You are on page 1of 5

Č A S O P I S ZA S L O V E N S K O K H A J E V N O Z G O D O V I N O K R O N I K A

lektura uaraesto v srednjem veku običaju ega paj s kvadratnimi prezbiteriji njena severna
kam na za gradnjo opeko, po čemer se raz­ alpska oblika, potem kažejo naši prekmur-
likuje od đrugega slovenskoga arhitektur- skj spomenik! v tretjo smer, proti panon­
nega gradiva tega časa. Njeni spomenik! so skomu severovzhodu.
sicer kot del srednjeevropske umetnosti po­
dobni sočasnim v drugih slovenskih pokra- OPOMBE
jinah. a vendar tvorijo tildi v širsem evrop­ t. F. Kovačlč: Slovenska Štajerska in Prekm urje, Maribor
1926, 118. — 2. Isti: o. c. 120, — 3. Isti: o. c. 119. — 4. Kos:
skim okviru posebno skupino, ki zasluži vso Gradivo V, štev, 900; slednjo identificira L Zelko s cerkvijo
v Domanjšcvcih, pri Čemer se opira na potek opisanih meja
pozornost tuđi naše umetnostne zgodovine. v imenovani listini iz leta 1208. ki sc pri tej cerkvi zaČno
in zaključijo. — 5. I. Zelko: Doneiski k prekm urski zgodo-
Ce pomeni že v začetku omenjena istrska vini, ČŽN XXXI, 1936, 73, — 6. Isti: o. c. stran 77. — ?. L.
arhitekturna skupina romanske dobe medi­ Gâl: L 'architecture religieuse en Hongrie du XI · au XIII -
siècles, Paris 1929. 25. — 8. L Zelko: o. c. stran 74. — 9.
teranski pol naše umetnostne preteklosti jn Gui: o. c., 139—140. —· i0. I. Zelko: o. c. 74. — //. F. Romer
v MZK XIX. 1874, 201, — 12. MZK I, 1856, 46. - 13. ZUZ
so koroško-štajerski »vzhođni zvoniki« sku- Nova vrsta II, 1952, 211 si.

PRVA MAJOL1KARNA V LJUBLJANI


DR. IVAN SLOKAR

V literaturi o industriji kamenine v Ljub­ strializacije. Pri tem so jo posnemali tuđi


