^ 3 P

v T *^'
v ^
v T
i v
J -
S j
^adhu ^undar ^ingh
s>- ,.
lZ
'K
Videnja iz onostranstva
adhu (jundar cJ ingh
Videnja iz onostranstva
Prosimo, razdelite e-knjigo prijateljem in znancem
Za slovenski jezik A.P.
Spremna beseda anglikanskega kofa v Lahoreju
Predgovor nadkofa v Uppsali Soderbloma
Predgovor avtorja
1. Poglavje
ivljenje in smrt
2. Pbglavje
Kaj se zgodi ob smrti
3. Pbglavje
Svet duhov
4. Pbglavje
Pomo loveku in njegovo
pouevanj e pred smrtjo ter po njej
5. Poglavje
Sodba nad greni ki
6. Poglavje
i vl j enj e pravi ni h in
nj i hov vel iastni konec
7. Pbglavje
Cilj in namen stvarstva
Oklepna beseda
Spremna beseda
, 'Sundar Singhovega kofa
Zame je velik privilegij, da bom lahko izpolnil pronjo
svojega prijatelja Sadhu Sundar Singha in napisal kratek
predgovor za njegovo knjigo o "videnjih" , upam in
verjamem namre, da bo ta knjiica pomagala tevilnim
duam v njihovem boju za Bojo resninost.
elim si, da bi lahko vsi, ki prebirajo knjigo, imeli
privilegij, dan nam v nai kofiji in e nekaterim v
Londonu, namre da bi Sadhuja tudi osebno spoznali.
Sporoilo knjige posreduje in potrjuje enak vtis, kot ga v
naih srcih pusti pogovor s Sadhujem, to je vtis
osveujoega zdravja in svee preprostosti.
Menim, da se bodo nekateri, ki berejo knjigo, sami od
sebe utili dolne vpraati: "Kakno je pravo bistvo te
duhovne izkunje? Kakna je pri tem vloga nezavednega?
Ali je bila v tem, kar je videl v ,videnjih, objektivna
resninost?"
Sam nimam filozofskega znanja, ki bi mi omogoalo, da
odgovorim na to vpraanje. Hkrati nikakor nisem
preprian, da bi ga, e bi ga tudi imel, znal s pridom
uporabiti.
Sveti Pavel se je zadovoljil s tem, da za svoje najgloblje
duhovne izkunje ni nael zadostne razlage.
"Bodisi v telesu ali izven njega - jaz ne vem; Bog ve.
Zdi se mi, da je najpreprosteje dojemanje hkrati tudi
najpravilneje. Knjigo sem v obliki rokopisa prebral v
Shimli nekega nedeljskega popoldneva to poletje in ko
sem nato poskual dojeti svoj vtis, se mi je dozdeval
nekako taken:
util sem, da se je za trenutek dvignila tanica, ki
ponavadi zastira resnini svet, in mi je bilo s pomojo
tega zvestega Kristusovega sluabnika dano stvari videti
takne, kot v resnici so. Tega sicer ne vem, vendar se
nagibam k domnevi, da bi moj prijatelj, Sadhu, z
veseljem sprejel to isto preprosto razlago" svojih
tt 1 *t
videnj .
In ko se je moj duh tako pomudil pri vsebini knjiice,
sem se spomnil odlomka iz Svetega pisma, ki v
doloenem pogledu poroa o enaki izkunji.
V vseh nasprotujoih si mnenjih o prihodu Bojega
kraljestva imamo prievanje naega Gospoda samega o
tem, da je to kraljestvo na prav poseben nain e prilo.
"Nekateri od tukaj stojeih res ne bodo okusili smrti,
dokler ne bodo videli Bojega kraljestva, ki je prilo z
mojo." (Mr 9,1).
Te besede so tako v Markovem kot tudi Matejevem
evangeliju tesno povezane s pripovedjo o spremenitvi.
Zato ne morem dvomiti o tem, da so evangelisti ta
nepozabni dogodek v ivljenju treh izbranih uencev
(eden izmed njih je bila pria iz Markovega evangelija)
hotela interpretirati kot prihod Bojega kraljestva z
mojo.
In ta prihod se je zgodil tako: dvignila se je tanica, ki
prekriva nevidni svet, tako da so prebivalci tistega sveta
postali vidni in zaznavni za loveke oi in loveka
uesa in so se v veliastvu resninega Jezusa svetlikali
skozi tanico mesa.
Ali ne bi bilo mogoe, da je tovrstna izkunja Bojim
sluabnikom od asa do asa podarjena e dandanes?
Osebno sem preprian, da so bile Sadhujeve izkunje, o
katerih pripovedujejo ta "videnja" , prav te vrste: da se
je pred njim, kot pred temi drugimi Bojimi sluabniki,
dvignila tanica, ki prekriva resninost, tako da je videl
naega Gospoda taknega, kakren resnino je, in tudi
tisti svet.
Sporoila, ki nas doseejo kot rezultat taknih izkuenj,
moramo sprejeti z globokim spotovanjem. Vendar pa
jih je treba preveriti skozi odnos do Bojega razodetja v
Jezusu Kristusu. Sam sem navedeni preizkusni kamen
marljivo uporabljal za ta sporoila in menim, da so v
skladu s tistim razodetjem Boje biti, ki ga najdemo v
ivljenju in nauku naega Gospoda. Prav zato jih s
hvalenostjo sprejemam kot novi dokaz za to, da Bog e
danes govori Svojemu ljudstvu. Prosim Boga, da naj
tale knjiica mnogim odpre oi za "resnini svet , ki je
povsod okoli nas, tesneje ob nas kot dih in blije kot
roke in noge" , in za katerega smo vendarle vse
prepogosto slepi.
Shimla, junij 1926
H. B. Durand
anglikanski kof v Lahoreju
Predgovor
nadkofa Soderbloma k vedski izdaji
V veselje mi bo izpolniti povabilo in v parih besedah
predstaviti novo knjiico Sadhuja Sundarja Singha. Ta
videnja so namre znailna za Sadhuja.
V izjavah o svojih videnjih je bil zelo zadran. Le na
izrecno pronjo prijateljev je blagovolil to
karakteristino potezo, ki ga povezuje s tevilnimi
svetimi moni in enami v zgodovini razodetja in
Svetega pisma, razodeti tudi izven ozkega kroga
zaupnih prijateljev.
V svoji knjigi o "Sporoilu Sundarja Singha sem en
odlomek posvetil tudi tej zadevi. Za Sundarja Singha
videnja sama po sebi niso ni posebnega. J e namre
takne narave, da se mu videnja zdijo nekaj povsem
naravnega. Prav zato nima teav s predpostavko, da
imajo tudi drugi ljudje videnja.
Dogodek zanj ne postane neverjeten ali neresnien
samo zato, ker je povezan z videnji. V Sundarjevem
vesolju se dogajajo udne stvari. Ni lahkoveren.
Ima neomajno sodbo. Toda videnja so zanj naravna
oblika za poznavanje nebekih stvari.
Z duhovi se pogovarja brez kakrnekoli spiritistine
naprave. In kdor eli presojati Sundarja Singha, mora
upotevati, da zanj resninost in videnja prehajajo ena v
drugo.
Zahvaljujo njegovi zdravi evangelianski poninosti in
njegovi zvestobi do razodetja ga ni ne zavede od
njegovega zaupanja v notranjo lu in lastno vizionarsko
sposobnost.
Povsem naravno je, da duhovno odsotnost Sundarja
Singha in njegovo ravnanje z duhovnim svetom
oznaimo kot ekstazo, zato sem jo tudi sam poimenoval
tako. V kolikor pa z ekstazo mislimo neke vrste omamo,
potem to poimenovanje nikakor ni pravilno.
Ta drobna knjiica bolje kot Sadhujevi zgodnji spisi
prikazuje, da njegova videnja nimajo znaaja ekstaze v
smislu zamaknjenosti, temve posredujejo doloene
vpoglede v obliki videnj.
Videnja so usmerjena k razmiljanju in ne k
ustvovanju. Opominjajo in pouujejo.
Domiljija je ukroena v slubi doloenega gledanja.
Pomislimo denimo na Hesekiela ali Swedenborga. Tudi
Sadhujeva videnja imajo presenetljivo trezen znaaj.
Vasih sicer delujejo udno - vendar nam skozi njih
govori isto obevanje Sadhuja z Bogom.
Nathan Soderblom
Nadkof v Uppsali
Predgovor avtorja
V tej knjigi sem skual pisati o nekaterih videnjih, ki so
mi bila podarjena od Boga. e bi sledil lastnim
vzgibom, poroila o videnjih ne bi objavil za asa
svojega ivljenja. Vendar so prijatelji, katerih sodbo
visoko cenim, vztrajali, da bi moral nauk teh videnj
objaviti kot duhovno pomo za druge.
Skladno z eljo teh prijateljev knjigo zdaj izroam
javnosti.
Pred tirinajstimi leti so se moje oi med molitvijo v
Kotgarhu odprle in uzrl sem nebesa. Bil sem
preprian, da sem umrl in je moja dua prila v
veliastvo nebes, ker sem vse videl tako ivo. Toda v
letih, ki so sledila, so tovrstna videnja vedno znova
bogatila moje ivljenje.
Ne morem jih namerno dosei. Moje duhovne oi se
obiajno odprejo, kadar molim ali meditiram, vasih
tudi do osem- ali desetkrat na mesec, tako da vidijo v
nebesa, in za uro ali dve se z Jezusom Kristusom
sprehajam po veliastvu nebeke sfere in pogovarjam z
angeli ter duhovi.
Iz njihovih odgovorov na moja vpraanja sem rpal
mnogo tiste snovi, ki sem jo e objavil v svojih knjigah.
Preveva me neizrekljivo navduenje nad tistim
duhovnim obestvom in hrepenim po trenutku, ko bom
za vekomaj vstopil v ugodje in obestvo odreenih.
Morda nekateri mislijo, da so te vizije le neke vrste
spiritizem, vendar poudarjam, da med tem dvojim
obstaja bistvena razlika. Spiritizem trdi, da prinaa
sporoila in znamenja duhov iz teme, vendar so le-ta
ponavadi tako fragmentarna in nerazumljiva, e ne celo
resnino zavajajoa, da svoje privrence prej vodijo od
resnice pro kot pa k njej.
Jaz nasprotno v teh videnjih povsem jasno in razlono
vidim vse podrobnosti o veliastvu duhovnega sveta in
doivim povzdigujoo izkunjo povsem realnega
obestva s svetniki sredi nepojmljivega sijaja in
udovitega okolja sveta duhov, ki je postal viden.
Od teh angelov in svetnikov sem prejel sporoila o
nevidnem svetu, ne nejasna, fragmentarna in izmikajoa,
temve jasna in razumljiva pojasnila o mnogih
problemih, ki so me vznemirjali.
V izkustvu najzgodneje cerkve je bilo " obestvo
svetnikov tako realno dejstvo, da mu je bilo dodeljeno
mesto med potrebnimi leni njene vere, doloenimi v
"apostolski veroizpoved".
