3

GLASILO SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETIŠČA MARIJE POMAGAJ

IZHAJA ŠTIRIKRAT LETNO

LETNIK 2 – ŠT. 3
FEBRUAR 2011
CENA: 2 EUR

VAŠ BREZPLAČNI IZVOD

3 Uvodnik
piše p. Silvin Krajnc
4 O Big Brotherju, Velikem bratu in sanjah
piše Gregor Čušin
6 11-letnica Narodnega svetišča
piše Rok Andres
8 Škof Jožef Smej
pogovarja se Petra Grimani
12 Jaslice
piše p. Leopold Grčar
16 Veselite se!
piše Jože Ramovš
19 Romanje alkoholikov
20 Alkohol v Božjih rokah?
piše Romana Bider
22 Pekel omame
piše Jože Dežman
24 Solidarnost v zgodovini cerkve, posebej Frančiškovih bratov
piše p. Silvin Krajnc
27 Križev pot
28 Mreža slovenskih Marijinih svetišč: Sveta Gora
piše Matjaž Geršič
30 Mreža Evropskih Marijinih svetišč: Fatima
piše Petra Grimani
32 Janez Pavel II.
34 Godoskop: Sveta Monika in blaženi Matt Talbott
piše Petra Grimani
36 Ne boj se - evangeljski odlomek
piše Ferdinand Rus
38 Duhovnost v družini
piše p. Bogdan Rus
42 Rad pojem … Mariji: p. Vid Lisjak
pogovarja se Vlasta Doležal Rus
46 Košnja – zgodovinska povest
piše Janez Resman
50 Tik tak - zakramenti: Spovednik = radovednež?
piše p. Bogdan Rus
51 Dobrote iz Marijine hiše
kuha s. Nikolina Rop
52 Romanja: www.potnabrezje.si
piše Ana Zupin Muzik
53 Škofijska Marijina svetišča
uvodnik
Oblikujemo bodočnost ...

V vseh časih je bil človek romar. Ko beremo Sveto pismo, odkrivamo, kako so
ljudje hodili na izbrane kraje. Bili so Božje ljudstvo, ki hodi, je na poti, napreduje,
išče ... Seveda je bilo po neki poti in postanku potrebno začeti na novo, ali pa se
vrniti na izhodišče, vendar poslej ni bilo več enako. Obisk svetega kraja je zah-
teval spremembo. Srečanje s Kristusom in Marijo je prineslo duhovno svežino,
voljo do življenja in skrb za izgradnjo občestva Cerkve.

Vsako romarsko svetišče je poseben dar Božjemu ljudstvu. Na Brezjah ljudje

iščejo predvsem mir in pomoč za premagovanje težav življenja. Tudi okolje ima
svojo govorico. Preprosta kapelica s podobo Marije Pomagaj ni bila pozidana v
kakšnem večjem kraju, ampak poleg manjše cerkve blizu majhne vasi. Na misel
prihajajo Jezusove besede: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpo-
čijte!« (Mk 6,31) In res, prihajali so in še prihajajo romarji iz večjih mest in krajev,
da bi se duhovno odpočili in okrepili, saj umik v samoto pomaga k razmisleku o
svojem življenju, o načrtih za bodočnost, o pogumu za nov začetek.

Kapelo Marije Pomagaj je leta 1800 dal postaviti župnik dr. Urban Ažbe, ki se
je v času študija v Innsbrucku srečal s podobo Marije Pomočnice, delom slikarja
Cranacha. Evangeljske osnove za češčenje Marije, ki pomaga človeku, so pred-
vsem v odlomkih o Marijinem obisku pri Elizabeti in njeno sodelovanje na svatbi
v Galilejski Kani. Marijino pripravljenost za pomoč izražajo besede: »Tiste dni je
Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39),
na poročni gostiji pa opozori Jezusa: »Vina nimajo!« (Jn 2,3) Tudi na Brezjah kot
ponižna Gospodova dekla in ljubeča Mati pomaga ljudem, da bi zaživeli bolj v
duhu evangeljskega sporočila njenega Sina.

Ob prazniku Brezjanske Marije, 24. maja, začenjamo triletno pripravo na veliki

jubilej 200-letnice podobe Layerjeve Marije Pomagaj, ki se je vsem Slovencem
tako priljubila zaradi svoje nežnosti in ljubeznivosti. Želimo, da bi v teh letih
poglobili svojo vero v Boga, vzljubili Cerkev, prebudili skrb za družinsko življenje
in iskali pota sprave med ljudmi. S skupnimi močmi in pod varstvom Marije Po-
magaj bomo vse to zmogli.

p. Silvin Krajnc, rektor

MARIJA 3 I 3
 O BIG
BROTHERJU,
VELIKEM BRATU
IN SANJAH
- Gregor Čušin Naj mi bo oproščeno, ker svoje pisanje začenjam z nečim tako banal-
nim, kot je resničnostni šov. Vendar se vedno, ko zaslišim izraz Big
brother ali v prevodu Veliki brat, spomnim na pesem Jezus med nami
prebiva, ki v refrenu poje: »Jezus veliki brat je tvoj, pridi k njemu, ni-
kar se ga nič ne boj …«

Prepričan sem, da se strinjate z menoj, ko rečem, da so resničnostni šovi

nekaj, česar se vsak pameten, sploh pa krščen človek na daleč izogne.
Vendar moram priznati, da o Big brotherju, kljub temu, da se ga izogibam,
vendarle nekaj vem. Vsiljivi marketing, kavarniška omizja in pa pogovori
z ljubitelji tovrstnih oddaj, ki jih (kdo mi bo to pojasnil) sploh ni malo, pač
opravijo svoje. Če torej strnem svoje védenje, se v tem šovu določena
skupina ljudi pusti zapreti v nek skupen prostor, pristane na neka (dokaj
čudna in muhasta) pravila, ki jih postavlja in izvaja t.i. Big brother – Veliki
brat, neznan glas, ki prihaja »od zgoraj«, ki udeležence tudi neprestano
opazuje, jim sledi s kamero celo v kopalnico in spalnico, zmagovalec šova
pa je tisti, ki zdrži najdlje, oziroma po izboru gledalcev – najbolje.

Tekmovalci so večkrat spodbujeni in dodatno motivirani z manjšimi na-

gradami ali ugodnostmi, sproščat pa se hodijo v posebno sobo, kjer lahko
na samem in iskreno (?), zgolj v kamere, povejo, kako se počutijo, kaj si
o kom mislijo, kaj oni bi, česa ne bi in podobno! Banalno, nespodobno,
mestoma celo vulgarno govorjenje in obnašanje udeležencev je deležno

4 I MARIJA 3
mnogih komentarjev in debat, predvsem pa visoke
gledanosti lokalno in globalno! Čemu pripisati tako
priljubljenost?
Vas bo začudilo, če rečem: hrepenenju! Da, hrepe-
nenju po pozornosti, opaženosti, ljubezni … Celo
hrepenenju po obredju, po pripadnosti, po skupno-
sti … Hrepenenju po Bogu!
Sveti Pavel zapiše, da zdaj gledamo »z ogledalom, v
uganki« (1 Kor 13,12). Če je naše življenje torej le ne-
popoln odsev večnega življenja, potem Big brother
drži ogledalo, kjer ta odsev ni le nepopoln, temveč
tudi izmaličen. In v takem izmaličenem ogledalu je
za kristjana ves svet lahko resničnostni šov: ujeti
smo v skupnem prostoru, pristajamo ali ne prista-
jamo na pravila »od zgoraj«, ki nam jih je dal Veliki
brat, pred katerim se ne moremo skriti in ki »kuka« v
prostore naše intime, v spovednico hodimo odlagat
svoja bremena, zmagovalec pa bo tisti, ki se bo naj-
bolj nekompromisno prepustil vodenju in pravilom
skritega opazovalca. Da, tako banalno lahko zgleda
in deluje krščansko življenje, če ne upoštevamo bi-
stvene stvari: da naš Veliki brat – Jezus, ni nepo-
znan. Ni skrit. In ne pravi: »Tekmuj, sicer izpadeš!«
Ampak: »Ne boj se! Pridi k meni!« Bistvo našega
»šova« ni v izpadanju, da nas je vedno manj, ampak
da nas je vedno več!
Življenje, ki ga živimo, ni »resničnostno«, temveč je
resnica. Še več: Resnica! Jezus ni tiranski Bog nad
nami, niti prežeči Bog pod nami. Jezus ni novodob-
ni Bog v nas, niti proletarski Bog med nami. Jezus
je Emanuel (Mt 1,23), kar pomeni: Bog z nami. Bog
z nami! Kako tolažeče zvenijo besede, ki jih je bil
deviški ženin Jožef deležen v sanjah! Ko bi tudi mi
večkrat sledili njegovemu svetlemu zgledu in upa-
li sanjati. In slediti sanjam. Tako pa večkrat zgolj
sanjarimo. Kot tudi namesto da bi živeli, dostikrat
zgolj životarimo in se, namesto da bi trpeli, zgolj
mučimo. Gledamo v ogledalu, namesto iz oči v oči!
»Jezus veliki brat je tvoj, pridi k njemu, nikar se ga
nič ne boj. Marija je mati njegova, ljubi nas prav srč-
no, hoče, da dobra sinova služiva Bogu zvesto! Jezus
veliki brat je tvoj, pridi k njemu, nikar se ga nič ne
boj!«
MARIJA 3 I 5
 BITJE
SLOVENSKEGA SRCA
NA BREZJAH
1. JANUAR 2011
- Rok Andres Prvi dan v letu smo obhajali še posebej slovesno - ob spominu na
11. obletnico razglasitve Bazilike Marije Pomagaj za Slovensko Ma-
rijino narodno svetišče. Ob 16. uri je somaševanje vodil ljubljanski
pomožni škof Anton Jamnik.

Verniki, zbrani na milostnem kraju pri Mariji Pomagaj, in številni Slovenci

v domovini in po svetu so bili prek valov Radia Ognjišče na novoletni dan
povezani v eno občestvo.

Škof Jamnik je v homiliji vse verne nagovoril, naj stopijo do človeka, ki je

osamljen ali v stiski, in se mu posvetijo. Vsi smo namreč poklicani, da v
bližnjih vidimo Božjo podobo, zgled pa nam daje Jezus, ki je znal prisluhniti
sočloveku. Prav Jezus je tisti, ki nam naroča, naj ljubimo bližnjega, čeprav
je danes nemoderno biti zaskrbljen za soljudi. Veliko ljudi je šlo tisti dan

6 I MARIJA 3
 Vprašanje, namenjeno vsem nam, je: »Ali imam od-
prte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opa-
ziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti …?«

Škof Jamnik je ob 20-letnici samostojne države Slo-

venije povedal tudi svojo izkušnjo iz časov tik pred
osamosvojitvijo. S takratnim nadškofom Šuštarjem
sta se večkrat v molitvi za domovino zatekla na
Brezje - k Mariji Pomagaj.

Nadškof Šuštar, ki je tako odločilno prispeval k slo-

venski osamosvojitvi, skupaj z vsemi drugimi škofi,
mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali,
kristjani in vsemi ljudmi dobre volje, je takrat dejal:
zanj niso imeli časa, toda potem pride On, ki ne more
»Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in
mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka
črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine,
je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je
se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu
svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi
in tudi našemu narodu.«
hrupa, ki ga povzroča množica. Ne prepusti se čre-
dniškemu toku, ampak se posveti človeku …
K naši državnosti pa spada tudi to, da imamo svoje
narodno svetišče, je na razglasitveni slovesnosti leta
»Človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je
pred enajstimi leti dejal takratni nadškof dr. Franc
bil v tistemu trenutku Zanj najbolj pomembno bitje,
Rode. In res so Brezje srce Slovenije. Kraj neštetih
zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z
milosti, kamor romamo verni Slovenci. Želimo si, da
dušo in telesom ustavi pri njem …«
ostanejo ali postanejo: kraj prošenj in zahval, upa-
nja in poguma, odprtosti za življenje in vseslovenske
Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso
sprave.
opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na to bedo
življenja, že kar navadili tako, da jih sploh več ne
Rektor Narodnega svetišča, p. Silvin Krajnc se je
vznemirja.
ob koncu svete maše zahvalil škofu za njegov obisk
in tople besede, zbrane pa povabil, naj ob prazniku
Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je naj-
Marije Pomagaj poglobijo vero s triletno pripravo na
bolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba
pomemben jubilej. Leta 2014 bo na Brezjah 200-le-
se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka,
tnica milostne podobe Marije Pomagaj. V prvem letu
tudi ne odlaša, češ, saj je jutri še čas. Jezus se ne
priprave bomo razmišljali in molili ob znamenju križa.
ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre narav-
nost k najbolj temeljnim problemom. – In bolnik mu
takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne to-
liko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka.

MARIJA 3 I 7
ŠKOF
JOŽEF SMEJ
Škofa Jožefa Smeja zaznamujejo sočutno srce, delavnost in
veliko življenjske modrosti. Veliko piše in prevaja, je jeziko-
slovec, poliglot. Čeprav je sila učen in razgledan, pa vendar
skromen in ponižen. Svoje pastoralno delo opravlja s pogu-
mom, ponižnostjo in veseljem. Ob izidu te številke revije je
stopil v 90. leto. Visoka leta mu življenjskega optimizma in
hudomušnosti ne jemljejo, ampak ga plemenitijo. Naš
pogovor začne z molitvijo: »Naj bo vse v Božjo čast
in čast Device Marije. Prosimo za
Božjo pomoč.«