ljani se obravnavajo le tovarne majolik, ki đeželnd stanovi. Koroški stanovi so bili že
so nastale po letu 1790. Te pa nišo bile naj- prej, in sicer okoli leta 1712, ustanovili suk-
starejše. narno, ki je pa kmalu propadla. Leta 1724
Vrhovnik omenja v svoji »Zgodo vini so postavili kranjski deželni stanovi suk-
trnovske župnije«, da so v mestni opekami narno na Selu pri Ljubljani. Istega leta je
v 1rnovem izdelovali leta 1740 poleg opeke država zgradila predilnico surove svile (fila-
v posebni peči tuđi bele majolike. Na dru- torij) na vodni pogon v Fari pri Gradiški.
gem mestu trdi, da je stala majolikarna Ja- Na seji kranjskega deželnega zbora z dne
neza Medlerja na Rimski cesti. Ne eno ne 26. maja 1725 se je obravnavalo vprašanje,
drugo ni točno. Pač pa drži, da je inesio katere »manufakture« naj bi se vpeljale v
Ljubljana leta 1740 sklenilo postaviti lastno tej deželi. Omeiijeno je bilo, da bi se moglo
majolikarno in da jo je kmalu nato tuđi po­ vpeljati tuđi svilarstvo, za kar so bili po­
stavilo. Bila je to prva tvornica te vrste v trebni nasadi rnurv. Kot prvi se je lotil tega
Ljubljani in sploh na slovenskom ozemlju. posla ljubljanski mestni magistrat. V letib
V avstrijski monarhiji je bila starejša le 1730 in 1731 je zasadil murvove nasade v
tista, ki jo je ustanovil Johann Michael Mo­ Trnovem in na Prnlah.
ser leta 1737 pri Solnogradu. Sledile so majo- Za posiavitev majolikarue so bili pri ljub-
l'ikarne v Trstu, ki se omenjajo sele v drugi Ijnnskem mestnem zastupstvu enako odlo-
polovici XVIII. stoletja. čilni merkantilistiČni nagibi, ker se je fa-
Da se je ljubljanski magistrat odločil za jančna posoda uvažala iz Italije. Lesene in
postavitev majolikarue, postane dokaj razum­ lončene posođe nišo bile za meščane več času
ljivo, če se ozremo na potencirano merkan- primerne, kositrne in bakrene pa so bile za
tilistično smer državne gospodarske politike široko potrošnjo predrage,
pod cesarjem Karlom VI. Komerčni patent Ko se je ljubljanski magistrat odločil za
z dne 2. junija 1717 oheta vse mogoče ugod­ postaviiev majolikarne. je moral imeti že
nosti in olajšave domaćim in tujim pođjet- stike s kakim inozemskim strokovnjakom,
nikom, ki bi hoteli vpeljati v notranje-av- ker ni bilo domačinov, ki bi obvladali to
strijskih deželah nove industrijske panoge. stroko. Morda je dal inozemcc ćelo pobudo
Sledil je patent z dne 13. marca 1719, ki je za to početje. Sicer bi bila magistratna pod-
te vzpodbujajoče obljube ponovil. Tega leta jetnost nerazumljiva, če upoštevamo. da je
je bila ustanovljena še Orientalna kompa­ ćelo leta 1718 ustanovljena tovarila poree-
nija, ki se je pecala tuđi s snovanjem novih lana na Dunaju bila takrat v tako težkem
industrijskih pođjetij. V zvezi s to Orientalno položaju, da jo je morala kmalu nato, in
kompanijo so neki Hamburžani postavili sicer leta 1744, iprevzeti država. Gotovo je
leta 1722 steklarno v Gornji Trebuši na Go- prispevalo k magistratni odločitvi dejsivo,
riškem, da je imelo mesto Ljubljana od svojega, že
Poleg zasebnih kapitalistov je nastopala več kot dve stoletji starega monopola za
takrat tuđi država v prid pospešene indu- opekarstvo, ki ga je izvajalo po svojih dveh