Neko sem svetnike v viziji povpraal po dokazu iz
Biblije za to obestvo s svetniki. Odgovorili so mi, da
razloen dokaz najdemo v Zah 3,7, kjer "tisti, ki so stali
zraven", niso bili niti angeli niti "ljudje" iz mesa in krvi,
temve blaeni svetniki. Ob pogoju, da bo Jeua izpolnil
Njegovo voljo, Bog obljublja, da "ga bo pustil hoditi
med tistimi, ki stojijo zraven (svetniki) *1". Ti naj bi bili
njegovi "tovarii" - duhovi popolnih ljudi, s katerimi se
j e lahko druil.
V tej knjigi je pogosto govora o duhovih, svetnikih in
angelih. Med njimi bi elel razlikovati tako: duhovi so
tako dobri kot tudi zli, po smrti pa obstajajo v vmesnem
stanju med nebesi in peklom.
Svetniki so tisti, ki so preko tega stadij e vstopili v vijo
sfero duhovnega sveta in jim je bila dodeljena posebna
sluba. Angeli so tista blaena bitja, ki jim je bila
zaupana vija sluba vseh vrst. Med njimi je veliko
svetnikov iz drugih svetov ter seveda tudi svetniki iz tega
naega sveta in vsi ivijo skupaj kot ena druina.)
Drug drugemu sluijo z ljubeznijo in so vekomaj sreni
v siju Bojega veliastva.
S svetom duhov mislim tisto stanje, v katerega vstopijo
duhovi po tem, ko zapustijo telo. Duhovni svet zajema
vsa duhovna bitja, ki grejo skozi vse stopnje med temo
brezkonne globine in Gospodovim prestolom v
svetlobi.
Iskreno se zahvaljujem rev. T. E. Riddlerju iz
novozelandskega misijona prezbiterijancev v Harareju,
Punjabu, ki je pripotoval v Subathu, da bi prevedel to
knjigo iz urdujine v angleino.
Zahvaliti se moram tudi gospe E. Sanders iz
Conventaryja za opravljeno korekturo knjige.
Sabathu, julij 1926
Sundar Singh
*1) To mesto j e prevedeno po izvirnem besedilu.
\f
ivljenje in smrt
ivljenje
Obstaja samo en vir ivljenja - neskonno in
vsemogono ivljenje, igar mo stvarstva je podarila
ivljenje vsem ivim stvarem. Vsa bitja ivijo v Njem in
v Njem bodo vekomaj ostala. In to eno ivljenje je
ustvarilo neteto drugih, raznovrstnih ivljenj. Eno
izmed njihovih razvojnih stopenj predstavlja lovek, ki
je ustvarjen po sami Boji podobi, da bi bil sreen v
Njegovi navzonosti.
S
Smrt
To ivljenje se lahko spreminja, vendar ga nikoli ni
mogoe uniiti. In dasiravno se prehod iz ene oblike v
drugo imenuje smrt, to nikakor ne pomeni, da se
ivljenje zaradi smrti dokonno kona oziroma da mu je
zaradi smrti nekaj dodano ali odvzeto. Smrt za ivljenje
predstavlja zgolj prehod iz ene oblike obstoja v drugo.
e nekaj ne vidimo ve, to e ne pomeni, da je
prenehalo obstajati. Slej ko prej se znova prikae, seveda
v drugani obliki in v nekem drugem stanju.
loveka nikoli ne bo mogoe uniiti
V tem celotnem vesolju e nikoli ni ni bilo unieno in
tudi nikoli ne bo mogoe niesar uniiti, zakaj Stvarnik
nikoli ni niesar ustvaril za to, da bi to potem uniil. e
bi nekaj elel uniiti, tega nikoli ne bi ustvaril. In e
niesar v stvarstvu ni mogoe uniiti, kako naj bi potem
bilo mogoe uniiti loveka, ki je vendar krona stvarstva
in zvesta podoba svojega Stvarnika? Ali lahko Bog sam
unii Svojo lastno podobo, lahko to stori katerokoli
drugo bitje? Nikoli! e lovek potemtakem ob smrti ni
unien, se poraja celo vpraanje: Kje in v kaknem stanju
se bo nahajal lovek po svoji smrti?
Poskual bom na kratko pojasniti po svoji lastni
vizionarski izkunji. Seveda ne bom mogel opisati vsega,
kar se mi je o duhovnem svetu razodelo v mojih
videnjih. Zakaj jezik in podobe tega sveta so povsem
nezadostne, da bi z njimi izrazil tiste duhovne
resninosti. e sam poskus, da bi veliastnost gledanih
stvari izrazil z naim obiajnim jezikom, privede do
spremembe njihovega pomena in vse prelahko do
nesporazumov.
Zato sem moral izloiti pripoved o vseh tistih nenih
duhovnih dogajanjih, katerim lahko zadosti le duhovni
jezik. Izluil sem lahko le preproste in poune dogodke,
ki bodo koristili vsem. In ker bo prej ali slej vsakdo
izmed nas vstopil v ta nevidni duhovni svet, bo prav
gotovo koristno, e se bomo do neke doloene stopnje
seznanili z njim.
Kaj se zgodi ob smrti?
Kaj se zgodi ob smrti ?
Ko sem nekega dne sam molil, sem se nenadoma
zavedel, da me obdaja velika mnoica duhovnih bitij, ali,
kot bi lahko tudi rekel: kakor hitro so se odprle moje
duhovne oi, sem opazil, da kleim sredi velikanske
mnoice svetnikov in angelov.
Ko sem jih videl v njihovem svetlem, blaenem stanju in
ga primerjal s svojo lastno nizko vrsto, sem bil sprva
nekoliko v zadregi. Toda njihovo pristno soutje in
njihova ljubezniva prijaznost sta mi takoj spet pomagala
najti lastno ravnoteje. V svojem ivljenju sem e izkusil
mir v Boji navzonosti, vendar mi je obestvo s temi
svetniki podarilo povsem novo, udovito veselje.
V medsebojnem pogovoru so mi odgovorili na moja
vpraanja in tako so se razreile teave, ki sem jih imel
glede tevilnih begajoih me problemov. Moje prvo
vpraanje se je nanaalo na dogajanja v trenutku smrti in
stanje due po smrti. Dejal sem:
"Vemo, kaj se z nami dogaja od otrotva do starosti. Ne
vemo pa, kaj se dogaja v trenutku smrti, niti kaj je
onkraj vrat smrti. Natanno pojasnilo nam lahko dajo le
tisti, ki so onkraj smrti, ki so vstopili v duhovni svet. Ali
nam lahko, sem vpraal, "daste kakrno koli pojasnilo
glede tega?"
Eden izmed svetnikov je odgovoril: "Smrt je podobna
spancu. Ob prehodu lovek ne uti nobenih bolein,
kvejemu e ima kakne telesne teave in v primeru
posebnih duhovnih pogojev. Spanec smrti pride nad
loveka tako, kot utrujenega loveka premaga globok
spanec.
Nad mnoge pride smrt tako nenadoma, da si lahko le
zelo teko dopovejo, da so zapustili materialni svet in
vstopili v svet duhov. Zmedeni sprio tevilnih novih in
lepih stvari, ki jih vidijo vsenaokoli, mislijo, da so na
obisku v nekem okoliu ali mestu fizinega sveta, ki ga
e nikoli poprej niso videli. Da so pravzaprav bili
premeeni iz materialnega sveta v kraljestvo duhov,
spoznajo ele po natannejem poduku in ko si konno
dopovejo, da se je njihovo duhovno telo za vedno loilo
od nekdanjega materialnega telesa.
Spet drugi prisotni svetnik mi je na moje vpraanje
odgovoril tako: "Ponavadi telo v trenutku smrti zelo
postopoma izgubi zmonost obutenja. Nima bolein,
prevzame ga samo obutek zaspanosti. Vasih, zlasti ob
veliki ibkosti ali pri nesrei, duh zapusti telo medtem,
ko je le-to nezavestno. V tem primeru je duh ljudi, ki so
iveli, ne da bi mislili na svet duhov ali se nanj
pripravljali, zaradi nenadnega prehoda v duhovnem
svetu nadvse zmeden in zelo alosten nad svojo usodo.
Zli duhovi lahko kodijo samo tistim na svetu, ki so jim
po svoji biti enaki, in e to le v omejenem obsegu.
Seveda lahko vznemirijo tudi pravine, vendar ne brez
Boje odobritve.
Vasih Bog satanu in njegovim angelom dovoli, da
skuajo in zasledujejo Njegove ljudi, da bi iz te
skunjave izli moneji in bolji, kot je satanu dovolil
tudi, da je zasledoval Njegovega sluabnika Joba.
Vendar verniki vsled tovrstne izkunje prej nekaj
pridobijo kot izgubijo.
Neki drugi svetnik, ki je stal zraven, je v odgovor na
moje vpraanje dodal: Zdi se, da takrat, ko se blia
trenutek smrti, mnogi, ki svojega ivljenja niso posvetili
Bogu, izgubijo zavest. A dejansko obnemijo in so kakor
ohromljeni od strahu, ko vidijo ogabne in satanske
obraze zlih duhov, ki jih obdajajo. Nasprotno je
umiranje vernika pogosto pravo nasprotje temu.
Pogosto je izjemno sreen, saj uzre angele in svete
duhove, ki mu izrekajo dobrodolico.
Nadalje se lahko ob njegovi smrtni postelji mudijo tudi
njegovi najdraji, ki so umrli pred njim, in njegovo duo
pospremijo v duhovni svet. In ko nato vstopi v 'svet
duhov', se tamkaj takoj pouti doma. Zakaj ne samo,
da ga obdajajo njegovi prijatelji, temve se je e na svetu
dolgo pripravljal na to domovino in sicer s svojim
zaupanjem v Boga in s svojim obevanjem z Njim.
etrti svetnik je na to dodal: "Naloga angelov je, da
due ljudi pospremijo iz sveta. Ponavadi se vsakomur v
duhovnem svetu razodene Kristus sam v Svoji slavi, in
sicer v - glede na mo - oslabljeni obliki, odvisno od
duhovne razvitosti, ki jo je dua dosegla.
Vasih pa k leiu umirajoega pristopi On sam in
izree dobrodolico Svojemu sluabniku, mu z ljubeznijo
obrie solze ter ga popelje v raj. Tako kot otroka, ki se
rodi v ta svet, e aka vse, kar potrebuje, tako se ob
njenem vstopu v duhovni svet poteijo tudi vse potrebe
due.
A
Svet duhov
Svet duhov
Med pogovorom so mi svetniki neko zaupali naslednjo
informacijo: "Po smrti dua vsakega lovekega bitja
pride v svet duhov in vsakdo najde glede na stopnjo
svoje duhovne zrelosti namestitev pri taknih duhovih,
ki so enaki njegovi biti in naravi, naj bo to v temi ali
svetlobi veliastva.