8 I MARIJA 3
- Petra Grimani
Ste velik častilec Matere Božje.
Sv. Janez Bergmans je umrl komaj 22-leten, 13. av-
gusta 1621. Bil je jezuitski novinec in je takole de-
jal: »Odtistihmal, ko sem začel posebej častiti De-
vico Marijo, sem postajal vedno bolj popoln. Če bi
vedel, da kdo bolj časti Devico Marijo kot jaz, bi dal
vse, da bi mogel bolj častiti Devico Marijo.« Vidite,
podobno se je zgodilo tudi z menoj. Pomislite, v 7.
razredu realne gimnazije v Murski Soboti sem začel
vsak dan moliti sveti rožni venec. Stanoval sem pri
starših in sem se vsak dan vozil s kolesom 12 km iz
Bogojine v Mursko Soboto. Nazaj prav tako. Kljub
temu sem pri 17., 18. letih vsak dan molil sveti rožni
venec. Zato lahko rečem s svetnikom: odtistihmal,
ko sem začel posebej častiti Marijo, sem postajal
vedno boljši.
Kako in kdo vas je vzgajal v srčni pobo-
žnosti do Marije?
Doma vsak dan skupno nismo molili rožnega venca.
Pač pa je v mesecu oktobru, ko sem prišel kot mlad
dijak pred 16. letom ves utrujen domov iz Murske
Sobote, moja teta Magdalena, neporočena, skupaj z
nami vsak dan molila rožni venec.
Rožni venec je z nami, otroki včasih, ne prav vsak
dan, molila tudi moja babica po očetovi strani. Doma
je bila iz Bukovnice, župnija Bogojina. Preprosta
žena, ki se je poročila z mojim dedkom, vdovcem.
Seveda sem se kot otrok branil te dolge molitve.
Včasih me je zato malo za ušesa, vendar ko danes
to gledam nazaj, je bilo vse v Božji previdnosti.
Na Marijo Pomagaj vas veže veliko spo-
minov. Kdaj ste se prvič srečali z Marijo
KAJ POMAGA VIDETI
PRAVO POT, ČE PA NE
STOPIMO NANJO?
Pomagaj na Brezjah?
Star sem bil okoli sedem ali osem let. Dve leti starej-
ši brat Ivan Nepomuk je skupaj s sosedovim dečkom
noč pred romanjem na Brezje spal na tleh, samo da bi
se oba pravočasno zbudila in šla peš na vlak v Mursko
Soboto, potem pa na Brezje. Tako romanje je trajalo
od jutra do večera, danes pa se pripelješ z avtom iz
Prekmurja na Brezje v dveh urah. Pravo romanje je
bilo tisto, peš. Takrat sem se prvič srečal z Brezjami.
Brat mi je prinesel domov malo sličico Marije Poma-
gaj z Brezij. Če bi jo danes imel, bi mi bila kot relikvija
v spomin na mojega brata.
V spomin na pokojnega brata?
Zmeraj, ko mislim nanj, mi prihaja na misel tista
pesem: Zabučale gore, ki v zadnji kitici pravi: moja
mlada leta niso užila sveta. Moral je iti na fronto
med drugo svetovno vojno leta 1942. Zadnji dan, ko
se je poslavljal od matere, mu je naredila cvrtje, pa
od žalosti ni mogel jesti.
Iz Rusije je pisal. Ni imel drugega kakor brezovo lu-
bje. Na to je napisal Rodbina Smej, Bogojina. Pečat
na lubju se je glasil CENZURIRANO. Vojaški cenzor
ni znal slovensko, sicer bi brata zaradi teh besed
obdolžili sabotaže. Takole je zapisal: »Draga mama!
Jaz ne streljam Rusov. Jaz streljam zrak. Kajti vojna
je krivična.«
»Morda nas za božič pustijo domov,« je pisal naprej.
Seveda so ga s tem tolažili. Več pisem je pisal ma-
teri in drugim. Nekaj jih je ohranjenih. Nekaj pa jih je
moja sestra iztrgala materi, da ne bi samo jokala, ko
je brala: »Padajo snežinke. Kako je to lepo! Samo, da
ne bi padale svinčene snežinke …«
MARIJA 3 I 9
Še meni je pisal v bogoslovje in sem mu tudi odpisal.
Prenehal pa je pisati leta 1943. Najbrž, tako pravijo,
je umrl za tifusom. Vendar nismo dobili nobenega
sporočila. Doma v Bogojini smo mu v spomin na-
pisali na nagrobnik: Ivan Smej (1920–1943?) SSSR
Voronjež.
Kako naj se učimo hudo preizkušnjo,
smrt bližnjega, sprejeti vdano – kot
Božjo voljo?
Moja mati je večkrat jokala za svojim sinom, mojim
bratom Ivanom. Moja mati se je potožila svoji mate-
ri, Rozaliji, rojeni Šumak. Njen oče bil Martin Šumak,
bratranec prvega slovenskega kardinala dr. Jakoba
Missie. Babica je svojo hčer, mojo mater, tolažila,
kakor zna le mati. Bremena drug drugemu nositi, je
pastoralno geslo tega leta. Med bremeni je dobro-
delnost tudi ta, da tolažimo žalostne. To je duhovno
delo usmiljenja. Vsak trenutek našega življenja in vsi
boleči dogodki so že vnaprej vračunani v Božji pre-
vidnosti. Če vse to vdano sprejmemo, smo lahko po
novi odredbi o odpustkih deležni delnega odpustka.
10 I MARIJA 3
»Vsak poklic je pravzaprav zgodba zase.
Je skrivnost. Bog kliče in mi se mu odzi-
vamo,« pravite. Kakšna je zgodba vaše-
ga duhovnega poklica?
Za posebno Božjo previdnost imam tole: prvi letnik
bogoslovja sem končal tukaj na Visoki bogoslovni
šoli v Mariboru. To si štejem za posebno veliko mi-
lost, da sem kot 18-leten stopil v bogoslovje. Še da-
nes imam pred očmi takratnega profesorja filozofije
dr. Maksimilijana Držečnika, poznejšega maribor-
skega škofa. Bil je profesor filozofije in podravnatelj
bogoslovja. Preden je začel predavati, je v talarju
pokleknil na z oljem impregniran oder in molil. Bil je
velik častilec Marije. Skoraj vsak dan sem ga vide-
val, da je med potjo, ko smo šli iz predavalnice prek
kora semeniške cerkve h kosilu, imel v roki rožni ve-
nec. Za geslo si je izbral Nobiscum Deus et Mater
Eius – Z nami Bog in Njegova Mati.
Potem je prišlo usodno leto 1941. V torek, 1. aprila
1941, nas je ravnatelj bogoslovja dr. Alojzij Osterc
zbral v avli in rekel: »Na vidiku je vojna. Nemci bodo
napadli Jugoslavijo. Dragi moji bogoslovci, pojdite
ZATO LAHKO REČEM S
SVETNIKOM: ODTISTIHMAL,
KO SEM ZAČEL POSEBEJ
ČASTITI MARIJO, SEM
POSTAJAL VEDNO
BOLJŠI.
domov.« Na cvetno nedeljo, 6. aprila, so Nemci vdrli
v Slovenijo. Prekmurci smo imeli to srečo, da smo
lahko nadaljevali študij na Visoki bogoslovni šoli v
Sombotelu. Tam smo imeli izvrstne profesorje.
Pri čaščenju Marije ste v Sombotelu
imeli velikega vzornika.
Dobro se spominjam tamkajšnjih prvih duhovnih
vaj leta 1941. Trajale so teden dni. V nedeljo, 16.
novembra, ob 17.45 je slovesno zazvonil zvonček in
smo se bogoslovci poslovili drug od drugega s po-
ljubom miru, in sicer v slovo za 7 dni. Čeprav smo
še naprej bivali skupaj, vendar v popolnem molku.
Duhovne vaje je vodil pater Marcel Marton (1887–
1966).
Najprej je bil profesor s končano filozofsko fakulte-
to. Poučeval je na gimnaziji. Med prvo svetovno voj-
no je moral na fronto. Leta 1925 je bil star 37 let, ko
je kot profesor, laik potrkal na vrata karmeličanske-
ga samostana v Györu in prosil za sprejem. Magister
novincev je poslušal njegovo izpoved brez besed. Na
koncu je rekel: »Gospod profesor, vrnite se nazaj v
svet in opravljajte svojo profesorsko službo, kajti v
samostan karmeličanov vas ne kliče Bog.« Profesor
je ves dan blodil po mestu Györu ob Donavi. Kakor
izgubljen je ponavljal, Bog me ne kliče, Bog me ne
kliče … Naslednje jutro pa se je vrnil in spet potrkal
na vrata istega samostana ter rekel magistru novin-
cev: »Častiti pater, včeraj ste mi rekli, da me Bog
ne kliče. Jaz pa pravim, da me kliče, imam poklic!«
Pater se mu je nasmehnil in rekel: »Vem, da imate
poklic. Sicer se ne bi bili vrnili.«
Tako je vstopil v karmeličanski red. Pater Marcel je
umrl 29. maja 1966 v Györu na binkoštno nedeljo.
Pogreb je vodil škof Imre Szabó. Povedal je tole: »V
grob polagamo svetnika. Ne zanj, ampak k njemu
moramo moliti.« Leta 1950 se je začel postopek za
razglasitev za blaženega. V njegovem dnevniku so
našli zapisane te besede: »Kaj pomaga videti pravo
pot, če pa ne stopimo nanjo.«
Duhovne vaje, ki jih je vodil p. Marcel
Marton so bile posvečene Božji Materi?
Marijanske duhovne vaje – toliko govorov o Mari-
ji zmore imeti le človek marijanskega Duha. Pater
karmeličan – še danes mi je pred očmi! Njegova
karmeličanska obleka – kakor prerok Elija! Pri nas
ni moškega samostana, imamo pa karmeličanke.
Pater Marcel je imel bel habit kakor prerok Elija – ne
sicer iz velblodje kože, ampak podobno, prepasan s
črnim usnjenim pasom.
V posebno milost si štejem, da sem kot bogoslovec
drugega letnika poslušal duhovne vaje v popolnem
molku. Glavna nit njegovih premišljevanj o Mariji so
bile Kristusove besede: »Če ne postanete kakor otro-
ci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Kako naj posta-
nemo otroci, če smo pa odrasli? Njegov odgovor se je
glasil: »Biti kakor otrok pomeni imeti Marijo za ma-
ter.« FILIUS MATRIS VIRGINIS MARIAE NON PERIBIT,
se pravi: Resnični sin Device Marije se ne bo pogubil.
Resnični sin! Dijak je klečal pred podobo Device Ma-
rije in šepetal: MONSTRA TE ESSE MATREM! (Poka-
ži, da si mi res mati!) In slišal je odgovor: MONSTRA
TE ESSE FILIUM! (Pokaži mi s svojim svetim življe-
njem, da si mi res sin!)
Nadaljevanje pogovora v naslednji
številki.
MARIJA 3 I 11
JASLICE NA
BREZJAH
- p. dr. Leopold Grčar OFM
Pri vsakem obisku Marije Pomagaj na Brezjah nam
milostna podoba govori: »Bog je namreč svet tako
vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi
se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel
večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal
na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po
njem rešil« (Jn 3,16-17).
Tako lažje razumemo besede svetega očeta Bene-
dikta XVI.: »Jaslice nam lahko pomagajo, da razu-
memo skrivnost božiča, ker spregovorijo o ponižno-
sti in usmiljeni dobroti Kristusa, ki je – čeprav je
bil bogat – zaradi nas postal ubog. Njegovo uboštvo
obogati tiste, ki se ga oklenejo, in božič prinese ve-
selje in mir tistim, ki kot pastirji v Betlehemu sprej-
mejo angelove besede: »To vam bo v znamenje, našli
boste Dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). Še
vedno je to znamenje za naš čas, ljudi 21. stoletja.
Drugega božiča ni!«
Pred daritvenim oltarjem smo zazrti v novorojenega
Odrešenika, ob njem pa sta Marija in sv. Jožef, ki
sta se zatekla v zavetje betlehemske votline: »ker v
prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7).
12 I MARIJA 3
Prav v jaslicah pa se nam teologija Božje bližine,
Božjega učlovečenja najgloblje razodeva. »Čeprav je
bil namreč v podobi Boga,« pravi sveti Pavel: »se ni
ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak
je sam sebe izpraznil, tako da je prevzel podobo slu-
žabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6-7).
Vse to z enim samim namenom: biti blizu človeku
in služiti. Po apostolu je to edina prava revolucija
človeškega duha: »Bog si je izbral tisto kar je v očeh
sveta noro, da bi osramotil modre; izbral je to, kar je
v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je
močno« (1 Kor 1,27-31).
Pogled nam naenkrat onemi pred Rovom svete Bar-
bare … Saj ni več globoko pod hribom, ampak se je
dvignil skoraj na površje … Tudi vhod vanj ni več za-
zidan, ampak je skoraj do polovice odsut … Krivično
izključeni se dvigajo in vstajajo, ker se je On za nas
vse rodil, trpel, umrl in vstal ter živi.
Ljudje ustvarjamo okoli sebe visoke zidove moči in
navidezne modrosti, za njimi pa se skriva najbolj
prvobitna krhkost človekovega bivanja. Krhkost je
najbolj resnična resničnost človeka. To krhkost pa je
Jezus Kristus prevzel nase z učlovečenjem; razodeva
pa se nam od jaslic do križa. Z namenom, da bi bil
človeku blizu, se je Bog učlovečil in se rodil v be-
tlehemskem hlevu. Jezus Kristus je teologijo z neba
postavil na zemljo – v jaslice in na križ, med nas in
za nas. Zato, da bi Boga spoznali in ljubili, je dovolj
Stopili smo v svetišče Marije Pomagaj na Brezjah in obstali pred da-
ritvenim oltarjem, ob njem pa so razprostrte jaslice, ki jim letos daje
ton geslo pastoralnega leta krščanske dobrodelnosti in solidarnosti:
»Nosite bremena drug drugemu!«
(Gal 6,2)

MARIJA 3 I 13
odpreti oči, pogledati okoli sebe in v bližnjem prepo-
znati svoje brate in sestre, tudi tiste, ki so krivično
izključeni iz človeške družine.
Teologija, ki veje iz jaslic in križa je poklicana, da
človeku, krhkemu, in svetu, ki je sam krhek, prinaša
besede upanja, besede, ki prebujajo sočutje in ki iz
individualizma kličejo k solidarnosti. Beseda Svetega
pisma je učlovečena, zato mora biti beseda Življenja
beseda, ki živi in je trden temelj medčloveške solidar-
nosti. Jezus Kristus – model krščanske teologije – je
prišel, da bi prinesel življenje. Sleherna izključenost je
zato nedopustna. V spodbujanju k bolj solidarnemu,
bolj človeškemu človeštvu ima teologija posebno,
nenadomestljivo poslanstvo. Opozarja, da ljubezni
človek ne more prilagajati samemu sebi, svojim me-
rilom in volji, ampak da se mora on sam oblikovati v
duhu Ljubezni, ki je višja od njega in poslednja norma
njegovega življenja, Ljubezni, ki veje iz jaslic.
Teologija se nikoli ne sme oddaljiti od bistvenega
spoznanja, da se Bog najprej razodeva po najbolj
14 I MARIJA 3
revnih, kar tako prepričljivo vidimo v jaslicah! On je
prvi, ki nam je z zgledom pokazal kaj pomeni: »Nosi-
te bremena drug drugemu!« (Gal 6,2)
Teologijo so filozofske miselne metode usmerjale k
mišljenju Najvišjega. Jezus pa kaže, da je to Najvišje
treba iskati v Najbližjem in – še več – v Najnižjem!
Za Najnižje – za najbolj krhko – pa razum ostane
slep, če ne išče v ponižnosti. Ponižnost, ki veje iz ja-
slic, je najboljša, najzvestejša prijateljica resnice, ki jo
vodi do najbolj nedotakljivih, do najbolj svetih resnic.
Prihodnost teologije je zato v duhu in resnici, v tem,
da kakor Jezus, ki je prišel na svet v betlehemskem
hlevu, in ki je k sebi poklical najprej pastirje, pozneje
pa »nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega ste-
nja ne ugasnil« (Mt 12,20), pripravlja človekovo srce
na iskanje tistega, kar je med nami ljudmi najbolj
sveto: skupno dobro in solidarnost.
To, od česar ni mogoče misliti nič višjega, kot pra-
vi sv. Anzelm (+1109), ni daleč stran. To je tu, med
nami, globlje od nas, prav tisto, kar nas povezuje,
to je učlovečena Božja ljubezen, ki zre v nas iz oči
Deteta, ki ga je Marija povila in položila v jasli. Na
podobi Marije Pomagaj pa z njim v naročju strmi v
nas. To Dete nas ljubi brez izjeme, brez izključeva-
nja, naše življenje pa mora to Božjo ljubezen narediti
vidno, otipljivo in živo.
Noben rod, noben čas, noben vek v zgodovini človeka
ni in ne bo do konca izpovedal, razložil in izčrpal vse
globine Božje ljubezni, ki je prišla med nas v božični
noči. Bog pa vsakemu rodu in vsakemu posamezniku
daje svobodo in moč, da v skladu s svojo vestjo to
ljubezen, ki se je za nas učlovečila, na novo odkriva,
živi in jo razdaja, ker sta hrepenenje in žeja po ljube-
zni in sreči neusahljiva v srcu slehernega človeka, za
katerega je Bog sam postal človek. V svetu, polnem
razlik in prepadov, je ljubezen most, ki sega preko
ločitev in vse povezuje v eno Božje ljudstvo.
V božični noči je Odrešenik prišel med nas, da bi
odpravil izključenost, ki človeka ruši in ubija tele-
sno in duhovno. Izključenost človeka odtujuje in mu
jemlje dostojanstvo. Izključenost je v najglobljem
nasprotju z Božjo zamislijo o človeku, ki mu novo-
rojeni Odrešenik postaja Pot, Resnica in Življenje na
njegovi poti k sreči. Sreče pa ni brez pravičnih in
solidarnih odnosov. Zato sta boj proti izključenosti
in prizadevanje za solidarnost nadaljevanje prvotne
Božje zamisli o človeku.
Najmočnejše jamstvo pravičnosti in spoštovanja pa
je Jezus Kristus – Bog, ki je ljubezen sama. Jaslice
nam oznanjajo Božjo ljudomilost, Božje prijateljstvo
s človekom. Resničnost in pristnost tega oznanila
pa se potrjujeta v bolj solidarnem in bolj pravičnem
svetu, zato je solidaren svet nujnost, je Božja zapo-
ved, kot pravi sv. Irenej Lyonski (+ok. 202): »Gloria
Dei vivens homo, slava Boga je živi človek.«
Literatura: Pedro Opeka, Izključenost in solidar-
nost, Celjska Mohorjeva družba, 2010.
MARIJA 3 I 15
VESELITE SE!
- Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka
Človek je tako sestavljen, da mora imeti v
življenju veselje. Doživljati mora dovolj veselja in
radosti, vsekakor več kakor puščobe in
grdobe. Telesno, duševno, socialno in duhovno
se bo zdravo razvijal, če je vesel samega sebe,
drugih ljudi, narave, kulture, dela in tehničnih
pripomočkov zanj, učenja …
Če je vesel življenja.
16 I MARIJA 3
V naravi je vedno nekaj lepega. Na vsakem človeku
je nekaj lepega in tudi nekaj dobrega. Vsak trenu-
tek in vsaka situacija, pa naj sta še tako grda in te-
žavna, imata svojo sončno stran. Seveda je povsod
tudi osojna stran – vedno se najde tudi kaj grdega
in slabega. Človek ima svobodo, da usmeri svojo po-
zornost najprej v lepo in dobro ali pa v grdo in slabo.
Če najprej opazi v sebi, v drugih in v stvareh slabo
in grdo, se mu to običajno stopnjuje, tako da kmalu
doživlja samo še slabo in grdo. Svetla stran v njem, v
drugih, v naravi, umetnosti in drugod je na razpolago
človeškim čutom in srcu, da doživljamo veselje. Ko
nad človekom divja nevihta hudega, ko potuje sko-
zi sivino megle ali ko ga stiska pomanjkanje, težko
vidi svetlo stran. Toda zavest, da za hudim, sivino in
pomanjkanjem svetla stran je, čeprav je ne vidimo,
nam pomaga, da upamo in iščemo. Na življenjski
poti od spočetja do smrti nas usmerjata v zdrav ra-
zvoj veselje in upanje.
Da bi doživljali v vsakdanjem življenju dovolj vese-
lja in upanja, potrebujemo druge ljudi. Če se človek
zapira vase, se mu obzorje temni in čedalje bolj ga
mrazi. V našem srcu izvirata veselje in upanja iz so-
žitja z ljudmi, ki se vesele nas, sebe in stvari. Iz od-
prtega dialoga z ljudmi, z naravo in stvarmi izvira
dovolj veselja in upanja za vsakogar. Ko doživljamo
dobro v drugih ljudeh, nam uspeva z njimi tako so-
delovanje, ki ustvarja nekaj novega, dobrega in za
vse koristnega.
Svetopisemska zgodba govori, kako je Bog ustvarjal
svet. Ob koncu vsakega dne poudari, da je gledal,
kar je bilo ustvarjeno in se veselil vsake stvari pose-
bej, človeka pa se je zelo veselil. V pripovedi o Jezu-
sovem krstu v Jordanu spet piše, da je Bog navdu-
šeno spregovoril: Ti si moj ljubljeni sin, vesel sem te!
Vsak človek je najtesneje povezan s svojo družino.
Od spočetja do samostojnosti je najgloblje odvisen
od rodne družine, nato je vse življenje tesno preple-
ten v sožitje z lastno družino, pa še z ožjimi prijate-
lji, delovnimi kolegi, znanci. Koga se bo veselil, če
ne vseh teh! Če se človeka veselijo domači v družini,
prijatelji in sodelavci, se njegova notranja moč ne bo
zamajala.
Veselje in upanje dajeta človekovemu življenju le-
poto in moč.
Marsikdo pa ne usmerja svoje življenjske poti v ve-
selje in upanje nad življenjem, nad drugimi ljudmi,
nad sabo in naravo. Nihče najbrž ni zagrenjen in ki-
sel hote, toda vsak tak človek nevede vodi samega
sebe v megleno deželo omame. Marsikatera družina
ne usmerja svojega sožitja v pristno veselje in zado-
voljstvo. Nobena najbrž tega ne dela vede in hote,
toda njen razvoj gre v čedalje bolj pusto in prazno
sivino, ki jo občasno razburka grmenje in bliskanje
jalovih sporov.
Ker človek potrebuje veselje in upanje, radost in mi-
lino enako kot zrak in kruh, začne ob pomanjkanju
pristnega veselja in pristnega upanja v življenju ali
sožitju iskati umetno radost, umetno veselje, ume-
tno upanje, varljivi trenutni užitek. To so brezštevil-
ne omame, ki škodijo njemu in drugim. Ena od mo-
žnosti za varljivo umetno veselje in umetno upanje
je opijanje z alkoholom.
»Vino daje dobro voljo, a ne daje pamet boljo« (pre-
govor).
Alkohol ima posebno kemično in biološko značil-
nost. Medtem ko v krvi kroži po telesu, »žgečka«
živce v glavi, da se človek počuti prijetno, da v te-
žavah, ki ga tarejo, ne doživlja stiske, da mirno pusti
ob strani zahtevne naloge in dolžnosti, ki ga čakajo,
da »utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi« ali da
mu – to je danes morda najpogosteje – kljub pra-
znoti srca v omamljeni glavi nekaj brenči.
Na podoben način kot alkohol vzbujajo v človekovih
možganih lažno veselje, lažno upanje in navidezno
energijo tudi vse druge omamne snovi (mamila), za-
svojenost z igranjem na srečo ali z virtualnim sve-
tom elektronske tehnologije, zaljubljenost v hrano
ali gnus pred njo (motnje hranjenja), sovraštvo do
MARIJA 3 I 17
ljudi ali bolna navezanost nanje. Vse to so omame.
Posebej hude omame so ideološki fanatizem, pre-
danost denarju in obsedenost z oblastjo. Ko človek
krene v ponavljanje katere od omam, ga ta zasužnji.
Navadi se nanjo in uresniči se pregovor: slaba nava-
da – železna srajca. Človekova zasužnjenost z al-
koholno ali kako drugo omamo je bolezen. Je huda
kronična socialna bolezen, ki telesno, duševno, so-
cialno in duhovno razkraja človeka in njegove bli-
žnje. Te vrste bolezni se imenujejo zasvojenosti.
Omamljenemu človeku njegova pamet ne kaže več,
v katero smer naj pelje svoje življenje, da bo doži-
vljal pristno veselje nad seboj, nad drugimi in sve-
tom, da bo z upanjem zrl v svoje načrte in jih dan za
dnem uresničeval, da bo usmerjal svoje življenje v
pravo smer. Njegova lastna pamet mu išče razloge
in opravičila za omamljanje, njegovi možgani kliče-
jo po novi omami. Čedalje več svoje ustvarjalnosti
vprega v iskanje nove omame, varljivega užitka,
trenutnega dobrega počutja. Zasvojenega človeka
njegova pamet ne sili, da bi ozdravil svojo bolezen,
ampak mu jo prikriva, da se tragično razrašča v nje-
govo škodo in v škodo njegovih najbližjih. Izdajalska
narava alkoholne in drugih omamnih bolezni je tudi
to, da čim bolj napredujejo, tem manj užitka in la-
žnega veselja dajejo človeku. Zapit človek ne pije
18 I MARIJA 3
več za dobro voljo in užitek, ampak si z opijanjem le
še blaži svoje bolečine, žalost, slabo vest in druge
bolezenske stiske.
MARIJA SE JE VESELILA
O Mariji beremo v Svetem pismu, da je v zgodnjem
obdobju svoje nosečnosti šla na drug konec deže-
le pomagat svoji noseči teti Elizabeti. Ko je prišla
k njej, jo je teta pozdravila z izjemnim veseljem in
navdušenjem: Zdrava, Marija … In Marijin odgovor
teti kaže njeno vrhunsko veselje: Moja duša poveli-
čuje Gospoda, moj duh se raduje …
Bog se je veselil in se veseli sveta in nas. Upa v vsa-
kogar in nam zaupa. Marija in njeni bližnji so se ve-
selili drug drugega. Zato je bil Jezus kot človek tako
zdrava osebnost. Tudi na križu je odklonil omamni
napoj, čeprav so mu ga ponudili.
Naša možnost, da se zaščitimo pred vsemi vrstami
omamljanja, je ta: veselimo se drug drugega! Vadi-
mo vsak dan svoje srce, da se bo veselilo in upalo.
Gojimo veselje drug nad drugim, bodimo pozorni na
lepo, sončno stran vsakega od domačih, da se bo
naša družina izognila nesrečni bolezni alkoholizma
in drugih zasvojenosti. Veselimo se vsakega človeka
na svetu, saj smo vsi v čolnu iste skupnosti: istega