183
K R O N I K A Č A S O P I S ZA S L O V E N S K O K R A J E V N O Z G O D O V I N O

mestnih opekarnah, prilične koristi pri jega dolga. Za nadaljevanje dela je pridobil
kritju potreb mesta in meščanov. V začetku magistrat leta 1742 nekega »fabrikanta« ma-
leta 1740, ko se je magistrat odločil za po- jolik iz Benetk. Bil je to Domenico Colom -
stavitev majolikarne, je J>il župan Anton bino, ki se je leta 1742 zadržal v Ljubljani
Raab. Sledil mu je 15. julija 1740 Jurij Am­ celih 60 dni. Stanovanje in hrano je imel v
broz Kapus, ki je zavzemal to funkcijo do gosiilni »Pri zlati lađjis na Bregu. Ze prej
leta 1748. mu je magistrat poslal v Benetke zaboj gline,
V začetku leta 1740 je prišel v Ljubljeno da jo preizkusi. Colombino je priiiesel s
/■izdelovalec bele posode« Josip Zimmer­ seboj v Ljubljano glazuro in lmive. Magi­
hack], po priimku sodeč neinškega porekla. strat je poravnal 31. avgusta 1742 vse stro-
Ni izključeno, da je on sugeriral magistratu ške za njegovo bivanje in za prineseni ma­
p ostavite v mestne majolikarne, možno je pa terial v skupnem znesku 86 goldinarjev in 20
ludi. da ga je magistrat le najel, da jo postavi. krajcarjev.
Mestna blagajna mu je iz plaćala od 1. aprila Za majolikarno so istega leta kupili va-
1740 do 18. maja 1741 v gotovini 240 goldi- Ijar za testo, škaf za vodo, gobo, zajemalko,
uarjev in 40 krajcarjev za njegovo preživ- sito in 33 funtov plavljenoga mavca. Dne
Ijanje. Ražen tega mu je stavil na razpo- 13. novembra 1742 je izplačala mestna bla­
lago smrekovih drv v vrednosfi 55 goiđi- gajna Colombinu 100 gld. v obliki posojila.
narjev in 20 krajcarjev. Dne 18. maja 1741 ki naj bi ga vrnil v enem letu s 5°/o obrestmi.
je podpisal Zimmerhackl zađolžniico, s ka- Leta 1743 mu je izplačala mestna blagajna
tero se je obvezal, da bo ta dolg v znesku nadaljnjih 400 gld in sicer 7. maja, 30. julija,
500 goldinarjev n. v. s 5 °/o obrestmi vrnil 15. oktobra in 18. novembra v enakih obro-
v enetn letu. Od 20, maja do 11. julija mu kih po 100 goldinarjev. Tuđi ta izplačila
je izplačala mestna blagajna nadaljnjih 80 so se izvršila v obliki posojila.
goldinarjev za preživljanje in za nakup Tovarila je bila decembra 1743 dokončno