Zagotovili so nam, da v svet duhov nihe ni priel v
svojem fizinem telesu, razen Kristus in nekateri
svetniki, katerih telesa so bila spremenjena v blaena
telesa. Nekaterim, kot na primer svetemu Pavlu (2 Kor
12,2), je dano, da e za asa svojega ivljenja na svetu
vidijo duhovni svet in celo nebesa sama, eprav sami ne
znajo povedati, ali so v raj stopili telesno ali v duhu.
Po tem pogovoru so me omenjeni svetniki popeljali
naokoli in mi pokazali udovite stvari in kraje. Videl
sem, kako je na tisoe du iz vseh strani nenehno
prihajalo v svet duhov in vse so spremljali angeli. Due
dobrih so imele ob sebi samo angele in dobre duhove, ki
so jih sem pospremili od njihove smrtne postelje.
Zli duhovi se jim niso smeli pribliati, temve so stali
dale pro in opazovali. Videl sem tudi, da ob duah
zares hudobnih ni bilo dobrih duhov, njih so nasprotno
obdajali zli duhovi, ki so z njimi prili vse od njihove
smrtne postelje, medtem ko so angeli stali zraven in
zlim duhovom prepreevali, da bi pustili prosto pot
zahrbtnosti svoje hudobne biti in muili ljudi.
Zli duhovi so te due skorajda nemudoma odpeljali pro
v temo. Te due so takrat, ko so e bile v mesu, vztrajno
dopuale zlim duhovom, da so jih nagovarjali k
zlobnemu in so se voljno pustile zapeljati v hudobije
vseh vrst.
Dobri angeli namre na noben nain ne prekriajo
svobodne volje neke due. Tamkaj sem videl tudi
tevilne due, ki so ele nedavno prile v svet duhov in so
jih spremljali tako dobri in zli duhovi kot tudi angeli.
Vendar se je kaj kmalu zaela kazati korenita razlika
med njihovimi ivljenji in tako so se loile med seboj: v
svoji biti dobre k Dobremu in zle k Zlu.
Otroci svetlobe
Ko due ljudi prispejo v svet duhov, se dobre takoj loijo
od zlih. Na tem svetu ivijo vse skupaj, vendar v
duhovnem svetu ni tako. Velikokrat sem videl, da se
duhovi dobrih - otroci svetlobe - po vstopu v svet duhov
najprej okopajo v neotipljivih, zraku podobnih vodah
kristalno istega oceana, kjer se mono in blagodejno
osveijo.
V teh vodah se gibljejo svobodno kot po zraku, prav
tako ne potonejo, niti jih voda ne omoi, temve jih
krasno oisti. isti in osveeni pridejo v svet veliastva
in svetlobe, kjer bodo vekomaj ostali v navzonosti
svojega Gospoda in obestvu netetih svetnikov in
angelov.
Otroci teme
Popolnoma drugae se godi duam tistih, ki so bile za
ivljenja zle!
V drubi sinov svetlobe jim je skrajno neprijetno, mui
jih vse razkrivajoa svetloba Bojega veliastva in
razmiljajo samo o tem, kako bi se skrile v kotikih, kjer
se ne vidi njihova neista in z grehi omadeevana bit.
Iz najglobljih in najmranejih krajev sveta duhov se
dviga rn, smrdljiv prostor. V svojem trudu, da bi se
skrili pred svetlobo, se ti otroci teme poenejo navzdol
ter skoijo z glavo naprej v ta prostor in po tem se od
tam nenehno dvigajo navzgor njihove bridke tobe
obalovanja in strahu.
Toda nebesa so urejena tako, da duhovi v nebesih ne
vidijo tega prostora in ne sliijo krikov strahu, razen e
kdo izmed njih iz kaknega posebnega razloga sam eli
videti neprijetno stanje du v temi.
Smrt otroka
Majhen otrok je umrl zaradi pljunice in prila je truma
angelov, da bi njegovo duo popeljali v svet duhov. elel
sem si, da bi njegova mati lahko videla ta udoviti
prizor, potem ne bi jokala, temve bi vsa srena pela.
Angeli za malke skrbijo s takno ljubeznijo in
skrbnostjo, kot ju ne bi mogla izkazovati niti mati.
Slial sem, kako je nek angel rekel drugemu: "Poglej
vendar, kako mati tega otroka joe zaradi kratke,
asovne loitve! e ez nekaj let bo znova srena, skupaj
s svojim otrokom." Nato so angeli duo otroka ponesli v
tisti lepi, s svetlobo prepojeni del nebes, namenjen
otrokom, kjer skrbijo zanje in jih pouujejo o vsej
nebeki modrosti, vse dokler malki postopoma ne
postanejo takni kot angeli.
ez nekaj asa je umrla tudi mati otroka in njen otrok,
ki je zdaj postal taken, kot so angeli, je priel z drugimi
angeli, da bi izrekel dobrodolico dui svoje matere. Ko
ji je rekel: "Mati, ali me ne pozna? Jaz sem tvoj sin
Theodor", je materino srce kar prekipelo od sree in ko
sta se objela, so njene solze padale na tla kot roe. Prizor
je bil zares ganljiv. In ko sta potem skupaj odla, ji je sin
pokazal in pojasni vse stvari okoli njiju ter je ostal ob
njej ves tisti as, ki ga je morala prebiti v vmesnem
stanju. In ko se je as, potreben za pouk v tistem svetu,
iztekel, jo je vzel s seboj v vijo sfero, kjer je prebival
tudi sam.
Tam so bile vse naokoli udovite, ljubke pokrajine in v
njih je bilo neteto du ljudi, ki so na svetu zavoljo
Kristusa prenaali najrazlineje trpljenje in so bili na
koncu povzdignjeni na ta udoviti kraj asti.
Vse okoli in okoli je bilo edinstveno in izjemno lepo,
gorovja, izviri, ravnine, vrtovi so bili prepolni sladkih
sadeev in lepih ro vseh vrst. Vse, kar bi srce lahko
poelelo, je bilo tam.
Tedaj je deek dejal materi: "Na svetu, ki je le medla
senca tega resninega sveta, nai najdraji alujejo za
nami, toda povej mi, je to tukaj smrt ali nasprotno
resnino ivljenje, po katerem hrepeni vsako srce?"
Mati je rekla: "Sin moj, to je resnino ivljenje. e bi na
svetu poznala vso resnico o nebesih, ne bi bila nikoli
alovala zaradi tvoje smrti. Kako alostno je, da so ljudje
na svetu tako slepi! Kljub temu, da se je Kristus povsem
razlono pokazal preko tega stanja veliastnosti in nam
evangeliji vedno znova pripovedujejo o tem venem
kraljestvu Oeta, ne le nevedni, temve tudi tevilni
razsvetljeni verniki ne obutijo njegove veliastnosti.
Bog daj, da bi vsi dosegli veno radost tega kraja!"
Smrt filozofa
Dua nemkega filozofa je prila v svet duhov in je e od
dale uzrla neminljivo veliastvo duhovnega sveta ter
brezmejno blaenost njegovih prebivalcev.
Kar je videl, ga je oaralo, vendar mu je njegov
trdovratni intelektualizem zaprl pot, tako da ni mogel
vstopiti v ta svet in biti deleen njegovega veselja.
Namesto, da bi priznal njegovo resninost, je sam pri
sebi takole argumentiral:
"O tem, da vse to vidim, ni dvoma, toda kaken dokaz
obstaja za to, da ima vse to objektivno resninost in ni le
prevara, ki jo je ustvaril moj duh?
Najprej bom za vse te stvari od zaetka do konca skual
najti dokaze logike, filozofije in naravoslovja, ele potem
bom preprian, da imajo njim lastno resninost in niso
zgolj utvara." Tedaj so mu angeli odgovorili:
"Iz tvojega govora je razvidno, da je tvoj intelektualizem
preobrnil tvojo celotno bit. Tako, kot so za zaznavanje
dohovnega sveta potrebne duhovne in ne telesne oi, je
namre za dojemanje njegove resninosti potrebno
duhovno razumevanje, ne pa razumska vaja z elementi
logike in filozofije.
Svojo znanost, ki ima opravka z materialnimi dejstvi, si
skupaj s svojo telesno lobanjo in telesnimi mogani pustil
za seboj na svetu."
Tukaj pomaga samo tista duhovna modrost, ki izhaja iz
strahospotovanja do Gospoda in ljubezni do Njega. "
Eden izmed angelov je na to rekel drugemu: "Kako
alostno je, da ljudje pozabljajo dragocene besede naega
Gospoda: ,e se ne spreobrnete in postanete kakor
otroci, nikakor ne pridete v nebeko kraljestvo!' (Mt
18,3)." Enega izmed angelov sem povpraal po koncu
tega mokega in odgovoril je: "
e bi bilo ivljenje tega loveka v celoti slabo, bi takoj
priel k duhovom teme. Vendar ni brez uta za moralo,
zato bo zelo dolgo slep blodil naokoli v somraku
spodnjih regij vmesnega kraljestva in se s svojo
filozofsko glavo e naprej zaletaval ob ovire, dokler se,
navelian svoje norosti, ne bo pokesal.
Potem bo pripravljen od angelov, ki jim je bila
dodeljena ta naloga, sprejeti potrebni pouk in po tem
pouku bo sposoben stopiti v polno Bojo svetlobo v
vijih sferah.
V toliko, v kolikor ga izpolnjuje navzonost Boga, ki je
duh, je celotni neskonni prostor v doloenem smislu
duhovni sveta. V druganem smislu je tudi ta svet
duhovni svet, saj so njegovi prebivalci duhovi, obleeni v
loveka telesa.
Toda obstaja e drug svet duhov, ki je zaasno bivalie
duhov po tem, ko ob smrti zapustijo telo.
To je vmesno stanje - stanje med veliastnostjo in
svetlobo najvijih nebes ter mrakom in temo najnijih
peklov. V tem stanju je neteto stopenj obstoja.
Duo odpeljejo na tisto stopnjo, za katero je glede na
svoj napredek na svetu najprimerneja.
Tukaj jo nekaj asa, ki je lahko kraji ali dalji, pouujejo
posebej za to nalogo doloeni angeli, dokler se dua ne
odpre, da bi se pridruila tistim duhovom, ki so ji po
naravi in biti enaki, najsi bodo to dobri duhovi v
svetleji svetlobi ali zli duhovi v globlji temi.
. Poglavje
Pomo loveku in njegovo
pouevanje.
Pred smrtjo ter po njej
Nevidna pomo
Iz nevidnega sveta pogosto pridejo nai sorodniki in
najdraji, vasih tudi svetniki, da bi nam pomagali in
nas varovali. Angeli to stalno ponejo. Kljub temu se
nam ne smejo prikazati v vidni obliki, razen v redkih
primerih, v asih posebno velike stiske.
