaji, za katere smo soglasni, da morajo biti nujni, estetski in alostni. Da so nekakna svetla osnova dobrega loveka. Zato so tudi naa uteha pred resninim svetom in njegovo ezloveko brezbrinostjo.

Aleksander Zorr