kraja, iste župnije, istega naroda, iste države, istega
sveta. Čim bolj se jaz veselim vseh drugih, tem več
je veselja na svetu. Čim bolj upam v vse druge, tem
več bo zaupanja na svetu. In toliko manj varljivega
omamljanja mladih in starejših ljudi.
Kmalu bo štirideset let, kar od blizu doživljam poti
mnogih alkoholikov in njihovih družin iz pekla alkohol-
ne in drugih zasvojenosti. Ko sem jih spoznal, so bili
mnogi od njih telesno, duševno in socialno tako bol-
ni, njihove družine pa tako razrvane, da nisem poznal
ljudi in družin na nižji stopnji. Po treh letih zdravljenja
in človeškega urejanja v skupini so se nekateri od njih
naučili tako zdravo živeti, tako dobro usklajevati svoje
vsakodnevne družinske in druge medčloveške odno-
se, živeti kulturno in duhovno tako poglobljeno, da so
moji vzorniki. Nekateri že več kot trideset let! Ob njih
doživim skrivnostno globino vesele Marijine pesmi ob
pozdravu tete Elizabete: Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne … Ko se vrtijo pred očmi
javnosti prazna životarjenja takih in drugačnih mo-
gočnikov, gredo nekdanji zasvojenci in njihove družine
po življenjski poti pristne radosti, ki me navdušuje in
polni z upanjem. Seveda pa se je še veliko bolje izo-
gniti boleznim omamljanja in zasvojenosti s tem, da
vsak dan usmerjamo življenje in sožitje z bližnjimi v
veselje in upanje.
NISI SAM!
ROMANJE
ALKOHOLIKOV IN
VSEH, KI TRPIJO
ZARADI ALKOHOLA
_
Povezani v molitvi in resnici romajmo
na Brezje v soboto, 12. marca 2011.
V znamenje solidarnosti z vsemi ranjenimi
zaradi alkohola se bomo zatekli k Mariji Po-
magaj. Za alkoholike, družinske člane in dru-
ge ranjene bomo prosili pri sveti maši, ki jo bo
daroval ljubljanski nadškof in metropolit nad-
škof dr. Anton Stres. Naj nam skupna molitev
da moči za trenutke, ko nam je hudo.
Po maši bodo delavnice in pogovor ob ogledu
filma.
Romanje pripravljamo v sodelovanju z akcijo
40 dni brez alkohola.
Nisi sam …
… kajti Marijin ljubeč pogled te varuje in spremlja
na vseh tvojih poteh.
_

MARIJA 3 I 19
ALKOHOL V
BOŽJIH ROKAH?
- Romana Bider resno? Ali je prav, da se fantu zdi najbolj normalno,
da se s prijatelji dobiva ob pivu? V gimnaziji so že
imeli zaplet, ki se je končal z ukori zaradi prinašanja
alkohola v šolske prostore. Nismo mu preveč teži-
li, saj je bil le s sicer simpatičnimi sošolci. Izgleda,
»Kako pa kaj vaš bruc? A je hud žurer?« me je za-
kot da je danes mladim ne le sprejemljivo, ampak
dnjič vprašala znanka. Na hitro sem ji odvrnila, da se
celo moderno biti pijan, pribit, nažgan. Sina sem
mi zdi kar v redu, saj po eni strani ne tiči samo v svo-
vprašala, če bi si upal v svoji družbi piti sok. »Bi,«
ji sobi pred računalnikom, po drugi strani pa z raznih
je odgovoril, »ampak nočem, ker bi izpadel čudak«.
zabav prihaja še kar soliden. Glavno, da nas doma
Normalen si torej le, če piješ?
ne skrbi. Ko denimo ob petkih zvečer center Ljublja-
ne preplavijo trume opitih najstnikov, ko vidim na
Lani poleti smo napeto čakali, kakšen se bo fant vr-
pol oblečene osnovnošolke nazdravljati z litrskimi
nil z maturantskega izleta, z zloglasne grške varian-
steklenicami v rokah, v sobotnih jutrih pa smetarje,
te sedemdnevnega non-stop žuranja. Učitelji so iz
kako pometajo steklovino in čistijo bruhanje s ploč-
previdnosti raje ostali kar doma. Odgovor na moje
nikov, si mislim, hvala Bogu, naš je še kar …
spraševanje, kako je kaj bilo, je bil kratek: »Mati, no-
češ vedeti!« Kljub cenzuri za starše pa je prišlo na
Kaj pa, če ni prav, da nas doma nič ne skrbi? Saj niti
dan, da se je celo njemu zdelo kakšno početje ne-
nismo abstinenti niti ne poznamo vseh pasti, ki jih
znosno. »Punca ima doma fanta, na maturancu pa
skriva alkohol. Morda vse skupaj jemljemo premalo
se pijana obesi okrog vratu prvemu, ki pride mimo!

20 I MARIJA 3
Zjutraj potem joka, kako da ji je za vse žal, zvečer pa
Komentar ob članku
spet jovo na novo.« Podobno problematična se mu
zdi prijateljica, ki je sicer tako kot on zaprisežena »Alkohol v božjih
»metalka«, v opitem stanju pa ji, o groza, »dogaja rokah?«
turbofolk«, pa tudi pri moški družbi ni več izbirčna.
Sama pravi, da ni nič kriva, kriv je alkohol. Na bruco-
Zapis nazorno odstira ključna vprašanja,
vanju na Gospodarskem razstavišču je bilo oktobra
povezana z opijanjem in drugim omamlja-
okrog pet tisoč mladih in menda so bili že ob enaj-
stih zvečer vsi popolnoma pijani. Nič drugače ni bilo njem mladih. Ta pojav v kali uničuje prve
z after-party po maturantskem plesu, pa po koncu ustvarjalne življenjske poganjke. Kot rav-
ulične maturantske četvorke. Zabavati se danes po- nokar diplomirani socialni delavec sem
meni pijančevati. Če je še kje kdo, ki ga alkohol ne usmerjen k rešitvam. V pričujočem besedilu
zanima, na takšnih prireditvah nima kaj iskati. se rešitve kažejo posredno. Ker spadam še
med mlade, se obračam na starše z vpraša-
Prizori s kakšne plesne techno ali rave zabave pa
nji: »Koliko časa boste še nemi opazovalci
sploh delujejo kot demo posnetki sodobnega avtiz-
ma. Telesa delujejo osamljena, čeprav se v množici početja svojih otrok? V čem ste jim zgled, da
prepuščajo oglušujočim ritmom in poleg alkohola še je vredno živeti trezno? Kako jim kažete ve-
raznim drugim substancam. Ljudi ne moti, da se ne selje pri svojem poklicnem in domačem delu,
slišijo, saj se itak ne brigajo drug za drugega. Avti- navdušenje za sožitje z bližnjimi?«
stična družba ima težave s komunikacijo, težave z
socialno interakcijo, težave na področju fleksibilnega
Mladi potrebujejo dobro trezno izkušnjo.
mišljenja. Tipične avtistične poteze so usmerjenost
Potrebujejo ponavljajoče se dobre trezne
vase, nezmožnost prepoznavanja in izražanja lastnih
čustev in potreb, odsotnost socialne in čustvene vza- izkušnje. Le tako se bodo lahko odločili,
jemnosti, odsotnost empatije, težave pri sklepanju čému pripisati vrednost, kaj bodo njihove
prijateljstev, ozki interesi, nesposobnost celovitega vrednote. Jim to omogočamo? Še za čudež
vpogleda v dogajanje, pa avtoagresivno vedenje, mo- je treba prositi in nekaj narediti. Zagotovo
tnje zaznavanja, motnje v koncentraciji, motnje pre- se je iztekel čas za stokanje; nekaj moramo
hranjevanja, motnje spanja, motnje ravnotežja in še
narediti – mladi, starši, stroka, šola, vlada
in še nam običajnih in vseprisotnih težav.
in Cerkev!
Res smo hecna družba. Slovenija je v samem vrhu
po količini popitega alkohola v EU, imamo kakšnih Blaž Švab, 26 let, socialni delavec in
200 tisoč alkoholikov in še okrog 500 tisoč prizade- glasbenik, Inštitut Antona Trstenjaka
tih svojcev in delež tistih, ki so zaradi alkoholizma v
vse hujših težavah, se povečuje. Mi pa prepevamo o
vincu, ki da oživlja žile, razjasnjuje srca in oči, sploh
pa utaplja skrbi in prebuja upanje. Kaj od tega je res?