Po poteh, ki jih ne moremo prepoznati, nas navdajajo s
svetimi mislimi, usmerjajo nae srce k Bogu in dobremu
ivljenju, Boji Duh, ki biva v nas, pa zakljui
izpopolnjevanje naega duhovnega ivljenja, ki ga niso
mogli dokonati oni sami.
Kdo j e najveji?
Veliina loveka ni odvisna od njegovega znanja in
njegovega poloaja, prav tako samo z njima nihe ne
more postati velik.
lovek je velik toliko, kolikor lahko koristi drugim, in
vrednost njegovega ivljenja je odvisna od njegovega
sluenja drugim. Zato je lovek velik le, e lahko v
ljubezni slui drugim.
Saj tudi Gospod pravi: "kdor hoe postati velik med
vami, naj bo va strenik" (Mr 10,44). Vsem tistim, ki
prebivajo v nebesih, je v veselje, da drug drugemu v
ljubezni sluijo in v tem, ko uresniujejo smisel svojega
ivljenja, za vekomaj ostajajo v Boji navzonosti.
Popravek zmote
e ljudje resnino elijo iveti Bogu veno ivljenje,
morajo e na tem svetu zaeti popravljati svoje poglede
in prenavljati svoje ivljenje. Vendar ni le Boji Duh
tisti, ki se jih neposredno dotika. V skrivni kamrici
svojega srca bodo namre nali pomo v obestvu s
svetniki, ki jih sami ne vidijo, vendar so vedno
dosegljivi, da jih podpirajo v dobrem.
Ker pa mnogo kranskih vernikov in prav toliko
nekranskih iskalcev resnice umre v asu, ko e imajo o
resnici napano ali nepopolno mnenje, njihove poglede
popravijo v svetu duhov, ob pogoju, da se ne oklepajo
trdovratno svojega mnenja in so se pripravljeni uiti.
Bog in Njegovi sluabniki ljudi namre niti na tem niti
v prihodnjem svetu ne silijo, da bi karkoli storili proti
svoji volji.
Kristusovo razodetje
V viziji sem videl, kako je v svet duhov prispel duh
malikovalca in takoj zael iskati svojega boga. Tedaj so
mu svetnik rekli: "Tukaj ni drugega boga kakor edini
resnini Bog in Kristus, ki je Njegovo razodetje."
To je moa nekoliko zaudilo, toda ker je bil iskren
iskalec resnice, je odkrito priznal, da se je motil. Vneto
je skual popraviti svoj pogled na resnico in je vpraal,
ali bi lahko videl Kristusa. Kmalu zatem se je tako
njemu, kot tudi drugim, ki so pred nedavnim prispeli v
duhovni svet, v ibki svetlobi razodel Kristus, ker na tej
stopnji e ne bi prenesli polnega razkritja Njegove
veliastnosti.
Njegovo veliastvo je namre tako mogono, da Ga celo
angeli le steka gledajo in si obraz zakrivajo s svojimi
perutmi (Iz 6,2). Kadar se On razkrije neki dui,
upoteva posebno stopnjo razvoja, ki jo je le-ta dosegla.
Tako se prikae bodisi v ibkeji ali v polneji svetlobi
Svojega veliastva, da lahko dua prenese pogled Nanj.
Ko so duhovi zdaj videli Kristusa v ibki, vendar
privlani svetlobi, sta jih izpolnila takna radost in
taken mir, ki se ju ne da niti opisati.
Okopani v arkih Njegove ivljenje podarjajoe svetlobe
in valovih Njegove ljubezni, ki nenehno izhajata iz njega
in se razlivata preko njih, so bili oprani vseh svojih
zmot. In potem so iz vsega srca pritrdili Njemu kot
resnici, nali so ozdravitev ter Mu v tem, ko so se v
globokem aenju priklonili pred njim, izkazovali hvalo
in hvalenost. In tudi svetniki, poklicani za njihovo
pouevanje, so se veselili njihovega poetja.
Delavec in dvomljivec
Neko sem v viziji videl, kako je v duhovni svet prispel
delavec. Ker vse svoje ivljenje ni mislil na ni drugega
kot na to, kako bo zasluil svoj vsakdanji kruh, je bil
zelo zmeden.
Imel je preve dela, da bi razmiljal o Bogu ali duhovnih
stvareh. Hkrati z njim je umrl e nekdo drug,
dvomljivec, ki je bil zelo trdovraten v svojih pogledih.
Oba naj bi se dolgo asa mudila na temnem kraju
globoko spodaj v svetu duhov.
Tamkaj sta v svoji veliki stiski zaela klicati na pomo.
Prihiteli so svetniki in angeli, polni ljubezni in soutja,
ter ju pouili o tem, kako lahko postaneta del kraljestva
veliastva in svetlobe. A kot mnogi drugi duhovi sta
kljub svojim tegobam raje ostala na svojem temnem
kraju. Greh je namre tako zelo preobrnil njuno celotno
bit in naravo, da sta o vsem dvomila.
Nezaupljiva sta bila celo do angelov, ki so jima prili
pomagati. Med opazovanjem tega sem elel vedeti,
kaken bo njun konec. Toda ko sem vpraal, mi je eden
izmed svetnikov odgovoril zgolj: "Naj bo Bog milosten z
njima!"
Predstavo o tem, kako sprevrena je lovekova grena
narava, si lahko ustvarimo iz naslednjega primera. e o
nekom drugem kroijo zlobne govorice, jih bo lovek, ki
mu je greh spreobrnil pogled, takoj sprejel kot resnine,
etudi niso.
Ko pa prejme dobro in zares resnino informacijo, npr.
da je ta in ta lovek poboen, da je v ast Bogu in v
dobro svojih soljudi naredil to ali ono delo, bo taken
lovek brez kakrnega koli oklevanja rekel: "Ni od tega
ni res. To in to je moral biti njegov motiv." e bi
taknega loveka vpraali, zakaj naj bi bil prvi primer
resnien in slednji neresnien ter kakne dokaze ima za
to, ne bi mogel navesti niti najmanjih dokazov.
Iz taknega ustvenega stanja lahko razberemo, da tisti,
igar zavest je omadeevalo zlo, zato verjame hudobnim
izjavam, ker se ujemajo z njegovo slabo naravo, in da
ima vse dobre izjave za lai, ker se ne ujemajo z zlom v
njegovem srcu.
Nasprotno je odnos dobrega loveka e po naravi
povsem drugaen. Sam po sebi je nagnjen k temu, da
dvomi o slabi izjavi in verjame dobri, ker taken odnos
najbolj ustreza dobremu v njegovi naravi.
Kdor na tem svetu ivi v nasprotju z Bojo voljo, v srcu
ne bo nael miru, niti na tem niti v prihodnjem svetu,
ter bo ob vstopu v svet duhov zmeden in prestraen.
Kdor pa e na tem svetu ivi po Boji volji, bo ob
prehodu v drugi svet miren in ga bo izpolnilo
neizrekljiva radost. Zakaj tamkaj je njegova vena
domovina in kraljestvo njegovega Oeta.
A
Sodba nad greniki
Sodba nad greniki
Mnogi mislijo, da e greijo na skrivaj, potem tega nihe
nikoli ne bo izvedel. Vendar je popolnoma nemogoe,
da bi kakren koli greh ostal prikrit za vekomaj.
Neko bo zagotovo razkrit in grenik bo prejel
zaslueno kazen. Prav tako tudi pobonost in
resnicoljubnost ne moreta ostati skriti. Na koncu morata
zmagati, eprav ju obasno ne priznavajo. Primeri v
nadaljevanju bodo osvetlili stanje grenikov.
Poboni mo in tat
V eni izmed vizij mi je mi je svetnik neko povedal
naslednjo zgodbo: "Neki bogabojei moki je moral
neko pozno ponoi do oddaljenega kraja, da bi tamkaj
opravil nujno delo. Po poti je sreal tatu, ki je pravkar
vlamljal v trgovino. Dejal mu je:
'Nima pravice jemati lastnino drugih ljudi in jim
povzroati izgubo. Takno poetje je hud greh.' Tat je
odgovoril: 'e eli odnesti celo koo, tiho odidi naprej.
Drugae bo tebi v kodo.'
Dobri mo se je e naprej trudil in ko tat ni hotel
ubogati, je zael klicati in je zbudil sosede. Prihiteli so
ven, da bi prijeli tatu, toda tako, kot je dobri mo priel
obtoevati njega, tako mu je tat vrnil milo za drago in je
obtoil njega.
'Da, da', je rekel, 'mislite, da je ta lump zelo poboen.
Toda jaz sem ga zalotil, ko je pravkar hotel krasti.'
Ker ni bilo pri, so prijeli oba in ju skupaj zaprli v en
prostor, medtem ko se je policist z nekaj svojimi momi
skril, da bi prislukoval njunemu pogovoru.
Tedaj se je tat zael smejati svojemu sojetniku. 'Glej,
glej', je dejal, 'ali te nisem lepo ujel? Saj sem ti takoj
rekel, da odidi ali pa bo koda tvoja. Da vidimo zdaj,
kako te bo reila tvoja vera.' Kakor hitro je policist to
slial, je odprl vrata in izpustil dobrega moa z vsem
spotovanjem ter nagrado, medtem ko je tatu mono
udaril in ga zaprl v jetniko celico.
Tako celo na tem svetu poteka neke vrste loevanje med
dobrim in zlim, toda prava kazen in nagrada sledita ele
v prihodnjem svetu.
Skrivni grehi
Tudi naslednji primer sem slial v viziji. "Moki je skrit
v svoji sobi storil greno dejanje in mislil, da je njegov
greh skriven. Eden izmed svetnikov je pripomnil: 'Kako
si elim, da bi bile duhovne oi tega loveka takrat
odprte. Potem si nikoli ne bi upal storiti tega greha.'
V tisti sobi je namre bilo prisotnih veliko angelov in
svetnikov, tudi duhovi nekaterih njegovih najdrajih, ki
so prili, da bi mu pomagali. Vsi so bili razaloeni
nad njegovim sramotnim obnaanjem in eden izmed
njih je dejal: 'Prili smo, da bi mu pomagali, zdaj pa
bomo ob njegovi sodni uri morali priati zoper njega.
Ne more nas videti, vendar mi vsi vidimo, kako se
predaja temu grehu. Naj se ta moki vendar pokesa za
svoj greh in se tako obvaruje prihajajoi kazni!"
Zamujene prilonosti
Neko sem v svetu duhov videl duha, ki je zaradi
oitkov svoje vesti glasno krial in kot blazen tekal
naokoli. Angel je povedal:
"Ta moki je imel na svetu veliko prilonosti, da bi se
pokesal za svoje grehe in se spreobrnil k Bogu. Toda
kadarkoli ga je njegova vest zaela vznemirjati, je njene
oitke zaduil s pijao. Uniil je svojo lastnino in
druino in na koncu naredil samomor. In zdaj divja
naokoli po svetu duhov kot stekli pes ter se zvija od
oitkov vesti ob misli na zamujene prilonosti.
Mi smo mu pripravljeni pomagati, vendar mu njegova
lastna pokvarjena narava prepreuje, da bi se pokesal.