barv, kositra in svinea in od 11, julija do postavljena. Dne 13. decembra je kupil ma­
16. avgusta 1741 še 110 goldinarjev in 19 gistrat še nekaj čolnov peska za njeno upo­
krajcarjev. Mestni blagajnik mu je izplačal rabo,
vse te zneske, skupno 490 goldinarjev in 19 Celotni izdatki mesta Ljubljane za posta-
krajcarjev po nalogu mestnega magistrata. vitev majolikarne so znašali skupaj z izpla-
Mestno majolikarno so postavili v nepo­ či'li Colombimi in Zimmerbacklu 1250 gld.,
sredni blizini zgornje inestne opekarne. ki ne upoštevajoč vrednosti uporabljencga
je bila v trnovom, tam, kjer je sedaj kiša gradiva, ki ni nikjer izkazana.
v Kolezijski ulici št. 18. Stavba je morala Y začetku leta 1744 bi morala tovarila
biti prečej obširna, ker so delali zidarj i, ki začeti z obratovanjem. To se pa ni zgodilo.
so postavljali to »peč za bclo majolično po- Vsiljuje se domneva, da je magistrat na-
sodo«, od 1, maja 1740 s presledki do 1. de­ meraval poveriti vodstvo obrata Colombinu.
cembra 1743, Tesarji so bili zaposleni od Obranjeno arhivsko gradivo ne omenja o
avgusta do oktobra 1743. Kamen za peč za tem ničesar. Ali je stavil Colombino preti-
žganje majolike so dovažali s čolnom, ki si rane zahteve? Ali je medtem umri? Ni pa
ga je mesto v ta namen izposodilo. Stroški izključeno, da mu je preprečila beneška
za mezde zidarjev in tesarjev in najemnino signoria prevzem te funkcije. Benetke so
za čoln so znasali 185 gld. in 40 krajcarjev. namreč proglašale vsakogar, ki bi sodeloval
Zinmierbaekl ni dovršit majolikarne. Ni v inozemstvu pri podjetjih, katera naj hi
znano, ali ga je magistrat odslovi! ali je sam proizvajala blago, ki so ga same izdelovale
odšel iz Ljubljane, ne da bi poravnal svo­ in izvažale, za izdajalca, ter ga najstrože
kaznovala. Znano je, kako so hoteli Benečani
preprečiti otlhod steklarskih strokovnjakov
v inozemstvo. Tsakogar, ki bi se pregrešil
zoper to prepoveđ. so obsodili k suženjskemu
vesiaTijn na galejab.
Ni znano, kaj se je zgodilo s Colombinom.
Iz arhivskih virov je razvidno le. da je bil
n ro T in v n ^ njegov dolg v znesku 500 gld. v mestnih
računskih knjigah leta 1744 izknjižen kot
izdatek, torej brez navedbe razloga odpisan.