MARIJA 3 I 21

Morda to o utapljanju. Naša mladina mora očitno
utopiti velikanske količine skrbi. Italijanski filozof
Umberto Galimberti v svoji pretresljivi knjigi z na-
slovom Grozljivi gost: nihilizem in mladi med drugim
piše, da danes v zahodni kulturi nad mladimi ljudmi
izvajamo genocid, saj jih sistematično uničujemo.
Zanje v svetu ni prostora: družine so v razkroju, šole
so nemočne in ravnodušne, služb ni. Mladi so neizo-
braženi, emotivno nepismeni, živijo v komunikacijski
puščavi. Za današnjo mladino prihodnost ni obljuba,
ampak grožnja. »Če svet ne deluje, se bom zapil in
zadel.« Beg v alkoholno in vsakršno omamo je beg
pred plehkostjo življenja, ki jim ga ponujamo odrasli.
Takemu življenju se mladi raje odpovedujejo, saj no-
čejo gledati njegovega nesmisla. Tako drvi v propad
celotna družba, saj zanemarja moč in ekspanzivnost
mladosti.
Kazalec, ki smo ga sprva nameravali uperiti le v opi-
janjajočo se mladino, se zdaj obrača nazaj k nam in
kaže, da smo v dveh dejanjih iste drame, v rokah Do-
brega dramaturga. »Bog se rojeva kot jaz sam,« trdi
Mojster Eckhart, sv. Avguštin pa dodaja: »Bog me je
rodil brez mene, ne more pa me brez mene odrešiti.«
Bog ne more vstopiti neposredno v naše spoznanje,
ampak iz vseh doživljajev, iz vseh mogočih stisk in
vseh radosti ustvarja naše napete življenjske drame.
Vsakemu svojo in hkrati vsem skupno. Pri izkušanju
osupljive Božje dramaturgije pa nam odprtost in mir
prinaša le Marijin »Zgôdi se!«
22 I MARIJA 3
PEKEL
OMAME
- Jože Dežman
»Molimo za zdravo pamet,« so napisali na ene-
ga od spomenikov žrtvam prve svetovne voj-
ne. Milost zdrave pameti je podobno kot pri
preprečevanju nasilja potrebna tako za trezno
življenje kot tudi za ozdravitev od alkoholne
ali druge zasvojenosti. Pred Marijo Pomagaj na
Brezje prihajajo mnogi, zlasti nesrečne žene
in otroci, s prošnjo za streznitev, za »zasto-
pnost« - za to, da bi se bolje razumeli.
Soočenje z zlom omame in sprejetje lastne
vpletenosti vanj je zapleteno, vendar brez ko-
raka čez prag priznanja in kesanja ni rešitve.
Alkoholik, zasvojenec, ki sebi in drugim prizna
svojo bolezen; družina, ki se odloči, da bo pro-
sila za pomoč. To so veliki koraki k soočenju s
krizo.
Stiska zasvojenca in njegovih najbližjih ne
more biti razrešena po bližnjicah. Kakor so dol-
go tonili v krizo, obolelost duše, telesa, odno-
sov, prav tako je dolga tudi pot okrevanja in
spremembe. Pri takem obratu pomaga prošnja
za pomoč, za milost, pomaga ponižnost, pa
tudi dejavno upanje in pričakovanje.
Tako romanje za duhovno okrepitev, za (po)
moč pri spremembi, za ozdravitev so opravili
že mnogi pred nami:
Tisočera Ti hvala za vso pomoč v naši družini. Naš
oče ne hodi več pijan ter bolan. Tisočera Ti hvala.
Mati in 5 otrok.
31. avgusta 1958
_

O Marija, usliši moje težave in usmili se me in od-
vrzi pijanca stran od mene in obvaruj mi otroke;
prosim te še enkrat, usmili se me.
4. septembra 1960
_
Marija, prosim te, če mi pomagaš pri učenju in
zdravju, pa da atek ne bi bil pjanc.
8. maja 1966
_ _
Marija, prosim te, Marija, da bi mojega očeta od-
vrnila od pijače, alkohola in kajenja.
12. junija 1983
_
Marija, pomagaj ti nam, da bo bolje pri nas, da se
me sin spreobrne od vsega alkohola in družbe.
Marija, pomagaj nam.
19. avgusta 1984

Marija, prišla sem, da bi te prosila - izpolni mi Marija, prosim Te, pomagaj mi pri spreobrnitvi za-
prosim nekaj mojih največjih želja, od katere pa radi pijače - mojega moža, pomagaj mi za zdravje
je vsekakor najbolj goreča ta, da bi se vrnil F. ali tvoje družine - posebno mlajšega sina ter da bi mi
da bi se vsaj razjasnila njegova usoda, prav tako ostali zdravi starši.
pa te prosim, pomagaj očetu, da bi postal zopet 28. januarja 1989
človek, katerega gospodar ne bi bil alkohol. _
27. aprila 1971
_ O Marija, pomagaj mamici, da bi se rešila glavo-
bolov, in očetu, da bi nehal piti.
O Marija! 8. septembra 1990
Prosim te, da mi čuvaš starše in brata, kakor tudi _
vse sestre. Obenem te prosim še za mojo malen-
kost, da me obvaruješ takšnega življenja, kod Marija Pomagaj! Prosim Te za zdravje, srečo, pra-
sem ga imel do sedaj. Želim si, da nikoli več ne bi vo pamet, mir Božji meni in moji celi družini. Za
pil in se potikal po svetu ter v zaporih, kod se mi ohranitev vire pri otrocih in Božjega blagoslova
je to dogajalo do sedaj, ter da bi imel večjo voljo ter ozdravitev moža od alkoholizma.
do dela. 16. septembra 1994
Velika ti hvala, o Marija! _
29. julija 1972
_ Marija, daj mi moč, prosi za ozdravitev od al-
kohola mojega moža.
Prosim, Marija, osliši prošnjo, da ne bo sin piv in 19. oktobra 1994
vedel, da ima mesec 30 dni. _
14. junija 1981
_ ... Pomagaj, prosim, da se bo M. - brat spreobrnil,
da ne bo videl smisla v pijači.
6. septembra 1995
_

MARIJA 3 I 23
 SOLIDARNOST V
ZGODOVINI CERKVE,
POSEBEJ
FRANČIŠKOVIH
BRATOV
Frančiškova osebna odločitev za uboštvo je
prerasla v uboštveno gibanje, saj so se mu
kmalu pridružili fantje in možje iz Assisija in
okolice. Zavzemal se je za majhne (minores),
iskal poti sprave med sprtimi, se boril za
pravice tlačanov, nemeščanov, tujcev.
Z ustanovitvijo tretjega reda, ki je bil na-
menjen v svetu živečim ljudem, je močno
posegel v odnose med mestnimi državami.
- p. Silvin Krajnc
24 I MARIJA 3
Kot potujoči pridigar je Frančišek oznanjal ljubezen
do sočloveka in ljudem odločno povedal, da so be-
sede premalo. Potrebna so dejanja. Čeprav je bil sin
bogatega trgovca, se je po vzoru Jezusa, ki so mu bili
blizu bolniki, reveži, tujci, grešniki in cestninarji, po-
stavil na stran izkoriščanih, brezpravnih in zatiranih
(minores – manjši) in svoj red imenoval Red manjših
bratov. Zelo si je prizadeval za spravo med sprtimi,
osvoboditev zaprtih vojščakov in sodelovanje med
maiores in minores. Sodeloval je pri oblikovanju li-
stine svoboščin za mesto Assisi, v kateri je nekaj
zelo socialnih določil: meščanom, ki so bili tlačani,
se ob plačilu simbolične odkupnine podari svoboda;
prebivalci iz okolice mesta imajo enake pravice kot
meščani; tujci, ki se mudijo v mestu, so zaščiteni.
Če prestavimo vsebino listine v današnji čas, bi lah-
ko rekli, da se bori za ista načela, kot se borimo da-
nes: zoper tajno diplomacijo, za socialno pravičnost,
zoper korupcijo, za enakost pred zakonom.
Frančišek se je zavedal, da je celotno stvarstvo last
vseh ljudi, zato je za svoje brate zahteval popolno
»brezlastninstvo«: »Bratje naj si ničesar ne prilasti-
jo, ne hiše ne kraja ne kake druge reči. Kakor tujci in
popotniki naj na tem svetu v uboštvu in ponižnosti
Gospodu služijo« (2. Frančiškovo vodilo 6,2). Opazil
je, da tudi v samostanih s kolektivno lastnino ni vse
pošteno urejeno. Samostansko bogastvo je bilo po-
gosto spotika za ljudi in razlog osovraženosti Cerkve
s strani oporečnikov (Albižanov, Katarov). Spoznal
je, da se lahko zlorabi tako osebna kot kolektivna
lastnina, zato je odločil, da njegovi bratje ne bodo
imeli nobene lastnine. Vse jim je dano le v ponižno
uporabo.
Frančišek je spoznal, da je socialno vprašanje go-
spodarsko vprašanje, poleg tega pa tudi nravno in
versko. Dobro se je zavedal, da je potrebna socialna
zakonodaja, še bolj pa je vedel, da je človeku delo
potrebno za njegovo srečo in zadovoljstvo. Svojim
bratom nalaga delo kot dolžnost: »Bratje naj delajo
zvesto in predano. Delajo naj tako, da se bodo ogi-
bali lenobe, ki je sovražnica duše,vendar pa da ne
bodo ugašali tistega duha svete molitve in pobožno-
sti, ki mu morajo služiti vse časne stvari« (2. Franči-
škovo vodilo 5,2–3).
Frančišek je vedel, da je človek tem srečnejši, čim
manj potreb ima. Kljub temu, da si je izbral popolno
uboštvo brez osebne in skupne lastnine, pa bogatih
ljudi ni obsojal, kaj šele da bi jih sovražil. Ni hotel
razrednega boja, ki bi temeljil na principu sovraštva,
zato je tem bolj poudarjal moč ljubezni. Zato svoje
brate opominja: »Svarim in opominjam jih, naj ne za-
ničujejo in ne sodijo ljudi, ki jih bodo videli oblečene
v mehka in pisana oblačila, in kako uživajo izbrane
jedi in pijače; rajši naj vsak sam sebe sodi in prezira«
(2. Frančiškovo vodilo 2,18).
MARIJA 3 I 25

Tako je Frančišek s svojim načinom življenja učil
uboge, da uboštvo samo na sebi ni nesreča ali pre-
kletstvo, kakor bogastvo še ni sreča, ampak je prava
sreča odvisna od tega, da človek čim manj potrebu-
je. Bogate je poučeval, da jim bogastvo ni dano za
razkošno življenje, ampak so dolžni deliti ga z ubo-
gimi. Temeljni kamen Frančiškove socialne etike je
v spoznanju: Stvari naj služijo človeku in ne človek
stvarem.
Sveti Frančišek je bil miroljuben, spravljen celo z
naravo. Sonce je imenoval brata, luno sestro. Kako
šele je želel, da bi bili vsi ljudje bratje in sestre med
seboj. Bratom naroča: »Kjerkoli bratje so in pride-
26 I MARIJA 3
jo skupaj, naj bodo domači med seboj. Brez strahu
naj drug drugemu razodevajo svoje potrebe. Zakaj
če mati hrani in ljubi svojega telesnega sina, koliko
bolj mora vsakdo ljubiti in hraniti svojega duhovnega
brata« (2. Frančiškovo vodilo 6,8–9). Prizadeval si je
za mir med bogatimi in revnimi. Največ pa je naredil
za mir s tem, ko je ustanovil tretji red za ljudi, ki
živijo v svetu. Zahteval je, da ne nosijo orožja in ne
prisegajo. Tretji red je postal mirovno združenje.
Temeljni socialni problemi s
frančiškanskega vidika
Frančiškovi bratje so iskali model, kako bi lahko re-
ševali socialne stiske na frančiškanski način. Zani-
malo jih je vprašanje razmerja med blagostanjem in
moralo. Zavedali so se, da se v materialni stiski lju-
dje večkrat zatekajo tudi k nepoštenosti, včasih celo
zdrsnejo v kriminal. Kako jim pomagati? Kakšne cilje
moramo imeti pred očmi?
V preteklih dveh stoletjih smo se soočili s socializ-
mom, ki poudarja, da morajo biti materialne dobrine
na voljo vsem ljudem. Vendar je ta rešitev enostran-
ska, ker ne upošteva človekovih duhovnih potreb.
Socialna revolucija, ki jo je propagiral in izvajal ko-
munizem, tudi ni bila uspešna. V revoluciji so trpeli
tudi nedolžni. Trajne rešitve ni prinesla, saj ni bila
zmožna rešiti problema vzgoje k skromnosti, soli-
darnosti, samoomejevanja. Sadovi revolucije so se
v obdobju ene generacije zmaličili. Oblast in denar
imata tak vpliv na človeško srce, da prejšnjega zati-
ralca spremenita v novega samodržca, ki nujno pov-
zroči spet nov upor.

Priznati pa moramo, da je enostransko tudi pou-
darjanje plačila v nebesih in velikega zasluženja, ki
si ga človek pridobi s trpljenjem, ki ga potrpežljivo
prenaša. To sporočilo zanemarja človekove telesne
potrebe.
Kakšno rešitev lahko ponudimo katoličani? Sicer
nepopolno, pa vendar zadovoljivo je to povedano v
Knjigi pregovorov: »Ne dajaj mi ne revščine ne bo-
gastva, dodeljuj mi moj kos kruha, da te presit ne
zatajim in ne rečem: »Kdo je Gospod?« ali da obu-
božan ne kradem in ne skrunim Božjega imena«
(Prg 30,8–9). Evangelij pa nam pokaže naše naloge
predvsem takrat, ko govori o Jezusovih pomnožitvah
kruha. Najlažje bi se človek zatekel k izgovoru, da ne
zna delati čudežev in bi ostal nedejaven. Poudarek
v evangeljskih odlomkih pa ni na čudežu, ampak na
nauku, da ni dovolj oznanjati potrpljenja, pri tem pa
križem rok čakati, kdaj bo kdo nas in druge nasitil,
ampak naša dolžnost je, da delamo tako, da bodo
tudi telesne potrebe človeka zadovoljene. Tako so
razumevali Jezusov nauk sv. Frančišek in mnogi dru-
gi in tako ga moramo razumevati tudi mi.
Tesni stik med materialnim blagostanjem in moral-
nim življenjem človeka ima svojo podlago v neločlji-
vi povezanosti duše s telesom. V človeku je močna
želja po materialnem blagostanju, zato mora krotiti
poželjivost in razvijati samopremagovanje. Potreb-
na je skromnost in zadovoljnost z malim, potrebno
pa tudi tisto malo, da lahko človek zadovoljno živi.
Vzgoja naj pomaga odpirati oči za potrebe sočloveka
in prebuja socialni čut, ki je istoveten s krščansko
ljubeznijo in s pravim Kristusovim duhom.
DUŠA, LE
POJDI Z
MANO!
KRIŽEV POT
OD ZNAMENJA NA
POSAVCU PROTI
BREZJAM
V želji, da bi oživeli stare romarske poti,
in v pripravi na jubilejno leto 2014 vas v
postnem času vabimo h križevemu potu.
Po romarski poti s Posavca do Brezij
bomo hodili od postaje do postaje, nosili
križ in premišljevali velike trenutke člo-
veškega odrešenja.
Prav lepo vas vabimo, da se nam pridru-
žite v molitvi križevega pota, ki bo vsako
postno nedeljo – 13., 20. in 27. marca ter
3., 10. in 17. aprila 2011.
Križev pot se začne ob 14.30 na Posav-
cu, od tam pa po stari romarski poti proti
Brezjam, kjer bo ob 16. uri sveta maša.
Duša, le pojdi z mano …
… saj te Jezus ob poglabljanju o zave-
sti trpljenja odrešuje in lajša mojo, tvojo
bolečino.
MARIJA 3 I 27
MREŽA SLOVENSKIH
MARIJINIH SVETIŠČ:
SVETA GORA
- Matjaž Geršič
Besede takratnega papeža, ki jih je zapisal leta 1989
ob praznovanju 450-letnice Marijinega prikaza na
Skalnici nad Solkanom, nagovarjajo tako verujoče
kot tudi neverujoče in vse skupaj navdajajo z upa-
njem, da je mir in sožitje možno skleniti tudi preko
meja; tako mednarodnih kot medosebnih, ki danda-
našnji večkrat predstavljajo nepremostljivo oviro.
Slovenski človek, čigar narod je izročen Božji Materi
Mariji, si je v koprski škofiji za glavno romarsko sre-
dišče izbral baziliko Marijinega Vnebovzetja na Sveti
gori. Čemu ravno ta kraj na vzpetini nad dolino reke
Soče, od koder se nam odpira pogled od Triglava do
Jadrana, od Furlanije do Trnovskega gozda?
28 I MARIJA 3
Leta 1539 se je med ljudmi razširil glas o prikaza-
nju Božje Matere Marije. Tretjo soboto po prazniku
prihoda Svetega Duha je deklica Urška Ferligoj iz
bližnje vasi Grgar pasla ovčice. Ker so se ovce razbe-
žale, je deklica, boječ, da bi se ji katera od ovac ne
izgubila, stekla za njimi. Ko je prišla na vrh Skalnice,
je od začudenja okamnela, klecnila so ji kolena in
zagledala je čudovit prizor. Na bleščečem oblaku je
stala prelepa gospa z otrokom v naročju. Presene-
čena je zaslišala odločen, a mil glas, rekoč: »Povej
ljudstvu, naj mi na tem mestu sezida hišo in me pro-
si milosti.«
Se je Marija prikazala v tem času zgolj slučajno?
Verjetno ne. To je bil namreč čas hudih preizkušenj.
To je bil čas, ko so z Balkana proti severu prodirali
Turki, razširila so se številna ljudska verska gibanja,
svojo pot si je utirala ideja reformacije. Ljudstvo je v
teh razmerah potrebovalo jasen znak za pravo pot.