Njegovo srce je namre otrdelo zaradi greha, eprav je v
njem vedno iv spomin na ta greh.
Na svetu je pil, da bi utial glas svoje vesti. Tukaj nima
nobene monosti, da bi karkoli prikril.
Zdaj je njegova dua tako gola, da lahko on sam in vsi
prebivalci duhovnega sveta vidijo njegovo greno
ivljenje. Zanj, ki je otrdel od greha, ni drugega izhoda,
kot da se skupaj z drugimi zlimi duhovi skrije v temi in
tako do neke doloene mere ubei muki, ki mu jo
povzroa svetloba.
Kako j e bilo greniku dovoljeno, da pride v nebesa
Neko je v moji navzonosti v svet duhov prispel moki,
ki je ivel slabo ivljenje. Ko so mu angeli in svetniki
hoteli pomagati, jih je nenadoma zael preklinjati in
psovati ter je dejal: "Bog je docela krivien.
Nebesa je ustvaril za takne priliznjene suenjske due,
kot ste vi, medtem ko preostanek lovekega rodu mee
v pekel. In kljub temu ga imenujete Ljubezen."
Angeli so odgovorili: "Prav gotovo je Bog Ljubezen.
Ustvaril je ljudi, da bi za vekomaj iveli v blaenem
obestvu z Njim. Toda ljudje so se v svoji trdovratnosti
in z njihovim zlorabljanjem svoje svobodne volje
odvrnili od njega ter si tako sami pripravili pekel.
Bog nikoli ne vre loveka v pekel, niti On tega nikoli
ne bo storil, temve si lovek, ki se zaplete v greh, sam
ustvari pekel. Bog nikoli ni ustvaril pekla.
V tem trenutku se je zgoraj zaslial nadvse ljubki glas
enega izmed visokih angelov, ki je dejal: Bog dovoljuje,
da tega loveka odpeljete v nebesa.
Moki je v spremstvu dveh angelov hitro stopil naprej,
vendar je obutil nelagodje, ko je dosegel nebeka vrata
in uzrl tisti sveti, svetlobe polni kraj in njegove blaene,
srene prebivalce. Samo poglej, so mu rekli angeli,
kako lep je ta svet! Pojdi naprej, oglej si naega dragega
Gospoda, ki sedi tamkaj na Svojem prestolu.
Pogledal je skozi vrata, toda ko mu je sonce pravinosti
razkrilo neistost njegovega z grehi omadeevanega
ivljenja, je v silnem gnusu nad samim seboj odskoil in
zbeal s tolikno naglico, da se ni ustavil niti na vmesni
stopnji sveta duhov, temve je kot kamen zletel skozi
njo in se z glavo naprej pognal v brezkonno globino.
Tedaj se je zaslial neni, ljubki glas Gospoda, ki je
dejal: Glejte, otroci moji, nikomur ni prepovedano priti
sem, tudi temu mokemu tega nihe ni prepovedal ali ga
pozval, naj odide. Njegovo lastno neisto ivljenje ga je
prisililo v beg iz tega svetega kraja. 'e se kdo ne rodi
od zgoraj, ne more videti Bojega kraljestva' (Jn 3,3).
Duh morilca
Mokega, ki je nekaj let pred tem ubil kranskega
pridigarja, je v dungli ugriznila kaa in je umrl.
Ko je prispel v onostranstvo, je vse okoli sebe videl
dobre in zle duhove. In ker je celotna podoba njegove
due nakazovala, da je sin teme, so se ga kmalu polastili
zli duhovi in so ga zdaj gnali skupaj s sabo naprej na kraj
teme. Eden izmed svetnikov je pripomnil:
"S strupom svoje jeze je ubil Bojega moa in zdaj je
njega samega ubil strup kae. Hudi, stara kaa, je preko
tega loveka ubil nedolnega. Zdaj je hudi preko druge,
njemu enake kae, ubil tega loveka, zakaj 'on je bil od
zaetka morilec' (Jn 8,44)."
Duh umorjenega
Ko so morilca odpeljali, mu je eden iz mnoice dobrih
duhov, ki so mu prili pomagati, rekel: "Iz vsega srca
sem ti odpustil. Ali ti lahko zdaj kakorkoli pomagam?"
Morilec ga je takoj prepoznal kot tistega moa, ki ga je
nekaj let pred tem ubil. Poln sramu in strahu je pred
njim padel na kolena. Zli duhovi so nemudoma zaeli
glasno kriati, vendar so jih angeli, ki so stali nekoliko
vstran, opomnili in jim ukazali, naj molijo.
Potem se je morilec obrnil k tistemu, ki ga je ubil:
"Kako si elim, da bi na svetu lahko videl tvoje
nesebino, v ljubezni predano ivljenje tako, kot ga
vidim zdaj!
Ker pa sem bil slep in je tvoje telo zakrivalo tvoje
resnino duhovno ivljenje, nisem mogel videti notranje
lepote tvojega ivljenja. S tem, ko sem te ubil, sem
mnoge oropal blagoslova in dobrote, ki bi jim ju prinesel
ti.
V Bojih oeh sem zdaj za vekomaj grenik in zasluim
svojo kazen. Ne vem, kaj naj drugega storim, kot da se
skrijem v neki temni votlini, ker ne prenesem te
svetlobe. Ni le moje lastno srce tisto, zaradi esar se v tej
svetlobi poutim bedno. Nasprotno lahko v tej svetlobi
vsi razpoznajo vsako nadrobnost mojega grenega
ivljenja.
Umorjeni je odvrnil: "Svoj greh mora iskreno
obalovati in se spreobrniti k Bogu. e bo namre
naredil tako, potem lahko upa, da te bo Jagnje Boje
opralo v Svoji krvi in ti podarilo novo ivljenje, da bo
lahko ivel pri nas v nebesih in bo odreen peklenskih
muk."
Morilec je odgovoril: "Ni potrebno, da priznam svoje
grehe, ker so vsakomur vidni. Na svetu sem jih lahko
skril, tukaj tega ne morem. Rad bi ivel v nebesih s
svetniki kot si ti. Toda kakna bo moja usoda v
prodornem sijaju in veliastnosti tistega svetlobe
polnega kraja, e ne morem prenesti niti ibke svetlobe
samorazkritja v svetu duhov?
Zame predstavlja najvejo oviro to, da je zaradi mojega
greha moja vest tako otopela in otrdela, da se moja
narava ne more posvetiti Bogu in kesanju. Mislim, da v
meni ni ve moi za kesanje. Tako preostane le e to, da
me za vekomaj preenejo od tukaj. Oh, to moje
nesreno stanje! Medtem ko je prevzet od strahu takole
govoril, je padel na kolena - in njegovi sopotniki izmed
zlih duhov so ga spravili pro v temo.
Tedaj je eden izmed angelov dejal: "Glejte, tukaj sploh
ni treba izrei sodniko sodbo. ivljenje grenika se
samo po sebi izkae za krivo. Tega mu ni potrebno
povedati ali privesti prie zoper njega. Do neke
doloene mere se kazen vsakega grenika prine v
njegovem srcu, medtem ko e biva na svetu, toda tukaj
obuti njen polni uinek. Tukaj je Bog uredil tako, da se
ovni in ovce, torej greniki in pravini, sami loijo med
seboj po svoji naravi. Bog je ustvaril loveka za ivljenje
in svetlobo, kjer njegovo duhovno zdravje in veselje
trajata vekomaj.
Zato noben lovek ne more biti sreen v mraku pekla.
Prav tako se zavoljo svojega z grehom pokvarjenega
ivljenja tudi v svetlobi ne more dobro poutiti. Tako se
bo grenik ne glede na to, kam se bo obrnil, vedno
znael v peklu. Stanje pravinega je povsem nasprotno:
osvobojen greha je povsod v nebesih."
Duh lanivca
Nek lovek je bil na svetu tako zelo predan lai, da je
postala njegova druga narava. Ko je umrl in priel v svet
duhov, je kot ponavadi poskual lagati. Vendar je bil
zelo osramoen, ker so bile njegove misli e vsem znane,
e preden je sploh lahko spregovoril.
Tamkaj nihe ne more biti lanivec, ker tamkaj ne
morejo ostati prikrite misli nobenega srca. Ko dua
zapusti telo, ima v sebi vtisnjene vse svoje grehe in ko v
vsej svoji goloti stoji v svetlobi nebes, lahko vsi vidijo
njene grehe in njeni lastni udi postanejo prie zoper njo.
Tega madea ne more izbrisati ni - razen Kristusova
kri.
Na svetu je ta lovek redno poskual preobrniti pravico v
krivico in krivico v pravico. Toda po svoji telesni smrti je
opazil, da sploh ni nobene monosti oz. ne more
obstajati monost, da bi resnico obrnil v neresnico.
Kdor lae, kodi samo sebi in goljufa samega sebe. Tako
je ta lovek s svojimi lami ubil notranjo zmonost
zaznavanja resnice, ki jo je neko imel. Opazujem, kako
neizbeno zapleten v svojo lastno prevaro odvraa svoj
obraz od svetlobe, ki prihaja od zgoraj, in hiti navzdol
dale pro v temo, kjer nihe razen tistih duhov, ki so
mu bili po svoji naravi enaki, ni mogel videti njegove
umazane ljubezni do lai.
Zakaj resnica je resnica, in resnica je bila tista, ki je
izrekla sodbo nad neresninostjo tega loveka in ga
obsodila kot lanivca.
Duh preutnika
Videl sem preutnika, ki je pred nedavnim prispel v
svet duhov. Jezik mu je visel iz ust, kakor da bi umiral
od eje. Imel je iroko odprti nosnici in z rokami otepal
okoli sebe, kot da bi v njem gorel neke vrste ogenj.
Videti je bil tako grd in ogaben, da sem se ob pogledu
nanj zgroen umaknil. Razkoje in telesno lepoto, ki sta
ga obdajala, je pustil za seboj na svetu in je zdaj kot
stekli pes divje tekal naokoli ter krial: "Prekleto bodi to
ivljenje! Ni je smrti, ki bi lahko konala to muenje. In
tukaj duh ne more umreti, sicer bi se e enkrat ubil, tako
kot sem se na svetu ustrelil s pitolo, da bi pobegnil
tamkajnjemu trpljenju. Toda ta muka je veliko veja od
tiste na svetu. Kaj naj naredim?" S temi besedami je
stekel v smeri teme, kjer je bilo veliko njemu podobnih
duhov, in izginil.
Eden izmed svetnikov je pojasnil: "Ni le slabo dejanje
greh, tudi hudobna misel in zlobni pogled sta greha.
Greh preutnitva ni omejen na obevanje s tujo eno,
temve sta greh tudi razuzdanost in ivalsko vzburjenje
pri obevanju z lastno eno.