-SI. 1. Izdelka Medlerjeve m ajolikarne


Č A S O P I S ZA S L O V E N S K O K R A J E V N O Z G O D O V I N O K R O N I K A

Hkrati je bil odpisan tuđi dolg, ki ga je jo mora ratificirati poleg mestnega magi­
zapusiil Zimmerhackl. strata tuđi vieeđomski urad, kar naj bi
Magistrat je potemtakem imel svojo majo- Medlerju nudilo jamstvo, da ne bo ustanov­
likarno, ni pa imel strokovnjaka, ki bi znal ljena ne v Ljubljani ne v območju ljubljan­
izdelovati fajančno posodo. To stanje je tra­ skoga dcželskega sodišča druga podobna .
jalo več kot đve leti. V tem času ni rnogel tovarila.
magistrat dobiti niti interesenta, ki bi majo- Kaže, da so bili vsi dogovorjeni pogoji
likarno kupil. Gotovo so vplivale na to tuđi kmalu izpolnjeni, ker je Medler vplačal pri
težke vojne, v katere je bila takrat zaple­ mestni blagajni dogovorjeno kupnino že
tena Avstrija. Sele leta 1746 se je pojavil 12. maja 1746.
kot kupee neki Janez Medler. Pogajal se je Kdo je bil Medler in od kod je prišel, ni
z mestnim glavnim blagajnikom. Ko sta se znano. Ni izključeno, da se je priselil iz
zedinila o pogojih, je glavni blagajnik po- Nemčijc, kjer je bilo ustanovljenih med leti
ročal na seji dne 5. aprila 1746, da se je 1700 in 1750 več tovaru fajančne posode. Bil
javiil neki fabrikant majolik, ki želi kupiti je lastnik biše v Gradišću, ki je stala na-
zapuščeno mestno majolikaruo v Trnovem. sproti stanovanju čuva ja vrat med notra-
Magistrat je pooblastil mestnega sodnika in njimi in zunanjimi nemškimi vrati. Stala je
mestno blagajno za pogajanja in k slclenitvi tam, kjcr se danes stikata Rimska in Tegova
pogodbe, ki jo pa moraju predložiti magi­ ulica. Tu je imel Medler tildi gostilno. Pred
stratu v ratifikacijo. Kupo-prodajna po­ nakupom majolikame se je drugič oženil.
godba je bila podpisana že naslednjega dne Z ženo Marijo je sklenil 18. maja 1746 že-
6. aprila 1746. Magistrat je prodal majoli- nitno pogodbo, ki je določala, da postane,
karno za 600 golđinarjev kljub teurn, da je če ne bo ot.rok, po njegovi smrti njegova
imel za njeno postavitev mnogo večje goto­ vđova univerzalna dedinja. Poročila se ništa
vinske izdatke. Za to kupnino je đobil Me­ v Ljubljani, ker ta poroka ni zabeležena v
dler tovarno s pripadajočimi pečmi in na- ohranjenih knjigab nobene od takrat obsto-
pravami in s sosednjim t ravni kom, dolgim ječih dveh ljubljanskih župnij. Kaže torej,
35 in širokim 73 sežnjev. Poleg tega mu je da je bila tuđi žena tujega porekla in da
bila zajamčena pravica, da sme prosto in je bila precej preinožna.
brezplaeno kopati glino, porabno za fabri- Medler si je dozidal drvarnico, hlev in
kacijo fajančne posode, v območju celega klet. Dokupil je tuđi nekaj železnega orodja
Ijubljanskega dcželskega sodišča v množini, in začel takoj izdelovati fajančno posodo.
ki jo za tovarno potrebnje, Magistrat si je Upal je, da se bo mogel s priđnim delom
pa izgovoril, da mu mora dobaviti Medler pošteno preživljati. Tako je sam izjavil v
kot »likofc ob vsakein novem letu dueat nekem dopisu, naslovljenom na magistrat,
majoličnib krožnikov in dueat kavnib sko- boda prav kmalu je bil razočaran. Uspehi
delic s podstavki. Za izdelke tovarne je bil najbrž nišo u.strezali njegovemu pričakova-
dovoljen Medlerju in njegovim dedičem ali nju. Začel je premišljcvati, kako bi se to­
naslednikom prost preiiođ skozi mestna varne zopet iznebil. Oktobra istega leta 1746
vrata v mesto in nazaj brez vsake pristoj- se je obimi na magistrat s prošnjo, da bi
bine. Obenem mu je bila dovoljena posebna mu mesto tovarno zopet odkupilo. Kot kup­
prodajalna v mestu. Magistrat se je tuđi. nino za tvornico z vsemi napravami je za-
obvezal, da ne bo dovolil nobenemu dru- zahteval 500 gld., torej za 100 gld. manj. kot
gemu, da bi ustanovil »ne neposredno ne je sam 6 mesecev prej plačal. Kot opravičilo
posredno« tako tovarno v mestu ali v okolici za to presenetljivo ponudbo navaja. da je
v območju Ijubljanskega đeželskegu sodišča. podnebje njemu, njegovi ženi in njegovim
Slede Še doloebe o davčnih olajšavah v tem
pogledu, da ne bo predpisal magistrat za
tovarno in zemljišče več kot 6 gld. letno kot
davek in kontribucijo in ne več kot 6 gld. iz
naslova obrtnega davka. Medler se je pa mo­
ral obvezati, da bo vso. v tej tovarili izdelano
posodo opremi] z vtisnjenim mestnim grbom
ali pa vsaj z vtisnjeno besedo sLaibach«.
Končno je bilo predviđeno v tej pogodbi, ki
jo je za mesto pođpisal mestni blagajnik, da