Od leta 1539 do danes pa je bilo poslanstvo varuhov
svetišča na Sveti gori, nekdanji Skalnici, mnogokrat
ovirano in oteževano. A ne pozabimo: »Če Gospod
zida hišo in varuje mesto, ni zaman ne trud zidarjev
ne bedenje stražarjev.«
Že na samem začetku oblast ni bila navdušena
nad idejami pastirice Urške, da bi se na tem mestu
gradila cerkev. Prepričana, da gre za laži in preva-
re, oblast Urško trikrat zapre v ječo, od koder je po
pripovedovanjih čudežno rešena. Ljudska zahteva in
močna vera pa sta naredili svoje. Oblasti v Gorici so
popustile in dovolile zidavo svetišča. Ali je na tem
mestu stala cerkev že prej, ni jasno. Dovoljenje za
zidavo cerkve je dal tudi oglejski patriarh. Zidava se
je začela leta 1541 in trajala do avgusta 1544, ko je
bila cerkev posvečena. A nasprotnikov tudi po kon-
čani gradnji ni manjkalo. Kranjski deželni stanovi so
nasprotovali gradnji, rekoč, da so pričevanja o oz-
dravljenjih laži in zavajanja, zato so romanja tja pre-
povedala. Veliki nasprotniki so bili tudi protestanti.
Ko je bila cerkev posvečena, je oglejski patriarh
Marino Grimani novemu svetišču podaril podobo
Matere Božje z Detetom, pred večerno pokrajino s
»Sveta Gora ima svojevrsten pomen
zaradi svoje zgodovine in položaja ob meji med
dvema narodoma kot podoba in živ
spomin na vrednote miru in bratstva.
Vse, ki prihajajo na ta častitljiv kraj molitve, naj
utrjujejo vezi ljubezni in prijateljstva, kot je želel
Kristus za tiste, ki so bratje v isti veri in v istem
Gospodovem telesu.«
- papež Janez Pavel II.
prerokom Izaijem ter Janezom Krstnikom ob stra-
neh. Podoba je beneško delo, slikarja Jakoba Palme
starejšega.
Leta 1786 so se ponovno pojavile težave. Reforme
Jožefa II. na cerkvenem področju so povzročile uki-
nitev romarskih poti. Frančiškani, varuhi svetišča, so
morali Sveto goro zapustiti, premoženje pa so jim
odtujili. A to ni trajalo dolgo. Že leta 1793 so sveti-
šče obnovili in je zopet zaživelo.
MARIJA 3 I 29
 O FATIMI
»Spominski dan Marijinih prikazovanj v Fatimi trem
otrokom vsakega trinajstega v mesecu (od maja do

MREŽA oktobra 1917) liturgično še ni dobil takega poudarka

kot prikazovanja v Lurdu (11. februar) ali starejša v
mehiški Guadalupi (12. december). Povabilo Marije,
EVROPSKIH naj se svet, posebej Rusija, posveti njenemu brez-
madežnemu Srcu, pa je dalo nov poudarek starejšim

MARIJINIH oblikam te pobožnosti in tudi posebnemu liturgič-

nemu praznovanju. Romarji z vsega sveta prihajajo v

SVETIŠČ:
Fatimo zlasti po Marijinem letu 1954. Leta 1967 je bil
tam papež Pavel VI., leta 1982 pa se je prišel zahvalit

FATIMA
Mariji tudi Janez Pavel II., ker je preživel atentat, ki
je bil izvršen nanj na trgu sv. Petra v Rimu 13. maja
1981. V zadnjih letih potuje kip Fatimske Marije po
raznih deželah, tudi po Sloveniji. Dne 13. maja 2000
je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil za blažena
otroka Frančiška in Jacinto Marto. Godujeta skupaj,
20. februarja. Fatimski Mariji sta v Sloveniji posvečeni
dve cerkvi« (Leto svetnikov, 2001).

- Petra Grimani »Fatima je največji verski dogodek prve polovice 20.

stoletja, prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem, v snov
ujetem svetu.« (Paul Claudel)

30 I MARIJA 3
FATIMA DANES
Maja lani je papež Benedikt XVI. obiskal Fatimo. Po-
vod za obisk je bila 10. obletnica beatifikacije Jacin-
te in Frančiška, dveh od treh otrok, ki se jim je leta
1917 v Fatimi prikazala Devica Marija. Papež je po-
sodobil fatimsko sporočilo, saj je izpostavil njegovo
trajnost. »Preroško poslanstvo Fatime se ni konča-
lo,« je med drugim izpostavil sveti oče in dodal, da
je v Fatimi oživel tisti Božji načrt, ki človeštvu že od
začetkov zastavlja vprašanje: »Kje je tvoj brat Abel?
Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.«
»Bog išče pravične, da bi odrešil človeštvo, in enako
je storil v Fatimi, ko je Marija leta 1917 tri pastirčke
vprašala, ali hočejo sprejeti trpljenje, ki jim ga bo
poslal Bog, ter ga prenašati v zadoščenje za grehe
in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov,« so bile
papeževe besede. Portugalce, zbralo se je preko pol
milijona vernikov, je opomnil, naj znova odkrijejo
svoje krščanske korenine.
MARIJINA
PRIKAZOVANJA
Kako nas nagovarja razodetje? Kako nam (lahko)
pomaga živeti? Pomaga nam razumevati znamenja
časa in nanje v veri pravilno odgovarjati. Apostol Pa-
vel v najstarejšem Pismu pravi: »Duha ne ugašajte.
Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je do-
bro, obdržite.«
POGLED V NEBO
Trije fatimski otroci so svoj pogled uprli v nebeško
domovino. Kakšna so bila njihova dejanja ljubezni?
Z velikimi žrtvami so reševali grešnike, da bi jih ob-
varovali strahot, ki so jih uzrli med videnjem strašne
usode pekla. Prek malih vidcev Božja Mati spodbu-
ja tudi nas. Fatimska Marija nas opozarja, da smo v
svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na svoj
večni cilj. Njeno sporočilo »Moje Brezmadežno srce
bo slavilo zmago!« pa nas spodbuja, da bomo k temu
pripomogli s svojo molitvijo, žrtvijo in zvestobo veri
v Kristusa. Vsi smo namreč poklicani k svetosti. Trije
ubogi pastirčki so stopili na pot, prisrčno povezani z
Jezusom in Marijo, pa tudi navezani drug na druge-
ga in polni junaških kreposti. Naj bo to spodbuda k
ljubezni do Boga in do človeka. Če zmore preprost
pastirček, je tudi v moji moči. Stopiva na pot!
MARIJA 3 I 31
 JANEZ
PAVEL II.
Ko papež obišče kakšno deželo, to stori zato, da
bi lahko izpolnil Jezusovo naročilo, ki ga je dal
prvemu papežu, apostolu Petru. Naročil mu je:
»Utŕdi svoje brate« (Lk 22,32). Zato odhaja pa-
pež na potovanja, da bi se srečal s kristjani in jih
utrdil v veri.

Papež Janez Pavel II. je v Sloveniji to storil že na

_ največjo dediščino, molitev. Najprej nam je da-
Vsako soboto se po večerni maši (maša je
do vključno 26. marca ob 18. uri, po tem
datumu pa ob 19. uri) zberemo v kapeli Ma-
rije Pomagaj in izpostavimo Najsvetejše.
Nekoliko več kot pol ure molimo v tišini in
medtem pišemo prošnje, Bogu po Mariji.
Ob koncu tihe molitve jih položimo na oltar
kot svojo življenjsko daritev.
začetku svojega potovanja. Slovencem podaril
roval tiho molitev, ko je molil pred Najsvetejšim
in podobo Marije Pomagaj, nato je podaril biserni
rožni venec, nazadnje pa, kot bi vsakemu Slo-
vencu zapisal v srce najkrajšo slovensko molitev:
»Marija, Pomagaj!«
Ta velik mož in prijatelj Slovencev bo 1. maja 2011
razglašen za blaženega. V reviji Marija prinašamo
nekaj spominov z njegovega obiska na Brezjah.

Doslej smo molili za to, da bi zaživeli sa-

dove evharističnega kongresa 2010. Od
sedaj naprej pa bomo molili, da bi se dobro
duhovno pripravili na 200-letnico podobe
Marije Pomagaj.

Do prvega maja pa bomo temu namenu do-

dali še dva. Prvi bo ta, da bi se dobro duhov-
no pripravili na beatifikacijo Janeza Pavla
II., v drugem namenu pa bomo priporočili
Bogu in Mariji Pomagaj vso slovensko Cer-
kev, da bi se spreobračala in po evangeliju
živela pravično.

_
32 I MARIJA 3
Sv. oče Janez Pavel II.
prihaja na Brezje!
Sonce je močno osvetlilo pročelje bazilike Marije
Pomagaj na Brezjah. Velika vhodna vrata so odprta,
sonce razsvetli ves prostor do glavnega oltarja, ki
žari v okrasju. Dva nova, velika klečalnika sta pri-
pravljena, da bo nanju pokleknil namestnik Jezusa
Kristusa na zemlji, slovanski papež Janez Pavel II.,
da kleče počasti Odrešenika v presveti Evharistiji in
Marijo Pomagaj, Kraljico Slovencev!

Zvonovi oznanjajo, da prihaja … Visoki gostje in

samostanska družina smo zbrani pred vhodom, da
pozdravimo Svetega Očeta. Ne daleč od vhoda se je
ustavil avto, v katerem je bil papež. Nekdo mu je že
odprl vrata in mu pomagal, da je izstopil. Pretresen
sem bil, ko sem videl, s kakšnim trudom je stopil iz
avta in šel proti vhodu. Potem je pozdravil vse, ki so
bili zbrani, vsakemu je dal roko, nato se je obrnil in
pomahal še tistim, ki so ga pozdravljali pod drevesi
pred parkom.
Ko sem smel seči v njegovo roko in sem mu povedal
svoje ime, je rekel: »A, Leopold Mandić!« Ta odgovor
mi pomeni, da so Brezje z Marijo Pomagaj izbrani,
milostni kraj sprave, kjer Božje usmiljenje deli v ti-
hoti spovednice vstajenjski dar odpuščanja in miru.
Po tem daru hrepene ljudje, ki prihajajo k Tolažnici
Mariji Pomagaj … Hvala Ti, sveti oče!
Na klečalniku se je zahvaljeval s pogledom, uprtim
v tabernakelj. Potem je vstal in se obrnil h kape-
li Marije Pomagaj. Pred njeno milostno podobo je
obraz naslonil v dlani in dolgo molil … Nato se je
zazrl v Marijo Pomagaj, stopil naprej in na oltar, pred
tabernakelj položil dragocen etui z rožnim vencem,
okrašenim z njegovim križem in grbom.
Rožni venec svetega očeta Janeza Pavla II., podarjen
Mariji Pomagaj, Kraljici Slovencev v njenem Naro-
dnem svetišču na Brezjah! Ta rožni venec mi govori:
»Molitev rožnega venca je povzetek vsega Evangeli-
ja!« In jagode: »Bodite povezani med seboj, kakor so
te jagode na svetem rožnem vencu!«

Ko je vsem dal roko, je prestopil prag svetišča, sto- p. Leopold Grčar OFM
pal proti glavnemu oltarju, s kora se je med tem že
oglasila pozdravna pesem.
MARIJA 3 I 33
 godoskop
SVETA MONIKA
(332?–387)
Okoliščine življenja bi sv. Moniko lahko spremenile v
tarnajočo ženo, zagrenjeno snaho in obupano mater,
vendar ni podlegla tem skušnjavam. Čeprav je bila
kristjanka, so jo starši dali v zakon poganu Patriciju,
ki je živel v njenem domačem kraju Tagaste v severni
Afriki. Patricij je imel tudi nekaj lepih lastnosti, ven-
dar je bil precej nasilen in je živel razuzdano. Monika
je morala potrpeti v gospodinjstvu s taščo, ki je bila
zelo prepirljiva. Oba – jezljivega moža in tarnajočo
taščo – so njene molitve in svetel zgled spreobrnile
v krščanstvo. Mož Patricij je umrl leto zatem, ko so
ga krstili.

Najstarejši Monikin sin Avguštin je najbolj znan. Ko

mu je umrl oče, je bil star 17 let in je v Kartagini
študiral retoriko. Moniko je pretreslo, ko je izvedela,
da je njen sin sprejel manihejstvo in živel nemoralno.
Nekaj časa mu je zato celo prepovedala, da bi jedel
ali spal v domači hiši. Trpela je in molila, da bi se sin
vrnil na pravo pot. Potem ji je neki škof dejal: »Pojdi
v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« To so
bile tolažilne besede. Od takrat dalje je ostala ob
sinu, v postu in molitvi zanj. Pravzaprav je bila veliko
bolj ob njem, kot bi si Avguštin želel.

Ko je bil Avguštin star 29 let, se je odločil, da odide

v Rim poučevat retoriko. Monika je hotela iti z njim,
saj jo je skrbelo za sina. Zvečer ji je rekel, da gre v
pristanišče, da se poslovi od prijatelja. V resnici pa

34 I MARIJA 3

je odplul v Rim. Moniki je to zlomilo srce, vendar je
kljub temu odšla za njim v Rim. Ko je pripotovala
tja, je izvedela, da je odšel naprej v Milano. Čeprav
je težko potovala, mu je sledila v Milano. V Milanu
je na Avguština močno vplival škof sv. Ambrož, ki je
postal Monikin duhovni voditelj.
Ko se je Monika preselila iz Severne Afrike v Mi-
lano, je ugotovila, da so ji nekatere verske prakse
nove, drugih ustaljenih, tudi sobotnega bogoslužja,
pa tam niso poznali. Sv. Ambroža je vprašala, ka-
tere navade naj upošteva. Njegov znani odgovor se
je glasil: »Ko sem tu, ne obhajam sobot, ko sem v
Rimu, pa jih obhajam. Tudi ti tako delaj – upoštevaj
lokalne navade in red cerkve v tistem kraju, kjer si.«
Sprejela je njegove nasvete in se odrekla nekaterim
navadam, ki so postale njena druga narava. Monika
je postala vodja pobožnih žensk v Milanu, kot je bila
prej v Tagastu.
Monika je še naprej molila za sina tudi v njegovih
letih poučevanja. Ob veliki noči, leta 387, je sv. Am-
brož krstil Avguština in nekaj njegovih prijateljev.
Kmalu zatem je njegova stranka odšla v Afriko. Če-
prav nihče drug tega ni vedel, je bilo Moniki jasno,
da se njeno življenje izteka. Avguštinu je ob odhodu
rekla: »Nič na tem svetu me ne osrečuje. Le eno je
bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin,
videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.«
Danes, med brskanjem po internetu, ob nakupova-
nju prek spleta in takojšnjih posojilih, skoraj nima-
mo potrpljenja za stvari, ki nam vzamejo več časa.
Prav tako pričakujemo ali kar zahtevamo takojšen
odgovor na svoje prošnje. Monika pa je vzornica po-
trpežljivosti. Dolga leta molitve, skupaj z močnim in
trdnim značajem so privedli k spreobrnjenju vroče-
krvnega moža, zamerljive tašče in bistrega, a neu-
krotljivega sina.
Sveta Monika
je zavetnica alkoholikov,
poročenih žena in mater,
goduje 27. avgusta.
Drugi svetnik, h kateremu se priporočamo v boju
proti alkoholizmu, pa je bl. Matt Talbot (1856 –
1925). Matt se je rodil v Dublinu, kjer je njegov oče
delal na pomolih in je s težavo preživljal svojo druži-
no. Po nekaj letih šolanja je Matt delal kot posrednik
za trgovce alkoholnih pijač; takrat je pil pretirano.
15 let – ko je bil skoraj 30 – je bil Matt aktivni al-
koholik.
Nekega dne se je zaobljubil za tri mesece, da bo šel
k spovedi in vsak dan obiskoval sveto mašo. Prvih
sedem let je bilo zanj najtežjih. Z veliko muko se je
izogibal mest, kjer je prej popival. Obenem si je pri-
zadeval, da je poplačal ljudem, od katerih si je prej
sposodil denar ali jim kaj ukradel.
Večino svojega življenja je Matt delal kot delavec
graditelj. Pridružil se je tretjemu frančiškovemu redu
in začel živeti strogo pokoro, vzdržal se je mesa de-
vet mesecev na leto. Matt je več ur vsako noč pre-
biral Sveto pismo in življenja svetnikov. Vestno je
molil rožni venec. Čeprav mu to ni prinašalo nobe-
nega zaslužka, je prostovoljno delal za misijone in s
svojim delom zelo obogatil najrevnejše.
Naj nas sveta in blaženi navdihujeta s svojim življe-
njem, v prošnjah in zahvalah pa se jima radi pripo-
ročajmo!
MARIJA 3 I 35
 NE BOJ SE!
EVANGELJSKI ODLOMEK

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle:

Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je
izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil
pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to
premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov
sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega
Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.«
Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:

»Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel,

kar v prevodu pomeni Bog z nami.«

Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

Vzel je svojo ženo k sebi … (Mt 1,18–24)