Moki in enska nista zdruena zaradi utnih uitkov,
temve v medsebojno pomo in oporo, da bi svoje
ivljenje skupaj s svojimi otroci ivela v slubi lovetva
in v ast Bogu. Kdor se odvrne od tega ivljenjskega
smotra, je storil greh preutnitva."
Dua roparja
Ropar je umrl in priel v svet duhov. Sprva ga njegovo
stanje ali stanje duhov okoli njega ni zanimalo, temve je
po svoji navadi zael grabiti zaklade, ki jih je videl.
Vendar se je zelo ustrail, ko je opazil, da v svetu duhov
vse stvari kakor da govorijo in ga obtoujejo zaradi
njegovih hudobnih dejanj. Njegova narava je bila tako
pokvarjena, da niti ni poznal prave uporabe stvari niti jih
ni bil v stanju pravilno uporabljati.
Na svetu je bila njegova strast tako brezmerna, da je v
svoji jezi zavoljo najbolj neznatne stvari ubil ali ranil
vsakogar, ki ga je ualil. V svetu duhov je sedaj priel
ravnati prav tako. Proti duhovom, ki so ga eleli
pouevati, se je obrnil tako, kot da jih bo raztrgal na
koke, kot pobesneli pes, ki celo v prisotnosti
gospodarja ostane neomajen v svoji nameri. Eden izmed
angelov je komentiral:
"e tovrstnih duhov ne bi drali v temi brezkonne
globine, bi povsod, kamor bi prili, povzroali
neizmerno trpljenje.
Vest tega loveka je tako uniena, da celo zdaj, v svetu
duhov, ne more spregledati, kako je s svojim ropanjem
in morjenjem na svetu zapravil svoj lastni duhovni
blagor in uniil svojo duhovno zmonost razloevanja,
svoje ivljenje. Ubijal in pobijal je druge, pravzaprav pa
je ubil samega sebe. Samo Bog ve, ali bodo ta lovek in
njemu enaki ve let ali za vekomaj ostali v mukah.
Potem so ga prijeli angeli, ki so bili zadoleni za to, in
ga potisnili tja dol v temo, iz katere ne sme priti.
Stanje zloincev na tistem kraju je zares grozno in
njihove muke so tako neizrekljivo strane, da ob pogledu
nanje trepeta vsak, kdor jih vidi. Ker je na zemeljski
jezik nezadosten, lahko reemo le, da je tam, kjerkoli e
pa je dua grenika, povsod in v vseh pogledih samo
muenje, ki niti za trenutek ne preneha.
Gori neke vrste temni ogenj in neprenehoma mui te
due, vendar jih ognjeni zublji niti ne pogoltnejo niti
ogenj ne ugasne. Duh, ki je opazoval dogajanje, je
pripomnil: "Kdo ve, e to konec koncev vendarle ni
oiujoi plamen?"
V mranem delu sveta duhov, imenovanem pekel, so
tevilni nivoji in tevilne stopnje, posebno mesto, na
katerem mora duh prenaati svoje trpljenje, pa je
odvisno od tee in vrste njegovega greha.
Dejstvo je, da je Bog vse ljudi ustvaril po Svoji lastni
podobi, se pravi po podobi Svojega sina, ki je zvesta
podoba nevidnega Boga (1 Mz 1,26; Kol 1,15).
Toda zaradi stika z grehom so to podobo iznakazili ter
jo naredili nelepo in grdo. Brkone imajo neke vrste
duhovno telo, vendar je le-to nadvse ogabno in grozljivo
in e z iskrenim kesanjem in Bojo milostjo ne doseejo
obnove, morajo na vekomaj prenaati muke v tem telesu.
A
6. Poglavje
/ - v / 7
ivljenje pravinih in njihov
vel iastni konec
ivljenje pravinih in njihov veliastni konec
Nebesa ali Boje kraljestvo se v ivljenju vseh resninih
vernikov zanejo e na tem svetu. Njihovo srce je vedno
izpolnjeno z mirom in veseljem, neglede na vsa
preganjanja in vse tegobe, ki jih morda morajo
prenaati. V njih namre prebiva Bog, vir vsega miru in
ivljenja.
Smrt zanje ni prava smrt, temve jim predstavlja vrata,
skozi katera za vedno odidejo v svojo veno domovino.
Lahko bi rekli tudi takole: Sicer so se e ponovno rodili
za svoje veno kraljestvo. Toda ko zapustijo telo, to
zanje ni dan njihove smrti, temve dan njihovega rojstva
v duhovni svet in to je zanje ura ezmernega veselja, kar
bodo pokazali primeri v nadaljevanju.
Smrt pravinega
Angel mi je pripovedoval, kako je umiral zvesti kristjan,
ki je e trideset let iz vsega srca sluil svojemu Ueniku.
Nekaj minut pred smrtjo mu je Bog odprl njegove
duhovne oi, tako da je, e preden je zapustil telo, lahko
videl duhovni svet in je lahko o tem povedal tistim, ki so
stali okoli njega.
Videl je, kako so se pred njim odprla nebesa in mu je
naproti prila skupina angelov in svetnikov. Pri vratih je
z iztegnjeno roko stal Odreenik, da bi ga sprejel. Ko se
je vse to odprlo pred njim, je od veselja tako vzkliknil,
da so se tisti, ki so stali ob njegovi postelji, ustraili:
"Kako srena ura zame! je zaklical. "Dolgo sem akal
na to, da bom videl svojega Gospoda in odel k Njemu.
Prijatelji, poglejte, kako je Njegov obraz v celoti oarjen
od ljubezni! Poglejte trumo angelov, ki je prila zavoljo
mene! Kaken udovit kraj! Prijatelji, odpravil se bom v
svojo resnino domovino. Ne joite zaradi mojega
slovesa, temve se veselite! "
Eden od tistih, ki so bili ob njegovi postelji, je tiho
pripomnil: "Njegov duh je zblaznel. On pa je slial glas
in je odvrnil: "O ne, jaz sem isto priseben. elim si, da
bi tudi vi lahko videli ta udoviti prizor. al mi je, da je
vaim oem skrit. Zbogom! Znova se bomo videli na
onem svetu." Ob tem je zaprl oi in dejal: "Gospod,
svojega duha priporoam v Tvoje roke", in tako je
zaspal.
Kako j e potolail svojce
Kakor hitro je njegova dua zapustila njegovo telo, so jo
angeli vzeli v svoje roke in hoteli z njo pohiteti navzgor
v nebesa. On pa jih je prosil, naj nekaj trenutkov
poakajo. Pogledal je mrtvo telo in svoje prijatelje ter je
rekel angelom:
"Nisem vedel, da lahko duh, po tem ko je zapustil telo,
vidi svoje lastno telo in svoje prijatelje.
elim si, da bi me moji prijatelji lahko videli, tako kot
jaz lahko vidim njih. Potem name ne bi gledali kot na
mrtveca in tudi ne bi alovali za mano, kot to ponejo
zdaj." Zatem je pregledal svoje duhovno telo in videl, da
je udovito svetlo in neno, popolnoma drugano od
njegovega grobega zemeljskega telesa. Nato je zael
svojo eno in svoje otroke, ki so jokali in poljubljali
njegovo hladno truplo, odvraati od njihovega poetja.
Iztegnil je svoje nene duhovne roke in jim zael
dopovedovati ter jih z veliko ljubeznijo vlei pro od
trupla, vendar ga niso mogli niti videti niti sliati. In ko
je skual spraviti svoje otroke pro, se je zdelo, kot da
njegove roke prodirajo skozi njihova telesa, kakor da bi
bili zrak, vendar niso niesar obutili. Potem je eden od
angelov dejal: "Pridi, odpeljali te bomo v tvojo veno
domovino. Ne bodi alosten zaradi njih. Gospod sam in
tudi mi jih bomo potolaili. Ta loitev je le za nekaj
dni."
Nato se je v spremstvu angelov odpravil v nebesa.
Komaj so se nekoliko pomaknili naprej, jim je naproti
prila druga mnoica angelov in jim je glasno zaklicala
"Dobrodoli". Naproti so mu prili tudi tevilni prijatelji
in dragi sorodniki, ki so umrli pred njim, in ko jih je
videl, je bila njegova radost e veja. Pri nebekih vratih
so se angeli in svetniki mole razporedili na obe strani.
Vstopil je in pod vrati je k njemu pristopil Kristus.
Padel je k Njegovim nogam, da bi Ga astil, toda
Gospod ga je dvignil kviku, objel in rekel: "Prav, dobri
in zvesti sluabnik, vstopi v veselje svojega gospodarja."
Ob tem je moki obutil nepopisno sreo. Solze radosti
so se mu vlile iz oi, toda Gospod mu jih je v Svoji veliki
ljubezni obrisal in je dejal angelom: "Odpeljite ga v
udovito stanovanje, ki je od samega zaetka
pripravljeno zanj."
Moki se je e oklepal zemeljske predstave, da bi
Gospoda oneastil, e bi Mu ob odhodu z angeli obrnil
hrbet. Okleval je. Toda ko je svoj obraz konno obrnil
proti stanovanju, je na svoje preseneenje ugotovil, da je
lahko videl Gospoda, kamorkoli je pogledal.
Kristus je namre prisoten na vseh krajih, tako da ga
angeli in svetniki vidijo povsod. Moki je bil navduen
nad tem, da je na vseh straneh razen Gospoda videl tudi
okolico, ki ga je navdajala z veseljem, in da so tisti, ki so
bili po poloaju niji, nadrejene obravnavali brez kakrne
koli nevoljivosti in so obratno tisti, ki so zavzemali
viji poloaj, bili sreni, da so lahko sluili podrejenim
bratom. To je namre Boje kraljestvo in kraljestvo
Ljubezni.
V vsakem delu nebes so udoviti vrtovi, ki ves as rodijo
vse mogoe sladke in okusne sadee, cvetijo tudi diee
roe vseh vrst, ki nikoli ne ovenijo. Bitja vseh vrst
tamkaj nenehno slavijo svojega Boga, ptice najlepih
barv vrgolijo blagozvone hvalnice, petje angelov in
svetnikov pa zveni tako krasno, da vsakogar, ki ga slii,
popolnoma oara.
Kamorkoli lovek pogleda, povsod vidi prizore
brezmejne blaenosti. To je v resnici raj, ki ga je Bog
pripravil tistim, ki Ga ljubijo. Tamkaj ni sence smrti,
niti zmote, greha ali trpljenja, temve samo resnini mir
in isto veselje za vekomaj.
Nebeka stanovanja
Nato sem videl, kako je ta Boji mo iz velike razdalje
preverjal stanovanje, ki mu je bilo namenjeno. V
nebesih so namre vse stvari duhovne in duhovne oi
lahko do neskonno velikih razdalj vidijo skozi vse stvari
vmes. Skozi vso neskonnost nebes se kae Boja
ljubezen in povsod lahko vidimo, kako mu vse vrste
Njegovih bitij v stanju radosti, ki se nikoli ne neha,
pojejo hvalo in zahvalo.