SI. 2. D rapa dva Mođlerjeva. izdclka


K R O N I K A Č A S O P I S ZA S L O V E N S K O K J t A J E V N O Z G O D O V I N O

delavcem tako škodljivo, da sta v šestih ncm kameninaste vrče in je izdelovanje


mesecih, odkar je tovarilo kupi!, on in nje­ druge fajančne posode omejil, ker se v ohra-
gova žena že štirikrat zbolela, njegov lilapec njenih spisih omenja kot meščanski izde-
je ćelo umri, njegovi pomočniki so bili pa lovalec vrčev (bürgerlicher Kriegelmacher).
dolgo časa v boluiškem stanju in so ga Po njegovi smrti je nadaljevala z obrato­
končno zapustili. Te Mcdlerjcve navedbe vanjem njegova vdova, s katero se je 1764
nišo bile zgolj pretveza, ker je bilo ljub­ 'J poroci! Kašpar Gorjup. Po ženitni pogodbi
ljansko podnebje pred dograditvijo Gruber-
jevcga kanala skrajno vlažno in megleno.
Posebno tujci, ki nišo bili vajeni tolikšne
vlage, so bili stalno podvrženi obolenju za
mrzlico (lloff I. str. 91.). Iz tega se da skle­
pati, da so bili strokovni delavci v Medler-
jevi majolikarni tuđi tujoga, najbrž nem-
škega porekla.
Po izkušnjah, ki jib je imel magistrat z
na novo postavljeno majolikarno od decem­
bra leta 1743 do aprila 1746, je popolnoina
razumljivo, da je odklonil Medlerjevo po-
nudbo brez vsake utemeljitve. Tako je moral
Medler kljub škodljivemu podnebju nada-
ljevati z obratovanjem.
Od kod je ta majolikarna dobivala gbno, SL 3. Tovoimiski znak i Modler jeve majolika me
ni nikjer omenjeno. Za poznejše tvornice
fajančne posode vemo, da so dobivale glino
iz Šore pri Škofji Loki in iz Crne pri Kani- z dne 10. junija 1764 je prešla majolikarna
niku. z vsemi pritiklinami in liiša v Gradišću v
Gorjupovo last. Med Gorjupom in magistra­
Medler je izđeloval razne vrste majolične
posode kot krožnike, vaze in skodelice. Za tom je bila sklonjena 30. septembra 1768
tvorniški znak je uporabljal viisnjeno be- nova pogodba, ki je preklicala v pogodbi
scdo Laibach. Štirje kosi s tem znakom so iz leta 1746 Medlerju zagotovljeno pravico
obranjeni v zbirkah Narođnega muzeja in prostega uvoza izdelkov v mesto in poobla-
eden v Mestnem muzeju v Ljubljani. Blago stilo, da si postavi v mestu lasiuo proda-
je bilo lično izdelano in opremljeno z raz- jalno. Obenem je bil lastnik majolikarne
nimi enostavnimi okraski. Pri osmerokoinem odvezan dolžnosti glede novoletnega likofa
krožniku je zuiianji rob na vrhu okrašen za magistrat. Iz tega bi se dalo sklepati, da
z reljefnim diamantnim nizom. Trup ovalne je nameraval Gorjup opustiti izdelovanje
sauciere pokriva tesno osnovni obliki priie- fajančne posode ali da ga je že opustil.
gajoči se vcnec listov, ki se na vrhu kon- Sleđnje je bolj verjetno, ker je dobil no­
čujejo z akantovim motivom. Posoda v ob- vembra 1773 tržaški trgovec Giacomo Bal­
liki vaze je opremljena na trupu in pokrovu lett i đovoljenje, da srne odpreti v Ljubljani
s štirikratnim vodoravnim modrim okraskom, skladišče za prodajo majolik, ki jih je izde-
ki predstavlja skrajno stilizirano vitico, z lovala od njega ustanovljena majolikarna v
menjajoeimi se listi in evetovi. Ceprav se ti SS. Martiri pri Ogleju. Ce bi ljubljanska
izdelki ne morejo v pogledu unietniške do- majolikarna še obra Hrvala, bi to đovoljenje
vršenosti oblik in barvne siikarije primer- nasprotovalo pogodbi iz leta 1746, ki je
jati s starejšimi ali istodobnimi kreacijami izključevala tuđi »posredno« konkurenco.
v Italiji, Nemčiji in v deželah zahodne Iz priročnega urbarja mesta Ljubljane za
Evrope, vendar zaslužijo kot najstarejši pro­ leta od 1772 do 1778 je razvidno, da je pla-
izvodi te vrste na slovenskih tleh našo po­ čeval Gorjup v vseli teh letih za majoli­
sebno pozornost 3 karno in travnik v Trnov em Še vedno letno
V svoji oporoki z dne 8. novembra 1759 12 gld. đavka. Ta znesek je pa predstavlja!
je zapustil Medler vse svoje premoženje ženi privilegiran minimalni davek, ki je bil pri­
Mariji, ki je prevzela 12. decembra istega znati Medlcrjn leta 1746 ob priliki nakupa
leta dediščino brez vsakega pridržka. Umri majolikarne kot neka vrsta davčne opro-
je torej novembra ali v začetku decembra stitve, ki je bila v tej dobi za privilegirana
1759. V mrliških knjigah ljubljanskih žup- tovamiška pođjetja v navadi. Iz tega ne
nij njegova smrt ni registrirana. V zadnjih sraenio sklepati, da je ljubljanska majoli­
letih svojega življenja je proizvajal v glav- karna v tem razdobju še obratovala. Ko je