36 I MARIJA 3
- diakon Ferdinand Rus
»Ne boj se.« Preproste besede, ki jih je Jožefu v spa-
nju izrekel angel. Bolj ko razmišljam o teh besedah,
bolj se zavedam, da nikakor ne bi želel biti takrat v
Jožefovi koži. Človek si je našel dekle, se pripravljal
na poroko, si v mislih predstavljal, kako bo imel dru-
žino, morda več otrok, kako bo opravljal svoj poklic
in mu bo kdo od otrok kot pomočnik pomagal pri
njegovem mizarskem delu. Razmišljal je, kako bo z
izgradnjo tujih domov vzdrževal svojo družino in po-
zneje v starosti doživljal zadnje dneve v oskrbi svojih
otrok. Nato pa nenaden zasuk.
Že pri sami izbiri mladenke, s katero je načrtoval
svojo prihodnost, je moral upoštevati nekatere aksi-
ome, ki so bili za tisti čas popolnoma normalni in
logični. Prvi in osnovni pogoj za primerno izbiro je
bila seveda zvesta, nedotaknjena devica.
Še 1800 let pozneje o snovanju družine naš Prešeren
v pesmi Sonetje nesreče zapiše:
Zvesto srce in delovno ročico
za doto, ki je nima milijonarka
bi bil dobil izvoljeno devico.
Vendar pa je Jožefa zadelo kot strela z jasnega: »Iz-
voljena zaročenka je noseča!« Obišče ga Gospodov
angel. Jožef sprejme Marijo in opravi svoje veliko
poslanstvo. Ko sem nekoč o tej temi razpravljal z
nekim duhovnikom, me je presenetil z vprašanjem:
»In kaj bi ti naredil na njegovem mestu, če bi ugoto-
vil, da je tvoja bodoča žena noseča?«
Priznam, da sem dolgo razmišljal in mu odgovoril, da
bi verjetno pomišljal enako kot Jožef pred obiskom
angela. Šele po daljšem razmisleku pa sem dodal, da
bi jo obdržal, če bi jo že takrat imel tako rad, kot jo
imam sedaj po 40-ih letih zakona. Pri iskanju odgo-
vora oz. pojasnila za Jožefovo dejanje sam vidim dve
pomembni dejstvi. Njegovo odločitev pogojujeta iz-
jemno globoka vera in velika ljubezen do Marije.
Jožef je moral biti globoko veren mož. Veroval je, da
ga Bog vodi in da je res vse prav, kakor ga vodi in kar
mu naloži. Zavedal se je, da je on le orodje v Božjem
načrtu. Zavedal se je tudi, da je Božji načrt pravilen,
pa tudi če ga že dolgo ne razume več.
Jožef je Marijo resnično ljubil. Njegova ljubezen se je
izkazovala po tem, da ji je popolnoma zaupal. Vsak
dvom, ki se mu je bil pojavil, so pregnale angelove
besede: »Ne boj se!«
Hvala Bogu, da nam je ta Jožefov lik tako predsta-
vljen in ga imamo vedno vsaj v bežnem spominu.
Seveda pa nam stopi jasneje v spoznanje, ko gleda-
mo v oči svojemu bližnjemu - človeku, ki nam veliko
pomeni - in ki ga v določenem trenutku zopet ne
razumemo in se nam zdi, da nas je že zopet globoko
razočaral. V takem trenutku nam ta Jožefova drža
lahko pomaga premostiti velika razočaranja in ne-
sporazume.
Zato je Emanuel, »Bog z nami« tudi Jožefova dedi-
ščina. Ker je bil pripravljen z Bogom stopiti v korak. Z
Bogom se ne bori. Njegovo čisto srce vidi Božje delo.
Božji načrt vzame za svojega. Bog z nami dobiva re-
snično podobo v svetu, kadar smo mi pripravljeni
biti podoba bližine Boga. Bog z nami je tudi Jožefov,
kajti Jožef se je odločil biti »z«. Koliko družin bi se
rešilo, če bi drug drugemu podarjali več časa, več
prostora v svojih mislih, več svobode v svojih odloči-
tvah in več mesta v svoji zasebnosti. Koliko bolnikov
bi lažje prenašalo svoje bolezni in morda lažje umrlo,
če bi bili mi z njimi in jim s skupno molitvijo podar-
jali Boga. Bog z nami ni samo omemba, da je Jezus
postal zgodovinska oseba. Bog z nami je resnica, ki
nam govori o tem, da niso nebesa večno zgoraj in mi
večno spodaj. Bog se je v svojem Sinu sklonil k nam.
In tako bo tudi ostalo. Tudi po meni in tebi.
Ne nazadnje moram pomisliti tudi na to, da bi bil brez
Jožefove močne vere Božji načrt svete noči in Kristu-
sovega rojstva ogrožen. Ali bi človeštvo moralo ča-
kati še nekaj novih tisočletij na Odrešenikov prihod?
MARIJA 3 I 37
NISI SAM
DUHOVNOST V DRUŽINI
Na mizo postavimo podobo Marije Pomagaj in jo primerno okrasimo. Pred
Njo lahko postavimo rože, ki smo jih nabrali sami, ali pa kakšno skromno
okrasje. Otroci lahko prinesejo kakšen predmet, ki jim je drag. Lahko se zbe-
remo ob Marijinem oltarju, če ga imamo doma.

38 I MARIJA 3
- p. Bogdan Rus

Zapojemo pesem:
Zapel sem iz mraka,
svetlobe iščoč,
a moja je pesem
odmevala v noč.
Nekdo prebere evangelij:
Zdaj k tebi prihajam, »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da
da blizu ti bom, bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in
da našel pri tebi govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj
bom srečo in dom, jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima
da našel pri tebi sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetinde-
bom srečo in dom. vetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je
ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko
Življenje je naše pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi:
iskanje luči, ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je
a dostikrat tavamo izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje
sredi noči. veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor
nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potre-
Odp. bujejo spreobrnjenja.« (Lk 15,1–7)

Po cesti korakal Starša molita:

sem sredi planjav
in dvomil, če motim se
ali grem prav.
Odp.
Skupaj molimo:
»Dobri Jezus. Tako težko je, če smo sami in nimamo
nikogar, ki bi nam stal ob strani. Želimo si imeti ob
sebi prijatelje, tiste, ki nam veliko pomenijo, pa tudi
tebe, ki nam stojiš ob strani s svojo besedo. Vate
zaupamo. Radi te imamo, saj vemo, da nas imaš ti
vedno rad. Tudi če je med nami prepir, si ti tisti, ki
nas vodiš k odpuščanju. Hvala ti, Jezus.«
»Jezus, pogosto se počutimo izgubljene, osamlje-
ne. In takrat smo v nevarnosti, da začnemo gledati
črno, zatekamo se k nepomembnim stvarem in ho-
čemo vse narediti po svoje. Pogosto naredimo greh
in to nas še bolj potre, še bolj nas osami. Vemo, da
je osamljen kristjan, kristjan v nevarnosti. Potrebu-
jemo prijatelje in družino. Tvoja bližina nas odrešuje,
nas krepi v dobrem.«
Molitev je lahko tudi igra. Nekdo je izgubljena ovca
in drugi jo sprašujejo, zakaj se je izgubila. Lahko
zaigramo celoten evangelij.
Pogovorimo se:
Kako nas Jezus rešuje iz stisk in težav. Lahko si za-
mislimo, da smo izgubljene ovce in se pogovarjamo,
zakaj smo se izgubili. Kaj je tisto, kar ovco pelje
stran od pastirja, stran od Jezusa?

MARIJA 3 I 39
Potem se pogovorimo, kdo potrebuje v naši okolici
našo pomoč.
Pogovorimo se, kako se bomo trudili poiskati drug
drugega v naši družini, ko nam bo težko.
Lahko si tudi zamislimo, da smo Jezus in najdemo čim
več razlogov, zakaj bi bilo dobro poiskati izgubljeno
ovco. Potem si poskušamo zamisliti, da smo Jezus in
poskušamo najti čim več razlogov za to, da bi obiskali
izgubljenega človeka. Starša molita:
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Ti objemaš Jezusa in nam ga podarjaš.
Vse življenje nas skrivnostno spremljaš.
S svojo materinsko besedo nas uči
vere, upanja in ljubezni. Amen.
Otrok moli:
»Marija. Danes smo zbrani tukaj pred teboj, saj si
nas ti zbrala v molitvi. Hvala ti za ta trenutek.«
Zapremo oči in si zamislimo:
»Tudi ti si živela v družini. Tudi Jezus je bil majhen,
razposajen. Kako sta z Jožefom skrbela zanj, da ni-
sta v ničemer ranila njegovega srca? Hvala vama
za ta zgled družinskega življenja. Ko gledamo tvojo
40 I MARIJA 3
podobo, vidimo, da Jezus v tvojih rokah ne počiva,
ampak je živ, je tak, kakor smo mi. Toda tvoje roke
so ljubeče in trdne. Kakor si mi želimo varstva star-
šev, tako si ti bila Jezusova varuhinja.«
Nekdo prebere pesem Mariji Pomagaj:
Pomagaj, ljuba Mati,
otmi nas iz gorja,
kot si nekoč otela
nebeško Dete Jezusa.
Molimo desetko rožnega venca. Tisti, ki moli na-
prej, govori skrivnosti:
Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, bla-
goslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad
tvojega telesa, Jezus.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo ob spočetju sprejela.
Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike,
zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo pod srcem nosila.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo do Boga strahu obvaro-
vala.
.. ki si Devica z ljubeznijo Jožefa sprejela.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo na pot Vere k Elizabeti
nosila.
.. ki si mu Devica z ljubeznijo pri Elizabeti veselje
pripravila.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo ob rojstvu objela.
.. ki ga Devica zaradi Boga nisi zase zadržala.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo trem modrim v češčenje
izročila.
.. ki si ga Devica z ljubeznijo z Jožefom iskala in v
templju našla.
Skupaj molimo:
Marija Pomagaj. Ti si vedno varovala vsakega izmed
nas in ves naš narod. Vsakdo, ki je prišel k tebi, je
našel tvoje varstvo. Ko si Jezusa našla v templju in
ga še bolj vzljubila kot Božjega Sina in si utrla pot
njegovim korakom, ko bo kot odrasel stopal in iskal,
kar je izgubljeno. Jezusu nisi podarila samo telesa,
pač pa tudi krepila sveto voljo ter dala njegovim be-
sedam ljubezen in podobo.
Hvala ti, Marija Pomagaj. Svoboda tvojih rok gradi in
z milino spodbuja tudi nas.
MARIJA, POMAGAJ NAM SLEHERNI ČAS
Marija, pomagaj nam sleherni čas,
na tebe ozira se vsak izmed nas.
Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!
Marija, pomagaj in vodi nas ti,
da Bogu in tebi zdaj bomo zvesti.
Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!
Marija, pomagaj rodovom zemlje,
da v božji ljubezni in miru žive.
Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!
Marija, pomagaj sirotam vojske,
jih milostno sprejmi na svoje Srce.
Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!
Še enkrat zakličem in prosim na glas:
nikar ne zapusti Marija, ti nas.
Marija, vse k tebi hiti; Marija, pomagaj nam ti!
MARIJA 3 I 41

V dveh zaporednih številkah revije Marija obja-
vljamo zanimiv pogovor s p. Vidom Lisjakom, ki
poleg duhovniške službe deluje v cerkvi tudi kot
odličen pevec in organist. Zanimali so nas njego-
vo umetniško zorenje v mladih letih, pogledi na
sakralno umetnost in njegova povezanost z brez-
jansko Marijo Pomagaj.
- Vlasta Doležal Rus
42 I MARIJA 3
Kaj dela p. Vid duhovnik danes?
V cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani sem ka-
plan, spovednik ter duhovni asistent zbora sv. Ce-
cilije in član župnijskega pevskega zbora Hugolin
Sattner. V frančiškanskih župnijah si delo razdelimo
in za pevce skrbi tisti, ki mu je glasbena umetnost
pri srcu in se nanjo tudi nekoliko spozna. Predvsem
pa opažam, da so pevci zadovoljni in bolj redni, če se
za njih zanimamo in z njimi sodelujemo.
Kaj pa dela p. Vid umetnik?
V isti cerkvi sem tudi organist, pomagam v zboru in
včasih pojem tudi solistično. Zelo mi je pri srcu, če je
v cerkvi liturgija na visokem nivoju tudi po glasbeni
strani. Ker pevci niso le okras kora, temveč so dra-
goceni bogoslužni sodelavci, je treba skrbeti, da je
glasbeno izvajanje liturgično in umetniško domišlje-
no. Pogosto se zato pogovarjam z dirigenti o izbiri
programa in izvedbi.
Od koga ste v mladosti prejemali glas-
beno znanje?
Oče je imel odličen posluh in je veliko pel. V vasi so
ga vaščani poznali kot navdušenega pevca narodnih
pesmi. Tudi moja mama je zelo dobro pela in prav
ona me je učila mnogo cerkvenih pesmi, saj je opazi-
la moj smisel za petje in glasbo. Že kot majhen sem
hodil na cerkveni kor med pevce, se z njimi pogovar-
jal in opazoval dogajanje okoli orgel. Preprosto me
je to zanimalo in prav hitro sem si zapomnil mnoga
besedila in napeve.
Domači župnik je opazil moj interes in me je začel
učiti igranja na harmonij. Ko sem hodil v 6. razred
PATER
VID LISJAK, OFM
DUHOVNIK IN UMETNIK
osemletke, sem se na prigovarjanje nekega sošolca
vpisal v glasbeno šolo. Šest let sem se učil klavirja in
nauka o glasbi, profesorica, ki me je poučevala, pa je
še danes razočarana, da nisem nadaljeval s študijem
glasbe in kompozicije, a sem raje odšel na teologijo.
Glasba me je potem neprestano spremljala. Spre-
mljal sem domači župnijski zbor, vodil mladinski
zbor, orglal sem v bogoslovju in kasneje pri franči-
škanih, pel sem tudi v stolnem zboru. Ves čas pa
sem izpopolnjeval svoje znanje, v bogoslovju tudi pri
prof. Škulju, ki je kljub svoji vsestranski dejavnosti
našel nekaj časa tudi zame. Orglarsko šolo sem obi-
skoval že kot kaplan in deloval na glasbenem podro-
čju tudi v Šiški – na prvem službenem mestu.
Kaj pa pevska izobrazba?
Pel sem od nekdaj, a čutil sem, da moram svoj glas
izšolati. Pevskega učitelja je bilo v tistih časih kar
težko najti, saj jih je bilo na pedagoškem področju
zelo malo . Ko sem kaplanoval v Župniji Šiška, me je
poučeval prof. Marko Bajuk, vmes pa sem obisko-
val razne seminarje: pri prof. Alfredu Burgstallerju in
Marjani Lipovšek. Največ znanja in skrivnosti dobre
pevske tehnike mi je odkrila prof. Pia Brodnik, ki je
poznala učinkovito Millerjevo metodo. Pevec mora
vedeti, kako se poje in kako uporabljati pri petju
telo, da ne zataji.
Prihajate s Primorske. Ali so Primorci
najboljši pevci pri nas?
Nekoč so gotovo bili, vprašanje pa je, če so še. Pri
mladini mediji opravijo svoje. Če otroci nimajo pre-
dispozicij in v mladosti ne pojejo dovolj, je nadaljnji
razvoj nemogoč. Primorci so v starih časih peli ob
vseh priložnostih, narodna in nabožna pesem pa sta
odmevali zlasti v času fašizma. Iz izkušenj vem, da
so v zborih peli pevci, ki so imeli zdrave in odprte
glasove. Najbrž svoje prispeva tudi bližina roman-
skega sveta in vpliv mediteranskega podnebja. Zelo
hitro so se naučili pevske linije, zaradi te dojemlji-
vosti pa so marsikje mislili, da ne potrebujejo dosti
vaj. Zmota.
Ko se na valovih Radia Ognjišče ali iz
cerkvenega kora zasliši vaš glas, smo
vsi veseli. Petje nas kot najiskrenejša
molitev poveže z Gospodom. Kaj pa p.
Vid? Kaj on občuti na oni strani mikro-
fona ali na koru?
Trudim se zelo zbrati, pozoren sem na tehnično
izvedbo, pesmi je treba vdihniti pravega duha, ki
ustreza besedilu, pazim na artikulacijo in zvočnost,
ki ponese glas v prostor, oblikovati moram lepe me-
lodične linije. Če pojem solo z zborom, se moramo
uskladiti glede glasnosti in premisliti o spremljavi
orgel. Najpomembnejša je izraznost petja, sporočilo
in usklajenost z liturgičnim časom: božični čas ter-
ja svojo podobo in vsebino, post in velika noč spet
svojo. Naj glasba lije iz duše in srca. Včasih slišimo
čudovite izvedbe, ki jim ni kaj očitati, a nas puste
hladne. Glasba nas dvigne, poživi in prevzame, če
sta v ozadju duh in vera. Brez tega ostanemo ne-
prizadeti. Umetniško doživljanje in izvajanje pa tudi
meni samemu bogati mojo notranjo vero.
MARIJA 3 I 43
Kaj pa poslušanje vrhunskih izvedb v
koncertnih dvoranah. Se tam kaj nauči-
mo in rastemo?
Prav gotovo. Pri petju je pomembna teorija, a tudi s
posnemanjem se učimo. Čim več dobrih posnetkov
in izvedb slišimo, več je v nas bogastva in želje, da bi
se sami izražali na podoben način. Neoziraje na teh-
nično pripravljenost moramo imeti visoko zastavljen
vzor, kako naj se solistična ali zborovska skladba sli-
ši na dovršen način. V Zavodu sv. Stanislava je jeseni
nastopil basbaritonist Klaus Mertens. Ob spremljavi
pozitiva in orgel je izvajal glasbo starih mojstrov in
romantičnega obdobja. Slišal sem posnetek; močno
me je prevzela njegova interpretacija, izgovorjava
teksta in ogromno pevsko znanje. Bilo je na meji po-
polnosti. Čuti se, da pretežno poje v cerkvi.
Kakšno vlogo ima glasba v bogoslužju?
Ker ste duhovnik in pevec, nam zaupaj-
te, kakšen je pomen duhovnikovega pe-
tja.
Tudi za govorjeno besedo je tehnika zelo pomembna.
Imamo vrhunske znanstvenike, ki tako medlo govo-
re, da te mine ves interes, ko jih poslušaš. Govore
morda preveč vase, nerazločno, pretiho in škoda je,
44 I MARIJA 3
da kljub odličnemu znanju slabo posredujejo bogato
vsebino. V cerkvi je pri vsaki maši treba veliko go-
voriti, zlasti ob slovesnih bogoslužjih. Meni osebno
se zdi zelo pomembno, kako duhovnik govori, moli,
pridiga in poje. To naj stori z naravnim glasom, brez
spakovanja, potrudi naj se, da lepo zapoje. K taki
maši ljudje radi pridejo ali ji radi prisluhnejo po radij-
skih valovih. V najboljši meri moramo uporabljati to,
kar nam je dal Bog.
Ali vam je kakšen skladatelj, ki se je
posvetil sakralni glasbi, še posebej pri
srcu?
Vsak na svoj način. Hugolin Sattner, Lojze Mav,
Vinko Vodopivec, Matija Tomc, Lojze Bratuž, Jože
Trošt in tudi drugi so skladali lepe skladbe, ki so vre-
dne izvajanja. Tvorijo železni repertoar naših zborov
in brez njih si težko zamislimo doživete praznike. Iz
prejšnjih stoletij se je nabralo toliko repertoarja, da
lahko naši cerkveni zbori preko liturgičnega leta se-
stavijo zelo pestre in sveže programe. Prav pa je, da
kdaj sežejo tudi po novitetah.
Kar nekaj pesmi posvečenih Mariji ste
zapeli in posneli. Pogosto preslišimo be-
sedilo. Bi kakšnega slovenskega pisca
besedil izpostavili kot vrhunskega?
O sestri Elizabeti, uršulinki, obstajajo različna mne-
nja, češ da so njena besedila preveč čustvena, slad-
kobna. Že več desetletij spremljam uglasbitve nje-
nih besedil in zdijo se mi pevna, duhovno močna in
lepa. Seveda so izraz tistega časa, čustvovanja in
pobožnosti. Kot slovenska pesnica je izredno močna
in sporočilna za bogoslužno rabo. Pri srcu mi je tudi
Filip Terčelj in še nekaj drugih. Prav bi bilo, da bi pe-
smi s teksti s. Elizabete izdali v enem zvezku.
Pravijo, da so slovenske božične in Ma-
rijine pesmi izjemne tudi v svetovnem
merilu. Zakaj mislite, da je tako? Mari-
jine in božične?
V adventnem in božičnem času je imel slovenski
človek največ časa. Delo se je umirilo, ljudje so se
pozimi držali bolj doma in tako so nastali glasbeni
biseri tudi v svetovnem merilu. Starejši skladatelji
iz Riharjevega časa nas še vedno navdušujejo s svo-
jo preprosto lepoto. Enako je z Marijinimi pesmimi.
V pesmaricah jih najdemo v obsežnem številu, pa
tudi zborovskih je na stotine. Pobožnost sloven-
skega človeka je močno vezana na čaščenje Matere
Božje in čeprav je morda pri mlajši generaciji vnema
opešala, se ljudje na Brezje vračajo. Brezje ostajajo
slovenska božja pot k Mariji. Semkaj se hodijo ljudje
izpovedovat, sodelujejo pri bogoslužju. Kdor deluje
v romarskem svetišču, čuti, kaj se v svetu dogaja.
Marijanska pobožnost je še vedno navzoča, to pa
navdihuje umetnike, da pišejo nove pesmi.
Pater Vid, hvala, da ste nam zaupali, kako ste
v mladih letih rasli v zrelega in navdušenega
glasbenika. Veselimo se naslednje številke in
vaših pogledov na Brezje.
PESMI O
MARIJI POMAGAJ
2 CD-ja
+ KNJIŽICA z barvnimi fotografijami
51 strani, broširana
17 EUR
_
»Ob petju ali poslušanju se zdi, kot bi ču-
stva lila neposredno iz srca, ki ljubi, občudu-
je in slavi, trpi, se žalosti, je v globoki stiski
ali prosi za milost. Z besedo in napevom pe-
sem nagovarja samotnega romarja v cerkvi ali
množico na trgu ob velikih slovesnostih. Do
današnjega dne ostaja priljubljena, čeprav je
večina teh majhnih umetnij nastala že v dalj-
nem 19. stoletju.«
Poleg 2 CD-jev je v ovitku tudi obsežna knji-
žica s fotografijami z Brezij in zanimiva teksta
prof. dr. Eda Škulja in prof. Ivana Florjanca.
»Tudi zaradi obeh tekstov predstavlja poleg
strogo glasbenega užitka zgoščenka skupaj
z natisnjenimi besedili pesmi dragocen pri-
pomoček za razmišljanje in poglabljanje vere
vsakega kristjana in romarja z Brezij.«
_
MARIJA 3 I 45
 KOŠNJA
ZGODOVINSKA POVEST, 1. del