Ko je ta Boji mo v spremstvu angelov prispel do vrat
njemu namenjenega stanovanja, je nad njimi videl s
svetleimi rkami napisano: "Dobrodoel", in od rk
samih se je znova in znova v slinem odmevu ponavljalo:
"Dobrodoel, dobrodoel". Ko je vstopil v svoj dom, je
zauden ugotovil, da je Gospod bil tam e pred njim.
Njegovo veselje je zdaj bilo veje, kot bi lahko kdorkoli
opisal, in vzkliknil je:
"Zapustil sem Bojo navzonost in na Njegov ukaz
priel semkaj, zdaj pa vidim, da Gospod sam stanuje
tukaj pri meni.
V stanovanju je bilo vse, kar bi si v svoji domiljiji sploh
lahko zamiljal, in vse je bilo pripravljeno sluiti njemu.
V okolikih hiah so v srenem obestvu iveli svetniki,
ki so mu bili po naravi enaki. Ta nebeka hia je namre
kraljestvo, ki je bilo svetnikom pripravljeno od zaetka
sveta (Mt 25,34) in to je udovita prihodnost, ki aka
vsakega resninega Kristusovega naslednika.
Ponosni duhovnik in ponini delavec
Duhovnik, ki se je samemu sebi zdel nadvse uen in
poboen, je umrl v zelo visoki starosti. Nedvomno je bil
dober mo. Ko so prili angeli, da bi ga odpeljali na kraj,
ki ga je v svetu duhov zanj doloil Gospod, so ga
odpeljali v vmesno kraljestvo in ga tamkaj pustili v
varstvu angelov, ki jim je zaupano pouevanje dobrih
du, pri tevilnih drugih nedavno prispelih dobrih
duhovih, medtem ko so se angeli sami obrnili, da bi li
po drugega dobrega duha.
V vmesnem kraljestvu je vrsta nivojev in stopenj vse tja
gor do vijih nebes. Stopnja, na katero se za pouevanje
razvrsti posamezna dua, je odvisna od resnine dobrote
njenega ivljenja na Zemlji. Ko so se angeli, ki so
duhovnika popeljali na njegovo stopnjo, sedaj vrnili z
drugo duo, po katero so odli, so jo odpeljali mimo
kraja, na katerem se je nahajal duhovnik, na viji kraj.
Ko je le-ta to videl, je vzkipel in glasno zaklical: "S
kakno pravico ste me pustili na polovici poti do tiste
udovite deele, medtem ko boste tega drugega pripeljali
tako blizu? Niti za njim niti za vami ne zaostajam v
svetosti ali emerkoli drugem." Angeli so odvrnili:
"Tukaj ne gre za velike in male, tudi ne za ve ali manj,
temve za to, da vsakogar odpeljemo na tisto stopnjo, ki
si jo je prisluil s svojim ivljenjem in svojo vero.
Za tisto vijo stopnjo e nisi docela pripravljen. Zato bo
moral nekaj asa ostati tukaj in se nauiti nekaj stvari, o
njih te bodo uili nai sodelavci. Ko nam bo Gospod
potem ukazal, te bomo z velikim veseljem odpeljali v
tisto vijo sfero. Duhovnik je odgovoril: "Vse svoje
ivljenje sem poueval ljudi, kako bodo prili v nebesa.
esa se naj e nauim? O tem vem vse." Tedaj so uei
angeli odvrnili:
"Zdaj morajo navzgor. Ne moremo jih zadrati, toda
odgovorili bomo na tvoje vpraanje. Ne bodi ualjen,
prijatelj, e bomo odkriti, ker je v tvojo korist. Misli, da
si tukaj sam. Vendar je tukaj tudi Gospod, eprav Ga ne
vidi. Ponos, ki si ga razkril ob svoji izjavi: 'O tem vem
vse.', ti prepreuje, da bi Ga videl in priel vije.
Zdravilo za ta ponos je poninost.
Bodi ponien in tvoja elja bo izpolnjena." Nato mu je
eden izmed angelov povedal: "Moki, ki mu je bil
pravkar priznan viji poloaj kot tebi, ni bil kaken
uenjak ali slavni mo. Nisi si ga dovolj natanno
ogledal.
Bil je prebivalec tvoje lastne obine. Ljudje so ga
komajda poznali, ker je bil navadni delavec in je s svojim
delom le malo zasluil. Toda v njegovi delavnici so ga
mnogi poznali kot marljivega in potenega delavca.
Njegov kranski znaaj so potrdili vsi, ki so imeli stike
z njim. Med vojno je bil doloen za sluenje v Franciji.
Tam ga je nekega dne, ko je pomagal ranjenemu
tovariu, zadela in ubila krogla.
eprav je njegova smrt prila nenadoma, je bil
pripravljen nanjo. Zato ne rabi tako dolgo ostati v
vmesnem stanju, kot bo moral ti. Njegov nagli vzpon
ni pogojen s kaknim privilegijem, temve z vrednostjo
njegovega duhovnega znaaja. Medtem, ko je bil na
svetu, sta ga njegovo ivljenje v molitvi in njegova
poninost v veliki meri pripravila za duhovni svet. Zdaj
je sreen, ker je dosegel kraj, ki je bil doloen zanj, in
izreka hvalo in zahvalo Gospodu, ki ga je v svoji milosti
reil in mu podaril veno ivljenje."
Nebeko ivljenje
V nebesih nihe ne more biti hinavec, ker lahko vsi
vidijo ivljenje drugih takno, kot je. Vse razkrivajoa
svetloba, ki jo izareva Kristusovo veliastvo, spravlja
zlobne do tega, da se skuajo v svojih oitkih vesti skriti.
Pravine pa izpolni z najvejim veseljem nad tem, da
lahko bivajo v Oetovem kraljestvu svetlobe. Tamkaj
postane njihova pobonost oitna za vse ter vse bolj in
bolj naraa, ker ni niesar, kar bi jih lahko oviralo v
njihovi rasti. Nasprotno je na razpolago vse za njihovo
oskrbo, da bi jim pomagalo.
Stopnja pobonosti, ki jo je dosegla dua pravinega, je
prepoznavna po lesku, ki ga izareva njegova celotna
podoba. Znaaj in narava se namre kaeta kot zelo
jasne mavrine barve razlinega sijaja. V nebesih ni
ljubosumja. Vsi se veselijo ob opazovanju duhovnega
vzpona in blaenosti drugih ter brez kakrnega koli
sebinega razloga vselej skuajo drug drugemu zvesto
sluiti. Vsi neteti nebeki darovi in blagoslovi sluijo
skupni rabi vseh. Nihe nikoli ne pomisli iz sebinih
namenov na to, da bi karkoli zadral zase, saj je vsega
dovolj za vse.
Boga, ki je Ljubezen, vidijo v osebi Jezusa, ki
sedi na prestolu v najvijih nebesih. Pred njim,
ki je "Sonce pravinosti" in "Svetloba sveta", se
vse do skrajnih meja Njegovega vesolja razlivajo
arki in valovi svetlobe ter ljubezni, ki podarjajo
blagor in ivljenje. Oblivajo vse svetnike in
angele ter vsemu, esar se dotaknejo, prinesejo
poivljajoo in obnavljajoo mo.
V nebesih ni niti vzhoda niti zahoda, niti severa
niti juga, temve tako za vsako posamezno duo
kot tudi za vsakega angela sredie vseh stvari
predstavlja Kristusov prestol. Tamkaj so tudi
lepe roe in slastni sadei vseh vrst ter tevilne
vrste duhovne hrane. Med obedom vsakdo
obuti izjemno prijeten okus in zadovoljstvo.
Zauite jedi se irijo iz telesnih por kot
prefinjen vonj, ki prijetno izpolnjuje zrak vse
naokrog. Skratka: vse elje in vsa hotenja
prebivalcev nebes najdejo svojo izpolnitev v
Bogu. V vsakem ivljenju se namre dovri
Boja volja in tako je vsakdo pod vsemi pogoji
in na vseh stopnjah nebes deleen
nespremenljive izkunje udovite radosti. Zato
je konec pravinega vena radost in srea.
7 Poglavje
Cilj in namen stvarstva
Cilj in namen stvarstva
Pred nekaj meseci sem leal sam v svoji sobi in mono
trpel zaradi roenine razjede. Boleine so bile tako
hude, da nisem mogel delati niesar drugega. Tako sem
as preivljal v molitvi in pripronji.
Nekega dne, ko sem molil ele kratek as, se je pred
menoj odprl duhovni svet in videl sem, da je okoli mene
veliko angelov. V trenutku sem pozabil vse boleine, saj
sem vso svojo pozornost usmeril na tisti svet. V
nadaljevanju bom natel nekaj stvari, o katerih smo se
pogovarjali.
I mena v nebesih
Prebivalce nebes sem vpraal: "Ali mi lahko poveste,
pod katerimi imeni vas poznajo?" Eden izmed angelov
je odgovoril: "Vsak izmed nas je prejel novo ime, ki ga
ne pozna nihe, razen Gospoda samega in tistega, kdor
ga je prejel (Raz 2,17). Vsi mi tukaj smo Gospodu
sluili v razlinih dravah in ob razlinih asih. Nikakor
ni potrebno, da bi kdorkoli poznal naa imena, niti da bi
povedali svoja prejnja zemeljska imena.
Sicer bi mogoe bilo zanimivo, e bi jih poznali, toda
emu bi to koristilo?
In dalje: ljudje ne rabijo poznati naega imena, sicer bi
nas imeli za velike in bi izkazovali ast nam namesto
Gospodu, ki nas je tako zelo ljubil, da nas je vzdignil iz
naega omahujoega stanja in nas odpeljal v nao veno
domovino, kjer bomo v obestvu Njegove ljubezni za
vedno prepevali hvalnice - in to je cilj, za katerega nas je
On ustvaril."
Gledati Boga
Spet sem vpraal: "Ali angeli in svetniki, ki ivijo v
najviji sferi nebes, vedno gledajo Boje oblije? In e
Ga vidijo, v kakni obliki in v kaknem stanju se jim
prikazuje?"
Eden izmed svetnikov je rekel: "Tako kot je morje
polno vode, tako je celotno vesolje izpolnjeno z Bogom
in vsak prebivalec nebes vse okoli sebe uti Njegovo
prisotnost. e se nekdo potopi v vodi, je nad in pod
njim ter vse okoli njega samo voda. Na enak nain v
nebesih obutimo Bojo navzonost. In tako kot je v
vodah morja neteto ivih bitij, tako v neskonnem
Bojem bitju ivi Njegovo stvarstvo. Ker pa je On
neskonen, ga lahko Njegovi otroci, ki so konni, vidijo
le v podobi Kristusa.