186
Č A S O P I S ZA S L O V E N S K O K Ii A ] E V N O Z G O D O V I N O K R O N I K A

Gorjup napravit 10. aprila 1779 oporoko, iz žala edino tvornica kameninastih posod, ki
katcre posnemamo, da je njegova žena. Med- je bila ustanovljena leta 1816 v Libojah pri
letjeva vđova, že prej umrla, je sam navedel Celju.
iii occnil svojo zapuščino in ođredil, uaj se \ zapuščinskih iuventarjih plemenitašev
ta po njegovi smrti proda. Hišo pred nein- iz Ljubljane in iz druge Kranjske so ome-
škimi vrati s tremi mesnicami je oceuii na njene v zadnjih desetletjih XVIII. stoletja
1.700 gld. in travnik v blizini opekarne na majolične posode iz Holiča na Slovaškem.
300 gld. Majolikarne sploh ne omenja, ker V tem kraju je začela obratovati leta 1746
je bila opuščena i u kot taka ni predstavljala (torej istega leta kot Međlerjeva v Ljubljani)
sploh nobene vrednosti. Fo Gorjupovi smrti si oveća majolikarna, ki je ob stajala do leta
je kupil njegovo zapuščino na javni dražbi 1825.
dne 2. decembra 1780 Janez Ueak. Ob tej
priliki sta omenjena kot k tej zapuščini VIRI
spađajoča »broša« tovarila majolik in lc njej 1. Za Mcdlerjevo majolika™ o:
pripadajoči košček travnika. Ta travnik se Mastili arhiv, L jubljana: Sodni protokoli 1742, 1746, 1749.
1759, 1762, 1764; Knjige izdatkov 1740, 174J, 1742, 1745. 1744;
je tuđi pozneje (še leta 1800) imenoval >ma- Knjige prejemkov 1746; Davčne knjige 1779 do 1786 fol. 156;
jolikarniški travnik«. Star. reg. B fasc. 570 do 499 (1799—1804) fasc. 445; Hantl-
urbarium über die altstiidiisohe Giilt der H auptstadt Laibach
Prva ljubljanska majolikarna je bila v 1772 do 1778 foL 94.
obratu gotovo od leta 1746 do leta 1768, mo- Državni arhiv Slovenije: Testam enti I No 95 (Medler),
gočc še kako leto dlje. Obratovala je torej I. No 89 (Gofljup).
najinanj 22 let. Tuđi pozneje nastale tovarile 2. Za druge m ajolikarne:
fajančne posode v Ljubljani se nišo mogle Mestni arhiv, L jubljana: fasc. 10 (1820—1826); fasc. 20
pars IV (1814—1826); fasc. 28 (1827—1856); fasc. 53—39 (1717
dolgo obđržati. Tvornica, ustanovljena leta do 1790); fasc. 59; Reg. T fasc. 2t2 in 213; fasc. 251—264
1791 od Antona Siive, jc proevitala šele, ko (1709—1810) fasc. 253; G evrcrbstabdle 1819.
D ržavni arhiv Slovenije: Fasc. 45 (1787—1791); Commcr-
je leta 1804 prešla v last barona Zoisa, ki ciale B. I (1773).
jo je pa opustil leta 1817. V majhnem obsegu
je nadaljeval obrat v istih delavnicah Marko
Alborgetti in za njim njegova vdova do leta LITERATURA;
1824. Tvornica, ki sta jo ustanovila leta 1815 R. Andrcjka, IndustTija ljubljanske fajanse, Kro-nika slo­
venskih raest I (1934)
brata AVasser, je delala do leta 1828. Leta R. Audrejka, Zoisove fajaninc dclaTnice v G radišću,
1823 je dobi! Josip Bisuzzi dovoljenje za Glasnik M. D. za Sto veni jo XV (1954)
izdelavo kamenanaste posode. Naslednjega Enciclopedia Italiana, geslo »Maiolicac
Hoff, H istorisch-statistisch-topographisches Gemälde clc.
leta je zaeel z izdelovanjem. Ni pa imel Laibach 1808
sreće, ker se njegovo podjetje pozneje nikjer Löwenthal, Gcschichie der Stadt Triest II
več ne omenja. Po prenehanju teh obratov Schumi, Archiv für Heim atkunde II/I, str. 21
so se' v Ljubljani izdelovale le kameninaste Stoehr, Deutsche Fayencen und deutsche Steingut v Bi­
bliothek für Kunst- und Antiquitetensam niler ßd. 20, Berlin
peči, ki so slovele po svoji dobri kakovosti. t920
Izvažale so se tuđi v Italijo do Milana. Tam aro, S toria di Triestc II,
Vrhovnik, Zgodovina trnovske župnije
Ko je bila po končanih Napoleonovih voj- D r. N-L. Zagreb, Narodno bogastvo 1923, str, 273—287
nah Benečija priključena Avstriji, majoli- I. M. Kako je propadla lončarska obrt, Vefccrnik od 4.
karne v Ljubljani zaradi bližine meje nišo 11. 1939.
Versuch einer D arstellung der österr. MonaTchie in sta*
bile več kos konkurenti benečanskib izdel- tistisclrm Tafeln (litografirano), 1828
kov. Na slovenskih tleb se je trajno obdr- Illyrisches Blatt 1820, str. 18.

tsr