Sonce je bilo zdaj že na vrhu neba. Kot razžarjena krogla

jima je viselo nad glavama in ju žgalo. Ptice so potihnile, v
zraku je bilo slišati samo brnenje muh.

Marko, razoglav, je stal visoko v bregu, že pod robom hoste.

Zelenje je bilo tam kaj revno, nekaj rudne in vrese, vmes
praprot. Sem pa tje mlado šibje, ki ga je grmovje vsako po-
mlad pritiščalo v travnik in pod vrhom so kosili res le zato,
da se breg ni zarasel. Mrve pa je dal tisti rob kaj malo. De-
bele kaplje potu so se mu nabirale pod lasmi, polzele po čelu
in po licih, za ovratnikom je bila srajca vsa mokra, lepila se
mu je na hrbet. Tudi kosa ni več rezala kot zjutraj, klep je
pobralo, da je bil čisto tanek, roka je vse pogosteje segala za
pas, kjer je v govejem rogu visel kamen,
s katerim je popravljal ostrino.

46 I MARIJA 3
- Janez Resman
Spet je postal, segel v oselnik in čez snožet je zapela
osla. Najprej nizko in kratko, nato vse hitreje in viš-
je, na koncu še poteg po vsej dolžini, znotraj, zunaj,
kamen v rog in rezilo je zasikalo skozi travo. A kaj,
ko je že po treh zamahih zadelo ob vrh skale, skrite v
resju, da je zvonko zadonelo v breg. Izpod kose se je
vse pogosteje pokadila prst, jutranje rose že davnaj
ni bilo več. Le še dve redi potegneta pa tisto malo
podrzata okrog leščevja pod skalo, da bodo grabljice
lahko sušile. Toliko moči bo pa že še pred južino!
Kako vse drugače je bilo zjutraj, ko so začeli! Še pred
svitom je vstal in se opravil, boter Tonej je prilezel s
podstrehe koj za njim. Jedla v temi nista, le iz ška-
fa na pruki ob durih sta zajela s korcem vode in se
odžejala. Bodo že ženske prinesle zajtrk za njimi, ko
se bo zdanilo.
Pod napuščem sta snela vsak dve sveže sklepani
kosi, klep se je srebrno lesketal v zadnjih luninih žar-
kih. Sosedov Tomaž ju je že čakal na koncu lese, z
oselnikom na jermenčku za pasom in tudi on z dve-
ma kosama, da se ne bo ob takem delu zamujal še
s klepanjem. Zakaj kadar se je pri Vornovih sušilo v
senožeti, je šlo zares. To je bil njihov največji travnik,
ki je dal večino krme za zimo in če je bila lepo po-
sušena, je živini več zalegla. Tomažu je Marko vrnil,
ko so šli poleti v rovt, kjer se je sušilo samo enkrat,
pozneje. Letos pa se je sploh čutil dolžnega, saj mu
je Marko tri dni krepko pomagal, da sta pred oranjem
navozila gnoj na njive, na zgornji laz pa sta ga še
precej zanesla samotež, v košu.
Zavili so skozi vas. Pri Ponavcu je v hlevu zamukalo
živinče, pri sosednji hiši je nekajkrat bevsknil pes.
Sicer pa so hiše še spale, spali so hlevi in svinjaki.
Samo na spodnjem koncu je kikirikal prvi petelin.
Proti koncu vasi se jim je pridružil še Jaka, hlapec
najbogatejše kmetije, cele hube svobodnjaka Orne-
ža. Ker so grajski že pospravili seno na največjem,
vzhodnem bregu, ga je dan ali dva lahko pogrešil.
Sta se Marko in gospodar že pred dnevi dogovorila,
kdaj. Sicer pa je bilo že leta zmenjeno za to pomoč.
Marko jo je vsako leto bogato odslužil pri žetvi in
mlačvi, da ga je ob misli na ta dolg zabolel hrbet.
Do senožeti ni bilo daleč. Po poti so molčali, vsak je
skozi poltemo napenjal oči pod noge, da je bil korak
varen. Pa še je kdaj klecnila noga ali udarila cokla
ob kamen, da sta zvonko zacingljali kosi na ramenu.
Ko so prispeli, se je na vzhodu, izza Dobrče, že rahlo
svetlikalo. Težke trave, ovešene s kapljicami rose, so
čakale. Od nekod je vzletela divja kura in odprhutala
tja v breg. Prav blizu so ob tla prestrašeno udarile zaj-
čje tace, potem se ni slišalo nič več. Še ptiči se niso
zbudili, ko so možje obesili vsak po eno koso v oreh,
drugo pa postavili predse in veselo so osle zapele svo-
jo zgodnjo pesem. Prvi se je na travnik vstopil boter
Tonej, se prekrižal in tiho pristavil: »Pa dajmo, v ime-
nu Božjem!« In je švistnila kosa skozi travo. Komaj je
zamahnil nekajkrat, redi še ni imel za dober korak, je
za njim že zapela Jakova in kmalu nato še Tomaževa.
Zadnjo red je zastavil Marko, gospodar. Bogate rose so
se usipale s težkih trav, redi so bile goste, močne. Bo,
letos bo res dovolj krme! In dobra bo, ko ni manjkalo
sonca in tudi dež je prihajal redno, kot naročen.
V prvem svitu je komaj videl može pred seboj. Brž-
kone so vsi pomislili enako – letos nas je Bog res
pogledal skozi ta veliko okno! Rahlo sklonjeni so za-
mahovali, da so kose švistele in so se za njimi vlekle
debele redi trave. Čeprav jih je pri prvih zamahih še
MARIJA 3 I 47
zeblo v dlani, so se brž ogreli. Kmalu so slekli povr-
šnike in jih obesili h kosam v oreh, koj nato so bili
rokavi visoko zavihani, da je bilo veselje videti, kako
se jim vozlajo mišice lehti. Prve znojne kaplje so se-
dle na čelo, zajedli so se v delo.
Ko je izza Dobrče pokukalo sonce, ko so ptiči neu-
gnano peli vsak svoj napev vse naokrog, je bil podrt
že večji del ravnine. Dolge, temno zelene redi so se
vlekle od meje pa vse do hoste na drugi strani. Vmes
se je svetlikala sveža košenica, vsevprek pa so neu-
trudno skakale kobilice, lezli matijci in drugi žužki.
Za njimi je neustavljivo repljal par pastiričk, s polnim
kljunom sta poletavali proti streham ob robu vasi.
Tam nekje mora biti lačni, čakajoči zarod. Na drugi
strani, daleč proti gozdu, se je včasih med gomaze-
nje po travi spustil zamišljeni srakoper. Tudi on je
hitel nabirati živež za mladi rod.
Kosci so se počasi zajedli v breg. Sprva je bil po-
ložen in trave nič manj kot na ravnini. Tudi nogam
ni zmanjkalo opore, kose so enakomerno brenčale
po hribu, vmes so zapele osle. Sonce je začelo greti.
Na oznojene vratove in obraze so se pripeljale prve
muhe, sem in tje je dlan kar mimogrede plosknila po
obadu. Še videl nisi, da bi zastala kosa ...
Ko se je se je žareča krogla že vzpela prvi kos svoje poti
po modrem nebesu in so petelini odpeli jutranjico, se je
prebudila vsa vas. Vsi glasovi. Izpod streh se je pone-
kod prisukljal dim, po štalah je zamukala živina, vmes
je ropotalo orodje, sem in tje se je vmešal človeški glas.
Od spanca še raskav kot ubit lonec, včasih prijazno
prigovarjajoč, včasih ostro karajoč. Vmes kdaj besen
vzklik, ki mu je včasih sledil udarec. Vas je zaživela.
48 I MARIJA 3
Od Vornove domačije sem so že hitele grabljice.
Spredaj Anča, še deklič, s putrihom za vodo na hrb-
tu, grablje je nesla zmagoslavno kot fantje bandero
za vstajenjsko procesijo, za njo Agata in sosedova
dekla Gertruda, vsaka s parom grabelj na ramah, za
vsemi pa hišna gospodinja. Čez poberinček, ki ga je
nesla v komolcu, je bil pregrnjen prtiček, kadilo se je
izpod njega in ob strani so ven molele svetle lesene
žlice pa velik krajec od hleba.
Koscem so se veselo razlezli obrazi. Zdaj šele so za-
pele kose in misli so pohitele proti koncu redi, po-
tem pa k prtiču, ki ga je mati razgrnila pod oreh v
dnu brega. Tomaž si ni mogel kaj – zaukal je, da sta
se iz bližnjega hrasta preplašeni speljali dve šoji in je
za hip presenečeno potihnila vas. Naj le slišijo so-
sedje, da jim gre dobro od rok in da bo krme pri hiši,
da kravam ne bodo štrlele lakotnice, ne jeseni, ne
pomladi!
Posedli so v senco okrog sklede s kašo, iz katere se
je še kadilo, zraven je dobil vsak latvico posirjenega
mleka. Boter je prvi pokrižal sebe in z leseno žlico
jed, nato so sledili drugi. Gospodar je zajel zadnji.
»Bog žegnaj, možje, in naj vam tekne,« je voščila
gospodinja. »Kar pošteno zajemite, me z otroki smo
jedle že doma!« Za vsakega je odrezala še velik kos
kruha in ga namazala z zaseko. Je vedela, koliko
lahko preženejo možakarji, kadar je delo tako težko.
Potem je tudi ona pobrala svoje grablje in se vstopila
med mladi, ki sta že hiteli brskati prve redi.
Nekaj časa ni bilo slišati drugega kot včasih udarec
lesa ob glineno posodo. Komaj kaj cmokanja. To jim
je šlo v slast! Potem, ko so si počasi privezali duše,
so se jim razvezali jeziki.
»Dobro seno bo letos, toliko trave ne pomnim.«
»Že nekaj let sem nismo sekli tako lepe ...«
»Menda je bil tudi grajski breg zelo bogat. Soseda,
ki sta prejšnje dni morala tam opraviti svoj letni del,
sta rekla, da so ga v treh dneh zvozili sedemnajst
polnih voz, toliko kot ne pomnijo.«
»Tudi pri nas se obeta – še teden ali dva, da poletje
pripleza še do nas, v hribe!«
Prednje se je ustopila mala Anča in zvedavo opazo-
vala može pri jedi.
»Kako, Anča, a boš ti tudi kaj pomagala?«
»Oča, oča, jaz pa nekaj imam. Ali naj vam poka-
žem?«
»No, le daj, da vidimo tvoj zaklad!«
Dekletce je previdno odprlo pest. Po dlani ji je pri-
lezla pikapolonica, se povzpela po prstku in na vrhu
začela razpirati krilca. »Pika polonica, zleti v nebesa
in mi prinesi zlata kolesa ... Pika polonica, zleti ...«
Žužek je razprl svoji rdeči, črnopikasti pokrovki, iz-
pod njih raztegnil krilca in poletel. Zakrožil je nad
možmi in skledo med njimi ter se dvignil ob vejah.
Še hip, pa jim je izginil izpred oči.
»Na, pa je šla. Oča, oča, kdaj mi prinese zlata kolesa?«
»Ja, ko pride do nebes, vendar!«
»In kje so nebesa, oča?«
»Ej, daleč so, daleč, zlatolaska moja. Celo življenje
hodimo in hitimo, da prispemo do nebes, pa še jih
nekaterim uspe zgrešiti! Veš kaj, Anča Čanča, da ne
boš cel dan samo čančala, stopi no tjale pod grm po
putrih in nam podaj vodo, da se odžejamo, potem pa
spet po delu, skoraj pol brega še stoji.«
Možakarji so krepko nagnili in se napili hladne stu-
denčnice. Kar vse so spili. Gospodinja je za njimi po-
spravila posodo, da se ne bodo pasle muhe. Sosed
Tomaž in hlapec Jaka sta si na ramena zadela kose,
pobrala z vej še površnik in klobuk in zavila po bregu.
Tako so bili domenjeni – zgornjo polovico bosta do
opoldne že zmogla sama, Marko in boter.
»Bog lonaj za tokrat in še za en drugekrat,« se jima
je zahvalila gospodinja.
»Naj vama še dobro reže in Bog daj vreme, da bo
jutri suho za na petra!« sta se poslovila in jo mahnila
proti vasi.
Dekleta in gospodinja so skoraj že zmešale travo
po ravnini in se počasi previle v breg. Spet sta za-
peli kosi, pod njima so hitele grablje, dan je počasi
rastel ...
MARIJA 3 I 49