Tako je Gospod sam dejal: 'Kdor je videl mene, je videl
Oeta' (Jn 14,9). V tem svetu duhov duhovni napredek
posameznika doloa, v kolikni meri je slednji sposoben
poznati in obutiti Boga in tudi Kristus svojo blaeno
podobo vsakomur razkrije skladno z njegovim
duhovnim razsvetljenjem in njegovo duhovno
sposobnostjo.
e bi se Kristus hotel prebivalcem temnih, spodnjih sfer
sveta duhov prikazati v isti blaeni svetlobi, v kateri se
prikazuje prebivalcem vijih stopenj, le-ti tega ne bi
mogli prenesti. Zato veliastnost Svojega razodetja
ustrezno omili glede na stopnjo razvoja in sposobnosti
vsake posamezne due.
Nek drugi svetnik je dodal: "Zares se lahko uti in
obuti Bojo navzonost, vendar se je ne da izraziti z
besedami. Tako, kot sladkobo sladkega zaznamo z
okusom in ne skozi nek e tako nazoren opis, tako
vsakdo v nebesih doivi veselje Boje navzonosti in
vsak v duhovnem svetu ve, da je njegovo doivetje Boga
resnino, tako da mu nihe ne rabi poskuati pomagati z
besednim opisom slednjega.
Oddaljenost v nebesih
Vpraal sem: "Koliko so nebeke bivanjske sfere
oddaljene med seboj? In e je prebivalcem ene sfere
prepovedano oditi v drugo sfero zato, da bi tamkaj
prebivali, ali jo lahko obiejo?"
Eden od svetnikov je odvrnil na to: "Za vsako duo je
bivalie doloeno na tisti viini in stopnji, za katero je
glede na svoj duhovni razvoj sposobna, vendar lahko za
kratek as odide tudi na obisk v druge sfere. e se
prebivalci vijih sfer spustijo v nije, dobijo neke vrste
duhovno pregrinjalo, zato da sijaj njihove pojave ne bi
preve razburil prebivalcev nijih in temnejih sfer.
Prav tako je, kadar kdo iz nijih sfer gre navzgor v vijo.
Potem tudi on prejme neke vrste duhovno pokrivalo, da
lahko prenese svetlobo in veliastnost tistega kraja.
V nebesih nihe ne opazi oddaljenosti. Kakor hitro se
namre nekomu porodi elja, da bi odel na nek kraj, se
nemudoma znajde tam. Razdalje se obutijo samo v
materialnem svetu. e nekdo eli videti svetnika v drugi
sferi, bodisi omenjenega samega v trenutku te misli
odpeljejo tjakaj ali pa se oddaljeni svetnik nenadoma
pojavi pred njim.
Posuenifigovec
Prebivalce nebes sem vpraal: "Vse je ustvarjeno z
doloenim namenom, vendar se vasih zgodi, da ta
namen ni izpolnjen. Tako je bil namen figovca, da
obrodi sadove. Toda ko ga je Gospod nael brez sadov,
je pustil, da se posui. Mi lahko pojasnite, ali je bil
njegov namen izpolnjen ali ne?"
Svetnik je odgovoril: "Nedvomno je bil njegov namen
izpolnjen, in to ve kot izpolnjen. Gospod ivljenja
vsakemu bitju podari ivljenje za isto doloen namen.
Toda e ta namen ni izpolnjen, ima mo, da ivljenje
znova vzame, da bi tako izpolnil viji namen. Ve tiso
Bojih sluabnikov je rtvovalo svoje ivljenje, da bi
pouevali druge in jih povzdignili. S tem, ko so izgubili
svoje ivljenje za druge, so le-tem pomagali in tako
izpolnili viji namen Boga.
In e je upravieno, e je celo zelo imenitna sluba, da
lovek, ki je nad figovcem in nad vsem ostalim
stvarstvom, rtvuje svoje ivljenje za druge ljudi, kako je
lahko potem krivino, e navadno drevo rtvuje svoje
ivljenje v poduk in svarilo blodeemu ljudstvu?
S tem figovcem je Kristus judom in celotnemu svetu dal
veliki nauk, da se morajo vsi tisti, katerih ivljenje je
brez sadov in ki zgreijo namen, za katerega jih je Bog
ustvaril, posuiti in umreti.
Dejstva pripovedi nam nazorno kaejo, da se je bigotno
in ozko ivljenje judovskega ljudstva tedanjega asa
posuilo kot figovec zaradi njegove brezplodnosti. Tudi
e se navzven zdi plodno, je brezplodno ivljenje drugih
za mnoge vir prevare ter bo zato prekleto in unieno. e
bi kdo hotel ugovarjati, da ni bil letni as teh sadov,
ko je Gospod preklel figovec, in da naj torej ne bi iskal
fig, mora premisliti o tem, da za dobra dela ni doloenih
asov, ker so vsi asi na enak nain predvideni za dobra
dela in mora vsakdo sam poskrbeti za to, da bo njegovo
ivljenje plodno in bo tako izpolnil namen, za katerega
je bil ustvarjen.
Ali ima lovek svobodno voljo?
Spet sem vpraal: "Ali ne bi bilo veliko bolje, e bi Bog
loveka in vsa bitja naredil popolne, potem lovek ne bi
mogel niti greiti niti se ne bi zaradi greha na svet
zgrnilo toliko alosti in trpljenja? Zdaj moramo namre
v stvarstvu, ki je podvreno neimrnosti, prenaati vse
vrste trpljenja."
Angel, ki je priel navzdol iz najvije stopnje nebes, kjer
je imel visok poloaj, je odvrnil: "Bog loveka ni ustvaril
kot stroj, ki mora delati avtomatino. Prav tako ni
doloil njegove usode, kot je doloil usodo zvezd in
planetov, ki se ne morejo odmakniti iz svojega
doloenega tira, temve je ustvaril loveka po Svoji
podobi in podobnosti s svobodno voljo, z razumom, z
zmonostjo odloanja in s sposobnostjo neodvisnega
ravnanja, tako da je nad vsem drugim stvarstvom.
e lovek ne bi bil ustvarjen s svobodno voljo, ne bi
mogel uivati v Boji navzonosti ali nebekih radostih.
Bil bi namre kot navaden stroj, ki se premika brez
znanja in utenja, ali kot zvezde, ki brez zavesti brzijo
po neskonnem prostoru.
Ker pa ima lovek svobodno voljo, predstavlja zaradi
konstitucije svoje narave nasprotje tovrstni brezduni
popolnosti, saj bi takna popolnost dejansko bila zgolj
nepopolnost. Taken lovek bi namre bil samo suenj,
ki bi ga njegova dejanska popolnost silila v dejanja, ob
katerih ne obutil nobene radosti, ker ne bi imel izbire.
Zanj potem ne bi bilo nobene razlike med bogom in
kamnom.
lovek, in z njim celotno stvarstvo, je podvren
neimrnosti, vendar ne za vekomaj. S svojo
neposlunostjo je lovek sebe in vsa druga bitja spravil v
teave in trpljenje tega stanja neimrnosti.
Samo v tej duhovni bitki se lahko njegove duhovne
moi v celoti razvijejo, in samo v tej duhovni bitki se
lahko naui lekcije, ki je potrebna za njegovo popolnost.
e lovek nazadnje zaradi tega dosee stanje popolnosti
nebes, bo Bogu hvaleen za bitke in trpljenje zdajnjega
sveta, ker bo potem docela razumel, da njim, ki ljubijo
Boga, vse pripomore k dobremu (Rim 8,28).
Angeli so se z mano pogovarjali e o tevilnih drugih
stvareh, vendar je nemogoe, da bi vse to zapisal. Ne le,
da na svetu ni jezika in prispodob, s katerimi bi lahko
izrazil smisel teh tako globokih duhovnih resnic, temve
angeli sami niso eleli, da bi to poskusil. Kdor ni imel
duhovnih izkuenj, namre ne more razumeti teh stvari.
Zato obstaja nevarnost, da bi utegnile pri mnogih
povzroiti nesporazume in zmote, namesto da bi bile v
pomo. Tako sem pisal le o nekaterih najpreprostejih
stvareh, o katerih smo se pogovarjali, upajo, da bodo
mnogim ljudem pokazale pravo pot ter jim bodo hkrati
v svarilo, poduk in tolabo.
Prav tako ni ve dale as, ko bodo moji bralci odli v
duhovni svet, kjer bodo vse te stvari videli na lastne oi.
Toda preden za vedno zapustimo ta svet, da bi odli v
nao veno domovino, moramo s pomojo Boje milosti
in v duhu molitve zvesto dokonati zadano nalogo.
Potem bomo izpolnili namen svojega ivljenja in brez
najmanje sence alosti prili v veno radost, v kraljestvo
naega nebekega Oeta.
Ker se vedno znova pojavlja vpraanje, ali ni bilo ve
sliati o Sadhu Sundar Singhu in kaken je bil konec
njegove zemeljske poti, bi elel na kratko sporoiti, kaj
je o tem poroal rev. Andrews v svoji zadnji knjigi o
njem.
Pozimi 1927/ 28 je Sundar Singh veliko trpel, krvavel je
iz elodca in plju, tudi oi so ga mono bolele. Na eno
oko je bil skoraj slep, tako da je njegove prijatelje zelo
skrbelo zanj in so ga na vsak nain hoteli odvrniti od
njegove namere, da bi se spomladi odpravil na zelo
nevarno potovanje v Tibet.
Sam pa je bil v sebi preprian o tem, da je ta nart po
Boji volji in se ni dal odvrniti od njega. Tako je aprila
leta 1928 zapustil svojo domovino in prijatelje z obljubo,
da jih bo neprestano obveal o svojem poutju.
Prvi del poti je prepotoval z eleznico. Iz konne postaje
je e poslal razglednico, da je sreno prispel in se bo zdaj
prikljuil karavani preko prelaza Khyber. To je bil zadnji
znak ivljenja, ki so ga prejeli njegovi prijatelji.
Ko je potem minilo ve tednov, celo mesecev brez
kakrnega koli sporoila, jih je prielo mono skrbeti,
kaj se je zgodilo z Sadhujem, in odloili so se, da ga
bodo poiskali.
Trije moki so se odpravili na pot. Odpotovali so v tisto
negostoljubno podroje in ob veliki nevarnosti za lastno
ivljenje iskali Sadhuja ter poizvedovali za njim. Vendar
za njim niso nali nobene sledi in nihe jim ni mogel
povedati, kakna je bila njegova usoda: ali je padel v
katero izmed grozljivih sotesk ali pa je med tistimi, ki so
med potjo umrli za posledicami kakne kune bolezni in
so jih potem bodisi segali ali vrgli v reko.
Vendar mnogi izmed njegovih prijateljev menijo, da je
Uenik vzel svojega posveena Bojega sluabnika, kot
je neko Henoha. Spet drugi verjamejo, da se skriva
nekje na tistem samotnem podroju, da bi bil sam z
Bogom, in se bo kasneje vrnil v javnost. Konec irom po
svetu priljubljenega Sadhu Sundar Singha tako zaenkrat
ostaja skrivnost. A mi vemo, da je na varnem v Bojih
rokah, ne glede na to, ali e ivi tukaj ali v tistem svetu
svetlobe, ki ga je lahko tolikokrat gledal.
D.Fr.