TIK TAK - ZAKRAMENTI
SPOVEDNIK =
RADOVEDNEŽ?
Kameni dobi so rekli tako, ker so ljudje uporabljali
kamnita orodja; bronasti, ker so bile konice puščic
iz brona. Kar največkrat srečam, me najbolj zazna-
muje. In kakšna doba je danes? Avtomobilska? Le-
talska? Atomska? Biorazgradljiva? Prav gotovo in-
formacijska!
In začutim krč. Ko pridem v trgovino, me posname-
jo tri kamere, med sprehodom po mestu nekdo sili
vame z mikrofonom, da bi izvedel nekaj za nocojšnje
šokantne novice. »Kaj mislim?« ga zanima. Ob tem
pa upa, da se tudi sam malo v kakšni stvari izdam.
In v takem svetu se odpravim k spovedi. Pripove-
dujemo o svojih grehih. Ničesar ne zadržim zase.
Najprej povem največjega, nazadnje najmanjšega.
50 I MARIJA 3
- p. Bogdan Rus
Nimam usmiljenja do sebe, upam pa, da bo do mene
usmiljen Bog … In spovednik. Pogosto me kar stisne
v grlu, tako težko mi je izreči kakšno stvar.
Kaj pa je drugače, če povem, se izdam? Ali danes ne
zmaga tisti, ki svoje stvari najbolj ohrani zase, ki je
skrit in trdno varuje svoje skrivnosti? To je človeška
in ne Božja logika. K spovedi se ne gremo bojevat.
Informacija, »zanimivost mojega greha«, koristi
samo meni. Če sem ga pripravljen jasno in nedvo-
umno povedati naglas, pred sabo, spovednikom in
Bogom, potem sem pokazal, da to ni več nekaj, kar
me gradi. Na to nisem več navezan. Ko priznam kot
mlajši sin: »Grešil sem,« pokažem samo na to, da
je v meni trdna odločenost nikoli več grešiti. Tisto,
česar se ne oklepam, mi Bog lahko odvzame stran.
Najbolje tako, da mu sam izročim.
In spovednik? On je tisti, ki posluša. Pa ne zato, ker
je radoveden. Zato, ker želi biti zraven, ko na novo
zaživim. Če po zlomu noge in po odstranitvi mavca
hočem spet shoditi, moram dobiti nekoga, ki mi bo
zatrdelo nogo pomagal spraviti v gibanje brez po-
novnih padcev. Ko me drži za roko in skupaj posku-
šava hoditi, mu obenem pripovedujem, kaj mi še ne
gre, kje je noga še trda. Tako povem tudi spovedni-
ku, kje je moje srce še trdo. Kje se me greh še drži.
Kje morda potrebujem njegove trde opore.
Na spovednika poskušam gledati kot na tistega, ki
mi bo pomagal shoditi in ne kot na tistega, ki bi mi
rad ponovno zlomil nogo. Ni pomembno, kako »soč-
ni« so moji grehi. Pomembno je, kako močno si že-
lim, da ne bi bili del mene. Jezus ni zbiral pri sebi
samo popolnih ljudi, takih, ki nimajo greha.
Cerkev mi daje možnost, da se srečam z nekom, ki
je v službi usmiljenega Boga. Noben spovednik ni v
spovednici zato, da bi zvedel kakšen nov greh. Vsak
je v spovednici zato, da bi zvedel kaj novega o od-
rešenju.
DOBROTE IZ
MARIJINE HIŠE
UPOGNJENCI
Sestavine:
5 jajc
25 dag sladkorja – kristal z vanilijo
20 dag moke
zmleti janež

Jajca in sladkor mešamo v električnem mešalni-

ku, da se sladkor raztopi in zmes naraste (2 mi-
nuti). Potem izključimo in s počasnimi, večjimi
obrati z metlico ročno zamešamo moko.
Pekač pogrejemo, namažemo z voskom in pusti-
mo, da se ohladi.

Testo damo v vrečko z okroglim nastavkom in de-

lamo manjše kupčke testa v večji razdalji in jih
potresemo z zmletim janežem.

Pečemo v pečici pri 190–200 °C, da zarumenijo

(okoli 10 minut). Pečene takoj ločimo s tankim
nožem od pekača in rahlo upognjene dajemo v
ozke kozarčke ali pod rob plitkega krožnika tako,
da je potresena stran upognjenca obrnjena nav-
zgor. Dokler so topli, se dajo upogibati, potem ne
- s. Nikolina Rop
več, zato bodimo urni.

Če upognjencev ne moremo ločiti od pekača in se

lomijo, jih damo za nekaj minut nazaj v pečico,
da postanejo spet voljni. Na zraku se upognjenci
zmehčajo, zato ohlajene nalagamo v škatlo in jo
dobro zapremo, da ostanejo hrustljavi.

Nasvet: testo lahko namesto z janežem potrese-

mo s sesekljanimi orehi, mandeljni, makom, seza-
mom ali čokoladnimi drobtinami.

MARIJA 3 I 51

romanja:
www.potnabrezje.si
- Ana Zupin Muzik
»Jezus nam kaže smisel našega romanja. Poma-
ga nam, da ne skrenemo s poti, nas pobere, ko
pademo. On nas čaka na koncu poti. In takrat bo
napočil trenutek veselja.«
Nekoč so Kristjani romali v sveta mesta po odpust-
ke, telesno in duševno ozdravitev, po izpolnitev za-
obljube. Z zgornjimi besedami pa je romanje opisal
papež Janez Pavel II. Preprosto. Pot = življenje. Ži-
vljenje = pot.
Na Brezje vsakodnevno prihajo romarji peš. Take
poti k Mariji Pomagaj so za mnoge Slovence del nji-
hove življenske poti. Če ste med njimi, vas vabimo
k soustvarjanju nove brezjanske spletne strani. Na
www.potnabrezje.si želimo ustvariti prostor, kjer
se srečujejo romarji, ki na Brezje prihajajo peš ali s
kolesom. Pri tem želimo poudarjati tudi pomen spo-
štovanja do Zemlje, kakor to počne sv. Frančišek.
Naš namen ni, da bi romarji na spletni strani dobili
le informacije o Brezjah ali baziliki. Želimo ustvariti
čim daljši seznam poti, po katerih se na Brezje da
52 I MARIJA 3
Z Brezij sta speljani dve urejeni tematski poti,
Rožnovenska pot in Pot miru. Rožnovenska pot
od Brezij do Brezij pri Tržiču je zasnovana tako,
da vabi k molitvi rožnega venca. Na www.po-
tnabrezje.si najdete opise tematskih poti.
Za vse, ki prihajajo na Brezje z vlakom, je ureje-
na pot od Otoč do Brezij. Pot je nezahtevna in
dobro označena, zato je primerna tudi za tiste
obiskovalce, ki na Brezje pridejo z avtom, pa si
želijo še nekaj časa preživeti v naravi.
priti peš ali s kolesom. Vsako romarsko pot želimo
opremiti še z opisom in fotografijami.
Pri tem računamo na vašo pomoč, romarji. Na Brez-
jah se srečujemo z vami, ki prihajate od blizu in da-
leč. Niste redki, ki prihajate peš z drugega konca
Slovenije in ki je za vami več dni dolga pot. Verja-
memo, da vaša pot zanima še marsikoga, mogoče jo
še kdo želi prehoditi. Vzemite si nekaj časa, kliknite
na gumb »OPIŠI POT« in program vas bo korak za
korakom vodil skozi opis poti.
Upamo, da bo na ta način nastala prava zakladnica
poti, smeri, nasvetov pa tudi osebnih doživetij z va-
ših romanj.
Lepo vas vabimo na spletno stran
www.potnabrezje.si!
Še lepše pa vas vabimo na pravo pot na Brezje!
Z vašo pomočjo bo vsak romar našel svojo pot
do Marije Pomagaj na Brezjah.
ŠKOFIJSKA
MARIJINA SVETIŠČA
Narodno svetišče Škofija Novo mesto
BREZJE ZAPLAZ
Bazilika Marije Pomagaj Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 04/537 07 00 t 07/348 90 14
w www.marijapomagaj.net w www.zaplaz.si

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 7h, 8.30h, 10h, 11.30, 16h, nedelje, prazniki: 10h, 16h
19h / zimski čas 18h Za napovedane romarske skupine in druge slovesnosti je
delavniki: 7h, 8.30h, 10h, 19h / zimski čas 18h maša po dogovoru tudi ob drugih urah ali na druge dni.
sobota tudi 16h

Nadškofija Maribor Škofija Celje

PTUJSKA GORA PETROVČE
Bazilika Marije Zavetnice s plaščem Bazilika obiskanja Device Marije

t 02/794 42 31 t 03/714-0-300
w www.ptujska-gora.si w www.zupnija-petrovce.rkc.si

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 6.30h, 8h, 10h nedelje: 8h, 10h
delavniki: 7h delavniški prazniki: 8h, 19h /poleti, 18h /pozimi
v poletni sezoni od maja do oktobra: delavniki: torek in četrtek: 7h, ponedeljek, sreda,
sobota 10h, nedelja 16h petek in sobota: 19h /pozimi ob 18h

Škofija Koper Škofija Murska Sobota

SVETA GORA TURNIŠČE
Bazilika Marijinega Vnebovzetja Cerkev Marijinega vnebovzetja

t 05/330 40 20 t 02/573 51 23
w www.svetagora.si w www.zupnije.rkc.si/turnisce

Urnik bogoslužja: Urnik bogoslužja:

nedelje, prazniki: 8h, 10h, 11.30, 16h nedelje: 7h, 9h, 10.30
delavniki: 7h / v samostanski kapeli, prazniki: 8h, 10h
17h /od 1.5. do 31.10. delavniki: 7.30h

MARIJA 3 I 53
 ROMARSKI URA D
BREZJE Kristjani se z vstalim Kristusom sreču-
odprto VSAK DAN jemo v pomembnih trenutkih svojega
t 04/ 537 07 00; od 7. do 20./19. ure življenja. Zbiramo se ob obredih, ki so
w www.romar.si sestavljeni iz znamenj, kretenj in besed
– imenujejo se cerkveni zakramenti. Prvi
trije od svetih zakramentov so sveti krst,
sveta birma in sveta evharistija.

Človek prihaja v življenje z rojstvom;

Kristus pa mu daje, da se po krstu rodi
v novo življenje za službo in božjo ljube-
zen v svetu. »Ta je moj ljubljeni Sin, nad
katerim imam veselje,« so besede evan-
gelista Mateja, ki oznanjujejo veselje ob
sv. krstu. Zunanje znamenje tega vese-
lja novokrščenemu predstavljata krstna
sveča in prtiček.

Spomladi po župnijah obhajate slove-

snosti svetega obhajila in svete birme.
Majhen, a ne nepomemben del teh slo-
vesnosti so tudi zunanja znamenja – ki
jih kot drobno pozornost in predvsem v
trajen spomin podarimo otroku pri pre-
jemu zakramenta.

Vabimo vse, ki ste po župnijah odgovor-

ni za te slovesnosti (župnike, kaplane,
katehete ali predstavnike staršev bir-
mancev), da se oglasite pri nas in skupaj
pripravimo birmansko ali prvoobhajilno
darilo po vaših željah.

MARIJA
Glasilo Slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj

Uredila: Petra Grimani, odgovarja: p. Silvin Krajnc, rektor.

Oblikovanje: Nina Urh, izdal in založil: Romar, d.o.o., Brezje 72b, Brezje; tel. 04 537 07 00.
Spletna stran: www.revijamarija.si, www.marijapomagaj.net in www.romar.si.
Tisk: Tiskarna Trelc, naklada: 3000 izvodov. Cena izvoda: 2 EUR, v ceni je vračunan 8,5 % DDV.
Fotografije: last Bazilike Sv. Gora (str. 28 in 29), last svetišča Fatima (str. 30 in 31), ostalo arhiv Bazilike Marije Pomagaj.
ISSN 1855-9808
54 I MARIJA 3
Dragi starši, vzgojitelji, kateheti, animatorji,
skavtski voditelji in vsi, ki delate z mladimi!

Verjamemo, da pri svojem delu z otroki skupaj

odkrivate skrivnosti vere in krščanskega življe-
nja ter poglabljate odnos do Boga in do stvarstva.
Prav tako jih z zgledom učite Božje ljubezni, do-
brote, nesebičnosti, pomoči drugemu, solidarno-
sti …

Vse te vrednote vodijo pri našem življenju in delu

tudi nas, frančiškane in sodelavce Romarskega
To je igra, ki jo sestavlja 45 parov (90 sličic). Vse
urada. Razmišljali smo, kako z lepo igro, ki ne bo
sličice se nanašajo na zgodbe iz Svetega pisma.
draga, bo pa čimbolj pripomogla k širjenju pravih
Skrbno so izbrane in govorijo o Božji ljubezni do
vrednot, pomagati svetemu Miklavžu pri izbiranju
nas. Tako želimo širiti sporočilo ob letu solidar-
darila za obdarovanje otrok. Pridno smo se lotili
nosti. Za otroke smo to nerazumljivo vrednoto
dela. Ker smo se v pisanje, risanje in oblikovanje
poimenovali »radtemamnost«. Skozi igro otroci
res poglobili, se je medtem Miklavž že vrnil nazaj
in odrasli spoznavamo, kako nas je Bog imel in
v nebeške višave. Pri nas na Brezjah pa je nastala
nas še ima rad. Tako se najlepše učimo, kako se
družabna igra – memori z naslovom Spomni se …
imeti radi. Igro spremlja knjižica, v kateri je vsaka
sličica dodatno pojasnjena s citatom Svetega pi-
sma in obogatena s praktično razlago.

Zaradi svoje vsebine je igra namenjena vsem:

otrokom v vrtcih, šolarjem, pa tudi družinam,
mladinskim in drugim veroučnim skupinam. Ob
igri se pri odkrivanju sličic z otroki pogovorimo
o vsebini, obenem pa občudujemo lepoto Božjih
besed in širimo čut za dobro, lepo … Širimo »rad-
temamnost«.

Če vas igra zanima, vas vabimo, da nas pokličete

po telefonu ali nam pišete prek e-maila. Izdelek
vam lahko pošljemo tudi po pošti. Cena za 1 kos
je 7 €, pri večjem naročilu vam nudimo količinski
popust.

Želimo vam veliko veselih »radtemamnih« dni ob

spominjanju Božje ljubezni z igro Spomni se …

MARIJA 3 I 55
SLOVESNOSTI
V PRVI POLOVICI LETA 2011:
NARODNO SVETIŠČE MARIJE
POMAGAJ NA BREZJAH
12. marec, ob 10.00 SREČANJE ALKOHOLIKOV IN VSEH, KI TRPIJO ZARADI ALKOHOLA
nadškof dr. Anton Stres
26. marec, ob 10.00 BLAGOSLOV NOSEČIH MATER IN VSEH, KI SI ŽELIJO OTROK
škof msgr. Metod Pirih
7. maj, ob 11.30 SREČANJE GASILCEV
p. Stane Zore, provincial
23. maj, ob 20.00 VEČER NARODNIH IZROČIL (PRED PRAZNIKOM MARIJE POMAGAJ)
ZAČETEK TRILETNE PRIPRAVE NA 200-LETNICO MILOSTNE PODOBE
maša in procesija po vasi, nadškof dr. Marjan Turnšek
4. junij, ob 10.30 EVHARISTIČNI DAN ZA DRUŽINE - ROMANJE PRVOOBHAJANCEV
sveta maša in po njej delavnice
11. junij, ob 10.00 BINKOŠTNA SOBOTA: SHOD MOLIVCEV ZA DUHOVNE POKLICE
ŽIVI ROŽNI VENEC
škof dr. Stanislav Lipovšek
18. junij VSESLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV
25. junij NOČNO ROMANJE MLADIH IN BDENJE

REDNO BOGOSLUŽJE
NA BREZJAH V ZIMSKEM ČASU
molitev rožnega venca :: vsak delavnik ob 17.30
molitvena ura pred Najsvetejšim za duhovne poklice :: vsak četrtek ob 17. uri
molitev z lučkami :: vsako soboto po večerni maši
molitev za duhovno in moralno prenovo slo. naroda :: prva nedelja ob 15. uri
molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost :: tretja nedelja ob 15. uri
srečanje bratov in sester Frančiškovega svetnega reda :: zadnja nedelja ob 17. uri
duh Assisija - molitev za mir in pravičnost :: 27. v mesecu ob 17. uri
biblični tečaj :: vsaka druga sreda po večerni maši
zakonsko občestvo :: vsak tretji ponedeljek v mesecu ob 18.30
večer s terapevtom dr. Jožetom Ramovšem v Romarskem uradu
:: vsak prvi petek ob 19. uri

* od 27. marca 2011 poletni čas rednega bogoslužja

Iskren BOGLONAJ vsem novim sodelavcem!

Svoje prispevke (fotografije, razmišljanja, pisma bralcev …) nam lahko pošljete po
elektronski pošti: info@marija.si ali z navadno pošto: Romarski urad, Brezje 72, 4243 Brezje.
56 I MARIJA 3
Če želite postati naš naročnik, nas prav tako pokličite ali nam pišite.